0 r e h(Pogovor v nadaljevalni ali v ponovljavni šoli. Učitelj vpraša učence, kaj so delali božični večer. Učenci mu pripovedujejo o jaslicah, raznih igrah i. t. d., in Tonče pripoveduje: BMi smo paz orehi igrali". BDobroa, pravi učitelj, Bpogovorimo se kaj o orehih! Oreh je veliko, tnogočno drevo s svitlosivim lubom in s široko razširjenim vrhom in s precej debelimi mladikami. Listi so 3 dm. veliki, pernati in imajo, dokler so zeleni, neki poseben duh. Kdaj oreh cvete? Precej pozno spomladi — včasi še le meseca maja — in sicer malo poprej, preden se začenja listati. Prašni cveti stoje v postranskih debelih, zelenkastih mačicah, ki pozneje očrnč in odpadejo; pestični cveti stojč navadno le po 2 do 3 vkup konec vej. Sedeči koščičasti plod je skoraj obel; vnanja mesnata koža (oblakovina) je zelena, pozneje črnkasta in se da rada odrezati od dvokoritaste, okrogle, koščičaste lupine. Da so orehi dobri, to vč vsak otrok, in sploh vsi, ki imajo o božičnih ali o velikonočnih praznikih radi potice. Tudi sv. Miklavž ne sme priti brez orehov. Otrok vse stori za kopico orehov, oče in mati jih spravljajo na poseben varni kraj, in stara ženica jih skriva po izbah, da ž njimi kroti izročeno jej deco. A če pogledamo po naših vrtih in potib, vidimo malo orehovih dreves. Ljudje imajo orehe radi, a sade jih še vse premalo. Zakaj jih je malo? Mizarji preže na nje, kakor pajk na mubo. Čemu jim je orehov les? Le slab gospodar prodaja orehe iz svojega posestva, dokler nima nove zaloge. Kdor hoče posekati star oreh, mora, ako pršteno gospodari, poprej krog njega nasaditi drugih, mladih orehov, in kadar bodo ti rodili, naj gre brusit sekiro, da bode posekal staro drevo, in naj ga s častjo spravi k počitku. Orehe množiti je labko in prijetno delo. Še je čas začeti za prihodnje leto, dokler zadnji orehi doli cepajo, in ti so najboljši in najlepši in tudi niso črvivi. Orehi, ki so posušeni na peči ali v sušilnici, ne kalijo. Za seme odbrani orehi naj se dobro presušijo na zračnem kraji — dobro je med okni. Ko so osušeni, se pa spravljajo čez zimo tako-le: V primeren lonec deni na dno drobnega peska poldrug palec na debelo; na pesek vloži oreh pri orehu natesnoma tako, da orehi pokonci stoje, pa so z ostrim koncem doli obrnjeni, da kal spomladi iz ostrega orehovega konca požene naravno navzdol v pesek, in se ne polomi, kadar orehe jemlješ iz lonca, ne od vrha, ne od spod, kar bi se moralo zgoditi, ako bi orehi križem ležali med peskom, ker se čez zimo pesek trdo vleže. Na vrsto pokonci postavjenih orehov pride druga vrsta peska, in na pesek ravno tako, kakor smo popred videli, vrsta orehov, dokler ne zmanjka prostora ali orehov. Zadnja vrsta orehov pri vrhu se konečno zopet pokrije s peskom, in lonec se spravi čez zimo v kak zavarovan zračen kot pod streho, kjer ni plesnobe. Ce so orehi slabo sušeni, ali če je lonec spravljen v plesnjivi zaprtiji, jedro v orehih sne plesnoba, in sadil ne bodeš spomladi praznih plesnovih lupin. Ko je na spomlad zunaj že zeleno, porosč se orehi v lonci dva- ali trikrat z vodo, da se pesek ohrani vlažen, in se pospešuje kalenje. Ko pride k moči stanovitna gorkota in si pripravil rahlo gredo, loti se lonca od vrha, in^vesel bodeš. Kaleči orehi šli bodo iz peska brez škode vrsta za vrsto. Kakor so stali v lonci, tako jih posadi v gredo, in nastavili bodo lepe ravne srčne korenine, ki se, mehke kot koren, pri prvem presajenji drugo ali tretje leto zelo prirežejo, stranski laski pa se položč razdeljeni na vse strani v zemlji. Tako se pri prvem presajevanji še le zastavijo korenine. Da je presajen oreh mebkeji in bolj plemenit, je znano. Kadar se taki orehi presajajo, se jim vzamejo pri deblu vse druge mladike, razen srednje, katera se neprirezana hrani za vrh. Oreh se vsako leto obrezuje na šibo, in se presaja obrezan na šibo. Oreh ljubi rahlo zemljo. Orehi pa se ne smejo saditi po zaraščenem svetu, kjer jih prevelika trava zamori ali pa kosa poišče. Sadimo orehe, da bodemo imeli lepo orehovo senco in da se bodemo igrali z orehi in se gostili z orehovo potico in z orehovimi kolači!" *) *) Po L. Mencingerjevem spisu.