Utva: Izgubljen.
347
Kakor morje valovi življenje skozi vesoljstvo; tukaj se prebuja, ondi ugasuje, tukaj še spava, ondi je že odmrlo, in le semintja štrli iz njega mrtva čer, k večni smrti obsojen svet: na mladi Veneri se dviga, na mrzlem Neptunu ugasuje, v prevročih solncih še spava, okrog ugaslih solne je izmrlo, na brezzračni luni se ni nikdar rodilo.
Kakor drobni morski pesek pobere mogočni življenski val nebesne svetove; nad tvojo glavo, človek, se je dvignil na zemlji in se razpršil v svetle bisere .... kdaj se zopet nagne in zaspi v molčeči morski gladini----------------?
r'i ji»^-
0
Izgubljen.
či je mene tvojih strah,
ko vprte so brezčutno v me;
in duh se moj potaplja plah,
v neskončni mrak hite.
In plazi se in plazi se
po sledu tvoje prošlosti —
in plaka, ah, in vrača se,
naprej ne upa si . . .
Pa srcu tožno govori:
„Zaman si ga nosilo ti,
zaman si ga ljubilo ti,
izgubljen . . . izgubljen! —
Prepadov so za njim sledi,
črez nje podrte vse brvi,
gavrani krožijo nad njim . . ."
A srce prosi ... in ihti: »Poišči ga — jaz krvavim ..."
Utva.