131
Smešnice.
— Ko je neki skopuh precej veliko dnarjev zgubil, se je ua oreh blizo hiše obesel. Njegov hlapec, to vidivši, priteče mu na pomoč, odreže verv, na kteri je visel, in ga tako smerti reši. Od začetka je gospodar hlapca grajal: zakaj ga ni pustil umreti; ko je pa nekaj časa potem zgubljene dnarje zopet nazaj dobil, je bil ž njim zadovoljen ter ga je hvalil. Dve leti ste minule; hlapec prosi gospodarja za svoj zaslužek, ki mu ga da, samo štiri groše mu priterga. Na vprašanje hlapčevo: kaj nek misli, da mu ne plača celega zaslužka za mnogoletno zvesto službo? odgovori skopuh: )5Kaj pa še! misliš, da sem ono verv ukral, ki si mi jo pred dvema letama   prerezal   ko sem   na   njej visel? Bila je  še
čisto nova,   in ti bi bil imel   vozel odvezati,   ne  pa   ver vi prerezati lil
— Dva prijatelja sta si konja kupila. „Kadar bom jez, jahal - reče pervi — boš ti šel, in kadar boš ti šel, bom pa jez jahal." — Drugi je bil s to pogodbo popolnoma zadovoljen.                                                     A. K. Cestnikov.