-   34   -
Smešna noša o ženitninah.
Od kar so Krajnci svojo staro demačo nošo zapustili , sami ne vedo, kako bi se o slovesnih obhajanjih nosili. O zenitninah hodijo, postavim, možtvo v veliki vročini o sv. Jakobu s plajsi, kakor de bi bila huda zima o sv. Pavlu; in ženstvo je o hladni svecnici v golih ošpetlih ali robačah, kakor de bi bil prijetni kres; zraven imajo pa še na glavi tisti dragi, nerodni in težki jerbas ali koš, ki mu z nemškovavsko besedo a vb a pravijo. Znablje bi bilo treba gristi, de bi koga smeh ne lomil. — Ali bi možkim ne stala veliko gorji poprejšnja dolga suknja iz praviga ali domači ga podvana in z rudeco podieko? Saj bi pozimi ne bila premerzla, in po letu ne prevroča. In ali bi se bilo ženskim saj v merzlimčasu sramovati tiste dolge suknje ali jope, ki se je še komej v kakih rovtah ohranila, je tudi iz podvana in s škerlatam podložena? Saj še mestne gospe in gospodične zdaj enake oblačila pozimi nosijo, le de so iz druziga blaga, mende jim ko č-mavka pravijo. In kako zalo bi še vselej deviškim nevestam in družicam na glavi stal poprejšnji lahki in pripravni šapelj, ali pa samo tista lepotina , ki jo ima ženska od stvarnika zastonj, namreč lasje lepo razčesani in v kite z barvnatimi trakovi spleteni in z rožami ovenčani? — Prevdarite, Krajnci in Krajnjice, kakošna noša bi bila bolj pristojna!  __________              Podlipski.