Zimski pevci.
(Obraz iz prirode. — Piše Stanon.)
|a našo vasico se prostira v prijaznem dolu mal gozd. Smreke, hoje, bo-
rovci, brinje, luvistje — vse se združuje v lepo skupino.
Prijetno je mkaj v poletnem jutru, ko se vzbuja vsa priroda iz nočnega spanja. Dremotno žubori mali studenec izpod starega gabra; zaspano še kimajo cvetlice ob vodi, vsaka s svojo rosno kronico na glavi; nad virom vzdrhtava nežna meglica, kakor bi hotela pokrivati snivajoče rastline s svojim lahnim odelom.
Polagoma se razsvetli vzhod, tema izginja in vrhovi gora zažare v zlatih solnčnib. žarkih. Kakor bi trenil, razprši se megla v gozdiču.
Živahnejše pozibavajo smreke svoje težke veje, glasnejše šume sivi listi trepetlike, prijaznejše žubori mali vir — ves gozd se oživi. Radostno done vesele pesmice  okrepčanih  ptičev po Iesu — mlademu jutru v pozdrav.
Prijetno, zelo prijetno je tukaj po letu. A sedaj kraljuje v prirodi zima, mrzla zima. — Žalostno molči ves gozd. Kakor mrtve kipe samotne smreke v mrzli zrak, od časa do časa poči kaka veja pod sneženo težo, zdaj pa zdaj se zapraši sneg iznad vrha šibke jelke, katera se veselo vspne navzgor. Gosta megla se plazi med golim drevjem, medli žarki pronicujoči skozi sivo meglo se vsipljejo na zemljo.
Okoli poldneva preženo solnčni žarki meglo in razsvetle zameteni gozd. Sneženi kristali zablišče v krasnih mavričnih barvah. Zimsko gozdno življenje se prične. A kakšno je to življenje !
Nič več ni čuti milodoneče pesmice slavčeve, iznad visoke smreke se ne vsipljejo več glasni zvoki kosovi, v grmu ne žvrgoli več živahna penica in pastaričica ne šviga več za brenčečimi hrošči po zraku.
Vrh gozda se glasi raz starega hraeta vrana s svojim žalostnim: »kra, kra*. Zdaj pa zdaj se zadere šoja s svojim odurnim vreščanjem ter prhne mimo tebe v gosto vejevje. Strahopetec zajec pogleda boječe izpod zametenega grma, vdari z zadnjo nogo ob zemljo in odskače. Toda stoj!
»Cr, cr, cr« slišati je iz bližnjih zametenih grmov. Pogumno se glasi jednolična pestnica ter se slednjič konča s prijaznim trilčkom. Kdo je veseli zimski pevec, ki tudi v najhujši zimi ostane pri dobri volji? Glej ga, glej, mal ptiček je. Uprav je smuknil izpod grma. Na drobno vejico je skočil. Kako potresa z repkotn in se nam priklanja z glavo. — Dobro jutro, dobro jutro, mali pevec, saj te poznamo, ni se ti treba še-le predstavljati. Stržek ali palček si. — No, tako hitro se nam pa tudi ne skrivaj! Ako te po-znamo po imenu, dovoli, da te ogledamo malo natančnejše !
Kakor bi nam hotel nalašč nagajati, smuče pritlikavček iz grma v grm, potresa z repkom, cinca z glavo, pogleduje na vse strani ter cvrči in gostoli dobrovoljno sam s seboj.
Sedaj je drzno skočil na vejo prav blizu nas, z repkom maje in zvedavo se ozira na nas. Sedaj velja! Oglejmo si ga hitro, predno nam odleti!
Oblečen je v priprosto precej gosto suknjico rjave barve, katero pre-prezajo poprečne temnejše proge. Kratke perotnice so lepo belo lisaste. Gibčni pikčasti repek je privihan drzno navzgor. Kljunček je šiljast in nekoliko pri-krivljen.
Prav ni6 se nas ne boji mali paglavček, nič ga ne motimo v njegovi skrbi za živež. Od grma do grrna smuče, vse prebrska in preišče, toda zima je zima. Žuželk in druge take golazni ni ve<5 na izbiro. No, premeteni ob-jestnež si ve tudi v najhujšem mrazu pomagati. Meni nič, tebi nič prileti ti na dvorišče ali v vežo. »Cr, cr, cr«, cvrči, kakor bi hotel prositi kruha. Vse luknje, vse špranje in razpoke prebrska, vsakega pajka v veži stakne in tako Ijubeznivo te pogleduje, da mu moraš biti dober.
Uprav tako vesel in živahen je tudi po letu, ko si dela gnezdo. No, pa saj je tudi treba dokaj časa znašati mah, travo, listje in perje, predno tak majhen paglavček nanese toliko gradiva, kolikor ga potrebuje za svoje/^zanj vsekakor velikansko gnezdo, katero ima največjo podobnost z okroglo kapo. Pri znašanju gnezda je palček pravi norček. Zelo zgodaj v spomladi se že loti dela. Toda začeto delo navadno kmalu popusti. Nato začne znašati drugo, večkrat tudi tretje gnezdo — brez namena. Še-le kadar izbere samica pri-pravno mesto, lotita se oba resnega dela.
V gnezdo znese samica 8—10 malih rdečepikčastih jajčic, iz katerih se izvale drobne stvarice — mladi palčki.
Stara jih hranita z vso skrbjo, dokler ne odrastejo in ne zapuste svojega okroglega doma.
Med tem, ko smo si poklicali v spomin poletno življenje malega palčka, izginil^nam je objestni porednež popolnoma izpred očij.              (Dalje prih.)