—.   257    —
Velblod.
Priobčil L. O.
^^^^^^ tlantsko morje nas loči od Amerike. Neizmerne peščene I .^Mifisi!!^™ P'anJave> ^i se razprostirajo v Aziji in Afriki, bi pravtako ¦   Ml^^^\1  '°č''e ondotne prebivalce,  ko bi ne imeli v onih krajih
¦Jliii^'^yfv/1          ^cnJ  ^'  se  P°Lrezn'' v valovih   peščenega  morja
¦^fMVV^^.^^B in  poginil.  Kopita bi mu  razpokala in noge  ohromele. Velblod pa stopa na debelo podplatasto kožo.   Ta me-snata in vendar ne preobčutna noga mu lajša težavno hojo po pesku.
Konj ne bi mogel nositi  težkih  tovorov, posebno  še zato ne, ker bi se mu moralo razen tovora nakladati tudi veliko krme za živež. Velblod pa
potrebuje prav malo hrane. Zadovoljen je s koprivami in z osatom in lahko — po več centov noseč — prekoraka na dan črez 80 km, z jezdecem pa pre-dirja celo do 200 km.
—.   258   «—
Velblod je 2 do 25 m visok, tedaj višji nego največji konj. Ta visokost pa ni pri nakladanju tovora nikomur prav nič na poti, ker velblod vselej pade na kolena, kadar mu blago nakladajo ali razkladajo.
Puščava ne rodi ne ovsa ne ječmena, ki sta za tovorne konje potrebna; le tuintam poganja bodeče zelišče izpod peska, in s tem je velblod zado-voljen. Velblod ima trdne ustnice, da ga ne bodejo osorne koprive in pusti osat. Velblod lahko strada po štiriindvajset ur, konj pa tega ne more. Še več pa je vredno velblodovo svojstvo, da tudi v najhujši puščavni soparici po osem ali pa še po več dni lahko trpi žejo. Kadar pride velblod do vode, se napije dosita in potem napolni z vodo posebne prostore svojega se-stavljenega želodca. Ni pa res, da ostane ta voda hladna, čista in brez duha, ter da zakoljejo potniki velbloda, ako so v nevarnosti, da bi umrli za žejo.
Če še pomislimo, da ta žival potrebuje le malo spanja in da lahko potuje skoro noč in dan, umejemo, zakaj je velblod prebivalcem jutrovih dežel najkoristnejša domača žival. Arabcu je velblod to, kar je nam konj, ovca in govedo.
Ker le velblod omogočuje promet v brezmejnih puščavah, je opravičeno, da ga imenujejo — ladjo puščave.