Oton Zupančič
POMLAD V OKTOBRU
Zagoreli so gozdi, zagorelo je žito, v plamenih sta grad in pristava; hrope morje, v motne grome zavito, in tovarna, železna trdnjava, z hrodovja čaka signala.
V  jesensko pokrajino sivo dirja na ves dir
vlak s plamenečo grivo
in seje v prostranstvo nemir.
Burja raznesla
vroča je gesla
v vso rusko šir.
V goro grmadi se mrak; poln bliskavic je zrak.
Kdo to igra na klavir?
Na duše človeške, kdor znaš, zaigraj! Pred množice stopi, glas jim daj, uberi ogromni stotisočglavi zbor, to odposlanstvo vseh ljudstev, in kipenje razburkanih čustev razbičaj v strast poženi v upor, v poslednji boj za oblast!
Kdaj? Zdaj!
555
Povelja se križajo, glasi
si nasprotujejo.
Kaj sklepa mesto? Kaj v vasi
sovjeti snujejo?
Kam ti divjajo tanki?
Mar generali zaroto kujejo?
Delavec, kmet, vojak, mornar,
pri nas doma in po sveti,
so res pretehtani, res prešteti?
Smo vsi na postojanki?
Je zrela stvar?
Bo uspela stvar?
Kdaj sproži se naj?
Zdaj?
Kdo zna na splašenem konju sedeti
in z mirnim pogledom in varno roko
lisico naravnost v oko zadeti?
Kdo?
On ki mu ni, kje bo jedel, kje spal,
pod streho ali na planem,
s prijatelj ali na samem;
ki silo volje je v sebi zbral,
prebistril nešteto src in glav
in trdno in sveto v bodočnost verjame.
On čutil pod prsti bo dobe utrip,
pogodil bo dan in uro in hip
in udaril na tipke
ko zemlja in kruh in svoboda in mir
in Partije čast
in ljudstva oblast,
vse, vse bo viselo na nitki
in vse v eni sami nagli dobljeno bo bitki.
Za ure in ure sta se zaprla
s tovarišem Stalinom;
gorelo je čelo, senca in ušesa:
neznanska so časov se brezna odprla,
v vrtince dogajanja sta se zazrla,
na drobno pretresla
556
in vnovič in vnovič pregnetla načrt,
postavila zgradbo in spet jo podrla
in v duhu preskušala veliki zlom.
Skoz njuno srce pravica je tekla,
in ljudska volja, vsa vroča, in pekla,
kot peče dihteča ljubezen in srd.                 ,                         ......
In sta začutila: odlašek je smrt, in rekla: »Sproži se naj! Zdaj!"
In tisto noč se po sredi razpočil je stari svet,        J in iz jedra krvavega nov mu je skočil planet, ves mlad.
Ptice v Sibiriji sonce zakrijejo, kadar neso na sever pomlad; burno s perutmi bijejo, oznanjajo pomlad; oči spod radostne sijejo, pozdravljajo pomlad.
O, glejte, kaj je po stepah in tundrah poskrite naše družine! O, glejte, kaj vseokrog pogumnih je bratov brez domovine! Njim vsem iz noči te oktobrske sonce pomladno zdaj sine!
557