KAJ JE POVEDAL BOTER MATJAŽ
OSKAR HUDALES
5. Kitajski templji
Zadnjič sva s Frančkom brala v časopisu, da-se Japonci in Kitajci zopet lasajo. Zanimalo naju jc, kaki vroči Ijudjc LO to, pa sva se naroenila do botra Matjaža.
»čujte boter,« sem rekel, »povejte nama kaj o Kitajcih! Vi gotovo mnogo vestc o njih.«
Boter Matjaž se je nekako ponosno vzravnal:
»Toliko vem, <ia bi vama nekaj veeerov znal pripovcdovati o njih. Mnogo zanimivega bi lahko povedal, a najbržc, tla bi bila razočarana, ker vem, da si jih predstavljata kot nekake prismuknjene ljudi, ki Ictajo okrog z dolgimi kitami in smcšnimi skledami. Nekdaj so bili Kitajci precej taki, a danes je to drugače. Razmere so sc spremenile tedaj, ko je dr. Sunjatsen, vodja Kitajccv, nagnal cesarja in ustanovil republiko. Od tistega časa sc na Kitaj-skem vedno bolj pozna evropski vpliv. Od nekdanje kitajske kulturc so osta-H samo Še spomeniki, bodisi da so to ljudje v notranjosti dežele, ki so ob-držali stare navade, bodisi stare pala-če ali pa templji. Tri take pristne ki-tajske templje sem sam videl. Iz njih diha v resnici še 0110 staro kitajsko življenje, ki je nam tako tuje, morda celo smešno.
Nekoč me je zaneslo tudi na po-lotok Malaho. Tam biva ranogo Kitaj-cev. Prišli so tja v rudnike in oboga-teli. Danes sc vozijo v avtomobilih, prebivajo v vilah in se po cvropsko oblačijo. Toda to jih nič ne moti, da ne bi blizu mesta Renang, sredi pal-movih in gumijevčevih gajev, vzdrže-vali čisto svojevrstnega templja. Ne moreta si misliti, kako scm se pre-strašil, ko sem stopil v to svetišču. \asproti mi je stopil rumenopolti svečenik in me s čudnimi, grgrajočimi olasovi opozoril na prebivalcc tega templja. Spočetka jih šc zapazil nisem. Šele ko ,<em se v poimračnem prostoru nekoliko razgledal, scm videl, da vsepovsod gomaze kače. Zelena, luskinasta telesa so se zvijala po tleh, plezala čez dragocenc -vaze, visela na okvirjih raznih slik m sc obešala po vejah, zataknjenih za stebri. Vem, da sem preblcdel kakor stena. Moj strah je zapazil tudi rumeni svečenik. Nasmehnil sc rni je in me potolažil, češ, da živali niso strupene. Kljub temu sem Ic skrajno previdno stopal za njim, ko rae je vodil po tem čudnem svetišču. Duhovnik mi je pravil, da se kače vsako jutro pojavijo v templju, kjer jim verniki pokladajo na oltarju dišeča kadila in košarice s kurjimi jajci. Ta jajca tekom dneva kače polagoma izpijejo in se zvečer vrnejo v džunglo. Zjutraj naslednjega dne prihajajo druga za drugo zopet v tempelj...
135
Tempelj vcsoljstva se imenuje neko svetišče sredi glavnega mcsta Pekinga. V ogromnem, s stebri okrašenem dvorišeu združuje to svetišče nad sedemdeset tempeljčkov, iz katerih se reže v obiskovalca najrazličnejši maliki. Tja prihajajo pobozni Kitajci na — spoved. IzvrŠe 30 pa nekoliko drugace ko mi. Svoje grehe — pa tudi dobre lastnosti — napišejo na koŠček papirja in jih pokladajo na žrtvenike. Menj je najbolj ugajal otroški bog. Njegov kip je narejen tako. da mu po glavi, ramah, rokah, nogah in po telesu plezajo otroci. Celo iz vreč, ki jih nosi na hrbtu, glcdajo otroškc gla-vice. K temu bogu se zatekajo v prvi vrsti matere, ki bi rade imele otroke, zlasti seveda — dečke. Tudi kmetje se zatekajo k njemu in ga prosijo za rodovitnost domačih živali. V to svrho zažgo na njegovem oltarju papirnatega konjička. Nič nisem utegnil vprašati, če to tudi pomaga, ker sem moral hitcti iz mesta k nekemu drugemu templju. Pravijo mu zvonov tempelj. V njem hranijo Kitajci velik zvon, morda največji na svetu. Skrivnosten glas ima ta zvon in ves je posut 2 verskimi izreki. Ti izreki pa niso morda vkle-sani vanj, temveč vliti z zvonom vred. O tem zvonu mi je tempeljski čuvar povcdal slcdcčo zgodbo:
Zvon bi moral biti vlit na povelje nekega cesarja. Delo pa se je livarju dvakrat ponesrecilo. Cesar mu je zagrozil, da ga da ubiti, če se mu ponesreči še v tretje. Neki zvezdogled je takrat povedal livarjevi hčerki, da mora v to svrho darovati svoje življenjc. Ko je livar v tretje poizkusil vliti zvon, jc hčerka skočiJa v razbcljeno kovino in — delo se je posrečilo. Deklica je morala umreti, zato ima zvon. kakor pravijo Kitajci, tako mil in tožec glas.«
Boter Matjaž nama je pokazal tudi nekaj slik iz teh templjev. Uprav smešcn in grozcn obcnezn se nama je zdel storoki bog Budha in če bi mogla, b\ se tudi midva tako našemila zdajle — za pust. Ali bi vas bilo kaj strah pred nama?