POGOVOR S CIRILOM POGAČARJEM, PREDSEDNIKOM DRUŠTVAINVALIDOV
Stopnica, ki postane nepremagljiva stena
»LJudem, ki jih Je življenje kakorkoli prikrajšalo za normalno gibanje alijih celo priklenilo na invalidske vozičkeje treba vlivati voljo. Prižgati iskrico, ki v n/ih morda še tli, da bi se po svojih močeh vključili v družbo,« je med drugim dejal Cirtl Pogačar, predsednik društva invalidov v našl občini, ko je tekla beseda o letu invalidov in o prizadevanjih, kako jim pomagati, da pomoč ne bi zvenela v prazno usmiljenje.
- Kaj je tisto, kar invalide posebej ovira, da bi lahko živeli v mestu, ka-kršno je naše?
»V naši družbi smo prav gotovo dobro poskrbeli za zdravstveno utr-jevanje in njihovo rehabilitacijo. Po-zabili pa smo na najbolj navadno reč, kot so na primer stopnice ali pločni-ki; to je glavna ovira za večjo giblji-vost invalidov na vozičkih,« je odgo-voril in pri tem pokazal na vhodna vrata same društvene pisame v Prija-teljevi ulici, kjer so stopnice visoke, enako prag, skratka, primemo le za zdrave ljudi.
Če tega že nismo počeli doslej, bi se morali vsaj odslej bolj zavedati, da je med nami veliko ljudi, ki nimajo brezskrbnega koraka v življenje. V prvi vrsti bi nanje morali misliti ur-banisti, za njimi gradbeniki in vsaj v novih stavbah ter na najnovejših uli-cah narediti tisto, česar ni bilo doslej: dohode do zgradb, nizke pragove in
pločnike brez ostrih robov. To je tako malo, da je preprosto nerazuinliivo, zakaj tega ne delamo.
Resnica je preprosta kot kruh, a grenka kot peLin.
»Kdor je samo doma, a takšnih je žal vse preveč, je odrezan od druž-be,« je nadaljeval Ciril Pogačar, tudi sam invalid, »a mi, invalidi, želimo po svojih močeh prispevati svoj ka-menček k razvoju te družbe. Nepopi-sno lep je občutek, da si ti koristen tej družbi, da nekaj veljaš, da ji nisi le v breme.«
Zato je bila nadvse koristna pro-blemska konferenca, ki so jo nedav-no sklicali v naši občini, da bi ponov-no potrkali na vest zdravih, kako je v tej družbi treba ustvariti ozračje, na-klonjeno invalidom. In prav tega ozračja primanjkuje. Najprej je treba invalidom omogočiti, da se med se-boj spoznajo, se pogovorijo in pove-žejo v družbo kot vsi drugi, Invalidi v
občini Center so sicer aktivni, vendar se pritožujejo, da nimajo priložnosti za rekreacijo, kar bi kot meščani po-sebej potrebovali. Hkrati bi jim prav
prišel prostor, kjer bi se lahko sesta-jali kot člani društva. »Prostor sicer imamo, a kaj, ko ni
niti dostopen niti nima sanitarij. Po-trebno bi ga bilo prenoviti in morda nekoliko razširiti, da bi sem lahko prišel vsak tudi z vozičkom. Za pre-davanja, filme in druge shode upo-rabljamo dvorano pri krajevni skup-nosti, nimamo pa balinišča, kegljišča in sploh prostorov za rekreacijo.
Telovadnice so preveč zasedene. Ponudili so nam prostor v Wolfovi ulici, a bi vanj morali vložiti preveč denarja, če bi ga hoteli primerno usposobiti. Ko bi vsaj prišli do keglji-šča,« je skoraj vzkliknil Ciril Poga-čar.
Ciril Pogačar je bil zadovoljen s problemsko konferenco, saj so se je udeležili skoraj vsi predstavniki družbenopolitičnih organizacij naše občine in nekaj jih je bilo celo iz re-publiških teles.
»Upam si trditi, da se stvari premi-kajo na boljše, da se prebuja tisto, kar najbolj potrebujemo, se pravi osveščenost občanov, da smo tudi mi del te družbe, del njih, če hočete. Za konec bi samo še zastavil vprašanje, ki se nanaša na začetek najinega po-govora: ali smemo računati na do-stopnost k novemu zdravstvenemu domu Center?«
A. Adamič