Prosvetfa y Sloveniji 6ole ln prosvetne organizafiije bo najvažnejša in najučinkovitejša vrelišča ljudske prosvete. O obeh se je vršila '\5irna razprava na zasedanju banskega sveta t Ljubljani preteklo sredo. Uradno poročilo je podalo sliko o stanju šolstva v Sloveniji. Koncem 1. 1940 je bilo v naši banovini 958 ljudskih šol, otroŠkih vrtcev in zavetišč s 4236 oddelki, učencev je bilo 183.182 (92.165 dečkov in 91.017 deklic), učiteljev pa 4384 (moških 1527, žensk 2857). Na šolah še vedno manjka okoli 250 učnih moči. Šolskih poslopij za ljudske Sole je 875, ki imajo 2991 učilnic. Meščanskih šol v banovini je 51 s 313 oddelM, učiteljev je 539, učencev pa 10.817 (5056 učencev in 5761 učenk). Srednjih Sol je 20 s 327 oddelki, 521 profesorji in 13.820 dijakov (8865 učencev in 4955 učenk). Državnih učiteljišč je dvoje (v Ljubljani in Mariboru) s 370 učenci in 333 učenkami, zasebnih pa 3 z 207 učenkami. Prav zanimivo sliko je podalo uradno poročilo o zasebnem prizadevanju za pospeševanje ljudske prosvete med našim narodom. Glavna sredstva so časniki in listi, knjižnice in društva. V banovini izhaja sedaj 231 listov, od tega 6 dnevnikov, 22 tednikov, 1 list izhaja dvakrat tedensko, 3 pa trikrat tedensko; mesečnikov imamo 123, 3 krat mesečno izhajata 2 lista, 2 krat mesečno 20, 10 krat letno 8, 8 krat letno 3, 6 krat letno 11, 4 krat letno 19, 3 krat letno 3, 1 krat letno 4 in po potrebi 6. Po vsebini imamo 30 političnih, 8 znanstvenih, 16 literarnokulturnih, 34 strokovnih, 38 stanovskih, 14 mladinskih, 39 nabožnih, 2 glasbena, 15 propagandnih in 25 raznih neopredeljenih listov. Število listov se je od lanskega leta zvišalo za 5. To so listi, ki izhajajo v Sloveniji, izven banovine in v tujini pa izhaja še 21 listov (od teh večina v Ameriki). Od 31. avgusta 1939 do 31. avgusta 1940 je število knjižnic v naši banovini naraslo za 10 na 2802, število knjig v knjižnicah za 155.326 na 2 milijona 227.384, število izposojenih knjig pa je padlo za 9650 na 1,516.461. V nobeni drugi banovini ni društveno delovanje tako živahno kot pri nas. Od 31. avgusta 1939 do 31. avgusta 1940 se je število društev povečalo za 301 na 6363, število odsekov pa za 76 na 2558. Raznih domov je 1356, gradijo jih pa še 45. Številke o ljudski prosveti pojejo našemu ljudstvu slavo ter ga dvigajo v prve vrste ne samo v Jugoslaviji in na vsern južnovzhodnem delu Evrope, marveč tudi med velikimi kulturnimi narodi. Toda število izraža količino, ni pa hkrati izraz kakovosti. In prav za kakovost gre pri prosveti. Prava prosveta mora biti vzgojiteljska. Če ni vzgojiteljska v pravem pomenu besede, je boljše, da se poslužimo besede nesmrtnega slovenskega škofa Slomšeka, da je ni. To sodbo je velilci vzgojitelj slovenskega ljudstva prvenstveno izrekel o šoli. Velja pa v isti merl o vsaki izobraževalni ustanovi, vsakem izobraževalnem sredstvu in vsakem izobraževalnem prizadevanju, ki ima kot predmet samo glavo, ne pa tudi srea, ki hoče množiti znanje, ne pa v isti meri poštenje. Nesreča Francije in njenega ljudstva je živ dokaz, kam vodi izobraževanje duha brez oplemenitenja srca. Francija je imela listov in časnikov v izobilju, šol na izbiro, mladinskih organizaeij nad potrebo. Pravo bagastvo izobraževalnih sredstev, poleg tega pa največje siromaštvo duha. Kakšne duhovne vrednote more ustvarjati framasonstvo, marksistični socializem in komunizem? In ta revna duhovna trojica je obvladovala vse duhovno in javno življenje Francije, je vsiljevala svojega siromašnega duha francoskemu tisku, francoski šoli in mladinski vzgoji. Ali se moremo čuditi, da je vzrasel v Franciji nevzgojen rod, mladina brez idealov, brez smisla za samozatajevanje, za žrtvovanje, pa z izrazitim smislom za uživanje in veseljačenje. Ta mladina, sama žrtev krive izobrazbe brez pravilne vzgoje, je pahnila svojo domovino v katastrofo. Pri izobrazbi ne gre za število, za količino. Za kakovost gre, in to kakovost daje izobrazbi vzgoja po krščanskih načelih. Na zasedanju banskega sveta naše banovine je bila ta misel krepko poudarjena. Soglasno je bila izražena zahteva slovenskega 1 judstva: krščan- ska vzgoja nad vse! In ker je krščanska vzgoja nemogoča brez krščanskih vzgojiteljev, dobiva zahteva slovenskega ljudstva to le praktično obliko: V šole samo učitelje krščanskega mišljenja in krščanskega življenja! Tak učitelj bo ljudstvu blizu ne samo po telesu (in to je vsak, ki med njim biva), marveč kar je važnejše, tudi po duhu. Takšnega učitelja ali učiteljico ne bo ljudstvo čutilo kot tuj element, mai-več kot svojega. Takšnemu bo z veseljem izročalo svoje otroke v šoli in doraščajpčo mladino v krščanskih prosvetnih in mladinskih organizacijah.