Št UK ATURA V SAMOSTANSKI CERKVI NA KOSTANJEVICI NAD NOVO GORICO
Barbara Jaki Mozetič, Ljubljana
Notranjščino samostanske cerkve na Kostanjevici jc nekoč ode val bogat plašč itukaturne dekoracije. Med prvo svetovno vojno, v letih 1915-1917, sta bita ccrkev in njen okras močno poškodovana; stavba je bila popravljena in ponovno posvečena v letih 1924-1929.1 Zaradi hudih poškodb stukature ladijskega dela ostenja in oboka ni bilo mogoče rekonstruirati. Najmanj prizadete dele so delno restavrirali, veliko večino pa nadomestili z novo štukaturo, ki se od izvirne loči po kompozicijski zasnovi in detajlih.
Preseneča nas, da štukatura še ni doživela nadrobnejše obravnave, temveč le bežne omembe v pregledih lokalne umetnostne dediščine,2 Tako Giuliana Lorenzon Radolli meni, daje avtor nekaterih detajlov na Kostanjevici Giovanni Pacassi,1 pri štukaturi notranjih okenskih okvirov pa ugotavlja povezave z dekoracijo kapele Torriani v stolnici v Gradišču, s Stukaturo stopnišča palače Verdcnbcrg v italijanski Gorici in s štukaturo pokopališke cerkve sv. Roka v Versi v Italiji. Natančnejša analiza celote in nadrobnosti - figuralnih delov, a kan to vi h prepletov in spremljajočih rozet - te povezave zanesljivo ovrže, saj gre za spomenike z različno stilno govorico in zelo različno kvaliteto. Tudi Maddalena Malni Pascoletti v pregledu umetnostne dejavnosti 17. in 18. stoletja omenja kostanjeviško štukaturo, vendar se v da tac i jo ne spušča.4 Tehten prispevek k nadaljnjemu študiju kostanjeviške dekoracije pa je objava stare fotografske dokumentacije, ki jr> je zbral in predstavi! Sergio Tavano.1
1 Marijan Breceij: Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici, Nova Gorica
19&3 (od tod citirano Brecelj: Kostanjevica)* p. 3. 1 A. Moschctti: I danni ai monument i e alte opere d' arte delte Venezie, Venezia 1932, si.
3 86-3 87; Ranieri Mano Cossar: S loria del!'Arte e deffarsigianato in Gorizia, Po rde-none, s, a., p. 108, citira Moschenijcvo ugotovitev, da so Stukature podobne delom bratov Carlone,
1 Giuliana Lorenzon Radolli, Dal Duomo gradišča nO - alcunc proposte per identificare Pattivitá di Giovanni Pacassi ncl Friuli oriéntale. Ce fastuf. 2, LX1, 1985, pp, 225- 246.
4 Maddalena Malni Pascóle t ti, II Seicento e il Settecento nel Goriztano. Gorizia 1983, p. 1698.
i Sergio Tavano: / monument! fra Aquilea e Gorizia, 1856-1918, Udine - Gorizia I98B, pp. 89 in 123 ss, si. 123. Negative stanja iz časa po bombardiranju hrani Za-
.111
Dragoceni detajli štukature pred uničenjem v prvi svetovni vojni zanesljivo pričujejo o bogastvu dekoracije na ladijskem oboku. Med pisci moram omeniti še Marijana Brcclja, ki je v priložnostnem vodniku predstavil zgodovino in umetnostno dediščino samostana in cerkve.6
Če si podrobneje ogledamo kostanjeviško Štukaturo in jo postavimo ob bok sočasnim dekoracijam v Furlaniji, na Goriškem, Kranjskem ali celo Štajerskem, ugotovimo, da stilnih podobnosti med znanimi spomeniki ni. Tudi monumentalnosti štukaterskega programa, kije obsegal cclotno cerkveno notranjost na Kostanjevici, ne moremo primerjati s sporadičnimi dekoracijami manjSega obsega, ki so značilne za sočasne okoliške spomenike.
Zato moramo pritegniti komparativno gradivo s širšega področja in iskati ključ do rešitve problema med osrednjimi spomeniki druge in tretje četrtine 17, stoletja. Ti so namreč krojili okus in ponujali dekorativne vzorce tudi oddaljenim naročnikom. Osrednje pobude so ta čas še vedno prihajale prek prestolnice Dunaja, saj šele proti letu 1700 lahko govorimo o neposrednih italijanskih vplivih.
Lastnik obsežnih posesti vzhodno od Gorice, kamor sodi tudi področje, že od nekdaj imenovano Kostanjevica, je bila družina grofov Thumov. Na začetku 17. stoletja je dal grof Matija Thurn na Kostanjevici postaviti manjšo cerkev, ker so se na tem mestu zbirali prebivalci Gorice k čaščenju Marijine podobe.1 Prvotna majhna cerkev je bila zgrajena v letih 1623 do 1625, Qb cerkvi so postavili bivališče za oskrbnike, ki so ga kmalu naselili redovniki. Zvrstili so se karmeličani, dominikanci in frančiškani, Dokument iz ieta 1635 poroča, da so se za vselitev navdušili karmeličani, ki sta jih podpirala grof Thurn in avstrijski dvor, medtem ko so goriški deželni stanovi temu nasprotovali in podpirali frančiškane. Sredi teh sporov se je na Goriškem ustavil dominikanec fiazilij Pica, rojen v Neaplju, a je vrsto let preživel na Češkem. V Pragi je služboval kot profesor bogoslovja, v Brnu pa je bil gvardijan sa-mo_sicina. Naselil se je na Kostanjevici in lepo skrbel za vernike in romarje, zato so deželni stanovi leta 1645 izdali dekret, s katerim so predali samostan v roke dominikancev. Do realizacije te odločitve pa ni prišlo, ker so ji nasprotovali karmeličani, ki so imeli podpornika in zagovornika na avstrijskem dvoru - Ferdinanda III. Po daljših zapletih so leta 1649 karmeličani od Ferdinanda III, izposlovali dekret, ki jim je dodelil v oskrbo samostan, kamor so se naslednje leto vselili.8
vod Republike Slovenije za varovanje naravne in kulturne dediščine v Ljubljani, Za prija/mi pomoč se zahvaljujem Barbari Bol ter,
4 Marijan Brccelj, Kostanjevica v Novi Gorici, Mohorjev koledar 1991, Celje 1991, p. 35. StarejSa literatura z zgodovinskim pregledom: Chiaro Vascotti: Sioria deliti Co-Stagnevizza, Gorica 1843. Za arhitekturo: Nace Šumi: Arhitekturo 17. Stoletja nu Slovenskem, Ljubljana 1969. p, 32, ' Brecelj; Kostanjevica, pp. 5 ss.
" Zgovoren dokument o tem je napis na marmornati plošči na korni pregraji. Leva polovica: DbO / VNI TRINO / IN TITVLVM ET HONOREM / DEIPARAE V1RGIN1S M AR! A t / TANQVA TVRR1S FORTISS1MAE / AD / TOT1VS PATRI AE TVTELA, ET DEVOTIONF. / ANIMAE QVE SVAE SALVTEM /
.111
Karmeličani so cerkev naglo povečevali: v letih med 1655 in 1661 soji dozidali več kapel in današnji prezbilerij.'' Nasledek njihove gradbene vneme pa je tudi štukaturna dekoracija cerkve.
Nepoškodovani deli štukature so se ohranili na komi pregraji, na zahodni ladijski steni, v okenskih spaletah in v prezbiteriju.10 Po primerjavi ohranjenega stanja s tistim na fotografijah spoznamo, da je bila štukatura na oboku prezbtterija v veliki meri restavrirana. Rcstavratorji pa se v obnovi tega dela dekoracije niso oddaljili od originala. Velika svetlobnica deli obok prezbiterija na dva simetrična dela z angeli in kartušami dveh različnih velikosti. Večji angeli držijo zavoje kartuš, manjši podpirajo masiven okvir svetlobnice. Vsaka luneta oblikuje po eno nišo s štukiramm kipom, na eni strani sv. Ane, na drugi sv, Joahima - Marijinih staršev, Predvsem plastika sv. Ane razkriva znamenja popravljanja, stilne značilnosti Stukaterja pa je restavrator zabrisal. Anina iztegnjena desnica je nerodno zlita z robom niše, njena draperija se je osamosvojila in pod njo ne čutimo oblik telesa. Velikim angeiom je restavrator dodal nove noge in tanke bakle. Zanesljivo izvirne so le figure na venčnem zidcu. Te so elegantno vitke, nežne in kar manicristično razpotegnjene. Draperija telesa mehko ovija in jih poudarja. Okviri kartuš so bogato zaviti.
Na drugih mestih je šlukater zavojčevje zamenjal z bogatim okovjem. Taki so okviri marmornih plošč na ostenju prezbiterija in nekateri detajli okvira slike na zahodni ladijski steni. Mojster je pri tem uporabil množico različnih vtisnjenih okrasnih pasov in detajlov, ki koreninijo v antični groteski. Izrazite so herme s prepasanim životom, ki kot kariatide podpirajo poudarjeni zgornji vogal okvira. Za poznejSe ugotavljanje stilnega izhodišča pa so zgovorne tudi volu te, na katerih prepoznamo obrazne maske.
Korna ograja je razdeljena na Iri dele, ki logično sledijo trem nosilnim arkadam pevske cmporc. Ta del je ostal nepoškodovan, V sredi sta marmorni plošči z enotnim napisom o novem lastništvu cerkve.n Na vsaki strani je po ena ležeča ovalna kanuja, poslikava pa se ni ohranila. Kartuši in plošči nosijo štirje pulti. Ponavljajo se testene oblike udov, mlahava draperija, neizraziti ovalni obrazi in svedrasto oblikovani lasje, ki enakomerno padajo po licih do ramen. Tudi tu srečamo ob kartušah herme s prevezanim pasom. Trikotna polja med arkadami zapolnjujejo sadni festoni, ki jih nosijo napeti trakovi, obešeni na maskarone, Ta vabljivi element, pogost v zgodnejših štukalurah
TEMPLV HOC CV ADlACENTl MAIRIO / IN PROPRIO SOLO, PROPRYSQ SVMTIRVS F VN DAT V M /ET ERF.CTVM POSTMODVM PIORVM SVFFRA-GYS / DECENTER ORNATVM ET ABSOLVTVM
Desna polovica: MATTHIAS A TVRRI / CL1ENS / HVMILL1ME DICAV1T; / TANDEMQ / AD D1VINVM CVLTUM ET MAIOREM PATRONAE SVAE / GLORIAM PROMOVENDAM / A. RR: PP : CARMEL1TARVM / IN DIV1NIS HI C PER AtiENDIS SOLlClTVDINI ET PIETAT1 / COMMEN DAVIT ET DONAVIT / ANNO M. DC. L.
* Marijan Brecclj: Kostanjevica, pp. S SS.
14 Obok ladje in venčni zidec sta delo dvajsetega stoletja, oz, prenove cerkve v letih
1924-1929. " Cf. op. 6.
.111
17. stoletja, izvira iz floientinskega manierizma, v severni Italiji, v Lombardi-ji, pa ga je razširil Primaticcio. Grafične predloge, ki so bile za lake maske pogosto v rabi, je izdelal neki Italijan na začetku 17. stoletja.11
Bombardiranje je prestal tudi notranji okenski okvir na koru (severovzhodno okno) s ploskovitim krožno zavitim akantom, ki je Giuliano Loren-zon ftadolli spodbudil na misel, da gre za delo Giovannija Paeassija. Po stari fotografiji, ki kaže porušeno cerkev, je očitno, da so bili tako okrašeni vsi okenski nk viri, rob siavoločtte stene in pas pod masivnim venčnim zidcem.1' Tudi ta detajl jc torej sočasen z drugo štukaturo in ne sodi v čas, ko bi na Kostanjevici lahko deloval Giovanm Paeassi.14
Ohranjena štukatura razodeva izurjenega mojstra, hkrati pa stare fotografije kažejo, daje moral imeti več pomočnikov, ki so zmogli opraviti obsežno naročilo. Velike figure, od katerih sta ohranjena oziroma rekonstruirana le sv. Ana in sv. Joahim v prezbiteriju, so bile v sedeči pozi postavljene na masiven venčni zidec v ladji, veliki angeli z bogato draperijo pa so nosili grbov-ne kartuše nad loki, ki vodijo v kapele in nad slavoločno steno. Iz arhivskih virov vemo, da so velike figure vlivali plasiicalori, specializirani mojstri, ki so najprej oblikovali modele, potem pa so izdelek 5e dodatno obdelali,15 medtem ko so bili putli statisti in drobni detajli zaupani pomočnikom.
V celoti delujejo ohranjeni originalni deli štukature na Kostanjevici zelo enotno, tako da lahko individualna dela razberemo šele pu natančnem opazovanju detajlov. Pri figurah je mogoče ugotoviti delež vsaj treh štukaterjev, od katerih jc moral biti eden plasticatoro - specialist ftguralik. Kolikor lahko sodimo po ohranjenih fotografijah, ga odlikuje prepričljivo oblikovanje teles in obraznih partij in morda je kot sposobnejši mojster prav on avtor zamisli celotne dekoracije, ki se jasno prilega oblikam arhitekture in jo celo poudarja. Drugi mojster je izdelal lebdeče putte s priščipnjenimi koleni v prezbiteriju, angele muzikante nad korintskimi kapiteli in testene kartuše. Tretji je bil starejši in zvest še puznorenesaneni tradiciji; izdela! je stilno starejšo okovno ornamentiko, čvrste debele školjke in herme.
" Ingeborg Schern per Stuckdekorationen des 17. Jahrhunderts im Wiener Raum, Bühlau Verlag: Wien-KÖln-Graz I9&3 (od lod citirano Kehemper Wiener Kaum), p. 46. Nekaj primerov grafičnih listov, ki bi lahko služili ludi kot predloga za kostanje-viike maskarone, hrani Museum für Angewandte Kunst na Dunaju, grafična ibirka ornamentov, št, 64, Marijan Brecelj: Kostanjevica, p, 5.
" Kapiteli pilastrov ladijske stene s putti, upognjenimi pod težo festona, ki ga nosijo na ramenih, SO prav iako plod obnove po bombardiranju, Na en« od fotografij jc videli kombinirane kapitelc, oblečene v akantovo listje in kronane z drobnima vo-lutama.
11 O postopku izdelovanja modelov, vlivanja polnoplastičilih figur in apliciranja izdelkov na steno ali obok Peter Vieri: Der Stuck - Aufbau und Werdegang, erfülltet am Beispil der Neuen Rezident Bamberg, München - Berlin 1469, pp. 26-32, O figu-ralisiih tudi O Id rieh J. Blaž i ček, bomba rdisehe Stucka teure in die Tschechoslowakei, Arte e Artisti de i iaghi hmbardi (t, Arslan, ed.), Como 1964, pp 115-128 (od tod citirano Rlaiičck, Arte e Arlisli dei laghi hmbardi), posebej p. 118.
.111
Celoten oblikovni besednjak je standarden in ne udu to p a t) d obsežnejših podjetij v sredini 17, stoletja. V Doljni Avstriji so podobne kompozicije nastajale že v dvajsetih in tridesetih letih, prav tako v severni Italiji, južni Švici in v okolici Benetk. Ostale so železni repertoar lomhardskih štukaterjev do konca šestdesetih let 17, stoletja.
Neposredna vloga redovnikov pri cesarjevih prizadevanjih za restavracijo katolicizma po tridesetletni vojni in odločna politična orientacija karmeliča-nov proti Dunaju nakazujeta [udi njihovo umetnostno usmeritev.11" Od vladavine cesarja Ferdinanda II. dalje (1619-1637) je po zaslugi njegove druge soproge Eleonore Gonzaga iz Mantove Dunaj spet postal kulturno središče.
Odlične zveze grofa Thurna (delia Torre) in morda celo posredništvu Ferdinandovih bližnjih sodelavcev so omogočili, da so k os ta nje viški karmeličani pridobili štukaterje, ki so se že izkazali na več mestih v prestolnici Dunaju, v njegovi okolici in tudi na vzhodu imperija, na Češkem
Ingeborg Schemper je opozorila na tesne zveze med plemstvom po vsem cesarstvu v 17. stoletju. Znotraj trdnih zvez med Dunajem, Gradcem, zahodno Madžarsko, današnjo Slovaško, Češko pa tudi južnimi deželami cesarstva je torej razumljivo, da kažejo spomeniki teh področij podobno stilno govorico, ki v svetu arhitekture in notranje dekoracije izvira iz severnoitahjanskih poznorcnesančnih dekorativnih načel,17
V Klosterneuburgu pri Dunaju je pod vodstvom proŠta Bernharda I. Enocha von Waitza med letoma 1630 in 1643 potekalo intenzivno prenavljanje samostanske cerkve. Že leta 1634 so v cerkvi delali štukaterji, med katerimi so arhivsko dokumentirani Domenico in Giovanni Battista Rosso, Carlo Pasarino, Andrea Bertinalli (ali Bertinailo) in Gilardo Lezzeno,18 res pa deležev posamičnih štukaterjev v Klosterneuburgu ni mogoče določiti. S štukom so opremili stranske kapele; sv, Barbare, sv, Sebastijana in sv, Ane, orgelsko etnporo in prehodni prostor, V vseh treh kapelah lahko opazimo podobnosti s kostanjeviško štukaturo. Prave citate pa najdemo na ostenju Sebastijanove kapele, kjer na vrhu plavata velika angela, ovita s cevasto draperijo, z razkritimi koleni in s čez komolce zavihanimi rokavi.1" Skoraj identična sta z angeli, ki so se v Kostanjevici ohranili na oboku prezbiterija.
Nesporne vzporednice je mogoče potegniti tudi ob primerjavi kandclabr-skih motivov mehkega vitičja, ki se razrašča po pilastrih; v Kostanjevici se je ohranil v okenskih špaletah, uničenega pa lepo vidimo tudi na starih fotogra-
16	O aThitckturi v tasu tndeset leine vojne Georg Skalecki; Deutsche Architektur zur Zeit des dreißigjährigen Krieges: Der Einßuss Italiens auf das Deutsche Bauschaffen, Regens bürg 1989. Za arhilekturo karmelifanov v tera fasu posebej pp 171-180.
17	Inge borg Schemper-Sparholz, Höfische Dekorationen des 17, Jahrhunderts im Burgen ländisch-West ungarischen Raum, TUrkenkricge und Kleinlandschaft II, "Schiaininger Gespräche 1984«. Wissenschaftliche Arbeiten aus dem Burgenland, zv, 73, 1986 (od tod citirano Schemper, Burgenland), p, 219,
14 Schtmper: Wiener Raum, p. 49. op. 6S. Starcjüa literatura: Alben Itgi Stucco-Deko-rationan in dem regulirten Chorherrenstift Klosterneuhurg bei Wien, Wien 1896,
" Ibid., sl. 44.
.111
Tijah. Okviri kartuš so bogato zaviti, obrobni trakovi pa izrazito renesančni in v primerjavi i. masivnimi venci v sedemdesetih ietih 17, stoletja precej krhki, Pri kombiniranju posamičnih oblik je poudarjeno nasprotje: lahkotne organske oblike se družijo ob trde, ostro izrezane, masivne. Tudi celotni zasnovi razmerja med dekoracijo in arhitekturo sta si v Kostanjevici in Kloster-neuburgu podobni. Značilen je manieristični ne tek tonski dekoracijski sistem, ki sc kaže v razmerjih stena-obok in okvir-podlaga.
Večkrat je bilo že zapisano, da so v Klosterneuburgu delali mojstri iz potujoče se ver no italijanske skupine, ki so še dolgo prihajali izvajat naročila tako za dunajski dvor kot za samostan, ki jc bil vitalno povezan z dvorom.10 Ti štukaterji so v i i tridesetih letih v Klosterneuburgu delovali pod vodstvom dvornega arhitekta Ciiovannija Rattista Carlnneja. Nekatere od njih srečamo pozneje na zahodnem Madžarskem in na Slovaškem,21 Giovanni Battista Russoje leta 1639 in 1649sštukom opremil stranske kapeie v jezuitski cerkvi v Trn a vi. Domenico Rosso je pod vodstvom Carla Luraga leta 1654 modeliral štuk v kapeli gradu Nachod pri Pragi" V petdesetih letih se dekoracija zgosti, vegetabilni detajli so strogo geometrizirani, okovna orna men tika pa prehaja v zavojčevje.35 Tudi dekoracija stropa grajske kapele v Nachodu kaže določene formalne podobnosti s štukaturo na Kostanjevici. Že na prvi pogled v obeh primerih izstopajo dekorativni trakovi z vtisnjenim vzorcem cvetnih rozet. Taki trakovi poudarjajo arhitekturno konstrukcijo in oblikujejo polja, v katera so razpostavljeni značilni motivi: operutničene angelske glavice s svedrastimi lasmi, volutaste spake - maskaroni in kartuic s številnimi zvitimi jezikastimi trakovi.
Andrea Bertinalli je s Carlom Martinom Carlonejem delal na Madžarskem za plemiške družine Nadasday in Eszterhazy,J4 V petdesetih in Šestdesetih letih je z nekaj presledki s štukatuTO okrasil notranjost cerkve v Lurettu, dva prostora v gradu Sšrvaru na Madžarskem in več prostorov v gradu Eiscnstadt.24
Schemperjeva ugotavlja, da je Bertinallijev osebni slog težko opredeliti, saj sc v ohranjenih delih kaže kot neizrazit; z njegovim imenom so namreč dokumentirana slogovno neenotna dela, ki se prilagajajo okusu številnih na-
» Ibid., p. 37, op. 49,
Jl Blaîitek, Arte e Artisti dei laghi Iombardi, p IIS; Maria O. Agghazy, Neuere Fragen zur Tätigkeit der nord italienischen Stukateuren in Ungarn, Barockskulptur in Mittet- und Osteuropa (Konstantin Kalitiowski, ed.}, Poznan 19K1, pp. 141-157 in abseien seznam literature, p, 41, op- 2; cad-, Stuccatori e scultori comaschi in Un-geria, Ane lombards, X, l%5, pp. 99-106.
11 Beard: Srucca, si. 62, p 6&.
" Za razvoj ornaments Günter Irmscher: Kleine Kunstgeschichte des europäischen Or naments seit der frühen Neuzeit (1490-1 WO), Darmstadt 1934, pp. 114-118 in pp.
214-222.
" Sc he m per: Wiener Raum, p. 166; cad., Burgenland, passim.
Andràsné Käszonyi, Andrea Beninalli Stukkator es köre, Annuaire du musée des arts décoratifs, V1Ï, Budapest 1964, pp. 55-72.
.111
ročnikov in dekorativnim predlogam različnih arhitektov. Skupna značilnost celotnega njegovega opusa pa so poudarjeni antikizirajoči obrobni pasovi, manieristično nagnjenje do metamorfoze oblik, motivov in materialov, stap-Ijanjc geometrijskih trdih okvirov z zavoj čast im i kartušami in raba grotesknih motivov,26 Primerjava motivike je pokazala, daje Bertinallijevemu krogu mogoče pripisati tudi več drugih del. Gre med drugim za dekoracije v kapelah gradov Frohtenstein in Kerbersdorf," šlukaturo stranskih kapel jezuitske cerkve v Györu, na Dunaju pa za prezbiterij (po letu 1638) in stranske kapele (po letu 1642) škotske cerkve (Schottenkirche) ter celotno dekoracijo dominikanske cerkve iz časa okoli 167Ö,3*
Podobnosti s kostanjeviško Štukaturo so očitne predvsem v komern delu dunajske Škotske cerkve.19 Dekorativni program je v celoti redkejši in značilen za čas, v katerem je obok prezbiterija dobil Stukaturni okras, Tamkajšnje kartuše s ploskimi okviri in zavitimi konci, ki spominjajo na oblike posušenega usnja, pa so skoraj identične s tistimi v prezbiteriju kostanjeviškega svetišča. Tudi angele v dolgih razklanih oblačilih oh kartušah, ki smo jih že srečali v Sebastijanovi kapeli samostanske cerkve v Klosterneuburgu, najdemo v podobni vlogi v škotski cerkvi. V obeh primerih so kartušni okviri med seboj povezani ali pritrjeni na arhitekturni okvir z groteskno masko, ki jo opazi natančno oko.
Značilnost delavnice so ludi kandelabrski motivi in njim podobni Široki dekorativni pasovi spiralasto zvitih akantovih vitic. Taki pasovi v subtilni, a trdni igri vegetabilnih oblik poudarjajo vsako gibanje arhitekture. Lahen, relativno ploskovit čipkast ornament odstopa od sicer enotnega reliefa dekoracije obokov in ostenja.
Stilne podobnosti med opisanimi spomeniki in kostanjeviško štukaturo navajajo na misel, da so njihovi avtorji izšli iz skupne matice. Velika skupina štnkaterjev, ki se je kalila v samostanski cerkvi v Klosterneuburgu, je bila sposobna izvesti zahtevna cerkvena in plemiška naročila na obsežnem področju cesarstva. Mojstri so črpali iz istega repertoarja grafičnih predlog, ki se navezuje še na pozna manieristična oblikovna načela. Tudi v organizaciji dekorja in v razmerju štukature do notranje arhitekturne lupine kažejo njihove izvedbe podobne principe.
Odprto ostaja vprašanje, kako so dunajski štukaterji prišli na Kostanjevico, čeprav se je večkrat izkazalo, da so njihove poti nepredvidljive.50 Šele v
M Schcmpcr: Wiener Raum, p. 166,
iJ Ibid., p. 167, si. 77 , 78 , 79; Andrisni Käszonyi, op. cit„ p. 71. 2t SthcmpeT: Wienet Raum, si. 49-56 ¿ä dominikansko cerkev; si. 57-58 m Škotsko cerkev,
" Škotska cerkev jc bila v 19. stoletju restavriTana. zato je dclci originalnih Štukatur
predvsem v ladijskem delu nejasen. !G V Gorici je dejavnost Lombardei v izpričana npr. leta 165K. Tedaj je vodil prezidavo cerkve San Francesco neki Felice Lorenzo Militi iz Berga m a, Cf. Maddalena M al ni Pascoletti, op, cit., p. 1699. Tudi ta dekoracija je bila uničena, zato primerjava ni mogoča. O sorodnih štukaturah v kos ta nje viški bližnji in širši okolici za zdaj težko govorim.
.111
Šestdesetih letih, ko so v osrednjem delu Evrope nastali prvi Stukaterski cehi, so se skupine ustalile in izvajale naročila na ožje omejenih in med seboj povezanih področjih. Ali so se mojstri ustavili pri kostanje viški Mariji na poti od Lombardije prati Dunaju? Morda jih je po posredništvu grofa Thuma pripo* ročil dunajski dvor?
Težko je natančno soditi o fragmentarno ohranjeni dekoraciji kostanje-viškega svetisča. Pa vendar primerjava z velikimi naročili tistega časa dovoljuje jasno misel, da gre za pomembno delo, ki tudi v odlični družbi bogato plastično oživljenih ambiemov ne zbledi. Raven kvalitete postavlja štukaluro na Kostanjevici med osrednje spomenike srede 17. stoletja.
STUCCO DECORATIONS IN THE MONASTERY CHURCH AT KOSTANJEVICA ABOVE NOVA GORICA
The only partly restored, fragmentary stucco in the monastery church at Kostanjevica above Nova Gorica represents one of the most interesting artistic monuments dating back to the middle of the 17th century. The Carmelites, who managed the monastery at that time, enlarged the church between 1655 and 1661 and coated it, according to the prevalent fashion, with rich, fully plastic stucco. The interior of the church was entirely stuccoed. The wall and presbytery vault decorations, part of the north wall of the nave, as well as the front side of the singers1 choir partition have been preserved up to i he present day. Old photographs witness the whole wealth of the former interior. The decoration program is based on significant Mannerist and early Baroque patterns. ! lerms - caryatids, grotesques (mascaroncs), spiral acanthus are typical details. Due to the disunity of styles in the Kostanjevica stucco, it can be assumed that there were more than one master.
The work must have been done by itinerant North-Italian stuccopainters who worked as seasonal craftsmen all oveT Europe, This is why it is rarely possible to find and connect the monuments in an extensive geographical area, which show the same style.
Related to the stucco of Kostanjevica arc the works made by stucco craftsmen who were commissioned by the Court in Vienna. Among their earliest projects arc the decorations of side chapels in the monastery church in Klostemeuburg near Vienna, dating back to the thirties of the 17th century. The names documented in this group are: Domen ico and Giovanni Battista Rosso, Carlo Pas sari no, Andrea Beninalli and Gilardo Lezzano, The floating angels in St, Sebastian's chapel particularly deserve attention and call for comparison. The stucco craftsmen working at Kostanjevica were probably well acquainted with the angels in the chapel.
Later on the group divided and individual masters worked in various fields. Although their style has its roots in Klosterneuburg, they later formed their individual features. Works which are closest to those at Kostanjevica are the ones by iiomenico Rosso, especially ihc decorations he made under the leadership of the architect Carlo l.urago in 1654 in the chapel at Nachod Castle near Prague. In the forties, another stucco program was under way in Vienna, at the Scottish Church (Schorienkirche). The leather-like frames of cartouches on the presbytery vault in iliis church arc almost identical to those at Kostanjevica.
The connection of the monastery church at Kostanjevica with the most excellent monuments of its time irt the whole empire also has its historical justification. A keen supporter of the monastery was Earl Matthew Thurn, who had excellent connections in Vienna and was able to recommend good master-craftsmen to the ambitious monks. It is also evident from the documents preserved that the Carmelites were warmly supported even by I he Emperor's closest officials.
.111