40, obietnica posvetovanja v Tacnu
Ko je zorela revolucija...
Dve desetletji, kl sta s svojo neizprosno močjo minevanja skozi razvojno rast in ved-no nova spoznanja o pravšnjih ukrepanjih tn napakah, v izkušnjah kalili jugoslovansko revolucionarno stranko, Komunistično parti-jo vse od njene ustanovitve v aprilskih dneh 1919, pa tja do pomembnih prelomnic v letu 1939, sta minOi v znamenju velikih družbenih in političnih vrenj, pravih tektonskih premi-kov v mednarodnem življenju takratne Evro-pe tn sveta. Rodila se je KPJ v prvem letu navidezno uresničenih sanj južnoslovanskih narodov, utelešenih v novi, jugoslovanski dr-žavi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, zorela v neizprosnem razrednem boju in no-tranjih reorganizacijah ter dočakala jubilej-no, dvajseto leto svojega delovanja kot moč-
naporov pri izgrajevanju sindikalne enotno-sti ter še zlasti glede njihove usmerjenosti v zaoistrenem zunanjem in notranjem politič-nem položaju. Glavni referat z naslovom »Stanje v partiji« je imel Tito, Edvard Kar-delj je govoril o zunanjem in notranjem po-ložaju, Ivo Lola-Ribar o SKOJ, Franc Lesko-šek i« Aleksander Rankovič pa o sindikatih.
• V resdhiciji državnega posvetovanja v Tacnu beremo, da je Tito skozi svoj referat o sitaniju v partiji podail ikratko zgodovdno no-tranje krize, ki bi jo ipravzaprav najlažje ime-novali kar -krizo vodstva in ki se je vleikla skcci vsa leta delovanja KPJ, od njene usta-novj-tve ,pa do takrat, <ko je vodstvo kot ge-neraJni sefcretar prevzel Josip Broz-Tito. Ta
samemu, čeprav še tako pomembnemu pro-blemu, števijne druge, prav tako pomembne pa zanemarjajo. Tako so, denimo, nekatere partijske organizacije vso svojo pozomost po-svečale le čisto političnim vprašanjem, vsa druga, kot so organizacijska, kot je vzgoja partijskih kadrov, kot je boj za vsakdanje in-terese delovnih ljudi, pa so puščala ob strani. Komunisti so dolžni, so zapisali v tacensko resolucijo, upoštevati in reševati vse proble-me, pa naj so jim videti še tako neznatni.
• O vseh teh pojavih je v svojem referatu na posvetovanju spregovoril 'tudi Tito in po udaril, da so bili posledica tnebudnosti in ipo-litične ¦slepote posameznih članov in vodstev. »Mar bi bilo mogoče«, pravi, »da bi, pa č_e-prav ]e začasno, sedeli v saimem vrhu partije
VSEM DELOVNIM LJUDEM IN OBCANOM
ISKRENE ČESTITKE OB OBČINSKEM PRAZNIKU, 22. JUNIJU
SKUPŠČINA OBČINE LJUBLJANA-ŠIŠKA IN DRUŽBENOPOLITIČNE ORGANIZACIJE
na, enotna politična organizacija z jasnimi idejnimi iii organizacijskimi cilji, pod vod-stvom zgodovinsko izjemne osebnosti — ge-neralnega sekretarja Josipa Broza-Tita.
•  Že v začetku leta  1939  (od  15. do  18. marca) so se v Bohinjski Biisitrici pod Tito-vdm yodstvom  zbraili  člani  ožjeiga  vodstva KPJ in ustanovili centrailni kamite KPJ, ki ga je vodil Josip Broz-Tito, poleg tega pa so pripravili in sprejeli nekaj ;pom_erabnih doku-mentov, nanašajočih cse na stanje v sami par-tiji, ,predvsem pa na ra^pletanje dogodkov y Evropi in svetu, ,ki mu je iz dneva v dan bolj neizprosno grozil vojni spopad. Med 9. in 10. juniijem istega leta (1939) pa je v hiši Mihe Nova!ka v Tacnu poid Šmarno goro potekalo državno posvetavanje KPJ, iki sknpaj  z do-godikam <v Bohinjski Bistrici predstavlja ene-ga .najpomembnejših mejnifkav v notranjern utrjevanju ki organizaciji jugoslavaanske par-tije tik ,pred izbruhom druge svetovne vojne.
•  Na  tacens!kem zasedanju, udeležilo _se ga je 21 delegatov in dva gosta iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Heroegovine, Črne gore in Vojvodine, ni pa ibiilo pafcnatlncev in Makodoncev, so opravili tameljito amalizo po-litiike revolucionamih sil "v idrža^vi glede na odnos do druigih politionih Bkupiin jn zdru-ženj v državi,"glede njihovih prizadevanj in
kriza je v bistvu izvirala iz nenebnih grupa-ških in frakcijskih bojev, usahnila pa je, ko je, kot smo že omenili, stopilo na delo novo voidstvo v domOTini in si zagotovilo tudi po-moč komunistične internadonale. Zato so na tacenskem posvetovanju -lahko ugotovili, da je požela partija v zadnjih letih pred vojno precejšnje uspehe, kar je ugotaviljala že re-solucija pantijskega vodstva, napisana janu-arja 1939, hkratj pa so, skozi kritično analizo dda pantijskih organizacij v posameznih po krajinah, opozorili na ceilo vrsto napak, ki so jih zagrešila posamezna pokrajinska vodstva.
• Prav tako pomembna ugotovitev tacen-skega posvetovanja je tudi tista, ki govori o zanemarjanju boja za vsakdanje interese de-lavskega razreda. Tista zadnja predvojna leta je neupravičeno usahnil boj za ekonomsko in socialno samoosvojitev delavcev. Skorumpi-ran in fašlstoiden režim je lahko brez odpora
ukinjal delavstvu njegove ustanove, tako da so se posledice razraščale do tistih razsežno-sti, na katerih je delavsko gibanje čakal le še hud boj za lasten obstoj. Z omenjanjem in s kritiko teh pomanjkljivosti so delegati tacen-skega posvetovanja opozarjali vodilne partij-ske delavce, da ni prav, če pri svojem delu običajno posvečajo vso pozornost le enemu
agentii razirednega sovražnika, da 'bi se vroinili v razne naše organizacije in nižje forume pq-Jicijaki agenti in provokatorji, kakor se jepri-merilo še nedavno tega s provokatorjem Tril-airkom, če bi bilo Je malo več budnosti pri to-variših. Koliko škode so naredili taki vohuni, koliko sto Jjudi je padlo kot žrtve teh pravo-¦katorjev! V preteMosti so se provokatorji vri-njali s frakcionaškimi boji. PoMcija je te boje spretno izkoriščala.«
• Notramja partijska ureditev in organiza-ci.jsko ivprašanje sta bili najpomembnejši vprašanji, s katerima so se ukvarjali na po-svetovanju v Tacnu, ikajti ,predstavljali sta te-melljni pogoj, da je bila partija lahko Ikos vsem ikasnejšim velikim nalogam, ki so jo ča-kale. In danes, ;ko iz štiridesetletne razdalje zremo nazaj v tisti čas, ko ob vedenju zgodo-vinskih dejstev lahko objektivno ocenjujemo takratne dogodke, danes lahko .rečemo, da je iugoslovanska komunistična partija s svojo mnogokrat dokazano življenjsko vitalnastjo prebrodila tudi itiste Scile in Karibde, takrait grozeč opomin, danes pa dokaz, kako naj ko munisti ne deilaijo, če hočejo biti in ostati zve-sti najveličastmejšemu s.proščanju človekovih energij — revcckiciji.          .    .
Mitja Košir