128
Stepe Akermanske.
Sonet Mickievičev.
Na suhega širjavo splavam oceana,
Moj voz se vdira, vgreza v se ga zelenjava; Ko čoln po valji loke, rožnem morji, plava,
Koralnih se otokov varujem burjana.
Ze mrak zapada; ni ne ceste ne kurgana,
V nebo zrem k zvezdam, ker so ladij  vodba prava;: Oblaka al danice tam li je bliščava ?
Blišči se Dnester, vstala luč je Akermana.
Stoj, kako tiho! slišim kak lete žerjavi. Do kterih skolov vid se javaljne primiče. In slišim ko metulj se zibelčka na travi.
Ko gladka kača s prsi zeli se dotiče,
Tak tiho! kak natezam tenki sluh zvedavi,
Da slišal glas bi z Litve; — hajd, nikdo ie klice.