GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE B E S E D Ajulij 2020 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F 9 772463 821805 Marjan Šiftar V spomin na Trianonsko mirovno pogodbo, ki jo imajo na Mažarskem smatra za dan največje nacionalne katastrofe v zgodovini naroda, so postavljeni številni spomeniki. V ZZB obsojamo iz- javo predsednika vlade Janeza Jan- še o genocidu v Srebrenici, »ki ga ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ide- ologijo«, prav tako pa tudi izjavo ob polaganju venca pri »fojbi« v Bazo- vici, v kateri je ZZB NOB označil za »Zvezo zdraharjev in škodljivcev«. Takšni izjavi ne pomenita le nada- ljevanja nesprejemljivega in v šte- vilnih pogledih škodljivega odziva- nja predsednika slovenske vlade na vsa pereča vprašanja. Nespre- jemljivo je, da predsednik vlade s svojimi zlaganimi in žaljivimi od- govori ves čas ponižuje svoje drža- vljane, ko jih razglaša za »škodljiv- ce«. Zlonamerno in sprevrženo pa je izkoriščanje genocida v Srebre- nici za politična obračunavanja. Namesto pričakovanega obžalova- nja, spoštovanja in sočustvovanja z žrtvami tragičnega genocidnega dogajanja v Srebrnici pred 25 leti predsednik vlade namenoma zlo- rablja in sprevrača takratna doga- janja, vzroke in okoliščine. Izjava predsednika vlade Janeza Janše je tudi zunanjepolitična sra- mota, ki škoduje mednarodnemu ugledu Republike Slovenije, jo še bolj uvršča v krog tistih, ki so upra- vičeno predmet kritik demokratič- nih držav EU, in je v neposrednem nasprotju z moralnim in etičnim bistvom odločitve Evropskega par- lamenta o razglasitvi evropskega dneva spomina na žrtve Srebrni- ce. Ta izjava bo upravičeno lahko poslabšala tudi bilateralne odnose med RS in BIH in ljudmi iz obeh prijateljskih držav. Obe izjavi predsednika vlade Ja- neza Janše razpihujeta sovraštvo in ustvarjata laži, žalita ljudi in po- nižujeta državljane. Zastrašujoče spominjata na nacifašistično pro- pagando iz časov pred drugo sve- tovno vojno. Zato v ZZB pričakujemo, da se pristojni organi RS – predsednik države, državni zbor in vlada – in politične stranke v imenu vre- dnot, za katere se zavzemamo v svojem delovanju in mednaro- dnem protifašističnem okolju, og- radijo od izjav predsednika vlade in jih obsodijo. Provokacije predsednika vlade UVODNIK Marijan Križman predsednik ZZB NOB Slovenije NADALJEVANJE NA STRANI 2 Narodni dom in Bazovica AKTUALNO Na tržaški prefekturi so 13. julija ob prisotnosti predsednikov Italije in Slovenije podpisali memorandum o vrnitvi Narodnega doma. Predsednika Mattarella in Pahor sta na prefekturi vročila državni odlikovanji pisatelju Borisu Pahorju, pred tem pa položila skupna venca k praznemu bazoviškemu šohtu in spomeniku štirim bazoviškim junakom, ki jih imajo Italijani še vedno za teroriste. STRAN 2 Ilustracija: Ciril Horjak JUBILEJI Trianonska pogodba Izgubili dve tretjini prebivalstva V minulem in letošnjem letu se spominjamo več stole- tnic, ki so še kako vplivale na državnopravne in med- narodnopravne okvire in razmejitve življenja sloven- skega naroda. Tako smo se spomnili priključitve Prek- murja in združitve prekmur- skih Slovencev z matičnim narodom. Letos se spominjamo podpisa Ra- palske pogodbe, s katero je bila potrjena »nagrada« Italiji, dana z tajnim Londonskim sporazumom iz leta 1915 za njen prestop k an- tanti, in koroškega plebiscita, s ka- terim je severni del Koroške pripa- del novi avstrijski državi. 4. junija pa je minilo tudi sto let od podpisa Trianonske pogodbe z Madžarsko, s katero je bila potrjena odločitev o dodelitvi Prekmurja Kraljevini SHS. Vse te odločitve so bile plod pariške mirovne konference, ki je pomenila diplomatsko-pravni epi- log prve svetovne vojne (uradno se je začela 18. januarja 1919). Kraljevina Ogrska oz. Madžarska tako kot druge poraženke ni sode- lovala na pariški mirovni konferen- ci. Šele decembra leta 1919, ko je bilo že vse odločeno, ozemeljski apetiti sosednjih držav pa zarisani v zemljevide srednje in jugovzhodne Evrope, je bila njena delegacija po- vabljena v Pariz. Madžarski politiki so se sicer zavedali, da bo Madžar- ska plačala visoko ceno za poraz v vojni, niso pa pričakovali »špar- tanskega miru«. Upali so na za Madžarsko ugodnejšo rešitev, ki bi upoštevala njihova predhodna pri- zadevanja za ohranitev ozemeljske celovitosti Ogrske. Konec januarja 1920 je predsedujoči konference, predsednik francoske vlade Mille- rand, izročil madžarski delegaciji mirovno pogodbo, 4. junija 1920 so jo podpisali, 15. novembra pa jo je madžarski parlament z veliko neje- voljo tudi ratificiral. S Trianonsko pogodbo je Ma- džarska med drugim izgubila dve tretjini ozemlja in prebivalstva do- tedanjega Ogrskega kraljevstva. Med prebivalstvom je bilo trideset odstotkov izključno madžarsko go- vorečega prebivalstva, ki pa je bilo na tem (izgubljenem) ozemlju v absolutni manjšini. Glede na Ogr- sko se je Madžarska skrčila s prvo- tnih 282.000 na 93.000 kvadratnih kilometrov in na 7,6 milijona od prvotnih 18,2 milijona prebivalcev. Razočaranje v madžarski javnosti Trianonska pogodba je v madžar- ski javnosti povzročila pravi šok. Zavladali so razočaranje, obču- tek krivične obravnave in želja po spremembah teh določil. Načrtna propaganda zoper trianonska mi- rovna določila ter konkretna pri- zadevanja za povrnitev omenjenih ozemelj in revizijo trianonske po- godbe so postali glavni nalogi ma- džarske politike med obema vojna- ma, še posebej po koncu vojaške- ga in finančnega nadzora Društva narodov leta 1927. Poleg drugega se je politična kultura radikalizira- la v skrajno desno smer po zgledu italijanskega fašizma in nemškega nacizma. To obdobje madžarske zgodovine zaznamuje tudi bolj ali manj odkrit antisemitizem, ki ga dopušča tudi državna oblast. Ma- džarska sklene z Italijo sporazum o prijateljstvu, saj Mussolini išče za- veznika zoper Jugoslavijo, kjer ima Italija ozemeljske pretenzije. Njuna povezanost se je potrjevala tudi v podpori ustaštvu – vadbena sre- dišča ustašev so bila tudi na Ma- džarskem. V tridesetih letih se je začelo krepiti še zavezništvo z na- cistično Nemčijo (takratni madžar- ski ministrski predsednik Gömbös je kot prvi evropski voditelj obiskal Hitlerja). Ob svojih revizionistič- nih ozemeljskih težnjah pa je bila Nemčija zadržana do madžarskih ozemeljskih pretenzij zaradi na- sprotujočih si interesov Romunije in Jugoslavije. Kljub temu je bila Madžarska za svojo zunanjepolitič- no strategijo nagrajena leta 1938, ko je bila po sklenitvi Münchenske- ga sporazuma razkosana Češko- slovaška. Madžarski se je dovoli- lo, da zasede predele Slovaške in današnje Ukrajine (tako imeno- vani Podkarpatski Rus). Potem ko je država 1941. leta sodelovala v zahrbtnem napadu na Jugoslavi- jo, čeprav je z njo podpisala spo- razum o »večnem prijateljstvu«, je Nemčija prepustila Madžarski precejšen del okupiranega ozemlja nekdanje Ogrske (Prekmurje – 16. aprila 1941. leta!). Madžari so pou- darjali, da so se »vrnili v svoje kra- je«, kako sta bila videti okupacija in vsakršno nasilje v njenem času, je znano (!), madžarski parlament pa je decembra 1941. leta sprejel odločitev o ponovni priključitvi – aneksiji Prekmurja. Na pariški mirovni konferenci leta 1947 so potrdili meje Madžar- ske iz leta 1937. S podpisom mi- julij 20202 NADALJEVANJE S STRANI 1 Madžarska po pogodbi leta 1920 AKTUALNO – Dogajanje v Trstu in Bazovici Narodni dom bo (nekoč) postal slovenski rovne pogodbe je znova potrdila – privolila v trianonske meje! S tem so se po mednarodnopravni plati končali poskusi revizije Trianonske pogodbe, saj ustanovna listina OZN ni predvidela nobenih sprememb versajskih mirovnih sporazumov. Helsinška listina o varnosti in sode- lovanju v Evropi iz leta 1975 pa je določila, da je meje mogoče spre- minjati samo s pogajanji! Dan nacionalne enotnosti V socialističnem obdobju je bilo vprašanje Trianona na Madžarskem potisnjeno v ozadje. Vnovično načr- tno obujanje spomina na Trianon in s tem povezano podoživljanje tri- anonske travme – velike krivice in bolečine največje tragedije v zgodo- vini madžarske nacije – se je zače- lo v 90. letih in še posebej od prve Fideszove vlade naprej. Spominjajo se je na različne uradne in druge na- čine. Ena prvih potez leta 2010 leta Orbana oziroma madžarske vlade je bila razglasitev 4. junija za dan nacionalne enotnosti. Prisotna je tako v okviru elitne kot množične kulture; iredentistične subkulture so v zadnjih desetih letih prerasle v tako imenovani Trianon-business; po celotnem ozemlju Madžarske vznikajo spomeniki Trianonu. Or- banova vlada zelo načrtno ustvarja in širi predstavo o zelo veličastni in dolgi madžarski zgodovini. Trianon se uporablja za politično mobiliza- cijo prebivalstva na Madžarskem, vsem Madžarom oziroma ljudem z madžarskimi koreninami v sosed- stvu oziroma tujini je Madžarska z zakonom leta 2010 ponudila dr- žavljanstvo in začela uresničevati »strategijo institucionalizirane po- litične skupnosti vseh Madžarov v Panonski nižini« (S. Vidmajer). Tudi ob letošnji 100. obletnici sporazuma se je ta politika le potr- jevala. To travmatično zgodovinsko poglavje je postalo eden od grad- nikov madžarskega nacionalizma. Ta politika se spretno poigrava z zgodovinskim občutkom žrtve in iz- korišča sentiment izgube. V njej se prepletajo nostalgija, zgodovinski revizionizem in selektivni zgodo- vinski spomin in z njo država uve- ljavlja avtokratsko »neliberalno de- mokracijo«, ki je vse bolj agresivna pri uveljavljanju svojih političnih in gospodarskih interesov. V zadnjem obdobju je utemeljeno predmet kri- tične obravnave v okviru EU (poro- čilo in razprave v Evropskem par- lamentu; sprožitev postopka po 7. členu pogodbe o EU zaradi nespo- štovanja temeljnih vrednost EU; za- mrznitev članskega statusa v Evrop- ski ljudski stranki). Potrditve te poli- tike lahko konkretno prepoznavamo od postavljenega spomenika naro- dne enotnosti pred parlamentom v Budimpešti (na stenah spomenika so navedeni vse historične obči- ne in kraji nekdanje Ogrske – med njimi seveda tudi v Prekmurju!), poudarjene prisotnosti zemljevida Ogrskega kraljevstva v javnosti, pi- sanja nove zgodovine do nagovo- ra Orbana letošnjim maturantom pred pisanjem naloge iz zgodovine in drugih manifestacij. Na odkritju spomenika ob severovzhodu Ma- džarske ob 100. obletnici Trianona je med drugim poudaril: »Ozrimo se na zgodovino preteklega stoletja. Za- vejmo se globine sprememb, ki so se zgodile v desetih letih. Ne prestrašimo se tistega, kar bomo videli: mi smo tisti, na katere smo čakali. Da, mi smo tisti, ki bomo spremenili usodo Madžarske. Upajmo, da bo naša generacija, četrta trianonska generacija, izpolnila svo- je poslanstvo in Madžarsko pripelja- la na prag zmage. Toda zmago nam bo morala izboriti generacija, ki nam bo sledila, peta trianonska generacija. Oni bodo tisti, ki bodo morali narediti zadnji korak.« Slovensko-madžarski odnosi V strokovnih in znanstvenih krogih so dejstva in različni vidiki v zve- zi s Trianonsko pogodbo bili in so poglobljeno, vsestransko razisko- vani, tudi njeno mesto v zgodovini slovensko-madžarskih odnosov. Zgodovinska dejstva so znana. Zgodovine za nazaj ne moremo spreminjati. Čustva in počutje ljudi, seveda tudi Madžarov, je treba spo- štovati, tudi njihove različne inter- pretacije so legitimne. Naj ob tem le spomnim na naše dostojanstve- no zaznamovanje 100. obletnice priključitve Prekmurja. Tem bolj pa politika Madžarske v zvezi s Trianonom, ki zadeva tudi nas, našo zgodovino, našo suve- renost in integriteto, ne more biti spregledovana, ker lahko upraviče- no vzbuja nelagodje, tudi neprijetne spomine na določena poglavja zgo- dovine slovensko-madžarskih odno- sov in občutke ob tem, pa naj gre za »zgodovinske zemljevide« in z njimi povezane spomenike, čaščenje ljudi, ki so bili na čelu okupacije (Horty), ali razne govore in izjave. Ne more- mo se zadovoljevati le z utemeljeni- mi kritičnimi zapisi v naših medijih. Nesprejemljivi in skrb vzbujajoči so »nojevsko obnašanje« slovenske politike in pristojnih najvišjih orga- nov naše države, njihova ponižujo- ča diplomatska vljudnost in servil- no »razumevanje«, ko za to ni in ne more biti razlogov. Upravičeno je pričakovanje ljudi, tudi članov ZZB, da se bodo jasneje in odločneje oglašali – kot se je sicer predsednik RS v okviru svojega zadnjega ura- dnega obiska na Madžarskem pred dnevi – ter zavračali »zemljevide« in drugo, kar pomeni potvarjanje zgo- dovine, žali čustva in zgodovinski spomin slovenskega naroda, objek- tivno obuja težnje po obnovi zgodo- vinsko preseženih okvirov, odnosov in meja v novi preobleki in ne pri- pomore k ohranjanju in krepitvi do- brososedskih odnosov in vsestran- skega, vzajemno koristnega sode- lovanja. Medla stališča, ki smo jim tudi bili priče v zadnjem obdobju, da »zemljevidi« niso težava, ker da tudi pri nas visijo različni zemljevidi, da ni težava »prošnja« za »pomoč« slovenskega zunanjega ministrstva zaradi ene naslovnice, da nas ne moti najnovejši spomenik sredi Bu- dimpešte, vsekakor niso pravi od- govori in prava pot. V tem primeru so hrvaški odzivi lahko spodbuden zgled. Pravo prijateljstvo temelji na odkritem dialogu o vsem, lahko tudi neprijetnem, kar lahko obremenjuje dobre, prijateljske odnose med ljud- mi, narodi in državami. Ta vprašanja so še kako del ute- meljenega premisleka o naši zuna- njepolitični strategiji nasploh in v tem okviru o naših stališčih, servil- nosti in oportunizmu glede (ne)spo- štovanja skupnih vrednot in načel v okviru EU, tudi pri naši sosedi in njeni vse širši prisotnosti na medij- skem, bančnem in drugih področjih pa tudi o našem vstopanju na »više- grajski vlak«, ki ni več to, kar je bil v svojem prvem tranzicijskem ob- dobju. In v tem okviru predmet raz- jasnjevanja, ali so »strankarski dol- govi« postali zunanjepolitični dol- govi države in gre za »plačilo za ko- silo« ter se tudi z »razumevanjem« za selektivni zgodovinski spomin in na njem zasnovano nacionalistič- no in avtokratsko neliberalno de- mokracijo le potrjujeta vzajemna podpora in vzajemni navdih, par- tnerstvo vladajočih strank v obeh državah. Ali gre le za partikularne interese posamezne stranke, ker je »med Orbanom in Janšo kemija in imata poleg tega oba še to srečo, da pripadata isti politični skupini. Iz tega ni treba delati pregloboke teorije, liberalna perspektiva ved- no išče neko bolj zapleteno zgod- bo. Ideje so seveda pomembne, a osebni interesi bodo vedno vla- dali in osebni odnosi bodo vedno nadgradili ideologijo« (Zoltan Ko- vacs, uradni tiskovni predstavnik madžarske vlade, Mladina, 2018). Ne tako dolgo nazaj je bil »na- cionalni interes« diskreditiran in tudi zlorabljan, toda danes ni res- ne države, ki ne bi imela nacio- nalnih interesov, kar je v različnih pojavnih oblikah še kako prišlo do izraza v sedanji pandemijski krizi. Gre za zavarovanje svoje suvere- nosti, nacionalne entitete, svoje avtonomije v mednarodnih odno- sih. Zato pa sta nujna resna, ne le papirnata (ali celo več njih), stra- tegija, razdelan odnos do sosedov, do odpiranja prostora za sosede. Vedeti moramo, kaj in zakaj želi- mo ohranjati in kaj zaradi varova- nja suverenosti moramo braniti, in zato od naših organov uteme- ljeno pričakujemo jasna stališča, demokratično in kompetetentno pokončno držo, pa tudi potrebno zgodovinsko občutljivost! Na tržaški prefekturi so 13. juli- ja malo pred 13. uro ob prisotnosti predsednikov Italije in Slovenije, Sergia Matterelle in Boruta Pahorja, ter Borisa Pahorja, pisatelja, tabo- riščnika in še edine žive priče poži- ga, podpisali memorandum o vrnitvi Narodnega doma. Zbrane je nagovorila italijanska not- ranja ministrica Luciana Lamorgese. »Varovanje manjšin in njihovih pra- vic je eno izmed vodilnih in osnov- nih načel naše ustave,« je poudarila in dodala: »V sodelovanju z več insti- tucijami, predvsem tržaško univerzo, tržaško občino in deželo Furlanijo in Julijsko krajino, smo pripravili proto- kol, v katerem smo podrobno opre- delili časovnico in vrsto dejanj, ki jih bomo izvedli ob vrnitvi Narodnega doma. Vrnitev Narodnega doma slo- venski skupnosti se bo v skladu z za- konom 38 iz leta 2001 končno lahko tudi izvedla. Z vrnitvijo doma bomo lahko izpolnili eno temeljnih načel dveh demokracij: spoštovanje raz- ličnosti in nacionalne istovetnosti. Samo tako se lahko najini nacionalni skupnosti okrepita.« Memorandum o vrnitvi Narodnega doma je podpisalo osem ljudi, in si- cer italijanska ministrica za notranje zadeve Luciana Lamorgese, minister za visoko šolstvo Gaetano Manfredi, direktor Agencije za javno domeno Antonio Agostini, predsednik dežel- ne vlade Massimiliano Fedriga, trža- ški župan Roberto Dipiazza, rektor Univerze v Trstu Roberto Di Lenar- da, predsednik Sveta slovenskih or- ganizacij Walter Bandelj in predse- dnica Slovenske kulturno-gospodar- ske zveze Ksenija Dobrila. Italijanski predsednik Sergio Ma- ttarella je v dobrodošlici Borutu Pa- horju med drugim dejal: »Zgodovine ne moremo pozabiti in težke in bole- če izkušnje ljudi, ki so trpeli na tem ozemlju, se ne morejo pozabiti. Zato nas sedanjost in prihodnost kličeta k odgovornosti. Treba se je odloči- ti, da bomo iz tega trpljenja, ki ga je bilo občutiti na obeh straneh, naredi- li eno samo misel in bomo pozabili na grde stvari, da bo to postalo naša skupna vrednota. Postalo bo vir so- delovanja, spoštovanja, prijateljstva in skupnih stvari. Zaradi skupne od- ločitve, da stopimo vsi v Evropsko unijo, meja ne pomeni več ločitve. Italijani in Slovenci na obeh straneh meje smo se odločili za to pot v ime- nu skupnih vrednot svobode, demo- kracije in miru.« Predsednik Borut Pahor pa je do- dal: »Preplavljajo me močni občutki sreče. Sto let po požigu je Narodni dom povrnjen Slovencem. Krivica je popravljena, zadoščeno je pravi- ci. Danes je prazničen dan. Italija in Slovenija skupaj proslavljata. Gre za skupen podvig Slovencev in Italija- nov. Gre za prepovedane sanje, ki so postale resničnost.« Predsednika Mattarella in Pahor sta na prefekturi vročila državni odliko- vanji pisatelju Borisu Pahorju: red za zasluge italijanske republike vitez ve- likega križa in red za izredne zasluge. Mattarella in Pahor sta položila skupna venca k praznemu bazovi- škemu šohtu in spomeniku štirim bazoviškim junakom, ki jih imajo Ita- lijani še vedno za teroriste. Na šohtu je bil prisoten tudi predsednik SSO Walter Bandelj, medtem ko ni bilo predsednice SKGZ Ksenije Dobri- la. Senatorka Tatjana Rojc pa je ob tem povedala: »Vsak ima pravico da spoštuje svoje mrtve, ne smemo pa jih zlorabljati.« S. B. Vnovično načrtno obujanje spomina na Trianon in s tem povezano podoživljanje trianonske travme – velike krivice in bolečine največje tragedije v zgodovini madžarske nacije – se je začelo v 90. letih in še posebej od prve Fideszove vlade naprej. julij 2020 3 KOLUMNA Naša vojaška zgodovina Č eprav večkrat pravijo, da je vojaška zgodo- vina za zgodovinsko znanost to, kar so vojaške koračnice za resno glasbo, je tovr- stna zgodovina vendarle izjemno pomembna za zgodovino vsakega naroda. Tudi vsi ključni dogodki pri nastanku naše države v letih 1918- 19, 1941–45 in 1991 so povezani z vojskovanjem in vojaško zgodovi- no. Zato je za preučevanje sloven- ske vojaške zgodovine in zbiranje gradiva o njej pred več kot desetle- tjem svoj muzej ustanovila tudi Slo- venska vojska. Pri začetkih delova- nja tega muzeja sem sodeloval tudi sam. Takrat je muzej vodil visoki častnik Slovenske vojske, tudi sam šolan zgodovinar, zato je kazalo, da bomo ustvarili resen vojaški muzej, ki bo deloval na več krajih po Slove- niji. Žal so zadeve zelo hitro začele drseti navzdol, saj je eden od načel- nikov generalštaba, ki ni slovel po uglajenem obnašanju, zaradi ozkih koristi zamenjal vodjo muzeja. Ker lahko po mnenju visokih častnikov naše vojske »mu- zej vodi vsak« in se v »muzeju itak nič ne dela«, je postal položaj vod- je vojaškega muze- ja namenjen sta- rejšim častnikom pred upokojitvijo ne glede na to, da niso imeli ne ustre- zne izobrazbe ne kakršnih koli izku- šenj za muzejsko delo. Položaj vodje muzeja je bil vča- sih namenjen celo manj sposobnim častnikom, ki so jih želeli tako odstraniti, češ, »v muzeju bo naredil najmanj škode«. Dogaja- nje v muzeju je doseglo dno, ko so za vodjo postavili visokega častnika, ki so ga zaradi pomanjkljive izobraz- be, počasnega dojemanja ter težav z resnicoljubnostjo in spominom klicali »agronom«. Bil je zaslužni ča- stnik iz osamosvojitvene vojne, zato je bilo njegovo dojemanje zgodovi- ne in muzeologije omejeno na okvir »zgodovina je osamosvojitvena voj- na, osamosvojitvena vojna je pa to, kjer sem bil jaz«. Ker se je počutil manjvrednega med izobraženimi zgodovinarji z akademskimi nazivi, so se hitro začela poniževanja in ža- litve. Ker sem denimo sam v svojem prostem času večkrat na svoje stro- ške potoval v tujino, da sem si ogle- dal razne vojaške muzeje, mi je raz- ložil, da to počnem zgolj zato, »ker hočem tako škodovati svojim sode- lavcem«. Kako lahko nekdo z ogle- dom muzeja sploh škoduje komu drugemu, mi nikdar ne bo jasno. V svoji nemoči in neznanju je zgodo- vinarjem v muzeju začel dajati ne- smiselne ukaze in tako namenoma ovirati njihovo delo. Mene je iz kra- ja, kjer sem imel delo s svojo zbirko, premestil v drugo vojašnico, ne da Dogajanje v muzeju je doseglo dno, ko so za vodjo postavili visokega častnika, ki so ga zaradi pomanjkljive izobrazbe, počasnega dojemanja ter težav z resnicoljubnostjo in spominom klicali »agronom«. Dr. Martin Premk bi tam sploh zagotovil pisarno. Tako sva s sodelavcem dva tedna tavala po hodnikih in dvoriščih, potem pa so nama dodelili pisarno – zapor- niško celico z rešetkami na oknih v nekdanjem zaporu v stražarnici. Ker je bilo takšnih in podobnih dogod- kov še veliko več, je pet zaposlenih zgodovinarjev v vojaškem muzeju visokega častnika prijavilo zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Po preiskavi in disciplinskem postopku je bil nato tudi uradno razrešen in disciplinsko kaznovan zaradi »žalji- vega in nasilnega vedenja do podre- jenih«. Vendar so v »častniškem zboru« to dojemali kot ponižanje od zgodovinarjev, »ki so poleg tega, da nič ne delajo, še zaposleni kot civilne osebe v vojski«, zato nam je bilo po- vedano, da smo civilisti »manj vred- ni od navadnega vojaka v polku«. Namesto da bi visokemu častniku »agronomu« nato preprečili stike z ljudmi, ki jih je žalil in poniževal, je ta lahko še naprej prihajal v vojaški muzej. Kmalu pa je za vodjo muzeja prišel njegov to- variš, tudi visoki častnik, ki so mu zaradi njegove samovšečnosti in nastopaštva pra- vili »lepi dasa«. Kot njegov pred- hodnik tudi on ni imel ne primerne izobrazbe ne iz- kušenj z muzej- skim delom ali zgodovinopis- jem. Kljub temu je takoj po priho- du v muzej začel »urejati razme- re«, saj je tudi on menil, »da se v muzejih nič ne dela«. Za razkazovanje svoje moči je ukazal, da so brez moje prisotnosti odnesli moj službeni računalnik in ga pospravili v skladišče, mene pa premestili v oddaljen kraj, v zgrad- bo zunaj vojašnice, kjer niti ni prik- ljučkov za računalnik. Ker se mi ni dalo več ukvarjati z nizkotnostjo in hinavščino, sem nato odpovedal de- lovno razmerje s Slovensko vojsko. »Lepi dasa« pa je zmagoslavno dal takoj nato pred svojo vojašnico postaviti dva edinstvena obnovlje- na topova iz druge svetovne vojne, ki sta prišla k nam z mednarodni- mi menjavami, da zdaj propadata na dežju. Stari pregovor pravi, da je »vojna preresna stvar, da bi jo pre- pustili generalom«. Verjetno bo zato držalo, da je tudi vojaška zgodovina preresna stvar, da bi se z njo ukvar- jali »generali« oziroma visoki častni- ki, ki nimajo za to niti ustrezne izo- brazbe niti strokovnosti. A ker naši zaslužni vodstveni častniki in odlo- čevalci na obrambnem ministrstvu niti lastne vojske ne jemljejo preveč resno, ni pričakovati, da bodo resno jemali vojaško zgodovino. Zakaj pa bi jo, saj tudi naši politiki ne jemlje- jo resno niti lastne države niti lastne zgodovine, če ju ne morejo uporabi- ti oziroma zlorabiti za lastne koristi. V METEŽU ZGODOVINE – Pisateljica Karolina Kolmanič Vzgojiteljica partizanskih sirot Soočeni smo s čistim svetom pisa- teljice, ki v vseh svojih delih neguje etiko kot nekaj onaravljenega, nik- dar kot protinaravo. Dobrota, skrb za drugega, čistost medčloveškosti, skrb za drugega človeka in ljudi, dobra volja v dajanju ‒ vse to v ži- vljenjskem opusu Karoline Kolma- nič pomeni življenje, ki ga živi že v vsakdanjosti. In to življenje je lepo, premore smisel, in kjer je smisel, tam je odgovornost. Njena živeta in zapisana misel nas spremlja še dolgo po tem, ko smo prebrali kaj izpod njenega peresa. Z vedrino in dobroto kljubuje zlu in ga zausta- vlja povsod, kjer biva. V svetu partizanskih sirot je neko poletje kot posebej izbrana vzgoji- teljica v otroški koloniji (Gornji Do- lič) od blizu doživljala tragedijo tis- tih najmlajših, ki jim je vojna vzela starše in dom. Danes svet še vedno tekmuje v oborožitveni tehniki in se ne sprašuje o strašni krivici, ki jo dela ljudem, tistim najmlajšim še najbolj. V minuli vojni so priš- li Nemci, streljali, mnogo otrok je obležalo pod trupli staršev in tako so preživeli. Te sirote so bile straš- ne žrtve odraslih, ki povzročajo voj- ne v vseh časih, tudi danes. Človečnost, dobrota, optimizem Dr. Lunačkova je Kolmaničevo iz- brala za vzgojiteljico, tovarišico tem otrokom, čeprav pisateljica ni bila mladinska funkcionarka in tudi ne članica mladinskega ko- miteja. Izbrana je bila zaradi svoje človečnosti, dobrote, optimizma in življenjske vedrine, ki je sijala z nje- nega lepega obraza. Ponoči so otroci nemirno spali, številni so klicali svoje starše; naj- mlajši je bil Mišek, še ne pet let star. Vsak od teh otrok je nosil svoje gor- je, ki so ga vzgojitelji na letovanju želeli zastreti in odriniti, da bi vsaj malo pozabil nanj. V poletnih me- secih se sonce le redkokdaj utrudi in v številnih kulturah je s svojimi žarki simbol pravičnosti. Po zajtrku je pisateljica z otroki krenila na po- hode v bližnje gozdove po gobe, borovnice in jagode za kuhinjo. Najzanimivejši je bil mali Mišek: starejši otroci so ga nosili na rame- nih in ta, ki ga je nosil, je bil konj, ki hitro teče in dobro skače. Po po- poldanskem počitku so bili na vrsti obiski bližnjih vasi in pri družinah, ki so v vojni prav tako izgubile svo- je. Zvečer so utrujeni otroci zadre- mali, med spanjem tudi vpili, jokali in klicali mame, očete ali druge bli- žnje. Mišek je le momljal: »Daj loko, loko!« Z močjo trajnega spomina nam pisateljica pove tole: »Samo seči je bilo treba in dosegla sem ročico, stisnjeno v pest. Razpiral je svojo dlan in se oklenil moje roke, potem je zaspal.« Kjer je bila nje- na roka, tam je bila varnost, učin- kovala je kot tolažba, ki nikdar ne ugasne. Ob večerih ob tabornem ognju, ko je bil Mišek v pisateljičinem naro- čju, so starejši otroci pripovedova- li svoja doživetja in osemletni Da- mir je vsem povedal svojo tragično zgodbo: »Nemci so začeli racije. Staršem je pretila nevarnost. Tisto jutro sta me zgrabila za roke in tekli smo proti gozdu, k stricu, sta rek- la. Potem pa streli, najprej je padel oče, tik ob gozdu mama, ki me je še porinila k tlom. Nič več. Zbudil sem se pri stricu, ranjen na čelu. Od tod moja brazgotina.« Vsak otrok, ki se je želel izpovedati in si olajša- ti dušo, je to lahko storil, vendar le enkrat. Nekateri so večer raje pre- molčali, poskušali so zaspati in se pretvarjali s spancem. Vsak je nosil svojo zgodbo s seboj, jo prevlekel s tančico navideznega miru in ne- kakšne spokojnosti, kljub brazgoti- nam na telesu. Nekega dne jim je letovanje olep- šal obisk Marije, Kajuhove velike ljubezni. Skromna lepa mladenka jim je pripovedovala o Kajuhu in preboju Štirinajste divizije. Kako so pri tem pogledi otrok, ki so jo pos- lušali, žareli od ponosa, ker so bili starši na partizanski strani! Mladinske delovne brigade Pisateljica je bila v povojnem času v mladinskih delovnih brigadah, kjer se je rojevalo nepozabno mla- dostno tovarištvo, in zdaj, v svojih poznih letih, se tega spominja z ra- dostjo in veseljem; spomini so lepi. Dr. Cvetka Hedžet Tóth Tovarišija pomeni ljudi dobre volje, ki skupaj nekaj tovorijo, in glej, tu se v njenem svetu pridružuje še nekaj poetičnega. In kaj je poezija drugo kot zgoščevanje, ki osredinja nekaj močno doživetega?! Povojni entuziazem obnove po- rušene domovine in mladinske de- lovne brigade je svet, v katerem je Kolmaničeva negovala svojo člo- večnost, in ostala so srečanja, ki bolj kot kakršna koli teorija zdru- žujejo estetsko in etično v celo- to, ki je vse do danes spremljala ustvarjalno življenjsko pot naše priznane pisateljice. Mlada in lepa absolventka učiteljišča in študent medicine, oba zavzeta, ona v ku- hinji, on zdravi žuljave in ranjene roke. Skupaj recitirata slovensko poezijo, ti dve duši povezuje poe- zija. Ob sobotnih kulturnih večerih vsi množično negujejo poetično doživljanje kot ena sama tovarišija in dan zaspi skupaj z njimi. V miru jutra prihaja nov dan, nato dnevi ‒ in zdaj je tu starost, ki brez star- čevske zlobe sprašuje: »Mladost, kod si hodila?« Prehodila je mar- sikaj in je zdaj na cilju. Poezija je www.kpm.si Vabljeni na ogled Paučkovih bolnišnic na Pohorju. Oglas-Pavčkove-3.indd 1 06/07/2020 08:18 Učiteljica, pisateljica, slavistka Karolina Kolmanič se je rodila v Lomanošah pri Gornji Radgoni 29. septembra 1930. Diplomirala je leta 1964 iz nemščine in slovenščine na Pedagoški akademiji v Ljubljani in poučevala na osnovnih šolah. Objavljati je začela v raznih revijah. Leta 1968 je izdala prvo povest v samostojni knjižni obliki. Kolmaničeva piše črtice, novele in romane iz šolskega življenja in življenja ekonomskih emigrantov. povečala vse doživljajsko, etična zavzetost daje vsemu enkratni po- men in smisel. Bodi dober, delaj dobra dela, ni- komur ne škoduj – pripovedni ton pisateljice je kot klic, da je v vsa- ki zapisani besedi življenje. Živimo v kulturi, v kateri trajno negujemo vrednoto, da je življenje vsakega človeka enkratno, osebno, nepo- novljivo. In še vse kaj drugega kot samo to nam sporoča čisti svet Ka- roline Kolmanič. julij 20204 OBLETNICA – Letos mineva sto let od koroškega plebiscita Ljudsko glasovanje o državni pripadnosti Približuje se 100. obletnica koro- škega plebiscita, ki je usodno zaz- namoval zgodovino dežele Koroške in »čezmejno zgodovino« Slovenije in Avstrije. Dežela avstrijska Ko- roška bo obletnico zaznamovala s projektom CARINTHIja 2020 – De- žela na potovanju skozi čas in pros- tor, ki v ospredje postavlja prebival- ce in deželo avstrijsko Koroško ter poleg preteklosti prinaša tudi pog- led na sedanjost in prihodnost. S prihodom deželnega glavarja Petra Kaiserja leta 2013 in še prej z nekaterimi civilnimi pobudami za boljše sožitje med narodoma se je razpoloženje v deželi precej spre- menilo. Ob uradnih praznovanjih obletnice bodo številne prireditve v deželi poudarile tudi identiteto in pisanost avstrijske Koroške. Veliko bolj kakor kadar koli prej so bili in bodo v načrtovanje in izvedbo pri- reditev vključeni koroški Sloven- ci. V Sloveniji upamo in verjame- mo, da ne bo več proslav v smislu »zmage v nemški noči«, temveč da bodo v sosednji državi prisluhnili tudi pomenu, željam in ciljem slo- venske narodne skupnosti ter sku- paj z njo gradili prijaznejšo priho- dnost in se bodo trudili za popolno izpolnitev manjšinskih pravic, za- pisanih v sedmem členu Avstrijske državne pogodbe o obnovi neodvi- sne in demokratične Avstrije. Kljub temu velja, da Slovenci obletnice koroškega plebiscita ne moremo praznovati, lahko pa se je spomi- njamo, tudi skupaj, če so prireditve primerne. Nastajanje novih držav Za razumevanje koroškega plebi- scita moramo nanizati nekaj po- datkov. Ob razpadu habsburške monarhije leta 1918 so na podlagi stališč predsednika ZDA W. Wil- sona, antantnih sil in odločitve av- stro-ogrske vlade, ki je 28. oktobra 1918 priznala narodom pravico do samoodločbe, na ozemlju nekda- nje monarhije nastale nove naro- dne države. V skladu z navedenim so slovenske (jugoslovanske) vo- jaške enote po naročilu slovenske vlade v Ljubljani, delno v skladu s pričakovanji koroških Nemcev in dunajske vlade ter na zahtevo vo- diteljev koroških Slovencev, zače- le v novembru in decembru 1918 zasedati slovensko etnično ozem- lje na Koroškem. Koroška deželna vlada in deželni zbor ter posledič- no nemškoavstrijski državni zbor sta po začetni zahtevi za »nedelji- vo Koroško« postopoma do konca novembra 1918 sprejela stališče, da se slovenski oziroma jugoslo- vanski strani prepusti ozemlje na Koroškem, ki je strnjeno poseljeno s slovenskim prebivalstvom, oziro- ma naj se povpraša prebivalstvo na omenjenem območju. Dejstvo je, še posebej v primerjavi z dogod- ki na slovensko-avstrijski meji na Štajerskem in tamkajšnjo vlogo ge- nerala Maistra, da je ljubljanska na- rodna vlada s svojim obotavljivim nastopanjem v novembru 1918, z naivnim zaupanjem v antantino na- čelo samoodločbe narodov in z ne- uspešnimi vojaškimi posegi prek že dogovorjene in na terenu vzpostav- ljene dravske razmejitvene črte povzročila preobrat pri nemških ko- roških strankah. Te so 5. decembra 1918 enotno sklenile, da se uprejo nadaljnjemu slovenskemu (jugoslo- vanskemu) vojaškemu prodiranju, 19. februarja 1919 (po obisku ame- riške delegacije Shermana Milesa, ki si je na terenu ogledala razmere in predlagala novo demarkacijsko črto) pa, da za Republiko nemško Avstrijo zahtevajo vso Koroško, kar je zdaj začela zagovarjati tudi ame- riška mirovna delegacija. S tem je Avstrija dosegla diplomatski uspeh s presenetljivimi posledicami. Odločitev mirovne konference za plebiscit na Koroškem je bila posle- dica nerešenega vprašanja razmeji- tve med novonastalima državama, Kraljevino SHS in Republiko nem- ško Avstrijo. Ker vprašanje razme- jitve ni bilo rešeno z dvostranskim sporazumom in ne z mejnimi boji med slovensko/jugoslovansko in avstrijsko stranjo, je o njej odloča- la mirovna konferenca. Na načelni sklep mirovne konference konec maja 1919 o izvedbi plebiscita ju- goslovanska zmagovita ofenziva »v boju za severno mejo« maja in v začetku junija 1919 ni več vpliva- la. Je pa verjetno pripomogla, da je svet štirih 4. junija 1919 sprejel jugoslovansko zahtevo po delitvi plebiscitnega ozemlja na dve glaso- valni coni, ki jo je utemeljila jugo- slovanska stran. Šele zdaj je dobil plebiscit značaj realne alternative za glasovalno cono A. Delitev je preprečila, da bi Nemci sami od- ločali o usodi koroških Slovencev. Zaradi stališča ZDA, ki so opustile svojo prvotno zamisel o delitvi po črti reke Drave, ter stališča in inte- resa Italije, naj sporno ozemlje na Koroškem brezpogojno pripade Av- striji ter s tem omogoči celoto »Ce- lovške kotline«, ter stališčem Angli- je in Francije, ki sta opustili prvotno stališče o delitvi Koroške in sta bili zdaj pripravljeni sprejeti ameriški predlog pod pogojem, da se izve- de plebiscit, je bila dana možnost Avstriji, ki so ji že odrekli nemška ozemlja čeških dežel, da obdrži ozemlje na južnem Koroškem. Pre- bivalstvu tega območja pa so pre- pustili, da »svobodno izbira med svojimi gospodarskimi koristmi in med svojimi narodnostnimi težnja- mi« oz. »ali hoče ali ne ohraniti svo- jo pokrajinsko enotnost« ali pa se združiti s Kraljevino SHS. Jugoslo- vanska zahteva po ozemlju je bila upoštevana samo kot podlaga za določitev obsega ozemlja, kjer bo izveden plebiscit. Odločitev na plebiscitu Koroški plebiscit je torej bil ljudsko glasovanje o državni pripadnosti dela južnokoroškega slovenskega etničnega ozemlja, poseljenega ve- činsko s slovenskim prebivalstvom, 10. oktobra 1920. Po odločitvi pari- ške mirovne konference (30. maja 1919), naj se prebivalstvo dela Ce- Danijel Grafenauer Ustaške žrtve v Jasenovcu lovške kotline (Podjune, Roža s Ce- lovcem, Gur in južnega pobočja Svinške planine) o svoji prihodnji državni pripadnosti odloči na plebi- scitu, in po določilih senžermenske mirovne pogodbe (10. septembra 1919) je bilo omenjeno ozemlje raz- deljeno na dve glasovalni coni: na cono A (1768 kvadratnih kilome- trov) s središčem v Velikovcu, ki jo je dobila v upravljanje nova južnos- lovanska Kraljevina SHS, in cono B (352 kvadratnih kilometrov) s sre- diščem v Celovcu pod upravo ob- lasti nove Republike nemške Avstri- je. V coni B bi se izpeljal plebiscit le v primeru jugoslovanske zmage v coni A. Mirovna konferenca je s tem, da se je odločila za plebiscit na Koroškem, presegla lastna načelna izhodišča glede državnih meja, ki naj bi bile skladne z jezikovnimi. Tako odločanje o meji ni imelo več značaja reševanja narodnega vpra- šanja, temveč glasovanja prebival- stva določenega ozemlja o poteku državne meje med dvema novima sosednjima državama. 10. oktobra 1920 se je na 97 glasovalnih mes- tih za Republiko Avstrijo odločilo 22.025 (59,04 odstotka), za Kralje- vino SHS pa 15.279 (40,96 odstot- ka) glasovalcev. Z izidom glasova- nja je bila določena meja med Kra- ljevino SHS in Republiko Avstrijo. Slednja je dobila celotno ozemlje plebiscitne cone A in B. Za del juž- ne Koroške, ki je imel nedvomno slovenski etnični značaj in sloven- sko govoreče prebivalce, mirovna pogodba sploh ni določila ljudske- ga glasovanja in je bil izvzet iz ple- biscitnega območja in priključen Avstriji (spodnji del Ziljske doline). Na drugi strani je jugoslovanska stran brez glasovanja dobila obmo- čje Mežiške doline in Jezerskega. Zato je na slovenski strani ostajal dvom o volilni geometriji, ki je pri- pomogla k zmagi Avstrije. Kanalska dolina z narodnostno mešanim pre- bivalstvom je bila brez plebiscita priključena Italiji. (nadaljevanje v avgustovski številki) dr. Danijel Grafenauer znanstveni sodelavec na Inštitut za narodnostna vprašanja in predsednik Kluba koroških Sloven- cev Maribor Odločitev mirovne konference za plebiscit na Koroškem je bila posledica nerešenega vprašanja razmejitve med novonastalima državama, Kraljevino SHS in Republiko nemško Avstrijo. ZLOČINI OKUPATORJEV »Najboljši so padli« V času, ko smo Slovenci rekli ne Thompsonu in se je vložila tudi in- terpelacija zoper ministra Hojsa, sem ob prebiranju memorialne borčevske literature naletel na opis dveh ustaških zločinov nad Sloven- ci. Storjena sta bila v septembru 1942, pred 78 leti, in ker širši jav- nosti niti nista znana, ju želim gle- de na aktualnost dogodka v zvezi s Thompsonovim koncertom, ki je bil predviden v Mariboru, opisati. Stane Semič-Daki v svoji knji- gi »Najboljši so padli«, Ljubljana 1971, piše: »V času italijanske ofen- zive, ki je v zaključni fazi potekala tudi na Gorjancih, je bilo v bojih z Italijani mnogo mrtvih in ranje- nih partizanov. Za ranjence so bili napravljeni zasilni bivaki v gozdo- vih nad samostanom Pleterje. Da bi zavarovali njihova življenja in jim zagotovili večjo varnost pred italijansko vojsko, so jih domačini z volovsko vprego prepeljali čez Gor- jance v Novo selo na Hrvaškem, kjer je bilo osvobojeno ozemlje. V bližini pa je bila tudi XIII. hrvaška partizanska brigada. 1. septembra 1942 so v hiši nekega hrvaškega kmeta uredili prostor za bolnišnico, ki so jo 13. septembra 1942 ustaši napadli. Poklali in postrelili so vse ranjence in hišo zažgali. Pobitih je bilo 43 borcev, bolničarjev in dva zdravnika. Z begom se je rešilo 17 oseb, od tega 9 lažjih ranjencev, ki so še pred napadom ustašev odšli na sprehod v gozd.« Čeprav težko ranjen in že delno okrevan, se je re- šil tudi Stane Semič-Daki. Že v naslednjih dneh, 14. in 15. septembra 1942, so ustaši storili hud zločin v slovenski vasi Planina nad Podbočjem. Domačin, ustaški poveljnik Pavle Herakovič, je zbral v Zagrebu ustaše in z njimi odšel na Planino. Prvi dan so ustaši obkoli- li vas, vdrli v hiše in odvedli moš- ke na sredino vasi. Nato so jih v zastraženi koloni odvedli v gozd na hrvaški strani in postrelili. Nasled- nji dan so zbrali še preostale moš- ke, ki jih prejšnji dan ni bilo doma, in jih odpeljali v dolino za vasjo in vse postrelili in še dodatno prebod- li z bajoneti, da ne bi kdo ostal živ. Skupaj je bilo pobitih 32 vaščanov Planine in okoliških vasi. Matere in otroke so ustaši nagnali k vaškemu studencu, vas pa izropali in požga- li. Za ovdovele matere in otroke se je začelo novo trpljenje. Zatekli so se v zidanice in lesene hrame ter v hudi zimi in lakoti dočakali pomlad. Franc Godeša julij 2020 5 KOLUMNA Mreža Jože Poglajen K o ima vodja SDS in zdajšnji predsednik vlade svoj dan, na dan obvezno privle- če komunistični ma- nifest. Nazadnje je v njem našel navodilo, da je »tre- ba razgraditi družino, narod, za- sebno lastnino, vero in meščanske šole«, in ta načrt pripisal političnim nasprotnikom. A sta z Bavčarjem, ko sta bila še zagrizena mladoko- munista, ta manifest brala precej površno. Nič od tega ni v manifes- tu, objavljenem daljnega leta 1848. Bi pa za današnje čase lahko pa- rafrazirali neki drugi, bolj razvpiti stavek iz tega manifesta, namreč da strah hodi po Sloveniji – strah janšizma. Čeprav ljudska modrost pravi, da je strah votel, okrog pa ga nič ni, je ta strah oprijemljiv, zlasti zdaj, ko se je Janša po dolgoletni osamitvi po zaslugi samovšečnega diletanskega obnašanja Levice in poznejšega grobega oportunizma poslancev in ministrov SMC in De- susa po osmih le- tih znova povzpel na oblast. Strah se ne kaže le v ostrih kritikah janšistič- nih potez zdajšnje vlade v družbenih omrežjih in me- dijih, ampak še bolj konkretno v množičnih uličnih protestih. Vse več ljudi je, ki v janšiz- mu prepoznavajo nekatere strašljive poteze daljnega bratranca fašiz- ma. Zato so vse druge stranke, z izjemo krščan- skih demokratov, zadnja leta odkla- njale vsako sodelovanje z Janševo stranko. Toda janšizem na volitvah v povprečju dobiva glasove petine volivcev. Iz tega je mogoče sklepati, da najmanj 200 tisoč ljudi verjame v ideologijo zakrknjega protikomuniz- ma, kombinirano s sovraštvom do tujcev in tudi do vseh drugače po- litično opredeljenih sodržavljanov. Lahko da je to za demokracijo nekaj normalnega, dokler takšna stranka ob oportunizmu in ponižnem molku drugih treh vladnih strank ne zase- de oblasti. Takrat pa je demokracija v nevarnosti. Janšizem na oblasti ne čaka, am- pak ukrepa, pretežno v smeri ši- ritve in utrjevanja mreže svojih pri- vržencev v vseh državnih in javnih institucijah, kar mu daje akcijsko prednost pred drugimi strankami. Janša je takšno omrežje spletel že, ko je bil še minister za obrambo. Vojaško obveščevalno in varnostno službo je predelal v osebno gardo »specialcev« in informatorjev. In ta paravomo je uspešno prepreče- val vsako preiskovanje orožarskega kriminala, zato je bilo dokaj lahko vse skupaj pomesti pod preprogo, čeprav so bile o tem napisane de- bele knjige in Janša nobene naved- be v njih do danes ni zanikal. Po Janšizem na oblasti ne čaka, ampak ukrepa, pretežno v smeri širitve in utrjevanja mreže svojih privržencev v vseh državnih in javnih institucijah, kar mu daje akcijsko prednost pred drugimi strankami. tem »uspehu« je Janša mreženje utrjeval in razširil na tako rekoč vsa področja javnega in zadnje čase tudi zasebnega življenja. Nobeno naključje denimo ni, da je Janša ob vsakokratnem prevzemu oblasti za policijske ministre postavil sebi zveste ljudi (Jambrek, Mate, Gore- nak, Hojs). A to še ni glavna težava. Za pravno državo je precej bolj ne- varno to, da so ti ministri v drugo, tretjo garnituro znotraj policije pos- tavili vzporedno »policijo« agentov s člansko izkaznico SDS, ki so ve- činoma še vedno na svojih mestih, čeprav se je oblast medtem večkrat zamenjala. Med drugim je ta mreža v policiji omogočila, da je bil mi- nister Počivalšek o hišni preiskavi NPU obveščen dan prej in je tako dobil dovolj časa, da je pospravil vse morebitne sledi »poslov« z ma- skami in ventilatorji. Enako razpredeno mrežo ima SDS tudi v drugih državnih institu- cijah, tako da Janša tudi takrat, ko je v opoziciji, za kakšno pomembno zadevo zve prej kot trenutna vla- da. Tudi v mi- nistrstvih, ki jih ne vodijo njego- vi ljudje, Janša ničesar ne pre- pušča naklju- čju in za držav- ne sekretarje in šefe pomembnih služb praviloma postavlja svoje zaupnike. Zdi se, da v tem pogledu tudi urad predse- dnika republike ni izjema. Ali pa statistični urad, i n š p e k c i j s k e službe, davčna uprava … Javna skrivnost je, da janšisti že leta ob- vladujejo nekatera državna podje- tja, denimo Slovenske železnice, Pošto Slovenije in nekatere banke. Zdaj se seznam širi. Svoje niti ima tudi na ustavnem sodišču. Med predsedniki sodišča tako najdemo Jambreka, T. Jerovška, Šturma, Petriča in Mozetiča. Enako imajo svoje krte na vrhovnem sodišču, vendar so tu v izraziti manjšini. Ni odveč opozoriti tudi na Jambreko- vo zasebno univerzo, kjer je kar ne- kaj predavateljev, za katere je mo- goče reči, da so zagovorniki, neka- teri pa vneti Janševi častilci. Poleg Jambreka so med njimi še Rupel, Tomšič, Petrič, T. Jerovšek, Av- belj, Makarovič in še nekaj drugih. Ne samo to, ob sumljivi kakovosti Jambrekovih fakultet je akadem- ske naslove na njih dobilo kar nekaj Janševih kadrov. Med redkimi institucijami, kjer je imel janšizem, če zanemarimo Pir- koviča, Možino in Peskovo, do zdaj precej omejen vpliv, je javna RTV. Izjema je čas, ko so leta 2005 prvič prišli na oblast. Brez pardona je sledilo zavzetje RTV. Za direktorja TV so nastavili Možino in direktor- ja radia Vasleta. Zdaj se zgodovina ponavlja. AKTUALNO - Koronavirus in dva aprilska državna praznika Osvobodilna fronta (OF) ali smrt osvobodilni fronti (SOF)? Tako so se na simbolni ravni odprla vrata za vnašanje pomenskih opre- delitev, ki jih omogoča in upraviču- je zgodovinski revizionizem, s ka- terim je »čakanje na odpor« izena- čeno z dejanskim uporom, sodelo- vanje z okupatorjem pa izenačeno s »plemenitim« bojem »zoper sov- ražnika«; takrat je to bila tudi Osvo- bodilna fronta kot »srce« NOB. Ob bolj ali manj očitni podpori po- membnih družbenih institucij (iz- obraževanje, politično odločanje, medijsko delovanje) se v razvoju slovenske družbe v RS uresničujejo temeljne zahteve »drugače misle- čih«, temeljne točke programa Osvobodilne fronte pa se na vseh ravneh potiskajo na (zločinsko) ob- robje družbeno pomembnega do- gajanja. V tem okviru lahko razu- memo tudi letošnji medijski »bežni mimohod« 27. aprila pred večinsko slovensko javnostjo. Ali je bila OF (tudi) nosilka upora? Zanikanje pomena Osvobodilne fronte v razvoju slovenske naro- dne skupnosti ni naključno in tudi ni nastalo z rojstvom samostojne države, temveč v prav točno do- ločenem času druge svetovne voj- ne, ko so vse okupatorske države imele skupen cilj: uničenje sloven- ske narodne skupnosti, ki se je z najrazličnejšimi krutimi oblikami nasilja začel uresničevati takoj po zasedbi. Ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda 27. apri- la 1941 je pomenila časten odgo- vor na vprašanje biti ali ne biti. Z združitvijo različnih naprednih po- litičnih skupin (KPS, krščanski soci- alisti, demokratični sokoli in skupi- na kulturnih delavcev, ter že v letu 1941 10 drugih skupin, pozneje še množične organizacije, kot sta bili Slovenska protifašistična ženska zveza in Zveza slovenske mladine) v enotno organizirano delovanje je Osvobodilna fronta postala mno- žično gibanje, v katerem je v času vojne sodelovalo več kot 100.000 aktivistov in sodelavcev. Zamisel, ustanovitev in delovanje Osvobodilne fronte so bili enkraten pojav v takratni Evropi. Ob koncu druge svetovne vojne je B. Grafena- uer 1945 (Slovensko narodno vpraša- nje in slovenski zgodovinski položaj) upravičeno ugotovil: »Osvobodilna fronta in njen z uspehom izvedeni štiriletni osvobodilni boj pomenita v vsej slovenski zgodovini doslej najmočnejšo prelomno črto. … Največji uspeh Osvobodilne fronte je prav v tem, da je v interesu naro- dne skupnosti premagala strankar- ske vezi, strnila ves slovenski narod ne glede na svetovnonazorske ali sociološke razlike in ga povedla v boj za svobodo. Izrabila je edinstve- no priliko, da je za cela desetletja pospešila slovensko politično zre- lost. … Privedla nas je v prostor, kjer se začne veliko vsestransko svobodno narodno delo.« Pol stoletja pozneje pa je dr. Bogo Grafenauer (na znanstvenem pos- vetu maja 1991 Slovenski upor 1941: Osvobodilna fronta slovenske- ga naroda pred pol stoletja) pouda- ril, da brez upora 1941 »ne bi danes doživljali nekega drugega sloven- skega upora, ki pomeni nastanek samostojne slovenske države. Leto 1941 in leto 1991 sta dve živo po- vezani letnici.« Prav ta poveza- nost je postala za oblastnike v novi državi, Republiki Sloveniji, moteča, kar se je pokazalo že v razpravah o novih praznikih. Nasprotovanje prazniku (dnevu Osvobodilne fron- te), ki so ga odločno zastopali zlasti krščanski demokrati, je bilo takrat lahko že oprto na novo idejno pod- lago, po kateri se v mnogih potezah usmerja ves razvoj v samostojni državi (s katero – mimogrede – en del nosilcev političnega odločanja natančno ve, kaj početi). Ali SOF še živi? Pomemben del tega političnora- zvojnega »imaginarija« predstavlja celovit načrt in nabor zahtev slo- venskih domobrancev, Združenih slovenskih protikomunistov v Ar- gentini, ZDA, in drugod po svetu (Tabor, julij-avgust 1990), katerih cilj je sistematično rušenje vsega, kar je socialistično in povezano z narodnoosvobodilnim bojem. Iz natančnega seznama njihovih zah- tev, katerih uresničitev naj bi bila temelj za spravo in predvsem za »mirno sožitje Slovencev« za vse čase (in katere so »pomladni« obla- stniki sprejeli že 1990), navajam le prvi dve: »1. Razveljaviti vso zako- nodajo, ki ima za idejno podlago osvobodilno vojno (NOB). 2. Vrniti slovenskim domobrancem čast in priznanje, da so z odporom proti komunistični revoluciji prav v ob- dobju sovražne okupacije moralno upravičeni in po občasnem med- državnem pravu legitimno podprti branili eksistenčne interese sloven- skega naroda ter s tem stali v službi najvišjih vrednot civiliziranega člo- veštva: Bog – narod – domovina.« Oboroženi s takšnimi zahtevami so se nasprotniki ohranjanja dne- va Osvobodilne fronte v letu 1991 zelo približali tistemu boju zoper to organizacijo, ki so ga vodili domo- branci v času NOB; ti so okupacijo in nasilno iztrebljanje naroda spre- jeli kot pravilno in pravično delova- nje, upor in boj za svobodo pa kot zločin. Na takšnem razumevanju upora je v času okupacije temelji- la aktivna vloga slovenske posvet- ne in cerkvene oblasti, ki sta v boju zoper Osvobodilno fronto in parti- zanski oboroženi upor uporabljali točno take oznake, kot jih pogosto srečujemo zdaj v samostojni Slove- niji. Odpreti je treba samo priroč- nik »Kaj mora vedeti vsak Slovenec o Osvobodilni fronti«, ki je izšel leta 1944 (brez navedbe založnika). Že na prvi strani odkrijemo korenine sedanjega kriminaliziranja Osvobo- dilne fronte, ko pa preberemo vseh 200 vprašanj in odgovorov nanje, si moremo predstavljati, v kako izje- mno težkih, negotovih in sovražnih razmerah je potekal narodnoosvo- bodilni boj. O tem nas prepriča že peščica odgovorov na vprašanja, kot so naslednja. Vprašanje 141: »Ali so dela Osvo- bodilne fronte zločini?« »Nesporno so dela, ki jih pri nas uganja Osvobodilna fronta, zločini proti narodu, državi in Bogu.« 142: »Ali so ljudje, ki delajo po navo- dilih Osvobodilne fronte, zločinci?« »Da, zločinci so!« 148: »Ali so ljudje, ki podpirajo Osvobodilno fronto, tudi zločinci?« »So in spadajo zaradi krivoprisež- ništva in izdaje pred vojno sodiš- če.« 150: »Kdo je največji slovenski na- rodni sovražnik?« »Osvobodilna fronta, ki je narodni sovražnik prve vrste – to je št. I.« 153: »Kaj je naša prva narodna dolžnost?« »Boriti se z vsemi dovoljenimi sred- stvi proti zločinski Osvobodilni fronti.« 181: »Ali je dovoljeno rabiti orožje v borbi proti Osvobodilni fronti?« »Je dovoljeno, ker je Osvobodilna fronta krivičen napadalec in nasto- pa z orožjem.« 183: »Kdo vodi organizirano borbo proti Osvobodilni fronti?« »Domobranci in narodne straže.« 184: »Kdo so domobranci?« »Domobranci so slovenska naro- dna obramba, plemeniti narodni borci, ki se viteško bore proti naj- večjemu sovražniku za vzvišeno svobodo slovenskega naroda.« Tako sodobno zvenijo odgovori, kot da so bili napisani leta 1991 ali pozneje s časovno neomejeno ve- ljavnostjo, vključno z natančnimi navodili, kako uresničevati udarno uvodno geslo »SOF = Smrt osvo- bodilni fronti!«. Tudi če nasprotni- ki praznovanja 27. aprila kot dneva Osvobodilne fronte v letu 1991 niso brali tega priročnika, je njegov duh obvladoval njihovo zavestno delo- vanje takrat v poslanskih klopeh, od koder pa je pozneje po zakoni- ti poti prodiral na vsa področja in na vse ravni družbenega življenja. Sodobni »viteški borci« in posveče- ni rodoljubi ter njihovi glasniki pod izveskom uravnoteževanja ved- no bolj tudi v javnih občilih krčijo prostor za širjenje tistih sporočil, ki so vezana na Osvobodilno fronto in narodnoosvobodilni boj; idejno okuževanje z virusom SOF se širi po dolini šentflorjanski, državnih ukrepov zoper širjenje pa ni. Iz- virno sporočilo 27. aprila (skupaj s programom Osvobodilne fronte) se vedno manj sliši, saj je vse glasnej- še že več kot sto let staro Jerma- novo priporočilo (v Cankarjevih Hlapcih): »Hlapčuj, da boš napojen in nasičen, ter nič ne izprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!« Dr. Maca Jogan (nadaljevanje iz prejšnje številke) julij 20206 Venec k spomeniku je položila tudi delegacija ZZB NOB Slovenije. Zbrane je nagovoril Jani Alič, predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB NOB Slovenije. DOGODKI - 75. obletnica osvoboditve taborišča Ljubelj SPOMINI – Taboriščnik Jože Hlebanja V spomin na 75. obletnico osvobo- ditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem je občina Tržič v so- delovanju s Koordinacijskim odbo- rom žrtev vojnega nasilja pri Zvezi borcev za vrednote NOB Slovenije in Združenjem borcev za vredno- te NOB Tržič 13. junija pripravila spominsko slovesnost pri spome- niku »OBTOŽUJEM – J’ACCU- SE«. Koncentracijsko taborišče na Ljubelju je bilo zunanje taborišče enega najbolj uničujočih taborišč, Mauthausna. Spominska slovesnost, ki se je vsako leto udeleži več sto taborišč- nic in taboriščnikov, bork in borcev ter drugih obiskovalcev iz različnih krajev Slovenije, je bila letos zaradi ukrepov za zajezitev in obvladova- nje epidemije covida-19 omejena na ozek krog vabljenih gostov. Ob prisotnosti častne straže Slo- venske vojske so spomin na pokoj- ne s polaganjem vencev pri spo- meniku zaznamovali: predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, župan Občine Tržič mag. Borut Sa- jovic, direktorica občinske uprave občine Tržič dr. Metka Knific Za- letelj, predsednik komisije za med- narodno sodelovanje Jože Klofutar, Marijan Križman, predsednik ZZB NOB Slovenija, dr. Monika Kokalj Kočevar, doktorica zgodovine in muzealka v Muzeju novejše zgo- dovine Slovenije, Jure Jerkič, pred- sednik ZZB NOB Tržič. Umrlim taboriščnikom so se poklonili tudi predstavniki avstrijskega, nemške- ga, francoskega, poljskega, ruskega in češkega veleposlaništva. Venec belgijskega veleposlaništva je po- Zgodilo se je 12. maja 1944, ko so me Nemci kot oboroženega partiza- na ujeli. Sledilo je zaslišanje na ge- stapu, nato sem bil tri tedne zaprt kot talec v bunkerju begunskih za- porov skupaj z na smrt obsojenim zapornikom, sledila sta dva meseca zapora v skupnih bivalnih sobah in 5. avgusta so me s transportom 37 obsojencev z vlakom odpeljali v kon- centracijsko taborišče Mauthausen. Medtem se je zgodilo, da je 17. julija nekdo v gestapovskih prosto- rih podtaknil bombo, del zgradbe se je porušil, kot povračilni ukrep so okupatorji hoteli na ruševinah ge- stapovske stavbe ustreliti sto talcev iz begunjskih zaporov. Tisto jutro so v begunjskem zaporu ob treh zjut- raj odbrali sto talcev, med katerimi sem bil tudi jaz. Nemcem pokorni ruski vojaki generala Vlasova so nas v špalirju odgnali peš do strelišča in razvrstili ob zidu. Vojaki s strojnica- mi so se postrojili 20 metrov pred nami. Tako smo stali približno dve uri, zatem pa smo morali pospravlja- ti ruševine in zvečer smo se vrnili v begunjske zapore. Po treh tednih so oblikovali nov transport 37 zapor- nikov za koncentracijsko taborišče Mauthausen ter nas na blejski žele- zniški postaji 5. avgusta dostavili na vlak, ki nas je naslednje jutro odpeljal na železniško postajo Mauthausen. Tam so nas sprejeli esesovski čuvar- ji in razvrstili v kolono tako, da se je moral vsak z obrazom dotikati hrbta predhodnika. V tako zgoščeni kolo- ložila Jana Babšek, direktorica Tr- žiškega muzeja, ki je bila tudi slav- nostna govornica. »Med letoma 1943 in 1945 je bilo na Ljubelj privedenih 1800 in- ternirancev, ki so gradili predor na Ljubelju. Od koncentracijskega ta- borišča Mauthausen je jetnike na- jelo dunajsko podjetje Universale. Med njimi so bili predvsem politič- ni zaporniki, Judov je bilo malo, le 15 so jih prehodno privedli na Lju- belj, nato pa odposlali v Mautha- usen. Po narodnosti je bilo največ Francozov (800), zatem Poljakov (450), državljanov Sovjetske zve- ze (188), Jugoslovanov (144), med njimi 110 Slovencev. Drugi jetniki so bili iz Španije, Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije in Ni- zozemske. Koliko ljudi je umrlo na Ljubelju, ne vemo, vse kaznovane, onemogle in bolne jetnike so vra- Ohranjajmo spomin, ki naj bo vsem v opomin Prihod v Mauthausen in osvoboditev taborišča čali v matični Mauthausen, kjer jih je večina umrla. Na Ljubelju je bilo žrtev 40,« je spomnila Jana Babšek. Tržiški muzej je leta 2014 prevzel upravljanje spomenika državnega pomena Taborišče Ljubelj jug, po- družnice taborišča Mauthausen, ter spomin na dogodke in sam prostor spomina ohranja z vzdrževanjem in konservatorskimi posegi. Prip- ravljajo tudi številne programe za obiskovalce, s pomočjo katerih po- učujejo o vzrokih tako skrajnih do- godkov in iščejo odgovore na vpra- šanje, kaj narediti za boljši jutri, kar je smiselno tudi zdaj, ko je minilo 75 let od konca vojne in ko odhaja- jo zadnje priče dogodkov. Na spominski slovesnosti sta zbrane nagovorila tudi župan Bo- rut Sajovic in Jani Alič, predsednik Koordinacijskega odbora žrtev voj- nega nasilja, ki je med drugim po- udaril: »Partizani so nam skupaj z zavezniki, vojaki Rdeče armade, Anglije, ZDA, priborili svobodo. Postavili so temelje za to, da imamo danes samostojno državo Sloveni- jo. V italijanskih, nemških, hrvaških in madžarskih koncentracijskih ta- boriščih po Evropi je trpelo več kot 60.000 Slovenk in Slovencev. Vseh Slovencev, ki so med drugo svetov- no vojno končali v plinskih celicah, krematorijih ali bili drugače nasilno pobiti, mnogi pa so umrli od lakote in bolezni, je bilo skoraj 13.000. Če k tem številkam dodamo še 80.000 izgnancev in beguncev, 20.000 lju- di na prisilnem delu, v konfinaci- ji in vojnem ujetništvu in tri tisoč ustreljenih kot talcev, potem vidite, kako velik davek naših prednikov je bil plačan s krvjo, da imamo danes svobodo.« 3. junija 1943 so prvih 300 jetni- kov v živilskih vagonih izmučene in sestradane pripeljali iz koncentra- cijskega taborišča Mauthausen v osrčje Karavank. Najprej v južno taborišče, okto- bra pa še v severno na drugi stra- ni gore. Delovno taborišče Ljubelj, eno od 49 podružnic koncentra- cijskega taborišča Mauthausen, je bilo edino koncentracijsko tabo- rišče na Slovenskem. Pod budnim očesom stražarjev z mitraljezi in žarometi na šestih stolpih in za tri metre visoko žičnato ograjo je v izredno težkih razmerah 23 mese- cev garalo okoli 2000 političnih in- ternirancev 13 evropskih narodov; polovica njih Francozov, poleg pa še Poljaki, Rusi, Jugoslovani oziro- ma Slovenci, Nemci, Avstrijci, Judi, Italijani, Danci, Čehi, Norvežani, Luksemburžani, Nizozemci, Arab- ci, Romi, Grki, Belgijci in Švicarji. V tem času so zgradili 1542 metrov dolg predor, skozi katerega je prvi avtomobil zapeljal 4. decembra 1944. Njihovo trpljenje je bilo cena za gradnjo predora, ki naj bi izbolj- šala prometne poti nemške vojske do Jugoslavije. Predor še vedno služi svojemu namenu, vendar je njegova naloga povezovalna in služi kot povezava med narodi in državami ter nam zelo olajša pot z Gorenjskega na zamejsko Koroško. Krajši kulturni program ob slo- vesnosti pri spomeniku žrtvam so oblikovali člani Pihalnega orkestra Tržič, recitale pa so prebirali Maja Tekavec, Jeremija Le Roux in Da- vid Ahačič. S. B., foto: Iztok Pipan ni smo s hitrimi koraki, podprtimi s puškinimi kopiti, prispeli do glavnega vhoda taborišča Mauthausen. Že naslednji dan smo bili nekateri dodeljeni delovnim komandam, ne- kateri so bili napoteni v podružnico Gusen, nekateri v Auschwitz, jaz pa v komando nosilcev kamna iz ka- mnoloma. To je bilo zame veliko presenečenje, najprej 194 stopnic v kamnolom, nato ogromen kamno- lom in srečanje s kolono jetnikov, ki so v petvrstni koloni z nosili na hrbtu nosili velike kamne. Jetniki naše kolone smo si sami izbirali manj- še kamne in smo jih nosili na golih ramenih in bosi. Blizu našega bloka je bil Mariborčan Bruno Gerdov- ič, taboriščni pisar bloka 18, ki me je večkrat obiskal, zanimala sta ga moja izobrazba in znanje. Bil sem dijak tretjega razreda višje srednje šole in sem znal tudi nemško. Zato me je konec septembra 1944 sprejel kot pomožnega pisarja na svoj blok. To je bila zame velika sreča in ostala sva velika prijatelja. Z novim delovnim mestom mi je bilo dodeljeno tudi bivanja v bloku 9, kjer sem imel možnost, da sem spoz- nal veliko Slovencev in tudi zapornike drugih narodnosti. Spoznal sem živ- ljenje in organiziranost Slovencev in Jugoslovanov, solidarnostno pomoč Slovencev in tudi drugih narodov. Pri tem so prednjačili Španci, radi smo imeli tudi starejše Avstrijce, Čehe in Ruse. Bilo je 2. februarja 1945, ko se je v bližini barake, kjer sem spal, ogla- silo nekaj strojničnih rafalov, nato pa je vse tiho bilo. Naslednje jutro pa smo izvedeli, da je okoli 500 tabo- riščnikov z oznako »K-kugel« napad- lo stražo in pobegnilo iz taborišča. V taborišču so sprožili alarm, vsa tabo- riščna posadka se je podala na lov za ubežniki. Taborišniki tisti dan nismo šli na delo, razpravljali smo o tem, kaj pomeni svoboda. Rezultat pobega se je začel hitro kazati, ko so skozi glav- na vrat taborišča začeli voziti ustre- ljene begunce. Pobeg je uspel le enaj- stim taboriščnikom. Taborišče so Američani osvobodi- li 5. maja 1945. Posamezne skupine taboriščnikov so se odpravljale do- mov, narodi iz Obdonavja so odpo- tovali z ladjami po Donavi, naši vo- ditelji in še nekateri drugi so odpoto- vali z avtomobili, nekateri iz evrop- skih dežel so se odpeljali z avtobusi, mi Slovenci iz centralnega taborišča pa smo se 3. junija odpeljali po vod- stvom Nika Bernarda, dr. Franca Čelešnika in Horsta Katerbica preko Dunaja z vlakom. V Ljubljano smo prispeli 10. junija. Naj dodam, da smo se 16. maja 1945 v taborišču udeležili zadnjega zbora taboriščni- kov na skupni proslavi, ko je med- narodni taboriščni komite objavil Mauthausenski manifest. Podpisa- le so ga delegacije 15 narodov. Za Jugoslavijo ga je podpisal taborišč- nik Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, ki je bil v taborišču nosilec mrličev izpred bloka 20, kjer je bivalo okoli 500 jetnikov z oznako »K« (Kugel). julij 2020 7 Dr. France Križanič Pomen hidroelektrarn v Sloveniji KOMENTAR H idroenergija je v Sloveniji med obno- vljivim viri energije po obsegu prido- bivanja in porabe takoj za biomaso oziroma lesom (ta služi v glavnem za ogrevanje). Leta 2018 so hidroe- lektrarne pri nas proizvedle 4,8 tera- vatne ure električne energije ali 35 odstotkov njene končne rabe ter 36 odstotkov skupne ponudbe energije iz obnovljivih virov. Lesna biomasa je na primer v tem letu prispevala 48 odstotkov skupne slovenske ponud- be energije iz obnovljivih virov (Sta- tistični urad Republike Slovenije). Proizvodnja električne energi- je iz hidroelektrarn v Sloveniji med obnovljivimi viri je tako rekoč brez konkurence. Les se uporablja v Ter- moelektrarni-toplarni Ljubljana kot dopolnilno gorivo, a so te količine na ravni narodnega gospodarstva za- nemarljive. Zanimiva je primerjava pridobivanja elektrike v hidroelek- trarnah in sončnih elektrarnah. Da se izognemo specifičnim podnebnim in hidrološkim razmeram v posame- znem letu, vzemimo povprečne ko- ličine v času od leta 2016 do 2018. Hidroelektrarne so v teh treh letih proizvedle pov- prečno po 4,5 teravatne ure na leto, sončne elek- trarne pa pov- prečno po slabe 0,3 teravatne ure na leto. Hidroe- lektrarne so pro- izvedle povpreč- no 3,4 gigavatne ure električne energije na megavat instalirane moči, sončne elektrarne pa 1,2 gigavatne ure na megavat in- stalirane moči. Pri tem je slovenska država za subvencioniranje sončnih elektrarn letno porabila povprečno 67 milijonov evrov (Borzen). Očitno imajo ob omenjeni državni podpori sončne elektrarne pri nas precejšno instalirano moč, ki pa jo zaradi po- manjkanja sončnega sevanja ne mo- rejo izkoristiti. Podnebne razmere so v Sloveniji veliko ugodnejše za grad- njo hidroelektrarn kot pa sončnih elektrarn. Hidroelektrarne pri nas proizvedejo 95 odstotkov električne energije iz obnovljivih virov. Po podatkih statističnega urada Republike Slovenije smo pri nas de- lež obnovljivih virov energije v nje- ni bruto končni porabi od leta 2005 do 2018 povečali s 16 na 21 odstot- kov. V tem letu je imela celotna EU v bruto končni porabi 18 odstotkov energije iz obnovljivih virov. Naš re- zultat je torej nadpovprečen, vendar smo se zavezali, da na tem podro- čju do leta 2020 dosežemo 25-od- stotni delež ponudbe iz obnovljivih virov. V enajstih letih, od leta 2009 do 2019, je naša država za podpo- re obnovljivim virom energije ter souporabi energije pri proizvodnji toplote in elektrike namenila skoraj 1,2 milijarde evrov (Borzen). Če bi želeli doseči zastavljeni cilj poveča- nega deleža proizvodnje energije iz Podnebne razmere so v Sloveniji veliko ugodnejše za gradnjo hidroelektrarn kot pa sončnih elektrarn. obnovljivih virov, bi očitno morali sredstva razporediti drugače, to je za spodbujanje gradnje novih hidro- elektrarn. Če bi izkoristili vse vodotoke, ima Slovenija na tem področju potenci- al za letno proizvodnjo 8,8 teravatne ure električne energije (Zvone Koš- njek in ostali, Razvoj sektorja proi- zvodnje električne energije v Slove- niji do 2050). To pomeni, da bi lahko povprečno proizvodnjo med letoma 2016 in 2018 povečali skoraj še za enkrat. Z vidika varstva narave to seveda ni mogoče, a obenem ima Slovenija neizkoriščen potencial na srednji Savi ter vsaj eno še ne zgra- jeno hidroelektrarno na spodnji Savi. Vprašanje je, ali je mogoča gradnja hidroelektrarn na Muri. Na Savi in Muri namreč elektrarne že stojijo in delujejo, motnje za naravo pa pri ob- stoječih elektrarnah niso nič manjše, kot bi bile na novih. Slovenija je v zadnjih dvajsetih le- tih (povprečje od leta 2016 do 2018 glede na povprečje 1996 do 1998) povečala proizvodnjo elektrike iz hi- droelektrarn za 36 odstotkov, v njih instalirano moč pa kar za 74 odstot- kov. Deloma je k temu pripomogla modernizacija oziroma digitalizacija že obstoječih objektov, de- loma pa zgra- ditev štirih elektrarn na spodnji Savi s skupno proi- zvodnjo pov- prečno skoraj 0,6 teravatne ure električne energije na leto. Z zgraditvijo HE Mokrice bi se ta proizvodnja po- večala na 0,7 teravatne ure (HESS, Gradnja hidroelektrarn na spodnji Savi). Na srednji Savi se lahko zgradi sedem, morda tudi deset hidroelek- trarn s potencialno proizvodnjo med 0,9 in 1 teravatno uro električne energije na leto (7 odstotkov sloven- ske končne rabe te dobrine). Tri mo- žne elektrarne v Ljubljanski kotlini bi postale gospodarne le v primeru večje podražitve električne energije oziroma ob večjih subvencijah. Na- ložba v verigo elektrarn na srednji Savi z ekološkim delom vred (kme- tijska zemljišča, nadomestni habita- ti, prehod za vodne organizme, ob- vodna struga) bi stala 1,2 milijarde evrov po cenah iz 2011 (Žan Oplo- tnik in ostali, Ekonomika, financira- nje in makroekonomski vidiki ener- getskih in infrastrukturnih investicij gradnje verige hidroelektrarn na srednji Savi). Posegi v infrastruktu- ro bi zahtevali dodatne 0,9 milijarde evrov. Zasavje bi s tem dobilo mo- derno cestno povezavo z evropskim avtocestnim omrežjem. Gradnja ve- rige hidroelektrarn na Srednji Savi bo predvidoma trajala petnajst let in razporejeno v tem obdobju skupaj vplivala na 1,4 milijarde evrov več- ji slovenski bruto domači produkt (cene 2011) ter na angažma 47.000 zaposlenih. DOGODKI – 16. baklada, Sabotin 2020 ZGODOVINSKA LAŽ – Pismo Žive Vidmar predsedniku države Kamniti napis TITO na Sabotinu je ob lepem vremenu lepo viden daleč naokoli. O njem se veliko ve na Goriškem in Primorskem, mal- ce manj pa drugje po Sloveniji. Da je »viden« tudi daleč onkraj naše meje, pa nas je vse presenetilo. Že pred nekaj več kot desetimi leti je angleški BBC posnel za več ur gradiva o kamnitih napisih TITO, ki so postavljeni na Sabotinu, nad Bra- nikom in Renčami. Poseben pouda- rek so namenili sabotinskemu napi- su, saj niso ostali neopaženi večkra- tno rušenje ter spreminjanje napisa in njegovo vztrajno obnavljanje, vzdrževanje in vsakoletno množič- no proslavljanje s pesmijo in priži- gom bakel na predvečer 9. maja, ko Evropa praznuje dan zmage nad fašizmom in nacizmom. BBC je na Sabotinu snemal del dokumentarne serije Velike osebnosti 20. stoletja, v kateri je bila ena od epizod posve- čena državniku in vojskovodji, tova- rišu Josipu Brozu Titu. Pred kratkim pa je do nas prišla prošnja nizozemske produkcijske hiše De Haaien, da bi v Novi Gorici in okolici ter na Sabotinu za nizo- zemski nacionalni radiodifuzni pro- gram BNN-VARA posneli del doku- mentarne serije o Sloveniji. Snema- li naj bi serijo sedmih 45-minutnih dokumentarnih filmov o državah, ki so nastale na ozemlju nekdanje Ju- goslavije. Želeli so slišati misli ge- neracije, rojene pred drugo svetov- no vojno, ki se še spominja naci- fašizma; generacije, rojene po drugi svetovni vojni do leta 1991; in ge- neracije, rojene po letu 1991. Od njih so želeli izvedeti več o tem, kaj je vojna pustila za seboj in koliko preteklost vpliva na življenje ljudi, kako se tedanje izkušnje prenašajo iz roda v rod, zakaj napisi TITO po primorskih vrhovih, ter več o življe- nju preprostih ljudi v njegovem ob- dobju in po njegovi smrti. Snemalna ekipa omenjene pro- dukcijske hiše je izrazila željo, da bi posnela postavljanje in prižig bakel Dragi predsednik Borut Pahor! V ponedeljek, 29. junija 2020, sem gledala intervju Marcela Štefanči- ča, jr., s teboj in vedno bolj strme- la. Da se greš v svoji všečnosti zloglasno spravo na domačih tleh, bi še nekako razumela, čeprav mi pri tem ni jasno predvsem to, kako se lahko greš spravo na podla- gi nekih filozofskih špekulacij in v imenu manjšine, ki so v popolnem nasprotju z večinsko voljo državlja- nov in državljank Slovenije. Zdaj boš svojo všečno burlesko ponovil na mednarodnem prizo- rišču in spet na podlagi nekih filo- zofskih špekulacij »spravljal« proti- fašiste s fašisti. V svoji samovšečni kratkovidnosti ne vidiš, da prav- zaprav trguješ z mrtvimi dušami. V svoji kratkovidni samovšečnos- ti se ne zavedaš, da ne zapravljaš samo svojega ugleda, ampak po- nižuješ državo v servilnost, da za mrtve duše in kamnito lastnino, ki jo bomo posedovali bogvedi kdaj, zastavljaš življenje naših sorojakov, ki jih potiskaš v položaj drugorazre- dnih državljanov in spet v fašistične ter dogajanje, ki spremlja tradicio- nalno prireditev 8. maja na predve- čer dneva zmage. Osvetlitev napisa poteka že šestnajsto leto zapored. Baklado pripravljamo v zahvalo in spomin borkam in borcem parti- zanskih odredov, ki so pod Titovim vodstvom zaslužni, da je današnja Primorska del enotne države Slo- venije, da smo ohranili svoj jezik in kulturo in da je Slovenija s tem pos- tala pomorska država. Prireditev je letos žal odpadla zaradi uvedbe iz- rednih razmer ob razglasitvi epide- mije koronavirusa. Zato smo pobu- do Nizozemcev z veseljem sprejeli. V slabih treh dneh smo uspeli prip- raviti vse potrebno in z veliko tru- da prikaz vsakoletne prireditve tudi brezhibno izpeljali. Nizozemska petčlanska ekipa in trije zunanji so- delavci iz Slovenije so bili z našim delom zelo zadovoljni. Velja ome- niti še to, da je ekipa na poti proti vrhu Sabotina posnela tudi zname- niti Solkanski most z največjim ka- mnitim lokom na svetu, v nadalje- vanju poti pa še grafite po briških hišah, »Tu je Jugoslavija«, »Živel Tito« in druge. Ti grafiti so iz iste- ga obdobja kot kamniti napisi TITO. Zapeljali smo se tudi k spomeniku v Gonjačah, posvečenemu vsem med drugo svetovno vojno padlim Slo- vencem z desnega brega reke Soče. Poseben pečat prireditvi je dal kulturni del programa z recitalom 91-letne borke in partizanske uči- teljice Valerije Skrinjar Tvrz in recitatorke, partizanke Brede, pri- padnice Prvega dolenjskega spo- minskega partizanskega bataljona, ki je s svojo prisotnostjo še posebej izstopal in bil v središču pozornosti. Za partizanske in domoljubne pismi je ob spremljavi harmonikarice Mi- rice Rener in harmonikarja Slav- ka Franka poskrbel več kot stogla- vi pevski zbor udeležencev priredi- tve. Za konec in na veliko začude- nje nizozemske snemalne ekipe, da imamo Primorci svojo himno, Vsta- jenje primorske, smo to tudi zapeli in tako končali snemalni dan. Bil je to še en nepozaben dan, dan spomina na velikega državnika, po- litika, voditelja in vojskovodje, to- variša Tita. V ponos nam je, da ga tujina ceni in o njem še danes, 40 let po njegovi smrti, želi izvedeti več in primerno ovrednotiti njego- vo zapuščino. Darko Žnidarčič, foto: Andrej Pezdir, Bruno Bizjak Nizozemci pri napisu TITO Burleska na mednarodnem prizorišču Udeleženci in ustvarjalci kulturnega programa odnose. Pristajaš na to, da se v Tr- stu in Gorici ukinja dvojezičnost, da se zapirajo slovenske šole – kljub Londonskemu sporazumu – da pravzaprav razglašaš partizansko vojsko za okupatorsko vojsko in da s tem načenjaš vprašanje veljavno- sti Osimskih sporazumov. No, naš predsednik je tako očar- ljiv in svetovljansko spravljiv, čeprav njegovo ravnanje ne teme- lji na nobenem bistvenem argu- mentu, temelji le na njegovi oseb- ni presoji brez moralnih zadržkov. Kakor se je pri Hudi jami izkaza- lo, da tam ni bilo nobenih pobitih domobrancev, tako so Angleži pri bazoviški fojbi potrdili, da v fojbi ni nobenih množičnih posmrtnih ostankov Italijanov. Ampak naš predsednik bolj verjame tržaškim fašističnim ezulom kakor uradnim ugotovitvam. Zato tudi svojega italijanskega predsedniškega kole- ga kar naprej le opozarjaš, nisi pa mu še uradno izročil dokumenta o uradnih ugotovitvah mešane zgo- dovinske komisije. No, naš predsednik je tako očar- ljiv in svetovljansko spravljiv, da se na njegovo puhlo delovanje nihče ne odzove! Tudi vladajoča garnitura bo klecnila pred pred- sedniškimi puhlostmi in moralno praznino, saj ima pri tem svoje ra- čune. Kot smo videli, bo ob alpskih poskočnicah in čitalniških jeremi- jadah z velikim veseljem zatajila Cankarja, OF, NOB z vso kulturo vred in več kot petinsedemdeset let pokončne protifašistične drže. Zato bi se morali petkovi protesti obrniti tudi proti manekenskemu predsedniku in mu povedati, da se je razgalil, da nima novih cesar- skih oblačil. Če boš kljub temu položil cvetje na bazoviško fojbo, naj slovenska javnost zahteva tvoj odstop, saj s tem nevrednim dejanjem, ki podpi- ra zgodovinsko laž, ne boš več vre- den, da zastopaš večino državljank in državljanov Slovenije. Kaj misliš, kako mi je, ko se moj oče kot prvi predsednik Slovenije od 1946 do 1952 ob tvojih zgreše- nih dejanjih obrača v grobu?! Živa Vidmar (Ljubljana, 2. julija 2020) julij 20208 Kopriva: V Koprivi na Krasu, kjer so se rodile nekatere pomembne osebnosti (pisate- ljica Branka Jurca, pilot Josip Križaj ter etnolog in etnograf Milko Matičetov), se življenje po koronavirusni epidemiji znova vrača v stare tirnice. Domače športno, kulturno, umetniško in turistično društvo, ki pod vodstvom predse- dnika Alana Kosmača deluje že dobrih šest let, je na pobudo ljubiteljskega zgodovinarja in zbiralca Matjaža Možeta iz Križa zaznamovalo 100. oble- tnico smrti feldmaršala avstro-ogrskih oboroženih sil Svetozarja Boroevića von Bojna, ki se je v zgodovino zapisal kot vrhovni poveljnik soške fronte. Koprivci so Borojeviću, ki je umrl 23. maja 1920 v Celovcu, že leta 1916 postavili spomenik v zahvalo, da jim ni bilo treba iti v izgnanstvo. Uničen prvotni spomenik, ki ga je izklesal Joseph Ullrich, sta koprivska kamnoseka Mitja Gulič in Simon Bele obnovila in izvedla rekonstrukcijo iz koprivskega kamna, Borojevićev profil pa je izklesal Aleš Kavčič iz Gorjanskega. Po Sona- ti, ki jo je na trobento zaigral Luka Požar, so ob stoti obletnici Borojevićeve smrti pred spomenik položili venec, ki ga je izdelala domača umetnica Beti Njari. Može je ob Borojevićevem spomeniku v bližini cerkve sv. Elije (prvot- ni spomenik je bil med dvema lipama na drugem mestu pred vhodom v cerkev) sicer maloštevilnim domačinom predstavil Borojevićevo življenje s poudarkom na vojaški karieri, za katero je bil tudi odlikovan z vojaškim redom Marije Terezije. Zatem so si zbrani z velikim zanimanjem ogledali ne- kaj eksponatov iz Borojevićevega življenja, ki jih je zbral Može, kot denimo originalne fotografije, razglednice in značke z motivi Borojevića, pahljačo in druge muzealije. Besedilo in foto: Olga Knez Krško: V začetku marca je Združenje borcev za vrednote NOB Krško pripravilo ok- roglo mizo – pogovor z zanimivo temo Problematika pisanja in predstavlja- nja novejše zgodovine s poudarkom na potvarjanju zgodovine, o zagatah pri pouku novejše zgodovine in o vzrokih, ki so povzročili tako stanje. Naš gost je bil prof. dr. Božo Repe. V zanimivem uvodu je razložil vsa zaple- tena vprašanja, povezana s tematiko, ki smo jo obravnavali. Sledila je ži- vahna razprava. Da je izbrana tema pritegnila mnogo krajanov, je pokazala polno zasedena Klubska dvorana v Kulturnem domu Krško. Foto: Jakob Gašpir Petanjci: Dan državnosti so v Galeriji Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija v Vrtu spomi- nov in tovarištva na Petanjcih počastili kar z dvema dogodkoma. V sode- lovanju z društvom VINO ART Dobrovnik so 25. junija odprli razstavo del mednarodne likovne kolonije VINO ART 2019. Pripravili pa so tudi 9. spominski pohod po poteh spominskih obeležij NOB in osamosvojitvene vojne 91, ki ga je pripravila KO ZZB Tišina v sodelova- nju z občino Tišina in Ustanovo dr. Šiftarjeva fundacija. S.B. Preddvor: Za Gorenjsko smo menili, da je že čisto pokrita s popisanimi spomeniki, vendar se je v Mačah pri Preddvoru našlo še eno spregledano obeležje in postalo predmet s številko 5300. vpisa v zbirko partizanski spomenikov na Geopediji. V mesecu dni se je zbirka odebelila za 200 vnosov. Vpisovalcev je bilo ducat. Na zemljevidu so se pojavile nove modre zvezdice za spomenike, ki jih je treba še obiskati pod Čemšeniško planino in v hribih nad Preboldom, na Pohorju, okoli Ljutomera, v Mariboru. S sprostitvijo gibanja se je mnogo modrih zvezdic pordečilo, ker smo jih obiskali, poslikali in z njih prepisali besedilo. Pri posameznem spomeniku se podpiše več urejevalcev: eden ga najde v literaturi in postavi na zemljevid, drugi doda slike, tretji dopolni podatke o njem. Ko sva z Miro pred časom v lovu na spomenike kolesarila po Spodnji Savinjski dolini, sva po naključju naletela na odlična lokalna in- formatorja, Antona Gržino in Jožeta Matka. Gotovo so tudi po drugih krajih poznavalci, ki znajo popisovalcu pokazati pot do spomenika. Miran Hladnik Gaberje: V delavskem predelu Mestne četrti Gaberje deluje Društvo borcev za vred- note NOB Gaberje, eno najbolj dejavnih tovrstnih društev Celju. Nedavno so njegovi člani uspešno izvedli tudi redno letno konferenco članstva, na kateri so temeljito ocenili delo v letu 2019 in si zastavili spodbudne načrte za v prihodnje. V društvene aktivnosti se vključuje okrog 160 članov. Rdeča nit delovanja društva je bila in ostaja tudi v prihodnje širitev članstva, tokrat so pridobili kar 13 novih, predvsem mladih članov, ter širitev programa dela. Društvo se lahko pohvali s člani, ki so ogromno pripomogli k uspešnemu delovanja društva s prostovoljnim in udarniškim delom. Tako so lani obnovili kar dva spomenika NOB, in sicer v Cinkarni ter v Športnem društvu Gaberje, hkrati pa organizirali tudi odmevne spominske komemoracije ob dnevu spomina na mrtve. Letošnja letna konferenca je bila še posebno slovesna. Društvu je namreč uspelo razviti nov društveni prapor, ki ga bo ponosno varoval društveni praporščak Franc Počkaj. Trakova sta na prapor pripela tudi predstavnika Cinkarne (Darko Sevšek, Zveza društve Sever) in Športnega društva Gaberje (Metod Trebičnik, predsednik). Za pomoč in sodelovanje je predsednik društva Bojan Gerečnik podelil naslednja priznanja: zlato plaketo Alešu Vrečku, predsedniku območnega RK, za vso pravno pomoč, srebrno plaketo Greti Povalej ter bronaste plakete Dragu Ojsteršku, Ivanu Brežniku, Francu Verdevu in Zdenku Gajšku za dol- goletno članstvo. Posebne zahvale za sodelovanje in pomoč pa so prejeli Anton Zajc, Josip Cvek in Svet pokrajine ZZB za savinjsko območje, zahvalo je prevzel Stane Mele, predsednik Sveta za savinjsko območje, ki je približ- no stotim prisotnim članom namenil nekaj spodbudnih besed. Predsednik Športnega društva Gaberje pa je posebno zahvalo za sodelo- vanje in izjemno pomoč pri obnovi društvenega spomenika podelil Društvu borcev za vrednote NOB Gaberje in predlagal, da v programu za leto 2020 obe društvi še poglobita sodelovanje. Metod Trebičnik Piran: Poročali smo, da je Združenje borcev za vrednote NOB občine Piran prejelo bronasto plaketo 430. mornariškega diviziona. Sodelovanje s 430. morna- riškim divizionom iz Ankarana poteka že od osamosvojitve. Pripadniki Slo- venske vojske so prisotni na vseh večjih dogodkih, povezanih s polpreteklo zgodovino v naši občini, tako ob spomeniku prvim otroškim žrtvam fašizma v Strunjanu kot tudi ob spomeniku partizanom pomorščakom v Portorožu. Že več kot dve desetletji skupaj obiskujemo obeležja, povezana z ustanovi- tvijo Mornariške grupe kot tudi Mornariškega odreda Koper na Planini pri Cerknem, Vojščici,Škofih in tudi v Loparju. Bojan Česnik Šentjanž: Krajevna organizacija ZB Šentjanž je 13. februrja pripravila pohod in slove- snost v spomin na 75.obletnico poboja dveh kurirjev, Adolfa Černeca - Pika in Emila Strnada - Berača na TV5 v Jatni, medtem ko se je Janez Tovornik - Janez takrat rešil. Pričakovali smo zimski dan, doživeli pa prelep dan za druženje in tovarištvo. Vanda Gorenjc, KO ZB Šentjanž Šentjur: 9. maja smo ob »dnevu odprtih vrat« pozdravili več obiskovalcev naše partizanske bolnice Javorščice. Tako smo proslavili tudi 75. obletnico zmage nad nacizmom in fašizmom. Med obiskovalci so bili poleg naših članov in domačinov še predstavniki Veteranskega združenja Sever, Veteranov vojne za Slovenijo in Brigadirskega kluba Miloša Zidanška. Ivan Dvoršek Prelesje: 25. maja se v vasici Prelesje ob Kolpi tradicionalno že vrsto let srečujemo člani ZB in prijatelji somišljeniki iz občin Črnomelj in Kočevje. Obujamo spomine na narodnoosvobodilni boj in njegove vrednote, spominjamo se mladih let in zapojemo lepe partizanske pesmi. Vedno znova dajemo poudarek tudi prazniku KS Stari trg ob Kolpi, ki ga praznujemo 1. junija. Na ta dan leta 1942 je bil napad na italijansko posto- janko v Starem trgu ob Kolpi. Izvedli so ga pripadniki enot slovenskih čet iz Kočevske in Bele krajine ter partizanske enote iz Hrvaške (Gorski kotar). Letos smo se zaradi pandemije covida-19 zbrali neorganizirano. Kljub sta- nju smo bili veseli in zadovoljni, saj se nas je na prostem, kjer smo lahko zadostili pravilom, ki so jih zahtevale trenutne razmere, zbralo kar okoli 40. Srečali se bomo ob letu osorej, in to organizirano v veliko večjem številu. Katarina Kapš, ZB Črnomelj, KO ZB Stari trg ob Kolpi Štore: Predstavniki veleposlaništva Ruske federacije iz Ljubljane našo občino Što- re obiščejo praviloma dvakrat na leto: prvič 9. maja ob dnevu zmage nad fašizmom in nacizmom, ki je v Rusiji največji državni praznik, in drugič pred dnevom spomina na mrtve konec oktobra. V naši občini imamo namreč grob neznanega vojaka ruske Rdeče armade, zanj člani OZSČ Štore, veterani in člani ZZB za vrednote NOB zelo lepo skrbimo. Občinsko združenje slovenskih častnikov Štore redno vsako leto pripra- vimo spominsko slovesnost ob njegovem grobu. Letos so se zaradi znanih epidemije koronavirusa nekatere že načrtovane dejavnosti nekoliko presta- vile. Tako smo se 22. junija člani domoljubnih organizacij in predstavnik ru- skega veleposlaništva iz Ljubljane zbrali pred spomenikom in imeli krajšo slovesnost v spomin na padlega vojaka in čas druge svetovne vojne ter na grob položili cvetje in prižgali sveče. Kakšna nepojmljiva usoda spremlja nekatere ljudi v času njihovega živ- ljenja! Omenjeni vojak je vsekakor imel svoje ime in priimek. Vojne grozote so ga po golem naključju pripeljale v naše kraje. Bil je vojni ujetnik in je pobegnil iz transportnega vlaka, ki je bil namenjen v koncentracijska tabo- rišča po Evropi. Usoda ali naključje ga je pripeljalo v partizanske vrste. Pa- del je 25. marca 1945 na Javorniku nad Štorami. Na bližnjo kmetijo je želel priti po nekaj hrane. Padel je v nemško zasedo in bil ubit. Lani je umrl tudi človek, ki se ga je dobro spominjal in mi ga je pred časom podrobno opisal in pokazal pot, od koder je prišel na to območje. Seveda sta na žalost ime in priimek odšla v pozabo. Srečko Križanec Tolmin, Kobarid: Vojaški ataše Ruske federacije v Sloveniji, letalski podpolkovnik Aleksander Mališev, je 11. junija obiskal občini Tolmin in Kobarid. Namen obiska je bil vsakoletni spomin na padle ruske partizane, ki so med drugo svetovno voj- no svoje življenje darovali za svobodo v tem delu naše domovine. Cvetje in vence je položil pri obeležjih na pokopališču v Dolenji Trebuši, Breginju, pri Napoleonovem mostu in grobnici borcev NOB na kobariškem pokopališču. V Dolenji Trebuši je bil pri polaganju cvetja prisoten tudi župan Občine Tol- min Uroš Brežan, župan Občine Kobarid Marko Matajurc pa je na slovesno- sti v Breginju poudaril pomen spomina na žrtve, ki počivajo v naši zemlji. Aleksander Mališev je spomnil, da je naša dolžnost čuvati priborjeni mir, za katerega so svoje življenje žrtvovali borci med narodnoosvobodilnim bo- jem, med njimi so bili tudi Rusi. Na slovesnosti so bili prisotni praporščaki ZB NOV Slovenije, Društva Sever in Veteranov vojne za Slovenijo. Pri vsa- kem obeležju pa je bila prebrana tudi recitacija v spomin na padle. Vojko Hobič Gornji Suhor: Združenje borcev za vrednote NOB Črnomelj in Krajevna organizacija ZB Dragatuš ter vaščani Gornjega Suhorja smo 14. maja pri spomeniku v Gor- njem Suhorju pri Vinici počastili spomin na strmoglavljenje britanskega bombnika B-24 Liberator VI pred 75 leti. Zaradi koronavirusne epidemije smo to storili nekaj dni pozneje od obletnice strmoglavljenja. V SLIKI IN BESEDI julij 2020 9 Bilo je 31. marca na velikonočno soboto leta 1945. Britanski in ameriški bombniki so bombardirali letališča, železnico in tovarne v avstrijskem Grad- cu in njegovi okolici. Bili so uspešni, saj so izgubili le deset letal, medtem ko so bile izgube Nemcev veliko večje. Eno od letal je bil bombnik B 24 liberator VI, v katerem je bilo sedem britanskih letalcev ter po eden novo- zelandski in avstralski član posadke. Letalo je imelo poškodovana dva od štirih motorjev, zato se je lahko le s polovično hitrostjo vračalo v oporišče v Italiji. A bombnik je izgubil spremstvo, na njegovo nesrečo pa so ga opazili Nemci in njihov nočni lovec Junkers 88 ga je nad Celjem začel zasledovati in napadati. Seveda so se Britanci branili, dokler ni nad Belo krajino nem- ški lovec zadel v bencinski rezervoar. Bombnik se je vžgal in začel padati. Izskočiti je uspelo le tistim, ki so že stali pri vratih, ostali pa so skupaj z gorečim letalom strmoglavili pri Gornjem Suhorju pri Vinici. Sreča v ne- sreči je bila, da deli letala, ki so bili razmetani daleč naokrog, niso padli na nobeno poslopje. Domačini so po svojih močeh takoj priskočili na pomoč preživelim. Štirje letalci so bili takoj mrtvi, enega hudo ranjenega in v ne- zavesti so domačini prepeljali v bolnišnico v Kanižarici, kjer je čez nekaj ur umrl. Dva letalca sta s padalom varno pristala pri Sinjem Vrhu, dva pa pri Gornjem Suhorju. 2. aprila 1945 so mrtve pokopali v Črnomlju. V sprevodu so bili člani britanske, ameriške in ruske misije, zastopniki partizanske vojske, ljudske oblasti in organizacij Osvobodilne fronte. Žalostinke je igrala partizanska godba na pihala in pel je Invalidski pevski zbor. Na grobu so govorili sovjet- ski podpolkovnik Bogomolov, ameriški kapetan John Blatnik, britanski pod- polkovnik Peter Moore in v imenu partizanske vojske major Ante Novak. V zadnji pozdrav je vod partizanov izstrelil častno salvo. Štiri preživele so s pomočjo domačinov in partizanov odpeljali do leta- lišča Krasinec pri Podzemlju, od koder so se vrnili v svoje oporišče v Italiji. Alojz Puhek Kozji Vrh: Prebivalci Kozjega Vrha na pobočju temnega Košenjaka živijo umirjeno živ- ljenje. Umirjenost preveva starejše in mlajše rodove med vsakdanjimi opra- vili, razpeti so med opravili na kmetiji in delom tam doli v dolini. Vsako leto pa v juniju med to mirno življenje vstopijo spomini na čas, ko je tudi v teh koroških krajih okupator grobo zatiral vsak odpor, kar pričajo požgane domačije in žrtve med domačini. Med domačini so še vedno živi spomini na prve dni marca 1943 in srdi- te boje Lackovega odreda. 3. marca 1945 je okupator, predvsem gestapo iz Dravograda, kar dvakrat napadel Junčkovo in Bogatčevo domačijo na Kozjem Vrhu. Tega dne so se namreč na tem območju zadrževali borci drugega bata- ljona Lackovega odreda, ki so po uspešni akciji na avstrijski strani prišli na to območje. Tu pa so doživeli napad nemškega okupatorja. Lackovci so ta napad odbili, v boju pa je bil smrtno ranjen šef dravograjskega gestapa, kar je bil vzrok, da so se gestapovci še tega dne proti večeru vrnili v večjem številu. Za Lackove borce je bilo to presenečenje. V neenakem boju je padlo 16 parti- zanov, obe domačiji, Bogatčevo in Junčkovo, pa je okupator oropal in požgal Zaradi vremena in dostopnosti do kraja dogodkov OO ZB za vrednote NOB Dravograd junija namesto marca pripravi žalno slovesnost, ki se jo udeleži- jo domačini in številni člani ZB ter drugi občani. Vlado Mrzel Ljubljana: 21. maja 1942 so v Gramozni jami, kjer so italijanski okupatorji streljali talce, spet odjeknili streli. Na ta dan je bil ustreljen Tone Tomšič, narodni heroj, ki ga je italijanska policija aretirala decembra leta 1941. Zasliševali in mučili so ga v begunjskih zaporih nemški, v ljubljanskih pa italijanski okupacijski organi. Pred italijanskim vojnim sodiščem v Ljubljani je bil ob- sojen na smrt. Dediščina, za katero so se bojevali Tone Tomšič in njegovi soborci v okviru Osvobodilne fronte, je velika. Tovarištvo, solidarnost, poštenost in razume- vanje drugačnosti so vrednote, brez katerih nam borci ne bi mogli priboriti zmage. Zato jih moramo spoštovati in ceniti ter prenašati na mlade rodove. Vsako leto se ob dnevu spomina na Toneta Tomšiča zberemo ob njegovem spomeniku pred Osnovno šolo Poljane v Ljubljani prebivalci tega dela mes- ta, predstavniki borčevske organizacije, družina Toneta Tomšiča in učenci osnovne šole, ki je dolga leta nosila tudi njegovo ime. Letos pa smo lahko spomin na narodnega heroja Toneta Tomšiča zaradi epidemije obudili le s polaganjem venca Krajevne organizacije 24 talcev Poljane in Združenja borcev za vrednote NOB Ljubljana Center ter prisotnostjo prapora Ljublja- ne – mesta heroja. Njegovemu spominu smo se poklonili tiho in z velikim spoštovanjem. Ponosni tudi na to, da smo v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana uspeli na plošči z imenom Toneta Tomšiča dodati napis narodni heroj z datumom njegovega rojstva in smrti, kar je bila dolgoletna želja njegove družine in naših borčevskih organizacij. Meta Verbič Meta nad Jamnikom: Šestega pohoda k tehniki Meta na južnem pobočju Jelovice se je 20. junija udeležilo 34 ljudi. Zbor je bil nad Jamnikom. Pohod in kratek kulturni pro- gram so pripravili člani Krajevne organizacije ZB NOB Besnica - Podblica. Za pogostitev udeležencev z dobrotami iz tamkajšnje gostilne je poskrbela KS Podblica. Letos sta se pohodu in prireditvi pridružili še KO ZB NOB Sr. Dobrava - Kamna Gorica in KO ZB NOB Lancovo. V organizaciji KO ZB NOB Sr. Dobrava - Kamna Gorica je bil v nadaljevanju izveden še pohod »Od spomenika do spomenika« po poti Jamnik–tehnika Meta–Partizanski dom na Vodiški planini–Kropa. V uvodnem govoru je Franci Hrastnik poleg vseh udeležencev in pred- stavnikov krajevnih organizacij Duplje, Britof, Cerklje, Lancovo, Sr. Dobrava pozdravil še tovariše Draga Štefeta, Miro in Mirana Hladnika, Gabra Pesja- ka, Staneta Boštjančiča in Vasjo Kersnika. Slednji je sin klenega partizana Staneta Kersnika - Jelovčana, ki je v okviru štaba I. grupe odredov poleg Vinka Hafnerja, Lojzeta Kebeta in Ivana Bertonclja sodeloval pri ustanovitvi tehnike Meta. Predsednik Hrastnik se je zahvalil članom KO ZB NOB, prav- karšnjim prenoviteljem tehnike. Slavnostni govornik Jože Bešter je povedal, da je bila Meta ena prvih ciklostilnih partizanskih tiskarn na Gorenjskem. Dejal je, da so se partizani zavedali, kolikšnega pomena so bile tehnike, še posebno konec leta 1942, ko so Nemci dosegli določene zmage nad par- tizani in je že grozil konec partizanskega boja, tudi na Jelovici. V ta namen je bil na Gorenjsko poslan Adolf Arigler - Bodin, organizator partizanskih tehnik in tiskarn. V dokaj kratkem času delovanja, od 8. oktobra do 12. de- cembra 1942, je bilo tu natisnjenih okrog 600 izvodov gorenjske izdaje Slo- venskega poročevalca, razni letaki, kot npr: Bela garda in izdajalska vloga dr. Bedenka, Izdajalska vloga bele garde, Slovenci na Gorenjskem, Za narod ali proti narodu, Slovenci pod nemško okupacijo, razni odloki (med drugim Odlok o prepovedi sečnje gozdov), skupaj več kot 10.000 listov različnega izobraževalno-propagandnega gradiva. Asociacijo na zdajšnje proteste proti sedanji vladi je s citiranjem pesmi Borisa A. Novaka z naslovom 17 biciklistov podal Lado Nikšič. Napolnjeni s svežim jelovškim zrakom in dobrim občutkom, da smo spet pripomogli k ohranjanju vrednot narodnoosvobodilnega boja, smo se vrnili na Jamnik. Lado Nikšič, foto: Jože Bešter Osilnica: V spomin na prvi partizanski napad na Osilnico v maju leta 1942 je pri spo- meniku sredi tega kraja delegacija Zveze borcev za vrednote NOB Kočevje in Osilnice skupaj z županjo Alenko Kovač položila venec in prižgala sveče. Na spomeniku so vklesane Kajuhove besede: »Lepo je,veš, mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« ter imena 184 žrtev osilniške doline ob največji moriji v zgodovini člo- veštva. Kako ogromno žrtev so plačali prebivalci teh krajev, razkrije poda- tek, da bi to danes pomenilo skoraj polovico prebivalcev. Delegacija je po- ložila venec in prižgala sveče tudi pri spomeniku padlim borcem in žrtvam vojnega nasilja na pokopališču v Osilnici. Matija Jerbič Peternel, Korada: Planinsko društvo Brda v spomin na tragični 22. maj 1944 vsako leto pripravi pohod, ki se konča s polaganjem venca k spomeniku žrtvam pri Peternelu. Letos zaradi koronavirusne epidemije ni bilo tradicionalne spominske slovesnosti, Planinsko društvo Brda pa je vseeno 24. maja izvedlo spominski pohod, ki se ga je udeležilo 23 članov. Začeli so pri Peternelu, se okrepčali v vasi Nozno in nadaljevali pot do planinske koče na Koradi (812 m). Tam so si vzeli čas in nabrali šmarnice, iz katerih so spletli venec. Vračali so se skozi Vrhovlje pri Kožbani, kjer so se malo spočili, nato so nadaljevali pot do cilja. Tam so ob 18. uri položili venec k spomeniku, posvečenemu 22 žrtvam, ki jih je nemški okupator zaprl v hišo in zažgal. Milena Beguš, foto: Ivica Zuza Vrhnika: V počastitev 75. obletnice osvoboditve Vrhnike in 76. obletnice ustanovitve 1. tankovske brigade (prekomorske) v Gravini v Italiji smo člani ZB Vrhnika 19. junija položili venec na spomenik v nekdanji vojašnici na Stari Vrhniki. Tu je1. tankovska brigada po končani bojni poti imela svoj domicil. Glede na dejstvo, da je v tej enoti padlo poleg partizanov iz celotne skupne države tudi nekaj borcev iz takratne Sovjetske zveze, je v imenu veleposlaništva Ruske federacije v Sloveniji svoj venec položil tudi vojaški ataše Sergej Mališev v spremstvu župana občine Vrhnika Daniela Cukjatija. Na slovesnosti so sodelovali tudi predstavniki vseh veteranskih organiza- cij, delujočih na območju občine Vrhnika, s praporščaki. Sodelujoče sta poz- dravila Tilka Bogovič in zgodovinar dr. Martin Premk, oba člana predsedstva ZZB NOB Slovenije. Naj omenim, da smo to slovesnost pripravili prav v dneh, ko so tržaške ob- lasti razglasile svoj občinski praznik ob odhodu slovenskih partizanov iz Trsta, ki je bil osvobojen tudi s pomočjo 1. tankovske brigade. Miran Štupica Hruševje: KO ZB za vrednote NOB Hruševje je ob dnevu zmage z manjšim številom navzočih obiskala spomenike, posvečene padlim borcem in žrtvam fašizma. Zbrane je pozdravil predsednik Rado Škerjanc in poudaril pomen vrednot narodnoosvobodilnega boja, ki nas je pripeljal do zmage nad nacizmom in fašizmom. V krajšem kulturnem programu so sodelovali harmonikar Nejc Šabec, govornica Branka Černigoj in pesnica Ana Horvat. Ana Horvat Žalec: Združenje borcev za vrednote NOB Žalec in krajevna borčevska organizacija Griže sta ob upoštevanju ukrepov Nacionalnega inštituta za javno zdravje in vlade RS pri spomeniku talcem pod Gozdnikom 31. maja izpeljala okrnje- no tradicionalno slovesnost v spomin na deset rodoljubov, ki jih je okupator 29. maja 1943 pripeljal iz celjskega Starega piskra in tam ustrelil. V spomin na ta tragični dogodek vsako leto pripravijo tudi spominski po- hod iz Starega piskra do spomenika, kjer se pohodniki pridružijo proslavi. Letos pohod zaradi koronavirusne epidemije uradno ni bil organiziran, se pa je na pot samoiniciativno podalo okrog 20 udeležencev, ki so tvorili tudi glavnino prisotnih na skromni slovesnosti pred spomenikom talcem. Med tistimi, ki so se podali na pot iz Celja do spomenika pod Gozdnikom, so bili tudi štirje pohodniki od petih, ki so s tem pohodom prvi začeli pred 12 leti. To pot so takrat prvič prehodili tedanji župan občine Žalec Lojze Posedel, Anton Geržina, Milan Vogrinc in Adi Vidmajer. Peti udeleženec je bil pred 12 leti Iztok Rumpf. Tokratna slovesnost se je začela s prihodom častne straže garde Slovenske vojske k spomeniku, nadaljevala pa s slovensko himno v izvedbi harmonikarja Vikija Ašiča in baritonista Andreja Bremca, ki sta nato ob položitvi spominskega venca zaigrala še koračnico. To slovesno dejanje so opravili predsednik krajevne borčevske organizacije Franc Hriberšek, žu- pan občine Žalec Janko Kos in predsednik ZB za vrednote NOB Žalec Marijan Turičnik. Slednji je nato izrekel pozdrav vsem prisotnim in ob tem poudaril pomen spomina na NOB in talce, ki jih je okupator pokončal na tem kraju. Slavnostni govornik je bil Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB Slove- nije. V svojem govoru je poudaril pomen ohranjanja spomina na dogodke in ljudi, ki zaznamujejo našo preteklost, ljubezen do domovine, slovenske besede, svobode. Ob tem je poudaril letošnjo 75. obletnico zgodovinske zmage nad najhujšim terorjem človeštva, nad nacizmom in fašizmom, ki je zakrivil tudi smrt desetih talcev pod Gozdnikom. Za konec slovesnosti je z recitacijo poskrbela Olga Markovič, s pesmijo in glasbo pa Viki Ašič in An- drej Bremec. Običajnega druženja po slovesnosti tokrat ni bilo. Darko Naraglav julij 202010 Volče: Krajevna organizacija ZB Volče skrbi za spominska obeležja v kraju in oko- lici, teh je kar sedem: grobnica dveh znanih in 12 neznanih padlih partiza- nov na pokopališču v Volčah, spominsko obeležje partizanski bolnici Svo- boda v Volčanskih Rutih, spominska plošča trem padlim pripadnikom enote VDV v vasi, spominsko obeležje taborišču v vojašnici na Čiginju, spomenik Gregorčičevi brigadi ob pohodu leta 1943 v Slovensko Benečijo in bitki II. čete Severnoprimorskega odreda pri Fonih in Kolovratu ter obeležje parti- zanski karavli P-24 na lovski koči LD Volče. Tu je še osrednji spomenik padlim partizanom z območja KS Volče in umr- lim v zaporih in taboriščih na Čiginjskem polju iz vasi Volče, Čiginj, Kozaršče, Volčanska Sela in Volčanski Ruti. Na njem so izpisana imena 52 žrtev. Odkrit je bil oktobra leta 1970. Julija leta 2011 so neznanci s stolpa odstranili betonsko zvezdo. Nadomestila jo je ob slovesnosti v novembru 2011 nova kovinska zvezda. Pozneje je bila betonska zvezda najdena v listju ob stran- ski zapuščeni poti. Originalno zvezdo so obnovili in aprila 2017 vrnili na prvotno mesto na spomeniku. Ker spomenik stoji ob prometni cesti Nova Gorica–Tolmin, je bila zaradi avtomobilskih izpuhov potrebna temeljita ob- nova napisanih črk. Teh se namreč ni več dalo brati. Črke so bile konec junija letos obnovljene, plošče spolirane in zaščitene proti dežju in vlagi. Tako smo se vsem napisanim na spomeniku oddolžili za njihovo žrtvovanje v času druge svetovne vojne. Obnovo je izvedel avtor članka. Vojko Hobič Bohinj: Kljub omejitvam zaradi koronavirusne epidemije v ZZB za vrednote NOB, KO Bohinj, ne mirujemo. Ker osrednje proslave pri spominskem znamenju s ploščo iz marmorja, posvečeno prvoborcu Tomažu Godcu in soborcu Avgu- stu Gašperinu, na Vojah nismo mogli izvesti, smo se odločili, da v njun spo- min uredimo spominsko znamenje ob gozdni cesti na planino Voje in plo- ščo na planinskem domu na Vojah. V juniju smo uredili okolico znamenja, le-to očistili, pokosili travo v bližini, popravili zaščitno ograjo in namestili cvetje. Poskrbljeno je bilo tudi za ploščo na domu, kjer je prav tako name- ščeno cvetje. Ker se večje število naših članov urejanja ni moglo udeležiti, je to delo opravila manjša skupina. Ob tej priložnosti naj vas seznanim tudi z obnovo partizanskega doma na Vodiški planini. Tam smo obnovili električno napeljavo, v celoti obnovili ku- hinjo, zamenjali večji del opreme – postelje v osmih sobah, vse prostore pa smo tudi prepleskali. Poleg doma, kjer sta bila drvarnica in prostor za izvedbo proslav (oboje v zelo slabem stanju in se je že podiralo), se prav v teh dneh postavlja nov objekt v skladu z vsemi predpisi in dovoljenji ob- čine Radovljica, upravne enote in ZVKD. Vsa dela prostovoljno opravljajo naši člani Združenja ZB Radovljica in posameznih KO, med katerimi smo tudi člani iz ZZB KO Bohinj. Zahtevnejša in strokovna dela so opravili za to usposobljeni izvajalci. Martin Gorišek, foto: Dušan Bavčar Slovenska Bistrica: Sedmega junija zaznamujemo dan slovenskih izgnancev. Na ta dan leta 1941 so nemški okupatorji na podlagi nacističnega ukaza z železniške po- staje v Slovenski Bistrici odpeljali prvi večji transport nezaželenih Slovenk in Slovencev v izgnanstvo. Kmalu po začetku okupacije so nemški vojaki ob pomoči domačih izda- jalcev začeli uresničevati genocidno in raznarodovalno politiko, da bi slo- venski narod kot etnično ljudstvo čim prej uničili. Rasno in politično so pregledovali ljudi in uvedli nemški jezik. Izganjali so zavedne Slovence in intelektualce. Transportirali so jih v delovna taborišča v Nemčijo, nekaj transportov izgnancev so odpeljali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško, kjer so ži- veli pri domačinih. Pri izvajanju raznarodovalnih ukrepov niso zaostajali niti italijanski in madžarski okupatorji. Zavedne ljudi, ki so se uprli, so pošiljali v koncentracijska taborišča in zapore, staršem so odvzemali otroke, streljali talce, zaplenili premoženje in nasilno mobilizirali ljudi v nemško vojsko. Po koncu druge svetovne vojne so se preživeli izgnanci vrnili v svoje požgane in izropane domove. Ta žalostni zgodovinski dan smo prvič zaznamovali sedmega junija leta 1991. Krajevni odbor društva izgnancev Slovenska Bistrica pa je leta 1995 na pročelje zgradbe železniške postaje postavil spominsko obeležje. Današnja politična elita, ki so je velikokrat polna usta domoljubja do Slo- vencev in Slovenije, je ob tem dogodku popolnoma obmolknila. Na doku- mentarnih fotografijah jih lahko opazimo, kako se poklanjajo mrtvim voja- kom, ki so pomagali izvajati genocidno politiko nad slovenskim narodom. Predstavniki Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenska Bistrica (na sliki) so se ob tem spominskem dnevu spomnili po- bitih domoljubov. Ladislav Steinbacher Slejki: Krajevna organizacija ZB NOB Črniče - Ravne, Združenje borcev za vrednote NOB Ajdovščina - Vipava in Krajevna skupnost Črniče so 23. maja pripravili slovesnost v spomin na 19 padlih borcev jurišnega bataljona XXX. divizije IX. korpusa NOV in POS, ki so 24. februarja 1945 padli v boju z Nemci. Slovesnost je povezoval Franc Karel Anderlič, krajan z Raven, ki je osvetlil dogajanje na območju Slejkov na Ravnah nad Črničami. Pozdravno besedo je imela predsednica KS Črniče Suzana Vidmar Kovšca, priložnostne besede pa je dodal Božo Novak, predsednik ajdovsko-vipavskega Združenja borcev za vrednote NOB. Novak je poudaril pogum borcev jurišnega bataljona in pomen našega polaganja venca in cvetja k spomeniku. Slovesnost je zaradi koronavirusne epidemije potekala ob omejenem številu navzočih. Kljub vsemu pa je bilo spominsko obeležje olepšano z dr- žavno zastavo in praporom domače KO ZB NOB Črniče - Ravne. Poudarek je bil dan pomenu ohranjanja spomina na bitko, kar v današnji družbi pome- ni širjenje vrednot tovarištva, solidarnosti, humanih medsebojnih odnosov, prostovoljstva v odnosu do ostarelih, bolnih in šibkih. Suzana Vidmar Kovšca Lehen na Pohorju: 4. julija 1975 smo praznovali državni praznik, dan borca. Takrat smo na Podružnični šoli v Lehnu na Pohorju odkrili ploščo v spomin med narodno- osvobodilnim bojem padlim partizanom Lehna. Obenem smo odkrili skulp- turo matere s padlim partizanom, ki jo je v lesu izdelal umetnik in likovni pedagog Štefan Kresnik.Partizanski miting v Lehnu je bil v čast tridesete obletnice zmage nad nacifašizmom. Borut Milena Končnik Orehek pri Postojni: 4. julija 1959, na praznik dneva borcev, je bil v Orehku pri Postojni odkrit spomenik padlim borcem, talcem in umrlim v koncentracijskih taboriščih med narodnoosvobodilnim bojem iz vasi Orehek. Večna jim slava. Bojan Boštjančič Gornje Brezovo: 16. junija je v prostorih gostilne Kregl potekala letna skupščina Združenja borcev za vrednote NOB občine Sevnica, ki ga od lani spomladi vodi Vladka Blas (na sliki). Na skupščini so navzoči poslušali letna poročila za lani ter potrdili pro- gram dela za letos in deloma tudi za prihodnje leto. Eden od načrtov je pohod po stezah odpora na Malkovcu, posvečen bo spominu na požig vasi in poboj sedmih talcev, ki so ga 2. avgusta 1942 zagrešili italijanski fašisti. Oktobra bo še en spominski pohod, in sicer po poteh Milana Majcna in Jan- čija Mevžlja, dveh mladih narodnih herojev, ki sta se z orožjem uprla izse- ljevanju domačih ljudi in padla konec oktobra leta 1941 v neenakem boju z mnogo številnejšo nemško okupatorsko vojsko. »Prihodnje leto bo na tem pohodu še posebno slovesno, ker bo 80. obletnica poboja Milana Majcna in Jančija Mevžlja,« je nizala misli predsednica sevniške borčevske organiza- cije Vladka Blas in med drugim še povedala, da ima ZB za vrednote NOB občine Sevnica 309 članic in članov, ki skrbijo za ohranjanje 39 pomnikov iz časa druge svetovne vojne v občini, 16. aprila letos pa so pridobili status nevladne organizacija v javnem interesu in si v svoje vrste želijo pridobi- ti še več članov. »Zgodovina NOB ne sme biti pozabljena, njene vrednote moramo ohranjati za naše zanamce, čeprav jih želijo nekateri zanikati,« je V SLIKI IN BESEDI RAZMIŠLJANJE Pandemija koronavirusa je zajela ves svet. V Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije se združuje pretežno sta- rejša generacija, ki je zdravstveno najbolj ogrožena, zato smo zaradi razmer v državi zelo zaskrbljeni. Zavedamo se, da je v teh okoliščinah treba spoštovati navodila stroke, oblast pa mora delovati povezovalno, strpno in pomirjujoče. Žal pa smo v zadnjem obdobju priče prav nasprotnemu rav- nanju, ko se vladni predstavniki na vsakem koraku prerekajo z javnostjo in mediji, piko na i pa je dodala še afera nakupa zaščitnih mask, ki je vladi okrnila verodostojnost. Namesto da bi se vladajoča garnitura ukvarjala z iskanjem odgovorov na pereča vprašanja, ki jih je sprožila kriza s koronavirusom, se oblast raje ukvarja z lastnim preživetjem in se zapleta v afere. Zaskrbljeno ljudstvo se boji vladnih groženj, da so pred nami težki časi. Zavedamo se prihajajoče gospodarske krize, zato od vlade pričakujemo pomirjujoč ton in poziv k sodelovanju. Zlasti nas skrbijo odpuščanja delavcev in eksistenčna stiska prekarnih delavcev. Slovenija kot socialna država mora poiska- ti odgovore na grožnje velike brezposelnosti in ohraniti dostoj- ne delovne razmere za zaposlene. Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenje zato poziva vlado, da se zdravstvene in gospodarske stiske v državi loti strokovno, premišljeno in strpno, predvsem pa v duhu povezo- vanja državljank in državljanov, ki zdaj bolj kot kadar koli prej potrebujejo upanje za preživetje. Če letos že državnega prazni- ka upora proti okupatorju 27. aprila nismo zmogli praznovati združeni in pokončni, kot tudi ne praznika dela 1. maja in dne- va zmage 9. maja, pa se moramo povezati v iskanju odgovorov na prihajajočo gospodarsko krizo. ZZB NOB Slovenije Zaskrbljeni zaradi razmer v državi dejal podpredsednik ZB za vrednote NOB Sevnica Jože Žnidarič. »Čigava je ta domovina? Kakšna je pot k spravi in medsebojnemu sožitju?« pa se je spraševal Maks Popelar, častni predsednik ZB za vrednote NOB Sevnica. Smilja Radi Češnjice: V nedeljo, 7. junija, smo v lepem dopoldnevu pri spomeniku padlim v vasi Češnjica izvedli krajšo slovesnost v spomin na padle borce. Med njimi so bili tudi partizanski zdravnik dr. Peter Držaj, vodja ameriške vojne misije, kapetan Charles Fischer, ameriška oficirja Julius Rosenberg in Ernst Knoth ter dva britanska oficirja, major Mathews in poročnik Edward Pars, ki so leta 1944 in 1945 v teh krajih padli za svobodo. Zbrane smo ob prisotnosti častne straže Slovenske vojske pozdravili po- džupan Občine Kamnik Bogdan Pogačar, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božičnik in predstavnik Veleposlaništva Zdru- ženih držav Amerike major Jonatan Zebre. Pozdravili smo lahko udeleženko takratnega dogajanja, tovarišico Valerijo Skrinjar Tvrz, ki je bila med naro- dnoosvobodilnim bojem učiteljica v tej vasi. Prisotni so bili tudi predstav- niki Bolnice dr. Petra Držaja. Dušan Božičnik Podsreda: Poročali smo, da v Podsredi vsako leto ob krajevnem prazniku, ki ga slavijo 18. februarja, pripravijo spomin- sko slovesnost pri tamkajšnji kostnici na trgu. Tam se spomnijo tudi pobo- ja Druge čete Koz- janskega bataljona. Tokrat objavljamo še fotografijo s slovesnosti, ki jo je posnel Jernej Šulc. julij 2020 11 www.svobodnabeseda.si B E S E D A JUBILEJ 80 let Jožeta Pirjevca 90 let Antona Pušavca Čas teče tiho in vztrajno, tudi zgo- dovinarjem, ki so jim čas, njegovo minevanje in minulost, preteklost osnovno sredstvo njihovega žitja. Tako je čas akademiku, Tržačanu, Slovencu, svetovljanu, zgodovinar- ju Jožetu Pirjevcu naložil osmi križ. Prvega junija je praznoval osemde- seti rojstni dan. Rodil se je v Trstu, sicer pa izvira iz Sežane, kjer je živel do dobrega sedmega leta. Ko je Sežana po uve- ljavitvi mirovne pogodbe z Italijo pripadla Jugoslaviji, se je z družino preselil v Trst. Tam se je Jože, tak- rat še Giuseppe Pierazzi, saj je ita- lijanski fašistični režim poitaljančil slovenska imena in priimke, šolal na slovenskem liceju, nato pa na trža- ški filozofski fakulteti študiral zgo- dovino in leta 1966 diplomiral. Po izpopolnjevanju na univerzi v Pisi Pred začetkom pomladi je 90. roj- stni dan praznoval Anton Pušavec, po domače Bankov Tona s Hude- ga. Veliko let je deloval v Krajevni skupnosti Kovor in Zvezi borcev za vrednote NOB Tržič. Svojo lju- bezen do zemlje, polj in travnikov, sadovnjakov in gozdov je prenesel na sinova. Navdušil ju je za delo na kmetiji in tako poskrbel za obstoj kmetije v prihodnje. Tina Hudobivnik se je zaposlil na tamkajšnji fakulte- ti za politične vede kot profesor za zgodovino vzhodne Evrope. Zače- la se je njegova bogata akademska pot profesorja na več italijanskih univerzah (Pisa, Trst, Padova), kjer je predaval zgodovino vzhodne Evrope in zgodovino slovanskih narodov. Bil je tudi redni profesor za novejšo zgodovino Univerze na Primorskem v Kopru, dokler ga ni zaradi »avtoritarnosti« takratnega rektorja tako kot večino tamkajšnjih profesorjev zgodovine doletela čist- ka. Zdaj deluje kot raziskovalec na inštitutu v Kopru. Absolviral je tudi diplomatsko akademijo na Dunaju. Sredi sedemdesetih je napisal dok- torsko disertacijo, ki jo je (v italijan- ščini) predložil Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1978 dok- toriral. Kot profesor za zgodovino vzhodne Evrope in slovenskih naro- dov je kot gost sovjetske akademije znanosti dobil možnost raziskova- nja v moskovskih arhivih. Na podla- gi tega je napisal knjigo o zgodovini Rusije v 19. stoletju. Poleg arhivov v Moskvi je kot štipendist Humbol- dovega sklada raziskoval v arhivih v Münchnu, pa tudi v britanskih, ameriških in drugih arhivih. Aka- demik Pirjevec je med slovenskimi zgodovinarji verjetno obiskal arhive v največ različnih državah. Na pod- lagi gradiva britanskih in ameriških arhivov je napisal (najprej v itali- janščini (1985)) knjigo o tem, kako so na Zahodu (predvsem Britanci in Američani) gledali in ocenjevali spor Tita in Stalina, tako imenova- ni spor z Informbirojem leta 1948. Knjiga je leta 1987 izšla v sloven- skem prevodu in pomeni preboj Jožeta Pirjevca v slovensko zgodo- vinopisje in med slovenske bralce. Tako je nekaj knjig napisal v italijan- ščini za italijansko »tržišče« kot nje- mu primarno, nato pa so bile zaradi svoje povednosti in pomembnosti prevedene v slovenščino. Ta dela so mu prinesla sloves dobrega zgodo- vinarja s pripovednim in za bralca »prijaznim« slogom pisanja. Med njimi so: knjiga o zgodovini jugo- slovanske države, ki je v slovenščini izšla leta 1995 (Jugoslavija 1918– 1992: nastanek, razvoj in razpad Karađorđevićeve in Titove Jugo- slavije), ki je prevedena tudi v češki jezik; obsežna knjiga o o vojnah na ozemlju nekdanje jugoslovanske dr- žave po njenem razpadu (Jugoslo- vanske vojne 1991–2001), ki je v slovenščini izšla leta 2003; knjiga, ki jo je napisal skupaj z Milico Ka- cin Wohinz (Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000), ki je v slovenščini izšla leta 2000. Samo v slovenščini pa sta napisani knjigi Tržaški vozel (1984) in Trst je naš: boj Slovencev za morje 1848–1954 (2007). V Sloveniji pa mu je največji sloves prinesel obsežen življenjepis Josipa Broza Tita z naslovom Tito in tova- riši, ki je izšel leta 2011. Bil je knjižna tržna uspešnica, natisnjenih je bilo več izdaj (tudi kot žepnica). Knji- ga je prevedena v vrsto jezikov, od italijanščine, angleščine, nemščine, francoščine do hrvaščine, srbščine … Pirjevčev življenjepis Tita je vsaj glede njegove odmevnosti med širo- kim krogom bralcev in števila pro- danih izvodov njegovo življenjsko delo. Letos (pravkar je bila predsta- vljena javnosti) je izšla njegova ob- sežna knjiga z naslovom Partizani, ki jih obravnava na vsem jugoslovan- skem ozemlju v času druge svetov- ne vojne. Odmevno je bilo tudi nje- gov sodelovanje pri dokumentarni seriji TV Slovenija Dnevnik nekega naroda v 20. stoletju, to je Sloven- cev, za katerega je napisal scenarij in zanj dobil nagrado evropskega združenja za izobraževanje. Za svoje delo je akademik Jože Pirjevec prejel vrsto nagrad. Med drugim mu je Odbor Republike Slovenije za Zoisovo nagrado leta 2007 podelil naziv ambasadorja znanosti. Leta 2009 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akade- mije znanosti in umetnosti. Dejaven je tudi v kulturno-poli- tičnem življenju v okviru slovenske skupnosti v Trstu. Sedemnajst let je bil predsednik Narodne in štu- dijske knjižnice v Trstu, štiri leta pa predsednik upravnega odbora Slovenskega stalnega gledališča. Bil je in še je aktiven kot sodelavec Primorskega dnevnika, Primorskih novic, pa tudi mariborskega Veče- ra. Aktiven je tudi v delovanju ZZB za vrednote NOB, kjer je dolgo vo- dil zgodovinsko komisijo. Leta 2007 je za svojo dejavnost v ZZB dobil zlato plaketo. Jubilant tako spada med plodnej- še slovenske zgodovinarje, vseka- kor pa med tiste, ki so z nekaterimi deli, ki obravnavajo sodobno zgo- dovino, prodrli med bralce in kupce knjig. Na začetku omenjen čas, ki neizprosno teče, pa Jožetu Pirjev- cu, njegovemu delovnemu elanu, ne pride do živega. Naj tako ostane čim dalj časa. Dr. Zdenko Čepič UNIČEVANJE SPOMENIKOV – Temne sile v Velenju nad spomenike Medtem ko se je v Radencih »bila bitka« med 300 in več krajani Tito- ve ulice, ki jo je nameraval župan občine Radenci Roman Leljak, av- tor knjižnega dela o po njegovem »krivcih« za povojne poboje in Hudo jamo, s sklepom sveta obči- ne preimenovati, se je v Velenju v deževni torkovi noči zgodila neza- slišana packarija. Ne prvič so onečastili ogromen večtonski marmorni podstavek maršalu Josipu Brozu Titu. Broz je kot nekdanji predsednik SFR Jugo- slavije Velenje obiskal kar štirikrat: avgusta leta 1958, 1962 in 1963 ter aprila 1969. Kadar so generacije mladih in starih pričakovale nje- gov obisk, je bilo mesto v praznični preobleki. Prebivalci Šaleške doline in številni drugi so ga sprejeli tudi na velikem mitingu pred občin- sko zgradbo in kulturnim domom, osrednji velenjski trg je pozneje do- bil ime po njem – Titov trg. Kot so sporočili iz pisarne župa- na Mestne občine Velenje, »so sino- či vandali popisali spomenik Josipa Broza - Tita na Titovem trgu v sre- dišču mesta. Škodo še ocenjujemo, tovrstna dejanja pa strogo obso- jamo, zato smo zadevo prijavili na policijo.« Pozivajo tudi vse občan- (Ne)znani zlikovci spet popisali spomenik Titu ke in občane, da če bodo opazili še kakšna podobna dejanja, to takoj sporočijo na telefonsko številko po- licije 113 ali prijavijo osebo na Po- licijski postaji Velenje, pokličejo na telefonsko številko 03 89 86 100 ali sporočijo redarski službi Skupne ob- činske uprave savinjsko-šaleške re- gije na telefonsko številko 03 89 61 74. V Velenju si zelo prizadevajo, da bi bilo mesto lepo, urejeno in varno za vse, zato bodo sprejeli vse ukre- pe, da v prihodnosti takšna dejanja vandalizma preprečijo, se je še glasi- lo sporočilo za javnost MO Velenje. Znano je, da so politične struje kip že poskušale odstraniti oziroma pre- nesti v depo (ki ga v Velenju sploh ni), a se je največji, kar šest metrov visok kip, delo hrvaškega kiparja An- tuna Augustinčiča, obdržal na istem mestu, med zgradbami Upravne enote Republike Slovenije Velenje, Knjižnico, Kulturnim domom, Ljud- sko univerzo Velenje in mestno hišo mestne občine Velenje. Največji kip maršala Tita na svetu oziroma v Evropi ter v Sloveniji je zgodovinska znamenitost in kulturni spomenik, ki ga imajo nekateri privrženci radi- kalne desne politike za sramoto in sistematsko počnejo vse, da bi Tita izbrisali iz zgodovine Jugoslavije in ga prikazali kot zločinca, ki da v sa- mostojni Sloveniji nima česa iskati. Velenje pa na čelu z borčevsko orga- nizacijo zagovarja povsem naspro- tno in v tem »rdečem« mestu«, kar protagonisti radi poudarjajo, ni mes- ta za javni linč in omalovaževanje pridobitev narodnoosvobodilnega boja in vrednot, na katerih je zrasla samostojna in suverena Slovenija. Leta 1977 so po naročilu skup- ščine Občine Velenje po izvirniku iz Kumrovca iz leta 1947 izdelali spomenik nadnaravne velikosti za postavitev v Velenju. Skulpturo sta avtorju pomagala modelirati aka- demska kiparja Vladimir Herljević in Ivan Pavić. Spomenik so odkrili 25. junija 1977 v čast 40. obletnice prihoda tovariša Tita na čelo Ko- munistične partije Jugoslavije, 40. obletnice ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije in ob maršalovi 85-letnici. Skupščina Občine Velenje je že leta 1974 sklenila, da na Titovem trgu v Velenju postavijo spomenik maršalu Titu. Skulpturo je odlila li- varna Likum v Zagrebu, denar za postavitev pa so prispevali delov- ne in družbenopolitične organiza- cije ter občani s samoprispevkom. Tito je upodobljen kot razmišljujoč strateg in revolucionar, ki med hojo z rokami, sklenjenimi na hrbtu, zre predse in razglablja. Oblečen je v vojaško uniformo in dolg preko ramen ogrnjen plašč, ki poudarja težo plastične gmote. Monumen- talni kip Maršala Tita dominira nad celotnim kompleksom. Besedilo in slika: Jože Miklavc Največji kip maršala Tita na svetu oziroma v Evropi ter v Sloveniji je zgodovinska znamenitost in kulturni spomenik, ki ga imajo nekateri privrženci radikalne desne politike za sramoto. julij 202012 SPOROČILA – Senčurski dogodki Spoštovani, Zveza združenj borcev za vrednote NOB najodločneje zavrača razsta- vo »Šenčurski dogodki 1847, 1932– 33, 1941–45, 1945–50, 1975, 2016« avtorja dr. Jožeta Dežmana. Razstava je izrazito znanstveno pristransko in nestrokovno delo. Čeprav je v uvodu v razstavo za- pisano, da je »skupno vsem tem dogodkom, da se o vsakem do da- našnjih dni vodi mnenjski spopad oz. tako nekatera dejstva kakor tudi različni pogledi nanje šele v demo- kratični Sloveniji lahko vstopajo v javni prostor«, razstava ne vnaša nikakršnih »različnih pogledov« na dogodke, ampak zgolj izbrane zgo- dovinske dogodke s pristranskim prikazovanjem zlorablja v poli- tične namene. Razstava poglede na preteklost prilagaja izbranim sodobnim oziroma strankarskim pogledom tako, da poudarja zaže- lene podatke in izloča nezaželene podatke. Spregleduje vse, kar na- sprotuje izbranemu političnemu V Zvezi združenj borcev za vred- note NOB Slovenije smo z veli- kim razočaranjem spremljali pra- znovanje 29. rojstnega dne mlade slovenske države. Dan državnosti, 25. junij, bi moral biti praznik vseh Slovenk in Slovencev. To bi mo- ral biti dan, ko bi se kot državljani, predvsem pa kot Slovenci čutili po- vezane in ponosne na našo domo- vino in naše prednike, ki so gradili Zdravo. Dan Osvobodilne fronte je dan, na katerega se je začel poraz nacizma in fašizma, vsaj pri nas. Imel sem tri mesece in en teden. Tri leta po- zneje je v moj otroški besednjak v Mariboru vstopila beseda 'figa- lam', ki je pomenila Fliegeralarm, opozorilo pred letalskim napadom. Tako pogosti so bili. Pri treh letih in pol sem bil z mamino prijatelji- co, »teto Dado«, rusko begunko iz Ukrajine. Govoril sem slovensko, 14. maja 2020 je bil v Primorskih novicah objavljen članek Milana Gregoriča O resničnem dnevu upo- ra proti okupatorju, kjer navaja, da naj bi bil Josip Vidmar o Osvobo- dilni fronti govoril naslednje: da takrat 'niso mogli ustanoviti orga- nizacije za upor proti okupatorju, ker je komuniste oviral pakt o ne- napadanju med Hitlerjem in Stali- nom'. Opozarjam, da takega citata ni ne na strani 366 Obrazov iz leta 1979 ne na kateri koli drugi strani te knjige in da je citat konstrukt, da ne rečem izmišljotina Milana Gre- goriča. S spoštovanjem. Živa Vidmar, Ljubljana Pravzaprav je veličastno, da mladi in starejši tako organizirano pos- tavljajo prave zahteve na pravem mestu in ob pravem času ter pra- vim ljudem. Ne bojte se, da nimajo svojega vodstva! Ne bojte se, da ni- majo jasno izraženih ciljev! Skrat- ka: ne bojte se ljudi, ki imajo prav! Bojte se tistih, ki sejejo strah. Malo Ali kdo prepozna kraj spomenika, kogar koli na fotografiji ali morda leto nastanka posnetka? Fotografi- Spoštovano uredništvo! Kot dedek petim vnukom večkrat razmišljam, katere vsebine in kako bi vnukom pravilno približal in predstavil slovenski narodnoosvo- bodilni boj. Konkretno predlagam, da bi ob letošnjem jubileju (konec dru- ge svetovne vojne) znova objavili Memorandum o vstaji v Sloveniji, strogo tajno avtorja sira Petra Wil- kinsona, ki je bil s spremno besedo dr. Dušana Bibra objavljen v revi- ji Borec, št. 11/12, leta 1983 na straneh od 727 do 747. Moj pred- log temelji na spoznanju, da poz- nam malo tako zelo verodostojnih Pismo Gorenjskemu muzeju, občini Šenčur in Mestni občini Kranj Dan državnosti bi moral narod povezati Dan Osvobodilne fronte Osvobodilna fronta Protest Poizvedba Predlog oziroma strankarskemu pogledu, izbrane dogodke pa predstavlja pri- stransko in iztrgane iz zgodovinskih okoliščin in tako nasprotuje znan- stvenim spoznanjem o zgodovini oziroma jih ne upošteva. Vprašljiva je že sama zasnova raz- stave, ki naj bi prikazovala »upor- nost« Šenčurjanov. Kot »šenčurski dogodki« so bile v zgodovinopis- ju do zdaj znane samo strankarske zdrahe v Kraljevini Jugoslaviji leta 1932–33, ne pa dogajanje med dru- go svetovno vojno ali v času povoj- ne Jugoslavije in samostojne Slove- nije. Vsi brez znanstvenih meril za razstavo izbrani »šenčurski dogod- ki« od 19. stoletja do današnjih dni so predstavljeni brez zgodovinskega okvirja. Poleg same zasnove »raz- stave« je povsem politično in ideolo- ško pristranski ter znanstveno nedo- pusten predvsem prikaz dogodkov v letih od 1941 do 1945. Med temi »dogodki« sploh nikjer niso omenje- ni ne nacizem, ne upor domačinov proti nemški navzočnosti, ne nasilje okupatorjev in njihovih sodelavcev. Za prikaz druge svetovne vojne so uporabljena dvojna merila tako pri izboru in opisu dogodkov kot pri predstavitvi med vojno umrlih ozi- roma statistiki nasilno umrlih v tem času. Predstavljene so le žrtve, ki jih je v tragičnih vojnih časih povzroči- lo narodnoosvobodilno gibanje, vse žrtve, ki jih je povzročil nacistični okupator s svojimi domačimi so- delavci, pa so izločene. Vse, kar se nanaša na drugo svetovno vojno, je povezano zgolj z moraliziranjem o dveh spomenikih (ne grobovih, kot v besedilu celo uide), poimenovanju ulic po pripadnikih narodnoosvobo- dilnega gibanja. Za zgodovinsko znanost so popolnoma nespre- jemljivi poskusi delitve vasi Šenčur na »partizansko ali domobransko vas« v vsebini razstave. Kot primer dvojnih meril, ki želijo le podpiho- vati delitve in sovraštva, lahko na- vedemo opis partizana Janka Bele- harja, ki naj bi se »izkazal kot mo- rilec rojakov«. Marjana Brodarja, ki je skupaj s Tomažem Pičmanom in Francem Jagodicem kot član terori- stične skupine Matjaževe vojske so- deloval pri umoru Franca Mojšker- ca 28. aprila 1948 v Bizoviku, pa naj bi »neupravičeno sumili, da je sodeloval pri umoru«. Predvsem pri predstavitvi dogodkov iz leta 1975 in opisu protibegunskih protestov leta 2016 med »šenčurskimi dogod- ki« pa gre za čisto zlorabo zgodovi- ne v politične namene v korist ene stranke, tudi z uporabo strankarske- ga besednjaka. Od Gorenjskega muzeja, Občine Šenčur in Občine Kranj zato zahte- vamo, da spoštujejo pravila zgo- dovinske znanosti, ki so jih muzeji kot znanstveno-kulturne ustanove dolžni spoštovati, predvsem pa pri zgodovinsko občutljivih dogodkih in obdobjih. Zahtevamo, da ima- te spoštljiv in odgovoren odnos do zgodovine ter se ne opirate na kvazizgodovinarje ali ciljne skupi- ne (fantomski »študijski« krožek Šenčurski dogodki), ki zgodovinske dogodke zlorabljajo v politične na- mene, predvsem za razpihovanje sovraštva ter ustvarjanje mitov in novih delitev. Zahtevamo, da se zgodovinski dogodki in obdobja predstavljajo znanstveno celovito in z verodostojnimi dejstvi, ne pa z izborom želenih dejstev, prikri- vanjem nezaželenih dejstev ter s pogledi, ki odražajo politične ozi- roma strankarske cilje. Le z odgo- vornim in znanstvenim odnosom do zgodovine, ki mora biti ljudem predstavljena v celoti in brez spre- obračanja, bomo preprečili, da bi se zgodovinski dogodki zlorablja- li za nove delitve in sovraštva, ter bomo tako ustvarili mirno sožitje v sedanjosti. Lep pozdrav. Dr. Martin Premk predsednik Komisije za zgodovino NOB Marijan Križman predsednik ZZB NOB Slovenije V vednost: Ministrstvo za kulturo, dr. Vasko Simoniti, minister temelje slovenski državnosti. Te bi morali podkrepiti z dosežki seda- nje generacije. Izključevanje veteranskih or- ganizacij iz odbora za državne proslave, neprisotnost naših pra- porov na proslavi ob dnevu držav- nosti in črtanje borčevske in dru- gih veteranskih oz. domoljubnih organizacij iz seznama za državno proslavo so vse prej kot to, zato protestiramo proti tem odločit- vam vlade in njenih služb. Ob tem pa dodajamo, da smo se kot Zveza združenj borcev za vrednote NOB z veliko mero odgovornosti in spoštovanja odzvali vabilu za ude- ležbo na slavnostni seji Državnega zbora, posvečeni dnevu državnos- ti. Žal to pomeni, da so celo držav- ne strukture neenotno praznovale državni praznik. Vladajoča politična stranka, ki se je v času opozicijske drže sama iz- ključevala iz enotnega praznovanja, organizirala celo vzporedne prosla- ve, je ta način dela prenesla v vlado. Zdaj ta vladajoča politika organizi- ra državne proslave za svojo elito in druge izključuje iz praznovanja roj- stnega dne naše domovine. Žalosti nas tudi dejstvo, da so veteranske in domoljubne organizacije izključene iz odbora za organizacijo državnih proslav. Takšna izključevanja niso v ponos nikomur, zlasti pa ne po- menijo vzora mladim generacijam, katerim bi morali privzgojiti domo- ljubje in spoštovanje do domovine, predvsem v duhu enotnosti in med- sebojnega spoštovanja! Marijan Križman, predsednik ZZB NOB Slovenije zato mi je nemški oficir naslonil pi- štolo na glavo. Rešila me je tako, da ga je prepričala, da govorim rusko. Kmalu zatem so našega atka izda- li kot terenskega aktivista, zaprli in 11. januarja 1945 uničili v Flos- senbürgu. Ženin oče je spomladi 1945 pa- del kot partizan nekje v Slavoniji. Združil naju je tabor Zveze borcev. Njena člana sva. Matjaž Mulej zgodovinskih dokumentov, katerih vsebina je zapisana z jasnim, pre- pričljivim in razumljivim jezikom. To pa je primerno za mladi rod. Menim, da sta bogastvo in ve- rodostojnost vsebine taka, da bi si tudi novokomponirani zgodovinar- ji polomili zobe. Morda bi ga lahko objavili v nada- ljevanjih ali kot prilogo mesečnika Svobodna beseda. V reviji Borec bi kazalo večkrat poiskati briljantne sestavke, zlasti glede vsebine, in jih znova objaviti. S tovariškimi pozdravi! Branko Petan sem se pogovarjal z ljudmi. Trez- ni, jasni in verodostojni v besedah in dejanjih. Boris A. Novak, Draga Potočnjak, hvala za iskre v očeh! Pravzaprav morajo(mo) biti zraven vsi, ki hočemo dobro tako tej drža- vi kot vsem ljudem. Miloš Šonc ja je iz zapuščine matere Duše Fi- schinger. Sporočite na svobodna. beseda@zzb-nob.si. julij 2020 13 IMELI SMO LJUDI Tomaž Vuk 1928–2020 Na pokopališču v Mirnu smo se junija letos poslovili od Tomaža Vuka, enega zadnjih še živečih ta- boriščnikov koncentracijskega ta- borišča Buchenwald. Bil je pokon- čen Slovenec, Primorec, ki je ljubil svoje najbližje in svojo domovino. Zanjo je bil pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Imel je srečo, da je preživel drugo svetovno voj- no. Kot je sam dejal, je bil njegov drugi rojstni dan 11. aprila 1945, ko so se taboriščniki v Buchenwaldu sami osvobodili. Tomaž se je rodil 8. decembra 1928 v Mirnu pri Gorici, mami Tereziji To- mažič Vuk in očetu Francu Vuku. Bil je šesti od osmih otrok. Oče je bil tr- govec s čevlji, mama pa gospodinja. V Mirnu je Tomaž obiskoval italijan- sko šolo do petega razreda in nato tri razrede v Gorici. V osnovni šoli so italijanski učitelji zasramovali njego- vo rodbinsko ime Vuk in njega oseb- no, ker je odklanjal članstvo v njihovi organizaciji Balilla. Novembra leta 1943 je odšel v italijansko srednjo tehnično šolo v Gemoni. 8. septembra 1943 je propadla Ita- lija. Tomaž je bil v skupini mladih iz Mirna, ki so 10. septembra 1943 skupaj odšli v Opatje selo, da bi se pridružili partizanom. Zajeli so jih Italijani in jih s tovornjakom prepe- ljali nazaj v Miren, v vojašnico al- pinov. Oče ga je naslednji dan, 11. septembra 1943, vzel iz vojašnice in skupaj sta odšla na Vogrsko. Od tam je z očetom šel v Stomaž pri Ajdovščini, kamor se je z Vogrske- ga preselil narodni svet. Tomaž je postal del skupine, ki je upravljala ciklostilno tiskarno v Dolgem lazu v Kanalskem Lomu. V začetku po- letja leta 1944 so ga še ne 16-letne- ga fantiča pri Renčah ujeli Nemci. Odpeljali so ga v goriške zapore, nato pa oktobra 1944 v zloglasno taborišče Buchenwald. Bil je med tistimi, ki so si s puško izsilili izhod iz taborišča. Po osvoboditvi je teh- tal samo 32 kilogramov. Vrnil se je domov k družini v Gorici. Bil je star že skoraj 18 let, brez dokončanih šol in brez poklica. Od- ločil se je za učenje čevljarske obrti. Končal je dveletno strokovno šolo v Mirnu, poseben tečaj čevljarske stroke ter pozneje srednjo komerci- alno šolo. Ko so v Kmetijski zadrugi v Mirnu ustanovil poseben obrtni oddelek za izdelavo otroške obutve, je opravil mojstrski izpit in vodil to delavnico, predhodnico podjetja za izdelavo otroške obutve Ciciban, kjer je bil vsa leta do upokojitve po- močnik direktorja. Leta 1957 se je Tomaž poročil z Neli Rusjan in leta 1958 se jima je rodila hči Mojka, čez 11 let pa še hči Irena. Leta 1995 je postal vdo- vec. Zapustil je štiri vnuke, Luko, Majo, Mio, Iana, in pravnukinjo Ario. Njegova konjička sta bila sad- jarstvo in vinogradništvo. Ves čas je Tomaž deloval tudi v novogoriški Zvezi borcev in ta- boriščnem odboru Buchenwald - Dora. Za svoje delo v borčevski organizaciji je prejel zlato plaketo ZZB NOB Slovenije. Alojz Erbežnik 1926–2020 Sredi aprila je v 94. letu starosti od nas odšel spoštovani in dolgoletni član in častni predsednik KO ZZB Trnovo - Murgle - Kolezija in dol- goletni član upravnega odbora, to- variš Alojz Erbežnik. Ob omejitvah zaradi pandemije koronavirusa se nismo mogli posloviti od njega, kot bi si zaslužil borec NOB, aktivni član družbe, funkcionar in sogradi- telj socialistične države. Alojz Erbežnik se je rodil 21. junija 1926 v številni družini v Gorenjem Polju (Straža pri Novem mestu). Narodnoosvobodilnemu boju se je pridružil maja 1942, ob kapitulaciji Italije pa je odšel v partizane, kjer je od borca napredoval do sekretarja SKOJ-a čete, bataljona, XII. Gubče- ve brigade in XV. divizije. Po vojni je ostal v JLA. V tem času je končal šolanje na oficirski šoli v Sarajevu in na višji vojaški akademiji v Beogradu. V aprilu leta 1962 se je demobiliziral s činom polkovnika. Bil je podpred- sednik in pozneje predsednik ok- rajnega sindikalnega sveta. V tem času je študiral na Visoki šoli za po- litične vede (danes FDV), kjer je fe- bruarja 1967 diplomiral. Po diplomi je opravljal različne naloge v druž- benih in gospodarskih dejavnostih. Zaposlil se je kot načelnik Inšpek- torata milice pri Republiškem se- kretariatu za notranje zadeve, nato je bil direktor Komunalnega zavo- da za zaposlovanje v Ljubljani (da- nes ZRSZ), pa v industriji pohištva STOL Kamnik, kjer je bil generalni direktor. Družbenopolitično delo je opravljal v republiškem svetu Zve- ze sindikatov in bil član nekaj komi- sij in odborov. Bil je skrben mož in oče. V kra- jevni organizaciji ZZB za vrednote NOB je bil predvsem iskren sogo- vornik in tisti, ki smo ga malo bolj poznali, smo vedeli, da govorca ne samo posluša, temveč tudi sliši. Kot predsednik krajevne organiza- cije bom razkril njegovo filozofsko razgledanost. Pogovarjala sva se o delih Sokrata, Platona, Aristotela in občasno Spinoze. Zapisal bom samo dve misli, o katerih sva se oba strinjala in ju živela: človek je lahko svoboden samo, če je neod- visen, samozavesten, pošten in res- nicoljuben. Življenje je kratko, zato posvečaj čas samo tistim stvarem, ki so vredne truda. Ob 75. obletnici osvoboditve mu nismo mogli izročiti posebnega pri- znanja za udeležbo v NOB. KO ZZB za vrednote NOB Trnovo - Murgle - Kolezija Ivo Miklavčič 1919–2020 V 101. letu starosti smo se 16. juni- ja na Mestnem pokopališču v Kra- nju poslovili od zadnjega še živeče- ga borca Prešernove brigade, člana Združenja borcev za vrednote NOB Kranj, dolgoletnega gorenjskega gospodarstvenika s področja sta- novanjske gradnje in urejanja pros- tora, Iva Miklavčiča. Rodil se je 20. avgusta 1919 v Cerkljah na Gorenjskem očetu voja- ku avstrijske vojske in mami begun- ki s Primorskega. Bil je edini fant med tremi sestrami. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju in bil je priden in nadarjen učenec. Po končani osnovni šoli, ki jo je končal z odliko, mu je ravnatelj Josip La- pajne predlagal, naj šolanje nadalju- je na Kraljevi gimnaziji v Beogradu. Ivo priložnosti ni izkoristil in je ures- ničil željo očeta, obrtnika sedlarske stroke, ter se vpisal na Obrtno šolo v Kranju. Končal je šolanje, opravil vajeniško dobo sedlarske, jermen- ske in torbičarske stroke in pozneje še mojstrski izpit. Začela se je druga svetovna vojna. Ivo je bil na služenju vojaškega roka v Kumanovem v Makedoniji. Voja- ke jugoslovanske kraljeve vojske so premestili v Sremsko Mitrovico in od tam se je s transportom Rdeče- ga križa vrnil v domače Cerklje. Po nalogu nemškega urada za delo je leta 1944 začel delati v sedlarski delavnici v Celovcu. Ob prejemu vpoklica v nemško vojsko se mu je izognil s pobegom in v Selški dolini se je vključil v narodnoosvobodil- ni boj in pridružil partizanom. Kot komandir čete Prešernove brigade je 1. in 2. maja 1945 sodeloval pri osvoboditvi Gorice. Svobodo je do- čakal v Šempetru pri Gorici. Po vojni je Ivo končal srednjo ekonomsko šolo v Kranju, se leta 1949 poročil s Slavko Fajfar, parti- zanko v Prešernovi brigadi, in rodili so se jima trije sinovi. Zaposlil se je v obrtni in kmetijski zbornici, ob tem je bil tudi dolgoletni direktor Gorenjskega sejma. Šest mandatov je deloval v občinski in tri mandate v republiški skupščini, v domačem okolju pa v stanovanjskem gospo- darstvu in v obrti. V pokoj je leta 1982 odšel iz Podjetja za stanovanj- sko in komunalno izgradnjo, po- znejšega Domplana. Po upokojitvi je sodeloval v domi- cilnem odboru VII. SNOUB France Prešeren, pri Partizanskih smučinah CERKNO 45, kjer je bil častni član odbora in je na partizanskih smuči- nah tudi tekmoval. Častni član od- bora je bil tudi v organizacijskem odboru Spominski pohod na Tri- glav. Pri svojih 80 letih je bil zadnjič na Triglavu. Za svoje delo je dobil številna odlikovanja in priznanja. Ivo, hvala ti za tvoj prispevek k osvoboditvi izpod tujčevega jarma, da danes slovenski rod hodi po slo- venski zemlji in govori slovenski jezik. Božo Janež Irma Černac 1927–2020 Zapustila nas je naša častna člani- ca, tovarišica Irma Černac iz Sve- tega Antona, rojena 17. januarja leta 1927. Kot otrok je spoznala in preizkusila vse tegobe takratnega življenja v Istri, saj ji nista prizanes- la ne revščina in še manj fašizem, zato zanjo med narodnoosvobo- dilno vojno ni bila težka odločitev, na katero stran se bo obrnila. Tako se je pridružila mladim aktivistom pod vodstvom Osvobodilne fronte. Ob kapitulaciji Italije je pomagala zbirati orožje od pobeglih vojakov, po osvoboditvi koprskih zaporni- kov je dobila tudi puško, ki jo je no- sila na kurirskih poteh. Kot mlado dekle se je pridružila partizanskim učiteljicam. Med poukom je skrbela za varnost otrok in učiteljic. Opra- vljala je tudi naloge, ki jih je dobi- la od takratnih predstavnikov nove oblasti. Na konferenci partizanskih uči- teljev leta 1943 v Truškah je bila odgovorna za delo s pionirji. Učila jih je petja in nastopali so po mitin- gih. Po vojni je bila odgovorna za socialno skrbstvo na Koprskem, kar je opravljala do leta 1949, ko si je ustvarila družino. Po upokojitvi se je včlanila v Zve- zo borcev in v Krajevni organizaciji Sv. Anton opravljala razne naloge. Leta 1990 je bila izvoljena v izvršni odbor Združenja borcev NOB Ko- per. Zadnje desetletje in pol pa je bila tudi predsednica KO Sv. Anton. S svojim delom je pripomogla, da se je članstvo povečevalo. Orga- nizirala je obisk raznih proslav in komemoracij, ni pozabila na okro- gle obletnice članov, znala je odp- ravljati težave, saj je dobro poznala svoje domačine in imela izostren čut za sočloveka in tovariša v naj- širšem pomenu besede. Irma ni živela zgolj svojega oseb- nega življenja, temveč zavedno in vse do zadnjega tudi življenje svo- je dobe in sodobnikov. Bila je ve- sela, odprta in družabna in znala je ohranjati ponos, dostojanstvo in pokončnost. Iskala je pri ljudeh predvsem dobro, prizadevala si je za pravico in resnico; za življenje, prosto jeze in sovraštva, prepira in notranjega nemira. Znala je pre- poznavati stiske drugega, pomagati pomoči potrebnim in dajati. Za svoje delo je prejela poseb- no državno priznanje za delo, zla- to plaketo ZZB za vrednote NOB Slovenije in druga odlikovanja, pri- znanja in pohvale. Leta 2019 je do- bila tudi posebno priznanje, naziv častna članica združenja. ZPB za vrednote NOB in veteranov Koper Marijan Vončina 1931–2020 Na mežiškem pokopališču smo se 19. maja poslovili od dolgoletnega predsednika, zadnje leto pa častne- ga predsednika OO ZB Mežica, to- variša Marjana Vončine. Bil je dol- goletni vodilni strokovni delavec Rudnika Mežica, predsednik KS Mežica, ugleden družbenopolitični delavec, športnik, planinec, ljubi- teljski fotograf in tudi častni občan občine Mežica. Leta 1928 je Marjanov oče pred Italijani zbežal iz rodne Idrije v Me- žico, kjer si je ustvaril družino, in v njej se je rodil tudi Marijan. Med vojno je bil kot otrok z družino izse- ljen v Srbijo in nato v Makedonijo, kjer je obiskoval osnovno šolo in se začel učiti za elektrikarja. Kmalu je občutil krivice in krutost okupator- ja. Po končani vojni, ko se je dru- žina vrnila v Mežico, je nadaljeval šolanje v Guštanju in Rudniku Me- žica, kjer se je izučil za elektrikar- ja. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani ter postal elektrotehnik. Marijan je bil dolga leta zaposlen v projektiv- nem oddelku elektroobrata Rudni- ka Mežica. 14 let vse do upokojitve je vodil podjetje Elektrarne rudnika Mežica. Ko je v času od leta 1974 do 1982 neprofesionalno dva mandata vo- dil krajevno skupnost Mežica, so z izglasovanim referendumom zgra- dili športno dvorano, proizvodni objekt žičnih vezij, uredili cesto iz Mežice do mejnega prehoda Reht, zgradili nov vodovod, uredili dva trga, postavili Batičev spomenik rudarski družini, pred Narodnim domom postavili spomenik narod- nemu heroju Francu Pasterku Le- nartu in postorili še vrsto za kraj pomembnih stvari. Marijan je bil dejaven tudi kot pla- valec, orodni telovadec, smučarski sodnik in funkcionar v planinskem društvu. kjer so v teh letih posta- vili v votlini pod Peco spomenik kralju Matjažu. Junija leta 2011 je izdal fotografsko monografijo »Me- žica skozi čas«, ki jo je pripravljal tri leta. Vsako leto 2. maja smo se sre- čevali na tradicionalni spominski slovesnosti pri Šahmanovem bun- kerju, ki smo jo pripravili OO ZB Mežica in KO ZB Leše. Iz leta v leto smo obujali spomin na izdani bun- ker, preživele ter umrlega Franca Šahmana in Julko Božič. Marijan je bil reden in zvest obi- skovalec vseh proslav in spomin- skih slovesnosti našega združenja po Koroški in zamejstvu: na Koro- škem Selovcu, v Železni Kapli, na Poljani, Strojni, pri Peršmanu, na Komelju, v Kotljah na zadnjo okto- brsko nedeljo. Rad se je udeleževal tudi proslav in spominskih slove- snosti, ki jih je organizirala zveza v Ljubljani. Za svoje vsestransko delovanje je dobil številna priznanja, med dru- gim medaljo predsednika Tita – red dela s srebrnim vencem, nagrado občine Ravne na Koroškem, pri- znanje Planinske zveze Slovenije, srebrno plaketo ZZB NOB Sloveni- je in priznanje občine Mežice, saj je postal častni občan te občine. Stanislav Ovnič Ante Uravić 1923–2020 Na začetku poletja se je v Domu starejših na Fužinah za vedno pos- lovil Ante Uravić, ustanovitelj in koordinator kluba borcev za vred- note NOB v tem domu. V domu sta z ženo Boženo bivala vse od leta 2006. Ante je bil ves čas zelo de- javen v organih doma, bil je član sveta stanovalcev in predstavnik stanovalcev v svetu doma. Prav tako pa je bil zvest zapisovalec do- godkov v domu, ki jih je ujel tudi v svoj fotografski aparat in jih za ved- no ohranil. S tem pa je le nadaljeval svoje dolgoletno aktivno družbe- no in politično delo v nekdanji lju- bljanski občini Moste - Polje. julij 202014 IMELI SMO LJUDI Ante Uravić se je rodil leta 1923 v revni kmečki družini v vasi Polje na otoku Krku. Leta 1943 se je prid- ružil partizanom, vstopil je v Pri- morsko-goransko divizijo in kmalu postal načelnik radijskega centra pri poveljstvu štaba. Z divizijo je osvobajal hrvaško Primorje od Like preko Gorskega kotarja pa vse do Trsta, kjer je maja 1945 dočakal svobodo. Po vojni je vse do upoko- jitve ostal v vojaški službi kot aktiv- ni častnik. A tudi po upokojitvi ni prenehal delati, saj je bil še poln moči in de- lovnega zanosa. Med drugim je bil inštruktor v avtošoli AMD Moste, pa referent za TO in CZ v številnih podjetjih, med drugim tudi v Uni- verzitetnem kliničnem centru v Lju- bljani, kar sedem let je bil poveljnik za teritorialno obrambo in družbe- no samozaščito v nekdanji občini Moste - Polje, skrbel je za varnost in zaščito otrok v številnih moščanskih šolah in vrtcih, za protipožarne na- črte v podjetjih in ustanovah. Prav tako je bil ves čas dejaven član ZB Moste - Polje, kjer je bil tudi dolgo- letni podpredsednik in predsednik nadzornega odbora. Vrednotam, za katere se je boril kot partizan, je os- tal zvest vse življenje, zelo pa si je prizadeval tudi za njihovo širjenje. Bil je častni član ZZB za vredno- te NOB Moste - Polje in prejemnik srebrnega znaka ZZB za vrednote NOB Slovenija. Zato ni čudno, da je svoje delovanje nadaljeval v Domu starejših v Fužinah, kjer je skrbel tudi za sodelovanje med domom in lokalno skupnostjo. V domu so mu za njegovo vsestransko delovanje podelili naziv supersenior. Dokler mu je zdravje dopuščalo, se je Ante Uravić zelo rad vračal domov na Krk, svoji družini pa je zapustil kar tri knjige, v katerih je popisal svoje bogato in zanimivo življenju. Jožica Hribar V SPOMIN Leopold Caharija Leopold Caharija, španski borec, partizan in koprski župan, se je rodil 18. avgusta 1905 v Nabrežini blizu Trsta očetu kamnoseku in mate- ri čevljarki kot avstro-ogrski drža- vljan. V času fašizma so mu poitali- jančili priimek v Zaccaria in je pos- tal italijanski državljan, v Argentini argentinski, po drugi svetovni vojni jugoslovanski in leta 1991 končno slovenski, pri čemer je bil vedno le pravi in zavedni Slovenec. Po težki mladosti in med prvo svetovno vojno prav tako bednem in težkem begunstvu v Ločici pri Zidanem Mostu, ko so ga zmerjali z Lahom, se je vrnil v izropano do- mačo hišo v Nabrežini. Že od prvih let ustanovitve italijanske komuni- stične partije je bil njen član in trn v peti fašističnemu režimu. Kot zave- den Slovenec in protifašist pod faši- stičnim režimom ni našel dela in se je leta 1928 izselil v Argentino, kjer je postal vodja tesarjev, ki so gradili hotel na Plazi de Mayo. Sodeloval je v uporu proti izkoriščevalcem delavcev in zato 33 mesecev prebil v argentinskih zaporih, kjer so ga mučili z električnim tokom. Z nekaj prijatelji je zbežal sko- zi Urugvaj in se z ladjo pritihota- pil v Evropo ter se že marca 1937 pridružil mednarodnim brigadam v španski državljanski vojni, kjer je postal komandant brigade Ga- ribaldi. Pri Barceloni so ga zajeli kot italijanskega državljana in ga poslali v francoski taborišči Gou- rs in Vernet, nato so vklenjenega odpeljali v Trst, kjer so ga obsodili na Coroneo. Pozneje so ga konfi- nirali na otok Ventotene pri Ne- aplju, kjer je bil skupaj s socialis- tom Sandrom Pertinijem. Po pad- cu fašizma se je leta 1943 pridružil primorskim partizanom in se boril v Gradnikovi in Kosovelovi brigadi ter sodeloval v zadnjih akcijah za osvoboditev Trsta. Po drugi svetovni vojni je bil leto dni v Ljubljani komandant policije, nato so ga premestili v Koper. Bil je v Vojni upravi v času STO, nato je opustil uniformo in postal spošto- vani župan Kopra (do leta 1958). 12. novembra 1954 je Josipa Broza Tita (na sliki) imenoval za častne- ga meščana Kopra. Tudi sam je leta 1985 postal častni meščan Kopra kot na primer Anton Ukmar, Mario Abram in drugi. Nekaj let je bil tudi podžupan, nato so ga upokojili, a je še 17 let opravljal delo matičarja in poročil več kot 4000 parov. Leta 1946 si je Leopold ustvaril družino z ženo Mileno in imel hčeri Leo in Teo. Bil je ljubeč oče in sre- čen, ko je dobil še vnuka in vnu- kinjo, na katera je bil izredno na- vezan. V pokoju je bil dejaven do svojega zadnjega diha, ko je v noči z 2. na 3. avgust 1995, tik pred 90. rojstnim dnevom, umrl za kapjo. V METEŽU ZGODOVINE – Moja resnična zgodba NEPRESLIŠANO Ko sem že malo odrasla, sem raz- mišljala o povojnih dogodkih, o katerih sem ob večerih poslušala ob domačem ognjišču. Ne morem pozabiti grozot, ki so jih naši star- ši doživeli in preživeli. Po njihovem pripovedovanju mi je vse ostalo v trdnem spominu. Napisane domoljubne verze posvečam stricema, Kristjanu Koz- loviču s partizanskim imenom Šte- fan, padel je v Logu – Ricmanje 26. oktobra 1944, in njegovemu bratu Andreju Kozloviču, ki je padel na Štampetovem mostu pri Vrhniki 12. junija 1944. Stara sta bila 24 oziro- ma 27 let. Njun oče Andrej Kozlo- vič je v prvi svetovni vojni padel nekje v Galiciji. To pesem posvečam tudi svojim staršem, starejšemu bratu in se- stri, ki so že pokojni, vsi pa so se bojevali proti okupatorju za osvo- boditev naše slovenske zemlje. Ko je bila moja mama skoraj sedem mesecev noseča, nosila je mene, je bila zaprta v Rižarni v Trstu. Zaprti sva bili poldrugi mesec. Še nerojena v zaporu V zapor so Nemci me poslali, mojo mamico so na deske spat dali. Pa nisem jih poznala, nikoli z njimi kramljala. Gestapo s kopiti po podu tolkel je, da tla so tresla se. Mamica moja se v klopčič zvila je, od bolečine, strahu trepetala, le kako bo svojega otroka v svojem trebuhu obvarovala? V klobčiču zvitem trebuha premalo svobode sem imela, brcala, stegovala sem se na vse pretege, da bi se lahko malo zravnala. Pa odprla so se vrata celice zapora: »Na – tu imaš, izdajalka partizanska, da ne crkneš!« Pa ne veste, kaj jesti so nam dali, en liter vode dnevno pa ohrovtov koren, kuhan v čisti vodi – hrana za ves dan. Trebušček je bil kar lepo okrogel, šest mesecev in pol me mama nosila je. »Včasih pozabljamo, da je naro- dnoosvobodilno gibanje na Sloven- skem bilo večinsko sprejeto in pod- prto. Potekalo je v dveh smereh; borilo se je proti okupaciji in name- nu okupatorja, da zbriše slovenski živelj. V tem boju je Komunistični partiji uspelo ustvariti razvejano obrambno strukturo od trojk, udar- nih skupin, četic in čet do brigad, divizij in korpusov. Bilo pa je tudi gibanje za narodno demokratično oblast. Osvobodilna fronta je bila sestavljena iz petnajstih različnih skupin; vzpostavljala je terenske odbore, ki so živo delovali že med vojno. Nastajali so otoki svobodne demokratične države v okupira- ni Evropi. Takšno oblast je že leta 1944 priznala tudi kraljeva vlada v Londonu. Ta oblast je omogoči- la tudi oblikovanje prve slovenske vlade v Ajdovščini; vlade, ki je Pri- morsko, ki jo je Italija dobila kot vojni plen po prvi svetovni vojni in jo je fašizem dve desetletji poi- talijančeval, priključila matični do- movini. Socialistična republika je pred tridesetimi leti omogočila tudi oblikovanje samostojne in medna- rodno priznane države.« Martin Premk, zgodovinar »Vesela sem, da sem danes tu in da smo se spomnili ter zaznamovali 75. obletnico takratnega dogodka, ki je že vse življenje povezan tudi z mano in našo družino. Korona- virus nam je preprečil, da bi lahko to obletnico proslavili, kot bi želeli in kot je vsako leto tudi bila. Očetu sem obljubila, da bom nadaljeva- la to tradicijo spomina, in jo tako tudi vestno izpolnjujem, za sabo pa imam vnuke in tudi že pravnuke, ki bodo s svojo prisotnostjo ohranja- li spomin na svojega dedka in pra- dedka. Še posebno pa je ta dogo- dek zame fascinanten v tem, da je moj oče kot mlad fant stal nasproti velikemu generalu nemških oboro- ženih sil in se z njim pogajal o brez- pogojni kapitulaciji. Sicer pa mo- ram reči, da je bil oče krasen člo- vek, predan svojemu poklicu, pravi general.« Eva Dolničar Šivic, hči Ivana Dolničarja Konec 19. stoletja so prve dobile volilno pravico ženske Nove Zelan- dije, Slovenke pa med narodnoo- svobodilnim bojem. V zdajšnji Slo- veniji se nazadnjaštvo širi, saj po- litiki ženske brez sramu izrivajo iz javnosti in s pomembnih položajev. Mnogi se s sovražnim govorom in nerazumevanjem položaja žensk celo hvalijo. Zato pravim, da je 8. marec, mednarodni politični dan, še vedno dan, ko moramo vse opo- zarjati na nepravilnosti in diskrimi- nacijo. Nobena pravica ni samou- mevna. Za vse se je treba bojevati, še posebno v današnjem času. Neva Železnik Zaprta v tržaški Rižarni Boj proti okupaciji in okupatorju Kapitulacija Löhrove okupacijske vojske Volilna pravica za ženske Gestapo je v vas prihrumel, na Barinova vrata zaropotal in kot rečeno, naju v zapor v Koper odpeljal. Negotovi dnevi v zaporu so se dolgo vlekli. Mamo so Nemci zasliševali in obtoževali, da za partizane kuha, pere, hrano zbira in da jim pošto nosi. Pa še res je bilo, a mama zanikala je vse to. Gestapo je odločil, da naju v Rižarno v Trst odpeljejo, in storili so to. Očetov svak po vzdevku Moro se je odločil: z nemškim komandirjem v Kopru se bo soočil. In storil je to. »Majhne otroke doma ima,« mu je dejal, »ženska, visoko noseča, po krivem obtožena je bila.« Skrivaj se oče je domov priplazil, ker za partizane na terenu delal je, se pred okupatorjem skrival je, drugače ubili bi ga. In svak je očeta pregovoril, ker da nemško govoriti zna in nemškega komandirja lahko pretenta. Pa kaj jima drugega preostalo je, kot da življenji dve rešiti iz zapora poskušata? Ah, ne boste verjeli, pa vam resnico govorim, da moj oče z žlahtno kapljico naju je nazaj domov dobil! Petdeset litrov vina črnega je oče svaku dal, čeprav težkega srca, ker je lakota pov- sod bila. »Odpelji ga gestapu v Koper,« je dejal, »pa mojo ženo mi nazaj domov pripelji.« Po dolgem zasliševanju in obtoževanju, psihičnem in fizičnem trpljenju sva z mamo le zapustili Rižarno. Ne vem, kdo nama je ob strani stal, kajti iz Rižarne ne pride nihče na beli dan. In sedaj sem tukaj, rodila sem se le dober mesec in pol po izpustu iz zapora, marca 1945. leta – le šestinštirideset dni pred osvoboditvijo naše ljube domovine 8. maja 1945. leta. Lilijana Bellina julij 2020 15 prijatelja energijaplus.si 080 21 15 02 22 00 115 Pripeljite prijatelja k Energiji plus in oba bosta prejela dobropis v višini 40 EUR. Prijateljem priporočite Energijo plus. Ob sklenitvi pogodbe bosta oba prejela dobropis v višini 40 EUR, ki ga lahko koristita za plačilo elektrike, zemeljskega plina oziroma ostalega blaga in storitev iz ponudbe Energije plus. Povabite neomejeno število prijateljev in prihranite tudi v naslednjih mesecih. Akcija traja do vključno 31. 8. 2020. Pripelji E n e rg ija p lu s d .o .o ., V e tr in js k a u lic a 2 , 2 0 0 0 M a ri b o r PRIPELJI PRIJATELJA OBLETNICA – Ob stoti obletnici rojstva Janka Premrla - Vojka Zavrnili prirejene in neresnične trditve o njegovi smrti Na stoto obletnico rojstva (29. fe- bruar 1920) narodnega heroja Janka Premrla - Vojka zlasti na Primorskem niso pozabili. Njegovi bližnji rojaki v Podnanosu (Krajevna skupnost, kra- jevna organizacija ZB, podružnična šola) so konec letošnjega februar- ja v sodelovanju z medobčinskim združenjem ZB za vrednote NOB Ajdovščina - Vipava ter predstavniki slovensko borčevske organizacije in društvom TIGR Primorske pripravili dvodnevno Vojkovo slavje. 28. februarja so v Podnanosu v kulturnem domu, ki nosi Vojkovo ime, predstavili knjižico Janko Premrl - Vojko. Ob stoletnici rojstva (izdalo jo je medobčinsko združenje ZB NOB Ajdovščina - Vipava). Na predstavi- tvi se je urednikom knjižice (Savin Jogan, Božo Novak, Branko Marušič, Martin Premk) pridružil Janez Wink- ler iz Ljubljane, morda zadnji še žive- či Vojkov soborec. Čeprav prireditelj ni želel, da bi se predstavitvena raz- prava posvetila predvsem problema- tiziranju Vojkove smrti, pa se temu ni bilo mogoče povsem izogniti. Knjižica sicer vsebuje tudi članek Savina Jogana Legendarni junak Voj- ko in razlike v ocenjevanju okoliščin njegove smrti. Razprava je tako sa- modejno dobila nekatere politične poudarke, na katere je opozoril tudi v razpravi sodelujoči Vojkov nečak, prof. Adrijan Pahor, srednješolski profesor v Gorici. Svoje pomisleke je ponovil tudi v članku Ob stole- tnici rojstva Janka - Vojka (Primor- ski dnevnik 8. marca 2020, št. 56) in povzel, »da je bila in da bo najver- jetneje ostala njegova smrt nepojas- njena in da je danes ob pomanjka- nju dokazov nesmiselno drezati v to rano in povzročati nova razhajanja«. Temu dobro obiskanemu srečanju je v Podnanosu sledil koncert Orkestra slovenske vojske. Naslednjega dne, prav na dan rojstva, se je v Podnanosu začela slo- vesnost pri spomeniku Janku Premr- lu - Vojku in njegovim padlim sova- ščanom. V spremstvu garde Sloven- ske vojske je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor položil venec k spomeniku. Sledil je slavnostni go- vor zgodovinarja dr. Branka Maruši- ča. Govor je posvetil predvsem hero- jevemu življenju in vzoru z naslovom In jaz pojdem z njimi. V celoti ga je objavil Primorski dnevnik (7. marec 2020, št. 57). Z nastopom mladih domačih recitatorjev in pevcev se je prireditev končala in nato se je slav- je nadaljevalo v Vipavi s koncertom tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič v vojašnici, ki nosi Vojkovo ime. O slovesnosti v Podnanosu so poročale Primorske novice (2. marec 2020, št. 50) Koncert v Vipavi in maša v Podnanosu Hkrati s koncertom v Vipavi se je v domači cerkvi v Podnanosu začela maša, ki ni bila navedena v program Vojku posvečenih prireditev, čeprav je bila izrecno posvečena narodne- mu heroju in vsem krajevnim žrtvam vojnega nasilja. Priložnostno pridigo koprskega stolnega župnika dr. Pri- moža Krečiča z naslovom Molimo zanje! je objavil goriški tednik Novi glas (12. marec 2020, št. 10). Govor- nik se je ob Vojku spomnil deleža duhovščine pri obrambi slovenstva na Primorskem. Omenil je zlasti duhovnika Filipa Terčelja, ki je po vojni umrl nasilne smrti, in potem dodal, da tudi okoliščine smrti Jan- ka Premrla - Vojka niso dokončno pojasnjene. Povezal je duhovnika s partizanskim junakom, ki kljub temu »ostaja simbol odpora ponižanja pri- morskega človeka, domoljuba, kato- ličana, Slovenca in nas povezuje«. Tudi doberdobski župnik in publicist Ambrož Kodelja se v članku (Novi glas 12. 3. 2020, št. 10), v katerem je Janka Premrla povezal z njegovim stricem duhovnikom in skladateljem Stankom Premrlom, ni mogel izogni- ti ideološkim poudarkom, vznemiri- lo ga je, da Vojko in Edvard Kardelj skupaj počivata v grobnici narodnih herojev v Ljubljani. Očitno je prav Vojkova stoletnica rojstva spodbudila ponovitev tele- vizijske oddaje Pričevalci (23. maj 2020, prvič predvajana 22. maja 2018). V oddaji sta obujala spomine Marjan Premrl in Jože Pižent, oba iz Podnanosa. Na že v vprašanju suge- rirani odgovor je Marjan Premrl, Voj- kov mlajši brat, vpraševalcu dr. Jože- tu Možini, ne da bi imel kakršen koli dvom, odgovoril, da so ga »spravili naši«. Ker je na tem mestu že ome- njeni prof. Adrijan Pahor pogledal ponovitev televizijske oddaje, je bil pozoren na neskladje med trditvijo Vojkovega brata z Vojkovimi pogledi na vero in komunizem, kar je v knjigi Moj brat Janko - Vojko zapisala sestra obeh, Radoslava Premrl. Njen sin Adrijan Pahor je v članku Moj stric kato(liški) komunist? (Primorski dnev- nik, 9. maj 2020, št. 127) pomislil, da bi morda Vojko, če bi preživel vojno, doživel usodo Edvarda Kocbeka. Jože Možina je verjetno pričako- val, da mu bo ozadje Vojkove smrti podobno kot Marjan Premrl v oddaji Pričevalci (7. maj 2020) potrdil in po- jasnil tudi črnovrški rojak, duhovnik Gašper Rudolf. Kot domačin je izve- del za Vojkovo smrt in videl je žalost na obrazu njegovega soborca. Problematiziranje Vojkove smrti Problematiziranje Vojkove smrti se je začelo že med vojno z govorico, »da ga je ustrelil neki partizan«.Več takih trditev se je pojavilo v javnosti ob spremembi družbenopolitičnega sistema v Sloveniji, ob poskusih re- vizije novejše slovenske zgodovine. Dr. Savin Jogan je opravil analizo pro et contra trditev o Vojkovi smrti in jo objavil (Borec 2017, št. 742–744). Zavrnil je neresnične in prirejene ugotovitve, podobno kot je storil tudi v prispevku, ki ga je objavila na začetku tega članka omenjena Vojku posvečena knjižica. V razgretem po- litičnem ozračju, ko stojijo Slovenci tudi glede pogleda na preteklost trdno vsak na svojem brega in jih s tega mesta ne premaknejo še tako jasna dejstva, lahko razumemo, da se bodo vsemu navkljub še vedno pojavljale trditve, kakršno je nedav- no zapisal publicist Milan Gregorič, kako je partijsko vodstvo zahrbtno likvidiralo večino vodilnih tigrovcev in po »vse bolj verodostojnih infor- macijah celo Janka Premrla - Vojka« (Novi glas 28. maj 2020, št. 219). Branko Marušič Knjižica, ki je izšla ob 100 – letnici rojstva Janka Premrla Vojka julij 202016 Izžrebani reševalci križanke iz 56. številke časopisa Svobodna beseda 1.Betka Škorjanc Dom in vrt 45, 1420 Trbovlje 2. Peter Hrvatin Cesta med vinogradi 17 a, 6000 Koper 3. Cvetka Bergant Trg svobode 25, 4290 Tržič Rešitve križanke: OBJOKOVALKA, PROZAIČNOST, LOŽAR, RIVA, ANERA, TO, VI, TIPA, TONČEK, RI, VRV, VRT, PARTIZANI, SANJAČ, NOČKA, ŠAMPANJEC, JEANS, ODLOM, EVA, EE, NET, LLANOS, EROT, AJDA, SAJA, KRC, KN, LEE, TT, PERO, KLADA, LR, VUZENIČANI, VIRJE, OSP, SLAVEC, ENICA. Geslo: JOŽE PIRJEVEC, PARTIZANI B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 15. avgusta 2020 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. NAGRADNA KRIŽANKA KOŽICA, MEMBRANA PRAVILA O PISAVI NAPEV, MELODIJA (IZ ČRK: IRA) GESLO PREDELO- VALEC USNJA SMUČI ZNIŽEVA- NJE, MANJŠA- NJE ZGOVOR- NOST BRITANSKI FILOZOF (HENRY; IZ ČRK: MEHO) PAS NASPROT- JE NEUSPEHA VZOR, IDEAL PRIPRAVA ZA PRITI- SKANJE NEKDANJA KULTURNA USTANOVA TRŽAŠKIH SLOVENC. ANTON VADNAL IZLOČEK LOJNIC POLTEMA ROMAN WOLEJA SOYINKE (IZ ČRK: EAK) EKSPLOZIVNA SNOV V OBLIKI PRAHU ALI ZRN, KI IMA PRI ZGOREVANJU VELIKO POTISNO MOČ PRISTA- NIŠČE NA JUGU ŠVEDSKE CEPINOV OKEL PASJA MLADIČKA URBAN FRANC AMERIŠKI ASTRO- FIZIK (GEORGE; IZ: LEHA) ZAJEDAV- SKA RASTLINA NADA VIDMAR DROBIŽ OER AMERIŠKI IGRALEC (JAMES; IZ ČRK: NACA) SKOP ČLOVEK, STISKAVT NAMIZNO PREGRI- NJALO BORIS URBANC GOJITELJ ŽIVALI FINSKO JEZERO, ENARE ARHITEKT, KI JE ZASNOVAL STAVBO STARO ŽELEZO, RJINA JANEZ RUGELJ VELIKE PTICE UJEDE VEČ LUSKIN SOPROGA JOSIPA BROZA CLAUDIO ABBADO GESLO VEČ DLAK GLAVNO MESTO ERITREJE (IZ ČRK: SAMARA) OGLJIKO- VODIK ETILEN NEKDANJI RUSKI VLADAR JEZERO V VZHODNI TURČIJI UMIVALNA SKLEDA NORMA SHEARER KAREL OŠTIR SLAB PESNIK, RIMAČ ALBERT EINSTEIN OSKAR LANGE ANTON RAMOVŠ LOJZE ROZMAN STANE SEVER IZBRANA DRUŽBA, IZBRANCI ZBIRALEC CAP OKUŽE- NOST Z IKRAMI TRAKULJE PISANA ŽIVAL DELI OBRAZA TEKOČINA V ŽILAH, KRVCA MESTO V VZH. NIZO- ZEMSKI REKA V NEMČIJI NARAVNA VLAKNA NEKDANJI TURŠKI VELIKAŠ NAPOVEDOVALNO, PREROŠKO ZNAMENJE ZMAGO MODIC REKA V AVSTRIJI, ENNS ANTON LAJOVIC OTIPANJE ALJOŠA REBOLJ ZBIRALEC ZNAMK TOBAČNI IZDELEK SLADKO VINO IN LUKA NA SICILIJI (IZ: SALAMAR) ŽELATINA IZ ALG VARJENI ŠIV Na Triglavu je bilo vseeno živahno Zaradi še vedno aktualnih zdravstvenih razmer je 35. spominski pohod na Triglav prestavljen v leto 2021, so sporočili iz Združenja borcev za vrednote NOB Radovljica. Organizacijski odbor je tokrat pripravil le pohod patrulje, sestavljene iz članov organizacij veteranov vojne 1991, slovenskih častnikov in borcev NOB. Pohodniki so se na pot z Rudnega polja odpravili 10. julija in se čez Planiko povzpeli na vrh Triglava ter nato spustili na Kredarico. Patrulja se je na Rudno polje vrnila 11. julija, ko je bila pred Vojašnico Rudolfa Badjure opoldne krajša slovesnost. Kljub odpovedani prireditvi so se na vrh Triglava in nato na Rudno polje podali tudi številni člani veteranskih organizacij iz različnih slovenskih krajev, med drugim tudi iz Ankarana. (S. B., foto: Frenk Jankovič, Štef Domjan) UTRINKI – Spominski pohod prestavljen na prihodnje leto je glasilo ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Marijan Križman, predsednik Uredniški odbor: mag. Blaž Kavčič (predsednik) dr. Maca Jogan, Metka Mencej, Mitja Meršol, dr. Cvetka Hedžet Tóth Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com Oblikovanje: Vid Brezočnik Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si