Jože Felc
Jaslice APRILA 1941
Predno sta Jožef in Marija kot fant in punca stopila pred oltar, so mestne molilke oznanile vsemu ljudstvu tod, da se je ena posestnic zaklada nedolžnosti sparila z njim, z Jožefom. Ta, da je samo navidez lep in Bogu vdan mladenič, drugače pa je najbrž ženskar in tudi neprimeren za vojskine čase v vseh pogledih.Vojna je stresla svet potem, ko so ljudje mislili, da je ne bo nikoli več.
Tiste dni pa sem bil jaz v naročju svetega. Utripal sem s telesom tako močno, da je mamica Marija kdaj atu Jožefu pokazala, kako trdovratno se vsemu navkljub prepuščam snovi, ki je čas, duh in nekaj telesa.
Molilke pa niso odnehale.
Zbirale so se po mestnih zakotjih in slinaste ter škrbave pripovedovale druga drugi, kako so zemske reči tudi zadeve raja in pekla, in skoraj zmeraj nespametna zabloda človekove svobodne volje.
Brbrale so dolge speve o sveti martri, o faliranih študentih in skvarjenih punčarah -takih je v vsakem kraju preveč, številčnejši so kot zbor molilk.
Drugače pa vsak kraj zbere po deset ali sto molilk in zmeraj so v vsem soglasne.
Med seboj se sovražijo in kot govori legenda, se je nekoč ena od njih sparila z najgršo pokveko kraja, kjer se rojevajo in domujejo lepi in pokončni ljudje.
Ostale so prosile Boga zanjo, vendar ni dosti pomagalo, kajti posadek v telesu svetnice se je razživel. Prikukal je na svet in navkljub škrbastima pokvekama, kar sta nesojena starša bila, zrastel v moža velike pameti in še lepšega telesa.
Ko mu je bilo 25 let je novo mašo bral.
Čudeži pa vendarle, dobro vemo, v medčloveške zagate in veselja ne prinašajo kaj dosti svetosti božje. Nasprotno, lepi dogodki, nerazumljiva dejanja življenja neba in zemlje, navadno sprožijo v ljudeh celo hudičevstvo. In je tako, kot je bilo in najbrž zmeraj bo.
Lepi mašnik je šel v tuje kraje, tod pa se je leglo natolcevanje in sovraštvo.
Celo vojno so nekateri sprejeli z odprtimi rokami.
70
Danes, ko v miru zapisujem zgodbo tega svetega časa, kar je moja zgodba, živim v neukrotljivi utvari, kako se je moja domovina vojni za zmeraj izmaknila, kako sem sam in so vsi slabi in dobri ljudje prepuščeni svobodni volji, ki jo je utemeljil sam Gospod.
Pretiravam s temi molilkami. Kaj se toliko ukvarjam z njimi, ko pa vem, da žive pravzaprav po eni strani zelo sveto življenje, drugače pa žde kot vsi ljudje po kotih in v sivini. Nekaj podganjega je v teh zakotjih.
Nič ne mislim, da so telesno nečiste in duhovno pokvarjene, ne. Te pravzaprav svete žene so bile in bodo zmeraj blaga vest in strogi opomin duhovno in duševno šibkih človečkov. Morda sem eden od njih.
Jožef in Marija tiste predvojne dni nista sklenila zakona zaradi predsodkov kakšne zblojene svetnice. Stopila sta drug k drugemu in si rekla »da« že pred tem, ko ju je za isto besedo pred obličjem svetnice v tronu mestne cerkve poprosil blaženi gospod Jakob.
Jaz sem vztrepetal kasneje.
Po poteh, ki jih medicinska veda še ni odkrila, samo ve zanje, mi je Marija sporočila, da bom nekoč rojen.
In ko sta bila na večer z Jožefom sama, mu je pripovedovala, kako živahen da sem. Občutek da ima, kako se sama razpira tam spodaj in postaja drug človek.
Ker je rekla: drug človek, je Jožef pomislil najprej na trop molilk, ki se je zbiral tam in tod.
Slišati pa ga je bilo zato, ker je mama v tistih dneh nekoliko zatekla v obraz in je bila zadebeljenih nog. Kljub vsemu pa je velikokrat stopila na svež zrak ali pa v hlad svetega prostorja, kjer se je mogoče pogovoriti z Bogom in s svetnico.
Toda nikoli na samem.
Molilke imajo organizirano dežurno službo po vsem kraju. In zvečer, ko se čarovnice zbero, je njih zadušljivi glas pravzaprav bogokletje.
Ali sem tudi jaz toliko človeški človek, da ne doumem njegove neobhodnosti in časti.
Vem, verjamem pa ne, da bi svet ne bil tak, kot je, da bi bil torej pomanjkljiv in dolgočasen, če po ulicah in med hišami ne bi odzmeraj molile in natolcevale te ženčare.
71
Ko sem pogledal na svet in so me kot astronavta za vrat, golšo in lulčka stisnili zakoni težnosti, je zavrelo.
Jožef me je nosil iz kota v kot, jaz pa sem tulil in zahteval povratek v tisto blaženost, ki se je tedaj že umirjala v red za nove priložnosti in je iz njenih sokov poganjala lepota, ki mlado mamo zaznamuje bolj kot katerikoli lepotni pripomoček, kakršne si izmišlja svet.
Jožef pa je bil bledikav in malo nesrečen, čeprav je od tistih dni dalje postal tudi v tropu molilk kar naenkrat nekdo. Več kot nekdo ne morem zapisati.
O Jožefu dobro vem, da je bil tršat človek, kakršni imajo blago dušo in so pri ljubljenju nerodni, pa morda zato vse življenje svetniško dobri in ponavadi bolj čuteči kot njihove Marije.
Saj res, Marija.
Ko se je dvignila po dveh ali treh dneh in sem jo izpivai bolj, kot bi bil smel, je v dveh, treh urah že vedela, da je vojna tu.
Pripravimo se, je govorila neodločnemu Jožefu.
Otrok pa je vekal bolj zaradi njenih trdih besed, kot pa zato, ker je bil lačen ali morda bolan.
Molilke, ki v vsakem kraju vse vedo, so skoraj do vrat Marijine in Jožefove kamre obsedle tisti zmešani čas. Marija in Jožef sta se naslednji dan zdrenjala med njimi.
Otroček je bil tisto dopolne blag. Angelček je bil. To ni bilo v njegovi navadi.
Armada, ki zaseda ali ščiti deželo, je bila v svojem srdu navsezadnje do svete Trojice usmiljena.
Jožef je nekajkrat pomislil, ko ga je ta ali oni oficir napotil na kak drug kolovoz, da je red sveta tudi tak, kot se mu predstavlja te dni. In da je tako prav.
Z Marijo pa je bilo drugače. Vojake je jedla z očmi. Ubijala je njihovo notranjo pregrešnost ali nedolžnost, karkoli je že bilo tam notri. Zadirala se je vanje s kletvicami, ki jih jezik moje domovine ne premore veliko, toda tiste, kar jih je, so od hudiča. Z dojenčkom v naročju, deset dni mu je bilo, se je prebijala po kolovozih od vasi do vasi.
Če je naletela na trop molilk, se je spomnila domačih in vsega, kar je bilo povezano z 72
njimi, pa je zal<lela ali babure odgnala proč, češ da ne rabi njihovih nasvetov in pomilovanja.
Jožef, ki je cepetal zadaj, je mlado ženo z otročl<om v naročju ustavljal v njeni ihtavi razbolelosti. Tršatosti navkljub ji je tretji dan romanja šepnil na uho, da je njegova. Pred tem pa ji je nanosil iz kmečkih hiš, ki so brstele po vseh pobočjih tistega konca domovine, nekaj požirkov mleka in prav toliko grižljajev kruha.
Sam seje sušil, kajti bitji pred njim mu nista omogočali, da bi z mirno vestjo tudi sam kaj použil.
Blagost med zakoncema se je tajala do tiste stopnje, ko je mlada žena nekega podvečera zabrusila ubogemu Jožefu pred skupino sopotnikov, enako blagih in enako nesrečnih, kako revna da je njegova moška čast.
Oče, je siknila in iz oči so ji brizgali strupeni zublji sovraštva, in groze tudi.
Mož se je sključil, se zavedel, kako ne zna več živeti v soglasju prav z vsemi stvarmi tega sveta, kar je dotlej zmogel. Zavedal se pa tega ni.
Približal se je Mariji in veliko je storil, ko jo je lačno in mogoče tudi prezeblo poljubil na čelo, otročka pa vzel v naročje in ga poujčkal.
Teh stvari ni znal, zato je z vsem, kar je bil storil, da bi pač ostal Jožef, sprožil v molilkah, ki jih je mrgolelo tam okrog, smeh in zgražanje.
Otroček je bil izsušen in plah. Tudi jokal ni več. Včasih, ko je okrog njega zavladal težko doumljiv mir, ko molilke niso tolkle roženkrance enega za drugim, ko je iz Marijine toplote črpal tudi zase nekaj tiste prijetne gorkote, ki jo spočenja lahko samo človekovo telo, v takšnih trenutkih torej je deček zagrgral. Bil je čisto tak, kot pamži, ki so stoletja in tisočletja že po teh grapah kljubovalno vstopali v svet ljubezni in sovraštva.
Toda to so bili res samo trenutki.
Dečkovo telesce se je sušilo, čeprav so vanj nalivali kozje mleko in je tudi v najbolj zakrknjenem brezbožnežu za fantka in njegovo mamico vzbrstela prošnja k nebu.
To, nebo, je bilo v tistih aprilskih dneh plavo, brez oblačka, kar je v ljudi, ki so bežali pred fronto, sililo občutek samote. Ta pa je od zmeraj največji in velikokrat najusodnejši maličevalec upanja in preživetja.
Jožef je bil iz ure v uro bolj samotar Pred sabo je videl samo še premikajoče se
73
Marijino telo. in obliajal ga je duli po ai<aciju, l<i je tal<o podoben onemu, l<i se srečamo z njim na britofu, ob siovesniti pogrebiin.
Otročl<a je IVIarija prepuščaia brezzobim starl<am, molili<am, l<i so fanta predevale iz enega v drugo naročje, kar je mogoče pognalo v njegove kot beli bukovi vejici tanki nožici nekaj toplote, ki jo smemo imenovati življenje.
Mladi mož se je oziral po množici in bolj v njej iskal sebe kot pa Marijo in sina. Samo hodil je še. Vonjal je akacijeve grozdaste cvetove in se tu pa tam z očmi ustavil na vabečih stegnih svoje Marije. Vendar se je stri takoj, ko je pomislil, kaj mu te strašne ure buri telo in dušo. Preblisku je sledil vek, ki po dolgem romanju v popotnikih sploh ni več sprožal presenečenja ali pomilovanja, ampak samo še kakšen vzdih. Nekajkrat pa se mu je iz molilk kot nevihta usula molitev k čaščeni Mariji. Nihče drug kot njegov sinček jo je sprožil.
Pravim o Jožefu, kar pa takrat mladi mož že ni bil več, zato nanj tudi ni leglo samotarstvo spremljajočih molilk. Senca svetega Jožefa, kar je takrat oče Jožef že bil, je bila enkrat kot grm, drugič kot špičasta postava skrbno negovane ciprese na mestnem britofu, tretjič kot glasek, za katerega človek nikoli prav ne ve, ali so ga spočele sanje, ali pa strah.
Pred množico z dojenčkom v naročju ene od molilk se je tik za hribom oglasila vasica - bela, z latniki pred hišami in s cerkvijo tam zadaj, iz katere je klenkalo, kot pred pogrebno mašo. Vasica je bila svetla in v vseh prišlekih je sprožila vzdih. V nekaterih smehljaj.
Truma, ki ji sveti Jožef ni več sledil, kajti že uro ali dve pred tem se je ušpičil v vitko cipreso, se je oživljajoče zavedela enajst dni starega fantička, ki ga je od tedaj prenašala teta Franca. Ta je znala z otroki, čeprav ni imela nobenega svojega. Marija ga ji je izročila zmeraj, ko je morala v grm, ali pa jo je obšla moč, ki porodnice zaveže k življenju tako zelo, da morajo to posebne vrste streznjenje preživeti same s sabo.
Moški o tem nič ne vedo.
Predno se je karavana grbastih in smešnih popotnikov - ki so nekje v sredini imeli neko Marijo, pred nekaj dnevi je povila sina, ta se je tedaj nahajal v naročju ene od grbastih pokvek, čeprav so ji vsi rekli teta - ustavila od presenečenja, se je deček v naročju grde babe zadri, kot da se je vendarle namenil živeti.
Toda če je bila ženčara že grda, je znala po nekem glasu, prihajajočem iz tistih človekovih razsežij, ki jim brezbrižno rečemo bližina ali ljubezen, je znala torej ta grda baba stisniti človečka k sebi.
74
In ga nabiti s toploto.
Ko se je truma približala farovžu, je Marija zakričala: Otrok, kje je sin. Ob tem je hladno obšla senco svetega Jožefa. In on je to dobro videl.
Na, na ga, je rekla tista škiljasta babura.
Marija pa, kot da ga noče.
Z očmi je pokazala k ostarelemu gospodu Giovanninu, kakor so v stistih krajih rekli svojemu duhovniku. Giovannin so mu rekli samo takrat, kadar je šel med može in jim povedal, da premalo v cerkev hodijo, se med nedeljsko mašo prepirajo v krčmi pod cerkvijo in niso čisto zvesti svojim zakonskim zaobljubam - Giovannin je vse vedel.
Mislim, da so mu molilke povedale.
Ko je gospod Giovannin dal nase črn talar, beli koret in rdečo štoio, je bil za vso vas gospod nune. Naš nune.
In ker je bil gospod nune iz mesa in krvi, kot vsi njegovega poklica niso, je ob srečanju s popotniki prezrl vse, razen Marijo. Povabil jo je v obokano vežo sivega farovškega prostora in nekaj sekund je bilo potrebno, da se je v njegovem naročju znašel bledolični fantič. Vzel ga je v roke tako, kot to store moški, ki nikoli niso bili očetje. V nekakšnem nihanju, kot da gre za še bolj svete stvari, kot so one, s katerimi je imel vsak dan opravka na oltarju vaške cerkvice, ga je skoraj zagnal kuharici Tereziji. Ta pa ga je vzela v roke, kot da bi jih bila v življenju povila devet, pa ni niti enega.
Odnesla je starikavega fantiča v nuncovo pisarno in ga položila v predal, kamor je gospod spravljal brevirje in masne bukve.
Deček se je razprl, se še pred tem polulal, kot bi ga bili pojili celo pot, dal je ročici od sebe kot pred 2000 leti prav enaki revček v betlehemski štalici.
Molilkam, ki so prispele do farovža, so se iz vseh hiš pridružile tudi domače. Tistih nekaj mož, ki jih je bilo med trumo, se je porazgubilo spodaj v oštariji. Nekaj jih je obsedelo ob poti.
Marija je seveda Jožefa začutila tik sebe. Slišala je, kako ji pravi, da je lačen in da bo najbrž v kratkem umrl.
Ko je rekel: smrt, se je žena ovedela, da ima v predalu sinčka, ki ga nune pravkar škropi z žegnano vodo, molilke pa se zbirajo v skupnost, ki ji po domače pravimo
75
roženkranc, v resnici pa je najbolj pristen človeški pogovor z Bogom; kadar kdo umira. Tam zadaj je v terci basiralo nekaj moških. Najbolj se je iz skupine čul glas gospoda nunca.
Toda naj so še tako molili, je deček prvo živahnost po nekaj minutah opustil. Debelo je pogledal po starikavih obrazih, tudi v mamo Marijo se je zagledal in pravijo, da mu je neslo oči tja na ono stran farovške kanclije, kjer je točil solze, tedaj že sveti, Jožef.
Ker pa se med ljudmi, ki so po duši zdravi in jih trati samo duh, včasih tudi revmatizem, zmeraj kaj odloča, so se ob že skoraj spečem otročku dobili z nuncem.
Terezija je tudi bila zraven in povedala je odkrito, kot to store ljudje, ki se jih kakšna stvar čisto nič ne tiče.
Fantič bo umrl.
Ob teh besedah se je stresel sveti Jožef, toliko da ni zgrmel pod mizo.
Fantič bo umrl, je v laškem dialektu govorila neka stara Garibalidinka, samo cvetje svetega Kozma in Damijana ga še lahko reši.
Ob besedi »reši« sta se Mariji napolnili dojki in v glavo se je v hipu nateklo tisto malo krvi, ki jo zelo otrplo telo še zbere za poslednje upanje. Pravijo, da ta kri prinese s sabo v glavo tudi posebne vrste norost, ko človek vidi stvari, ki jih ni in sliši pesmi, ki jih je sicer že zdavnaj pozabil.
Tudi sinček se je podal za mamo in skoraj je zavekal. Toda stresel ga je krč in tisti trenutek ga je nune spet poškropil.
In je odjenjalo.
Terezija, ki je v tistih krajih mrliče štimala za zadnjo pot, je še enkrat kriknila: Sveta Kozma in Damijan. V Garobačju. Pri zmešani Karolini. Štiri ure.
Ko je Marija slišala te čudne besede, se je ozrla k svetemu Jožefu, ukazujoč mu z očmi, naj se odpravi v Gorobačje in prinese cvetje.
Sveti Jožef je še prav slišal ni. Ogledoval se je, kakor da so mu v tisti farovški pisarni zamenjali priimek, češ da je mogoče on Kozma ali Damijan.
Nune ga je potem podučil, kod da naj hodi, da bo v osmih urah nazaj.
76
04
Ko je nune rekel besedo osem, je Marija s svojim ličkom pobožala že skoraj trupelce v farovškem predalu.
V osmih urah lahko umre, je na koncu hladno pridala Pepa. Kvasa mu dajte, kvas napne. Če Bog da, ga bo kvas rešil. Osem ur, se je posmejala Pepa. Trugo naredite. Saj je fronta, saj še vojake streljajo, brez enega dojenčka bo vse kot prej. Ali ne, gospod nune.
Vsi so se potiho zgražali nad grdimi besedami, ki jih je skoraj med roženkraneem povedala Pepa. Toda zgražali so se tudi zato, ker je v nekakšnem krčevitem kriku zastalo Marijino telo, gospod nune pa je vsemu navkljub priganjal svetega Jožefa in še dva, ki jima je bilo menda tudi ime Jože, do rož svetih Kozma in Damijana, ki v tistih krajih zdravijo vse bolezni.
Ena od molilk pa je zamešala kvas in ga je že tlačila fantiču v ustka. Toda deček je bil trmast in tiste penaste svinjarije še povohati ni hotel.
Čas se je ustavil, ko so Jožefi zavili okrog ovinka, se spustili do reke in se nato med vinogradi poganjali kvišku.
Vrh zelenkaste gore je potrpežljivo čakala cerkviea svete Marije Magdalene in pod njo je Karolinca, za katero se je vedelo, da ni čisto pri pameti, nabirala rože svetih Kozma in Damijana.
Sveti Jožefi so se po poti prepoznali.
Tudi tako, da so se v vsaki vasiei, ki jih je v tisti pokrajini malo manj kot ljudi, ustavili, zavili v krčmo, ga spili en glaž in šli naprej k Magdaleni.
Vino jih je oživilo toliko, da nazadnje niso mislili nič drugače kot teta Pepa.
Jožef, ki so mu v domačem kraju tudi rekli sveti Jožef in se še nikoli v življenju ni napil, ga je tisti dan zlil vase nekaj litrov. Vsak požirek ga je bolj odvezal zadolžitve gospoda nunea.
Nazadnje, ko se je k Magdaleni že dobro videlo in je eden od svetih Jožefov zagledal tudi premajhno žensko, se je drugi sveti Jožef sprijaznil, da je vojna. V vojni pa tudi kdo umre. Razmišljal je preprosto. Recimo tako, da je to življenje tako žalostno zato, ker ženske po vsej sili hočejo živeti in ne zastopijo, da je vojna hudič.
Karolinca, kakor se je zaripla debeluška predstavila, je v velik žakelj naložila listov in cvetja. Nazadnje je pridala še nekaj muckastih cvetkov.
77
Ti, je rekla pohabljenka, pa pomagajo človeku v nebesa.
Sveti Jožef se je zasmejal, kot da bi bil v kateri od mestnih krčem in posluša stvari, ki se ga nič ne tičejo.
Pa očenaš zmolite, rozenkranc, saj je časa dovolj, se je na vratih smejala odhajajočim možem Karolinca.
Sveti Jožefi so se posmejali. Nihče še pomislil ni, da je tistega cvetja za celo otroško kliniko.
Tudi nazaj grede so se ustavljali, kaj popili. V eni od oštarij so pozabili vrečo in predno so se zmenili, kdo bo šel ponjo, je bila ura.
Proti polnoči so dotavali do farovža, v katerem se je drenjalo ljudi.
Ko je Marija zagledala svetega Jožefa, se je odsopla in po nekem nerazumljivem občutku jo je potreslo spoznanje, kako je najbrž vojna neobhodni del tega sicer svetega življenja. Deček v predalu je sladko spal, molilke pa so tolkle tiste svete besede hitreje, kot je nunca dohajala misel, da je na svetu vse prav tako, kot je.
Kadar se človek poišče v takšnih spoznanjih, mu ni več pomoči.
Nune je vse tri Jožefe posedel za mizo.
Marijo sveti Jožef še vprašal ni, če otrok še živi. Samo v rožnato pregrinjalo masnega plašča, ki je visel na obešalniku onkraj pisarne, se je zagledal. Skozi možgane je šla bolečina, Zdrznil se je, ko je ugotovil, da to življenje živijo vsi okoli njega tako, kot je prav, samo on ne.
Gledali so drug drugega in še opazili niso, da se je iz pisarne umaknil njihov gospod Giovannin.
Terezija je skuhala za fantiča scalnicaste barve čaj svetnikov Kozma in Damijana. Začuda se deček, ki so mu po dudi dali piti tisto grenčico, ni prav nič zmrdnil, kot je pri dojenčkih v navadi, če jim ne dajo kaj sladkega ali maminega. Hlastno je vlekel in sveti Jožef na oni strani pisarne je to doživljal kot dogodek, ko vsi v prostoru pijejo to sveto snov, ki raste gori okrog cerkve svete Marije Magdalene.
V prostor je vstopila svetloba, čeprav ni nihče imel nobenega opravka s svečami ali kaj takega.
Olajšanje, ki ga je prebudil deček iz daljnih krajev, je pognalo vse zbrane moške pred 78
vrata farovža, ki jim v tistih krajiln rečejo porton, da bi se poscali in potem ponovno skulnali kaj iz tiste vreče, ki je deset ur romala od premajlnne Karolince do skoraj umirajočega dečka.
Medtem, ko so si odpenjali štacune, so ga slišali, fantka, kako grgra in kako jih čuje.
Prvemu, tudi ta je bil sveti Jožef, pa je na portonu zastal korak in polilo se mu je kar v hlače, kajti tik ob dveh je ležalo truplo gospoda nunca.
Sveti Jožef je zakhčal, pogledal nazaj v prostor, kjer je ležal deček, in v obupnem falsetu phkiical molilke.
Idrija, julij 1992
(Iz zbirke novel »Dom mojega doma«.)
79
80