-----   392   -----
Sanj nemiloserdnega kneza.
Noč leži na zemlji,  burja tuli, Strešja ziblje,  močne zide stresa, Po dobravah stare  hraste puli In oblake stepa na nebesa.  — Knez leži na pernati blazini, Sanj prikazen mu počitek ropa, Pot mertvaški po obrazu stopa. Glas trobente poje na višini:
v
„Cas je stekel, ura je odbila, Zvagal sem po  pravdi tvoje dela; Lej !   škudela z zlegom se nagnila, Z zadušbino kviško je zletela; Knezoval si kruto čez narode, Gnezdil ti je   v sercu gad napuha, Lačni revi nisi lomil kruha, Žejni nisi dal kozarca vode."
j,Ti v škerlatu,  nago ljudstvo tvoje Je v kervavem jarmu pot potilo, Svoje noge, trudne roke svoje Je do bele kosti ožulilo. Komu ude si oblačil nage? Komu celil žule si skeleče? Koga rešil si iz temne ječe? Komu brisal iz očesa srage?"
„Tvoja hiša — dvor pohujševanja — Potnika ni nikdar prenočila, Tvoja zemlja — jama žalovanja — Je v nebesa za osveto vpila. Brez tolažbe bolni so zdihvali, Gluhe tvoje so ušesa bile; Žalostne so spone tolažile, In pravične biči plačevali."
^Cez merliče z grešniki si stopal, Z golim mečem terdil si pravico ; Koga si iz milosti pokopal? Komu stegnil si v pomoč desnico ? Razžaljenje maščeval kervavo, Dvomb jezero polnil si viharno, Luč resnice si gasil nemarno, Med zločini dvigal grešno  glavo."
„Spričaj, kaj si storil ti za žive,
Kaj za   duše   mertvih   bratov svojih?
Lej! na vagi tvoje sodbe krive,
Kako pada vaga v rokah mojih!
Rod zločinov slul ne bo na veke,
S korenino vred ga bom iztrebil,
V večno noč   med jok in stok telebil —
Preč od mene, v tok žveplene reke!"
Fr. Cegnar.