t Tonki Završnikovi na pot molčanja Odtrgal se je list z drevesa življenja. 2iv list, ki je še poln bil sokov premnogih, ki hrano je dajal mladostnim željam in pravljice otroški duši... Tako Te gledamo, draga Tonka! Ob Tvoji krsti smo se zbrali vsi, ki si nam bila tovarišica. Trdo in mrzlo se čuje ta besda, a mi vsi jo čutimo y naših srcih kot vročo solzo. Vsaka naša misel je svetel spomin nate, ki si hodila zadnja leta med nami s stisnjenimi ustnicami in dvignjeno glavo, le v Tvojih globokih očeh se je včasih utrnil bolesten blesk. Utrujenost Ti je legla na obraz, utrujenost borbe z usodo, ki je Tvojo pot zaznamenovala z bridkostjo in skrbjo: za moža in dvoje sinoV. Ko je bilo pred leti pretrgano skupno družinsko življenje, ko si ostala sama med nami na Vrhniki, medtem ko je Tvoi življenjski drug odšel na svoje novo službeno mesto, tedaj je pričela bolezen s podvojeno silo trkati na Tvoja vrata. Življenje je naložilo na Tvoja ramena potrojeno breme. Mučenica - mati je skrbela, da so se z najtežjimi žrtvami lahko vendarle uresničevale sanje po študiju prvorojenca, ki danes že piše poleg svojega imena s ponosom »cand. iur.« — in da je stopil mlajši sin v gimnazijo. Koliko noči so pač pirebdele Tvoje izmučene oči, iskajoč vedno znova pota, da bi olajšala življenje vsem švojim dragim, ki Te je povezala z njimi družinska vez, potrjena po zakonu. In vendar si vedno še našla v sebi dovolj moči, da si delila bogastvo znanja, vzgoje in ljubezni tudi med šolsko deco z odličnimi uspehi. Z vsem srcem si se udeleževala vseh podvigov, ki smo jih obravnavali na konferencah v korist mladine. Kolikokrat je ta ali ona beseda razčistila, olajšala ali pa naravnost odločila način dela, ki si ga je osvojil učiteljski zbor v svoji skrbi za šolarje. Sama dobra gospodinja in mati si pač najlaže našla pravo pot za urcsničenje našega hotenja. Spominjam se še, da si tako rada pomagala še ktJ je bil Tvoj mož kot naš upravitelj fned rlami, pii božičnicah, prehranjevalni akciji itd. Da, Tvoja roka jc rada delila dobrote, kakor je zahtevalo od Tebe Tvoje dobro srce. Tvoj značaj je bil trden in neupogljiv, močan v veri: »Vse dobro se povrača, kot sc vse zlo maščuje samo od sebe!« Tako si dejala tudi meni, ko sem se poslavljala od vrhniškega učiteljskega zbora, odhajajoč na dodeljeno rni novo službeno mesto. Se danes čtitim Sti»k Tvoje foke in odscv iskrenega tovarištva v Tvojih očeh. Zato pa me je tembolj zaiitU Tvoj* nenadna sititt, ki je ztltflf tako Usmiljcno, a za nas vse, posebej še za Tvoje drage, tako neusmiljeno zaključila trnjevo pot življenja. Pretežke misli so Ti skovale žareč obroč okoli izmučene glave in poslednja užigajoča iskra Ti je končno pretrgala v možganih vse misli in zdravnik je ugotovil: možganska kap! Odtrgal se je list z drevesa življcnja, živ Hst, ki ga ihte kličejo še danes usta najmlajšega sina, ki ga zastonj išče prvorojenec in zaman hrepeni po njem užaloščeni mož ... Odtrgal se je list, odmrl je in umolknil. Mi vsi pa, ki še hodimo po zemlji, kaj ni v nas živ in svet, kakor opomin: »Glejte, delala setn do svojega poslednjega diha...« Saj Te čujemo, draga tovarišica, čujemo in nosimo sliko Tvoje močne osebnosti v sebi... Tu še živiš in boš živela, dokler Ti tudi mi ne bomo sledili. V Tvoj sveti molk Ti kličemo poslednjič: »Miruj — srce!« N—a.