PREŠERNOVO
GLEDALIŠČE
V KRANJC
telefon Številka *.is
Qledališki list
SEZONA
1946-1947
S-------	_ ■—=
IVAN CANKAR
POHUIŠANIE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI
Cena din 3*.















-
«	' ■’ : ' :■ i5
J
- ■ ■■ : "
i
■;	V
::V:



GLEDALIŠKI LIST
PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA V KRANJU
1946-1947 * ŠTEV. 5
Ivan Cankar:
‘Pohujšanje p dolini šentflorjanski
Premiera 6. februarja 1947
W E1L B114III IIP E S M E
(J/tuli ob {prelmumeni Ledna. 1947)
Prešernovo gledališče v Kranju se v Leli dneh z globokim spoštovanjem pridružuje spominskim in kulturnim slovesnostim, ki jih prireja naše ljudstvo po vsej slovenski domovini v čast prvaku naših pesnikov, doktorju Francetu Prešernu.
Dvoje razlogov imamo, da prav mi le dneve slovenske kulture doživljamo globlje in toplejše. Naše gledališče nosi pesnikovo ime. naše gledališče dela in ustvarja v mestu, ki ga je doletela čast, da hrani pesnikove posmrtne ostanke.
Zalo so misli nas vseli, igralcev, režiserjev, sodelavcev in prijateljev Prešernovega gledališča, v Prešernovem tednu zbrane in posvečene pesnikovi umetnosti, njegovi dragoceni dediščini, njegovim človeškim idealom, vsečloveški ljubezni in njegovemu naprednemu svetovnemu nazoru. 2e pred stoletjem nam je pokazal pot k resnični svobodi, enakosti in bralstvu. Pokazal nam je pol. ki nas je privedla v čas. ko si sami volimo postave. Pel nam je o dneh, ko se vremena nam zjasne.
Četudi ni dal Prešeren nobenega izrazilo dramsko-pesni-škega dela. je vendar stal svojemu prijatelju Andreju Smoletu zvesto ob strani, ko je ta prepesnjeval svojega „Yarha“. Slovensko dramalsko slovstvo je lakral imelo le nekaj Linhartovih predelav. Vendar je Prešernov jezik še danes ves živ tudi v dramatskih delih naših dni. ki črpajo jezikovno bogastvo in le-polo iz dragocene kristalne čaše pesnikove slovenščine.
Lep, pristen in iskren jezik pa je vrlina vseh resničnih dra-malskiii umetnin. Z odra naj sliši ljudstvo svojo lastno, nepopačeno govorico. Z odra hočemo govorili tako, da nas bodo vsi razumeli, da bomo vse prepričali in pridobili spoštovanje naši sladki materini govorici.	y
Pohujšanje v dolini šentflorjanski
((~pM.ua o lnh aktih)
Predno je vzel v roke bič, si je lokral Cankar nadel obleko klovna, si posipal z moko obraz, nato pa zamahnil, da je zaskelelo vso rodoljubno srenjo iz doline šentflorjanske. Burkasto razposajen. poln grenkega zasmeha in vendar včasih grozotno tragičen je v „Pohujšanju“ obračun, s svetohlinsko moralo tedanje naše družbe. Groteskni smeh, ki skozi vsa tri dejanja tako ostro zveni z odra, pa ni sproščeni krohot razigranega dobrovoljneža. lem več trpko, sarkastično zasmehovanje.'ki naj prikrije solzo v očeh, žalost v duši. Pod smešno masko klovna slutimo trpeče lice nesrečnega, razočaranega ljubimca. Domovina je lista ljubica, v katero je tako zaljubljen, da mu je vsak grm v Močilniku ljubši od vse prostrane tujine. „Toda žalostno je, da človek ne more pokazali svoje ljubezni drugače nego z zasmehom in s hudo besedo." Zasmeh in hude besede pa zmeraj rode jezo in razočarani ljubimec ni brez razloga položil Petru na jezik (ožečega vzklika: ..O domovina, li si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ/1 Prebridko se. je za vsa zasmehovanja maščevala dolina šentflorjanska. Cankar pa je bil preveč umetnik s čistim srcem, hrepenenje po lepoti ni nikdar ugasnilo v njegovi duši, da bi se mogel s Krištofom Robarjem odreči svoji umetnosti in si kot tal in kontrabandar pridobiti ugled in spoštovanje doline šentflorjanske.
Dolina šentflorjanska, njene grešne, hinavske in svetohlinske „čednosli“ je slikal Cankar, odkar je poslal pisatelj. Nikdar, prej pa jih ni osvetlil s tako jarko in neusmiljeno lučjo, kol v ..Pohujšanju11. Tako se zdi. da na odru ne glodamo živih ljudi, temveč duhovite karikature in Cankar sam je za prvo uprizoritev (v ljubljanskem gledališču 1. decembra 1907) naročil takratnemu intendantu Juvančiču, naj igralci vse njegove besede in označene geste karikirajo, naj „igrajo z isto razposajeno zlobnostjo, kakor sem jaz besede pisal". In vendar sc gibljejo na odru ljudje iz mesa in kosti, prav isti ljudjej kakor jih še danes srečujemo po naših malih mestih in trgih. Samo pred izkrivljeno zrcalo jih je postavil, ki je groteskno izobličilo njihov izgled v vseli razsežnostih tako, da jih jedva še razpoznamo.
Župana z .županjo, dacarja z dacarko, čednostno ekspcdilc-rico in druge rodoljube, ki so „pošteni ljudje", vso to žalostno in nezaželjeno procesijo je nanizal Cankar kot jagode na molek hinavščine na dolgo čvrsto nit in jih pripeljal na oder. Niso njihove grehote to, kar biča; njihova ,,poštenost" je, odeta v
lažnjivi plašči spodobnosti in lilimbc, je lista, ki bije po njej. Ta plašč je strgal Cankar z njih in jih pokazal gole v vsej njihovi lil im bi. laži in slinastem požel jen ju. s katerim brskajo po pohujšanju in se z navidezno ogorčenostjo umazano naslajajo nad lepoto.
Peter in Jacinta stojita na drugem bregu. Ni mostu s tega na oni breg. Nedolžni učitelj Svil igo j. ki se edini uspešno upira pohujšanju, kajti naivno, a iskreno rodoijubarslvo v njeni ni poštenost premagala skušnjavo, je trhla brv. Star je že la učitelj Svil igo j, ‘naočnike ima. slabo vidi in blago misli in kolena se mu tresejo'4. Sam ni grešnik, zato greha ne pozna in ga ne sodi. Krištof Kobar. imenovan Peter, je umetnik in razbojnik. Nekoč je bil umetnik s čistim in vročim srcem, pa ga je domovina opljuvala in zavrgla. Postal je hladen, preračunljiv razbojnik — in si pridobil v dolini šentflorjanski ugled, češčcnjc in. bogastvo. V to novo življenje ga spremlja popolna spremljevalka iz prejšnjih dni, čudežna Jacinta — večna in neminljiva Lepota. Lepota, ki sc ji hoče častilcev in občudovalcev, lepota, ki je rodoljubarstvu in malomeščanstvu vedno greh in pohuj-hanje, kol mu je bila Cankarjeva umetnost .,pohujšanje".
Štorija farse je groteskna in duhovita. Domnevna nezakonska sirota, ki ji je pred petindvajsetimi leti očetovala skoraj vsa dolina šentflorjanska, napravi kontrakt z zlodjem, da bo z njeno pomočjo pohujšal in ujel v svoje mreže vse čednostne prebivalce doline. Hudič pa sc je zavezal, da oskrbi Petru prijetno življenje. Svojo obljubo zlodej izpolni, za dolino šentflorjansko pa je opeharjen, ker tu ni več kaj piohujšali. Dolina je pohujšana bolj, kot je treba, tako je čednostmi, da je zapeljala v nečistost zlodeja samega. Peter pa je še hudiča samega prehudičil, kajti izkaže se, da je sirota, ki je zapisala svojo dušo peklu, nekdo čisto drug in ne ta, ki mu je zlodej služil za hlapca. Dolina šentflorjanska je v tem vražjem plesu zbegana, brez glave, plazi se k ofru, ko pa se nezaželjeni gostje odpravijo odtod, Peter z Jatini o na belo ceslo, zlodej „k svoji materi v brezdanji paradiž", se rodoljubi znajdejo, potrkajo si na prša, ,,kajti neomajana je ostala čednost doline šentflorjanske", pod njenim banderom zapojejo himno, pohujšanju navkljub.
Uprizoritev le žolčne farse, v kateri se žgoča satira prepleta s simbolizmom in liričnimi vložki, ni lahka stvar. Simbolizem in alegorika sta neotipljiva in jih ni mogoče do zadnjih podrobnosti presaditi v resničnost. V prvi, krstni uprizori Ivi pred prvo svetovno vojno je bila režija in igra realistična, kasneje pa sp farso pri sicer še realistični sceni pričeli stilizirati. Zadnje uprizoritve v poklicnih gledališčih pa so z realistično opremo prelomile in nam pokazale čisto stiliziran oder.
Sezona 1946/4?
S 455 47
ip m e $ e r m © w © e il Ib s 11 § č e - k rani
V	četrtek 20. februarja '^47 ob 20. uri Izven
V	nedeljo 23. februarja ^47 ob 16. uri Izven
Pohujšanje v dolini šentflorjanski
SPISAL: IVAN CANKAR
FARSA V I11 AKTIH
O SH^E :
Krištof Ivobar, imenovan Peter, uincr in razbojnik Jacinta, popotnica, družica njegova Župan .
Županja Dacar .
Dacarka Ekspeditoriea Učitelj Šviligoj Notar .
Štacunar Stacunarka .
Cerkovnik Debeli človek Popotnik Zlodej .
REŽIJA: 1$ R A T K O VIČ F R A N C E
Vrši se farsa v
Po drug e m d v
'ki šentflorjanski
'iu daljši odmor
Cene običajne. - Prodaja vstopnic dan pred predstavo in
pri blagajni v Pr<‘]
Mladini pod 16. let
Ado Klavora Sonja Hlobš Ivan Grašič Božena Iglič Milan Vertovšek Milada Varacha Minka Kocmur Stane Rode Fric Likar .lože Horvat Rezka Mihelčič France Trefalt Julij Luxa Janez Završnik France Bratkovič
dan predstave, obakrat od 10.—12. in od 18.—20. ure ‘ttovem gledališču
Vstop ni dovoljen
Dvoje poročil =r______________	___L~=z
(„VDOVA ROŠLINKA44 — „NA STRAŽI46)
Pred ledni je naša gledališka družina uprizorila v Trefaltovi režiji Golarjevo ,,Vdovo Rošlinko“. Prav je, da pride od časa do rasa na oder kaj veselega in vedrega. Ker pa Slovenci prav kolu jemo radi pomanjkanja dobrih humoristov in zaznamujemo v svoji literaturi l,e troje imen šaljivcev (Murnik, Feigel in Milčinski), je zelo težko najti dobrih domačih komedij. Iz te stiske nas rešuje Cvetko Golar z nekaterimi svojimi deli.
Uprizoritev „Vdove Rošlinke11 je bila kar zadovoljiva, če pomislimo na kratek čas študija in na pičlo število sposobnih igralcev, s katerimi razpolaga naše gledališče. Zato moramo z ljubeznivimi očmi gledati na sleherno delo, ki premore te težave. Naša uprizoritev je bila harmonična in estetsko odgovarjajoča. Gerdejeva, Reš in Trefalt so bili prav trdni v svojih vlogah. Ostale epizodne vloge pa bi morale bili bolj izbrušene. Sicer pa je predstava v celoti občinstvu ugajala in upam, da je. poanta komedije, ki je vzgojno važna, bila zadostno osvetljena: sme-šnosl vraževerstva, ogabnost licemerskega pobožnjaštva. zoj>r-nost kmečkega računarslva in lažimorale — na drugi strani pa zmaga mladosti in resnične ljubezni.
Drugo igro in sicer dramo Viktorja Čara Emina „Na straži" je zrežiral Peter Maleo z njemu lastno gotovostjo. Predstava je resno izzvenela, saj je bila uprizorjena v dneh, ko je šlo za usodo Trsta in našega Primorja. Zelo, zelo umestno je pred takimi in podobnimi igrami še pred dvigom zavese spregovorili občinstvu o delu. o avtorju — pojasniti pomen in namen igre ter opozoriti na problem, ki ga delo obravnava.
Dramo „Na straži11 ni lahko uprizoriti. Vsa teža leži na besedi. ne na situacijski igri. To dramo ne smemo gledali le z očmi pač pa z dušo, s srcem. — Tragedija, ki se v drami razvija, ni le osebna, pač pa vsenarodna. Ko sočustvujemo in trpimo z ljudmi na odru, imamo pred očmi vso to dramo polisočerjeno. Ko zvemo z odra o nesreči in sramoti, ki je doletela zavedno istrsko dekle, mislimo na vse one slovenske deklice, ki so v tej vojni poslale žr,lev laškega in švabskega nasilja.
Drama „Na straži" je bila uprizorjena in od občinstva sprejeta s spoštovanjem in pieteto do najstarejšega živečega hrvaškega pisatelja, prekaljenega borca za pravice istrskega ljudstva. Igra sama pa nam je pokazala dvoje novih obrazov naše Hlebševc in našega Reša. Z doživljanjem in veliko resnobo sla
dajala igri visoko raven, ki so sc ji radi podredili tudi njuni soigralci. Prav posebno dobra je bila igra Igličeve, ki je neverjetno prepričala s svojo južnjaško vlogo. • Nekaj pa moram pripomniti glede tempa igranja: lam ob loplem morju, posebno še naši čakavci okrog Opatije, so prav živalmi ljudje, hitrih kretenj, hitre govorice, naglih izbruhov. V lem pogledu bi morala biti naša igra drugačna. Seveda je težko nam. zadržanim Gorenjcem, kar na lepem spremenili temperament. Toda prav v tem je umetnost igranja: uživeli se. predati se ves in zaživeli drugega človeka, človeka, ki ga moraš predstavljali na odru. — Če ne bi vedel, kako težko je amaterskemu odru priti do novih kulis, bi še pripomnil glede scene, da je bila barvno in svetlobno premalo ubrana z vsebino igre. Namesto sinje sobe in sveliozelene pokrajine bi morala biti škrlatna soba in olivno zelena pokrajina. Vendar scena ni resno motila, ker je bila igra ves čas solidna in trdna.	č. Z.
NAPAKE.
KI JIH MORAMO POPRAVITI
Kranj je razmeroma veliko mesto. V njem živi čez 8000 delavcev in delovnih inteligentov. Človek bi mislil, da v takem mestu kar kipi od zanimanja za kulturo in prosveto.
Dejstvo pa je, žal, drugačno. Ponovno so bili že sklicani sestanki prosvetnih delavcev in onih, ki so po sindikatih in organizacijah zadolženi za ta sektor dela. Udeležba je bila vedno zelo skromna in pičla.
Tako je bil tudi v okviru letošnjega Prešernovega tedna, v ponedeljek dne 3. februarja, javno in pravočasno sklican sestanek vseh aktivnih kulturnih in prosvetnih delavcev, povabljeni pa so bili tudi oni, ki se vsaj pasivno udeležujejo našega dela. Na tem sestanku naj bi se iz oči v oči in iskreno pogovorili o našem prosvetnem delu, o njegovih napakah, slišali bi mnenja zastopnikov množičnih organizacij, sindikatov in prebivalstva sploh — kaj žele, kako naj bi delali, kake so potrebe na terenu — skratka, vse tiste zavogalne nekonstruktivne in malomeščanske kritike ne maramo; želimo, da se o javnih kulturnih stvareh javno razpravlja in z združenimi močmi tudi napake odpravlja. Vse po tisti slovenski rečenici: več oči več vidi, več glav več zna, več src bolj prav pogodi čustva vsega ljudstva.
Odziv na ta sestanek, ki naj bi dal smernice za vse naše prosvetno delo do prihodnjega Prešernovega tedna, je bil tako

sramotno skromen, da moramo to javno povedati. Prišlo je le 17 oseb! Dvorana je zevala od praznine.
Če bi pa razglasili ples do jutra ali pa kako senzacionalno prireditev bi bil odziv vsekakor drugačen. Ali pa, če bi razglasili množični sestanek, kjer se bo pralo umazano perilo in sploh zadeve, ki v javnost ne spadajo, potem bi bila nabito polna največja dvorana.
Če pa skličemo sestanek radi prosvete, če vabimo k študiju ustave, če priredimo v okviru ljudske univerze še tako važno predavanje — potem dvorane zevajo od praznine. Na vse te sestanke prihaja le peščica najzvestejših, ki številčno nikakor ne morejo predstavljati velikega Kranja; tistega košatega mesta, ki je bilo že večkrat kar bolestno ponosno na svojo naprednost. In ali v sindikatih in OF organizacijah res ni nobene žeje po kulturi in prosveti? Najbolj moramo bičati kričeče dejstvo, da niti večine onih, ki so odgovorni za ta sektor dela, ni blizu.
Če nam je res kaj mar naše slovenske kulture, ki jo moramo posredovati delovnim množicam, moramo v bodoče prihajati vsaj tisti, ki smo bodisi poklicno, službeno ali organizacijsko vezani na to delo.
Kar točno povem, kdo vse bi na te kulturne sestanke predvsem morali vedno prihajati sami ali pa poslati svojega opolno-inočenega namestnika: vsi aktivni in upokojeni profesorji in učitelji, ravnatelji vseh šol, vsi javni kulturni delavci (pisatelji, slikarji), okrajni in mestni prosvetni referenti z vsem osebjem svojih oddelkov, zastopniki gledaliških odrov, knjižnic, pevskih zborov in godbe, krajevni dopisniki časopisja, vsi referenti za Agit-prop, vsi sindikalni prosvetarji (iz vseh podružnic in grup, ne le iz KSS), vsi odgovorni odborniki za prosveto pri naših množičnih organizacijah (LMS, AFŽ, OF), zastopniki višjih razredov gimnazije in strokovnih šol; skratka vsi, ki lahko posredujejo svoje znanje ljudstvu. Danes nismo upravičeni le sprejemati — tudi dajati moramo! Čim več ljudi bo delalo — tem manj jih bo zabavljalo. Potem bo povsod več razumevanja za težave, ki nas trenotno tarejo.
Skrivanje nekaterih za strokovnjakarstvo, za preobremenjenost v službi, na drugi strani pa posedanje v kavarni — je prav take narave kot tista revščina, ki ne more plačati prispevka za socialni fond ali pa dinarja za knjige primorskim in koroškim rojakom — na drugi strani pa kliče litre vina na mizo in jih brez obotavljanja plačuje.
Zato se moramo v prihodnjem Prešernovem letu temeljito poboljšati. Da se ne bo več zgodilo, da bi na javno prireditev v spomin koroškega plebiscita in rapalske tragedije prišlo le 19 oseb. Zelo nevljudna razvada je pri nas tudi netovariško
določanje terminov za prireditve. Ne cepimo že itak pičlih sil s tem, da istočasno prirejamo razne važne sestanke. Nekoliko več obzirnosti in pozornosti ne bi prav nič škodovalo.
Ko smo se v nedeljo, 2. februarja dopoldne, ob 11. uri poklonili spominu Prešerna na njegovem grobu, je bila istočasno sklicanih tudi nekaj drugih sestankov, eden celo na okraju. Ob 11. uri bi se sleherno zborovanje prav lahko prekinilo vsaj za 10 minut in bi potem poklonitev na grobu našega velikega pesnika, ki nam je dal s svojimi naprednimi idejami, posebno v „Zdravljici“, še danes veljaven politični koncept, kakršnega ima le malokateri narod, mnogo lepše uspela. Za to netaknost ni nobenega opravičila. Saj je proslava Prešerna stvar vse naše LR Slovenije!
Sleherno drugo mesto bi bilo ponosnejše, če bi v njegovi sredi počivalo srce tako velikega pesnika in človeka.
Naj nam bodo te in podobne napake, ki smo jih zagrešili v preteklem Prešernovem letu glasen memento, da ne gre le za obnovo naše materialne produkcije, ampak tudi za obnovo našega duha in kulturnega življenja, v smislu pesnikovih naprednih načel.
Črtomir Zprec
v ; k •: -	1	>


>
Izdajatelj : Režiserski sosvet Prešernovega gledališča v Kranju Predstavnik : Rudolf Hlebš — Urednik : Črtomir Zorec — Tiskarna Sava Vsi v Kranju 337 47