SLOVANSKA KNJIŽNICA LJUBLJANA
шј&Ш
* Ц

/ •

Bogočastje
sv« Sifttolslie cerkve«
Sploh koristno podučenje
è c z
cerkvene čase, kraje, sprave, opravila ino osebe po njihovem bogoslužnem pomenu i namenu.
Spisal in založil
®r. Jož. Muršeo,
učitelj vcrozakona v st. mestjanski učilnici v Gradcu.
Velja lepo zvezano:
v usnjenem robu s srebernim napisom . 33 kr. sr. v platnenem robu .	.	.	............30 kr. sr.
V Gradcu S §50.
Papir i natis od Lajkamovih naslednikov.
St. 796.
Nazočo knigo : ..Bogočastje sv. katolške cerkve,“ ktera cerkveni obred prikladno uči in razlaga v pobožno obudenje mladine ino ljudstva, poterdi ino odobri
Sekovsko knezovladisko vece v Gradcu 4. malega travna 1850.
Jož. Kramer s/r
stolni prost.
Ognjoslav Weinhandl s/r
tajnik.
Ж adatti se, da tota sicer drobna pak sitno nadeta knižica veliki potreboci v okom pride, ino mnogim vstreže, ker reci razjasnuje, ktere prav razumeti je vsakemu vsikdar dobro ino koristno, v sedajnih časih pak
Ђ ХВГ
УлЧ л
U т o d.
A)	Zvunajna služba božja je človeku prirojena potreba.
Prigovor že pravi: „Kar je v sercu skrito, bode vse očito.” To je terda istina. Človek je tako stvar-jen, da pride vse nazoči, kar se znotri v njem zbudi in godi. Duša in telo, iz kterih obstoji, ste si v tako tesni zavezi, da vse, kar jedno zadene, tudi drugo doleti, ino se na njoj razvidno pokazuje — če sc človek navlaže ne potaji. To nam poterduje dovolno vsakdanjih prikazov. Postavim, če kaj dušo razveseli, se svèti človeku veselje iz jasnega obličja ino iskrečih oči; pobijo mu kaka žalost serce, je tudi ves pogled, glas ino obraz otožen ino turoben; poleti nas jeza, se lice mahoma porudeči ali pobledi; popade nas strah ali groza, strepete vse telo, vlasje se verhocé ino so včasi naglo vsi sèri i. t. d. u vsaki reči ino povsodi.
Postavim, če se nam dober prijatel bliža, sc mu že od daleč milo nasmejimo ino so s njim seréno rokujemo; srečamo visoko spoštovanega gospoda ali dobrotnika, se odkrijemo, ponižno naklonimo ino še mu clo roko poljubimo. Ino vender ne obstoji pri-
1
jatelstvo v rokovanju, ne spoštovanje ino hvala v naklonu, temoč v serenili občutkih. Pa kakor od samega sebe ino skoro nevedoma pridajamo ta zvu-najna znamenja.
Kakor vidimo, je tedaj telo, tako rekoč, ogledalo duše; zvunajno obnašanje razkriva znotrajno življenje, nevidne občutke. Tako pa tudi na opak. Terpi telo bolezen, glad ino druge težave, je občuti tudi duša. Njena jasnost, radost ino živahnost premine; duša je očividno pobita.
Kar pak je v posvetnem ino vsakdanjem prirojena potrèba, je ino velja tudi v duhovnem ino cerkvenem.
Človek, kteri k obilni zastopnosti pride, spozna ino občuti skoro, da se ni je mogel ne od samega sebe spočeti, ino da bi se ne mogel ne od samega sebe preživiti. Od vsili strani vidi svojo moč preslabo, čuti svojo vsestrano odvisnost. To spoznavši se zave, da mora nad njim kdo višji, vsegamogočni in dobrotljivi kraljevati, kteri ga je stvaril, kteri ga živi ino ohrani; čigav tedaj je ino čigav tedaj tudi biti mora; t. j. človek, kteri samega sebe prav spozna, mora neobhodno v Boga verjeti, njegovo vsegamo-gočnost, milost ino preveno pomoč proti sebi čutiti, njega ponižno ko svojega gospoda moliti ino mu vse češčenje, hvalo ino ljubezen iz -globočine svojega serca dopernašati. Zraven mu vest sv. božjo voljo razodeva in pravi, da mora Bogu pokoren biti. Za popadek vseh teh resnic ino občutkov se pravi vera,
ino sicer znotraj na véra, ki je tedaj vsakemu prirojena in sv. dolžnost.
Vemo pa, da je človeku (ko duhovnopočutnemu bistvu) prirojeno, da pride nazoči, kar je znotri, ino da na jezik gre, kar v sercu je. Za tega voljo mika človeka ino on si tudi prizadeva svojo znotrajno véro razvidno razodevati na telu (da naj tudi ono svojemu gospodu služi) ; kar na mnogoverstne načine stori.
Tako postavim, če si čudovitni svet pregledujemo, se nam serce zavzeme nad božjoj vsegamogoč-nostjoj, modrostjoj ino dobrotoj, ino veseli mu zapojemo čast ino hvalo. — Premišlujemo same sebe, spoznamo svojo slabost ino nemoč, sprevidimo, da nas le božja dobrota živi ino red/, ter se pred večnim Bogom pohlevno ponižamo ino tomu v očiten dokaz kleknemo, povzdignemo pobožno oči proti sv. nebesom ino premilega Boga lepo hvalimo ino prosimo. — Si pomislimo, da smo se proti Bogu, od kterega nam vso dobrote prihajajo, nedostojno, nehvaležno ino nepokorno obnašali ino tako našega premilega očeta dostakrat razžalili, nas obleti stid, kes ino bridka žalost, ino mi pobesimo oči, klukamo na persi ino molimo za odpušenje ino snidenje, kakor mitnik (čolnar) v templu.
Na lakošne ino podobne načine razodeva človek razvidno, kar znotri čuti. Nazočevanje znotrajne vére se pravi bogočastje ali zvunajna véra, zvunajna služba božja, ktera pa le takrat kaj velja, kader resnično iz znotrajne izvira t. j. iz žive
1*
vere, «panja, ljubavi, ponižnosti, častljivosti, pokornosti, zahvalnosti i. t. d.
Takšo zvunajno službo božjo najdemo od per-vih starišev skozi vse vèke ino kraje ino pri vseh, tudi naj bolj sirovih narodih, kar je nezavdarljivo svedoctvo , da je človeku prirojena potreba, inače nebi vsi bili v tem složnih misli.
B)	Zvunajna služba božja je наш tudi zapovedana.
Kar nas Bog po prirodi uči, uči nas tudi izgled ino zapoved našega presvetega zveličala ino sv. cerkve. Ino sicer
1.	Jezus spolnuje sam mnoge judovske običaje; postavim, se posti 40 dni ; hodi k navadnim obhajilom v Jeruzalem; se da od Ivana kersiiti; ne uči pred svojim tridesetim letom i. t. d.
2.	mnogi običaji so mu po volji; postavim, da mu Magdiča s dragim mazilom noge pomazili; damu ljudstvo na pot vejic natrosi ino oblačil razgerne i. t. d.
3.	vpeJja Jezus mnoge običaje v svojo sv. vero; postavim, izročivši svojim učencem oblast verne grehov odvezovati dihne nad nje; veli tiste kerstiti, kteri bodo v njega verovali; prida vsakemu svetstvu (sakramentu) sv. običaje ; ne ozdravi skoro nikogar brez zvunajnih znamenj. Tako p. naredi testo iz praha ino slin ino namaže slepemu trepavnice; si oslini perst ino se dotekne ušes ino ustnic mutoglu-
bega, da začuje ino pregovori; na druge položi svojo svelo roko i. t. d. S ednoj besedoj, Jezus vpelja pri svoji véri takso službo božjo, klera, kakor ima bili, celega človeka (duhovno občutnega) obseže ino mu pomaga svoje znotrajne pobožne občutke dostojno nazočili ino nje skozi to se bolj oživiti ino okrepiti — pri sebi ino pri drugih.
Zvunajna znamenja ino sv. običaji so tedaj Jezusu celo po volji; ino če on terja „Boga v duhu ino resnici moliti” ino če Jude graja rekoč: „To ljudstvo me časti samo s jezikom, serce ne vè nič za me,” jih ne graja zato, da Boga tudi s jezikom ino sv. običaji častijo, temoč zato, da v sercu in duhu ne občutijo i ne iščejo, kar zvunač razodevajo — krivo misle, kakor da bi že zvunajšina sama Bogu dopadljiva bila, tudi brez serene pobožnosti.
Takoršna služba božja je prazno hinavstvo ino svetohlinstvo, ktero bi Jezus na kerstjanih ravno tak zavergel, če bi jo brez žive vére opravljali.
Po izgledu ino zapovedi svojega nebeškega spo-četnika Jezu Krista se je vseli ravnala sveta mati katolška cerkva! Iz ene strani je zvesto ohranila vse sv. običaje, ktere je on sam vpeljal; iz druge je po oblasti od njega sprejeti ino v njegovem duhu nove vpeljala ino po takem lepo doveršila sv. cerkveno-letni venec katolske službe božje, kteremu je Jezus sam spočetnik.
Cerkva t. j. apostoli ino njih nasledniki, vladiki so nektere teh običajev, ki so primerni bili, jemali
od Judov ino paganov (malikovavcev), Zakaj oboji niso zato imeli zvunajnc službe božje, da ker Judje ino pagani bili, kakor jih mi nimamo za tega del, ker smo kerstjani, temoč zato, ker smo mi ino oni ljudje, kterim je prirojena potreba zuotrajne misli v vidnih občutljivih znamenjih nazočevnti.
C)	Korist zvuuajue službe božje.
Kar Bog človeku vstvari, kar Jezus ino mati cerkva veli, mora za nas koristno biti.
Korist je dvoja, edna za nas, druga za bližne.
1.	vidno nazočenje znotrajne pobožnosti jo povzdigne ino okrepi pri nas samih.
Toga se hitro prepričamo, če na sam so pazko imamo. Mi ne občutimo samo, da nas prav serena pobožnost ino hvaležnost skoro sili si pokleknuti ino roke ino oči proti milemu Bogu povzdignuti, temuč to storivši občutimo, da bolj živo, sereno ino pobožno molimo, hvalimo ino prosimo.
2.	naš očitni izgled obudi v drugih pobožnost ali jo pomnoži ino okrëpi. P. vidi kdor koga drugega prav sereno moliti, se občutljivo tuđi v njemu neka pobožnost vname ali bolj oživi. — Taka jo iudi povsodi v posvetnih rečeh. P. kdor veliko bolečino ali žalost občuti, se začne jokati. Joč razodene žalost. Ali bolj so joče, teže ga iz pervega stane, počasi pa lože. Zato rečejo : Naj se le izjoče. Kdor pa ga vidi, ima v smiienje s njim, mu pomaga, ali mu nečimeren joč zamëri.
C) Dolžnost k zvuuajni službi božji.
Ker nam je ali od Boga prirojeno, od Jezu Krista ino cerkve naročeno, nam ino drugim koristno, če svoje znotrajne občutke, svojo znolrajno vero očitno razodevamo, lehko vsaki spozna, da je tudi sv. dolžnost svojo vero razvidno nazočevati pred seboj samim ino pred drugimi, kakor Jezus zapove: „Dajte svojo luč svetiti pred ljudmi, naj vaša dobra dela vidijo ino nebeškega Očeta hvalijo.”
Bi se zdaj kdor znajšel ino terdil, da mu zvu-najšćine ni treba, se slobodno sumi, da tudi nima znotrajne vére.
D)	Sredstva za zvunajno službo božjo.
Sredstva ali pripomoči, s kterimi lehko sv. véro razodevamo, so različne ino mnogoverstne :
1.	beseda. Ona nam služi, če Boga molimo, ali druge učimo, kar nam samim svetega v sercu gon' ino živi.
2.	telesno obnašanje. Ono podpira besedo, ali razodeva samo za se, kar je v sercu. P. če kdo celo tiho oči ino sklenjene roke proti nebu povzdigne, vidimo očitno, da Boga moli ino prosi; če pa zraven svojo prošnjo glasno moli, še to bolj razločno vemo.
3.	zala, čedna oprava (obleka) v službi božji. Ona razodeva veliko spoštljivost, ktero do Boga znotrah čutimo.
4.	umetnost v službi božji. Ona nam vtelesi nebeške reči v dostojnih skoro rajskih slikah, ktero dušo in serce k nebesom povzdigujó.
5.	vsa narava ali priroda. Ona nam da iz edne strani orodje ino kraje (torišča) za službo božjo; p. cerkve, sveče, križe i. t. d. ; iz druge pak občutljiva znamenja v očitni izraz sv. vere; p. vodo, sol, kadilo, pepel i. t. d.
6.	čas v službi božji. Živi v nas sv. vera, nam posvečuje tudi čas, v kterem mi živimo. Ona nas namreč vabi ino priklanja, da si izvolimo ino odločimo svete čase ino dneve (praznike, svetke). o katerih pobožno obhajamo nebeške resnice ino spomine s. prigodeb.
Tako n. p. nam nazočuje cerkveno leto v svojih sv. časih ino Svetkih — kakor v prehajočih šlikah — od konca do kraja našo odrešitvo, ino ni vere, ktera nebi imela sv. časov. Judi, Gerki, Rim-lani i. t. d. so je imeli.
7.	sv. svetstva, od Jesu Krista postavljena ino s milostjo božjo obdarjena. Njih vidljiva znamenja govorijo ino odkrivajo velike resnice naše vere. Pravi nam 1. sv. kerst, da moramo grehov očišćeni biti ino se v trojno jedinem Bogu preroditi ; pravi nam 2. sv. poterda, da se moramo v Božjem Duhu vterditi ; če bi pak po naši slabosti zagrešili, nam pravi 3. sv. pokora, da se moramo spet s Bogom spraviti; se 4. bolj zvesto s njim sediniti ino okrepiti s nebeškim kruhom v sv. obredi. 5. mešni
sv. red ino 6. sv. zakon nas učita, da moramo v božjem imenu mesni ino zakonski stan začeti ino preživeti; v njegovem imenu tudi vse bolečine pre-terpeti ino smertne bridkosti, veli 7. p o sledno olje. Ino kaj sv. svetstva tak očitno govore, k tomu podelijo po preblagi volji Jezusovi skrivoma tudi primerno pomoč ino milost ino so za nas prava lestvica Jakopova, po kteri človek k Bogu gor ino Bog k človeku dol vhaja.
8.	sv. blagoslovi ino posveti pravijo, da je dobro ino zveličavno tudi inda Boga milosti prositi, se njemu priporočati ino vse v njegovo čast posvečevati.
9.	sv. d ar it va ali sv. aldo v. Daritva je resnična podoba ziiotrajne ino živo oserčje zvunajne službe božje, ino je tak stara ko vera sama, toraj tak stara, ko človečki rod. Zakaj berž ko človek spozna (str. 2), da je ves ino s vsim od premilega Boga , občuti tudi, da mora ves njegov biti, ino da je dolžen se vsega Bogu, svojemu gospodu izročiti. Tak je bil pervi človek prostovolno, s dusoj i teloni tako rekoč sam rad dar božji. To sv. dolžnost, ves božji biti, še je tudi po nesrečni pregrehi spoznal, pa vred bridko čutil, da je zdaj pred naj svetejšim in naj pravičnejim Bogom, kteregaje zatajil, nevredna , zaveržena stvar na duši in telu, ktero še lo božja milostivost živo zderži in redi. Ojstri glas božji: Adam, kaj si storil ? mu v vesti zakriči ; groza, kes, žalost ga prešine, pa tudi ponižna, iskrena želja
so zopet s premilim Bogom spraviti — in milostivi Bog mu da in oživi upanje na odrešenika, nasrednika in vseja tak blago seme pribo dne cerkve. Med tem pa se Adam ne podstopi v svoji nevrednosti k Bogu pogledati ali se njemu približati in rad bi zdaj samega sebe vničil, prestvaril in potem novo živlenje začel po sv. volji božji. Ker pa tudi toga ne premore tako, ko bi rad, vzeme ktero drugo ree ali stvar božjo ino jo mesto sebe gospodu Bogu daruje s ponižnim, skesanim, spokorjenim, zahvalnim in ljubezni vnetim sercem. Ti dar pak vkonča, bodi si, da ga vmori, sežge, raztori ali razlije, zato, da s tim očividno pokaže; a) kar je bil sam pred pravičnim, svetim Bogom zadolžil za svojih pregreh voljo; b) da ga le božja milostivost zderži in c) da ga le nedolžna in sv. daritva s Bogom zopet spraviti zamore.
Očivestno je tedaj, da je človeku po storjenem grehu namestila daritva prirojena potreba in gotovo žo je Adam daroval, dasiravno to le od njegovih sinov Abelna in Kajna beremo.
Ravno to beremo od Noa, Abrahama, Jakopa od Izraelskega ljudstva in clo od malikovavskih narodov , kteri so že bili prišli ob véro v pravega Boga.
Dokler je cerkva le edno rodbino ali piume obsegala ali tudi več pa v edno sedinjenih rodbin, јз po prirojenem redu, pravici in dolžnosti njeni gospodar ali starešina v imenu vsih daroval, s njimi
molil, je Boga učil in po takem po volji božji prirojeni srednik bil med njimi ino Bogom; komur je Bog tudi naj preje govoril in svojo voljo oznanoval. Tak je Noe pred potopom vse ljudstvo k pokori klical, po potopu pa za se in vse svoje otete zahvalen dar dopernesel in zraven gotovo prosil, da premili Bog nebi več ljudi tak strašno kaznoval.
Ali skoro se ta starešinska cast in sv. dolžnost bolj uzviša in razširi. M e I h i z e d e k se v sv. pismu že očitno imenuje: m e sni k naj Višjega (Boga). Abraham sam se mu nakloni , da ga blagoslovi, in mu desetino odrajta. Tudi njegovo darilo: kruh in vino je znamovito, ker sv. mešno daritvo nazocuje. Mojzes, izvoljeni služebnik božji in vojvoda Izraelskega ljudstva postavi že vlastnega višjega mešnika, Aro n a, svojega brata, njegove s i n e p a m e š n i k e, odloči vesoino pleme Levi za duhovno službo in prepové drugim pod smertjo se službe božje podstopiti Num. 3. Vso službo božjo in zlasti daritvo, ki je njeno oserčje, pa zavkaže svedeno obhajati in jo obdari s različnimi sv. običaji v očitni izraz znotrajnih resnic. Tak je moral doperne-šen dar biti nedolžen in bez madeža, p. jagne belo ko sneg, kar kaže, da jepresvetemu, naj pravičnejšemu Bogu le čisti, pohleven, nedolžen dar primeren , ker se mu le takoršno serdce dopade.
Pri nas katolških korstjauih jo sv. meša ino v njoj daritva samega Sina božjega oserčje službo božje, je njena nebeška danica, ktera naj lepše go-
veri, sveti, greje, ino oživlja. Je tudi obilno ino ve-ličansko oskerbljena od kraja do konca s prekrasnimi običaji, kteri peljajo serce ino dušo gor ino dol kakor po stopnicah na oljsko goro ino pred obličje živega Boga, kteremu se Sin človeški alduje1
S tim več mora tudi pri nas biti in je vlasten duhoven stan s raznimi razredi, ki jo dostojno opravlja.
E) SV. običaji.
Ta devetera sredstva lehko na različen način rabimo ino tedaj lehko tudi vero na zelo različen način razodevamo. — Že u vsakdanjem živlenju vidimo, da se črez tisto reč jeden čisto inače veseli , čudi, sordi, straši i. t. d. kakor kteri drugi ; inače izobraženi, inače sirovi; inače Azianci, inače Evropejci; ja clo tisti človek čuti ino nazoči drugo-krat ali pozneje črez tisto reč dosta drugače svoje veselje, zavzetje, žalost — kakor pervikrat.
Po takem se lehko vera po sto ino stoteri različnosti razodeva. Bi pak to vsaki po svojem storil, bi delala ta bezbrojna različnost v občni službi božji veliko zmešnjavo, zmoto ino smeh.
To pomotno ino zaderžno različnost odvernuti so cerkveni predstojniki, sv. vladiki ali škofi po oblasti sprejeti od Jezu Krista tiste znamenja ino načine (šege) odločili, kterih se imamo vsi poslužiti pri občni službi božji v nazočenje svoje vere. Takoršne imenujemo cerkvene ali sv. običaje. P. znamenje sv. križa, poškrapljanje s posvećenoj
vođoj, okajanje s kadilom i. t. d. Katere običaje pak cerkva vernim na zvoljo pusti, imenujemo pobožne običaje. P. si pokleknuti, na perse terkati, oči i roke kviško povzdignuti i. t. d.
Posamesne od cerkve določene znamenja ino šege, kterc k enemu ino tistemu cerkvenemu opravilu ali činu slišijo, p. k sv. kerstu, se imenujo njegovi sv. običaji, vsi vkup pak njegov obred. P. obred sv. kersta, obred sv. zakona, obred sv. mese i. t. d.
Vsi sv. običaji pak, kterih se cerkva pri vseh svojih opravilih posluži, se imenujo bogočastje, ali zvunajna služba b o žj a. Kdor obrede opravlja je obrednik, nauk črez nje je obredoslovje.
Pri odločevanju ali vstanovljanju sv. običajev so zraven posamesni vladiki gledali iu skerb imeli na sosebne potrebe ino navade raznih krajev. To je vzrok, da so po raznih škofijah nekteri sveti obredi nekaj različni. Vender gre vsem jednaka čast — ino tudi tu velja, kar drugod prigovor veh': „Živi v Rimu po Rimskem načinu, v drugih krajih po njih običajih.“
Nekteri sv. običaji imajo dvoji pomen; jedenje bolj očiten, drugi bolj skriven. Tako pomeni prižgana sveča luč sv. vere, v skrivnem pomenu pak Jezu Krista , kteri jo prava luč naše duše. Pepel (na pepelnico) pomeni naj preje smert ino strohljivost, bolj skrivno pak pokoro. Pastirska palica v škofovski roki pomeni njihovo oblast črez verne, bolj skrivno pa oblast Jezu Krista, kteri je naš pravi pastir i. t. d.
Na to je dobro paziti, da se kaj krivo ne razumi.
F) Cerkveni način govoriti.
Sv. pismo ino cerkva rabi tudi besede mesto v naravnem rada v sličnem pomenu, t. j, ona upotrebu] e besede, ktere kaj posvetnega ino telesnega pomenijo, za nebeške ino duševne reči —- ino govori po takem s nami po človeško-otroški šegi.
Tako p. pomenijo besede : Bog vidi, Bog čuje, govori, se serdi i. t. d. nekaj čisto drugega ko v slabem naravnem ali posvetnem pomenu.
„Bog se je shajal s ljudmi ko dober očea t. j. on se je jim dal spoznati. „Bog jim naredi obleko“ t. j. jim da zastopnost si jo napravljati. „Nebeško kraljestvo“ „kraljestvo božje“ pomeni večkrat nauk ino cerkvo Jezusovo, večkrat večno zveličanje. „Je vaše oko svetlo, bode vse vaše telo svetlo“ t. j. če vaš razum vse dobro spozna, lehko vête vse prav storiti. „Dajte svojo luč svetiti“ t. j. pokažite svojo vero — namreč v krepostih ino dobrem djanju. „Kdor v mene verje, ne bode vmerl vekoma“ t. j. na dušnem živlenju ali milosti božji i. t. d. i. t. d.
Dostakrat se povè vzrok mesto posledka ino na opak P. „delajte si prijatelc s krivičnim bogastvom“ t. j. s bogastvom, ktero rado v krivico zapelja. Prirojeno zlo se imenuje prirojen greh, ker iz greha po rodu izvira ino spet k grehu draži.
Silno treba je toraj dobro razumeti pravi pomen cerkvenih besed, da se duhovno, nebeško ino neskončno ne zmeša s telesnimi, posvetnimi ino tesno
obmejašenimi rečmi ino smisli. Zakaj to bi čiste resnice sv. vere pogerdilo ino v krivo vero prerodilo.
Jednake razsodnosti je treba pri tolmačenju slik in podob, kedar duhovno nazočujejo.
G) Dogodbina sv. običajev.
Iz pervega je bilo v službi božji malo sv. običajev , nekaj zato, ker je cerkva še le v početku bila, nekaj pa za voljo silnih pregonov, kteri so nad njo vihrali. Vbogi kerstjani somorali, da bi jih grozo-vitneži ne zvedili, se skrivoma k službi božji shajati v kaki kleti, hosti, votlini ino to še po noći. V ti hudi stiski ni bilo mogoče vsake velike resnice sveeeno obhajati ino službe božje sploh tak obilno okinčati, kakor si pobožno serce to poželi.
Od kar pak so rimski cesarji sc k keršanski veri spreobernuli ; kar jeonainalikovavstvo premagala; kar so pregoni vtihnuli ino kerstjani ljubi mir dobili, so radostni svojo sv. vero pred celim svetom razodevali ino jo ko rajske cvetlice u vse živlenje vpletali. Odsihmal jo obilna krasota ino dragocena ličnost kinčala ino lepotiia zvunajno službo božjo.
Ce pak so ravno svikđar vse sv. običaje, ktere so apostoli sami ali apostolski možje vredili, iz spoštljivosti do njih po v sodi sprejeli, so vender perve včke pri raznih cerkvah v vêcih rečeh različni obredi bili. Okoli desetega stoletja so pak vsi zahodni kerstjani iz vekšine bogočastje rimske cerkve sprejeli,
rekoč, naj bi tisti, kteri so složni v ednoj veri v edncga Boga in vsih očeta, tudi iz vekšine složni bili v bogočastju.
V bogočastju ali v službi božjoj sv. katolške cerkve podučiti, je namen te knige. Ona tedaj razlaga:
1.	cerkvene čase.
2.	cerkvene k raj e.
3.	cerkvene sprave.
4.	cerkvena opravila in zmes v njih
5.	cerkvene osebe.
—-*■««“—
Peno poglavje.
Cerkveni časi.
Kakor kerstjan k dvojemu svetu spada po telu k vidnemu, po duši k nevidnemu, tako tudi svoje skerbi ino opravila po dvojem letu ravna, posvetne po posvetnem ali sončnem, duhovne po cerkvenem letu.
Posvetno leto ima sonce za svoje središče, ktero zemlja obteka, ino po veci ali manjši dalini od njega razdeli svoj obtek v štiri letne čase, kterih vsaki njoj svoje posebne dare prinaša.
Cerkveno leto ima za svoje sonce trojnojedinega Boga, kteri nas je stvaril, odrešil ino posvetil, ino razpade v tri sv. dobe, ktere nam vedno božje dobrote razodevajo. Perva, namreč advenska doba nam oznanuje ljubezen Boga Očeta, druga, t. j. vuz-mena (velikonočna) ljubezen Boga Sina, tretja, t. j. binkoštna ljubezen Boga sv. Duha. — One nam s svojimi prazniki vsako leto vse prigodbe naše po Jezu Kristu spočete odrešitve poredoma pred oči stavljajo, da je lehko pregledavamo, kakor de bi je v pisani knigi preberali.
Tri pa so temelne ino naglavne prigodbe našega odrešenja:	1. včlovečenje Božje besede v Jezu
Kristu; 2. njegovo vstanjenje od mertvih; 3. posvećenje od sv. Duha. Veseli ino hvaležni obhajamo pervo o božicu, drugo o veliki noči(vuzmu, letnicah), tretjo na duhovo. One nas prevcno večnih resnic učijo, iz kterih nase zveličanje izhaja, ino glasno opominjajo, kar se po duhovnem načinu v nas zgoditi mora, ako hočemo odrešenja deležni biti ino zveličanje doseči; opominjajo nas namreč, da se Božja beseda Kristus Jezus tudi v nas kakti včlovečiti, nas iz grešnega živlenja k novemu obuditi ino preroditi ino s sv. Duhom razsvetiti ino navdati mora.
Sončno leto se začne 1. prosenca, zato ker po zimi skrito sonce odsihmal spet lepo prisija. Cerkveno leto, ktero ima Boga za svojo dušno sonce, se začne s adventom, t. j. s časom dosasti ali prihoda Jezusa Kristusa, zato ker seje trojnojedini Bog še le po prihodu Jezusa Kristusa obilneje razodel ino svet veselo raz-svètil s nebeškoj lučjo večne resnice. Za tega del naj bo v pregledu cerkvenega leta (udi začetek našega premišljevanja:
I.	Advenska doba.
Advent se začne s pervoj advenskoj nedeloj v tisti dobi sončnega leta, kader je v naravi (prirodi) vse pomerio, ker hudi mraz ino mračne megle zemljo sploh pokrivajo. Ravno taka se je ljudem na duši godila, dokler jih nije Kristus Jezus odrešil, Smertna tema nevere, zmote i pregrehe je ljudi obdajala,
redki pravični pa so milo zdihovali po odrešeniku. Bil je sicer odrešenik že pervim starišem mahom po storjenem grehu obečan, ali vendar je štiri jezer let pred njegovim prihodom na zemlji preminulo, ino ti čas se pravi mesianski ali starozakonski advent, v katerem je svet pričakoval ino se pripravljal na včlovečenje, na prihod obljubljenega zveličara na zemljo.
V spomin temu 4000 let terpelemu adventu obhajamo katolški kerstjani cerkveni advent skoz 4 tjedne ino se v njemu pripravljamo na presveto božično obhajilo ino na duhovni prihod milega odrešenika, na njegov porod v naši duši. Zraven zmisli-mo na pobožne žele ino mile zdihleje starovernih sv. očakov, prerokov ino vsili Bogu zvestih duš, ino s njimi vred prosimo : „Rosi nebo, da pravičen i. t, d.”
Mati cerkva sleče ti čas ves svoj kinč in lišp, ogerne svoje služebnike ino oltare v modro pokorno bojo (barvo)(str. 72. d), prepove veselo petje, napove post ino so vsim, kar tukaj vravna, opominja verne k ponižnosti, ožalki, esu, pokori, ino obuja s. poželjenje po duhovnem prihodu Jezu Krista.
Posebno lepe so cerkvene molitve v advenskih nedelah. Cerkva prosi za blag prihod J. K. ino njegov milostivi porod v našem sercu. Bliže je ti prihod, tim serčnejše so njene molitve; naj milejše so zadnji tjeden pred Jezusovim rojstvom.
Ali v duhu glede na obljubljenega sina božjega se cerkva pred vsem častno spomni njegove s. matere in
njenega začetka. Verjetno nji je, da bode Bog tisto preblago, cisto devico, ktero je iz vseh devic mater svojega naj svetejšega sina izvolil, že od pervega začetka v svojo milost sprejel ino jo madeža prirojenega greha (zla) oprostil, kar se tudi iz pozdrava arhanj-gelovega kaže: „Milosti si polna, Gospod je s teboj.” Luk. 1. 18. In toto svoje pobožno mnenje obhaja cerkva 8. grudna s Svetkom čistega spočetja Blažene Device Marije.
18.	grudna pa se obhaja spomin pri čakanj a Marijinega poroda ino sv. poželjenja, v katerem so se Jožef, Elizabeta ino drugi obveščeni njega veselili, ino ravno od tega dne so njene prošnje polne preserčnih želj ino sv. zdihlejev po zveličaru, ktere milo izreče v tako zvanih sedmerih O:
17.	decembra.
O ti Modrost, ki si se zvila Iz ust Boga naj vikšega,
Po svetu celem se razlila,
Ki močno, milo vladaš ga:
O pridi, pridi le beržčas,
In uči pot modrosti nas.
18.	decembra.
O Bog! ti vižar Izraela
Si k Mojzu z ognja govoril,
No tvoja moč je zagromela,
Kdar on zapovdi je dobil :
O pridi, pridi le beržčas,
In s roko resi močno nas.
19.	decembra.
O koren Jese ti, ki dani Narodom sveta v znamnje si, Molili bodo te pagani,
Pred teboj kralji vmolknuli :
O pridi, pridi le beržčas,
In skoro reši grehov nas.
20.	decembra.
O KIuč Davida! kar odpiraš, Kdo more drugi to zapret’ ? Kar Izraelski kralj zapiraš,
Kdo more drugi to odpret’?
O pridi rešit le beržčas Iz ječe, smertne teme nas.
21.	decembra.
O ti Jzhod, kater razlijaš Z nebes svetlobe večne žar, Kak sončna luč po sveti sijaš, Pravico daš za božji dar :
O prid’, razsveti le beržčas Sedeče v smertni temi nas.
22.	decembra.
O Kralj Hebrajev i paganov! Vse tebe čaka, vse želi,
Z obujh postaviš hram Kristjanov Na se, ki vogeln kamen si :
O prid’ človeka rešit ti,
Ki gâ iz ila stvaril si.
23.	decembra.
O Kralj, naš zapovednik večni!
Narodi na te čakajo,
Zveličar v tebi vsi so srečni,
Ki na te verno upajo :
O pridi izveličat nas,
Ker Bog ino Gospod si naš.
Advent ima tudi svojo posebno službo božjo, namreč z or e ni ce ali s vit nie e; to so rane mese pred zoroj ali svitom na čast blažene device Marije. Pri zorenicah pojejo verni lepe pesmi: „Rosi nebo, da pravičen” ino „Češena si Devica” — si ponavljajo ino obudujejo sv. poželjenje starozakonskih očakov ino prerokov po zveličani ino se veseli radtijejo velike časti, na ktero je večni Bog B. D. M. povzdignul, ker jo je mater svojega nebeškega Sina izvolil.
24.	gruden, den pred Božičem, se veli sv. navečer ino je bila t, j. zapovedan post, zato de bi v adventu začeto pokoro, s kteroj smo se na prihod Jezusov pripravljali, dostojno sklenuli ino juteršnega presvetega obhajila vredni bili. Prav pametno je ti dan spominu p črvih starišev sporočen na očivestno skazo, kakor je ravno za njihove pregrehe voljo zveličara potrebno.
V dosti krajih razširile Slovénie že sinje lepa žega, da na sv. navečer proti mraku pobožni mia-1-denči, složno na stiri gerla sbrani, svedeno oblečeni, s krasnimi cimeri za klobuki za kak mali dar kolednic popevat pridejo, t. j. sv. pesem, v katerih vso razlagajo, kar sc angelskega pozdravljenja, Jezusovega spočetja, rojstva ino detinstva dotiče. Takso sv. pesmi pouovljajo večer pred Štefanovim ino pred sv. 3 kralji. Za pervimi koledniki se pridejo radi drugi ino tretji, dokler zvon ne zapoje ino vernih kakor mili nebeski glas v cerkvo ne povabi k polnočnici, t. j. k péti mesi, kder mati cerkva hvaležno obhaja tisto preblago noč ino uro, ktera nam je v Betlehemu zveličara rodila.
Dan pò toti sv. noči, 25. gruden, je božič, prevelik svetek, tako zvani v čast Boga včloveče-nega v novorojenemu detetu Jezusu. Od kolednic se temu prazniku tudi veli, da so kol e d a.
Posebnost božičnega obhajila obstoji v tem, da mati cerkva ti svetek .slednemu mesniku tri sv. mese Bogu sporočiti ino vernim trojo službo božjo služiti da: polnočnico, rano ino pozno, nam v podu-čenje ino premisljenje trojega rojstva Kristusovega : večnega iz Boga Očeta, časnega iz B. D. M. v Betlehemu, ino dušnega, po kterem se Jezus v duši vsakega kerstjana včlovečiti želi. To trojo sv. opravilo tudi spominja, kakor bi za preveliko dobroto ino skrivnost včlovečenega Sina Božjega nepreneho-
ma hvaliti, kakor bi brez prestanka za njegovo včlo-večenje v naši duši moliti ino skerbeti morali.
Kder je več mašnikov, pojejo pred polnočnicoj duhovno molitev, ki se nji pravi juternica ino hvale (matutinum et laudes), kar je pripodoba, kakor so pobožni pastirje na Betlehemskih pašah to sv. noč prebudili. — Po mnogih deželah vlada vesela šega na sv. navečer hiše znotra s beršelnom ali smerečjem olišpati ino otrokom božičnico t. j. božično drevesce okinčati s lučicami, traki, pozlaćenim sadjem i. t. d. naj bi njim v naliki (kipu) kazalo, da je novorojen Jezus, ki je za nas na drevesu sv. križa vmerl, naša dušna luč, vzrok ino začin preblagih, presvetlih nebeških daril.
Zaporedoma po božiču se obhaja častiti spomin trojih svetnikov: 1. sv. Štefana, pervega mučenca; 2. deviškega apostola Ivana, med apostoli izvoljenega ljubljenca Jezusovega; 3. nedolžnih, za Jezusa voljo pomorjenih otrok — ali pamet va.
Oni so primeri vsih redov keršanskih svetnikov, namreč: 1. mučencev, 2. apostolov, 3. nedolžnih devic ino spovednikov; so trojo svedočtvo, kako se gospodu Jezusu verna zvestoba obvarje : namreč 1. s voljoj ino kervjoj; 2. s voljoj brez kervi; 3. s kervjoj bez volje. Svetijo se tikoma za božičem na poterdo Jezusove obljube: „Kder sem jas. bodo tudi moji služebniki.” Iv. 12. 26.
Ko je 8 dni preteklo, so Jezusa po zapovedi postave obrezali. Luk. 2. 21. Ako je ravno ta za-
poved Sina božjega ne obvezovala, se joj je vendar pohlevno podvergel. Obhajilo pa tote njegove perve pokoršine pade ravno v začetek posvetnega leta, na 1. den mesca prosenca; zato je ti den praznik. Zaupljivo se pri kraju leta v sv. božje roke priporočamo ino Boga sereno za milo pomoč ino blagoslov prosimo, kakor smo ga včeraj na koncu preteklega leta za vse nam podeljene dobrote lepo zahvalili.
Endrugom veselo, srečno novo leto željeti ino kakšo reč podariti, že je bila pred Kristusovem rodu stara navada. Kerstjani so se nji ne odrekli, toda so uzajemne dare v milodare za vboge premenili. Za tega voljo je zdajna mestna sega si oprostnice rešiti ino rešene denarje med vboge razdeliti ljubezni per-vih kerstjanov prav primerna.
6.	prosenca obhajamo praznik sv. treh kraljev, v slavni spomin, kakor so, kar še Jezus s svojimi starisi v Betlehemu bival, modri možje, naj beržej učeni mešniki iz nektere sosedne juterne dežele, od presvetle zvezde sprovedeni prišli novorojenega Jezusa častit, molit, in po tedajni šegi s dragimi darili darovat. Ker so po starodavni povesti mende trije bili, se ti svetek veli svetek sv. 3 kraljev.
Stara je pobožna šega si njihova imena na dveri zapisati dati, naj bi vsaki pogled na nje v našem sercu željo ino prošnjo obudil, da bi tudi nas nebeška luč svete vere po vsem potu našega živlenja tako milo k Jezusu ravnala, kakor sv. 3 kralje.
Po sv. 3 kraljih se štejejo ino imenujejo neđele, ktere še k advenskemu času spadajo : 1. 2. 3. 4. 5. 6. nedela po sv. 3 kraljih.
40. dan po Jezusovem rojstvu se je Marija v Jerusalem podala, da bi svojega nebeškega sina v templu Bogu sporočila ino za se porodnicam zapovedan dar očišćenja dopernesla, će je ravno prečiste deviške matere zapoved ne zadevala. Praznik,
0	katerem to prigodbo obhajamo, se imenuje praznik očišćenja blažene device Marije. Veli pa se tudi svečnica, zato, ker se pri božji službi sveče po-svečujo v spomin, da je pri ti prigodbi seri Simeon v detetu Jezusu obljubljenega zveličara spoznal, ga radovaje luč svèta pozdravil ino vesel ljudstvu oznanil. S prižganimi svečami v rokah se mcšniki ino verni vrede v vesel obhod ino hvalijo Boga za ne-skončano milost, ker se je Kristus narodil, luč svèta ino nam pot skoz živlenje razsvetil ino poravnal.
V evangelju 1. neđele po sv. 3 kraljih se se edina prigodba razlaga, ktero od Jezusove mladosti vemo; namreč, ki je 12 let star v templu med učeniki zaostal, kder se vsi nad njegovoj zastopnostjo
1	odgovori čudijo.
2. nedela po sv. 3 kraljih je obhajilu njegovega imena posvećena, tega presvetega imena, kteremu se vsa kolena vklanjajo na nebu, na zemlji ino pod zemljoj ; tega preblagega imena, po kterem nam zveličanje prihaja.
Ino tako nam sv. advenska doba vse, kar se pritekanja, rojstva, dètinstva ino mladosti Jezusove dotiče, kakor v jasnih kipih izrisano pred oči stavlja, k blagoslovncmu, osrečnemu podučenju ino obudenju slednemu, ktcri vse verno ino skerbno obhaja.
Sem še spada, da je višji angel Gabriel Devici Mariji pozdravljenje prinesel in joj spočetje Kristusovo od sv. Duha oznanil. Spomin toga so sicer preje obhaja, namreč že 25. sušca, na svetek obveš-cenja ali oznanènja B. D. M. Škof in strežni duhovniki kleknejo pri veliki mesi na naj nižjo oltarno stopnico, kader se v veri moli: „in je človek postal,” da preponižno molijo veliko skrivnost včlovecenja Jezu Krista.
Prav pametna ino pobožna jo navada, vse pri— godbe advenskih obhajil v tako zvanih božjih jaslicah, lepo lično vpodobljene, otrokom v en razgled sdružiti. Veseli nje prcmišlujejo ino so zelo radi sv. Frančišku Asiškemu, kije pervi jaslice omislil. Na ravno tiste prigodbe spominja tudi veseli del rožne molitve (roženkranca), kteri se v adventu moli.
II.	Vuzmeua (velikonočna) doba.
Kakor cerkva v advenskoj dobi vse obhaja, kar se Jezusovega dočakanja, rojstva, dètinstva ino mladosti dotiče, tako nam razlaga v obhajilih vuzmene dobe vse prigodbe njegovega očitnega živlenja, njegove nebeške nauke ino dela, njegovo terplenje ino smert, njegov pokop, vstanitvo in vnebohod,
Vuzmena doba se v cerkvi začne že pervo pred-pepelnično nedelo, ktcri se po latinskem septuage-z i m a pravi, t.j. sede m desetnic a, kakor se drugoj ino trctjoj predpelničnoj pravi seksagezima ino kvin-kvagezima, t.j. šestdeset niča ino petdesetin c a, zato ker je še odtihdob skoro toliko dni do vuz-ша. V nekih krajih so se namreč nekda ne zaporedoma 40 dni postili, temoč nekterc dni zmes ne, za tega voljo so post toliko preje začeli, da bi vendar število izpolnili. Mi se začnemo na pepelnično sredo postiti, kar do velike noči ravno 40 dni znese.
Akoravno še pri nas med predpepelničnicami nije posta, ino si svet veselo pusta ino pustnih raz-košenj vživa, že vonder cerkva v svojoj službi vse veselje ino veselo petje opusti, ino oltare ino meš-nike v modro pokorno bojo ogcrne; zakaj že nji na misel prihaja Jezusovo očitno živlenje, kakor so mu hudo pregovarjali, ga grajali, nedolžno krivili, sovražili, preganjali. V duhu že vidi Jezusa terpeti ino vmirati; zato že veli na pustno nedelo v sv. evangelju Jezusovo preročitvo od njegovega ter-plenja ino smerti prebrati ino nad velikim oltarjem britko razpotje božje razgerniti, naj bi verne opo-' ininjalo, prebližavši postni čas v pobožnem premišljevanju njegovega terplenja ino v pravičnoj pokori preživeti.
Postni čas se pri nas ravno 40. den pred vuz-mom začne, namreč vseli pepelnično sredo. Na pepelnico posvetijo mešnik pri sv. mesi pepel iz preš-
necovega lesa ino s njim verne na čelu pokrižajo, rekoč : „Spomni se človek, da si prah in prah bodeš.” Od tega opepeijenja ima ta sreda ime pepelnica. Ker opepeljenje misli na smeri ravna,je pri začetku posta močen opomin k pohlevnosti, ponižnosti ino pravoj pokori.
V postu je zapovedano se samo enkrat na den nasititi ino se mesenega ogibati, kakor tudi vsega hrumečega veselja, gostovanja, plesa i. t. d. V naših krajih so vendar škofi meseno dovolili razun po petkih ino sabotali, na pepelnico, po treh suhih dneh v kvatrah (letnih čvetertih) ino zadnje 3 dni velikega tjedna. Tim zvesteje se morajo verni te dni postiti.
Razun navadne božje službe ima postni čas tudi vlastne sv.opravila ino molitve, n.p. premišljevanje križovega pota, žalostni del rožne molitve, po mestih tudi tako zvane pokorne, nagovore (ali postne predige); je tedaj, kakor vidimo, čas molitve, zderžnosti ino pokore, vpeljan v spomin ino posnemo 40danskega Jezusovega posta v puščavi, k premišljevanju njegovega težavnega živ-lenja, brhkega terplenja ino grenke smerli, ino k pripravi na sv. veliko noč ali vuzem.
Ze mahom pervo postno nedelo nam sv. evan-gelj pripoveduje, kako se Jezus v puščavo poda ino skušnjave premaga. Evangelji ostalih postnih nedel razlagajo njegove sv. nauke ino čudovitna dela ino nam kažejo, kako dosta ljudi v njega verje, dosta ga pa zaničuje ino sovraži. Na tiho (černo) nedelo
že slišimo, kako ga hočejo vmoriti, on pa se njim skrije, ino tiho odide. Tomu v spomin zakrije cerkva na tiho nedelo vse sv. križe v modre ogernila.
Na zadnjo postno nedelo beremo, kako se g. Jezus 6 dni pred svojim terplenjem veličastno v Jeruzalem poda, spremljen od množine ljudstva, ktero mu v slavo ino čast pot s vejami natrosi in veselo kliče: „Hosana! blagoslovljen, ki pride vimenu Gospodovem.” Mat. 21.
V iiazočcnjc te prigodbe posvećuje cerkva vsako leto cvetede presnece na toto nedelo, ktera se zato cvetna nedela imenuje. Mešniki ino verni, cvetede veje v rokah , se v vesel obhod (procesjo) uverstijo; pevci začnejo: Hosana prepevati ino procesja gre iz cerkve. Zdaj se cerkvena vrata zaprejo ino se le na tretje poklukanjes sv. križem spet odprejo, v spomin, kakor nam je le križani Jezus zopet nebesa odperl, kteraje pervih starišev pregreha bila zaperla.
Po obhodu se sv. meša bere ino terplenje Jezusovo. Tičas mešniki ino ljudstvo posvećene veje sploh v rokah deržijo, kar kaže, da nočejo Jezusu skazane časti več odtegnuti, kakor nekdaj Judovsko ljudstvo v Jeruzalemu, ktero mu je iz pervega h o-sana preklicovalo, črez šest dni pa že kričalo: „Križaj ga.”
Pri prebiranju Jezusovega bridkega terplenja se na oltarju sveče pogasnejo, ker se vesela luč ne slaga s žalostnim prem šljevanjem.
Kakor pak se je v zadnjih dneh ino urah Jezusovega živlenja vse sedinilo, kar je žalostnega ino za nas prevelikega pomena, tako nam mati cerkva tudi vse to zadnje dni velikega tjedna v žalostnih obhajilih skupno ponavlja, naj bi vernim živo nazočeno v mili žalosti serca ganilo ino nje k zvesti pokori obudilo.
Veliki četertek obhaja cerkva pri sv. mesi, kakor nam je mili Jezus pri zadnjoj večerji presveto svetstvo (zakrament) resnega Telesa vstanovil. Ali žalost nji ogreni veseli spomin, ker joj zraven na misel sili, kako on pobitega serca v sredi svojih žalostnih, prestrašenih učencev od izdajstva, od svoje muke ino smerti govori, jim noge vrniva ino po dokončanem sv. opravilu samsvoje perve daritve pod krušnoj ino vinskoj podoboj, v svoj ino svoje smerti večni spomin, v naj velkši bridkosti ino žalosti na Oljskoj gori premilo moli ino kervavi put puti,
V	znamenje te žalosti vtilme že ti dan zvonov veselo petje ino lesena derdra turobno zaderdrajo. V zagernilo ovito se prenese presveto rešno Telo na stranski kraj. Ne več zvončekov ugodni glasi, temoč klepetcev črčpcče klepetanje ga spremi. Oltarji se razgernejo ino vse lepote slečejo.
V	stolnih ali škofovskih cerkvah še škof pri sv. meši olja posvetijo, 12 serim možem noge vmijejo ino je s presvetim resnim Telom obredijo, kar na Jezusa ino sv. dolžnost opominja njega v ponižnosti ino ljubezni nasledovati tudi do naj nižišjih ino pro-
stejših. Po sv. opravilu postrežejo škof sèrim apostolskim namestnikom s veselim obedom.
Po poldne se prepeva genljivo otožovanje t. j. otožne pesmi preroka Jeremia. Na trojniku t. j. tro-voglatem svečjaku pred oltarjem se 13 sveč prižge, ktere se med prepevom za endrugom pogašujo, dokler samo zgornja ostane, ktero zadnjič med hrupom ino ropotom pred oltar postavijo. Ta šega opominja na pobeg 12 apostolov pri vjetju gospoda Jezusa ino na tisto uro, ki od vsih zapuščen sam pred svojimi sodniki stoji, kteri ga kriče obsodijo.
Ravno ta popoldnevna žalostna svečenost se tudi poprejšno sredo ino nasledili petek obslužuje.
Polna prebridke žalosti pa je cerkvena obhaja veliki petek, ki je pametva grenke smerti našega zveličara. Le turobno, muklo ropotanje lesenih ropotač kliče v cerkvo, kder je vse za velike žalosti del černo ovito ino tiho (str. 72. e). Mešniki se po stopnicah golega oltarja na obličje veržejo, nemilo smert Jezusovo močno ožalujejo ino preponižno molijo njegovo neskončno ljubezen, iz katere se je za nas žertvoval (daroval). Po tem stanejo, prepevajo terplenje Gospodovo ino na glas molitve premolijo za papeža, za škofa ino za vso duhovšino, za deželskega poglavarja ino vse ljudstvo, za krivoverce ino razkolnike, za Jude ino nevernike po vzgledu milega odrešenika, kteri je pred svojim terplenjem za apostole ino vse verne, na križu pa celo za svoje sovražnike ino vmorivce prosil. Ino kakor je on za vse kervavel
ino želel vse rešit, naj bi nijeden v zgubo ne prišel, tako pomiluje tudi cerkva grešnike ino zmočene , je želi rešit ino zaverže samo greh ino zmoto.
Tedaj primejo mešnik ogernjeno božje razpetje, ga nesejo pred oltar, ga počasi razkrijejo, v spomin kakor so Jezusa oblačil slekli, ino ga vernim pokažejo, prepevaje trikrat iz vedno tenšega glasa: „Glejte križno drevo, na kterem je zveličanje sveta viselo.” Na to pevci s odpevom : „Pojte molimo ga” k poča-stenju sv. križa povabijo. Vsi nazoči duhovniki ino verni padnejo na kolena; sv. razpetje se na tla položi; vsi mu kleče sv. rane poljubajo ino tako čast ino hvalo skazujejo.
Ti dan ni nobene sv. mese; zakaj kader je ker-vava žertva (d ar it va) vsem očivestno na misli, ni treba nekervave, ino mešnik povžijejo včeraj posvećeno sv. hostijo.
Na koncu sv. opravila se obhaja pokop križanega zveličara. V žalostnem obhodu se prenese sv. resno Telo, v zagernilo ali kopreno zavito, na zlasti pripravljen, skalnemu grobu prijednačen, lepo razsve-ćen ino dično okinčan kraj, kder se s naj velkšoj pošfljivostjo časti ino moli. Marljivo ga verni dnešni ino juteršni dan tukaj obiskujejo, kar nazoči pohode pobožnih žen ino apostolov pri grobu Jezusovem.
Veliko soboto začne službo božjo posvećenje ognja zvunej cerkve. Pomen mu razodeva prošnja: „Da bi Bog vse tiste, kterim bo na tem ognju prižgana luč v cerkvi svetila, s žari svoje milosti tudi
3
znotra razsvetoval ino v ljubezni segreval.” Na novo posvečenemu ognju, ki pomeni J. Kristusa, se po redi 3 sveče užgejo, ino na trojenko nasadijo, ktcro mešnik pred oltar nesejo. Pojdoč trikrat klek-nuvši miio zapojejo: „Glejte luč Kristusovo.” Ta sega pomeni, kakor nas je luč sv. vere, ki jo je Jezus oznanil, k spoznavi presvete Trojice pripeljala. Na to sledi posvečenje peterih kadilnih grudic (zern), katere vuzmenoj sveči pritisnjene pomenijo rane Jezusove, vuzmena sveča pa Jezusa, premagavca smerti ino peklenske moči. Zdaj se preberajo naj važnejše prigodbe ino preročitva starega zakona, ktere se novega dotičejo, ter se kerstna voda posveti, kar se na binkoštno soboto ponovi, zato, ker so perve čase samo ta dva dni kerščevali. Mešnik molijo, de bi vsi, ki bodo v tej vodi keršeeni, popolnoma vse milosti tega sakramenta prejeli; vodo križema razdelijo ino vuzmeno svečo v njo vtouijo, kar naznamna, da kerstna moč od križanega Jezusa izhaja ; nje vlijejo na vse štiri strane sveta, kar kaže, da so vsi ljudje k veri ino kerstu pozvani, ino prilijejo končki sv. olja ino krizme v pomen nevidne moči ino kreposti, ktero sv. Duh v keršcencih oživljuje. Na to se premolijo litanije vsili svetnikov, ko vseli pri vsaki drugi važnejši priložnosti, kder je svetnikov pomožne priprošnje tako potrebno. Zadnjič se služi sv. meša, pri kateri se spet sliši sereni prepev: „Hvala Bogu na višinah.” (Gloria in excelsis Deo), ino vsih zvonov jamo petje ino vesela aleluja (kar reče: hva-
lite Gospoda), oznanuje milo resnico, ki je Kristus ne v grobu ostal, temoč, kakor je bil pred povedal, veličastno od mertvih vstal.
To se je zicer prihodno jutro pred zoroj sgodilo, ali vstanitva se že nicoj obhaja, da so bolj utegne. Svedeno oblečeni se podajo mešniki, pevci ino verno ljudstvo k tihemu grobu. Presveto resno telo se koprene liši, s vencem okinča, ino po veselem prepevu: „Zveličar je ustal” se med petjem, godboj ino zvo-nenjem v veličastnem obhodu k olepšanemu oltarju prenese, Vstavšemu v čast ino preserčno zahvalo za srečno doversene odrešitve.
Juteršna , velikonočna nedela je jedro vuzme-nega časa, pravi vuzmeni svetek, naj velkši vsih svetkov ino, kakor ga sv. Gregor imenuje, kralj vsih dnevov. Zakaj ti dan pred svitom je zveličar od mertvih vstal ino tako nezavdarljivo svet uveril, da je pismo ino njegova beseda božja resnica; da je on od Boga poslan; da bomo tudi mi od mertvih vstali. Za tega del je ti dan v cerkvi vse polno radosti ino veselja. V naj krasnejši praznički obleki opravljajo mešniki božjo službo; vesela aleluja se večkrat hvaležno zapoje; vuzmenc sveče jasni plamen svetlo šviga; nad oltarjem se sveti okinčana izdolba vstalega zveličara, kakor premagavca smerti ino groba, s slavodobitnoj banderoj v roki. Prav primerno pak je, ki se cerkveni vuzem lepo slaga s vunajnim v prirodi, kder se po zimskem spanju ravno vse vnovič oživlja, preraja, iuo k novemu živlenju vstaja
3*
vun ali iz zime, vun ali iz zemlje ; od tod ime vuzem.
Nekdaj so vuzmeni svetek vsi verni k sv. obredi šli, po tem vbogim dostojni obed pripravili ino njim s blagoslovljenim mesom, kruhom, jajcami i. t. d. postregli. Tomu v spomin še se zdaj vuzmeni pres-nec blagoslovi ino prosi, naj bi vsem, kteri si ga vži-vajo, veselo teknili.
Vuzmena radost se drugi den ponovi ino tihoma celo osmino terpi, ja celo do Jezusovega vnebohoda ali do Križovega, kteri praznik še k vu-zmenoj dobi spada. Zakaj še 40 dni po svojoj vstanitvi je Gospod Jezus na zemlji bival, se ti čas svojim učencem vseskozi prikazoval, apostole v mnogih rečeh bolj podučeval, sv. svetstva (sakramente) postavil, marsiktero glede svoje cerkve zapovedal ino se 40. dan nazoči vsili vernih veličastno v nebesa vzdignul, ino iz pred njih oči preminul, kar nam praznik vnebohoda ali križevo obhaja. V spomin, da od tega hipa Jezusa ni več vidno na zemlji, se vgasne na križevo pri velikoj meši po sv. evangelju, kteri njegov odhod oznanuje, vuzmena sveča, ki mu je slika.
Križev tjeden so trije dni očitnim molitvam odločeni. Verni, sebrani v nabožne obhode, prosijo ponižno za odpušanje grehov, odrešenje od vsega zla na duši in telu, za dušne ino telesne dobrote, za božjo pomoč ino milost ino še posebno za blagoslov ino srečen dorasek ljubih setev, ktere že pred križovem
tako veselo zelenijo. Vse te ponižne prošnje damo ino izročimo Jezusu (pri odhodu) kakor na pot, naj bi nje s seboj vzel k Očetu ino nam oslišanje spro-sil, ko je obljubil, da če pri Bogu za nas prositi, i pri Očetu nam srednik ino zagovornik biti. Za tega vzroka voljo so obhodi ravno pred njegovim odhodom. Na pervo so je počeli sv. Mamert, škof francoskega mesta Viene v 1. 469 p. K. , za velikih nedlog del, ktere so bile na mesto pritisnule. Zdaj so po celi katolški cerkvi zapovedane, kakor obhod na Markovo, ktcrega so sv. oče Gregor Veliki v
1.	590 p. K. vpeljali zavoljo pomora, ki je tistikrat v Rimu strašno razsajal.
Pritisne kakša silna reva, boj, bolezen, občna suša ali mokrota, lakota i. t. d. se poprejnim jednaki po-samesni obhodi obslužujo.
Tako nam ali cerkvena obhajila vuzmene dobe, kakor v lični versti umetno izrisanih slik prav na tenko ino lepo po redu vse razlagajo, kar se očitnega živlenja, terplenja, smorti, vstanitve ino vnebohoda Jezusovega dotiče, ino nam zraven kažejo, kar se na duši tudi s nami zgoditi mora, ako si pri njemu enkrat nebeške veličesti ino sreče vživati željujemo.
III.	Dùliova ali binkostna doba.
Duhovo velimo tudi binkošta ali finkošta, katera beseda od nemške fünfzig, kakor ta od gerške pen-tekoste izhaja mo pomeni petdeseti dan po vuzmu,
o katerem je sv. Duh Jezusove učence razsvetil ino s nebeškimi dari napolnil. Duhovo je tedaj spervence praznik sv Duha. Ker pak se je tisti dan na predge sv. apostolov v Jeruzalemu perva keršanska občina spočela, je tudi obhajilo začetka ali poroda keršanske cerkve. Duhovo so že apostoli obhajali, ko se v apostolskem djanju 20, 16. bere.
Po vnebohodu Jezusovem so se njegovi učenci v Jerusalem vernili ino v straheh pred sovražnimi Judovi se v edni hiši terdno zaklepali. Zaupljivo so tamkaj deset dni čakali obljubljenega sv. Duha ino se s molitvami na njegov prihod pripravljali. Za tega voljo se tih deset dni po velikem križovem že k du-hovemu računi. — Se na to veiiko obhajilo prav pripraviti je saboto popred zapovedan post, ino kakor na veliko saboto, se sv. preročitva prebirajo, kerstna voda posveti in pri sv. maši po gl o rii s vsemi zvoni pozvanja.
Božja služba na duhovo nima nič posebnega, razim da se v stolnih cerkvah sakrament sv. poterde (birme) obslužuje, kar pa se tudi lehko druge čase zgodi.
So pa se dotlej v obhajilih advenskega, vuzme-nega ino duhovega časa premile dobrote trojnoedine-ga Boga posamesno premišlovale ino sicer o božiču ljubezen Očeta, kteri je svetu svojega Sina podaril ; o vuzmu ljubezen Sina, kteri je za nas bridko smert storil; ob duhovem ljubezen sv. Duha, kteri je vernim tolažnik ino učenik prišel: sklene zadnjič cerkva
dozdajno trojo svečenost v edno ino slavi ino sveti skup presveto Trojico, po duhovom pervo nedelo, ki sc zato imenuje Trojička. Tako nam ali tudi duhovi čas vse nazoči, kar se sv. Duha dotiče : namreč apostolov serene želje po sv. Duhu, njegov prihod, perve predge apostolov, začetek sv. cerkve ino njeno razširanje med Judi ino neverniki. Trojička nedela je tudi začetnica mnogih poduhovili (pobin-koštnih) nedel. Njihova dolga versta, ki do konca cerkvenega leta teče, uči, da cerkve ne bode konce do konca časnosti, ino opominja božje dobrote neprenehoma premišljevati ino sc njih hvaležnega serca veseliti ino deržati.
V	ti namen so v poduhovem času celo do konca cerkvenega leta mnogoteri prazniki vpeljani, o katerih še mati cerkva druge imenitneje božje dobrote radostno premislava ino neskončno dobrotljivemu Bogu slavo ino hvalo dopernaša. Ti prazniki so :
1. Telovo, četertek po sv. Trojici. Za pravo bi se imelo veliki četertek obhajati, ker je Jezus sv. resno telo ti dan vstanovil; ali globoka žalost velikega tjedna čez Jezusovo tcrplenje ino smert nedo-pušća cerkvi veselega obhajila, zato gaje v poznejo ino sicer ravno v tisto dobo preložila, kder se v omlajeni naravi nova radost ino krasota oživi, ino verti ino hoste pisanih cvetlic ino zelenih dreves dovolj ponudijo, veličestno obhajilo dostojno okinčati.
V	krasnem obhodu, med radostnimi spevi, god-boj ino strelboj se po polju ino olepšanih ulicah pre-
naša presveto resno Telo. Na 4 krajih so oltari napravljeni, kamur se postavi, po prebranem sv. evan-gelju ponižno moli, ino s njim sv. blagoslov podeli. Ta vesela procesja je očitna spoved naše vere, na vsigdarno svestveno nazočnost J. Kristusa v presvetem rešncm Telesu.
2.	29. rožnega cveta je praznik sv. apostolov Petra ino Pavla, ker sta oba tisto leto, tisti den, ino v tistem mestu, namreč v Rimu, sv. Peter na opak na križu, sv. Pavel pod mečem za Jezusa živlenje dala, ino po tem takem, kakor sta se v živlenju ljubila, se tudi v smorti sdružila, in ob enem v nebeško čast ino zveličanje podala.
3.	O ve liki gos p o d ni ci, 15. velikega ser-pana se spomnimo mile smerti B. D. Marije ino obhajamo veselega serca njeno častitljivo preselenje v nebeško kraljestvo, kder je svetnikov kraljica, vernih smilečna mati ino premorna prošnica.
4.	Na a n j gel s ko nedelo, pervo meseca ki-movca ponavljamo večnemu Bogu sereno čast in hvalo, ki nam je svoje anjgele dal prijatele, varuhe i prošnike; se njihovi zvesti branbi ino priprošnji ponižno ino zaupljivo priporočujemo, nje veseli ino hvaležni častimo, ino vnovič obljubimo se verno ino poslušno po njihovi prijazni vodbi ravnati.
5.	Mala gospodnica, 8. kimovca je god rojstva B. D. M., ino nasledna nedela god njenega sv imena. Obuj se radujemo ino Boga prelepo hvalimo,
ker nam je v Marii, materi Jezusovi, začetnico zveličanja ino milostivim pomočnico dal.
6.	Perva nedela meseca vinotoka je posvečevanju rožne molitve odločena. Ponižna hvala se milostivnemu Bogu dopernaša za vse dobrote, ktere je po totoj molitvi vernemu ljudstvu daroval.
7.	God cerkvenega posvećenja (žegnanja),
3.	ali 4. nedelo meseca vinotoka, je veselo, zahvalno obhajilo. Zakaj velika, vse hvale vredna je neprece-njena sreča, vlastno hišo božjo imeti ino v njoj ne-zrečljive nebeške dare ino milosti prejemati. Bändere , ki za tega obhajila se iz turnov majajo, oznanujo veselje čez nazočnost Jezusa v posvečenih cerkvah, ino vabijo verno občino, naj bi ga vsikdar rada tu pohajala.
8.	Razločno od cerkvenega posvećenja je o b-hajanje cerkvenega varuha, bodi si božja oseba ali anjgel, svetnica ali svetnik, komur v čast mo varstvo je cerkva posvećena ino kogar ime nosi.
9.	Od obuj se loči svetek deželskega varila, v kogar posebno branbo se je cela dežela sporočila, ino si ga za zmožnega priprošnika pri Bogu zvolila. Naj raji si varha zvoli svetnika iz domorodne dogodbine, bodi si škof ali mešnik, vladar ali vladarica i. t. d., kteri je domovini velik dobrotnik bil ino verstnikom ino potomcem lep izgled sv. vere, ljubezni ino bogaboječosti. Tako častijo Moravci sv. Cirila ino Metuda, Čehi sv. kralja Vaclava ino Ivana (Janeza) Nepomucenskega, Polaki sv. Sta-
nislava, Žlezianci sv. Jadvigo, Hrovati sv. Štipana, Korošci sv. Ila, Štajerci ino Krajnci sv. Jožefa i. t. d. Spominu premnogih svetnikov pa so posebni dnevi odločeni, ino to je vzrok, zakaj se god cerkvenih ino deželskih varhov povsodi drugej obslužava.
10.	O prazniku v s ih svetce v, 1, listopada na koncu cerkvenega leta, obhajamo naše cerkveno občinstvo so vsimi svetniki vsili časov ino krajev, ino povzdigujemo serce ino oči proti sv. nebesom, tej presrečnoj domovini svetih služevnikov božjih, ktera je tudi konec našega živlenja, blažena dežela dušnega poželjenja; se njihove nebeške časti ino izveli-čanske sreče sereno veselimo; se s njihovimi prelepimi izgledi k jednaki kreposti ino zvestobi pod-badujemo; sc njih milim prošnjam zaupljivo priporočamo; nje verno častimo ino ljubeznivemu Bogu preserčne hvale doperuašamo za vse njim podeljene milosti, ki so njim k kreposti ino v nebesa pomagale ino ga ponižno molimo, milostivim tudi nas po blaženoj poti stalne kreposti v svoje nebeško kraljestvo vpeljati.
11.	Den po vsih svetcih obhajamo dušno. Zakaj cerkveno občinstvo obseže tudi tiste verne duše, ktere so zicer v božjoj milosti iz časnosti v večnost preminule, pa še ne pred obličje božje prišle, temoč še v stanu očiščenja terpijo ino si mile pomoči prosijo. Toraj je mati cerkva v verni ljubezni, ktera grob ino smert prešine, viasten den odločila, ki se njih milo spominja, za je moli, k molitvam primarja,
za je sv. mešo opravlja, ino na pokopališče se podavša sereno prosi, naj bi nje Bog skoro rešil ino v nebeško zveličanje poklical. Lučice, ktere verni po grobih semtertja prižigajo, plamenijo gorečo prošnjo: „Gospod! daj vsem pomerlim vernim večni mir ino pokoj, ino večna luč njim naj sveti.”
Tako je tedaj, kakor smo že v začetku slišali, katolško cerkveno leto s trojimi sv. dobami ino zmesnimi prazniki ne kaj druga, ko prevena predga črez sv. prigodbe ino resnice keršanske vere, veselo ogledalo lepih kreposti božjih svetnikov, ali prijazna kniga, v kateri lahko vsako leto znovič pregledujemo, kar je trojnojedini Bog za nas storil, pa tudi, kar mi storiti moramo, ako želimo srečo ino blagor Jezusovega odrešenja doseči. Na skerbi nam mora biti, obhajila sv. cerkve vsikdar prav obsluževati, naše misli, želje ino prošnje s cerkvenimi po raznih dobah primerno sedinovati ino sv. opravkom ni na nikaki način blaznega upliva braniti, te se bodo vera, upanje ino ljubezen gotovo v nas pomnožile, nas okrepile ino v našem živlenju vesel sad za nebesa rodile.
Kadar se tedaj koli k sv. obhajilu podajamo, si moramo vsikdar popred dobro premisliti ino k sercu vzeti besede kraija Davida, kteri praša: „Kdo sme hoditi na breg Gospodov? kdo stati na sv. mestu ? Ps. 23, 3. Tisti, kteri ima nedolžne roke ino čisto serce; kteri svoje duše ne vesi na prazne reči, ino ne vkani (golufa) svojega bližnika,” — kteri saj odsihmal vse to verno spolnovati sklene; — „tisti bo
dobil blagoslov Gospodov ino milostivnost od Boga, svojega zveličara,” Ps. 23, 4 — 5.
'Го nam poterdi kratka starodavna pripovest. Kar še je v Aleksandrii, imenitnem mestu na Egiptovskem, keršanska vera slovela, je tam živel pošten mestjan , črevlar svoje meštrije. Dober možek je imel dosta otrok, dela v sredmo, ino vendar sploh vsega dovolj. Njegov pervi sosed, tudi deviar, ali bez otrok ino vedno ves v delu, pa si nemore zmoči, temod čim dalje, tim bolj oboža. To ga pritisne enkrat pri srečnežu po-zvediti, s cim si ve pomagati, da mu vse tako lepo zdaja? Sosed ničesa ne zataji, temuč mu radovolno svojo skrivnost razodene. Najšcl sem, mu reče, velik zaklad, k kteremu smem vsakden pristopiti ino si vzeti, kolikor mi dojde. Ni se toraj čuditi, ako se moje gospodarstvo boljša. Ta pripovest ga je do živega zadela ino silno poželjenje obudila, tisti presrečni kraj berž zvediti. Dober sosed tudi temu ne odreče. Najde se tam , tako poterduje , zadosta blaga za naše celo mesto, ino reče hrepenečemu zjutra priti. Kako pa zjutra pride, ima marsiktero kredi za odložiti, ve zabavlati ino ga s lepim potolažiti. Dnes, prê končki, hočeva k sv. mesi itiino najni posel juter opraviti. Ko pa sledno novo jutro ravno tako odlaga, se srečeželni tovarž naveliča ino mu ves serdit preseka : „k mesi lehko grem, kader hočem, ino pot do cerkve vem sam najti. Kako dolgo še me meniš s praznimi besedami kermiti? Sosed, ki je le na ti oponos čakal, je imel odgovor že kredi: „Ne jezi se, mu reče; večkrat sem ti že kraj pokazal, kder se skrivno bogastvo shranuje, od kod si vsak den toliko blagoslova prinesem , da srečno zhajam ; stori tudi tako, ino si pred vsem k sercu vzemi Gospodovo besedo: „Jište naj po-pred božje kraljestvo ino njegovo pravico, ino vse drugo vam bode pridano.”

Drugo poglavje.
Cerkveni kraji.
-A-ko ravno je vera v Boga ino njeno zvunajno na-zočenje, pred vsem pa daritva, že tako stara, kakor človečki rod, je vender več tisuč let preteklo, da še niso imeli vlastnega kraja za s. daritvo in službo božjo t. j. niso imeli hrama božjega. Sina pervili starišev, potem Noe, Abraham, Jakop i. t. d. so darovali ili žerlvovali na ravnem polju ali na kakem hribu nad oltarjem postavljenim iz nevdelanega kamenja, in tamle Boga molili in častili. Še le Mojzes je (16sto let pred K.) po zapovedi božji v puščavi postavil sv. šator in ga s kožami pokril, da se je dal lehko razložiti in na potovanju v druge kraje prenašali; in še le Salomon je (tisuč let pred K.) na Zionskem hribu, kder je zadnjic sv. šator stal, postavil oni prekrasni temp el, kterega je imenoval stanovišče ili hram božji, ne sicer, kakor da bi to delo človeških rok nameravalo ali zamoglo bezkonč-nega Boga objeti, ko to v svoji molitvi pri posvečenju očitno izreče, temoč le da bi on svoje otroke, kadar na ti sv, kraj pridejo ino na njega kličejo, tam rad uslišal. Ino zares je Bog po svojem preroku obljubil: „Posvetil sim hram, kterega si meni postavil;
na veke hočem svoje ime tja postaviti, ino moje oči ino moje serce si naj bojo tam vsikdar. 3. kralj. 9,3.
Bolj obilno podučeni ko stari svet, spoznamo in čutimo mi tudi bolj popolnoma našo presveto dolžnost Bogu zvesto služiti; za tega voljo mora on tudi med nami svoj posvećeni hram imeti, kder se shajamo ga molit, slavit, si njegovih milosti prosit; kder Jezus naš srednik pri Bogu v presvetem resnem telu svetstveno med nami prebiva; kder se velika daritva ponavlja, ktcro je v spomin svoje smerti na križu postavil in zapovedal dopernašati do konca sveta.
Apostoli in pervi kerstjani še ven niso imeli lakšega posebnega hrama božjega, temoe iz pervega so se k molitvi ob 9. uri v templu shajali, potem pa v navadnih hišah in so tam molili i sv. večerjo obhajali. V Jeruzalemu so imeli svoje bogo-častne skupcine ili shode v tistoj velikoj dvorani ili izbani, v kateroj je Jezus zadnjo večerjo obhajal in n kateroj so apostoli sv. Duha sprejeli. Je pozneje edna premala bila, so se po večih razdelili, (ap. dja-nje 2, 46.). Ko pa so se grozni pregoni začeli in za nje na dosedajnih krajih ni več varnosti bilo, so se pogostoma sišli v podzemelskih votlinah, kletih, ja do v mertvaskih grobnicah. Na pobegu so sv. večerjo obhajali mahom pod milim Bogom, kder koli na polju ali v kakem Jesu, ali na barki, ja tudi v ječi, dokler nije cesar Konstantin Veliki (300 let p. K.) ker-šanske vere sprijel, jo za deržavno oznanil in ne samo kerstjanom dopustil si povsem rimskem ce-
sarstvu hrame božje staviti, temoč jih je več tudi na svoje troske sozidati dal.
Imenovali soje: shodnice, ker so se verni tam shajali; spomenike i mu č e n i s e a, ker so je v spomin mučencev in na njihove grobe stavili; baziliko t. j. po gerčki : kraljevske palače, ker so tak krasne bile in kralju vsili kraljev posvečene. Še le pozneje so jim dali pri Judih in paganih navadno ime tem p el, ker so se iz pervega vsega njihovega in cio imena skerbno ogibali. Mi imenujemo naše hrame božje cerkve, kar je gerčko in reče po našem: hram Gospodov ali dom (božji), ko še zdaj vladiškim ali škofovskim cerkvam rečemo, ktere pa tudi za stolne cerkve imamo, ker so blizo sedeža ali stolice škofovske.
Kakor so pobožni očaki radi na hribih in višavah žertvovali in molili, kakor je sv. šator in potem tempel v Jeruzalemu na Zionski gomili stal, ko je Jezus sam rad na bregih k svojemu nebeškemu očetu molil ino tudi na gori Golgati svojo odrešno daritvo dokončal; ravno tak so v prestarih dobah radi cerkve po bregih in višinah stavili, kder dalje proč od posvetnega hrupa in bliže nebesom se duh lahše k Bogu povzdigne. — Pa tudi to je lepega pomena, ako stoji cerkva sred keršanskih občin in hiš ko iz vekšine zdaj, kder je Jezus v sv. resnem telu noč in dan nazoč in tedaj sred svojih ovčic ko dober skerben pastir. Verne ovčice se ga med seboj vesele, se rade po njem ozirajo, ga rade poha-
jajo ali v poslih mimogređoć ga saj s zunajnim znam-njem hvaležno počaste in svojo ljubezen zkaže. Toda bi hiše ne smele preblizo in tikoma cerkve biti, da ne bi kde svetni hrup i glas žalil in odegnal s. tišine, ki naj vseli hram božji obdaja. Zvesti tej skerbi so toraj naši predstarši navadoma svoje cerkve objeli s ograjenim pokojnim prostorom, kamur so tudi svoje umerle pokapali (g. str. 65), da so tam v miru in pokoju spali; za to je imamo tudi za pokojne.
Cerkve so različne podobe po ukusu dobe, ktere so se stavile, ino po strožkih, ktere so zmogli. Pa že za prestarih dob so je zidali ali v križni ali v okrogli podobi. Križna podoba kaže, da so veri križanega Jezusa posvećene, okrogla pa, da si večni venec pridobi, ki to vero zvesto spolnuje.
Katolške cerkve razlikuje od vsakdanjih poslo-penj tudi jeden, dvoje ali še več stolpov, ktere so verjetno še le te staviti začeli, kadar so zvonove v cerkveno službo sprejeli namreč v 7. stoletju.
Zvoni so sicer že starodavna reč. Zvončeke ah' škrebetce (kregulce) so že Judovski višji mešniki imeli obleki prišite, da je ljudstvo čulo, kadar so v presvetišću za zagernilom aldovali. V skupštine in k službi božji pa so Judove vabili s trombami in trobentami, v ktere so leviti trobili. Pervi kerstjani so toga ne smeli, zlasti v pregonih ne, da se nebi biričem ovadili. Toraj so na tihem razpošiljali pote, ki so kraj in čas službe božje napovedovali. — Za cesarja Konstantina i še dolgo potem
so po vlastnih deskah s macleki klepetali, kar je daleč hrumelo. Se le v 7. stoletju, ko je cerkva že premožnejše vernike imela, ino nji umetnost rada stregla, so zvone v cerkveno službo vpeljali, kteri nas pri veselih in žalostnih prigodbah iz svoje višine milo nagovarjajo, podobni glasu nebeškemu, ki v radosti in bridkosti prijazno opominja serce, oči in roke k tistemu povzdignuti, od kterega vsaki dober dar pride, pa tudi pomoč v nedlogi, komur tedaj vselej in vsikdar vsa čast in hvala gre v besedi ia delu. Pcrve so v mestu Noli niže Rimskega slili, kder se naj bolsa ruda za zvone koplje. Od tlej so se tak veselo pomnožili, da ima sedaj vsaka, naj siromašneja občina, ktera ima svojo ccrkvo, tudi posvećene zvonove. Po stari besedi zvon svojo službo tak prepeva:
„Boga hvalim, ljudstvo vabim, duhovnike kličem,
„Svetke slavim, ure pravim, žal klenkam merličem.” Ve se, da so za zvonov voljo potrebni stolpi iz pervega še mali in nizoki bili in le počasu, s pov-zdigom zidarstva, takši nebotični velikani narasli, čijih višine in krasote sc zavzememo. Podobni so per-stu, ki v nebesa kaže, in kviški mole nam prave : „Iščite, kar je zgori, kder je Kristus v veličasti svojega Očeta.” Kol. 3. Ura, ki je rada na stolpih, nam preklicuje : „Ravnaj modro s časom ; zakaj ko ure, pretečejo tudi pobežna leta in ti potuješ po cesti, na kteri se ne bodeš poverilni.” Job. 16, 23. Križ na verhuncu stolpa nas uči, da moramo križanega Je-
zusa in njegov sv. evangelj naj više ceniti in ga očitno pred celim svetom spoznavati in častiti, ker od nikogar, ko le od njega naše zveličanje pričakujemo. Petelin, ki se včasi nad cerkvoj verti, spominja na s. Petra, pervenca apostolov, in na besede Jezusove, ktere je, na oljski gori njim ino tudi nam naročil: ,,Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo.” Mark. 14, 38.
Ako tedaj katolško cerkvo le od zvuna pregledujemo, nas njeni pogled že živo gene in obuja sv. nebeške misli. — Mirna tihoča, ki cerkvo obdaja ; njena podoba, različna od vsake posvetne ; pomembne slike po njoj in nad njoj ; stolp v višino moleči, ki v nebesa kaže ; široka vrata, vsem odperta ; od-stranost vsega, kar bi k posvetnemu služilo : vse to nam glasno pravi: „Tu gospoduje višji duh, tu je dom za nadzemelske nebeške reči.” In ako še znad stolpov zvoni zapojejo, jednaki mogočnemu glasu iz drugega sveta; in če od vsakod okoli verni urno prihajajo, brez razločka možje ino žene, otroci in serci, bogatei in siromaki, visoki in nizoki; in če se nobenemu uhod ne zabrani : se tudi tistemu, ki še nikoli ni cerkve vidil, misel vsili: Ti hram je ne samo jednega; vsi tu uhajajo ko v svoj občni očetov dom; vsi morajo v tistem namenu sem priti, in kar tu iščejo, mora vsem potrebno biti. In istina! vsi hodimo tja k našemu občnemu Gospodu, Očetu in Bogu, in njegova sv. beseda, ki jo tu slišimo, in nje-
gove sv. milosti, ki se tu delujo, so nam vsim ne-obhodno potrebne.
Ustopivši pa zdaj v ti hram, čiga zvunajšina že tak močno povzdiguje in svete misli budi, se raz-gerne pred nami svet, poštljiv in s rajskimi podobami in kipi okinčan prostor. Alj ko je k Mojzu, kadar se mu je Bog na goriHorebu v plamtečem germu razodel, govorilo: ,,Izzuj popredsvoječevle, zakaj mesto, na kterem stojiš, je sveto” 2. Moj z. 3, 5. tako se tudi nam pri ustopu govori: „Izzuj svoje čevle, t.j. odpoloži vse posvetno, prazno in grešno, in pridi s čistim ali barem s skesanim in spokorjenim sercem, ako hočeš božjo besedo uspešno poslušati, obhajilu sv. skrivnosti dostojno pribivati in prijetno k Bogu moliti.” To nam govori škropilnica pri uhodu znad strani. — Šega s vodoj se poškropiti V znamenje grešnega očišćenja, se najde že v starem zakonu. Višji mešnik in drugi strežniki so se morali na urok mivati, preden so v sv. šator stopili. 2. Mojz. 40, 29. Mi se samo prekrižaje čelo poškropimo, moleč s Davidom: „Poškropi me s šipantom, in bom očišćen; vmij me in od snega bom belejši.
Prostoru, v kterega se zdaj pride, se pravi cerkveni čolen, nekaj za voljo njegove dolgastc podobe, nekaj zato, ker so nekda sv. cerkvo Jezusovo in toraj tudi hram božji radi onemu čolnu ali brodu primerjali, iz kterega je Jezus na beregu stoječe ljudstvo učil. Luk. 5, 3. Tu so kre obuj strani klopi s sedeži in pokleknicami, in sicer po stari šegi, prave
4«
za možki, leve za ženski spol. Mladenci so pred moži, dekliči pred ženami; ljubi otročiči pa naj bolj predi v nazočju vsili.
Kern ali prednji del cerkvenega čolna je nava-doma pregrajen za duhovnike. Reče se mu duhovniške. V njemu stoji oltar ali žertvenik, ki je naj imenitneja reč v cerkvi.
Apostoli in pervi kerstjani niso imeli vlastnih hramov božjih, toraj tudi ne vlastnih oltarjev, temoč so presveto daritvo dopemašali na kakši mizi, ki se je dala premeknuti in v pregonih s seboj nesti. V Rimu v Lateranski cerkvi še danešni den edno kažejo, na kteri bi, prê sv. Peter bil meso služil. Ko pa je cerkva mir zadobila, si je vlastne cerkve in v njih nepremakljive oltarje sozidala in to ravno nad grobi mučencev, ker so nad njimi obletnico njihove smorti s sv. mešnoj daritvoj obhajali. Za tega voljo še imajo danešni oltari podobo mertveških trug (rakj in na vsakem je po stari šegi posvećen kamen v kterem so ostanjki svetnikov zapečatani. S tim običajem razodeva mati cerkva svojo vero, da še je sedinjena s umerlimi v Kristusi, kteri se tu daruje, spoveduje tedaj svojo vero v občinstvo vsih svetnikov ino nas po svojem izgledu podbada svetnike in njih ostanjke častiti, ki še so ostali od njihovih teles, ali od njih vlastine, ali od mučnega orodja, ktero je nje vmorilo.
In gotovo ! če že ljudi, ki se le za posvetno lepo obnašajo, če vladarje, vojvode, postavodavce,
umetnike po njihovi smerti še visoko castimo, in jim spomenike in stebre stavimo; če spomin svojih uraer-lih starišev, bratov, sester, dobrotnikov i. t. d. zmi-rom častimo in lepo hranimo : smo tim več dolžni svetuike, ki so za dušno in večno toliko koristnega dopernesli, v naj vekši časti imeti in njihove ostanjke poštljivo in skerbuo hraniti, ker nas zraven na njihove prelepe izglede in kreposti opominjajo in je nasledovati primarjajo.
Kakor je križ, na kterem je Jezus veliko odrešno daritvo sklenil, na višini stal, tako stoji tudi oltar, na kterem se ta daritva nekervavo ponavlja, nekaj više pred vernimi, da lehko vsi mcšnika pri sv. obhajilu vidé in ga od dela do dela pobožno slede. Stopnice pa, po kterih se k oltarju prihaja, lehko nazočijo, da se le po čednostih Jezusu približamo, posebno po ponižnosti, veri in sv. ljubezni.
Po starih cerkvenih predpisih se naj oltar proti solčnemu vzhodu postavi in to po misli sv. Ata-nazija zato: 1. da moleči pred oltarjem že s svojoj stajoj izpovemo, da nam vse dušno razsvečenje ravno tak od Boga prihaja, ko zemlji luč od izhodnega solnca; 2. da je oljska gora, na kteri seje Jezusovo terplenje začelo, od Jeruzalema proti vzhodu.
Iz pervega je u vsaki cerkvi le eden jedini oltar bil, na kterem se je na den le ena sv. meša brala, pri kteri so vseli vsi verni nazoči bili in k sv. obredi šli. Na koncu 4. stoletja so verni tak narasli, da jih cerkva na enkrat ni prijela ; za torej je vsaki den
več mešnikov me.šovalo. Ker pa ni dopuščeno bilo na den po večkrat na tistem oltarju mešovati, so jih več postavili, kteri so po svojem namenu ali drugih vzrokih razna imena imeli, namreč : veliki oltar, obredni oltar, križev oltar, oltar B. D. M. i. t. d. Popotni ali polni oltarje pa so prenesljivi. Takse imajo kre se vojaški duhovniki in oznanovavci vere med divjaki, da lehko tudi tam sv. mešo bero, kder ni blizo nobene cerkve.
Na sred oltarja je tabernakul, (tabornica) kije naj svetejši kraj in sedež v presvetem rešnem telu na-zočega Sina božjega, kteri tu resnično in bistveno ravno tak ko vnebesih prebiva po svoji obljubi: Glejte jas sem vsak den pri vas do konca sveta.” Mat. 20,20. Ker pa že je pri Judih sv. šator in škrinja božjega mira, če je ravno Bog tam pod kadilnim oblakom le na videž stanoval, tak prekrasno s zlatom, srebrom žlahtnim kamenjem in drugoj dragotinoj okinčan bil, da je bilo milo gledati, želi mati cerkva tim več, da bi se naši tabernakuli rajske lepote svetili. ,,Naj so, reče Ajski cerkveni sbor, če mogoče, iz čistega zlata, s dragim kamenjem nanisani, cerkvenoj podobi primerni, zuotri s sviloj povlečeni, zvuni pa olepšani s podobami zadnje večerje ali Jezusovega terplenja. Dno, kder presv. resno telo stoji, mora biti s snažnoj telesnicoj pogernjeno.” S tim priča cerkva svojo spoštljivost do presv. resnega telesa in svojo terdno vero v bistveno nazočnost Jezusovo.
Ven je dosta vbogih cerkev, ki si ne možejo tak krasnega tabernakula spraviti, ko predpis in pobožno serce želi; ali snažen je vender lehko povso-di, in je in vseli bode naj svetejši kraj vsake cerkve, kakor značajno znamenje, po kterem se ka-tolške cerkve od drugih kerstjanskili ločijo, pri kte-rih ni vere v vsikdarno, svetstveno nazočnost Jezusovo, kterim toraj tudi ne treba tabernakulov.
Nad tabernakulom se navadoma svétè sončno-žarne obsterti, pred ktere se presv. resno telo k očitni molitvi stavi. Tam stoje spominja na besede skrivnega razodenja 1. : „Vidil sem ednega, jednakega človeškemu sinu, čije persi je zlat pas prepasal : in pogledavši ga sem pred njim kleknul. — On pa reče : „Sem pervi in zadnji in živi; mertev sem bil in glej, na vse veke živim in imam kluče do smorti in pekla.”
Kraj tabernakula od obuj strani klečita, ko že nekda pri Judih v sv. šatoru kre zavezne škrinje, dva kerubina, s obličjem endrugom priklonjena, roke križema na persili, vsa naj serčneje nabožnosti navzeta. Opominjata presv. rešno telo dostojno moliti in sta vred veseli priči časti in hvale, ktero mu verni dajajo. — V prevelikih cerkvah so na velikem oltarju rade četiri lepe podobe, ktere vero, upanje, ljubav in nabožnost predstavljajo. Edna derži križ s dcsnicoj, s levicoj kupo, in gleda terdno gor v sv. nebesa; ona nazočuje vero. Druga ima v ednoj roki palmovko, s drugoj se na zidro opira, in se ozira po veri; ona nazočuje upanje. Tretja je bliščceega
obličja iu sklučenih rok, vsa vtopljena v primišlje-vanju večno lepote; ona nazočuje ljubav. Storta šviga kadilnico, in nazočuj e nabožnost. Vera stoji na pravem stranu velikega oltarja, upanje na levem. Ljubav in nabožnost klečite meti njima; le tabernakul ju loči, pred kterim molite.
Na vsakem oltarju, kder se sme mešovati, mora biti predi omenjeni posvećeni kamen s sv. ostanjki. Pokrit ima biti s snažnoj beloj ruhoj, ki se joj reče ollarnica. Ona spominja na belo tenčico, v ktero sta Jožef Arimatejski in Nikodem iz križa vzeto telo Jezusovo zavila in pokopala. Tudi nam kaže, kakor čisto in nedolžno mora naše serce biti, da zamoremo vredno Jezusa sprejeti. Nekda so premožnejše cerkve svoje oltare še s jako dragimi, zlato in sreberno pretkanimi ogernili pokrivale, na kaj še sedajne sem ter tja močno krasne predoltarnice spominjajo. Zraven še mora vsikdar križ na oltarju biti.
Sv. križ, zdaj tak imenitno in častito znamenje, je bil pri Rimlanih vsmertilo naj nižjih hu-dodclnikov, sužnikov in ptujcev in tak zaničovan, da niso nobenega rimskega gradjana na križ obsodili, ako je ravno bil naj gerša hudoba. Alj križ po samemu sebi nije nikako tak zaničljiv, ko so Rim-lani mislili; zakaj Bog ga je po celi naravi razširil, ko že sv. mučenec Justin pravi; človek ga ima v svojem telu, kadar roke k molitvi širi; drevje v steblu in razrašenih zverših; rokodelec v svojem orodju, v kladivu, v kleščah i. t. d. ; križ so vse ne-
dolano tiče, kadar po zraku plavajo. Kar pa je naš odrešenik na njem svoje sv. živlenje sklenul in nas s njim k večnemu žitku prerodil, kar je križ osobito znamenje Sina božjega, s kterim bode v nebeški časti prišel sodit živih in mertvih; odtihmal je naj svetejše in častitnejše znamenje, in mora tudi naša edina in naj vekša čast biti, ako želimo sv. apostola Pavla nasledovati, ki reče : ,,Bog me varji, da bi se s čim drugim ponašal, ko edino s križem našega gospoda Jezu Krista.” Gal. 6, 14. Že v pervili vokih jo za tega voljo vesolna cerkva sv. križu naj velkšo čast dajala, in ga s naj slajšimi imeni slavila. Kolike časti mu nije skazal sv. Peter, pervi zmed apostolov! K križu obsojen se nije imel za vrednega na tem sv. znamenju ravno tako viseti ko Jezus in je toraj terjal, da bi ga s glavoj proti zemlji križali. — In ko veliko spoštljivost in ljubezen do sv. križa je tudi sv. apostol Andraž občutil! Zagledavši to sv. znamenje, na ktero so ga k smerti obsodili, ga pozdravi s timi lepimi besedami : ,,0 ti ljubeznivi predragi križ, ki se mi v rajski lepoti svetiš, kar je moj gospod in odrešenik na tebi terpcl ; sprejmi me v svoje krilo in me izroči mojemu gospodu, da iz tvojega naročja temu v naročje pridem, ki me je na tebi odrešil.”
Kar pa je Konstantin Veliki vtem sv. znamenju in v keršanskoj veri, k kteri je on pervi iz med rimskih cesarjev pristopil (Y I. 312}, pomoč in zmago soper grozovitnega Maksencia dobil; in ko je po tem
(v letu 326) njegova mati Helena srečno po svoji sv. želji križ Gospodov pod mališkim templom naj-sla **), kterega so pagani na gori Kalvarii sozidali ; je prepovedal koga vec k križu obsoditi, in skoro je bil križ povsodi viditi, nad in u cerkvah in hišah; kerstjanski kralje in vladarje so si s njim kincali svoje krone; pri vsakem pobožnem obhodu se na-
Poprečno bervno najdenega križa je Helena svojemu sinu podarila. Alj on ga nazaj pošle rekoč, da sc ne sme ločiti, kar je Jezusova smert skup posvetila in veli na mestu, ker se je sv. križ najšel, naj lepšo cerkvo postaviti, in ga tam hraniti. V sreberno škrinjo zaklenjen in od samega vladika zapečaten je tam bil vërnim na po-češcenje od 326. do 614. leta. To leto so privihrali zma-gavci Parzi, so mesto požgali in tudi sv. kri/, odpeljali. Alj v 1. 628 od Rimlanov premagani, morajo pred vsem križ nazaj dati, kteri še bil pri miru v svoji škrinji zapečaten. Drugo leto ga cesar Heraklej v Jeruzalem nazaj pripelja inv preveselem obhodu spet vKalvarsko cerkvo postavi. Temu v spomin se vsako leto Malo križevo obhaja 14. kimovca ; 3. velkega travna pa Velko križevo v spomin najdenega sv. križa. Tudi nad Jezusovim grobom je cesar Konstantin dal prelepo cerkvo postaviti. Spomenjeni Parzi so jo požgali pervokrat. Spet sozidano so Muhamedanci v 1. 1009 razdjali drugokrat. Gerčki cesar Miha! Paflagohec jo je vnovič postavil in v 1. 1808 je pogorelo tretjokrat. V njoj je bila posebno sozidana grobna kapela, v kteroj vedno 44 svetil gori. Ona je bila pri tem požaru čudovitno obvarvana. Ko jo izpod razbeljenega zasipa odkoplejo, niso neti lesene dveri prežgane. Zdaj je cerkva pa nova in menihi Frančiškani so njeni oskerbniki in varhi.
prej nese ; cerkva se ga pri vsakem svelstvu posluži. Naj bolj se tedaj ne sme zgrešati na oltarju, kder se ravno križna daritva nekervavo ponavlja. Praviloma je nad tabernakulom, pa tudi na njegovih dve-ricah in opominja duhovnike in ljudstvo per sv. mesi na križanega Jezusa misliti.
Kraj tabcrnakula po levoj in pravoj strani stojijo svecjaki s čistimi vošenimi svečami, ki sc pri službi božji prižgejo. Te luči spominjajo na perve keršanske čase, sosebno na hujde pregone, za kte-rih so se kerstjani s služboj božjoj morali skrivati v temne in podzemelske kraje, ali jo po noči obhajati, pri čem jim je tedaj luči treba bilo. Pa tudi za lepote voljo užgemo luči, in da v sercu nabožnost budijo in vnemajo. Zakaj luč sploh, pred vsem pa večna luč pred sv. resnim telom, ktera bi, ko že njeno ime kaže, nikol vgasniti ne smela, nazočuje nam Jezusa, kteri se sam imenuje luč tega sveta, ki razsveti grešno neverno slepoto. Plamteče luči pa nam tudi pravijo zvesto skerbeti, da tudi naša vera vseli tak lepo gori, ljubesen tak živo tli, pobožnost tak milo in jasno k Bogu plamti ; ino kakor so cerkvene sveče iz čistega voska, bodi tudi naše serce čisto ali v pravi pokori očiščeno, da bomo vredni enkrat Boga gledati. Zraven tega so svetle luči tudi znamenje veselja, ker sv. pismo veselje in izveličanje rado imenuje večno luč, rajsko svetlobo; žalost in pogublenje pa temo, terdo temo. Nad vsakim oltarjem, sosebno nad velikim, se tudi sveti ve-
lika slikana ali izdolbljena podoba ktere božje osobe, ali presvete Device, ali ktcrega anjgela ali svetnika in svetnice, komur v cast je cerkva ali oltar postavljen ali posebnemu varstvu priporočen. To pa, da stavi cerkva sv. podobe, slike ali kipe na naj očitnejši kraj pred oči cele verne občine, nas uči, da ni zoper pervo zapoved božjo, temoč marveč dobro in koristno si kipe oskerbeti in je v časti imeti, ker k pobožnosti obujajo in tudi tiste, kteri ne vejo brati, prav umevno podučevajo v prigodbah in resnicah naše odrešitve in v lepih izgledih in krepostih svetnikov božjih. Za tega voljo je cerkva tudi umetnost v svojo službo sprejela ino okinča hrame božje s slikami, kipi, kakor tudi s brunastimi, kamnatimi, lesenimi i drugačišnimi podobami, Bogu , svetnikom in službi božji v čast, vernim pa v podučenje in pobožno obudenje.
Pred oltarjem je v katolških cerkvah tudi obredna (božja) miza, pri kteroj Jezus, ki se na oltarju daruje, verne s samim seboj obreduje. Po navadi je na pregraji, ki duhovnišće od ostale cerkve loči. Ogernjena je s snažnoj beloj ruhoj, da ne bi kde presv. resno telo na tla padlo, ako bi se vteguulo komur iz ust popeljati. Ob ednem opominja to čisto ogrinjalo si popred tudi serce grehov lepo očistiti, da ne bi po nevrednem presv. telesa sprejeli.
Del mesne daritve je sv. nagovor, nekdaj tak terdno s njoj sedinjeu, da je bil vseli zmed me-šoj. V ti namen je stala iz konca blizo oltarja ne-
koliko višja stolica, ktero so na stran oltarja potegnuli in iz nje božje besede oznanovali. Ko pa so se verni zelo pomnožili in cerkve tako povek.šale, da ne bi več vsi nazoči mogli nagovornika od oltarja razumeti, so napravili bolj sred cerkve terdne lece ali prižnice. Prižnica ima streho, da se glas v višave ne zgubi. Pod njoj nad govornikom se vidi bel golo-bek, podoba sv. Duha, kterega mešnik in verni pred predgoj za razsvečenje prosijo. Mešniku na desni je božje razpotje, ktero govornika opominja, da naj ne uči kaj druzega, ko križanega Jezusa. Pólek gori sveča, podoba vere, čije luč bi naj govornika in poslušavce razsvetila.
Tudi kerstirna t.j kerstni kamen ili studenec in spovednica, ki stekkerstu in pokori potrebni, kder se človek k bolšemu živlenju prerodi in ponovi, ste nekdaj bile blizo oltarja in to za toga voljo, ker izvira vse bolse živlenje od daritve in neskončnih zaslug Jezusovih, kakor od prevenega ponavljanja te daritve in tih zaslug, tedaj od oltarja. Pozneje so ju bolj nazaj na tiheje in mirnejše kraje prestavili in sčmtertja vlastne kerstilnice sozidali. — Kolikokrat se po njih ogledamo, spomnimo se in ponovimo sv. kerstne obljube: terdno v Boga verjeti, zvesto jegovo voljo spolnovati in sc skerbno vsega hudega in vse gizdosti ogibati. Ino bi nam smertni greh vest tlačil, vbogajmo spovednico, ki nas prijazno vabi hitro pristopiti in se s Bogom pomiriti, preden sonce zatone. — Ker imajo le župniki (far-
meštri) in jih namestniki pravico keršdevati, se ker-stirna ali kerstni studenec le v župnih (farnih) cerkvah znajde ; spovednice pa so tudi v poddružuicah. V starših cerkvah jih je kam več bilo, ker so naši predniki zelo pridno za svoje uevmerljive duše sker-beli in nam tudi v tem lep vzgled zapustili.
Kakor nekda v Jeruzalemskem templu tako stojijo tudi v katolških cerkvah daril niče, v katere se pobožni dari pobirajo, ali za cerkvene potrebe ali milodari za vboge. Po navadi nje cerkovnik v škrebelco ali silno pobira. K tako lepim namenom dober kerstjan rad pomaga, koliko premože ; in ako le samo vinar zmore, naj se spomni vboge vdove v evangelju in prelepe hvale Jezusove: „Povem vam, ona je ved dala, ko farizeji pri svojih bogatih darili5 zakaj oni lehko dajo od svoje preobilnosti; ona pa je dala od svojega siromactva in ne za človeške hvale voljo, temoč iz ljubezni do Boga.“ Luk., 21.1.
Se orgel na shodčh moramo spomenuti. One spremljajo pri službi božji vernih petje in drugo godbo (muziko). Gotovo je, da petje in godba, če iz pobožno nadušenega serca izvira in se prav obnaša, tudi v drugih pobožnost budi i s njoj nadu-šuje. Tak pripoveduje sv. Augustin v svojoj spovedi 9. knig. 4. glav. od cerkvenega petja v Milani: „Kar so se tisti glasi po mojem uhu razlegali, je ros la resnica v moje serce, iz nje so se vneli občutki sv. pobožnosti, in slojze so me oblile, in dobro mi je bilo.”
Za te pétne blagomilosti voljo reče sv. pismo, da clo anjgeli in svetniki Bogu hvalo prepevajo; in petje in sv. pesine so že v starem zakonu v službo božjo sprejete, čemur so psalme Davidove in druge himne dovolen dokaz. Po vzgledu Jezusovem, ki je po pervem obhajilu mesne daritve s svojimi učenci hvalno pesem zgovoril, Mark. 14, 26., so tudi apostoli in pervi kerstjani, kakor njihovi nasledniki vsik-dar petje visoko cenili, se ga radi pri službi božji poslužili in tak spolnili, kar že staro sv. pismo veli: Pejte Gospodu, slavite Gospoda, zapejte Gospodu novo pesem” i. t. d. K petju so že v starodavnosti godbo ali muziko pridjali. Že od Jubala, ki je pred Noevim potopom živel, se bere, I. Mojz. 4, 21., da si je citre in harfe napravil in s njimi petje spremljal. Tak je pozneje Mojzes zraven petja tudi godbo v službo božjo vpeljal, in jo s tim olepotil. Ravno tak so tudi kerstjani, berž ko so mir dobili, pri službi božji se raznega orodja poslužili, dokler se niso orgle znajšle, čijih počasni, veličastni glasi so sve-écnosti službe božje naj bolj primerni, in k pobožnosti naj bolj obudni. Perve so se v devetem stoletju v Poreči (Ahen) postavile. Imenitni godbeniki, goreča po veličastni službi božji, so potem složili tiste prekrasne mese, zadušnice, himne i. t. d., ktere serce močno vnemajo, sc nikol ne vstarajo in kterili se premila roka božja mnogokrat posluži, da krivover-nike in grešnike k pravi veri in pobožnemu živlenju preoberne. Zakaj prava cerkvena godba, ki včasi
milo veselja kipi ko radostno petje anjgelsko, včasi pa zagromi in zavrišči ko sodni grom in stok obsojenih, prešine človeško serce do naj skrivnejše zgibe, da se zbudi in ponovi.
Cerkve se derži žagreb t. j. dovolj prostorna hiša , v kateri se cerkvena sprava hrani, mešniki ob-lačujo in k sv. mesi pripravljajo. Za tega voljo mora v nji vse tiho in mirno biti.
Od vlastnih cerkev (župnih, redovnih in pod-družnic) se loče dvoje kapele, ki se tudi k cerkvenim krajem štejejo. Edne so po gradch in hra-meh. V njih se bere sv. meša ali včasi le ob izrečenih dneh in urah in za zlasti imenovane osebe, s tim, da drugi ne bi cerkveni zapovedi zadostili, ako bi tam in ne v svoji farni cerkvi po nedelah in Svetkih pri službi božji bili. Ce cerkva iz veljavnih vzrokov nekterim meso v domaćoj kapeli dovoli, jo drugim odreče, da ne bi ovčice svojega vlastnega pastirja zapuščale, ne predge zamudile, ne sv. svetstev pogrešale. — Druge kapele, ki se jim tudi reče križi, so pod milim nebom. V njih se nikoli ali le redko sv. meša bere, temoč tam se le rožni venec moli ali ktere druge molitve in litanije. Naj raji so po vaseh, ktere so daleč od cerkve. Manje še stoje sem-tertja po hribih, humih, ravninah, po raz- in križo-potju, kraj cest, mostov, bervi in brodov. Iz vekšine so je pobožni verni postavili v spomin kake posebne prigodbe, kake velike nesreče ali srečno odvernjene smertne nevarnosti. Navadoma je božje razpetje no-
tri, ali ktera druga podoba ili slika. Včasi jih stoji več zaporedoma, ki štirnajstere prigodbe iz Jezusovega terplenja nazočujejo in se sv. križev pot imenujejo. Milo je lakših pobožnih spomenikov gledati tu po višinah in dolinah, tam po hostah ali planjavah. Pobožno serce se jih razveseli, ker mu misli in želje k ljubeznivemu Bogu ravnajo. Ako delavec za rano na svoje delo gre ali se večer mimo donili verne, obstoji eno malo, sc odkrije, povzdigne oči in roke in priporoči svoje delo in njegovo rast premilemu Bogu, od kterega samega vsaki dober dar pride. Tudi ptuji popotnik se nekaj vstavi, si pregleda in premisli sv. podobe, si milo izdihne, in pri-poročivši se Bogu koraka naprej boksih misli.
Nikder pa ni toliko belih snažnih cerkev in cerkvic, ko po naših prelepih Slovenskih krajih. Skoro iz vsakega verhunca in naj višjega stermca molijo gor v sv. nebesa, podobne čistim devicam, ki za nas prose. Ptujim popotnikom zaigra začudjeno serce, in komaj se te lepote nagledajo.
K cerkvenim krajem spadajo tudi pokopališča, ker nje cerkva posveti za počitek svojih otrok. Ali zmislivši na ti kraj bi vsaki groze ostermel, ako bi ga mila vera ne tolažila, da vstanejo spet vsi k večnemu živlenju, ki tu v Gospodu zaspijo. Pervi kerst-jani so svoje merline pokapali kraj cest, po polju ali v grobnicah (žarvih), ko je takrat sploh šega bila, pozneje pa okoli cerkev ali pod njimi, kar je živim in mertvim prav kazalo. Živi so si večkrat na
5
svojo smert zmislili in se bolj skerbno pregreh branili; za mertve pašo bolj pogosto molili, ker so črez njihove grobe v cerkvo stapali. — Merlvih ne v pokoju, pokopališč ne pri miru pustiti ali je oskruniti, se je že paganom naj gerša hujdobija zdela. Tim već morajo naša posvećena pokopališča per miru in v casti biti; zakaj tu počivajo človeška trupla, bivši templi sv. Duha, ktera bode Bog enkrat spet prebudil in preobrazil. Za tega voljo že zavkažejo grad-janske postave, da naj so pokopališča obzidana ali drugače dobro ograjena in zaperta, da jih nič ne oskruni in jihovega mira ne moti. Cerkva pa tam posadi drevo sv. križa, naj bi vsi v njegovi senci mirno počivali, ki so v Gospodu zaspali, dokler jih njegov glas ne prebudi in prerojenih v večno zveličanje ne pokliče. Tudi škropilnico s posvećenoj vodoj pristavi, ki opominja ljubeznivo za tiste pokojne moliti, ki še menda v očišćenju terpijo ; na dušno pa naravna verne, da v cerkvenem obhodu sem pridejo pomerlim božjega smilenja prosit. (Glej dušno str. 42. št. JI.)
Po grobih so tudi križi in križeci nastavljeni, prosti leseni za proste in siromačke ljudi, ali iz kamna umetno izdelani krasni spomeniki velika-šev in bogatcev, kteri pa vsi edno in tisto besedo govore: da ta gomila kerstjana zakriva. Ob mertveč-kih spomenikih se pogostoma bero in vidé razne na-grobnice in pomenita nazočila, ktere ali ojstrc in grozne ali tolažne in vesele resnice naše vere oz-nanujo. Smerčjak s kosoj kaže smert, ki brez
razločka stare in mlade podira. Iztekla vodena ura,prelomljena sveča inzvernjena bakla kaže, daje živilenje izteklo, da je sterto in da ježivlenja prijazna luč vgasnula. Zidro je podoba upanja; sporočeni roki ste znamenje ne preterganega prijatclstva, ki bode ločene duše na veke tam sedi-nilo. Anj gel s trom boj oznauuje vstanitvo in sodbo, žitni ali cvetni venec pa rajsko žetvo in čast zveličanih. — Tak se tedaj do pokopališče, ki je nevernikom naj strašnejše mesto, prikaže vernim ko svet, častiten, ker od cerkve posvečen kraj, ko kraj pokoja, molitve in poduka, luler vse, kar nas tam obdaja, našo neobstojnost in prcminljivost glasno oznanuje, pa tudi naše vekovečno upanje v nebeško domovino, da po takem pokopališče živo budi in primarja iz hudega k dobremu živlenju.
Cerkveni kraji, in vse, kar se nam tam nazo-čuje, je tedaj po tem takem prav prilično, da nam sv. misli in želje vnema, voljo v dobrih sklepih krepi, in serce in dušo od zemlje v nebesa ravna. Ali kdor se nikoli ni potrudil visoke pomembe katolških cerkev in njihove cele zvunajne in znotrajne sprave prav spoznati, ve se, da ne bode razumel, kar duh bošji iz teh reči govori in one ga bodo marveč motile ko v pobožnosti podpirale. Komur pa nje luč sv. vere obsija, da vidi nebeške žare, kteri se iz njih svetijo, da zastopi božje nauke, kteremubrez glasa pravijo, bode gotovo občutil, kar nekda prebujen očak Jakop in bode s njim vred spoznal: „Resnično!
5«
tuje hram božji, tu so vrata nebeška.“ 1. Mojz 28.17. In kolikokrat pride skesanega ponižnega serca v ti sveti hram, ga bode nebeška milost oživljala in blagoslov božji spremljal.
Tretje poglavje.
Cerkvena sprava.
(Cerkvena sprava se reče vse, česar je treba za očitno službo božjo in za sv. svetstva, tedaj za bo-gočastna opravila. Razun docod premišlenih cerkvenih reči še spadajo k ccrkvenoj spravi: 1. cerkvena obleka; 2. cerkvena posodba; 3 cerkvene knige.
I.	Cerkvena obleka.
Da se očitna služba božja s dostojno lepotoj okinča in tudi od drugih, prostih in posvetnih opravil loči, je Mojzes že v starem zakonu po božji volji lastno obleko za bogačasfna opravila predpisal. Kolikor imenitnejše pa je meštvo, in kolikor svetejša je novo zakonska služba božja, toliko bolj pristoji tudi novemu zakonu vlastna, odločena cerkvena obleka. — Iz naj starše keršanske dobe beremo sicer le od sv. apostola Jakopa, pervega vladika Jeruzalemskega, da je imel za službo božjo, če ravno na-
vađno, pa vendar posebno obleko, ktere se je nikder indi ne poslužil. Znabiti da so tudi drugi apostoli za službo božjo vlastno, sveteno obleko imeli. Za pervih siromaških in pregonskih časov pa so kerst-jani tudi morali neko reč popustiti, ako ravno so globoko čutili, da je potrebna, koristna ali dostojna. Da pa je v drugem stoletju vlastna cerkvena obleka občno vpeljana bila, spričajo tistočasni vkazi, kteri mešnikom zapovejo se cerkvene obleke le pri službi božji poslužiti, ne pa tudi zvuni cerkve pri vsakdeni opravi.
Duhovščini lastovito oblačilo, ktero jo od vsih drugih stanov loči, ktero pri službi božji in zvun nje nosi, je do petna hala ali talar. On seže do pet, je brez vse posvetne lepotije, pri vladikih rudeče ali violčnaste, pri svetnih duhovnikih Černe, pri redovnikih v redu predpisane Černe, rujave ali bele boje in različno prikrožen. Njegova edina, po nobeni šegi ne prcmenljiva oblika (podoba) in boja opominja meš-nika, da naj ne gleda premenljivemu svetu dopasti, ker bi sicer ne bil služevnik nepremenljivega Krista, in njegova zvunajna čatitnost naj duhovnika primarja si prizadevali, da bode tudi vse njegovo obnašanje častivredno pred Bogom in ljudmi. Dalje še je duhovnikom lastovita ovratnica ali kolar in naglavni ca ali kvadrat, čije štirje konci križema sežejo,
Vlastna oblačila za službo božjo so:
1.	poramnica, ktera tudi vrat ogernc, kije nekdaj gol bil; celo črez glavo so jo nekdaj pote-
govali. Ona nazočuje celjado zveličanja in za tega voljo mole tudi mešniki, kadar si jo obdajo : „Posadi o gospod ! na mojo glavo celjado zveličanja, da premagam vražje skušnjave.”
2.	dopetnica ali alba, t.j. bela platnena mesna srajca do pet. Njena belina nazočuje čistost ino nedolžnost. Zato mole mešniki pri oblačenju: „Vmij me, o Gospod in očisti moje serce, da v kervi Ja-gneta očišćen si večnega veselja zavžijem.” Iz po-krajšane dolge srajce je pozneje postala
3.	kratka srajca ali rohéta, v kteri mešniki svetstva obslužujejo, predgajo i. t. d. Ima s dopet-nicoj ednak pomen.
4.	pas iz svile (Žide) ali dvoj erta, da se dopetnica nad ledovjem podpaše. On opominja mešnike k treznosti, zderžnosti in čistosti, za ktere si pri prepasanju prosijo, rekoč: „Prepaši me, o Gospod! s pasom čistosti in vgasni v meni vso nasladno po-želčnost, da v meni ostane krepost zderžnosti in čistosti.”
5.	naročnica na levici ne je po pravem oblačilo, temoč je bila nekdaj platnen robec za obrisanje puta; tedaj opominja mešnike se pridno truditi v Gospodovem vinogradu. Za tó tudi prosijo, kadar si jo nateknejo : „Bi vemdar vredno nosil naročnico slojz in težave, in tudi s veseljem sprejel plačilo za delo.”
6.	nadramnica ali štola, mešniku iz ram čres perse viseča, pri mesi nad njimi križema pre-prežena, je bila nekda beloplatncna in za snage voljo
vpeljana. Pomenila je po Jezu Kristu dobljeno očišćenje in posvećenje. Zalo še mešnik zdaj molijo : „Podaj mi Gospod ! obleko nevmerljivosti, ktero sem zgubil v pregrehi pervega slariša, in če ravno nevreden pristopim k svetim skrivnostim tvojim, naj vendar si večnega zavživam veselja.” Zdaj je ozka in iz druge robe, je znamenje duhovne oblasti, in zato le škofom in mešnikom pristojna. Ker pa v škofiji vsa duhovna oblast od škofa izvira, se tudi mešniki vpričo njih še le nadramnice poslužiti smejo, kadar jo škof njim podajo.
7.	mesno oblačilo ali kazula, v kteri škof ali mešnik mešujejo. Ona pomeni vse dolžnosti, ktere mesni stan naloži, ali po besedi Jezusovi, njegov jarem, in njegovo breme. Zato molijo tudi mešniki pri oblačenju : „Gospod, ki si rekel : Breme moje je lehko in jarem moj sladek, pomagaj mi nju tak nositi, da dobim tvojo milost. Amen.”
8.	plajš, s vekoj po herbtu, kina bivšo kuku-Ijico spominja. Nekda so sc ga v dežu in hudem vremenu poslužili, zdaj pa pri imenitnejših obhajilih, pri večernicah, obhodih, sprevodih, i. t. d.
9.	služnice ali dalmatike, vkterih duhovniki škofu ali drugemn mešniku pri veliki meši, pri obhodih itd. strežejo. One imajo kratke rokave, ko da bi bili podsukani, kakor pri pridnih delavcih, kar strežnike, če še niso mešniki, k pridnosti v nižjih cerkvenih službah opominja, da bodo vredni visoke časti sv. meštva.
Mesno oblačilo, plajš, sluznice, nadramnica, naročnica, in kupično ogernilo so s zlatom, srebrom in s sviloj pretkane in po raznih cerkvenih časih in duhovnih opravilih tudi različne boje ali barve in sicer a) bele ob vsih velikih Svetkih Gospodovih, za voljo veselja nad njegovoj veličastjo in po njemu zadobljenimi dobrotami ; potem ob Svetkih blažene device Marije, anjgelov božjih in tistih svetnikov, ki niso mučenci, za voljo njihovega nedolžnega, čistega živlenja; b) rudeče, (ki pomeni ljubezen), na dùhovo , ker je sv. Duh darovnik prave serene ljubesni ; in po Svetkih sv. mučencev, ki so iz prave ljubezni svojo kerv za vero prelili; c) zelene, (ki pomeni up), po nedalah in delavnikih od perve nedele po sv. treh kraljih do nedelo sedemdesetnice in od tretje po duhovem do perve advens e, ako na te dni ne pridejo nobeni svetki, za voljo veselega upanja do nebeškega kraljestva, ktero nam ravno rojen izveličar oživi in potem ko nas srednik pri Bogu s svojoj milostjo vedno oživlja; d) violčnate ali modre, viš nj ave, (ki je podoba zvestobe), v adventu, v postu, na pametvo, križeve dni, pri pokornih obhodih, ker je znamenje ponižnosti in pokore, ktera k Bogu obljubljeni zvestobi nazaj pelja ; e) Černe pri pokopih, zadušuicah, bilah in na volki petek v znamenje otožnosti in žalosti. Rumena boja je zmes bele in rudeče in velja za obe. Tak že nas tedaj boje cerkvene obleke učijo, kake misli, kaki občutki da nas naj sprehajajo pri vsakterem cerkvenem opravilu.
Zraven imenovanih oblačil še imajo vladika posebna oblačila in znamenja, a) je: stillar ali tu ničel a t. j. svilnata sluznica, ktero nose služniki in podslužniki. Ker pa vladika vse mesne rede v sebi sedinijo in delijo, jo tudi oni nosijo in sicer pod mesnim oblekoj ; b) cipele, (šoinji) s sv. križem k inč an e, zlato-in sreberno pretkane, in svilnate nogavice, čijih boja (barva) se po dopet-noj hali ravna, kar kaže na opomen apostolov: ,,Stojte tedaj obuti in kredi za blagovčst ali evangelj mira.“ Efes. 6., 15.; c) rokavice v spomin, da si pred Bogom roke vsega hudega čiste obvarjejo; d) belo krilo, ktero se sedečemu pod nebom v ednak pomen ogerne; e) perstanj, ki je nazočilo bez-končne večnosti, opominja škofa, da po svoji obljubi cerkvi, sebi sporočeni nevesti vsikdar zvesti ostanejo ; f) zlati persnik s podoboj Kristuso-voj naj imcnituejši kine škofov, ki vedno opominja Jezu Krista, naj višjega dušnega pastirja tak zvesto v sercu nositi, ko njegovo podobo očitno nad persami ;
g)	mitra ali škofova kapa, čije gori razplatjena in spodi sedinjena konca lehko vpodobita ternovo krono (spletenik) in tedaj terplcnje Jezusovo, kakor tudi Židove in pagane po Jezusu v edno vero se-dinjene, čije nestrašljivi varili imajo škofi biti; h) pastirska palica, čigave krivina iz škofove roke črez verne gleda v znamenje njihove duhovne oblasti in duhovnega sodnijstva nad vernimi. Nadškofje še imalo cerveno-rudeč krezelc ali plajšec
čez rame, ki je iz naj nježnejše ovčje volne , i s križi pretkan. Sam papež ga posvetijo in nadškofom pošlejo v znamenje njihove duhovne preoblasti. Ravno v ti pomen ima tudi jihova pastirska palica mesto krivdne po dvojni križ.
Tildi fantje, ki pri sv. mesi strežejo, imajo lastno, pomenito trobojno obleko; modro suknjo, črez njo belo kratko srajco, nad njoj rudeč krezelc, ktere boje jim pravijo, da Bogu le služba tistih dopade, ki so mu zvesti, nedolžni, ljubeznivi, ali vsaj v pravi pokori mu spet sedinjeni.
Lepa, krasna cerkvena obleka je tedaj dvoje koristi. Iz edne strani pripomaga očitno k dostojni veličasti, ktera službi božji pristoji; iz druge obuja in uči služebnike božje in verno ljudstvo. Škofe in mešnike opominja sv. dolžnosti in potrebnih kreposti, vènie pa dolžne časti do Boga in njegovih služeb-nikov. Za tega voljo so pobožni kerstjani vsikdar lepo cerkveno obleko kaj cenili in k njoj po svoji moči radi pripomogli bodi si s umetnostjo vlastnih rok ah s kakim darom ali sporočilom.
II.	Cerkvene posode.
Cerkvene posode se imenujo tiste, ktere so k bogočastnim opravilom potrebne in v ti namen od Cerkve posvećene. Judi so pri svoji službi božji močno krasno in drago posodo imeli, ko v sv. pismu beremo, in tudi od nje je veljala beseda Davidova: „Gospod ! jas ljubim krasoto tvojega hrama.” Ps. 25, 8.
Ednako vneti za čast božjo in lepoto njegove službe so tudi pervi kerstjani bili, in berž ko so premožnejše med seboj imeli, so lesene, perstene ali steklene posode, s kterimi so se od začetka morali za-dovoliti, hitro premenili s zlatimi, srebernimi, umetno kinčanimi. Takse so :
a)	kupa. Ime in podoba te posodbe je od prcsele-ga limbara v spomin, da se v njoj prečista sv. kri Jezusova daruje. Zet on je svojo presveto kerv apostolom v kupi podal, in ravno tak so tudi oni pri mesni daritvi sc kupe poslužili, ko to izrečno popričajo besede sv. apostola Pavla 1. Kor. 10, 16.: ,,Kupa, ktero blagoslovljamo, alj ni je delež kervi Kristusove?” Pa naj beržeje so te kupe le lesene, steklene ali glinaste bile za njihovega siromaštva voljo. Ali kar so pozneji kerstjani iz globoke časti do tega presvetega svetstva sami radi storili, je cerkva tudi predpisala, namreč da ima, če ne vsa, vsaj gorji del t. j. kupa sama zlata ali sreberna in pozlačena biti.
b)	p lit vic a, t. j. tista zlata, ali sreberna in pozlačena sledica za sv. hostio. Po navadi je na njoj vdolbljen križ, jagne, ali ktera druga podoba, ki na sv. daritvo kaže.
c)	kazal niča ali moštranca, s polmescem v sredi, kam se sv. resno telo djene, da se k molitvi izpostavi in v obhodih obnaša. Se le pri nas katolikih najde, ker le pri nas vera na vsikdarno svetstveno nazočnost Kristusovo živi.
đ) obredilnica, podobna kupi, s pokrivalom, v kteri se manše hostije hranijo za obredovanje vernih.
e)	miolkici za vodo in vino, zlati ali sreberni, za vsakdeno rabo stekleni.
f)	mivnica, za mivanje rok po daritvi, nekda potrebna, ker so si škof ali mešnik pri razločenju darovanih darov roke znesnažili; zdajno mivanje spominja nato in pomeni, da ima čistega serca biti, kdor presveto obhajilo obhaja.
g)	sodici za sv. olje in križmo, ki se rabi pri sv. kerstu, sv. poterdi, pri poslednem olju, pri mešnikovem redu in nekterih cerkvenih posvetitvah. Za spoved belenikov služi po h ranica,
'ki ima dva predelca. Gornji je za sv. resno telo, spodnji za sv. olje bolenikov.
h)	kadilnica in čoln e k za pokajanje pri različnih cerkvenih opravilih. S kadilom pri službi božji kaditi je že staro starodavna navada, in se clo pri paganskih narodih najde, kteri so svojim malikom kadilo aldovali. Dragoceno kadilo so tudi Judi pri svoji službi božji vžigali in kralj David je imel v nebo plavajoči dim za podobo Bogu prijetne molitve, proseči: „Gospod! naj vhaja moja molitva ko kadilo pred tvoje obličje.“ Ps. 140., 2. Kadilo so tudi modri iz jutrovega novorojenemu Jezusu podarili, in s njim po razlaganju sv. očakov njegovo božjo dostojnost naznamnali. V skrivnem razodenju se molitve anjgelov in svetnikov izrečno imenujejo kadilo v zlatih sle-
dicah. 5., 8. Pervi kerstjani so đišeće kadilo za to prižigali, da so si v votlinah in kleteh, kjer so za pregonov skrivoma službo hožjo opravljali, si hudi sopuh in čad nekaj zlajšali ; in tak se se tudi pri naši službi božji s kadilom okaja: v spomin na perve žalostne čase; v izraz Bogu dolžne časti in molitve ; in v nazočenje kokor naša molitva k Bogu vhaja.
i)	od kerstirne in škropilnice s škropilom smo že predi govorili, str, 61 i 51.
III.	Cerkvene knige.
Cerkvene knige se rečejo tiste, ktere zaderžijo molitve in običaje, ki so pri sv. mesi, sv. svetstvih in pri cerkvenih posvetih in blagoslovih predpisani.
Naj pervejše so :
a)	mesne bukve ali knige. One zapopadejo kratko podučenje crez običaje pri mesi zapovedane; po tem meso na vsaki den cerkvenega leta, in še naj bolj navadne posvete in blagoslove. Za zadušnice ali Černe meše so vlastne knige, ki jim rečemo Černe mesne knige.
b)	obrednica ali običaj ni ca zapopade molitve in posamesne obrede za sv. svetstva, posvete, blagoslove in pokope. V njoj so molitve in predpisani običaji, kako se imajo sv. s%restva, posveti in blagoslovi obsluževati, in pokopi opravljati.
c)	škofovska o bi čaj niča kaže, kako škofi svoja cerkvena opravila opravljajo.
d)	evangeljšce. V njih so evangelji in listi za svetke in nedele cerkvenega leta v maternem jeziku, izebrani iz sv. pisma.
e)	časoslovnica duhovna. Iz nje molijo tisti, ki so že v višjih duhovnih redovih, doma samotež ali špogajo (hekajo) skupno na shodih cerkveno časoslovje, ktero obseže duhovne pesmi, psalme, berila iz sv. pisma in cerkvenih učiteljev, po-krajšano živlenje svetnikov in prav jedernaste molitvice.
f)	cerkvena pratika ali kolendar. Ona kaže mesce in dni sončnega leta, vse cerkvene svetke in ósvetke; predpiše, ktera meša je kter den brati; ktere boje mora mesna obleka biti, kako se ča-soslovje moliti i. t. d.
Vse te knige, razun evangeljšc so spisane v latinskem jeziku, ki je po vesolni cerkvi, razun ne-kterih južno slavjanskih krajev, za celo službo božjo vpeljan, razun keršanskega nauka, očitnih molitev in nekterih besed pri sv. svetstvih. Nad tim ptujim nerazumnim in do mertvim jezikom se tisti potikajo, kteri ne vejo, da je pri razširanju vere po celem zahodu latinski jezik živ, naj bolj izobražen in za tega voljo za cerkveni jezik naj bolj prikladen bil. In ko je ljudstvo pomerio, ktero ga je govorilo, je ti jezik živel in še živi pri vsili učenih različnih jezikov in narodov, kferim streže k medsebojni porazumnosti. Za tega voljo ga je cerkva obderžala in še zato, a) da bi edini cerkveni jezik kazal edinost vere;
b) tla se sv. vera v jeziku, kteri je mertev in brez premenbe, naj lahše cista i brez pomot obvarje; c) da cast službe božje in cerkvenih opravil očivestno povzdigne, če se ne obhajajo v vsakdenem, temuč bolj skrivnem in kaliti svetčnem jeziku ; d) da druge knige in poduk v domačem jeziku tak vse na tenko razlagajo in vsakemu razumno, kteri se le hoče po svoji dolžnosti za dušno potruditi.
Vsa cerkvena oblačila, posodbe in knige, posebno tiste, ki so za cerkvena opravila zlasti posvečene, se morajo v časti imeti in se ne smejo nikoli več za posvetno rabiti. Je Bog že v starem zakonu kralja Baltazara še ravno tistega dne ob kraljestvo in živlenja djal, kterega je velel zlate in sreberne od tretjega svojih sprednikov iz Jeruzalemskega templa odnesene posodbe k gostiji prinesti in se prederznil s svojimi gosti iz njih piti (Dan. 5.); se tim manje sme novozakonska cerkvena sprava proti njenemu sv. namenu rabili, ker je za dosti ime-nitnejšo službo posvečena. Ce tedaj cerkva prepove cerkveni spravi čast kratiti, hoče s tim zabranit, da se sami službi božji neti od zdaleč njena veličast in svetost ne omrači. Ino tak se sv. cerkva, ko vsakod, tudi tukaj obnaša ko zvesta, skerbna nevesta za čast svojega nebeškega ženiha Jezu Krista, ko ljubezniva, za obujenje in zveličanje svojih otrok vneta mati.

Sterto poglavje.
Cerkvena opravila.
Cerkvena opravila so vse tiste oprave, ktere je Jezus sam zapovedal ali njegova od sv. Duha razsveccna cerkva, ino po kterih se Bogu ino njegovim svetnikom čast ino hvala daja, vernim pa božja milost podeluje. Takse so: I. sv. mešaj II. sv. svetstva; III. keršanski nauk; IV. cerkveni posveti ino blagoslovi; V. ka t olške mo li t ve ino pobožnosti; VI. cerkveni obhodi ino božji poti.
I.	Sv. mesa.
Ce že je ravno vera v Boga ino njeno zvunajno nazočenje, posebno pa daritva, tak stara, kakor človečki narod, je vender več tisuč (jezer) let preteklo, da še niso prave, Bogu resnično dopadljive daritve dopernašali, ino ne tak dostojno ko se sliši. Sinovje pervih starišev, Noa, Abraham, Jakop i. t. d. so darovali kakšo žival, sadovje ali ktero drugo reč ino še to celo prosto, brez vsake priprave. Mojzes, zvesti služebnik božji je sicer prav lepo ino pobožno sker-bel za velkšo čast božje službe ino je naj bolj daritev s prelepimi, pomenitimi ino veličastnimi običaji okinčal ; ali dari za daritvo so ostali poprejšni
namreč kakša neumna žival ali klera druga nečutna reč. Pravo ino večnemu Bogu primerno daritvo se je le nas presveti izveličar J. K. dopernesel ino do-pernašali učil. On edinorojeni Sin božji je svojemu nebeškemu očetu v neizmerni ljubezni, zahvalnosti ino poštljivosti sam se doprinesel (daroval), mu pokoren do smerti, do smerti na britkem križu, da bi nas odrešil.
V večni spomin ino v večno ponavljanje tote prave sam svoje daritve je Jezus sv. meso postavil, da bi v njegovi cerkvi ino pri njegovih vernih bila prava, resnična ino bistvena daritva. Zakaj vsi po-prejšni dari so bili komaj slabe podobe ali tcnje prave daritve; zato je po zadnji večerji, ktero je večer pred svojim terplenjem s svojimi apostoli v Jeruzalemu vžival, pod krušnoj ino vinskoj podoboj njim samega sebe podal s tistim telesom ino s tisioj kervjo, ktero je drugi den na križu daroval ino pristavil: „To storite meni v spomin.” S temi besedami njim je dal oblast ino zapoved prihodnič to storjati, kar je on nazoči njih storil: namreč pod krušnoj ino vinskoj podoboj njega s mesom ino kervjo njegovemu nebeškemu očetu darovati ino s njim sam se ino druge verne obredovati. Tota nckervava daritva, ktero je Jezus v večen spomin ino večno ponavljanje svoje kervave daritve na križu postavil, je presveta mesna daritva.
Ta daritva sv. mese se od daritve na križu v ničem ne razloči. Ravno ko na križu dopernaša Jeti
zus v bezkončni ljubezni ino pokornosti tu samega sebe nebeškemu očetu v večno čast ino zahvalo, vernim pa v pomoč ino odrešenje, za žive ino mertve. Sv. meša je tedaj nekarvava darifva novega zakona, preveni spomin ino ponavljanje kervave daritve, ktero je J. K. pri zadnji večerji pod krušnoj ino vinskoj podoboj postavil ino ktero on (naš večni veliki mešnik) vsikdar nevidno dopernaša po svojih vidnih mešnikih.
Veliko skrivnost sv. meše je tedaj na pervo obhajal J. K. sam nazoče svojih apostolov v Jeruzalemu ino potem vpričo učenca Kleofa ino njegovega to-varša v Emau. Luk. 24, 30. Za njim so apostoli, pervi škofi ino vsi njihovi nasledniki po naročilu ino oblasti, ktero jim je J, K. dal, do dnešnega dne verno, vsikdar ino povsodi ti sv. spomin njegove smerti s vernimi obsluževali. V apostolskem djanju 2, 42. beremo od takratnih kerstjanov : „Ostali so v apostolskem nauku, v priobčenju vlomljenega kruha t. j. v obhajilu presvete meše ino obredi, ino v molitvi.” Od naslednih časov pa cerkvena dogodbina to dovolno spriča.
Kakor pa je Jezus k pervemu obhajilu te presvete skrivnosti vse skerbno pripravil, namreč: da je viastno dvorano ali hišo za njo izvolil, svojim jo-grom popred noge vrnil, ino svedeno molitvo opravil, ino kakor se je on nckakših običajev posluži!, namreč: daje kruh ino vino blagoslovil, oči k nebesom povzdignil ino potier zahvalno pesem zgovoril; tak je tudi po njegovem izgledu ceikva sv. mešo s pre-
častnim kinčem obdala ino s mnogimi sv. običaji prav lepega pomena. Nekteri so žc v apostolskem času v navadi bili; n. p. da seje pri mesi sv. pismo bralo; da so psalme ino Očenaš molili; da so se v spomin mira poljubili i. t. d. Sv. apostol Jakop že je imel vlastno obleko ino papež Sikst, sedmi naslednik sv. Petra , žc posebne me.šnike, ki so mu pri sv. mcši služili. "V poznejih vèkih, posebno odklcr je cerkva ljubi mir vživala, je sv. daritvo vedno s velkšoj lepotoj ino svečenostjo obdajala, dokler je vse tak veselo doveršeno, ko je sedaj sv. meša. Ino če ravno v začetku ino pri koncu sv. mese ni vse neobhodno potrebno, je vendar vse koristno, podučno, ino podbudno.
Razjašnjenje mesnih običajev.
Nastop.
So mešnik juternico, hvale ino tudi pripravno molitvo k sv. mesi izmolili, si v žagrebu mesno obleklo oblečejo. Potem prejmejo pripravljeno kupo. Strežnik vzeme bukve, pozvoni ino gre pred njimi k žertveniku ali oltaru, oni pa še gor po stopnicah, razger-nejo belo telesnico (korporale) ino postavijo na njo kupo. — Nekaj sevstavši sklenejo roke ino siv tihi pobožnosti misli sebčrajo, prej ko veliko sv. opravilo začnejo. Ali mislečemu na presveto mesno daritvo ob enem jihova nevrednost ino grešnost na pamet pridem ino vest jim veh' Boga za odpušeenje ino milost prositi. Pohlevno se toraj ponižajoč se podajo
nazaj dol k naj nižji stopnici pred oltar, se globoko priklonijo ino prckrižijo v imenu Očeta ino Sina ino sv. Duha. S tim sv. znamenjem spovejo, da le od trojoedinega Boga vse dobro zaupamo, prosimo, dobimo, imamo; da le v jegovem imenu kaj dobrega ino zaslužnega storiti zamoremo. Za tega voljo tudi sv. meso ino vsako drugo imenitno opravilo ino reč s sv. križem začnemo ino končamo. Potem premolijo uzajemno s strežnikom, ki verne na-mestuje ino mesto njih odgovarja, tako imenovano nastopno molitvo. Ta molitva obstoji iz očitne spovedi (konfiteora) ino nekih manših molitvic, ki se vse s besedo amen sklepajo *). — V njih se izreče ino prosi: a) sereno veselje nad bližnim sv. obhajilom; b) strah pred sv. Bogom za voljo naše človeške nevrednosti; c) prošnja za odpu.šćenje ; d) zaupanje na božjo milostivnost ; i e) iskreno pozeijenje po sv. obhajilu.
Na to mešnik spet gor pred oltar grejo ino še pojdoč enkrat molijo za odpu.šćenje grehov, k čemu so tudi verne povabili rekoč: Oremus t.j.: molimo. Privši k sredi oltara glavo globoko vklonijo, molijo svetnike za prošnjo, kterih ostanki so tu hranjeni,
*) Amen je hebrejska beseda, ki ima dvoji pomen. Na koncu molitve ali prošnje pomeni: Bi se tak zgodilo, ali: bo se tak zgodilo, ino pravi, da si od Boga zaupamo, kar ga prosimo. Na koncu vere ali prisege i. t. d. pa pomeni: gotovo je tak, ali: resnično je tak, ino poterdi zgovorjcnc besede.
ino poljubijo blizo ijad njimi oltar, da skažejo svojo cast ino poštljivost svetnikom ino njihovemu spočetniku J. Kristu.
Tedaj se podajo ftiešnik na levi stran ali levi rog oltara, t. j. na tisti, proti kteremu je jihova levica, ce sok ljudstvu obernjcni; imenuje se tudi listni ; drugi je pravi stran ali cvangelski. Na levem stranu berejo iz mesnih knig vhod sv. mese, ki se vseli sklene s pesino: Cast bodi Bogu Očetu, Sinu i. t. d. Nekda so ga pevci ino verni peli, kader so mešnik k oltaru šli ali vhajali. Odtod mu je ime: vbod. Po pervi vhodni besedi rada cerkva celo meso imenuje.
Po vhodu se mešnik vnovič spomnijo človeške slabosti ino reve ino pojdoč pred sred oltara prosijo ponižno uzajemno s strežnikom za božjo milostivnost, trikrat rekoč trojno Kirie elejson, trojno Kriste elej— son, spet trojno Kirie elejson t. j. G o sp o d pomiluj, Kristus pomiluj, Gospod pomiluj; pervo, kak nekteri kažejo, k Očetu, drugo k Sinu, tretjo k sv. Duhu, v katerih milo pomoč oni i ljudstvo terdno zaupajo.
Pridejo mešnik v pred sred oltara ino zagledajo na tamošnem božjem razpelu (nad tabernaklom) preveliko ljubezen nebeškega Očeta, kteri je svojega edinorojeniga sina dal, da ne bi nobeden v zgubo ne prišel, ki v njega verje, vidijo svojo prošnjo že tudi milostivim oslišano ino preveseli te neizmerne, preobilne dobrote ino ljubezni zapojejo iz globočine zahvalnega serca: Gloria in ekscelsis Deo, t. j. Slava
Bogu na višavah i. t. d., v kteri pesmi presveti Trojici preserčno cast ino hvalo dopernašajo za vse podeljene milosti. Na koncu se s sv. križem prekri-žijo, da še s tim zvunajnim znamenjem poterdijo, kar so usta govorila. — V adventu, v postu ali korizmi, križne dni, ino pri mešali za pokojne vmoikne gloria, ker se taka vesela pesem ne primerja k pokori ino žalosti.
Na to poljubijo mešnik oltar ino vernuvši se k ljudstvu, ga pozdravijo rekoč: Dominus vobiskum t. j. Gospod (bodi) s vami, na kar strežnik odgovori: Et kum spiritu tuo t. j. i s duhom tvojim. Ti mešnikov pozdrav je zlo stari ino prelepi. Že v starem zakonu je anjgel božji Gedeona, Sod. 6, 12. ino višji anjgel Gabriel je prečisto D. M. tako pozdravil. In resnično, kar boljšega se vernim ne more želeti, ko da bi Gospod Bog s njimi bil ! pa tudi svojemu mešniku ne morejo verni kar boljšega želeti, ko da bi Gospod Bog s jegovim duhom bil, ga raz-svetoval ino krepil! Taksi ali mešnik ino verni uza-jemno naj boljše nebeške dare želijo.
Po tem blagem pozdravu stopijo mešnik spet na levo stran ino povabijo s besedoj : Oremus t. j. molimo vse nazoče k molitvi ino premolijo (pri péti meši pa prepejejo), cerkvene molitve, ki so za ti den vkazane, kterim se tudi pravi : skupne molitve, da se skupno za vse verne opravljajo. Njih perva se vsikdar ozira na cerkveni čas ali dnevno obhajilo; ostale se opravljajo na čast svet-
nika, kterega se cerkva ti den obhaja, ali za kakšo posebno potrebo. Po takem jih je nekokrat več, ne-kokrat manje; posebnost pa je to: velkši je svetek; manje jih je, naj velkše praznike se le samo e d na moli, zato ker takse dni, kader obhajamo veseli spomin preobilnih milosti božjih, tudi le en občutek naše serce zavnema, namreč hvala, ktera se tudi v e dni molitvi izreče. Kaj posebnega je tudi to, da so zelo kratke , ali vendar polne visokega zapopadka. Sklenejo se vse s besedami: „Po našem gospodu Jezu Kristu, k te ri s teboj živi ino kraljuje v jedinosti sv. Duha Bog od vekoma d o vekoma.“
Po tem sklepu nas cerkva uči, kako moramo moliti, namreč v imenu Jezusovem t. j. po jegovem nauku ino njegovih zaslužbah, kakor on sam veli: Vse, kar bote Očeta v mojem imenu prosili, bo Vam dal. Ivan 16., 23. Strežnik odgovori: Amen! (t. j. bi se tak zgodilo, kakor smo molili!)
Po skupnih molitvah preberejo mešnik sv. b e-rilo ali pismo, kije kaki del iz apostolskih pisem, ali iz drugih staro-aii novozakonskih sv. knig. — Tu nas apostoli ino preroki učijo , kar je sv. božja volja, dajo zamoremo spolnovati s njegovoj pomočjo, ktero smo si v skupni molitvi sprosili. Iz sv. pisma pri službi božji kaj brati, je stara šega, ktera v apostolske čase seže ino že je tudi pri Judih navadna bila. Sv. evangelist Lukaž 4 16. piše, da
je Jezus sam v Nacarejski sinagogi nekaj iz preroka Izaja bral ino razložil.
Na koncu se strežnik v imenu vernih za oznanjeni nauk lepo zahvali rekoč : Deo gracias t. j. bodi Bog zahvaljen.
Da bi verni vtegnuli slišane nauke bolj premisliti, so v pervih časih pčvci psalme peli. Danes berejo mešnik mesto njih samo nektere verstice po kterih sledi: Aleluja t. j. : hvalite Gospoda. Tistokrat ino iz tistega vzroka ko gloria-vmolkne tudi aleluja. Mesto nje se moli molitva žalostnega pokornega pomena ; nekda se je počasnma pela.
5 mcš pa je, pri kterih se se tu posebno lepe sv. pesmi berejo, ki se jim pravi: sekvencia t. j. nasledile. Zelo so stare. Ne ve se več, kdo je nje složil, ali da so spisavci od božjega duha obilno na-dušeni bili, spriča to, ki sv. glasi tih pesem globoko v serce sežejo ino pobožnost vnemajo. Zato ostanejo vekoma nove. So nasledne:
I.	Na cvetni petek.
(Stabat Mater dolorosa.)
Mati je pod križem stala,
Jokala no žalavala,
Njeni Sin tam visel je.
Kaka to je bolečina,
Mati vidi vmreti Sina,
Meč prebode njoj serce.
Kaka žalost ino sila Je v Marij’nem sercu bila, Vidla sina v mukah **) je. Sina, ker ima razbito,
S ranami telo pokrito,
Ker za greh daruje se.
Kdo bo gledal brez vsmilenja, Kelko Mati ’ma terplenja V smerti Sina svojega?
Ah! kdo ne bi v solzah plaval, Če bo težo premišlaval,
Ktera njoj je k sercu šla.
Grehe ljudstva na se vzeti, Vidi Jezusa terpeti,
Vdati šibam se voljno.
Gleda svoga Sina milo,
Ki ga vse je zapustilo,
Kadar nagnul je glavo.
O ljubezni polna Mati!
Daj mî s teboj žalovati,
J z ljubezni jokati.
Da bi taka v men’ gorela, Kako ti si v sercu ’mela Proti tvòmu Jezusi.
Vtisni tvòga Sina rane
V	moje serce, da ostane
V	njem vsikdar od njih spomin. Naj da vem, kar v sodni hiši,
V	temni ječi no na križi Terpel je za me tvoj Sin.
Daj, da s teboj solze staeem, No si s njimi lice zmačem, Dokler tukaj še živim.
S teboj polek križa stati,
No tam milo žalovati Z celega serca želim.
Tvojo žalost, o Divica! Mučencev ti vsih kraljica!
Tudi v mojo serce vlij. Kristusovo smert, terplenje Skoz prihodno vse živlenje Daj mi premislavati.
Daj , da tvòga Sina rane Dodo v mojo serce vžgane, Njega kri očisti me?
Da sc pekla nimam bati,
Varji ti me ljuba Mati,
Kadar s menoj v sodbo gre.
Kdar mi svet bo zapustiti, Jezus daj skoz Mater priti K tebi, da premagam vse.
Daj, kclar telo bode vmerlo,
Da se duši bo odperlo Večno iz veličanje. Amen.
П. О vuoimi.
(Vietimæ Paschali.)
Iagnetu velikonočnem Hvalo dajo naj Kristjani.
Rešilo je Jagne ovce:
Kristus je nedolžen spravil Vboge grešnike s Očetom.
Smcrt ino živlenje čudno Sta med soboj se borila:
Vojvoda živlenja vmorjen Smert premagal, živ zdaj vlada.
Nam povej, povej Maria,
Kaj si vidla ti na stezi?
Grob sem vidla Krista živ’ga:
Slavo vstavšega od smerti:
Angelce no pótno ruho.
Vstal je Kristus, v njega upam:
Gre pred vami v Galileo.
Re's je Kristus vstal od mertvih:
Kralj, zmagavec nas se vsmili.
Amen. Aleluja.
92
III. Na duhovo.
(Veni sancte Spiritus.)
Pridi sveti Duh ti dnes,
In razlij čez nas z nebes Tvoje svete luči žar.
Pridi Oče vbogih ti,
Tvojo luč nam v serca vlij, Pridi, daj nam vsak tvoj dar.
Ti naj vckša si milost,
Nase duše sladki gost,
Sladki naš oblahkotnik.
V	trudi si počitek naš,
U vročini hlad nam daš,
V	joku si naš tolažnik.
O ti luč izvoljena,
Da bi le napolnila Tvojih vernih serca vsa.
Nič brez tvê svete moči Dobrega v človeku ni,
Nič ni neškodljivega.
Vmivaj, kar je gerdega, Zmakaj, kar je suhega,
Vrači, kar je bolnega.
Vgibaj, kar je terdega,
Vžari, kar je merzlega,
Vižaj, kar je spačnega.
Daj, ki na te verjemo,
In na te zaupamo,
Tvojih darov sedmerost.
Kreposti zaslužljive,
Zadnič pa zveličanje,
Daj veselo nam večnost.
Amen. Aleluja.
IV.	Na telovo.
(Lauda Sion Salvatorem.)
Hvali Sion Zveličarja,
Hval’ pastirja no vižarja S pesmarm zahvalnimi.
Bi se Mu vse časti dale,
On je vckši, ko vse hvale,
Ga ne znaš prehvaliti.
Živi kruh, ker nas oživlja,
Dues posebno čast dobivlja,
Po vsem svetu moli se.
On pri jedi je večerni Dan bil družbi dvanajsterni Prej, ko Jezus terpel je.
Da bi se mu polna hvala,
Glasna no vesela dala,
Serce poskakovalo !
M
Dnes se spomnimo veselo,
Kak je sveto Resno telo Pervie blo postavljeno.
Pri ti mizi nova dala Se daritva nov’ga Kralja,
Stari aldov konc ima.
Staro je od novega,
Senca od resnice vsa,
Noč skoz den premagana.
Kar pri mizi Kristus storil,
Krez vino in kruh govoril,
V	svoj spomin On djat’ veli.
Sveto skoz besedo dano Berž se v zveličansko hrano Kruh in vino spremeni.
Nauk se Kristjanom dava,
Da pri mesi sprem enj ava Kruh se v meso, vino v kri.
Kdor pa um, okó omaga,
Živa vera tam pomaga Zoper znanih red reči.
V	totih le podobah raznih,
V	rečih ne, le v znamnjih praznih, Imenitne reči so.
Meso, kri — znaš jesti, piti: Vunder Kristus ves je skriti Pod podobo vsaktero.
Kteri koli Njega vživa,
Vsaki celega dobiva,
On ne da se razdelit’.
Eden vživa, alj stoteri,
Vsaki po ednaki meri: **) Vunder vživan ni povžit.
Vživa dober, vživa hudi :
Alj v tem najdeš uzrok tudi Smerti’ alj zveličanja.
Hudim smert, dobrim zdravilo: Glej ednako obhajilo Kak razločen konc ima.
Če se hostia razlomi,
Ino dade troha komi:
Telko on dobi, ne dvomi,
Kelko v celi liostji je.
Reč nobena se ne loči,
Le podoba se razkroči,
V	kteri Kristus ves nazoči Nikdar ne pomenša se.
Glejte angelska je hrana,
Za popotnike je dana,
Kruh otročji imen’vana,
Psom ne sme se davati.
V	znamnjih Bog to htel je dati, Kdar dal Izaka zaklati:
96
Jagne velkonočno ofrati:
S Mano je nasititi.
Dober ti pastir, kruh pravi,
Vsmilen Jezus nas ozdravi:
Ti nas pasi, nas obvari:
Nas z zveličanjem obdari Tam v nebeškem kraljestvi.
Ti, ker vse Ti je mogoče,
Ker nas paseš tu vmerjoce:
Daj nam tam pri mizi biti,
Vselj se s Teboj veseliti V tovaršiji zvoljenih.
Amen. Aleluja.
V.	Na dušno.
(Sodni den — Dies irae.)
Zadnje sodbe strašna sila Bode svet v pepel skadila,
David pravi no Zibila.
Kaki strah bo nas stiskaval,
Kdar sodnik se perbližaval,
Ojstro vse bo razsodaval!
Tromba bode glas tê dala,
Grobe čudno razorala,
Vse nas k božjem tronu gnala.
Smert, natvora bo stermela,
Kdar bo stvar se oživela,
No račun s Sodnikom ’mela,
Kniga bo naprej se dala Ino v njoj reč vsaka stala,
Ki bo v sodbo se jemala..
Kdar se bode to godilo,
Bo vse skrito se odkrilo,
Nié bez kazni se pustilo.
Kaj sirota hčem začeti,
Koga za prošnika vzeti,
Kdar pravičen bo v trepeti!
Kralj prestrašne veličasti! Miloserčnost ti je v lasti; Resi grešne me oblasti!
Spomni Jezus se ljubljeni! Da si bil zveličar meni;
V pogubljenje me ne ženi!
Iskal si me, si počival, Križan kerv za me prelival ; Da bi trud zabstonj ne bival. Greha sodnik strahoviti!
Hoti preje odpustiti,
Ko račun če ojster priti! Vbogi grešnik jas zdihujem, Velki krivec obledujem; Prosim, naj da milost čujem! Ker si Magdaleno zvišal,
In razbojnika oslišal,
Boš še moje zdihe vtisal!
Ni kaj vredna prošnja moja;
Naj pak reši milost tvoja Večnega me nepokoja.
Le med ovce me postavi,
In od krivih proč tam spravi Tja na srečni kraj, na pravi!
Bi me htel v nebesa vzeti,
Kadar grešnik bo prekleti
V	živem ognju že pripeti;
Jas te prosim zaupljivo,
Glej serce mi malo živo ;
V	skerb me vzemi milostljivo.
Den bo joka ino straha,
Kdar se zemlja strosi raha,
Kdar bo grešnik vstal iz praha !
Bodi Bog mu milostivi,
Ti moj Jezus ljubeznivi
Daj vsem dušam večni pokoj. Amen.
Je to vse prebrano, grejo mešnik v sredo oltarja, ino prosijo ponižno priklonjeni ino s sklenjenimi rokami za milost božjo, da bi vredno ino dostojno oznanovali njegov'sv. evangelj. Zmez prenese strežnik mesne knige na pravo ali evangeljsko stran, nekda zato, ker je prostora trebalo za dare, ktere so verni darovali ino na levo stran polagali; zdaj pomeni ta prcnošja evangeljšc, kako se mora sv. evangelj od ednega kraja do drugega oznanovati.
Sedaj prekrižijo mcšuik evangeljšce i sebe ino berejo na ti den odločeni e va n g el j. Tudi verni se prekrižajo ino ga stoje poslušajo, zato da svojo poštljivost do besede božje nazoèijo ino pripravnost, jo skerbno spolnovati. Vojaki ino duhovni križniki prémejo za orodje, kar kaže, da hočejo sv. vero tudi s mečem braniti. Na koncu poljubijo mešnik evangeljsce ino strežnik se zahvali v imenu vernih za oznanjene sv. nauke, rekoč: Laus tibi Kriste! t. j. hvala Tebi Kristus!
V starših časih so mešnik zdaj stopili na lečo (prižnico, predganco), kije tik oltarja nekaj malo višiša stala, so evangelj (udi v domačem jeziku prebrali ino ga razlagali ali primerno predigo (nagovor) imeli, ko še je zdaj v nekih krajih navada, kdcr nije cerkva prevelika, daje mogoče na ravnost od oltarja povsodi predgara razumeti. — Očivestno je bila ta šega prav primerna. Predga kratko pred sv. obhajilom kaže božjo besedo ino milost v neločljivi zavezi; verni ravno podučeni še vnetega serca presveto skrivnost obsluža-vajo, ino nikdo, ki hoče pri celi sv.meši biti, nemore predge zamuditi. To je vzrok, zakaj cerkva v drugi zapovedi samo sv. mešo pobožno poslušati veli, od predge pa nič ne govori, ker je tak zmez mese bila.
Od začetka meše do konca predge seže pervi del sv. meše, ali pripravna meša, ki so ji nekdaj tudi rekli: meša nevernih, meša poduče n cev, da so docod tudi podučenci ino neverni smeli na-zoči biti, ino pokorniki.
To jim je cerkva dopustila, naj bi nje molitve vèrnih ino slišana božja beseda k veri ino pravi pokori obudila. Po predgi so morali se iz cerkve podati, ino zdaj se je počela v la st na meša, kteri je bilo ime: meša vernih.	•
Mesa vernih.
Začetek lastno prave meše je kredo, t.j. vera. Po dokončani predgi premolijo namreč mešnik ino ljudstvo vero ino poterdijo s toj molitvoj, da oznanjeno besedo božjo verjejo, ino obujajo ino oživljajo s njoj svojo vero, prej ko skrivnosti polno obhajilo obhajajo. Ta vera ali to priznanje sv. vere, je N i-cejsko-Stambulska, ki se od apostolske vere le po tem razloči, da so neki členi bolj na tenko razloženi, zato je tudi nekaj dolgša. Mešnik jo molijo stoje s sklenjenimi rokami; le pri besedah: „In o se je velo ve čil” i. t. d. vklonijo koleno, na koncu pa se s sv, križem prekrižijo. Pri mešali za mertve ino nekterih drugih se tudi vera ne moli.
Po izmoljeni veri poljubijo mešnik oltar ino ver-nuvši se k ljudstvu ga pozdravijo.
Veseli svoje premoljene ino vnovič posvedočene vere (ali slišane božje besede) se mešnik i verni spet ljubeznivo pozdravijo, uzajemno si rekoč: „Gospod s vami,” „I s duhom tvojim.” Mešnik se spet naprej obernejo, zapojejo: Oremus t. j. molimo, ino povabijo s toj besedoj k verni molitvi pri započetku daritve. O fertorium ali daritvaje zdaj tiha kratka
molitva, ki samo iz edne ali nekterih verstic ali kak-šega sv. pregovora obstoji. V pervi cerkvi so cel psalm prepevali, dokler so verni obhod (ali ofer) okoli oltarja imeli ino svoje dare darovali: kruh, vino ino drugi živež. Od tih darov se je naj popred ode-bralo, kar je potrebno bilo za sv. obhajilo ino za sv. obred vernih; kar je več bilo, je ostalo škofu ali mešniku v prevžitek ino za vboge. V poznejih časih so mesto tih darov kakši denar mešniku podarili ino prosili, da bi se njih ino tistih pri sv. mesi posebno spomnili, ktere so njihovi molitvi priporočili. Ino od tod ima začetek še sedajna navada, da se mešniku na sv. mešo da, t. j. za poseben spomin pri sv. mesi, ktera pa sc vsikdar za vse verne bere, za žive ino mertve. Krivo pa je recti: sv. mešo plačati. Vsaka meša je za vse, pri vsaki se za vse verne moli, nikdo si je ne more za sam se osvojiti, nikdo ne plačati. Krivo se zato tudi reče : meša je plačana ali meša bode se brala za I. I., mesto: pri tej sv. meši bode poseben spomin za I. I. Kar se tako rekoč na mešo da, je le pripomoček mešniku, da se lališe preživijo, lahše vbogim pomagajo. Ino za tega voljo so premožnejši verni vsikdar radi svojim pastirjem pripomagali, se ravnaje po besedah Jezusovih: „Delavec je svojega plačila vreden” Luk. 10,7. ino po besedah sv. Pavla 1. Kor. 9, 13. „Kteri oltarju služijo, naj tudi od oltarja živijo.”
Po stari cerkveni šegi še so dnešni den sem-tertja pri nekterih mešah med daritvoj obhodi, pri
kterih verni darila darujejo. Postavim pri pervi mesi novoposvečenega raešnika, ob božiču ali vuzmu za vbo-ge, pri mešah, ktere rokodelci vsako četert leta imajo.
So mešnik molitev k daritvi prebrali, razgernejo kupo, primejo zlato plitvico (patene), darujo sereno moleč na njo položeno hostio vsemogočnemu Bogu, ino napravijo zadnič s njima križ nad telesnicoj. Ti križ, kakor križ s kupoj ino pogosti križi, ktere mesnik s rok oj napravijo, pomene, da jim je pri nekervavi daritvi vedno kervava daritev na sv. križu na misli. Hostia je presen kruh iz samega pšeničnega cveta (t. j. naj lepše moke), da je Jezus naj beržej v presnem kruhu pri zadnji večerji sv. meso postavil, ker je kvašeni kruh že velki četertek Judom prepovedan bil. Tak tudi k vinu neke kaple ali kance vode perlijejo, zato da je naj beržej tudi Jezus po Judovski navadi nekaj vode perlil, ga Bogu v da-ritvo priporočijo, glavo vklonijo ino pohlevno prosijo, da bi blagovolil oboje milo sprejeti ino je blagoslovijo s znamenjem sv. križa.
Ker so mesnik poprej sami dopernešena darila razločili ino odbrali, so si pri tem roke zamazali, ino treba je bilo po daritvi si nje očistiti ino vrniti. Se-dajno mivanje rok pa je samo cerkveni običaj, kteri mešnika opominja na znotrajno čistost, ker le čisti na duši ino sercu dostojno stoji pred oltarjem ino pred sv. obličjem božjim. Zato tudi pri vmivanju molijo: V nedolžnosti si želim roke vrniti i. t. d.
Privši v pred sred oltarja še mešnik enkrat doperaešene dare večnemu Bogu ponižno priporo-
čiio ino vcrnuvši se k včrnim spomenijo ludi nje za tó prositi, rekoč: Orale fratres i. t. d., t. j. „Molite bratje, da bode moja ino vaša žertva-posvetnica-prijetna vsemogočnemu Bogu.“ na kar jim strežnik odgovori: „Bi sprejel Gospod žertvo iz rok tvojih v slavo ino čast imena svojega, tudi v našo korist ino vesolne sv. cerkve svoje.”
Tak blizo že presvetemu obhajilu kipi mešniku serce sv. pobožnosti, ktera jim skoro pregovoriti ne da. Iskreno ino vroče, pa tiho molijo toraj na-sledne molitve, ktere se zato tudi imenujo: tajne ali tihe molitve. One so skupnim čisto podobne, samo da že bolj očitno od sv. obhajila govorijo. Se tudi končajo, ko skupne — ali kakor da bi pobožnosti vneto serce prekipelo, začnejo mešnikjihov konec glasno prepevati ino v nasledni slavni ino hvalni pesmi, ki se ji pravi prefacion ali predgovor, verne očitno primarjati, da bi tudi hvaležni svoja serca povzdignuli ino sdruženi s nebeškimi trumami večnemu Bogu čast ino hvalo dajali.
Zapopadek te hvalne pesmi se ravna po raznih cerkvenih časih ino Svetkih, ali njeni konec je vsik-dar trojni sanktus, t.j. sveti, sveti, sveti i. t. d. kterega je nekda ljudstvo pelo ino še ga zdaj tam poje, kder se sv. meša v domačem jeziku služi, kakor je to iz vekšine pri Slavjanih. V znamenje začetka se zvončekom pozvanja. — Pa tudi zato se pozvanja ali posebna sveča prižge, ali še več bakel, da vérne opomeni sereno ino pobožno moliti, kolikor
naj bolj zamorejo , ker se zdaj naj iraenitnejši del sv. mese začne, namreč mesni kanon t. j. mesno vodilo — čiga jedro je presveto obhajilo. Verni si za voljo tega ponižno pokleknejo ino sv. tihola se razlije po vesolni cerkvi. Mesnik sami potolažijo svoj glas ino molijo bolj počasno ino tak rabo, da se le sami čujejo, nasledne molitve, v kte-rih vroče prosijo, da bi Bog nazoča darila milo sprejel ino nebeški blagor ino blagoslov podelil naj poprej svoji sv. katolški cerkvi, svojemu hlapcu papežu , škofu, vladarju ino vsem katolškim kerstja-nom. Tako moleč želijo spolniti, kar sv. apostol Pavel opominja, rekoč: „Prosim vas, da naj poprej prošnje, molitve, priprošnje ino zahvale dopernašate za vse ljudi, za kralje ino vse gosposke, da mirno ino tiho živlenje vživamo lepo pobožno ino pošteno; zakaj tak je prav ino dopadljivo pred Bogom, našim izveličarjem.“ 1. Tim. 2., 1. — 3.
Pri tem spominu za žive se spomnijo tistih posebno, ki so se jihovi prošnji priporočili, kakor nazočih vernih ino vsili, za ktere so sosebe moliti namenili. Ino da bi jihova molitva bolj krepka bila, nazivajo poštljivo precisto D. M., vse blažene apostole ino mnoge mučence po imenu ino vse svetnike sploh, da bi jim pomagali božjo milost ino pomoč sprositi po našem gospodu Jezu Kristu. Amen. V starem zakonu so roke na glavo tistih žival polagali, ktere so mesto sebe Bogu darovali ino žertvo-vali. S tim so nazočili, da bi radi vse svoje grehe
ino dolge na nje prenesli (položili), naj bi je s njihovoj prelitoj kervjo pred Bogom vrnile. V ravno lem smislu položijo zdaj mešnik svoje roke na sv. darila, je s sv. križem blagoslovijo, ino prosijo, da bi Bogu prijetne bile, nas s njim pomirile ino nam k zveličanju pripomogle v Jezu Kristu.
Strežnik zdaj spet pozvoni, ker se naj svetejše opravilo začne. Mešnik pobožno premižlojejo, kar je Jezus v Jeruzalemu po zadnji večerji storil, kader je to presv. daritvo vstanovil ino pervokrat sam obhajal ino oni vse ponovijo in storijo, kar je on tam storil: vze-mejo kruh, povzdignejo oči k sv.nebesom, zahvalijo, pokrižajo blagoslovijo ino rečejo prav razločno ino pošt-Ijivo : „To je moje telo.” Kleknuvši počastijo zdaj presveto telo pod krušnoj podoboj ino vstavši ga tudi ljudstvu povzdignejo v počešeenje. Strežnik da s zvončekom znamenje. — Ravno tako primejo kupo s vinom, zahvalijo, ga blagoslovijo ino izgovorijo besede Jezusove : „To jekupamojekervi, novega in večnega zakona, skrivnost vere, ki se prelije za vas ino za mnoge v o d pušče nje grehov. Kolikokrat koli to storite, storite to v moj spomin. Ko poprej telo, tako počastijo ino molijo mešnik in verni tudi kerv Gospodovo. Tudi iz zvonikov se ob Svetkih pozvanja, ino nenazoče vabi k molitvi presvete skrivnosti, nekervave daritve sina božjega, ki se ponavlja na oltarju božjem.
Od sihmal, po izgovorjenih besedah Jezusovih, je nam on sam pod vidnoj krušnoj ino vinskoj po-
doboj cisto tak nazoč, kakor nekda na križu, sam se za nas nevidoma darujoč s telesom, kervjo ino dušoj v naj velkši pokornosti ino Jjubezni, svojemu nebeškemu očetu v daritvo slavno, častno, pomirno, zahvalno, prošivno, na nekervavi način, po svojem vidnem namestniku, mešniku.
Na vse to mislijo živo po sv. obhajilu mešnik ino vèrni; zato molijo iskreno ino preponižno, da bi Bog to ponovljeno, nemadeno, čisto, posvečeno daritvo blagovolil tak milostivo sprejeti, kakor je milostivo sprejel dar pravičnega Abla, ino očaka Abrahama ino svojega visokega mešnika Melhizedeka, ino da bi vsem, ki se nje dostojno vdeležijo, svojo božjo milost podaril ino blagoslov nebeški po Jezu Kristu. Amen.
Ljubeznivo molijo zdaj tudi za tiste, ki so že iz časnosti v večnost preminuli, pa še si ne vživajo obličja božjega, namreč za vse verne duše v očiščenju, da bi se Bog črez nje smilil ino jim dal večni mir ino večno izveličanje po Jezu Kristu. Zakaj prava ljubcsen seže črez grob; ljubezniva daritva Kristusova obseže žive ino mertve.
Pri tem spominu za mertve se mešnik tudi tistih posebno spomnijo, ki so jim posebno priporočeni.
Po tem še mešnik enkrat v pričo ponovljene daritve za nazoče žive molijo, ino spomenuvši se človeške nevrednosti vdarijo, na pol k včrnim obernjeni, skrušeno na perse rekoč : „Tudi nam grešnikom, tvojim služebnikom, ki na obilno tvojo milostivnost
zaupamo, daj delež s tvojimi sv. apostoli, mučenci is vsemi svetniki po Jezu Kristu, po katerem, s katerim ino v katerem ti vsikdar vse dobro stvariš, posvetiš, oživiš, blagosloviš ino podeliš, sebi i sv. Duhu v vso čast ino hvalo. Amen.”
Med toj molitvoj prekrižajo mešnik v znamenje živega spomina na križno daritvo s krušnoj podoboj večkrat vinsko, povzdignejo potem obe eno malo, kakor da bi ju vnovič darovali, ino sklenejo tak kanon, naj imenitneji del sv. mese.
Ali v živi nazočnosti ponovljene presvete daritve Kristusove, iz ktere nam tak obilno božje milosti prihajajo, molijo še zdaj mesnik zaupljivo ino s serč-nim glasom Oče naš, ktero molitev nas je Jezus sam učil ino v njoj naučil si v njegovem imenu vse prositi, kar je dušiitelu koristno ino potrebno. Zadnjo prošnjo izreče strežnik vimenu vernih ino mešnik jo sklenejo s besedoj amen, kar očitno kaže, da mešnik ino verni skupno pri sv. meši molijo ino darujejo.
Primši s desnicoj zlato plitvico, molijo mešnik po Očenašu, ko da bi zadnjo prošnjo nastavljali: da bi nas Bog rešil od vsega zlega preteklega, zdaj-nega ino prihodnega ino nam milostivo mir podelil, da bi brez greha ino straha srečno živeli, se s plit-vicoj prekrižijo ino sv. hostio na njo položijo. Od-krivši kupo ino poštljivo klekmivši razlomijo nad njoj hostio na dvoje ; od ene polovice vlomijo spet košček, ino ga v kupo spustijo. To je bilo nekdaj za
njihovo obred. Ostalo položijo na plitvico; to je bilo poprej za obred vernih. Slično pa ti razioni sv. hostie lehko pomeni silno smcrt Jezusovo, kteri nas je s Bogom pomiril ; zato želijo tudi mešnik vernim pri lamanju sv. hostie mir Gospodov.
Po tem molijo ino počastijo Jezu Krista, skrivoma nazočega v sv. resnem telesu, ino se pobožno pripravljajo k sv. obredi. Zato bijejo mesnik trikrat ponižno na perse rekoč: „O jagne božje, ki odjemleš grehe sveta, smili se črez nas.“ Tretjokrat pristavijo: ,,daruj nam mir.“ Se tri podobne molitve premolijo.
Tedaj kleknuvši primejo mesnik s levicoj presveto resno telo, se na pol obernejo ino zmes na perse bijoč izgovorijo trikrat pobožno ino pohlevno besede paganskega stotnika: „O Gospod, jas ni-sim vreden, da greš pod mojo streho, te-moč rečisamo eno besedo ino zdrava bode moja duša.“
Ino obred ovaj e se molijo ponižno: „Telo (k er v) Gospoda našega J. Krista ohrani mojo dušo v večno živlenje. Amen.“ Ino vživaje presveto resno telo ino kerv hvalijo ljubezni vnetega serca Boga za to preveliko milost, kijih v tem presvetem svetstvu skrivoma edini s Kristusom ino vdeleži njegove smertne daritve.
Kar mcšnik-molijo tudi verni na tihem. Nekda so tudi s njimi vred k vs. obredi pristopili, kar še se zdaj sem no tja pri nekakih posebnih obhajilih
zgodi. Barem morajo na duhoven način Kristusa vživati t. j, sv. poželjenje obuditi, da bi vredni bili, ga sprejeti.
Med obredovanjem vernih so v starih časih psalme peli, komur v spomin zdaj mešnik po obredi ino spravljeni kupi samo eno verstico iz na levi stran spet prenesenih mesnih knig molijo. Zato se tudi ta molitvica veli komunio t. j. obredna molitva.
Po sv. obredi, kder so se s Kristusom sedinili na svetstven ali samo duhoven način, si mešnik ino verni ponovijo bolj milo ino zaupljivo uzajemni blagi pozdrav: Gospod s vami,“ — „ I s duhom tvojim.“
Potem stopijo mešnik spet od srede na levo stran oltarja ino molijo poobredne molitve, ktere so po obliki ino broju skupnim ino tihim molitvam celo jednake, zapopadejo pa bolj hvalo za sprejete milosti ino milo prošnjo, da bije nam Bog blagoslovil. Zdaj je konec mese. Mešnik še hitro enkrat verne pozdravijo s blagim pozdravom: Gospod s vami, ino potem njim konec meše oznanijo rekoč: Ite misa est t. j. ite mešajestc (sporočena.)
V poprejših časih so po meši več molitev molili, za to so mešnik vernim ne rekli oditi, temuč so nje povabili še s njimi moliti rekoč : Benedikamus Domino t. j. hvalimo Gospoda. Za toga voljo še se zdaj v adventu, v postu ino ob drugih pokornih dnevih reče : Benedikamus Domino, mesto : Ite missa est.
Ali sv. materi katolški cerkvi bi se nemilo zdelo, če bi svoje otroke brez božjega blagoslova odpustila. Zato se se mesnik spet naprej obernejo, globoko vklonjeni se enkrat sereno prosijo, da bi večni Bog presveto daritvo milostivno sprejel ino nam svoj blagor ino blagoslov podelil ino se vernuvši blagoslovijo verno občino s sv. križem rekoč : N a j vas blagoslovi vsemogočni Bog Oče, ino Sin, ino sv. Duh. Amen.
Poslednič še preberejo začetek Ivanovega sv. evangelja, kteri oznanujc večno bitje sina božjega v Bogu ino njegov prihod v človečtvo skoz svoj porod v mesu ino opominja mešnika ino verne, to previsoko skrivnost globoko ino živo si v serce vtisnuti ino hvaležno ino zvesto po sv. veri živeti. — Samo po tistih nedelah, križevnih in pokornih dnevih, na ktere kakši svetek pride, da se toraj pri sv. mesi sveténi evangelj bere, se na koncu mese mesto? Ivanovega evangelja prebira evangelj nedelni ali križevni ali pokornega dne, ino to je vzrok, da se ob tih dnevih mešne knige spet na pravo stran prenesó.
Pohlevno ino pobožno, kakor so k oltarju pristopili, se podajo mesnik zdaj spet nazaj v žagreb, slečejo cerkveno obleko, ino zahvalijo Boga sereno za blagoslov nebeški, ki so ga po sv. daritvi prijeli.
Ako zdaj na koncu celo sv. mešo pregledamo, nam dozdajno, če ravno kratko razjasnenje sv. mesnih običajev ino molitev dovoljno kaže, da je
Ili
vse visokega, pobožnega pomena, lepo podučno ino obudno, da vse nebeške resnice sv. vere očitno na-zočuje ino obilno sv. misli ino občutke v sercu obu-duje. Tu si kerstjan lehko zgledne, kak se ima s Kristom vred večnemu Bogu darovati s dušoj ino telom, mu pobožno vdan, ponižno zahvalen, poln ljubezni , zvesti ino pokoren v vsaki redi do smertne ure. (.Glej str. 9. št. 9.) — Za istino ! kdor sv. mešo po njenem visokem pomenu v vsih njenih delih pre-štima (razumi), ino ve iz njih brati, kar umu ino sercu pravijo, bo v njih lehko spoznal ino začutil milo luč sv. Duha, kteri je cerkvo razsvetil vse tak modro vravnati, kakor je božji časti ino izveličanju vernih naj bolj primerno. — In kdor sv. mešo vredno posluša ino vse pobožno premišluje, dobi gotovo blagoslov , kteri iz nje tak obilno rosi. Vera, upanje ino ljubezen se mu bode oživela, da iskreno ožali ino certi svoje grehe ; da sv. obljube stori ino se popolnoma poda v sv. božjo voljo, s ednoj besedoj : obdarjen s milostjo božjoj bode hišo Gospodovo zapustil ino blagoslov nebeški ga bode domo spremljal k vsakemu opravilu. Pobožni kerstjani se za tega voljo ne zadovolijo samo po nedelah ino Svetkih sv. mešo poslušati, temoč tudi po delavnikih, kader le vtegnejo, ino vidoma rasejo v kreposti, srečni zado-volnosti ino dobrih delih za nebesa.
II.	Sveta svetstva.
Da bi človek zamogel se vredno vdeležiti odrešne daritve Kristove, ktera se v sv. mesi ponavlja, ino po bezkončnih zaslugah presvetega odrešenika spet otrok božji ino njemu prijeten dar postati, nas J. K. nije samo učil, česar je za to treba, temoč je tudi sedmera svetstva (sakramente) postavil, v kterih nam oznanjene in k tomu potrebne milosti daruje pod takšim vidnim znamenjem, ktero nevidno milost očivestno nazočujc.
Svetstvo je tedaj taka naredba Jezu Krista, ktera dušo posveti. To že pove ime. Bolj očitno ino razločno še to pove latinsko ino laško ime : sakrament, (sakra mente) t. j. sveta misel, namreč takša naredba, takše opravilo, ki napravi misel sveto; ki posveti.
Svetstva pa posvetijo na troji način: a) ali znovič svetost podelijo, ali b) podeljeno povišajo, ali c) zgubljeno spet pridobijo. (Sbor Trid. 7. sed.) (Kakšo nevidno milost pa ktero svetstvo podeluje, nazoči očivestno z vu naj n o vidno znamenje; za voljo tega spadajo svetstva tudi k zvunajni službi božji.) (Glej str. 8. št. 7.).
Svetstva so sedmera: 1. sv. kerst; 2. sv. po-terda ; 3. presveto resno telo; 4. sv. pokora; 5 sv. posledno olje; 6. sv. mesni red; 7. sv. zakon. — Ravno sedem jih je, da so v našem živlenju sedmere glavne okolnosti, kder božje pomoči posebno
potrebujemo. 1. kader iz prirojenega grešnega stana v cerkvo ino kraljestvo Božje prestopimo, po J. Kristu prerojeni na duhu kakor v nove stvari (kerst); 2. kader s letmi skušnjave prirasó ino vojska s njimi, da nas ne obladajo (poterda v veri) ; 3. kader nebeške dušne hrane potrebujemo ino se s Kristusom popolnoma sediniti ino okrepiti želimo (resno telo , sv. obred); 4. kader slabi zagrešimo ino ločeni od Boga si razjokam in skesanega serca odpušeenje grehov prosimo ino spravo s njim (pokora) ; 5. kader kdo v duhovni stan — v dušno službo stopi (mesni red); ali 6 kader kdo v zakon stopi ino za časno ino večno srečo sebi sporočenih nevmerljivih duš skerbeti ima (sv. zakon) ; 7. kader hude bolečine, smertne brhkosti ino groze prihajajo (poslcdno olje).
Razun presvetega resnega telesa, ktero je Jezus po zadnji večerji pred svojim terplenjem vstanovil, je on vsa ta svetstva oskcrbcl po svoji vstanitvi, ko se je večkrat svojim učencem prikazal ino nje kakor nam apost. djanje 1, 3. pravi, bolj na tenko črez kraljestvo božje podučeval.
V starem zakonu so že tudi (nekakša) svetstva imeli, ali kakor druga služba božja so tudi ona bila nepopolna, ker je čas dopolnjenja šele v Jezu Kristu prišel; so bila bolj podoba pomoči, ko prava pomoč.
I. Sv. kerst.
Vsih pervo ino naj bolj potrebno svetstvo je kerst. On je kluč , kteri dveri odpre v cerkvo ino
8
kraljestvo Jezusovo vsim, ki hočejo v trojnoedinega Boga verjeti, se greha odpovedati ino po sv. božji volji živeti : „Pojdite po vsem svètu, ino učite vse narode ino je kerstite v imenu Očeta ino Sina ino sv. Duha-“ Mat. 28, 19. „Resnično, resnično ti povem, reče Jezus k Nikademu , kdor se ne prerodi iz vode in sv. Duha, ne pride v kraljestvo božje.“ Jv. 3, 5.
Nek kerst so že Judje imeli. Če je namreč kter pagan k njihovi véri prestopil, so ga s vodoj polili v znamenje, da se ima odzdaj vsili paganskih vraž, grehov, hudobij ino krivic čistega ovarvati. Tudi Ivan kerstnik je tiste, ki so hoteli v carstvo Mesijevo priti, s vodoj polil ino kakti grehov vrnil, njim rekoč, da se naj spokorijo.
Po zapovedi Jezusovi so apostoli hitro po sprejetju sv. Duha učiti začeli ino so v Jeruzalemu blizo tri tisuči Judov kerstili, ki so njim verjeli, nje spre-vodivši k potoku ali reki, kder so je s vodoj poškropili ali polili. Tako so tudi oni ino ostali vére oznanovavci drugod storili, ko nam n. p. apost. dja-nje 8, 38. od učenca Filipa pravi, kteri je denarni-čara Etiopijske kraljice Kandace pojdoč podučil, ino kader sta se do vode perpeljala, ga tam kerstil.
Kader so kerstjani mir ino cerkve dobili, so po navadi le v cerkvi kerstili, ino sicer den pred velkih Svetkih, posebno v saboto pred vuzmom ino duhovim, zato še se zdaj na velko ino duhovo saboto kerstna voda blagoslavlja. Zmes od enega do druge-
ga kerstnega časa so nove keršence skerbno v veri učili, opominjali ino na kerst pripravljali. Počasi so začeli v vsakem času kerstiti ino tudi male otroke ino novorojeno deco, 1. zato, ker je potrebno ino koristno, da se grehu ko naj berž liuda moč odvzeme ino prereže, 2. zato, ker nije dvomiti, da bo vsaki dorašeni gotovo zelo rad, da je hitro od mladih nog k Jezusu prišel ino si njegovih posvečujočih milosti ino naukov vžival ; 3. da že so tudi od začetka včasi tako storili. Ireneus t 253 piše: „Od apostolov je cerkev šego sprejela tudi otroke kerstiti.” Ino Gregor Nazianski piše: „Naj ti ne utegne greh tvojega otroka pogubiti; že od zibele ga naj Duh čisti.”
Po starih zapovedih se v cerkvi kersti; le zelo slabo ino bolehno dete se sme tudi doma ali drugod kerstiti.
Kerstni običaji pa imajo sledeči red ino pomen:
Kerščenec pride k cerkvenim vratam ino čaka tam; zakaj stopiti v sv. hišo Gospodovo še nima pravice, ker še mu nije posvečen. On ne pride sam, temuč s botrom i sbotroj,ki sta priči sv. zaveze, ktero zdaj keršenec s Bogom stori. Pri malih otrokih tudi mesto njih govorita, ino sv. obljubo storita.
Mešnik pristopijo, obdani s modroj nadramnicoj inoidajo pred vsem ksrščencu ime nekega svetnika, zato da bi mu svetnik bil prošnik pri Bogu, lep izgled nasledovanja ino spomin, da zdaj v občino svetnikov pride ino ima sveto živeti.
Po tem prašajo mešnik kerščenca: J. „Kaj si želiš od cerkve božje?” ino on sam ali boter ali botra odgovori: „Vero.” „Kaj ti da vera?” Odgov. „Večno živlenje.” Na to mu rečejo: „Če hočeš v živlenje priti, derži zapovedi, ljubi gospoda, Boga svojega iz celega svojega serca, iz cele svoje duše, ino iz cele svoje misli; ino bližnega kakor samega sebe.”
Po tem vdihnejo mešnik kerščencu v obraz mole, da naj nečisti duh iz njega izide ino prostor da sv. Duhu razsvetniku ; ga na čelu ino persah pre-križijo ino opomenijo verno nebeške zapovedi spol-novati ino se tak zaderžati, da zamore stanišče Božje biti; Boga pa prosijo, da bi ga posvoji veliki milosti razsvétil, greha očistil ino obvaroval ino mu k obilni pobožnosti pomagal. — Tomu v očividen spomin vtorijo kerščencu trohico blagoslovljene soli v usta, kar pomeni: Kakor sol jedi' gnilobe obvarje, nje zdrave ohrani ino požlahti, tako se naj kerščenec ovarje s kerstnoj milostjo dušne gnilobe, grežne po-žclčnosti, naj samega sebe zataja ino čerstvo rase v žlahtni keršanski modrosti. Sol je tedaj podoba ker-šanske modrosti, ktera bo odzdaj v kerščencu živela ino gospodarila. — Za toga voljo zarote zdaj mešnik nečistega duha, mu kakti zapovedavši s iztegnje-noj rokoj, da naj pobegne, ino da nima nobene oblasti več do tega služevnika ali do te služevnice božje, ki se Kristusu posveti ino s njegovim znamenjem, s svetim križem zaznamna.
Na to položijo mcšnik na kcršeenca nadram-nico, (stolo) ki pomeni opravičenje, ino ga peljajo v cerkev, kder pred oltarjem Božjim ali per kerstirni (kerstnem kamnu) na glas Apostolsko vero ino Očenaš zmoli, ki vse zapopadeta, kar hoče ino ima v prihod verovati ino si prositi. Nekda niso nikoga kerstili, ki ni tih 2 molitev razumel ino na pamet znal. Ino v očividen spomin, da bi svoje uho popolnoma keršanski resnici odperl ino njeni blagi duh občutil kakor prijetno disilo, se mu mešnik ušes ino nosnic s slinoj doteknejo, rekoč : „Efeta to je, odpri se.“ „K prijetnemu dišilu.“ To spomni kakor je Jezus čudovitno ozdravil gluhonemca. Mark. 7, 31.
Zdaj sledi kcrstna obljuba. Kerščenec mora terdno ino zvesto obljubiti, kar Bog od njega terja. Za to ga mešnik resno prašajo : „Se odpoveš hudiču ?“ ino on sam ali boter odgovori : „Odpovem se.“ „Ino vsemu njegovemu djanju?“ — Odpovem se.“ „Ino vsoj njegovoj gizdosti? — Odpovem se.“ „Verješ v Jezu Krista, sina njegovega, edinega, Gospoda našega, kije rojen bil ino je terpel? — Verjem.“ „Verješ v sv. Duha, edno, sveto, ka-tolsko, keršansko cerkev, občinstvo svetnikov, odpuščanje grehov; vstajanje mesa ino večno živlenje? — Verjem.“
Alito obljubo deržati nije lahka reč; zakaj dušnih sovražnikov je dosta ino boj s njimi terpi do smertne ure. Zato je nebeške pomoči ino milosti treba, ktero Bog tudi keršćencu milostivo podeli, kar
pomeni ino nazoči sv. olje, s ktetim ga mešnik po-mazild rekoč : „Pomazilim te s oljem izveličanskim v Jezu Kristu, gospodu našemu, da imaš večno živlenje.“ „Amen.“
Na p er s ah ga pomazilijo, naj bi okrepljen skoz milost božjo sereno se vojskoval proti znotrajnim sovražnikom t. j. proti vlastnoj hudoj poželčnosti ; ino na plečih, naj bi svoj križ voljno nosil ino zvunajne sovražnike srečno premagal, t. j. svét ino njegove skušnjave. Za srečno zmago mu Bog obe-ča za plačilo večno živlenje;’ ino ta uzajemna obljuba med Bogom ino človekom se veli sv. kerstna zaveza.
Ker pa v duhovni reči sila ne velja: ker vsako svetstvo ino vsaka milost božja le tistemu blago pomaga, kteri jo sereno želi, ino prostovoljno prime, prašajo kerstnik trikrat keršdenca: „J. hočeš kerš-đen biti?“ ino ako on to vseli poterdi, rekoč: „Hočem“ ga kerstijo. (Za voljo dece glej predi.)
Pri kerstu ga trikrat s naravnoj vodoj križema po glavi polilejo, rekoč: „J. kerstim te v imenu Očeta f ino Sina f ino sv. Duha f Amen,“ t. j. prerodim te skoz neskončno milost trojnoediuega Boga, da si 1. grehov očiščen; 2. jih kazen rešen; 3. božje milosti deležen; 4. opravičen ino posvečen otrok božji; 5. sprejet med občino svetnikov (v cerkvo); 6. dedič nebeškega kraljestva.
Nekda seje kerščene celo pod vodo vtonil, kar je naznamnalo, daje stari človek pokopan ino da novorojen v Jezu Kristu vstane.
Po kerstu pomazilijo mešnik keršenca s sv. križmoj na temena v znamenje zadobljene okrepe ino imenitnosti, da je odslej pomaziijenec Gospodov, njemu posvečen za vsikdar. Zraven molijo: „Bog vsemogočni, Oče Gospoda našega Jezu Krista, kteri te je prerodil iz vode ino Duha svetega, ino kteri ti je dal odpuščenje vsih grehov, On te naj poma-zili s izveličanskoj križmoj f v tistem Kristu Jezu Gospodu našemu v večno živlenje.“ „Amen.“ „Mir ti bodi.“
Tak si Kristus s kerstom dušo zaznamna za svojo vlastino, za svojo odrešenko. Nikdo nji ne more več tega znamenja odvzeti; s seboj ga bode prinesla v večnost pred sodnika sebi v slavo ali obsojo.
Naj pa bi kerščenec nikoli ne pozabil ne svoje imenitnosti, ne velikih milosti, kterc je sprejel, ne presvetih dolžnosti, ktere je prevzel, mu kerstnik podajo: 1. križevnik (belo oblačilo), kije podoba kerstne nedolžnosti ino dopadljivosti božje, rekoč; „Prejmi belo obleko in jo prinesi neoskrunjeno pred sodnico našega Gospoda Jesu Krista, da imaš večno živlenje. Amen.“ Pervo nedelo po vuzmu so po božji službi to oblačilo zopet izslekli, zato še sc zdaj veli: bela nedela. 2. podajo keršeencu gorečo svečo — podobo žive vere, ktera mu odsihmal naj sveti, ino svete ljubesni, ktera mu naj serce segreva, rekoč : „Prejmi gorečo svečo ino brez zagrešenja (nepo-svarljiv) hrani svoj kerst; derži zapovedi božje, da bodeš
zamogel, kader Gospod na svatbo pride, njemu naproti iti s vsemi svetniki v nebeskoj domovini, da imaš večno živlenjc ino živiš od vek do vek. Amen.“
Zadnič kerščenca poslovijo s ljubeznivim pozdravom: „J. pojdi v miru ino Gospod bodi s teboj. Amen.“ V sili, če bi preslabo dete lahko naglo vmerlo, se naravnost kersti v imenu Očeta, ino Sinu, ino sv. Duha, ino vsi drugi običaji se popuste. Tak sme v sili razun mešnika tudi vsak kerstjan, vsaka kerstjanka kerstiti, ino taksi kerstza silo velja ino je resnično svetstvo.
Sv. kerst pa včasi nadomesti seréna žela po njem, ali prelita kri za Kristusa. Ce namreč kdo iskreno želi keršeen biti ali če ima kdo tak močno véro ino ljubezen do Jezusa, da ciò kerv ino živ-lenje za njega daruje, tè velja želja ali kerv za kerst. Zakaj Bog, ki serce ino obisti pregledava, vidi da taksi že čisto Jezusu siisi. — Ce je kateri tistih, ki so se dali k kerstu pripravljati vmerl pred kerstom, so ga že kerstjana računili, keršćenega po sv. želji, ah po kervi, če je pred kerstom za Kristusa silno smert storil, ko n. p. sv. Emercnciana.
Navada je, da botri kerščenca darujejo. Poker-šanski šegi mora darilo biti pobožnega pomena , da še doraščenega keršcenca spominja na sv. kerstno obljubo, na prevzete velike dolžnosti ino na čast ino ljubezen, ktera botrom gre. Bolj primerno kerstno spomenilo ko denar, ali ktera posvetna dragotina je zato n. p. slika kerstnega svetnika, sv. križ, škropilnica za posvečeno vodo i. t. d.
Obletni kerstni den, kakor tudi god kerstnega svetnika mora vsakemu kerstjanu blag vesel den biti, kterega bolj sereno ino častno obhaja, ko den rojstva, zato ker rod le kratko pozemeljsko živlenje da, kerst pa v večno ino nebesko prerodi. Naj lepše ga obhajamo, če pred živim Bogom sv. kerstno obljubo vseli včrno ponovimo, ga za vse sprejele milosti sereno ino ponižno zahvalimo ino svojo vero ino zahvalo od leta do leta bolj obilno v dobrih delih zkazujemo.
II.	Sv. poterda.
Obljuba Jezusova:	„Prositi hočem Očeta, ino
On bode vam dal drugega tolažnika, da vekoma pri vas ostane, duha resnice.” Jv. 14., 16. „Nečem vas zapustiti, ko sirote.” Jv. 14., 17. ta vesela obljuba se je nad njegovimi učenci srečno spolnila 50. dan po njegovem vnebohodu, t. j. na duhovo ali na bin-kištno nedelo. Sv. Duh je namreč nje prešinil, kakor ognjeni plamen ino poprej nevedni, slabi, dvojeći, bojeći ino sebični učenci so na enkrat razsvećeni, močni, stanovitni, sereni ino polni sv. ljubezni. Tako so sv. Duha ino skoz njega poterdo v veri vsi verni sprejeli, črez ktere so apostoli po zapovedi Jezusovi molili ino svoje roke polagali, kakor nam to poterdi Apost. djanje 8. 14. Ko so namreč apostoli v Jeruzalemu zvedili, da je učene Filip v Samariji njih dosta k veri v Jezusa obernil ino kerstil, so tja poslali Petra in Ivana, ki sta črez nje molila, ino
njim roke polagala ino takso sprejeli sv. Duha. Ravno tak novokeršenci v Efesu, ko njim je apostol Pavel roke vpoložil. 19., 6. Katere iz med jih pa je Bog k posebnemu poslu izvolil, tisti se so tudi dobili posebne cudovitne dare od sv. Duha. 10., 44 — 46; redoma pa vse v veri poterdi, da jo zamorejo stanovitno spoznavati inoz vesto po njoj živeti. — Kar so apostoli storjali, storjajo tudi njih nasledniki, škofi. Moleč vpolagajo vernim roke ino njim tako podelijo sv. Duha. Ino to opravilo je svetstvo sv. birme ali sv. potcrde v véri. Zakaj Jezus je sv. Duha vsim svojim vernim obecal in poslal ino njegova poterda v véri se je zdaj vsim ravno tako potrebna proti skušnjavam ino hudobijam sveta ko nekda.
Sv. poter d o so spervega, dokler so same dorašcene keršcevali, hitro po kerstu delili, ko smo slišali. Zdaj pa, ker se mahom novorojeno dete kersti, ktero še nobene posebne potcrde ne potrebuje, se deli mladenčem ino mladenkam ravno v tistoj dobi, kader njim je višje pomoči ino poterde naj bolj treba, namreč kader njim s letini skušnjave prirasó ino dolžnost svojo s véro že s besedoj ino djanjem zka-zati. Redoma delijo škofi sv. poterdo ino le v sili, ce bi nobenega škofa blizo ne bilo, pooblastijo sv. oce kterega drugega mešnika. Po navadi se birma deli na duhovo, pa tudi vsak drugi cas, kader škof svojo škofijo obhajajo, ino sicer v cerkvi ali v kterem bližnem pristojnem kraju.—Ker je sv. birma poterda v véri, se ve, da mora poterdenec že v
véri dobro podučen biti, mo ker ona božjo milost pomnoži, jo mora v božji milosti sprejeti ino se tedaj grehov v pokori očistiti, ino si preserčno želeti ino prositi od sv. Duha tistih milosti, ktere so mu k iz-veličanju tak močno koristne, če ravno ne neobhodno potrebne, kterih pak si sam dati ne more.
Običaji pri sv. poterdi so sledečega reda ino pomena :
Poterdenci pridejo v cerkvo ali v drugi odločen kraj s svojimi botri, poterdenke s botrami ino imajo pri sebi svedočtbo svojega dušnega pastirja, na kte-rem je zapisano ime si izvoljenega poterdnega svetnika varuha ino da so dostojno pripravljeni. Tu se po spoli v dve versti postavijo, botri ravno za svojcmi poterdenci, si vsi pokleknejo ino en mešnik zmolijo s njimi ino njim pomagajo obuditi tri božje kreposti, ktere bi pri vsakem sprejetju kterega koli svetstva morale vseli v nas prav žive biti. — Zdaj stopijo škof, v beli plajš oblečeni, s strežnimi duhovniki pred oltar ino sklenuvši roke molijo črez klečeče po-terdence, da bi sv. Duh črez nje prišel ino njim Bog milostivim za njegovo sprejetje serca pripravil ino posvetil.
Potem iztegnejo siroma roke črez poterdence ino molijo, naj bi nje večni Bog napolnil s sedmeroj milostjo sv. Duha namreč s darom 1. modrosti, 2. razumnosti, 3. sovéta, 4. moči, 5. vednosti, 6. bogo-blažnosti, 7. straha božjega, ino vse s sv. križem blagoslovijo.
Zdaj vsi stanejo, vsaki boter položi odzaja svojo desnicona desno ramo svojegapoterdenca, karpomeni, da hoče pomočnik ino varuh mladega vojaka Jezu-vega biti, ino škofprivšipo redu k vsakemu, mu položijo roke na glavo, inoga na čelu križema s sv. križmoj pomazilijo davši mu novo ime rekoč: „J. naznamnam te s znamnjem sv. križa ino poterdim te s križmoj blagora v imenu Očeta f ino Sina f ino sv. Duha f. Amen.” Potem ga eno malo po licu vdarijo, rekoč: „Mir s teboj !”
Poklada škofovskih rok pomeni varstvo ino brambo božjo v vojski za dušno zveličanje. Križ na čelu pomeni , da mora véro križanega Jezusa očitno pred celim svêtom spoznavati. Vdarec po licu pomeni, da mora kakor učene Jezu Kristov krotko ino voljno za sv. véro tudi preganjanje ino krivico terpeti ino zvesto samega sebe zatajati, da najde mir tu ino tam.
So vsi nazoči poterdjeni ali birmani, si vmijejo škof roke, strežni duhovni pa tečas molijo za obilne dare keršencom podeljenega sv. duha ino da bi Bog milostivo spolnil, kar so škof nad njimi storili. Potem tudi škof za to prosijo; zadnič pa nje blagoslovijo. Poterdenci se sereno sv. duhu zahvalijo ino odidejo pošteno iz sv. mesta.
Po takem že tedaj obred izreče, da : Sv. poterda je svetstvo, kder kerstjan, kader mu škof roke položijo, ga s križmoj pomazilijo inočrez njega molijo, dobi milost duha, kateri ga v véri poterdi ino okrepi, dajo zamore stanovitno spoznavati ino po njoj živeti.
Krizma, ktcro škof, (kakor tudi olje za keršćence ino bolenikc), vsako leto na veliki čctertek posveću-jo, obstoji iz posvečenega olja ino palzama, ktera dela prav očivestno naznamnata, kar to svetstvo pomaga. Olje okrepi namreč telo ino mu naredi ude gibke ino plivke. Za tega voljo so si nekdajni bo-rivci s njim ves život oljili (mazali). Palzam pa preblago diši ino še ima vlastnost rane ovarvati gnilobe. Križma tedaj pomeni, kakor sv. poterda ali birma človeka okrepi ino vkreti za duhoven boj, ino kakor mu sv. Duh pomaga se grešne gnilobe ovarvati, da bo po besedi sv. apostola Pavla skoz svoje kreposti ino pobožna dela dobro disilo Kristovo.
Da se sv. križma ne oskruni, so nekda vsakemu potcrdencu pomaziljeno čelo s trakom obvezali in tak dolgo obvezano pustili, dokler se križma ni vsu-šila. Zdaj jo strežen mešnik hitro s soljo ino pamukom čisto zbrišejo, ki se potem v cerkveno svetišče deneta.
Od kraja je sv. Duh svoje dare večkrat očividno delil, kakor je to k razširanju sv. vere tudi bolj potrebno bilo (ap. djanj. 10., 46.); pozneje pa ino zdaj deli svoji milosti na tihem ino skritem v notrajnem človeku. On opominja v pravem hipu na pravo resnico ; razsveti; primarja; svari; krepča; tolaži; raz-veseluje; hvali; kaznuje—vse, kakor je komu treba, vseli ino vsikdar.
Bi le vsi njegov sv. glas vseli radi zvesto poslušali! za njega lepo prosili ino molili! Dan pa, o
katerem so sv. poterdó prejeli, njim naj bode vsik-dar imeniten ino sveti. Naj tedaj botri pazijo, da njih od blagega dušnega obhajila ne peljajo k posvetnemu, raztrošnemu veselju ali nezmernosti i. t. d. kar bi mahom sv. duha razžalilo ino omajalo ali zadušilo sv. sklepe bolšega živlenja. Bi za to stariši otrokom take botre zvolili, kterim so sv. reči po pravici svete; kteri so sami pobožni, da njim zamorejo v resnici izgled ino podpora biti vse žive dni !
Glede navadnih daril ali spomenil ino obletnega spomina velja tudi tukaj, kar je na koncu kersta rečeno. Str. 120. 121.
III.	Sv. resno telo.
Jezus, kteri je dušo k bolšemu živlenju prerodil ino jo v njem s sv. duhom poterdil, hoče tudi njeni živež ino rednik biti, da na potu zveličanja ne peša, ne medli, ne omaga, ko nam to zagotovi, rekoč: „Jaz sem kruh živlenja. Kdor k meni pride, ne bode gladal, ino kdor v mene verje, ne bode žejal.” Iv. 6, 35.
Za tega voljo je tudi tolažim obljubo storil, vsik-dar pri nas ostati, rekoč: „Glejte! jas sem pri vas vse dni do konca sveta.” Mat. 28, 20.
Vekoma nazoči med nami nas On, naš rednik, navdaja, redi ino krepča s vsoj blagodarnoj milostjo, ktera izvira iz njegovega včlovečenja, živlenja, učenja, tcrplenja, vmiranja, vstanja, poslanega duha ino iz njegovega večnega srednikovanja.
Za vidljivo znamiije svoje večne oživne nazočnosti pa je izvolil kruh ino vino. Namreč pri zadnji „večerji vzcme Jezuš kruh, ga blagoslovi, prelomi, ga da svojim učcncom ino reče: Vzemite ino jete. To je moje télo, ktero bode za vas dano. Ravno tak je po večerji vzel kupo, je zahvalil, jo njim dal ino rekel: Pite vsi iz nje. To je moja kerv v novem zakonu, ktera se bode za mnoge prelila v odpuščenje grehov.” Ino je pristavil: „To storjajte v moj spomin.” Mat. 26, 26. Mark. 14, 22. Luk. 22, 16. I. Kor. 11, 24. Ino to svetstvo se veli: pre-svelo rešno telo.
Krušno ino vinsko podobo pa je Jezus zato za vidljivo znamenje svoje večne, bistvene, oživne nazočnosti v tem presvetem svetstvu resnega telesa izvolil, ker naj bolj očividno pokažeta, kako je on rednik vernih duš. Kruh ino vino sta namreč naj bolj občni ino navadni živež ino okrepa. Kakor se zavžiti kruh ino vino celo v naše meso ino kri premeni ino nas živi, tako se Jezus s nami popolnoma sedini ino nas živi ino krepča k večnemu živlenju,” kar spet očitno pove: „Kdor moje meso je, ino mojo kerv pije, ima večno živlcnje.” Iv. 6, 55.
Ko pak je Jezus zadnjo večerjo vžival, so ravno bili presni dnevi, za kterih je pri Jud h kvašenega kruha najnč ne smelo pri hiši biti, tim manje še ga jesti. Naj beržeje se je Jezus tedaj tudi prcsmeca, (opresnjaka) t, j. opresnega, nekvašenega kruha poslušil ino v njemu presveto rešno telo po-
stavil. Za tega voljo pa je kruh, v kterem mi latinski katoličani presveto resno telo obhajamo, tudi op resen ali nekvašen iz čistega pčeničnega cveta ino vode, ino nas po besedah sv. ap. Pavla ([. Korinth. 5, 7) opominja, da očišćeni starega, grešnega kvasa moramo s sv. sercem Jezusa sprejeti.
Krušna podoba pri sv. resnem telesu je od nek-da že tenek okrogel kolač, okinčan s raznimi slikami, ki na Jezusa spominjajo, namreč: božje razpelo, njegovo sv. ime, vuzmeno jagne, pšenično klasovje, grozdje i. t. d. Ti kruh se imenuje hostia ali žert-vina t. j. darilo sa daritvo. Iz pervega je hostia dosta velkša bila, zato, ker so od nje tudi verne obredo-vali ino jo za tega voljo na kosčeke lamali.
Druga podoba tega presvetega svetstva je vino naravno ino iz grozdja vinskega tersa stišjeno ; ali obe podobi ste le k obhajilu sv. daritve potrebni, k obredi dojde tudi edna. Zakaj Kristus, naš rednik, kteri na veke živi, je pod enoj ino drugoj ravno tak ves nazoč, kakor pod njii naj manšoj drobtincoj ali kaploj. Le podobi se date razdeliti, nikoli pak večno-živi Kristus. Takse vere je cerkva vsikdar bila. Kakor Jezus je tudi cerkva posvećeni kruh ali hostio lamala ino s kosčeki verne obredovala. Ino če je ravno od kraja po redi pod obima podobama obredovala, je vender dostakrat to tudi pod samo e d noj podoboj storila. Tak je namreč bolenikom ino vjet-nikom presveto svetstvo le pod krušnoj podoboj pošiljala, mali deci pa ga je le pod nekimi kaplicami
vinske podobe delila. V pregonih so sv. resno telo le pod krušnoj podoboj sprejimali, da bi jih vinski duh iz ust zatiravcem ne ovadil. Ino vender so vsik-dar terdne vére bili, da pod cdnoj ko pod drugoj podoboj celega živega Kristusa zavživajo. Slobodno je tedaj cerkva pozneje zapovedala tako verne ko duhovnike (zvun mese) samo pod krušnoj podoboj obredovati, tim več, ker so jo silno važni vzroki k tomu primerjali, namreč : a) da se mnogim vina hudo gabi; b) da se drugim strašno hreti s mnogimi iz tiste kupe piti; c) da se vino pri obredovanju pre-lehko razlije ino oskruni; d) da se skoro skisa ino zavžito zdravju škodi; e) posebno pa, da ne obvelja kriva vera tistih, kteri so obe podobi za neobhodno potrebni oznanovali i. t. d.
V pervih časih so verni tolikokrat k obredi šli, kolikokrat so opostoli sv. mešo obhajali. Polni sv. poželjenja so vsak den k nebeški mizi pristopili. Ino da ne bi za grozovitnih pregonov, kader so se le redko mogli sniti, s Jezu Kristom razkrušeni bili, so si sv. rešno telo za već dni s seboj vzeli ali diakoni so ga njim domo prinašali.
Ko pa so v naslednik mirnih časih marsikteri v zavživanju presv. rešnega telesa, k zgubi nev-merljive duše, bolj vnemar ino mlačni postali, je sv. mati cerkva zapoved dala, da ima vsaki pravi kerst-jan vsako leto naj manje enkrat sv. rešno telo sprejeti, ino sicer ob velikonočnem času (vuzmu, uzkersu), zato té, da po svojem začetku ino pomenu
na to naj bolj živo opominja, kar mi v ravno tem času obhajamo, namreč terplenje, smcrt ino vstanitvo Kristusovo.
Besede: nar manje enkrat, že jasno kažejo, da cerkva sv. obred večkrat želi; saj enkrat jo terja v zvunajni dokaz, da se je kdo Kristusov ino da se hoče s njim biti. Kdor te priče ne da, saj enkrat v letu, tistemu se pogrozi cerkva s raznimi kaznimi, p. ga iz svoje cerkvene občine izobčiti (izkle-nuti), mu cerkveni pokop odrečti i. t. d.
Starodaven že je tudi predpis, da mora vsaki, razun bolenih, sv. resno telo na tešče (teš) prejeti ino v pristojni čednosti. To terja serena spoštljivost ino zahvala, ktero smo tej presveti skrivnosti dolžni. Čistejši ko na telesu pa še moramo na duši biti, „zakaj kdor nevreden je ali pije, si jè ino pije k sodbi,“ nas uči sv. ap. Pavel I. Kor. 11. 28.
Na dostojno pripravo ino vrednost opominjajo za tega voljo tudi vsi običaji, ki so pri obredovanju navadni.
Strežnik začne v imenu vsih konfiteor t. j. očitno spoved moliti ino opomeni s tem obredence svoje grehe še enkrat sereno ožaliti. Po tem se mešnik k njim obernejo ino zgovorijo čez nje dve molitvici, v kterima njim za odpušcenje grehov ino milost božjo prosijo, ino nje medzadnoj blagoslovijo. Na to vzamejo malo hostijo, ino jo derže nekaj nad kupo, rečejo : „Glejte jagne božjo, ktero odjemle grehe sveta.“ S temi besedami hočejo obuditi živo
vero ino terdno zaupanje na skrivno nazoccga odrešenika ino srednika Jezu Krista.
Ker pa je le tisti vreden sina božjega v se sprejeti , kterega Bog sam vrednega stori, prosijo milo trikrat, ino ohredenci za njimi, zraven ponižno na perse bijoč: ,,0 Gospod ! nisim vreden, da greš pod „mojo streho, temoć reci le edno besedo, ino zdrava „bode moja duša.“ Ter napravijo nad vsakim obredenemu križ s presvetoj hostijoj ino ga s njoj obredijo, sereno moleč:	„Telo Gospoda našega Jezu Krista
naj obvarje tvojo dušo k večnemu živlenju. Amen.“
Polni naj serčnejše hvale za premili prihod Jezusov ga obredenci ponižno molijo ino se popolnoma s dušoj ino telom v njegovo sv. voljo sporočijo.
Po obredi še mešnik enkrat vse blagoslovijo v imenu trojnoedinega milostivoga Boga.
Kristus pa pod posvečenima podobama ni samo v hipu nazoč, kadar se črez ruju njegove posvećne besede izrečejo ali kadar se ravno vživatć, temoć po svoji sv. volji enkrat pod njima nazoč, ostane nazoč, dokler oni nepremenjeni ostanete. Ni vzroka, zakaj bi preje minul ali se samo te prikazal, kadar usta po njemu zinejo, ino ne tudi tč, kader se mu inda verno serce odpre, da se mu izroči, ga časti ino moli.
Za tega voljo se tudi posvećena krušna podoba hrani v tabernakulu, se v moštranci izpostavi k molenju, se v očitnih pobožnih obhodih ali precesjah prenaša, se časti s prižganimi lučmi ino kadilom, ino
sc š njoj sv. blagoslov deh', kterega pomen pove zraven izgovorjena prošnja: „Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta, Sina ino sv. Duha naj crez vas ino vse vaše prihaja ino vekoma ostaja!” Amen.
IV.	Sv. pokora.
Človek, kterega Jezus v sv. kerstu k zveličanskemu živlenju prerodi, ga v njemu s sv. Duhom poterdi, ino s seboj samim zmirom redi ino krepča, bi gotovo zamogel se vsikdar zvesto prave poti deržati, ki v nebesa pelja. Ako pa vedoma ino prostovoljno ktero spoznano božjo zapoved prelomi, zajde iz te srečne poti v grešno, se loči od Boga ino Jezu Krista, brez kterega ni zveličanja, temoč le večno pogubljenje. Ali presmilečni Jezus, „ki ne hoče smerti t. j. pogubljenja grešnikovega, temoé da bi se spokoril ino živel,“ mu v ti dušni zmoti ino pogubni slepoti poda svojo milo roko ino nebeško pomoč.
Po svoji vstanitvi se namreč prikaže apostolom, vdihne v nje ino reče: „Prejmite sv. Duha: kterim grehe odpustite, tistim so odpuščeni; kterim pa je zadcržite, tistim so zaderžani.“ Jv. 20., 23.
S temi besedami je jim podal-ino tak v svoji cerkvi vstanovil-oblast grehe odpuščati ino sicer tak popolnoma, da velja tudi v nebesih, kar na zemlji storijo, kakor spet sam reče: „Kar na zemlji zavežete, bode tudi v nebesih zavezano, ino kar na zemlji odvežete, bode tudi v nebesih odvezano.” Mat. 18., 18.
To oblast so apostoli po njegovem povelju: „Kakor je mene moj oče poslal, tako jas pošlem vas.” Jv. 17., 18. na svoje naslednike prenesli s jednakim naročilom, ino po takšem je ona v sv. občni cerkvi od vek do vek.
Po tej sv. oblasti se zamorejo vsi grehi odpustiti vsim, ki se jih prav spokorijo, če bi ravno bili rudeči ko kerv; ino ce Jezus reče: da se grehi proti sv. Duhu ne odpustijo, ni tu, ni tam, se ne zgodi to za voljo težkoče ino hudobije grehov, temoć zato, da je pri takih pokora silno težka ino zelo redka. Zraven pak je vendar cerkva vredila, da od nekših hujših ino strašnejših grehov le papež ali škof ali nekter vlastno pooblasten mešnik odvežejo, razun grešnik bi bil v smertni nevarnosti, kder se ta oblast nikomu ne krati. Takse grehe imenujemo: za d orsa n e. To zapove cerkva zato, da bi človek hudobijo svoje strahovitne pregrehe bolj spoznal, ino da bi ji bolj skušen ino izurjen spovednik bolj uspešno v okom prišli.
To pa sc ve, da spovedniki v tak imenitni reči, v kteri so namestniki ino pooblastenci večnega Boga, ne možejo ino ne smejo kako hte, po prazni volji ali na sam svoj van ednim grehe odpušavati, drugim je zaderžavati, temoč le po vrednosti ino sv. Duhu, ko Jezus očitno reče: „Prejmite sv. Duha: komur bote, namreč po preštimanju tega sv. Duha, grehe odpustili i. t. d. Te vrednosti pa ne morajo spoznati, če jim spokorjenec ne razodene svojega serca ino svoje
znotrajšine, ker niso vseveđoći, ne za lo posebno razsveéeni. Treba je tedaj se njim izpovedali, kakor se to tudi godi od začetka sv. cerkve do sih dob.
Ne dojde pa ino ne more zadosta biti, svojo pregrešnost le p op rek izpovedati ino samo recti: sim vbog grešnik, sim vboga grešnica, ravno ko vračniku nije zadosta, če se mu samo v občnem reče : sim bolen, sim bolena, rana pa ne pokaže ino ne pove, kar da boli. Za tega voljo mora tudi vse grehe posébe spovedati po njih versti ino številu.
Po sv. volji Jezusovi morajo izpovedniki pokornikom biti:	vračniki, učeniki ino sodniki.
Ne morejo pa vračiti, če se jim skrite rane neod-krijo; ne s navuki v okom priti zmoti ino nevednosti, če ne vejo, v čem da je; né soditi ali je kdo odveze vreden ali ne, če jim dušnega stana opertoserčno ne razodene! Zraven je tu premnogim poduka treba, da velikočo svoje pregrehe in krivice bolj spoznajo, prav ožalijo, primerno zadostijo ino se v dobrem na-prejvzetju dramijo ino podpirajo. Premnogim je potrebno, da nje v dušoslovju zveden mož poduči ino svari pred krivimi ovinki ino zajnkami zaleznega greha ino pred oslepnoj sebičnostjo. Zato je treba svoje oserčje na tenko razodeti.
Ker pak se pri takšni posebni spovedi marsi-ktero razodene, kar bi bilo drugim k pohujšanju ino zapeljanju, grešniku pa k bezkoristni preočitni sramoti, zato se samo spovedniku na tihem izpove-dava; taksi izpovedi rečemo : skrivna ali ušesna izpoved.
Po opravljeni skrivni izpovedi se je nekdaj v pervejih časih zlasti tistim grešnikom, ki so očitno pohujšanje dali, naložila očitna spoved že vseh ali le nekterih grehov, ko so to škof koristno spoznali ino to zato, da bi se po takši očitni spovedi, sam svoji tožbi, očividni ožali ino naloženi kazni pred celoj občinoj dano pohujšanje vsaj nekaj popravilo ali zadušilo. Ino to je bila očitna izpoved, ki se je pozneje začela ino sicer iz skrivne, ino tudi samo do osmega veka terpela, med tem ki je skrivna tak stara ino občna ko svetstvo pokore.
Kar se v skrivni izpovedi izpove, ostane pred svetom na večne čase zakrito. Spovedniki imajo sv. dolžnost ne nikoli nikomu iz spovedi ne edne same trohice razodeti, ne je za sam se v kteri drugi zadevi znati. Ta dolžnost se veli spovedna skrivnost. Da jo ohrani, je Ivan Nepomucenski voljno preterpel muko, ječo ino clo smert v reki Moldavi, ino s božjo pomočjo se vsikdar zvesto v cirkvi ohranuje.
Običaji pri sv. pokori so:
Ko je pokornik s milostjo sv. Duha, za čiga razsveéenje je milo molil, svojo vest dobro pregledal, svoje grehe prav spoznal, je sereno ožalil ino zaupljivo ino terdno sklenul se k Bogu s njegovoj pomočjo spet nazaj podati, poklekne k spovednici, v kteri ga spovednik čakajo v cerkveni beli srajci ino višnjevi štoli, ino se pobožno prekriži. Spovednik mu dajo sv. blagoslov, moleč: „Bodi Gospod v
tvojem sercu i v tvojih ustih, da se vredno ino dostojno spoveš svojih grehov,” za kteriga se zahvali rekoč: „Zahvalim vas častivredni ! za sv. blagoslov, s čiga pomočjo terdno zaupam se svojih grehov prav ino popolnoma spovedati.” Po tem moli tako imenovano očitno izpoved :
„Jas vbogi grešnik (vboga grešnica) se spovem Bogu vsemogočnemu, B. D. M., vsem svetnikom i svetnicam ino vam namestnik božji! da sem od svoje zadnje spovedi, ki je bila pred . . ., dosta pregrešil (pregrešila) s mišlenjem, govorenjem ino djanjem, posebno pa sim sledečih grehov kriv (kriva)	.
Zdaj se izpoveduje vsih svojih grehov po njih bazi ino številu, s poštenimi besedami, ne pre raho, ne pre terdno ino se varje kedaj kterega sokrivca imenovati ali druge sumničiti, ker je izpoved le ponižna tožba samega sebe. Kar pa je spovedniku treba ga prašati, na to odgovori resnično ino razumno. Spoved pa sklene tako:
„Ti ino vsi moji grehi, znani ino neznani, ktere sim sam storil (a), ali kriv bil (kriva bila), da so je drugi storili, so mi iz serca žal, da sim s njimi Boga, mojo naj večo dobroto razžalil. Terdno si naprej vzemem s njegovoj milostjo svoje živlenje pobolšati ino ne več grešiti. — Vas namestnik božji pa prosim za odvezo grehov ino koristno pokoro.”
Na to obljubo ino prošnjo mu spovednik vse prigovarjajo, kar pripomore, da svojo grešnost bolj spozna, bolj ožali ino ga v dobrih sklepih poterdi.
Ino to storijo s prav očetovsko ljubeznjo, ktera zdaj opominja, zdaj svari, zdaj prosi, zdaj preti, zdaj pomiluje, zdaj ojstro pokrega, zmirom pak skerbno želi, da bi rešila ino pomagala. Zadnič pak mu naložijo ko vračnik ino sodnik k pokori potrebna dela: molitvo, post, milodare ino še druga njegovemu dušnemu stanu primerna opravila. — Marsiktero še si spokorenec sam prostovoljno naloži ino oboje je zato: da se grešnik za svojo nemarnost kazni, da za njo zadosti, barem kolikor mogoče, pohujšanje odpravi, krivico popravi, zamujeno dostavi, se k dobremu napeljuje ino so tak vrednega stori zadostenja Kristusovega. Zakaj kdor sam ne stori, kar zamore, ne bode njega deležen.
Nekda, ko nam stare pokorne postave kažejo, so jako ojstra dela za pokoro nalagali, ki so včasi več let terpela. Prevzeme grešnik zvesto ino voljno mu naloženo pokoro ino če se skaže po svoji celi znotrajnosti odveze vrednega, mu jo mešnik podelijo rekoč:
„Naj te odveže naš gospod Jezu Krist, ino jas te po njegovi oblasti odvežem od vsake zaveze izobčenja ino prepovedi, do kod zamorem ino ti potrebuješ; po tem te odvežem od grehov tvojih v imenu f Očeta ino Sina ino sv. Duha. Amen.“
Će ne po vsaki, barem na koncu vsih spovedi še zmolijo mešnik:
„Terplenje gospoda našega J. K., zaslužbe B. D. M. ino vsih svetnikov i svetnic ino kar si dobrega
storil ino hudega preterpel, ti naj bo v ođpuše'enje grehov, pomnoženje milosti ino nagrado večnega živlenja. Amen.“
Za resno ino pomirno odvezo se spokorenec lepo zahvali, spovedniku roko ponižno poljubivši, ino če je le spoved prav opravil, odide od očistne spovednice poln vesele tolažbe ino mira, ki ju svet dati ne premore.
Kolikokrat je kdo dolžen k spovedi iti, se ne da na tenko vkazati. Potrebe so razne. Če cerkva zapovč, da na leto vsaj enkrat, že zadosta jasno pove, da to večkrat želi, posebno če kdo v smerten greh pade ali v težko bolezen ino smertno nevarnost. Gotovo pak je, de sc pri tistem, kteri svojo vest redko pregleduje ino čisti, že nevedoma dosta hudega v serce vtepe, ki ga preje ali pozneje v greh zaplete. Pobožni kerstjani gredo za tega voljo večkrat k spovedi, da se srečno grehov ovarjejo in v dobrem krepčajo. —Če je velkim grešnikom sv. pokora ncob-hodno potrebna, je drugim močno koristna. Za vsakega je dobro, če od časa do časa s svojoj dušoj račun ima, vtepene zablodke pred Bogom ožali, svoje dobre sklepe ponovi, ino znovič božjo milostivnost ino duhovno podbudo k bolšemu živlenju zadobi. Kdo sme zraven brez skerbi recti, da ni Boga s ničim težko razžalil ?
Občna izpoved, ktera celo poprejše živlenje ali neko dolgšo dobo obseže, je neobhodno potrebna tistemu, kteri bi poprejšnih spoved ne bil prav opra-
vil; kieri pa nad njih veljavnostjo dvomijo, ali v nov stan stopijo, p. v duhovni ali zakonski, tim je zlo koristna, da bolj spoznajo, kar je v njih, ino da jim je pri velkših dolžnostih velkše zvestobe treba.
K pokori spadajo tudi odpustki.
Je spokorjenec mu po spovedi ino odvezi grehov naloženo pokoro, ktera je spervence zelo težka bila ino včasih več let terpela, zmirom skerbno opravljal ino pravo pobolžanje kazal, so mu še ostala pokorna dela odpustili, ali že vsa, ali jih nekaj, ali na nek čas. Ino to so bili odpustki, pervi popolni, drugi nepopolni. Oni niso tedaj kaj druga, ko odpuščenje časnih kazen, ktere bi priden spokorenec po odvezi grehov ino odpušćenju večnih kazen še imel terpeti.
Odpustke dajati je dobila cerkva oblast od Jezu Krista po besedah:	„Kar bote na zemlji odvezali,
bo tudi v nebesih odvezano.” Mat. 16., 19. Že sv. apostol Pavel je odpustke podelil II. Kor. 2., 5.; pozneje pa se je cirkva preveno te oblasti posluževala.
Da so odpustki k zveličanju koristni, lahko vsaki spozna, kteri vé, da se le tistim podelujo, ki skerbno ino resnično pravo pokoro delajo. Zakaj a) da jih brez prave pokore dobiti nemore, priganjajo k pravi pokori; b) so nagrada za resnično pokoro ino boječim tolažba, ker dostavijo, kar slabi človek dovoljno poravnati ne može; c) vdele-žijo prave pokorence tistih poprav njihovih krivic, ki iz zaslug Jezu Krista ino njegovih svetnikov zvi-
rajo; d) so podboden spomin na ojstro pokoro stare cerkve.
Za tega voljo je tudi med vsemi rečmi, ki je cerkva k vrednemu sprijetju odpustkov terja, prava pokora vselej pervi ino neobhodno potrebni pogoj.
Zdaj dajajo odpustke papež ino vladiki (škofje), pervi za celo cerkvo, zadnji za svoje škofije. Odpustki, ki se dajo za nektere dni, mesce ali leta, pomenijo, da se toliko časnih kazen odpusti, kolikor bi jih spokorjenec po stari ojstri pokori za te dni, mesce ali leta imel opravljati. Pride sveto leto, ktero je nekda, ko pri Judih, vsako 50. potem vsako 33. leto bilo ino sadaj je vsako 25. leto, podelijo sv. oče papež popolne odpustke za vesolno katoličanstvo, ki se prav svedeno opravljajo; v posebnih potrebah ino zadevah je podelijo tudi za posamesne dežele ali cerkve.
V tem obstoji vesolna keršanska pokora, ko jo je Jezus sam postavil ino sv. mati cerkva vsikdar zvesto obvarvala. Njeno zveličansko korist clo cerkveni protivniki spoznajo, ino samo tisti ne, čijih kratke misli ne morejo presoditi obilnega blagoslova, srečnega mira ino mile tolažbe, ki nje sv. pokora, ta srednica človeškega naroda, tak ljubeznivo razliva od konca do kraja, ko črez posamesne, tako črez celo človeštvo.
У.	Sv. posleđno olje.
Kakor je smilečni Jezus svojim vernim vse jiliove zdrave ino žive dni s odresnoj milostjo vseli na pomoč , tak jim hoče tudi mil pomočnik ino to-lažnik biti v bolezni ino britki smertni uri. V toga očivesten dokaz je vlastno svetstvo postavil, sv. posledno olje, čiga pomen sv. apostol Jakop tak popise: ,,Zbolenikdor med vami, naj pozove mešni-ke sv. cerkve k sebi, da nad njim molijo, ino ga v Gospodovem imenu s oljem pomazilijo; verna molitev bode boleniku pomagala, Gospod mu bode olajšal, ino če ima grehe na sebi , se mu odpustijo.“ Jak. 5, 14—15.
Vse tedaj, česar je boleniku v njegovi nadlogi naj bolj potrebno, mu Jezus tu daruje; namreč a) pomoč, da svojo bolečino ino smertno grenkost zvesto preterpi; b) ođpušćenjc grehov (kterih se namreč iz dušne ali telesne slaboče ne more spovedati) ino s tim sereni mir ino sv. zaupanje na milostivnega sodnika ; c) večkrat tudi olajšanje ino ozdravljenje, če Božja previdnost ni inače sklenula.
Ino resen kaže pogosta skušnja, da znotrajni mir, ki ga po tem svetstvu duša s Bogom dobi, večkrat tudi telo tak očividno krepča, da si skoro omore ino srečno ozdravi. — Marsikteri vračnik da Bogu čast ino spozna ponižno ino spoštljivo : Tu je Božja roka pomagala ! — V Božjo roko pa se podati in v pomoč Jezusovo je vzakemu vselej dobro.
Imenuje pa se to svcfstvo: sv. posledno olje, ker se človeku v velki ali težki bolezni podeli, ki je morebiti za njega poslednja ali zadnja. Deli se le bolenikom , drugim ne, naj so v kakši kol; smertni nevarnosti ali blizo smerti, p. vojšaki pred bitvoj, brodnari v burji, zločinci, ki so na smert obsojeni i. t. d.
Delijo ga mešniki i zlasti dušni pastirje, ali malokda samo, tenioč navadoma složno s sv. poko-roj ino resnim telesom. Te rečemo, da na spoved, da bolenika obhajat grej o; da ga sprevidijo.
Tukaj navadni sv. običaji so :
Če je na spoved , se da s zvonom znamenje, bližni verni se hitro sidejo v cerkvi ino spremijo mcšnika s presv. resnim telesom ; cerkevnik ali drugi vernik nese pred njimi luč ino pojdoč ccngetaje s zvončekom opominja skrivoma nazočemu odrešeniku čast ino hvalo dajati, za vbogega bolenika pa moliti. Ino ponižno pokleknejo verni ino molijo večnega Boga. Po naših slovenskih krajih pa vlada lepa šega, da se hitro po dva, trije ali več vernih sdruži blizo ino daleč ino s pobožnim glasom sv. pesem zapoje : „Častimo Te! — ali: Sveti! sveti! sveti! . . . Meš-nik, trohico se vstaši povzdignejo presv. resno telo ino s njim blagoslovijo verne častivce.
Privši v stanico bolenikovo ga pozdravijo ino vse nazoče s blagoslovom, ki ga je sam Jezus naročil, rekoč: „Mir bodi ti hiši:“ Mat. 10, 12. na kar strežnik odgovori: „Ino vsem, ki v njoj prebiva-
jo.“ Po tem postavijo sv. resno telo s posvečenim oljeni pred razpelo božje, ki na pripravni, belo po-gernjeni mizi med dvema vošenima, gorečima svečama stoji. Zraven še ima biti 7 povesnih ali pamučnih sučkov na krožecu, nekaj soli ino čiste vode, snažna obrisača ino škropilnica pesveéene vode, ki s njoj bolenika poškropijo. Tedaj prosijo s kratkoj rao-litvoj boleniku ino vsim hišnim stanovavccm za mir ino blagoslov, izpovejo betežnika, ga grehov odve-vežejo, ino ravno tako obredijo, ko zdrave v cerkvi, to da rekoč :	„Premi brat ! (sestra !) potico našega
gospoda Jezu Krista ; naj te liudiga sovražnika ob-varje ino k večnemu živlenju sprevede. Amen.“
Po obredi se začno pripravne molitve k sv. po-slednemu olju, namreč : sedmeri pokorni psalmi ali vsaj 50.: „Smili se mene o Gospod i. t. d.,” kratke pa lepe litanije, ino še nekše molitvice, v kterih meš-nik prosijo ne samo za dušno zveličanje, temuč tudi za telesno zdravje.
Na to blagoslovijo bolenika s sv. križem, mu nazivajo svetnike za njih prošnjo, ino mu razne telesne ude s sv. oljem, v ktero si palec namakajo, križema mazilijo, zraven za endrugom mole: „Po ti sv. ma-zilitvi ino svoji ljubeznivi smilečnosti ti naj odpusti Bog grehe, ki si nje dopernašal s očmi, ušesmi, rokami i. t. d.”
Telesni čuti ino udje ja stranoma k grehu pri-marjajo, stranoma njemu služijo. Oči so dosta dosta-krat okna, skozi ktera greh v dušo sleze ; ušesa so
pogostoma vrata, ktera se nečistemu, sovražnemu, zavistnemu duhu’ i. t. d. odpirajo; usta ino njihov jezik so tolikokrat, ko sv. ap. Jakop piše 3, 6. svet poln krivice ; roke so tolikokrat ročne, noge hitre k hudodelstvu.
Za tega voljo mešnik te ude pomazilijo ino molijo, da bi po sv. olju očišćeni prihodnič samo pokori, pravici ino dobrim delom služili. Pri svetnih vernih se dlani mazilite, pri duhovnikih pa, kterim so ju že vladika pri posvečenju pomazilili, iz časti do te mazilitve, le ročji (nazerti) zunajšini.
Je velika sila, se betežniku samo en telesen del pomazili — navadoma čelo. Potem si mešnik s soljo ino vodoj perste umijejo, ino oboje kakor pooljeni sgučki se na ogenj veržejo, da se inače ne oskrunijo. Tedaj stopijo mešnik spet k boleniku, mu v pomen božjega varstva vpoložijo desnico, molijo za njega, mu podajo božje razpelo, da ga poljubi, ga tolažijo ino opomenjajo po izgledu križanega zveličarja ino s njogovoj pomočjo se zaupljivo v sv. voljo božjo podati ino ga zadnič blagoslovijo.
Vmirajočim dajo tako zvane smertne odpustke, to da le po odvezanju grehov; ali če se bole-nik ni mogel spovedati, mora svoje grehe vsaj popolnoma ožaliti, skesati ino nekako očividno pokazati, da želi spravo s večnim Bogom.
Se pripeti, da mešnik sv. rešno telo nazaj v cerkvo nesó, se mu ednaka čast zkazuje , ko na
potu k bolcniku, za verno dušo pokojnega pa se prosi barem s želoj ali mislijo, da bi nji Bog milostiv bil !
Po takem vidimo iz tih svetstev, zlasti pa iz sv. poslednega olja, da je Jezus še zmirom ljubeznivi prijatel bolenikov ino vmirajoćih, ko nekda; vse rad pohaja, naj stanujo v prekrasni palaci ali v revni bajti ; vsim rad prinaša svojo tolažbo i sv. mir. Pohaja pa je po svojih mešnikih, ki imajo sv. dolžnost o vsaki uri, prilični ali ne, na pervi sklic slednemu boler.iku bez vsakega razločka pomirne tolažbe sv. vere prinesti ino njegovo dušo na pot v vekovečnost pripravljati. Ravno v tej službi se katolški mcšniki zkažejo prave angele božjega mira, ki tako rekoč na se pozabivži same se radovolno žertvujo, da le verni duši vstrežejo. Ce bi v kužni, ustrupni bolezni vse boleni a zapustilo, Jezus i njegov mešnik mu vendar vseli na pomoč prideta.
VI.	Sv. mesni red.
Sv. delo človeškega odrešenja ino zveličanja, ktero je Jezus na zemlji vstanovil, je htel za vsik-dar vstanoviti. Za tega voljo si je med svojimi vernimi postavil namestnike, da bi vseli i vsako d
a)	njegove odrešne ino zveličanskc nauke ozna-novali, b) njegove milosti delili, c) njegovo cerkvo ravnali ino vse zavkazali, kar se njim k zveličanju vernih potrebno zdi, kar njegove vlastne besede očitno povejo : „Meni je vsa oblast dana na nebu iu
10
zemlji. Pojte in učite vse narode, in kerstite nje v imenu Očeta in Sina in sv. Duha in zavkažite jim vse deržati, kar sim vam zapovedal.“ Mat. 28, 19. 20. „Resnično vam povem, kar bodete na zemlji zavezali, bode tudi v nebesih zavezano, in kar bodete na zemlji odvezali, bode tudi v nebesih odvezano.“ Mat. 18, 17. 18. Ti njegovi pervi namestniki so bili apostoli. Njim je svoje sv. delo naročil, rekoč: „Kakor je mene Oče poslal, tako pošlem jas vas;“ nje je za to pooblastil i obdaril deh-nuvši v nje rekoč : „Sprejmite sv. Duha. Kojim odpustite grehe, tistim se odpuste, kterim je zaderžite, tistim se zaderže.“ Jov. 20, 21. 22.
Po ti zapovedi ino oblasti so apostoli postavili od vernih njim priporočene pobožne ino prikladne može sebi za namestnike ino naslednike ino tudi njim ravno tisto naročilo ino oblast izročili, kakšo so obojno od Gospoda Jezusa sprijeli, da bi ju oni spet na druge prenesli i. t. d., naj bi potem takem v cerkvi božji vsikdar vlasten stan bil, ki svojo sv. dolžnost in oblast od apostolov ino po njih od samega Jezu Krista izpeljuje ino zlasti božjo ino dušno službo oskerbluje. Ino ti stan je duhovni stan.
Na pervo so apostoli domestili selo Judaževo, kteri se je obesil ino so na mesto njega postavili Matia apostola; potem so postavili Pavla ino Barnaba ; so postavili 7 diakonov; Pavel je postavil škofa Tita i Timotea i. t. d. Ktere pak so za kakšo cerkveno službo postavili, tistim so mole roke vpoložili (Luk.
24.,	49 — 51.) 5 i«o tedaj ravno to storili, kar J. Krist nad njimi, ki je pred svojim vnebohodom roke čez nje raztegnul ino nje blagoslovil. (Ap. djanje
13.,	2. 3. — 14., 22.) Ino pod tem od gospoda sprejetim zvunajnim vidljivim znamenjem so prenasali duhovno oblast ino božjo milost tistim, koje so za cerkveno službo priporočene zvolili ino tako posvetili. Ino to je: svetsfvo posvečenja, kise take veli: polaganje ali pokladanje rok.
Iz sv. pisma ino cerkvene dogodbine pa vidimo, da so bile mahom od začetka v cerkvi mnogotere službe endrugom podložne. Naj višjo službo, namreč poglavarstvo ali pervenstvo cele cerkve, je imel sv. Peter ino vsak njegov naslednik na škofovskem (vladiškem) sedežu v Rimu. Pod njim so bili apostoli ino njihovi nasledniki škofi (vladiki). Za njimi pride dva ino sedem deset ucencov Gospodovih, katerih nasledniki so mešniki. Potem so služ-niki (diakoni), ktere so apostoli postavili. Pozneje še so druge službe vpeljali, ali glede sv. meše je le sedmero posvečenje, po kterem se od stopnje do stopnje do naj višjega prihaja t. j. do sv. mešne-ga reda.
V znamenje, da se kdo v duhoven stan poda ino za njega pripravlja, mu vladika urežejo kavko t. j. na temenu mu lase do kože porežejo, da ima golo okroglo plošo ; zraven mu oblečejo belo cerkveno srajco čez duhovno halo. To ga opominja
(gl. str. 69.) , da se svetni gizdi odreče ino služeb-nik tistega kralja postaja, kterega so s ternjera nvenčali.
Se zdi mladi duhovnik zvoljeuega duhovnega stana vreden, da se zamore nadati, ki hoče Bogu na čast ino vernim k zveličanju v njem živeti, ga k vlastni cerkveni službi sprimejo ino posvetijo po čveterih nižjih redovih, po kterih dobiva potrebno duhovno oblast i milost, da zamore mu naročene službe prav ino sveto opravljati. Ti štirje nižji redovi so:
a)	vratarstvo. Cerkveni vratar je u starših časih, sosebno v pregonih napovedoval kraj ino uro božje službe, je tam vrata odklepal ino zaklepal ino pred vsim čuval, da se ne ukradejo izobčeni (t. j. iz cerkvene občine izklenjeni) ali hudobni Judovje ino pagani, kteri bi vtegnuli nemir delati. Da si ravno sedaj te službe ni več treba, se vendar mladi duhovni za njo po-svecujó, ino še sedaj ko nekdaj, se njim pri tej posvetitvi podajo cerkveni kluči ino zvonček v pomen te službe.
b)	bravstvo ali čitavstvo. Cerkveni bravec je moral nekda vernim sv. pismo ino vladiške zav-kaze naprej brati, tudi naprej moliti ino peti, kakor tudi neke reči blagosloviti, p. presnec o vuzmu. Za tega voljo se mu v spomin te službe še zdaj pri posvečenju knige podajo.
c)	zarotiš* v o. Zarotniki so skerbeli, da se v cerkvi nije blagoslovljena voda pogrešala ino
so nad obseđjenimi molili v imenu Jezusovem. Ker je pred Jezusovim imenom hudi duh zbeg-nil od njega zmagan, nam to kaže ino da po-ročtvo, da tim več vso hudobno i grešno moc preoblada. Pri posvećenju se zarotniku poda knižica s zarotnimi molitvami, dj) strežništvo. Cerkveni strežniki so luci uža-gali, kadilnico, čolncc s kadilom in svećjake pred oltar nesli, vino ino vodo k sv. daritvi pripravili i. t. d. s ednoj besedoj, oni so vse tisto opravljali, kar danešni Cerkveniki ino strežniki. Za voljo tega njim vladika pri posvečenju podajo svečjak, kadilnico i miolkici za vino ino vodo. Ti četirje redovi se velijo nižji, ker le za bolj nizoke cerkvene službe pooblastijo, k posveč-nemu svetstvu le kakti pripravljajo, ino še ne zavežejo za vse žive dni s duhovnim stanom ; alj nazo-čijo nam verno skerb matere cerkve, ktera je tudi za nižje cerkvene službe le pobožne može sprejimala.
Po d s luž n išt vo (ali subdiakonat) je most k višjim redom. Kdor ga dobi, prevzeme že dolžnost vse svoje žive dni v duhovnem stanu ostati, bez zakona živeti, t. j. ne oženjen, ino časoslovje moliti. Podslužnik ali subdiakon mora vladiku ali mešniku pri oltaru strcžti, sv. posodbo, ki je k daritvi potrebna, pripraviti in spet očistiti, pri sv. meši pismo brati, ino pri darovanju vino i vodo v kupo vlivati. Vladika ga tedaj pred posvečenjem pitajo, če si je pristop,
kteri ne dopusti več odstopa (ki do smerti s duhov-stvora sporoči,) dobro premislil ; mu razlože dolžnosti, koje s tem prevzeme, ino mu vele še enkrat to reč na drobno prevdariti. Potem mole s nazočimi meš-niki litanije vsili svetnikov, da tudi zveličani duhi za pristoplega duhovnika prose, ki cele litanije prepo-nižno pred Bogom na svojem obličju leži. Tedaj mu škof oblečejo temu redu pristojno sv. obleko , služ-nico ali dalmatiko ino naročnico ali manipl ino mu podajo v pomen njegove službe, kupo i listno knigo, ino ga po večih molitvah blagoslove.
Drugi višji red je služništvo ali diakonat. Ko je namreč pri vedno vekši množini vernih raz-deljenje milodarov med vboge ino skerb za njihov obed apostolom toliko časa odvzela, da bi skoro več ne vtegnuli Jezusovega nauka oznanovati, so postavili i posvetili sedem od verne občine njim priporočenih pobožnih možev, kterim so naročili za vboge skerbeti ino še nektere druge cerkvene službe opravljati, p. apostolom pri sv. mesi strcžti, božjo besedo učiti, kerstiti, verne obredovati, zlasti zvun cerkve bolenike ali vjetnike i. t. d. Ino to so bili služniki ali diakoni. Vse te službe še dnešni den opravljajo s vedenjem škofa ali mešnika. Imenice njim podajo pri peti sv. meši kruh i vino ino pojejo sv. evangelj.
Pri njihovem posvečenju prašajo vladika naj poprej, če so glede svojega obnašanja sv. reda vredni? Tako se tudi praša pri mešnem ino škofov'-
skem posvečenju. Na to prašanje je v starih časih ljudstvo odgovor dalo, ki je pri volitvi cerkvenih predstojnikov velik upliv imelo. Sedaj, ki verni pristopne duhovnike malokda poznajo, odgovori jeden iz med nazočih mešnikov, navadno seminiški vodja, ter je vladika ravno tak opominjajo, ko pri podsluž-ništvu, molijo s njimi litanije vsili svetnikov, njim obdajo v pomen dobljene oblasti nadramnico, njim izročč kupo s plitvicoj ino evangelsce ino je po nekterih molitvah blagoslovivši odpuste.
Tretji višji ali sedmi in zadnji posvečni red je sv. mesni red, ino kakti njegov cvet ino dover-šen kine je posvečenje višjega mesni k a ali vladika (vladičenje). Mešniki perve cerkve so bili po vsikdajnem uku oni dva ino sedemdeseteri učenci, koje je Jezus sam izvolil ino apostolom podložil. Luk. 10., 1. Da so sv. mešno daritvo dopernašali ino grehe odpuščali, to jasno starodavne vesti spri-čujo. Da pa so zraven apostolom podložni bili ino da je tedaj vladiška dostojnost verhunec meštva, se natem zvidi, ker je Jezus apostolom očividno vekšo oblast dal, usled katere so se tudi povsodi obnašali ko vikši vodji njegove cerkve, ko višji pastirje vernih ovčic ino so s svojim poglavarjem sv. Petrom bili posebno družtvo, ali tovaršija, ktero sedaj dostavlja družtvo škofov, ki imajo tudi višjo oblast ino na cerkvenih sborih razsoden glas ino se zato pred vsem veli učeča cerkva.
Sv. mesni red podeli tedaj oblast presveto mesno daritvo dopcrnašati, grehov odvezovati, v posledno olje polagati, sporokovati in vse one blagoslove deliti, za ktere še ni noben poprejšen red pooblastil. Fo zvedeni vrednosti ino premoljenih litanijah polože škof posvećencu nadramnico, Utero so diakonu le čez eno ramo djali, cez obe rami ino sicer križema nad persami, kar naznamna, da dobi posvećeni popolno mesno oblast ino dolžnost jarem ino breme križanega Kristusa vernim v izgled skerbno ino sereno nositi. Po tem mu vladika oblečejo mesno oblačilo ino berejo s njim sv. meso, ter mu pomazilijo palca ino kazavca, s kterimi se sv. resno telo prime, na obema rokama , kteri sklene ino s traki zvezani derži, da se sv. križma vsuši; ter mu podajo kupo i plit-vico rekoč: „Sprejmi oblast sv. mesno daritvo Gospodu dopernašati, kakor za žive tako za mertve;” ino vpoloživši mu roke ino v njega dehnuvši mu izreče oblast grehov odvezovati, rekoč : „Sprejmi sv. Duha; kterim grehe odpustiš, onim se odpuste; kojim pa nje zaderžiš, onim se tudi zaderže.” Na koncu tirjajo, da posvećenec svedeno njim ino njihovim naslednikom cerkveno pokoršino obeča, še mu dajo nektere opomene ino ga poslove s sv. blagoslovom.
Perva sv. meša ali mesna daritva, ktero novo-posveeen mešnik obhaja, se obslužuje s velkoj sve-čenostjo, kar je iz edne strani lepa priča serene radosti, da je cerkva spet novega služebnika dobila, iz druge pa veselo počasteuje mesne dostojnosti v novoposvećencu.
Novoposvećeni mešnik delijo tudi sv. blagoslov, ki je vernim jako mil, kar bodemo skoro bolj na tenko slušali.
Doveršenost ali obilnost mesne oblasti, namreč oblast posvečevati, svetstvo poterde ino vsaktere blagoslove deliti, poda vladiški red — za to sc vladika tudi višji mešnik veli. Če pak je ravno vla-diško posvećenje, soseben posvečen red in sicer naj vikši, ne dobé vender vladika glede sv. mesnega obhajila nobene nove oblasti, ktere niso že ko mešnik imeli, ino za tega voljo je glede sv. mese le 7 posvečnih redov, čijih peteri pervi so bolj pripravljajoče posvetitve, diakonski, mešni ino vladiški red pak so pravo resnično svetstvo po božji vstanovitvi ali pravici, ktero duši nezbrišljivo oblast podeli, ki na veke ino še te ostane, če se posvečenemu mesno opravilo tudi prepove.
Vse rečeno kaže jasno, da je cerkva zelo skerb-na ino previdna za čast božjo i za blagor vernih tudi pri sprejimanju ino posvečenju duhovnikov. Da ja neki ne bi kter nevreden sv. službe podlezil, je postavila toliko redov, po kterih lahko od stopnje do stopnje posvečivnega skušajo ino on samega sebe, alj je takse sv. službe vreden in zmožen. Se vender zraven toga kaki nevreden ukrade, ali pozneje izpridi, ni cerkva tega kriva ino to ne zamore črez sobrate sramote širiti , ko ni apostolov posra-motilo, da se je med njimi izdajec Judaž snajšel. Marveč se mora nevredna oseba od stana ločiti, ino
ce si ona cast zapravi, se mora v njoj saj duhovni stan častiti ino njoj sporočene svete oblasti.
Ce že so dobri svetni predstojniki velika sreča, so dobri duhovniki se vekši blagodar. To popolnoma spoznavši so sc v stari cerkvi vseli pred posvećenjem, kije navadno štirikrat na leto bilo, vladika i verni v terdnem postu in sereni molitvi sedinili, da bi si od Boga, ki serca ravna, pobožne vladike in mešnike sprosili. Ravno zato, ino tomu v spomin še so zdaj vsake letne četerti ali kvatre posti ino molitve, kder cerkva ino verni skerbno prose, da bi mili Bog dobre delavce v svoj vinograd poslal. Ali tudi zraven tega naj včrni pogosto Boga prosijo za svoje mešnike, da je razsveti ino krepča, ki sami pobožno žive ino sebi sporočene po pravi poti v večno zveličanje vedejo!
VII.	Sv. zakon.
Zakonski stan, kakor ga je Bog v raju postavil, je bil nerazvezljiva zaveza, za vse žive dni pod njegovim blagoslovom sklenjena med možem ino že-noj, endrugom v pomoč in podporo ino v zarodenje človeškega roda. Alj ko se je človeški rod pohujšal, se je tudi zakonski stan soper svoj pervotni sv. namen mnogoverstno oskrunil ino pohujšal. Zakonski so začeli se endruga ločiti, ino po več možev ali žen imeti ; žene niso bile zakonske tovaršice za vse žive dni ino ednakih pravic, temoč kakor najete dekle, kterih so se lahko svojvolno odrekli ino se spet
s drugimi ženili. Ni dušni blagor, le posvetni dobički so je edinili. Ino če so otroke dobili, so iz vek-šine kakor hte s njimi ravnali, je clo zavcrgli ali prodali, ko kako blago, ni pak jih častili, ko nevmer-ljive sebi v izrejo sporočene duše, za kterili časno ino večno srečo bode pred Bogom natanki račun.
Nektcre teh napak so se tudi ugnezdile pri Zidovskem ljudstvu, kije vendar v pravega Boga verjelo , ino zlasti se je svojvolna ločitva tako močno vkorenila, da Mojzes ni mogel nje izkerčiti, temoč le s tem nekaj zavračati, da je ločitno pismo zapovedal, ktero je mož ženi sc le po večih predpisanih opravilih ino potih dati zmel, kar je več časaterpelo, zmes pervo naglo jezo ohladilo, ino tako pripomagalo, da so se dostakrat zakonski spet pogodili ino pomirili.
Jezus privši na zemljo, da bi človeštvo omladil ino posvetil, je tedaj pred vsem skerbel zakon, ki je rodišce ino zibela človeškega roda , popraviti ino spet v njegov pervi stan postaviti. Zato je učil, da se pravi zakon le med ednim možem ino med ednoj ženoj sklene, kterega ne more nič druga ko le smert ednega iz med zakonskih tovaršev razvezati, ino ga je na čast sv svetstva povzdignul. Ino ko sv. apostol Pavel piše Efes. 5, 32. je zakon veliko s v c 1 s t v o v K r i s t u s u ino v c e r k v i. (Glej st.159); podoba njegove blagodatne posvečne zaveze scerk-voj. Po tem svetstvu jim deli Gospod svojo milost, da zamorejo v zakonskem stanu pobožno do smorti živeti ino dobljene otroke lepo po keršansko zrediti.
Zakon pak, ki človeški rod mladi' ino odgaja, je jako imeniten in važen stan. Od njega zavisi sreča ino blagor ne samo zakonskih tovaršev, temoč tudi njiho\Tih dobro ali slabo odgojenih otrok ino po tem takem tudi deržavne ino cerkvene občine, katerih soudi bodo; zraven je zakon tudi sv. svetstvo. Za tega voljo ne sme ino ne može neti deržava, neti cerkva dopustiti, da kaj bodi ljudje v zakon stopijo, ker tu ne gre za srečo posamesnih temuč za občno. Toraj je kakor cerkva, tako deržava nektere reči predpisala, brez kojih sc ne da veljaven zakon skle-nuti. Pripetki pa, u kterih ne bi zakon veljal za tega ali onega, ali med tim ino onoj, se ime-nujo zakonske zapreke ili over e, od kterih pa se nekokrat da odvezati.
Da se zve, če ni takse zapreke med ženihom in nevestoj, morata pred svojega župnika ali far-meštra priti k tako rečenemu zaročil iške mu izpraševanju, kder ju v tem in v s. veri izpitavajo ino v sv. dolžnostih do endruga ino do bodočih otrok podučevajo. Na to se se v farni cerkvi njunega prebivališa tri svečene dni pri navadni službi božji ino pred nazočoj občinoj okličeta, s pristavkom, da je vsaki dolžen mu znano zapreko razodeti, ktera bi ti zakon ovèrala. Pred poroko pa še grela k sv. spovedi ino obredi, da s čistoj vestjo ino vredno prejmeta svetstvo sv. zakona.
Pred porokoj poslušata, ko bi to po cerkvenem predpisu vseli naj bilo, s vsemi svati sv. meso za
zaročenca in zaročenko, v Isterilì ju mešnik sosebno Bogu priporoče. Po mesi stopita pred oltar, ženili na desno, nevesta na levo, njuni pričiza njima. Mešnik, obdani s beloj nadramnicoj, začno zakonska per-s tanja blagosloviti ino vernivši se razlagajo s kratkimi ino razločnimi besedami novima zaročencema kako svet je zakon, kak pomenljiva je zaveza, ki jo menita sklenuti; kak velike so dolžnosti, ktere zakon naloži. Ino še enkrat nazoče prašaje, če nije nobene zakonske zapreke, pitajo trikrat ženiha i za njim nevesto, če je gotovo njuna, svobodna, resnična volja s endrugom v sv. zakon stopiti ? kar trikrat s razumnim : da (ja) popričata. V poterdo te sv. obljube ju opomene mešnik si uzajemno zakonske perstanje nateknuti ino si v roke segn.uti, obenem rekoč :
Perstanj, (čiji bezkončni kolobar je podoba večnosti) spominja na zakonsko ljubezen ino zvestobo, ktero si morata vsikdar ohraniti. Sedinjeni roki pa pomenite, da kakti prisegneta se nikol zapustiti, temuč vkup ostati, dokler vaj smert ne loči.
Po tem ovijejo njuni sedinjeni roki s štoloj rekoč : „Zavežem vaj s vozilom sv. zakona, kterega si endrugom obljubita v obličju sv. cerkve , ino ga blagoslovim v imenu f Očeta ino f Sina in f sv. Duha. Amen!“ Zdaj si poklekneta, mešnik vernjem k oltarju spet prosijo, da bi večni Bog novosklenjen zakon milostivo varoval, ino blagoslovijo sporočena.
Zakon med katoličani je tedaj ne gola, svetna ali samo za nek čas sklenjena pogodba, temuč sv.
svetstvo, ki zakonske sveti i veže, dokler ju smert ne razveže. Tako imenovana locitva zakonskih ni zakonska razveza, tcmuć le začasno razkrušenje in razpostlanje zakonskih, ktero cerkva dopusti, da velkšo pohujšanje odverne, ino k pokori pripomore in k spetnemusedinjenju po nauku apostolovem: „Ce je žena ločena, se ne moži več, temuč se naj spravi s svojim možem. I. Kor. 7, 11. Ino Sin božji reče: Kdor ženo odpusti in drugo vzeme, prelomi zakon. Mark. 10, 2—12.
Ker tedaj zakon do smerti terpi, ne sporoče v novic zakonskih pri tako rečeni zlati ali s reber ni svatbi, kterih pervo obhajata, po petdesetih, drugo po pet in dvadesetih s endrugom preživljenih letih, temuć v cerkvo privša dajata iz globline serca premilemu Bogu čast ino hvalo za vse v svojem dolgem zakonu sprejete dobrote in milosti ino se na dalej v njegove ljubeznive roke priporočita. Te pobožne in svedene zahvalnosti se cerkva vđeleži, in podeli serim zakonskim svoj sv. blagoslov.
Zakon, kolikor je sv. svetstvo, bi sc gotovo mogel u vsakem času cerkvenega leta sklenuti. Ker pa se ženitvi navadoma pridruži gostuvanje, razkošja i ples, ki moti pokorno tihoto sv. časov, je cerkva svatbe prepovedala od perve advenske nedele do sv. treh kraljev in od pepelnice do bele t. j. perve nedele po vuzmu ali uskersu, ker so to sv. časi, odločeni za bolj skerbno dušno premišljevanje, za pokoro i molitvo. Le kadar so važni vzroki i se vse
hrupeče veselje opusti, dovolc vladika sporoko tudi u ovih prepovedanih časih.
Lepo je tedaj mili Jezus oskerbel zakonski stan! Kakor že s svojoj blagoj vcroj i s njenimi svet-stvi od mladih nog mladenče i mladenke opravičuje i sveti, da bodo vredni zakonskega stanu, tako nje u svetstvu sv. zakona vnovič krepi, da zamorejo sporočeni svoje velike, uspešne ali mnogokrat jako težke sv. dolžnosti zvesto spolnovati ; do smerti verno s endrugom živeti, sc ljubeznivo podpirali, milo prenašati, k dobremu vnemati, bolšati svetiti, svoje otročiče pobožno odgajati in cerkvi in deržavi dober zarod izroditi za lastno i za svojih verstnikov i naslednikov časno i večno srečo.
III.	Kersanski poduk.
Dalje i jako imenitno cerkveno opravilo je ker-šanski poduk, kojega oskerblujo k tomu postavljene cerkvene osebe. On ne uči samo večnih resnic sv. vere i naših dolžnosti, temuč nas take upotuje u ve-solno cerkveno živlenje, t. j. nam kaže, s kakimi občutki i mislimi moramo sv. skrivnosti obsluževati i u vsakem času božjo službo i dotične pobožnosti obhajati, da nam bodo blagodarne.
Pri keršanskem poduku, ki duh i serce oživlja, pak se cerkva obnaša podobno pametni materi, koja vsakemu svojih otrok tisti živež daja, kteri njegovemu zdravju ljubi i se dorašenosti primerja; mleko dakle, kojim je treba mleka, drugim močnejše jedi. Za
toga voljo sc keršanski poduk, ki zmirom tiste večne resnice oznanujc, tudi raznoverstno ravna, kakor je učencom potrebno i njihovi razumnosti primerno. Sem tedaj spada :
1.	keršanski nauk v šoli i cerkvi za mladež. Ti nauk nije kaki umetno i na tenko po pravilih složen nagovor, nego bolj prijazen pogovor mešnika s učenci. Cisto prosto i lahko razumljivo njim sv. resnice razlaga i duhovnik se dela tako rekoč sam priprostega otroka, da vse Jezusu pridobi. Kdor ga gleda, kakor pohlevno i skerbno njim sv. nauke božjega kraljestva oznanuje i ljube otročiče k sebi vabi kličejoč s Jezusom: „Recite malim k meni priti.” Mat. 19, 14. ; kdor še premisli, koliko na dobrem iz-rejenju leži; kako pervi, v mlado serce vsejani božji nauki še u poznejih letih človeka opominjajo i kre-pè, kadar že zna biti tisti u černi zemljici perhni, ki jih je učil; kdor to premisli, bo gotovo učitelja keršanskega nauka visoko cenil, rad mladež k njemu pošiljal i ga po mogočnosti v njegovem pobožnem trudu podpiral.
Keršanski nauk v cerkvi pa ni samo za otroke, nego tudi za odrašdene, posebno za one, kteri še so u veri preslabo podučeni, da bi za tega volj o sv. nagovorov prav ne razumeli.
2.	Odrašćenim se keršanska vera oznanuje v sv. nagovorih ili predgah, v ranih i poznih. Mešnik nastope lečo ili prižnico, povejo Boga, se s vernimi vred prekriže, izrečejo nekše slovjc, primerno
svojemu govoru, i prosivši s poslušavci vred sv. Duha za božjo razsveccnje berejo sv. evangelj, ki je za nedelo ali praznik odločen. Potem začnejo sv, nagovor, kteremu se reče: evangeljska razklada, če celi evangelj razlagajo, ali on je lasten nagovor, če kako posamesno versko resnico ili dolžnost razjasnujejo, dokažujejo i tako bolje sercu utisnejo.
Ker nije človeška beseda, kar cerkveni nago-vornik oznanujejo nego božja, se ve, da je pravi kerstjan dolžen tudi čisto prost nagovor zvesto i verno poslušati in jedino na to paziti, kakor po njem svoje živlenje popravi. Da Jezus zraven bez razločka reče : „Kdor je iz Boga, naj posluša besedo božjo” Jov. 8, 47. i da druga cerkvena zapoved bez razločka veli: „Ti moraš sv. mešo (k kteri pa še je tistokrat tudi sv. nagovor spadal, gl. str. 60) po nedelah i Svetkih pobožno poslušati,” se ne sme nikdo tej dolžnosti odtegnuti, tudi naj višji in uče-neji ne, i še zato ne, ker tudi naj prostejši nagovor u veri terdi i krepča i k dobremu podbada in ker lep izgled imenitnejšega nevedne i prostejše uspešno k skerbnemu posluševanju božje besede primarja.
3.	U veri se kerstjani tudi pri raznih drugih prilikah podučevajo po krajših ogovorih, potem v izpovednici, pri bolenih, pri izpitavanju (zaročenih) ženiha i neveste i. t, d., zlasti kadar ktero sv. svetstvo prejmejo i to zato, da bi se k sv. sprejetju vredno pripravili, čez božje milosti sv, svetstev i
11
njihovih običajev bolj podučili i si je globoko k sercu vzeli.
Kakor v začetnih, lako uče ludi po srednjih i višjih učilnicah cerkveni učeniki sv. vero, učeni pak jo v knigah razširno razlagajo. Ino po takem se sv. vera vsikdar ravno tak uči in širi, kak sojo apostoli oznanovali namreč ustno in pismeno.
Knigc, ktcrc so apostoli in njih neposredni učenci spisali, imenujemo sv. pismo ali pisano besedo božjo, njihov ne spisani nauk pa ustno iz roče nje ali ne pisano besedo božjo. Kar so drugi in pozneji cerkveni učeniki pisali imenujemo cerkvena pisma, ki se razloče v knige : a) cerkvenih naučni-kov, b) očakov in, c) spisatelj e v in sc štejo k ustnemu izročenju.
Da se v čisto vero Jezusovo zmote ne vtepejo neti v sv. pismo, neti v ustno izročenje, je Jezus sam poskerbel in zato obljubil in poslal sv. Duha, rekoč : ,,II o č e m O č e t a prositi in On vam bode drugega tolažnika dal, da na veke pri vas ostane — Duha resnic e.“ I n „K a d a r tisti duh resnice pride, bode vas vso resnico učil.“ Iv. 14, 18. 16, 13. 17. Na duhovo s tim Duhom božji vsaki za se razsveceni so apostoli bez zmote učili ustno in pismeno. Alj tudi pozneje se zmote niso mogle in se ne morejo pri celi cerkvi vplesti, a) zatone, ker ti Duh božje resnice po obljubi Jezusovi pri njegovih vernih na veke ostane, Cče ravno ne več pri vsakem sosebe, vender pri
celi cerkvi vkup); b) ker katolška cerkva, t. j. vsi katolški kerstjani, karnur koli po sveti raztrošeni, v rečeh sv. vere vsikdar vkup deržijo, in složno ino v p or a zu m n os ti ravnajo, kar sc na dvoji način zgodi :
1. pastirje posamesnih cerkev t. j. škofi se v njihovem imenu s naučniki bogoslovja in drugimi učenimi duhovniki na enem mestu sberejo pod predsedništvom papeževim aii njegovih poslancev in tu skupno s pomočjo sv. Duha pretresujejo in razsodijo zadeve sv. vere in cerkve. Taksa skupština se veli cerkveni sbor. Pervi taki sbor so že apostoli sami v Jeruzalemu imeli (Apost. dj. 15.) Zadnji je bil v Tridenti! v 1. 1545. Kar tu cela cerkva po svojih namestnikih v veri sklene, je bez vse zmote, ker pomočnik sv. Duh nikoli ne dopusti, da bi' cela cerkva v večni resnici zablodila.
Zraven se sv. pismo v seji, p o vso di in pri vseh cerkvah skerbno liranuje, preveno in vedno v p c r v e m pravem smislu z a s t o p i in tolmači, in ravno tak tudi ustno izročenje. Ne mogoče je bilo in ne mogoče je toraj vsem in po vso di sv. knige popačiti in krive nauke vtepsti. In bi se tudi tu ali tam, po primeri ali na znic, pri prepisu, natisu ali uku kaka zmota in kriva misel vtepla, na cerkvenem sboru, kder se sve na tenko pregleduje, se to hitro zkaže, ko kaj posebnega in novega, kar ni bilo v cerkvi vseli, pri vseh inpovsodi in zmota se očitno zatore in zaverže. — Tak si
11*
obvarje cerkva vseli svojo véro cisto, in posamcsni verniki se smejo bcz skerbi zanašati, tla njihova vera terdno stoji na nepremeknjeni pečini božje resnice.
2. ako pa ravno ni zbora, in če se kak dvom ali prepir v sv. veri prikaže, se poprašajo papež, oni pa popitajo posamesne škofe, kaj seje v ti reci vseli, povsodi in pri vsili vernih verovalo in razsodijo po tih dogovorih. To se veli: razsod po dogovoru s raztrošenoj cerkvoj inje drugi načinuzajemne vsestrane porazumnosti.
Navadoma pa sv. oče papež sami razsodijo, podučijo in zavkažejo, kar je vseli in povsodi veljalo glede vere, obnašanja (čudorednosti) in bogočastja v vesolni cerkvi. Zakaj oni so pervi vodja, varuh in oblastnik cele cerkve, med škofi pervi, ko je med apostoli bil sv. Peter pervi, čiga naslednik so papež. Za to tudi za jih velja, kar je Jezus edino k sv. Petru rekel: „Ti si Peter (pečina) in na to pečino postavim svojo cerkvo in vrata peklenska (hudobna moč) nje ne bodo premagala. Ino tebi dam klučc nebeškega kraljestva (oblast v cerkvi) ; kar bodeš na zemlji zavezal, bode tudi v nebesih zavezano, in kar boš na zemlji odvezal, bo tudi v nebesih odvezano.“ Math. 16. Samo njemu je naročil : „Pasi moja jagneta, pasi moje ovce.“ Jv. 21. Samo k njemu je djal ï „Peter! molil sim za te, da tvoja vera ne peša, in kdar boš se preobcrnil, poterdi tudi svoje brate.“ Luk. 22, 32. Sedajni papež Pij IX. so dve sto sedem in petdeseti, zvoljen 16, junia 1846.
Po takem so v cerkvi božji edni učeniki, drugi ucenci ali poslušavci. Pervim se tudi rece: p o ducila cerkva, drugim: poslušna cerkva. Poslusavci pa imajo sv. dolžnost svoje dušne pastirje, višje i nižje ko poslance Jezusove pristojno častiti in slušati: ,,Kdor vas posluša, posluša mene ; kdor vas zaničuje, zaničuje mene; kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki je mene poslal, reče Jezus.“ Luk. 10, 16.
Iz tega vidimo, da imajoukaželni krstjani dovoljno priložnosti s nebeškim semenom božjih naukov svoje serce posejati. Da bi le vsako serce podobno bilo dobri njivi, u kteri zamore Jezusova beseda koreniti, cimiti i veseli sad roditi. Ker pa sve dobro le od ljubega Boga pridi, ga mešuik i verni po keršanskem poduku ponižno molijo, da bi slišane nauke blagoslovil i njim svojo dobro rast dal; zakaj tako piše sv. apostol Pavel : „Ne poslušavci postave so pravični pred Bogom, teniuč spolnovavci postave se opraviče. Rim 2, 13.
IV.	Cerkveni posveti i blagoslovi.
S sedmerimi sv. svetstvi je mili Jezus posker-bel, da nam v sedmerih naglavnih razmerah našega živlenja božjo milost podeluje, po kteri nas, kakor pri kerstu in sv. pokori grehev očisti i s Bogom pomiri ili nas, kakor v ostalih svetstvih, ljubeznivo podpira i krepča, da zamoremo svoje dolžnosti srečno spolnjevati. (Glej str. 112 i 113)
Zraven tih naglavnih razmer, za ktere je Jezus sam poskerbel, se nas pa cesto zadenejo nektere druge okolnosti i priložnosti, u kterih bi nam višja posebna pomoč tudi prav mila bila. Po oblasti, ktero je cerkva od Jezusa dobila, je ona za tote priložnosti poskerbela in za nje vpeljala bogočastna opravila, u katerih s lepimi pomenbnimi običaji svedeno in izkreno za svoje otroke moli t. j. nje blagoslovi, ili po kterih kakše reči iz med običnih posvetnih loči mo nje v službo božjo ali v pobožno rabo svojih otrok sporoči t. j. nje posveti. Taksa bogočastna opravila imenujemo : cerkvena svetila (sakramentalia) , ki so toraj dvoje verste, namreč :
a)	blagoslovi, pri kterih sc Bog pod znamoviti-mi običaji prosi, da bi komu pri ti ali oni priliki svojo pomoč ino milost podelil;
b)	posveti, po kterih se kakše osebe ili stvari v posebno božje varstvo priporoče ali od posvetnih ločene v njegovo posebno službo sporoče t. j. posvete, toda se božja milost i bramba nikoli ne prosi za same reči, temoč vsikdar za tiste, ki jih vživajo ili rabijo; p. pri blagoslovljenem preznecu ili vodi, zastavi, hiši, cerkvi i. t. d. Cerkvene posvete delijo vladiki i mešniki, in
le tiste, pri kterih se mazili, jedino vladiki.
Tem od cerkve vpeljanim svetilom nije božja milost sicer tak očividno obljubljena kako sv. svetstvom, ali bez dvoma se smemo zanašati, da nikako ne bode zastonj i neuslišana verna mclilva, ktera se
pri njih opravlja, ker Jezus cerkvi terdno obeča, da bode tudi v nebesih vse veljalo i prijetno, kar ona ua zemlji k božji časti i k zveličanju svojih vernih zapove i vpelja. Ino ako že si sami po verni molitvi od Boga dosta sprosimo, namreč : odpuščanje manjih grehov i časnih kazen, pomoč v skušnjavah i nevoljah, poterpljivost i tolažbo v bolezni i žalosti, njegov blagoslov pri svojem spočetju i delu i. t. d., smemo gotovo še bolj zaupljivo vse to i še vekšo milost od njega pričakati, če sv. mati cerkva pri svetitvah i blagoslovih s našoj molitvoj tudi svojo sedini. Že vsaki pobožni i izobraženi spozna i čuti, da pred Bogom ne zastonj, ako stariši svoje otroke blagoslove , zaista bode Bog blagoslovno molitvo svoje cerkve, ktero je v našo pomoč i zveličanje postavil, še bolj porajtal i milostivo uslišal. Kdor je žive vere u Boga, v tem živi tudi to tolažno zaupanje.
Naj imenitneje cerkvene posvetitve i blagoslovi so naslcdni :
A. Posvetitve.
1.	posvečenje cerkev. Da mora vse, kar k službi večnega, veličanskega Boga sliši njemu posebno sporočeno ino posvečeno biti, i toraj tudi hiša, ki se za njegov dom i službo božjo odloči, so od nekda vsi pobožni živo spoznali i občutili. Za voljo tega so tudi Zidovi svoj fempel, kterega so živemu Bogu postavili, s velikoj častjo, mnogimi daritvami (zertvami) i molitvami posvetili, ko nam priča sv.
pismo 3. kralj 8. i 1. Ezdr. 6. ino so tomu v spomin vsako leto veličastno obhajali templovo posvećenje. Svetejši dom božji, ko židovski tempe!, pa so gotovo katolske cerkve. Zakaj v njih ne je samo nazoč vseobsežni Bog, temuć pod presvetim resnim telesom je tudi J. Kristus resnično i bistveno nazoč.
Veličastno, ko naj bolj mogoče, so za tega voljo tudi kerstjani svoje cerkve posvečevali, ko berž so je smeli staviti.
Naj važnejši običaji pri cerkvenem posvećenju so sledeči:
Da bi se k tako svetemu opravilu prav pripravili i si božji blagoslov sprosili, sc vladika i verni den (ali navečer) pred cerkvenim posvećenjem ponižno postijo i v pobožnih molitvah večnemu Bogu pripo-račajo. Na dostojnem, lepo razsvetjenem i okinča-nem kraju so k očitnemu vernemu častenju sv. ostanki izpostavljeni, ki se v novi oltar položijo. Drugi dan, pred ko se posvećenje sačne, se prižge 12 luči okoli cerkve, ki pomene 12 apostolov. Cerkvena vrata se zapró ino vladika mole pred njimi litanije vsih svetnikov. Po tem grej o trikrat okoli cerkve, jo s blagoslovljenoj vodoj poškropljajo i vseli s pastirskoj palicoj na vrata poklukajo, ki še se le k tretjemu odpró. To pomeni, da se cerkva i kraljestvo božje le onemu odpre, ki v trojnojedinega Boga verje i s cerkvenim višjim pastirjem v občinstvu živi. Tudi križ naprave s pastirskoj palicoj nad vrata v nazo-čenje, da so uhod za verne v križanega Jezusa, ino
169
ustopivši s strežnimi mešniki u cerkve jo počaste s blagoslovom Kristusovim: „Mir bodi tej hiši.” Privši u sredino pokleknejo i zapojejo: „Pridi sv. Duh!” ponižno proseč za božjo pomoč i milost, kakor je to pri vsakem bolj važnem početju potrebno. Tu so tla s pepelom potrošene. V njega zapišejo križema s pastirskoj palicoj latinsko i gerčko abecedo ili asbu-ko, kar pravi, da sc cerkva za ono vero posvečuje, kojo so latinski i ge reki cerkveni očaki uzajemno verovali i učili. Po tem blagoslove vladika vodo, ki pomeni očiščenje grehov; vino, ki pomeni božjo pomoč i milost; pepel, ki spominja na našo pre-minljivost i potrebno pokoro; i še s ol, ki pomeni ker-šansko modrost, ktera nas grešne gnilobe obvarje (kakor sol druge reči): zdaj zmešajo vse skupa i poškrope s tim cerkvo i oltare (žertvenike). Je po takem vse očiščeno i posvečeno, prinesó u veselem obhodu sv. ostanke, je na oltarju v kamen polože (glej str. 52) i oltar pomazilijo, okadijo ino na njem več križev iz sveč i kadila sestavljenih prižgejo, kar nazočuje, kako tu ponovljena križna daritva dopadljivo k Bogu dohaja i kakor raz oltarja vernim prava luč, milost i pomoč božja prihaja. Zadnič še 12 po steni naslikanih križev pomazilijo, kteri ravno tak, ko luči zvuni cerkve, na 12 apostolov spominjajo, ki so vero v Jezusa po vsem svetu oznanovali. Na koncu služe škof sami ali drugi mešnik pervo sv. mešo v novoposvečenoj cerkvi, in navadoma seobhajave-sela svečanost celih 8 dni (celo osmino), s petimi
mesami, s sv. nagovori i tudi s odpustki. Ako vladika hitro ne vtegnejo ili nemorejo nove cerkve posvetiti, pooblaste nekega drugega mešnika, da jo tičas samo blagoslove. Samo blagoslovljena cerkva se na tem spozna, da nima dvanajsternih križev, ker oblast pomaziliti jedino vladikom gre.
2.	p o s v e č e n j e o 11 a r o v. Oltari se skoro ravno tak posvečujo, ko pri novi cerkvi, to da nekaj krajše, ker se vse popusti, kar se cerkve dotiče ; le pokropijo, pokadijo, pomazilijo se i sv. ostanki se vpo-ložijo.
3.	kapele, ostaje križevih potov, križi i. t. d. se pri posvećenju s blagoslovljenoj vodoj poškroplajo i okajajo. Vladika poljube sv. križ i za njimi nazoci me.šniki i verniki na čast temu sv. znamenju i Bogu v slavo ino hvalo za odrešitvo na njem dokončano.
4.	posvečenje pokopališč. Cerkva časti človečko truplo še tudi po smerti zato, ker je živo bilo dom nevmerljivega duha i veža božja. Za tega voljo posvečuje tudi pokopališča, u kterih umerlo truplo počiva, in nje prišteva svetim krajem. Posvečuje pak pokopališče s molitvami i blagoslovljenoj vodoj, postavi križi v sredini i v štirih koteh pet man-ših križev ili pet soh, na ktere se po tri sveče po-sadč, ktere pa še ne gorijo, temuč se popreje na križ priteknejo i potem užgejo, kar kaže, kakor še je le križani i od mertvih oživeli Jesus smertne (grobne) strahote premagal, ino vsem, ki so v njega verjeli, večno luč prižgal. Tudi se litanije vsili svetnikov
molijo , naj bi zveličani prijatelji božji nam oslišanje naših prošenj sprosili. Na takem pokopališc'u se smejo toraj le tisti pokapati, ki v cerkvenem občinstvu živijo, v Jezusa verjejo in mater cerkvo bogajo. Barem blagoslovijo ona le takse.
5.	posvečenj e k e r s t n e vode. Kerstna voda se redoma posvečuje na veliko i duhovo soboto, ker so u stari cerkvi ti soboti svečeno kerščevali, inju zato kerst-nici imenovali. Posvečujoči mesnik molč, da bi vsi, ki sc u tej vodi kerstijo, vse milosti tega sv. svet-stva obilno vživali, razdelč vodo križema i potone v njo vuzmeno svečo (ki je podoba Kristusova), kar pomeni, da kerst svojo milostivo moč od križanega Jezusu ima, razlijo od te vode na vse štiri strani sveta v nazočenje, da so vsi ljudje k veri i kerstu pozvani i prilijejo zadnič olja i križnic v spomin pomoči sv. Duha, ki keršence krepča in Bogu dopadljive stori.
6.	posvečenje ognja na veliko soboto s prošnjoj : naj bi Bog vse tiste, kterim na tem ognju prižgane luči v cerkvi svetijo, znotra s žari svoje milosti razsvètil i segreval.
7.	posvečenje sv. olja. Olje posvečujo vladika na veliki četertek svečeno moleč, da bi večni Bog tistim, ki se bodo s tem oljem mazilili pri sv. kerstu, pri poterdi, mesnem redu i poslednem olju, vse milosti teh svetstev obilno podelil. Po tem klek-nuv.ši na eno koleno počastijo i pozdravijo vladika i nazoči duhovniki ta olja, ktera k tak velikim svet-
stvora služijo, i poljube posode, u ktere so nalita.
8.	blagoslovljena voda se posvečuje mole : da bi po božji milosti bila vsem, ki se s njoj poškropijo, živi spomin k pravi pokori i pobolšanju živlenja, i močna bramba zoper skušnjave; ter se soli primeša, ki je podoba prave Bogu mile modrosti, ktera grešne gnilobe varje. Bolj svečeno se posvečuje o bili ili navedeni s. 3 kraljev.
9.	janžovec se posvećuje na Janžovo, drugi den po Božiču. Ker je vino podoba božje ljubezni i milosti, jo cerkva vsem, ki od njega pijejo, tak obilno želi, ko jo je sv. Ivan imel, rekoč pri posvećenju : „Pijte ljubezen sv. Ivana.“
10.	sprava, k službi božji potrebna, kakor kupa, plitvica, cerkvena obleka, i. t. d. se posvećuje s molitvami i blagoslovljenoj vodoj. Kupa i plitvica se tudi s križmoj pomazili. Cerkva svojo spravo posvečuje , da jo verni bolj dostojno cene, i bolj spoznajo visoko vrednost službe božje, za ktero mora vse posebno sporočeno , čisto i sveto biti.
11.	posvećenje zvonov. Zvon se zvuni i znotri s blagoslovljenoj vodoj vmije v spomin, naj bi tudi tisti, ktere v cerkvo kliče, čisti i prosti bili vsega, kar molitvo i pobožnost moti ; potem se pomazili od zvuna s boleniškim oljem , od znotra s križmoj, kar pomeni prošnjo za vernih telesno i duhovno pomoč; na to se pod njim kadilo prižge, da vsega dim
napolni v nazočenje, kako bi naj kerstjanom, ktere njegov glas k službi božji vabi, serce kipelo Bogu prijetnih kreposti, sv. vere, upanja, ljubezni i pobožnosti. Zadnič sc prebere sv. evangelj, v kterem Jezus doma pri Lacaru k Marti reče: ,, Le jedno je potrebno.“ Luk. lO, 42., ker ja zvon, ki nas pred oitar božji klice , ravno to oznanuje. Zvonu se pri posvećenju da ime nekega svetnika, kteri se prosi, naj bi mu posebni varuh bil i mili proseč za tisto verno občino, kteri zvon siisi. Tudi priče so nazoče v svedočtvo storjene posvetitve.
12.	posvečenje melja (kreše) na kraljevo, s kterim se imena s. 3 kraljev na dveri zapisujò, naj bi pogled nanje nas opominjal tudi tak skerbno Jezusa iskati i njemu svoje serce darovati : posvečenje sveč na svečnico za božjo službo i v spomin, da je ti den Simeon na pervo Jezusa imenoval luč sveta, Luk. 2, 32.; posvečenje pepela, s kterim se verni na pepelnično sredo po čelih poji olujo i na premenljivost i pokoro spominjajo; posvečenje presne ca na cvetno nedelo v spomin veličastnega Jezusovega uhoda u Jeruzalem, Mat. 21. 1—9; posvečenje pisank ili pirhov na vuzme-no nedelo, s prošnjoj, naj bi vsem dobro teknule; posvečenje hiš, šajk, brodov, zastav i. t. d. s prošnjoj, da bi Bog vse blagoslovil, ki se tih reči posluže. Pri vsakem takem posvečenju se moli, s blagoslovljenoj vodoj škropi i s kadilom okaja.
Mnogi posveti so tedaj le blagoslovi t. j. svedene molitve, s ktcrimi mati cerkva nebeškega Očeta ponižno prosi, da bi njenim otrokom milostiv bil. Jednaka čast ko posvečenim rečem pa gre tudi vseli sv. blagoslovom. Verni se varjejo posvečenih reči oskruniti in si prizadevajo se sv. blagoslovov ino jiliove milosti prav vdeležiti.
B. Blagoslovi.
Blagoslov*) ni kaj druga, ko pobožna prošnja, da bi Bog tistim, črez ktere se zmoli, svojo ljubeznivo pomoč i smilečiiost prikazal. V tem smislu može tedaj tudi oče svoje otroke, učitelj svoje učence, vladar svoje podložne i. t. d. blagosloviti. Posebno blagoslovno oblast pa dobe mešnik v svetstvu sv. mesnega reda po besedah vladikovih : „Kar blagosloviš, bodi blagoslovljeno;” za toga voljo smejo neke blagoslove le mešniki deliti. Naj imenitneji so:
1.	blagoslov novoposvečenega meš-nika, kterega zlasti za tega voljo tak visoko cenimo, ker se zaupljivo nadajamo, da bode blagoslovna molitva tistega Bogu posebno prijetna , ki je kratko preje pri njem veliko milost i visoko čast njegovega sv. moštva zadobil. Poželjenje po tem blagoslovu kaže tudi našo veselo zahvalnost, da je cerkva spet novega služebnika za naše dušno zveličanje dobila.
Žegcn.
2.	mešnikov blagoslov p o sv. mesi, sv. nagovoru, ali drugem cerkvenem opravilu, ko ludi blagoslov s posvećenoj vodoj. Mole presveto Trojico prekrižijo mežnik tukaj s desnicoj verne, proseč : ,,Naj vas blagoslovi vsegamogočni milostivi gospod Oče j , Sin i sv. Duh. Amen, kar izreče, da bi večni Bog doveršenemu sv. opravilu u vernih srečno rast dal i nje po svoji neizmerni milosti tudi zvuni cerkve vseli vse nesreče varval na duši i telu.
3.	blagoslov s p r e s v. resnim telesom v kazalnici ili monstranci je poprejšnega pomena. Sv. petje mu serca pripravlja, zvončekov nedolžno cin-getanje ga spremlja, mešnik pa ga navadoma tiho delijo; zakaj kder svestveno nazoči Jezus sam bla-goslovlja, ni treba besed njegovemu služebniku.
4.	blagoslov vpeljanke. Nektere tjedne po porodu pride žena s svojim detetom vred k vpeljevanju, da se večnemu Bogu zahvali. Mešnik vpe-ljavec jo v c crkvo vpeljajo, blagoslovijo i Bogu sporočijo proseč, da bi on mater i otroka milo varval i k večnemu živlenju ravnal ! Vpeljavek pa cerkva za to na več tjednov po porodu (povitju) odloži, da matere dolže pri miru doma obderži in njim nevarnosti odvernc, ktere bi njim prinesti vtegnilo prerano izhajanje i delo ili nepremišlenost sirovejših tovaršev. Pri Židovih je bila jednaka šega, ktera še je le na štirdeseti den vpeljevanje i zahvalno darilvo zapovedala.
5.	ker sanski pokop tudi sem spada. Mer-liče dostojno pokopati, je stara šega vsili narodov. Mislili so s tem njim zadnjo ljubezen zkazati i duše vpokojili. Sosebno je stare Židove strah in groza sprehajala, mislece če bi nepokopani strohneli ali je zveri snedle. Za tega voljo je tudi pobožni Tobia, ne glede na serd kralja Zenaheriba i v nevarnosti lastnega živlcnja, svoje umorjene rodjake pokapal, in kar je po dne ne mogel, je po noči dostavil. Job. 12, 12.
Ker nas kerstjane sv. vera uči, da je človeško telo prebivališče sv. Duha, ktero bode Jezus enkrat jednako svojemu preobrazil, imamo tim večo dolžnost mu keršanski pokop oskerbeti, i pri njem za ločeno dušo moliti, da jo premilostivi Bog še ne spokorjenih madežev očisti i skoro v večno živlenje sprejme. Zvesti ti dolžnosti polože domačini merliča na oder, verni sc pridno pri merliču shajajo, mu za očiščenje duše molijo i ga tomu v pomen s prista-vljcnoj posvećenoj vodoj poškropljajo. Ino pride ura za pokop, se za božjim razpelom uverstijo i merliča pobožno moleč do cerkve na nosilih prinesejo, kder ga mešnik černo oblečeni zadnjokrat v cerkev vpel-jajo, kako so ga pri kerstu pervokrat.
Kdor je bliže, kakor po mestih i tergili, se upote mešniki na merličev dom ino imajo sprevod od domi. — Žalostno pojejo zvonovi. Naprej se nese sv. razpelo križanega Jezusa, vkterega je umerli veroval; manše se postavi na rako (trugo}; kraj nje
se sveli s-svečami ali baklami, ktere pomene prošnjo: „Daj mu, o Gospod ! večni mir i pokoj in večna lue mu aaj sveti.“ Rodbinci, sosedje, znanci lepo uver-steni ga spremljajo i pobožno za njegovo dušo molijo. V cerkvi obernejo pogrebci mcrliča s obličjem proti oltarju, ker od ondot v sv. mesni daritvi tudi za mertve milost i mir prihaja ; umerlega mesnika pa proti vernim, kakor so živ se tudi od oltarja k njim obračali. Tukaj prešpogajo mesnik uzajemno S služebniki Davidov 50. nemilo tožni psalm, premolé nektere molitve i blagosloveč mcrliča ga poškropijo okadijo, i s zemloj potrosijo i še zadnič s vsimi vernimi za njegovo dušo ponižno Boga prosijo.
Je merlič mali otrok, kteri še ni k pravi pameti prišel i tedaj še tudi ne grešil, ne žaluje cerkva, temué pošle svojega mešnika v belem oblačilu, ki veseli psalm premolc, ne proseč za umerlega, ki priprošenj ne potrebuje, temuč za žive , da bi enkrat tudi tak srečno v svetli raj prišli, ko ta nedolžna duša.
Hlapčiče i dekliči pokoplje cerkva s venci i cvetlicami kinčane v čast njihove deviške čistosti i kreposti.
To je tedaj cerkveni pokop i sprevod, prost vsega nepotrebnega hrupa i praznega posvetnega ponosa, ki duši nič ne pomaga. Marveč nas cerkva napeljuje ljubeznivo za pokojne moliti, si vlastne, zna biti bližne smorti zmisliti, preveliko, nespodobno žalost pa si krotiti i tolažiti s zaupanjem , da se
12
bodemo v onem živlenju spet najšli, kder se nikol več ne bodemo ločili.
У.	Cerkvene molitve i pobožnosti.
Moliti t. j. dušo i serce pobožno k svojemu stvarniku povzdignuti, od kterega smo ju dobili, nam je prirojena dolžnost, ktero nam je Jezus s svojim ukom in izgledom vnovič naročil, kakor tudi v nekterih prilikah in pripodobah lastnosti razložil, katere store molitvo Bogu dopadljivo. Ponižnega i skesanega serca moliti, nas uči v pripodobi od fariscja i mitničara Luk. 18. V duhu i resnici moliti t. j. primerno božjemu duhu i s lastnim priza-detjem, nas uči v pogovoru s Samarijankoj pri Ja-kopovem studencu. Jv. 4. Iskreno i stanovitno moliti nas uči v pripodobi od neodstoplega poklukača pri prijatelju. Luk. 11. ino od krivičnega sodnika i vboge vdove. Luk. 18. Podano v sv. božj o v o Ij o i nedokončljivo modrost moliti nas uči njegov vlastni izgled na olskoj gori, kdor je trikrat premolil : „Oče! pa ne moja, temuč tvoja volja se naj zgodi!“
Se pri molitvi le na Jezusa, na njegove sv. besede i neizmerne zasluge zanašati i ne na samega sebe, nas On uči rekoč : „Vse, kar bodete Očeta v mojem imenu prosili, bode vam dal.“ Jv. 16. 23.
S kterimi besedami pa da molimo in prosimo, je nam iz vekšine na zvoljo, sosebno pri posamesni molitvi. Ker pak vsaki kersljan ne ve vsega tak
izrečti, ko čuli in bi rad, mu pridejo marsiktere molitvene in pobožne bukve na pomoč, in pri občni molitvi tudi neke znamovitc i visoko cenjene molitve, ktere je ali Jezus i njegova cerkva učila, ali ti ali oni pobožni kerstjan složil, cerkva odobrila i za občno božjo službo posebno prikladne spoznala.
Prednja tih molitev je Oče nas, kterega nas je Jezus, naš gospod sam učil, za tega voljo mu tudi pravimo: Gospodova molitva. Koje namreč enkrat na samem molil i po tem vmed svoje učence stopil, ga jeden iz med njih poprosi: „Gospod ! uči tudi nas moliti, ko je Jvan svoje učence moliti učil.“ Jezus mu odgovori : „Kadar molite, recite : Oče naš, kteri si v nebesih i. t. d. Luk. 11. Mat. 6. ino tak nje nauči tote naj lepše vsili molitev, ki čisto prosto, kratko in v pravem redu vse pove, za kar je nam treba moliti, ktero so že pervi kerstjani naj bolj častili i pri sv. mesi i sprejetju sv. svestev v.sik-dar molili. Kratko molitvo nam je tedaj Jezus dal i naročil, sam rekoč: „Ne govorite veliko, kadar molite, kakor pagani, kteri mislè, da bodo uslišani, ako dosta besed store.“ Mat. 6, 7. V šestih prošnjah nas uči za dušne i le v j e d n i za telesne potrebe moliti; tak treba je pred vsem božje kraljestvo i njegovo pravico iskati.“ Mat. 6, 33. Povsodi nas uči prositi:	pridi k nam, daj nam, odpuščaj nam;
tak potrebno je i primerno pravi ljubesni, da vsi za end ruga molimo i skerbimo.
12*
K O c en as u se je sicer pozneje, pa že vendar prcdavno, pridala molitva : Cesena si Maria. Ona obstoji iz treh delov: a) iz pozdravljenja višjega anjgela Gabriela: „Cesena si Maria, milosti si polna, Gospodje s teboj ; b) iz pozdravljenja Elizabetinega : „Ti si blažena med ženami, in blažen je sad tvojega telesa; c) iz prošnje,ktero je cerkva pridala: Jezus, sv. Maria mati božja! prosi za nas grešnike, zdaj i našo smertno uro. Amen !“ S toj molitvoj castimo visoko materstvo, do kterega je Bog preblaženo Devico Mario povzdignili i se njenim prošnjam priporočamo.
V apostolski veri na kratkem vse spovemo, kar verjemo. Ime že pove, da je ona od apostolov ili vsaj od apostolskih časov. Verni so se nje na pamet naučili, jo za vodilo prave vere imeli ino jo po ustnem izrocenju dalje predavali. Keršenci so jo pred kerstom vpričo vladika ino verni v raznih drugih prilikah molili i po nji svojo véro spovedovali. Ni c e j s ki in carigradski cerkveni sbor je to spoved sv. vére nekaj pomnožil, kakor se zdaj pri sv. mesi moli; iz drugih strani jo je sv. Atanaz razjasnil, ko se zdaj v duhovnem casoslovju bere.
Prestaro je znamenje sv. križa. Ze v drugem stoletju keršanske cerkve ga spomenja sv. Klemens (Milož). Sc prekrižajo imenujemo tri božje osobe, in spovemo tedaj s sv. križem svojo véro v presveto Trojico in v križanega odrešenika. Prekrižajo pa ravno celo, usta ino perse, oblubimo ne ničesar
misliti, govoriti in želeti, kar bi trojno jedinomu Bogu ne bilo dopadljivo. Ino ker vse s znamenjem sv. križa začnemo i sklenemo, spovemo svojo vero v sv. resnico, da:
Kdor s Bogom začne, s Bogom henja,
Naj lepše zverši pot živlenja.
Tak stara je hvalna pesem: Čast bodi Bogu Očetu in Sinu in sv. Duhu, ko je bilo v začetku, zdaj i vseli in na vse veke. Amen.“ S njoj se sklepajo psalmi i tudi druge molitve. Nekokrat se začne s trojnim : Sveti, sveti i. t. d. ktero, kak prerok Izaiaz razodeva, anjgeli Serafini pred sedežem božjim pojo, Iza. 6, 3. za to se ji tudi reče anj-gelska hvalna pesem.
V jutro, o poldne i večer nas opominja zvon „Zdravo Mario ali anjgclsko češenje“ moliti, se v začetnih predgovorih hvaležno velike skrivnosti Jezusovega včlovečenja spomnuti ino s primoljcnoj „Češcnoj Marijoj“ njegovo sv. mater častiti. V večer še po vekšem zvonu manji milo zapoje ino prosi, da bi se tudi vernih duš v očišćenju s ljubeznivoj molit-voj spomnili. Za njima se v četertek še velkši zvon nemilo zglasi, kteri Jezusov kervavi pot obžaluje. V petek ob devetih pa obžaluje njegovo britko smert ino nas budi k zahvali in obžalovanju grehov, ki so njegove smerli krivi.
Za jutro, večer ino obed nimamo sicer občno predpisanih molitev; alj vendar jih je več prav lepih, kterih se verni posluže. Besede so nam na
zvoljo, ali jutcrna, večerna in obeđna molitev je vsakemu očivestna dolžnost, ki le nekaj sam se spozna ino svojo vrednost nad živinoj, ktera ne čuti potrebe moliti, ino ne ve moliti.
Zelo koristno in potrebno j e večkrat tri božje kreposti obujati in ožaljenje grehov; zakaj to krepča v tih krepostih ino varje grehov. Za voljo tega imamo tudi vlastne takse molitve. Verni se njih na pamet nauče, da je imajo kredi, kadar je treba, p. v kakši skušnjavi, pred sprejetjem sv. svetstev, pri večernem spraševanju vesti, v smertni nevarnosti i. t. d.
Posebna pobožnost so litanije, ktere navadoma jeden naprej moli, drugi pa odgovarjajo. So že jako stare in veliko vredne. Zakaj dosta lepih resnic nam ponavljajo in pri očitni službi božji povzdigujo našo pobožnost. Naj bolj stare ino znane so litanije vsih svetnikov in Lauretanske. Razun jih še je več drugih, p. od sv. rešnega telesa , od britkega terplenja Jezusovega; za bolenike i. t. d.
Sem sliši tudi cerkveno petje, visoke himne, cerkvene hvalne, slavne, prošne, zahvalne, pokorne pesni i. t. d. — Znotrajna pobožnost se namreč ne zadovoli s samoj molitvoj, temoč vneta veličanskega Boga, mu zapeje i prepeva sv. pesni, kterih mili glasi še serce bolj vnemajo in dušo zvišujejo, zlasti pri občni božji službi. Za to petje so v starem zakonu imeli psalme, v novem pa so himne ino iz vekšine iz njih prestavljene krepke
cerkvene pesni, da po takem se dnešni den skoro ravno s tistimi besedami Boga častimo, s kterimi so ga pred dosta sto lctmi naj svetejši možje častili. Tak je po stari himni : „Te Deum laudamus“ naša pesem: „Bog tebe hvalimo i. t. d. Po: „Veni sancte spiritus,“ je : „Pridi sv. Duh ti dnes i. t. d. Po : „Lauda Sion,“ je : „Hvali Sion zveličarja i. t. d.
Sv. križev pot imamo za premišlevanjc Jezusovega britkega terplenja, posebno na njegovem težavnem in kervavem potu od zadnje večerje na goro Kalvario. Za hvaležne kerstjane nije namreč nikoli bilo svetejših krajev od tistih, na kterih se je ono godilo, ino kterc je Jezus s svojoj sv. nazočnostjo posvetil. Posamesni, kakor v velikih trumah so se za tega voljo na božjo pot podajali, posebno v Jeruzalem, da bi s spomi-niki posajene predage kraje, na katerih je Jezus terpel, vmerl in v grobu počival, preponižno počastili, ino si vpričo njih naj globlejc v serce vtisnuli, kar je premili odrešenik za nas prestal, da bi po takem živo vse grehe odurjavali in čertili ino pravo pokoro zvesto dopernašali.
Za tiste pa, kteri ne možejo sami tih sv. krajev pohajati, je keršanska umetnost Jezusovo britko ter-plcnje v podobah in slikah nazočila, ino na štirnajst postaj razdelila, ktere imenujemo sv. križev pot. Pervega so zmislili Frančiškanari. Križev pot pa tak obhajamo, da u vsaki postaji nazočeno terplenjc nek čas zvesto premišlujemo, dobro naprevzetje v sebi
obuđujemo ino molitvo premolimo, ktero nam v ti namen spisana kn iz ica križovega pota ponudi.
Da verno premišlevanje Jezusovega terplenja vsikdar veliko pomaga, ker po besedi sv. Tomaža Akvinskega vse kreposti oživlja i vse zločesti vinarja, je očivestno velika korist križev pot pobožno obiskovati in obhajati. Obhaja se sosebno v postu, ki je spominu Jezusovega terplenja zlasti odločen.
Za duhovni in redovni stan je vlastna molitva, namreč: čas o slo vj e ali brevir. V njemu so himni, psalmi, berila iz sv. pisma in cerkvenih učiteljev, pokrajsano živlenje svetnikov ino prav jedernaste molitvice. Moli sc sedemkrat na den, posamesno ali skupno spogajc v koru ali na shodeh, namreč: 1. j liter niča, s tremi nočnicami, preje trikrat na noč, zdaj s h vaiami vred za ranega jutra; 2. pervinca ç) rano o b šestih ; 3. t r e t n i c a ob devetih ; 4. šest niča ob dvanajstih; 5. de vet niča ob treh po poldne; 6. večernica o sončnem zatonu; 7. dopo 1 n i c a ali sklepnica na koncu dneva.
Vendar sme pervo tih molitev ravno pred mešoj, nasledne četiri pa skup zmoliti, ako se sosebe ne vtegne. Cerkva je časoslovje zato tak od endruga razločila, da bi njenim služebnikom čas med molitvoj in delom pretekal ; da bi si nasledno prebiranje krasnih psalmov, sv. pisma in cerkvenih učiteljev njihov *)
*) Stari so ponočne in podnevne ure sosebe računih; naša šesta je bila njihova perva ura, naša deveta njihova tretja i. t. d.; in odtod so imena tih molitev.
duh krepko oživljalo ; da bi nazočeni izgledi božjih svetnikov nje k prav lepemu obnažanju živo podbujali ino v njihovih sv. dolžnostih veselo podpirali.
Sv. rožni venec ali rožna molitva je vsih naj mlajša, začeta in priporočena v trinajstem sloletju, pré po sv. Dominiku, v pomoč zoper neš-tere krivoverce, ki so včlovečenje Jezusovo i visoko dostojnost B. D. M. tajili. Za tega voljo premišluje ta molitva oboje ino ima v ti namen tri dele : veselega, žalostnega i častnega. Veseli nam nazočuje skrivnosti Jezusovega včlovečenja, rojstva in mladosti. Žalostni skrivnosti njegovega terplenja in smerti ; častni pa skrivnosti njegove in njegove matere nebeške velicasti. Pervi se moli v advenski dobi, drugi vu postni, tretji po vuzmu, ker se u vsakem tih časov ravno te skrivnosti v cerkvi obhajajo. Vsaki del ima tisti začetek, 10 Očenašov in 50 Cesena si Marij, kterim sc po sladkem imenu Jezus pristojne skrivnosti pridajajo.
Zečctek je: apostolska vera, en Očenaš, trikrat Cesena si Marija, kterih pervoj se pristavi po sv. imenu Jezus: v kterega verjemo; drugoj: v kterega upamo; tretjoj : kterega ljubimo. Po tem se moli v vsakem delu en Očenaš i deset Cesena si Marij, petkrat. Pervi deseterici se pri veselem delu pristavlja: kterega je Maria od sv. Duha spočela; drugoj: kterega je Maria k Elizabeti nosila; k tretjoj: kterega je Maria v Betlehemu redila ; k štertoj : kterega je Maria v templu sporočila; k petoj: kterega je Maria v templu najšla. V žalostnem delu: kteri
je za nas kervavi pot potil; kteri je za nas bičovan bil; kteri je s ternjem kronan bil; kteri je za nas težki križ nesel; kteri je za nas križan bil. V častnem delu: kteri je od mertnih vstal ; kteri je veselo v nebesa šel; kteri je sv. Duha iz nebes poslal; kteri je Mario v nebesa vzel; kteri je Mario v nebesih venčal.
Ker se pri ti molitvi tiste misli večkrat ponavljajo. se resen duh lahše raztrosi, alj kdor količko skerb ima, jo že more tudi pobožno moliti. Posebno ugodna je ljudem, koji ne vejo brati, ino vbogim bo-lenikom po dolgih nočeh; prav prilična je za občno ino tudi za posamesno pobožnost; zraven je koristen spomin velikih resnic.
Kakor s drugoj božjoj služboj, tak je tudi s mo-litvoj več znamovitih in koristnih običajev sdruženih, ki znotrajne pobožne občutke razkrivajo. Se namreč ti občutki prav ožive (glej uvod str. 1. 2.), prešinejo celega človeka ino ko besede, nje tudi očitno razodeva celo obličje ino obnašanje. Tak p. sklenemo mole terduo roke, kakti v pomen, da si serce znotri želi se terdno s Bogom sdružiti in se čisto njemu izročiti; nje široma razpnemo, ker zaupljivo želimo se milega Boga kakti oberoč poprijeti ; oči povzdignemo gor k sv. nebesom, da je presveti Bog, če ravno povsoden, vemdar vseli nad nami ; glavo pohlevno priklonimo, da znotrajno čast pokažemo; kleknemo, da se pred njim ponižamo ; na perse bijemo, ker svojo krivico pred njim spoznavamo i. t. d. Ti obi-
čaji sicer do nič ne veljajo brez znotrajne pobožnosti, ali oživljeni pobožnosti so prirojena potreba, ino té koristni ino kaj vredni, ker pobožnost na nas in na drugih zvišujo (glej uvod str. 6.)
YI. Cerkveui obhodi in božji poti.
Ako verni s svojim vladikom ili mešuikom, gredoč za božjim razpelom ali drugim cerkvenim znamenjem, skupno molijo ali pejejo, bodi si znotri ali zvuni cerkve, je to cerkven obhod. On na-zočuje resnico, da smo popotniki na zemlji, mešni-ki naši vodji, nasledovanje križanega Jezusa in molitva pa pripomoć srečno svoj pot dokončati; obenem razodeva na očiten način našo véro v večnega Boga , kterega glasno častimo in molimo. Posebno je obhod zvuna cerkve jarno svedočtvo živo vnete pobožnosti,, ktera kakor da bi nji med stenami pretesno bilo, na prosto razširno polje izide, da pred celim svetom božjo čast in hvalo prepeva. Ja, taksi obhod je veselo zahvalno obhajilo za srečno zmago nekdaj nih hudih pregonov.
Naj pervnejši obhodi so: l.nasvečnico, str. 26; 2. na cvetno nedelo, str. 30; 3. na veliki petek, st. 33; 4. na veliko soboto, st. 35; 5. na Markovo, str. 37; 6. tri križeve dni, str. 36; 7. na telovo, str. 39, ino 8. pri keršanskem pokopu, str. 176,
Božji pot je, ako kdo v pobožnem namenu na kteri dalji kraj gre, ki je zä se ali za kakše sv. po-
dobe ali reći voljo v r.ckši posebni casti. V casi se verni v cerkvenem obhodu na božji pot podajo. Začetek takših potov seže v prestare čase, ino se tudi pri mnogih narodih najde, ki so malikovavci bili. Pri Judih pa je za možki spol od 12. leta clo zapovedano bilo, vsako leto trikrat v sv. mesto Jeruzalem potovati. Ženskemu spolu in mlajšim sinom je zapoved tih težavnih potov ne naložila. Ali večkrat, ko to od Marie očitno beremo, so iz proste volje kre drugih šli, kaj jo že božji pot bil. Tak so kerstjani tudi skoro začeli se na božje pote podajati v Betlehem, Nacarct, Jeruzalem i. t. d. da bi osebno te kraje počastili, kfere je rojstvo, živlenje in terplenje Jezusovo posvetilo. Ravno za tega voljo so tudi šli obiskavat grobov sv. ap. Petra in Pavla v Rim, sv. Jakopa v Kompostelo na Španskem, ko tudi drugih krajev, kteri so se jim omilili za voljo kake sv. prigodbe ali posebne milosti božje. V Rim jih je tak dosta šlo, da so koj vse božje popotnike imenovali Rimare ali Romare, in njihov hod romanje. Zato še zdaj rečemo, da romari romajo v Lušarje, k majki Bisterški, na St. Mar’no goro, v Maria Cel i. t. d.
Pervi namen pravega romarstva pa je, se nek čas čisto posvetilih skerbi rešiti ino lahšc bolj popolnoma za svojo dušo poskerbeti; toraj se na koncu božjega pota verno spovedati in stanovitno zvestobo večnemu Bogu ponoviti, potne težave pa mu ponižno sporočiti, ko prostovoljen dostavek naložene pokore.
Božji poti, ako ravno ni zapovedani, so tedaj po svojem pravem namenu dusi koristni. Sosebno pa pobožnost, ki na takih izvoljenih krajih, tako rekoč, svoj dom ima ino božjo cast i hvalo ginjenega serca jarno prepeva; tisučeri prelepi pobožni izgledi, kteri se tam prikažejo; božja beseda, od drugega mešni-ka nenavadno oznanjena; vse to in se več takega užiga veselo svete misli in sklepe, se sercu globoko vtisne in se s svojim spominom dolg cas k dobremu podbuja. — Pa tudi napredek v posvetnem olajšajo božji poti v dalše kraje. Mnogo sc pojdoc vidi in zve tu in tam bolj pametnega, bolj koristnega, bolj lahkega v delu, v orodju, v vpregi, v reji, v redi, v snagi i. t. d. i. t. d. To bistri razsod, množi in siri znanosti in poduči tudi doma marsiktero lepše poravnati. Krivi nameni, kaj bodi vraže, razvade i. t. d. ki se tukaj včasi namerijo, so tedaj od drugod sv. reči vrinjene ino tistim greh, ki se jih okrivijo.
Pregledavši tedaj vsa cerkvena opravila vidimo, da so blage pomočnice k našemu zveličanju. Sv. mesna daritva ponavlja vedno med nami veliko daritve odrešne smerli Kristusove; sv. svetstva nam podelujo pri začetku in na koncu živlenja, kakor v vsakem važnejšem hipu vsikdar primerno milost božjo; keršanski poduk nam lamlje kruh nebeški; cerkveni posveti in blagoslovi nam tudi vsakdeno posvete in počaste; cerkvene molitve ino pobožnosti nam pri-pomožejo Boga častiti in hvaliti ino si njegove milosti sprositi; zadnič cerkveni obhodi in božji poti,
po ktcrih Boga (udi očitno pred celini svetom spoznavamo, nas vdeležč obljube Kristusove, da bode on tudi nas pred svoji anjgeli spoznal.
Cerkvena opravila so toraj ne prazni običaji, temuč kakor so iz edne strani jasno znamovito obličje sv. vere, svetli odlesk duševni, tak so iz druge resnični pripomočki k božji milosti, ino po takem prava služba božja, ki se je več tisuč let pripravljala. Naj se le vsaki varje, da sam njihove blage moči ne zavira; naj se vsaki, ki je pri njih nazoč, ki nje obhaja, skerbno derži tih besed Davidovih : „Kdo se sme podati na breg Gospodov ? Kdo stati na njegovem svetišču? Psal. 23, 3. — »Tisti, ki ima nedolžne roke in čisto serce; ki svoje duše ne prilepi nečimernosti; ki ne ravna krivo s svojim bližnim, (alj je vsaj vprihod v vsem zvesti) tisti bode zadobil blagoslov od Gospoda in milostivnost (smi-lenje) od Boga, svojega zveličarja.” Psal. 23, 4 — 5.
—•>**лЈ&&&-****—
191
Azbučni imenik.
-A-đvent str. 18.
Aldov 9.
Aleluja 88.
Amen 84.
Anjgelsko češenje gl. Zdrava Maria 181.
Bakla zvernjena 67. pri pokopu 177.
Bandera 35. 41.
Barva gl. boja.
Bazilika 47.
Benedikamus Domino 109.
Berilo 87.
Bezzakonstvo 149.
Binkušta gl. duhovo.
Blagoslov 174-177.166.9.
B. D. Marie čisto spočetje 20. očišćenje 26. oznanenje27. pričakan-je poroda 20.
Bogočastje 3. 13.
Boja (barva) cerkvene obleke 72.
Boter pri kerstu 115. pri poterdi 126.
Božic 23.
Božićnica 24.
Božji pot 187.
Bravstvo 148.
Cerkva 47. podučna, poslušna, raztrošena 164. učeča 151. nezmotljiva 163.
Cipele (šolji) 73.
Cas v službi božji 8. čas cerkveni 17. postni 28. prepovedani 159.
Casoslovje 184.
Časoslovnica 78.
Cast bodi Bogu i. t. d. 181.
Častenje svetnikov 52.
Cetertek veliki 31.
Čitavstvo gl. bravstvo.
Colcn cerkveni 51.
Colnek 76.
Barilnica 62.
Daritva 9.100. mesna 81.
Deo gracias 88.
Derdro 31.
Devetnica 184.
Doba cerkvena 17. ad-venska 18. vuzmena ali velikonočna 27. duhova ali binkuštna 37.
Dom božji 47.
Dominus vobiskum (gospod s vami) 86.
Dopctnica (alba) 70.
13
Dopolnica 184. Duhovnišće 52.
Duhovo 37.
Dušno 42.
Ednota zakonska 155.
Et kum spiritu tuo (i s duhom tvojim) 86. Evangelj 99. zadnji 110. Evangeljšce 78.
Crloria (slava) 85. Godba cerkvena 62. Golob nad lecoj 61. Gospodnica velika, mala 40.
Govor cerkveni 14.
Grehi zaderžani 133. Grob sv. 33. (58.) Grobnica 65.
Mala (talar) 69.
Hostia 102.
Hram božji 45.
Hvale 184.
Ime Jezusovo 26. Marie 40. cerkev 47. ol-tarov 54.
Ite misa est 109.
Izpoved tiha ali ušesna 134. „ očitna 135. 130. občna 138.
Izpovedna skrivnost 135. Izpovednica 61.
Izpraševanje zaročencov 156.
Izročenje ustno 162.
Janžovec 172.
Jaslice 27.
Jezik cerkv. 78.
Juternica 184.
Kadilo 76.
Kadilnica 76.
Kadilne grudice 34.
Kamen posvećen 52.
Kànon 104.
Kapa škofova 73.
Kapele 64.
Kavka 147.
Kazalnica (monštranca)75.
Kerst 113. kerst dece 115. kerstno ime 115. kerst-na obljuba 117. k. zaveza 118. kerst v sili, kerst po želji i skervjo, kerstno darilo ali spo-menilo 120.
Kerstilnica 61.
Kerstirna (kerstni kamen) 61.
Kerubin 55.
Kipi (slike) 60.
Kirie elejson (Gospod pomiluj) 85.
Klepetec 31.
Knige cerkv. 77. molitvene 179.
Koleda, kolednica, kolednik 23.
Kolendar 78.
Kraji cerkv. 45.
Kralji 3 sv. 25.
Kreposti 3 božje 182.
Krczelc 73.
Križ 180. pri mesi 102. 84. na grobih 66. na oltarju 56. na stolpu 49. na cerkv. steni 169. pokopu 176. posvečenje 170.
Križevni 3 dni 36.
Križev pot 183. 65. križev tjeden 36.
Križevnik 119.
Križevo 36. malo,vcIiko58.
Križma sv. 125.
Kupa 75.
Kvatrc gl. letne četerti.
Sjaus tibi Kriste 99.
Leča 99. 61.
Leto cerkv.17.18. novo25. sveto 140. letne četerti 154.
List pri mesi 87.
Litanije 182.
Luč, večna 59. na grobih 43. na leči 61.
IJKarkovo 36.
Mesa sv. 80. podučencev 99. vernih 100. perva 152. na meso dati 101.
Mešnik 11. 147.151. višji II. 153.
Mesni red 145. nižji redovi 148. višji 149.
Mesno vodilo (kanon) 104.
Miolkici 76.
Mitra (škofova kapa) 73.
Mivnica 76.
Miza božja (obredna) 60.
Molimo (oremus) 84.
Molitva 178. Gospodova 179. nastopna 84. skupna 86. obredna, poob-redna 109. tajna 103. rožna 185. žalosten del 29. veseli 27. nje lastnosti 178.
Mučenišče 47.
Hladramnica (štola) 70.
Naglavnica (kvadrat) 69.
Nagovor (predga) 160.99. 60. postni 29.
Naročnica 70.
Nauk kcršanski 160.
Navečer sv. 22.
Nazočnost vsikdarna Jezusova 40. 133.
Nedela anjgelska 40. bela 119. cvetna 30. cerna ali tiha 29. rožna 41. Trojička 39. velikonočna ali vuzmena 35. duhova 37.
Nogavice 73.
13»
O sedmero 20.
Obed 32 36.
Obhajilo 105.
Obhod 187. i.t.d. i.t.d.
Običaj 12. pri molitvi 186. njih dogodbina 15.
Običajnica (obrednica) ; škofovska 77.
Oblačilo mesno (kazula)71.
Obleka cerkvena 68. 7.
Obred 13. 108. duhovna 109. podednoj podo-boj 128.
Obredilnica 76.
Obrednica gl. običajnica.
Obrednik 13.
Obredna miza 60.
Obredoslovjc 13.
Obsterti sončnožarne55.
Očenaš 179. primesi 107.
Odpustki 139. smertni 144.
Odveza grehov 137.
Ogenj 33.
Ogovori krajši 161.
Olje posledno 141. 171.
Oltar 52. 53. pernesljivi, popotni 54. njegov pravi, levi stran 85. posvećenje 170.
Oltarnica 56.
Opravila cerkvena 80.
Oprostnice ob novem letu 25.
Orate fratres (molite bratje) 113.
Oremus (molimo) 84.
Orgle 62.
Ostanki sv. 51.
Otožne pesmi 32.
Ovratnica (kolar) 69.
Palica pastirska 73.
Pametva 24.
Papež 164.
Pas 70.
Pepel 169. 29.
Pepelnica. 28.
Persnik 73.
Perstanj škofov 73. zakonski 157.
Pervnica 184.
Pesmi nasledne 88. na cvetni petek 88 na duhovo 92. na dušno 96. na telovo 93. na vuzem (veliko noč) 91. otožne 32.
Petek veliki 32.
Petelin 50.
Peter i Pavel sv. 40.
Petje cerkveno 182. 62.
Pismo sv. 162. pri mesi 87.
Plajš 71.
Plitvica 75.
Pobožnosti 178.
Podoba cerkvena 48. oltarjev 52. na oltarju 55. nad oltarjem 60.
Podslužništvo 149.
Poduk keršanski 159. Pohranica 76-Pokladanje rok 147. pri poterdi 124.
Pokop 176. Kristusov 33.
malih 177.
Pokopališče 65.
Pokora sv. 132. naložena 137.
Poljubec 85.
Polnočnica 23.
Poramnica 69.
Poroka 156.
Posoda cerkv. 74.
Post 29.
Posvećenje cerkev 167. oltarov 170. križevi, d. t. do 174.
Posveti 165. 9. Posvetitve 167.
Pot božji 187.
Poterda sv. 121.
Pratika cerkv. 78. Predgovor (prefacion) 103, Predoltarnica 56. Predpepelničnica 28. Preročitva 34. 38. Presnec 30. 36.127. 173. Prižnica gl. leca.
Pust (fasenk) 28.
R,azlom sv. hostie 108. Razpelo, razpetje 33. Redi svetnikov 24.
Resno telo 126, 31.
Rokavice 73.
Roki sporočeni 67. 157.
sklenjeni, razširjeni 186. Ropotača 32.
Rožna molitva 185.41.27.
Sabota, sobota velika 33. Sanktus (sveti) 103.
Sbor cerkveni 163. Sedemdesetnica 28. Sekvencia 88.
Shodnica 47.
Slike, kipi 60.
Služba božja 3. zvunajna 1.2. nje korist6. dolžnost, sredstva 7. Služnica (dalmatika) 71. Služništvo 150.
Smcrčjak 66.
Sodič za olje 76.
Sodni den 96.
Sol 169.
Spočetje čisto B. D. M.
20.
Spomenik 47. 66. Spomenilo kerstno 120pri poterdi 126.
Spomin za žive 104. za mertve 106.
Spoved gl. izpoved Spovednica gl. izpoved-nica 61.
Sprava cerkvena 68. Srajca kratka (rohet) 70. Stan duhovni 146.
Stolp (turn) 48. 49. Strežništvo 149.
Suhi 3 dnevi 29.
Svatba sreberna, zlatal58. Sveca 13. 32. kerstna 119. prelomljena 67. vuzmc-na 34. 36. na leci 61. Svećnica 26.
Svečnjak 59.
Svctstva 112. 8.
Svitnice (zorcnice) 22. Šator sv. 45.
Šestnica 184.
Škofi (vladiki) 151. 164. Škrebelca 62.
Škropilnica 51.
Šolnji (cipele) 73.
Stihar (tuničela) 73.
Uabornica gl.
Tabernakul 54.
Talar (bala dopetna) 69. Telesnica (korperâle) 83. Telovo 39.
Tempel 45.
Terplenje Jezusovo 30. Tjeđen veliki 31. Tretnica 184.
Trojenka 34.
Trojica 39.
Trojnik 32.
Tromba 67.
Umetnost v službi božji 8. Ura 49. vodena 67.
Ustno izročenje 162.
Udarec po licu 124. Varuh cerkveni, deželski 41.
Večernica 184.
Velika noč 35.
Venec žitni 67.
Vera 3. apostolska 180. 100. nicejsko štamb. 100. znotrajna, zvunaj-na 3.
Vhod 85.
Vino 169.
Vladičenje 151.
Vmivanje rok 112, nog 31. Vnebohod 30.
Vpcljavanje 175.
Voda 169. blagoslovljena 172. kerstna 34. Vratarstvo 148.
Vsi svetci 42.
Vstanitva 35.
Vuzem 36.
Жакоп sv. 154. Zakonska ločitva 158. por-stanj 157. zapreke 156. Zarotištvo 148.
Zdrava Maria 101.
Zidro 67.
Zorenica 22.
Zvon 48.
Zagreb 64.
Žarv 65.
Bolj potrebne poprave:
Str.	versta	od zgora	beri	mesto
6	2		so	ker
19	9	od spoda	ožali, kesu	ožalki, c
23	3	5?	troje	trojo
24	5	9?	kervjo	kervjoj
39	9	od zgora	konec	konce
62	3	od spoda	rosila	rosla
69	8		castitost	čatitost
72	14		advenske	advens e
73	6	od zgora	mesnoj	mesnim
75	7		prelepega	preselega
78	5	od spoda	žalovala	ž alavala
168	11		začne	sačne
169	7	od zgora	azbuko	asbuko
\u prodajo ima
v Ljublani knigovezec Lavoslav Krcmžcr, v Celju J. Jeretin, V Mariboru A. Ferlinc, v Ptuju J. Špricaj, v Radgoni A. VVaj-cinger, v Celovcu J. Leon, v Gradcu J. Majer.





		;		
	m-j ..Лtsifid fila^o			
				
				
				
			■ :	l	
				' Г
		»vi		
				
				
			s! avola*	ahoi b«
			oii5bs	••
			oiodsi;	in	'.0
				
e
u n
ll 88Г t59ï
e:»« о|/!? Ч • *

'	liW • •	■’	:	-	’•	* ‘-'-л г
Is n '. n •	V	; •’•	’ ' 4 '

Slovanska knjižnica
6K M
66009491939