Pustite, pisali bomo drugi!
Ko sem prebral zadnjo številko »Javne tri-bune« št. 101-73, sem bil presenečen in besen. Sprašujem se, kam smo prišli z našo kritiko? V kozji rog? Ali ni pri nas nobenega odkrite-ga občana, ki bi si upal na papir napisati res-nico? »Javna tribuna« je namesto da bi nas o naši stvarnosti — dobri in slabi, nadrobno seznanjala, postala list natolcevanj, saj kar mrgoli »nekih« in »nekateri« in podobno.
Bom kar konkreten:
•   Na   4.   strani je slika »neke« graščine: »O lastniku bo komisija še spregovorila«, piše.
•   Predsednik komlsije tovariš Zlatnar se na 6. strani huduje nad krediti, ki so podar-jeni našim vrlim 19 občanom. Huduje se nad moralo teh ljudi, ki so brez sramu pograbili tolikšne milijone, milijone, ki so akumulirani v sklade z delavčevim delom in žulji. No, še parcele    so    si izbirali in bagatelno plačali. Takšna neoglodana kost je vržena ljudem in se seveda gloda naprej: od kredita 30,000.000 nastaja 50,000.000.
•  Na 8. strani »Preberite še to« — ne upa-te si dobesedno citirati, v katerem našem gni-lem trgovskem kolektivu vlada takšna »demo-kracija«, da delavec ne sme govoriti niti kaj si želi v novem 1974. letu. Prejeli smo Titovo pismo, venomer govordmo o delavski kontroli, govorimo   o   delavskih amandmajih, toda se-kretar mora biti prisoten in »vleei na ušesa«, kaj bo delavec povedal. Kot »žandarmerija«.
Takšnega lista, v katerem mrgoli natolce-vanj, namigovanj, »nekatenih«, pseudokritik, ne sprejemam. Ce nimate svojega »jaz«, če ste vajeni tako pisati o naših žgočih proble-mih in homatijah uglednih občanov, pustite pero in časopis. Pisali bomo drugi, ki se ne bojimo povedati resnice, pa naj bo ta še tako boleča.
Ružič Ljubomir, upok. kap. JLA
Ljubljana-Siška .-           Zofke KJvedrove 6-1
Da smo kar konkretni: prvič, vsa podjetja, v katerih smo iskali izjave za našo anketo, so našteta na ostni in deveti strani 101. številke. Poleg teh, uspelih primerov, je naš sodelavec poizkusil srečo tudi v šentviški poslovalnici Emone — tokrat žal zaman. Sicer pa smo že v okviru ob anketi podrobno opisali, kako se mu je tamkaj godilo.
Drugič, če ste pozorno prebrali zapis raz-govora s tovarišem Zlatnarjem, ste gotovo za-sledili tudi stavek, v katerem je govora o os-novnih načelih delovanja komisije za ugotav-ljanje premoženja: »Postopek komisije je ta-jcn. Dokler odločba ni pravnomočna, ima ob-ravnavani občan pravico do popolne anonim-nosti, po ustavi je namreč slehernemu držav-ljanu zagotovljena pravna varnost; dokler mu
krivda ni dokazana, je pred zakonom in jav-nostjo še vedno nedolžen.«
Vidite, zaradi tega načela še ne moremo pisati o Janezih, Jožetih ali drugih lumpih, ampak o »nekaterih« ter nepravilnostih v zve-zi z njimi. Stno pa prepričani, da je naša ko-misija dovolj kvalificirana za to, da bo te »nekatere« primere raziskala in ugotovila krivdo ali nedolžnost in takrat se bomo raz-pisali tudi mi, z imeni in priimki.
Še nekaj: ko smo že pri komisiji. Tovariš Zlatnar je omenil tudi to, da imajo preccjšnje težave s »konkretno pomočjo organizacij in občanov«, kajti komisija ne išče spornih pri-merov, ona lahko samo preverja prijave, ki jih dobi. In tu, vidite, je lepa priložnost za pogumne ljudi brez dlake na jeziku, med ka-tere se nedvomno uvrščate tudi vi, tovariš Ru-žič. Clani komisije vam bodo neizmerno hva-ležni za vsak konkreten namig. Tudi nam se-veda še kaj pišite, saj ne želimo, da bi naše sodelovanje ostalo samo pri konkretni kritiki našega nekonkretnega pisanja.
Uredništvo