Tri pravljice Svojim prijateljem spisal A. D 2. Pravljica o dragem kamenu. Živel je nekdaj človek, pri katerem je gostovala nesreča od rojstva pa do groba. Naj je počel, kar je hotel, nikakor si ni mogel zboljšati svojega žalostnega stanja in godilo se mu je še zmirom slabše. Imel je sina, ki je bil njegov ponos in njegovo veselje. Z ljubeznipolnimi pogledi se je oziral nanj in velikrat je premišljeval na tihem z radostjo v srcu, kakšna krepka opora mu bodo sinove mlade roke in kak6 zadovoljno bo preživel svoje zadnje ure. Toda glej! — prišla je bolezen in sin je legel na posteljo. Obraz mu je splahnil, oči so upale in vsa kri je izginila iz telesa. Niso še potekli trije tedni, že je zazvonil mrtvaški zvon in nesrečni oče je stal ob postelji svojega mrtvega sina. Mati je jokala in vila roke od prevelike žalosti, ko so stopali pogrebci s krsto proti pokopališču. Očetu se je stiskalo srce; a jedna sama solza mu je kanila iz očesa in njegov obraz je ostal miren in udan. ,,Zgodi se, kakor je božja volja!" Sosedje so se mu čudili in povpraševali so ga: ,,Kako je to, da te ne more potreti nobena nesreča?" On pa jim je odgovarjal: ,,Jaz hranim v svoji hiši dragocen kamen; in dokler imam tega, ne zgodi se mi nič takega, da bi moral obupati. Naj pride karkoli, moje srce ostane zmirom trdno in moj duh neuklonjen. Ce pa izgubim to svojo naj-večjo dragocenost, pahne me v obup prva nesreča, in naj bi bila še tako majhna . . ." Ljudje so se čudili in zmajevali z glavo; nekateri pa so vzdihnili in dejali: ,,Ubogi čevljar Klanar je kljub vsem nezgodam vendar še najsrečnejši človek mej nami!'' A Bog ga je hotel skušati dalje in po sinovi smrti mu je poslal drugo, še veliko hujšo nesrečo. Vzel mu je ženo, njcgovo jedino pomoč in oporo. Bolehala je neprestano po sinovi smrti. Nič več ni mogla delati z istim veseljem kakor prej in velikrat je sedela na večer v svojem kotu in jokala. Začela je hujšati in omagovati, naposled pa so jo ostavile vse moči in legla -*3 155 9*- je na postelj. Mož ji je stregel z vso skrbjo in ljubeznijo, toda ves trud je bil zaman. Poklical je duhovnika, da ji je podelil svete zakramente in nekega jutra je izdibnila svojo dušo. Klanar ji je zatisnil oči, — in ostal je popol-noma sam na božjem svetu . . . Koliko je pretrpelo njegovo srce tiste dni, kak6 se je moral premagovati, da ni obypal nad življenjcm in nad seboj, — to \6 sam Bog. Solze so mu kapale po licih, ko je spremljal svojo mrtvo ženo do groba, njegova ustna pa so se pregibala v tihi molitvi. ,,Zg6di se, kakor je božja volja!" Težko mu je bilo in žalostno, ko je sedel sam v sobi in je bilo vse krog njega tako mirno, pusto in mrtvaško. In ko so videli sosedje, da je pričel zopet s svojim navadnim delom in da je njegov obraz kakor zmirom udan in pokojen, občudovali so ga na tihem in prihajali so k njemu. ,,Ali te tudi smrt Ijubljene žene ni potrla, sosed Klanar? Ti si udan in zadovoljen in nobena obupna beseda ne pride iz tvojih ust. . ." On pa jim je odgovoril: ,,Cemu bi vzdihoval in tožil? Umreti moramo vsi, in kdor umrje v Gospodu, je zveličan; zakaj bi ga klical na zemljo nazaj . ..? Nezadovoljnost in obup ne moreta v moje srce, kajti moj dragoceni kamen je še ravno tako svetal in čist, kakor nckdaj. In dokler imam ta biser, ni se mi bati ničesar..." Kdor ga je slišal, mislil si je na tihem: ,,Veliko nezgod je doživel in vendar je najsrečnejši človek na svetu!" V tihi noči, ko je spala v mirnih sanjah vsa vas, začuli so se prestrašeni kriki, ki so doneli v temo s čudovito grozo. Ljudje so begali sem in tja z bledimi obrazi in preplašenimi očmi, — a kmalu so se svetila vsa poslopja v krvavordečem žaru. Nastal je požar na skrajnem koncu vasi in predno je mogla priti uspešna pomoč, ležala je Klanarjeva koča v razvalinah. Očrnelo zidovje je še štrlelo kvišku in kadeči se tramovi so ležali razmetani po pogorišču. Klanar ni mogel rešiti ničesar; imel je komaj toliko časa, da je oblekel hlače in ogrnil suknjo; začelo ga je že dušiti in odhitel je na cesto, omamljen od strahu in gostega dima, ki je polnil že vso vežo. Ogenj mu je uničil vse in ostalo mu ni drugega, kakor kar je imel na sebi. Požar je nastal pri sosedu. Na ognjišču je ostala žareča žrjavica in vnela so se gorka polena. Tolažili so Klanarja in mu prigovarjali, Sukančevi pa so mu ponudili kot v svoji hiši. Ni se pritoževal v svoji nesreči in nihče ni slišal, da bi bil izgovoril žalo in nezadovoljno besedo. Njegova duša je ostala mirna in močna, telo pa mu je od tistcga dne začelo pešati. Kadar je delal, tresle so se mu roke in oči so mu začele slabeti. Naposled ni mogcl z rokami zaslužiti ničesar več in Sukančevi so mu dajali hrano \z usmiljenja. Prišel je časih kakšen star znanec, prisedel je k Klanarju ter ga pomiloval. ^Veliko nesreč Vas je zadelo, sosed; čudno je, da ste mogli toliko prenesti..." -« 156 H»- ,,,,Kako bi ne prenesel vsega, kar mi pošlje Bog?a" odgovoril je Klanar mirno. ,,V svoji previdnosti me je hotel skušati in vzel mi je vse, kar sem imel dragega in ljubega. A pustil mi je največji zaklad, ki odvaga stotero vso srečo in vsa bogastva, — pustil mi je dragocen biser, ki mi pomaga voljno in lahko prenašati vse težave. Zato se ne morem pritoževati in, dokler imam ta veliki zaklad, ne poznam nobene nesreče in nikakih nezgod." In marsikateri, ki ni bil zadovoljen s svojim stanjem in ki je tožil in jadikoval o vsaki priliki, zavidal je Klanarju njegovo srečo: ,,Izgubil je ženo in sina in vse svoje premoženje, — in kljub temu je njegova duša vesela in zadovoljno njegovo srce . . ." Dve leti po onem usodepolnem požaru je zatisnil Klanar svoje trudne oči in izdilinil udano dušo. Se na mrtvaškem odru je odseval mir z njego-vega bledega, scsušenega obraza. Vsa vas ga je prišla kropit in marsikdo je opomnil: ,,Sredi mej viharji in nesrečami je ostalo njegovo srce srečno in zado- v voljno, — kajti njegova jedina last je bil dragocen biser ..." , In ta biser je bila njegova udanost v voljo božjo. Kdor ima to, zanj ni ne nesreče, ne nezgod.