255
Carnot umorjen.
V nedeljo zvečer je v Lyonu bil umorjen predsednik francoske republike Sadi Carnot. Njegov umor je delo anarhistov, kateri si napenjajo vse sile, da bi prevrnili sedanji družbeni red. Z nenavadno predrznostjo nastopajo ti prekucuhi. Ne boje se niti smrti. Jedva jednega obsodijo in usmrtijo, že se pojavi drugi nič manj predrzen. Anarhisti so organizovani v tajne družbe. Kar take družbe sklenejo, mora izvršiti dotičnik, katere navadno z žrebanjem odbero. Ko bi naloge ne hotel izpolniti, čaka njega smrt. Te tajne družbe so navadno tako organizovane, da se še vsi člani mej seboj dobro ne po-
znajo, da je izdajstvo manj mogoče. Zato se le malokdaj zgodi, da bi kak anarhist kaj natančnejega izpovedal o svojih tovariših. Največkrat vsakdo trdi, da je sam. Umorjeni predsednik je bil nedavno podpisal smrtno sodbo dveh anarhistov. Pred podpisom zadnje sodbe je bil dobil pismo, v katerem se mu je pretilo s smrtjo, ako pismo podpiše; kar se mu je pretilo, to se je v nedeljo zvečer izvršilo.
Umorjeni predsednik je unuk znanega francoskega učenjaka, generala in državnika. Ta njegov ded je bi sin nekega revnega odvetnika, ki je postal inžener in stopil v vojno. Ko se je bila začela vstaja, je bilo zanj rodovitno polje. On je bil jako delaven, preorganizoval je vojno in občno se priznava, da je on največ pripomogel k tedanjim francoskim zmagam. On je tudi delal Napoleonu pot do veljave. Kolikor je bolj prišel do slave, toliko več nasprotnikov je imel. Najeli so se bili morilce, da ga umore, ko se to jim ni posrečilo, so ga hoteli pregnati v Cayenne, jako nezdravi kraj v Ameriki. Ko je Napoleon postal konzul, je poklical Carnota v domovino in mu izročil vojno upravo. Leta 1804. je bil Carnot jedini, ki se je izrekel proti proglašenju cesar-stva. Se le 1814. leta je Napoleonu ponudil svoje usluge opozarjajoč ga, da je še čas, skleniti časten mir. Ko se je odpovedal Napoleon, so na Francoskem skrbno pazili na vsak Carnotov korak. Ko se je Napoleon vrnil z Elbe, je imenoval Carnota za grofa, ali ta se ni hotel nikdar posluževati tega imena. Carnot je tedaj pri občni zmešnjavi hitro organizoval francosko vojno ali ni mogel preprečiti francoskega poraza pri Waterlou. Po drugem pregnanju Napoleona je tudi Carnot moral iz domovine. Živel je odslej le na tujem. Pečal se je z znanstvi. On namreč ni bil le dober vojni izvedenec, temveč tudi dober matematik in celo ne slab pesnik. Umrl je v Devinu v Prusiji dne 2. avgusta 1823.
Oče umorjenega predsednika Lazar Hipolit Carnot je bil dolgo let vodja demokratski stranki. Za druge republike je bil učni minister, je mnogo storil za šolstvo. V tretji republiki je pa bil dolgo let starostni predsednik senata.
Umorjeni Sadi Carnot se je rodil dne 11. avgusta 1837. vLimogesu. Izšolal se je za inženerja. Njegovo delovanje se začenjal. 1870., ko sta mu Freysinet in Gam-beta naročila, da organizuje deželno brambo v treh de-partementih. Na to je prišel v parlament, kjer se je vedno držal demokratičnih načel, Pod Ferryjem je bil finančni minister in po odstopu Grevyjevem je bil dne 3. decem. 1887. voljen za predsednika republike. Carnot je mnogo pripomogel, da se je hitro zatrlo znano boulangistično gibanje v Franciji. Pri narodu si je pridobil občno zaupanje.
Sedaj še nekaj omenimo o njegovem umoru. Predsednik je bil prišel v Lyon k otvorjenju razstave. Bil je slovesno vsprejet. Ko se je peljal od banketa njemu na čast prirejenega v gledališče, je nekdo na ulici držal v roki papir. Carnot je mislil, da mu misli izročiti kako prošnjo. Ukazal je voz ustaviti in  poklical tujca k vozu.
Ta je stopil na vozovo desko in sunil v prsi predsednika z bodalom, katero je imel v neki papir zavito. Morilca so takoj prijeli bilo je to ob polu desetih zvečer. Ranjenega predsednika so odpeljali na policijsko prefekturo, kjer so ga položili na železno postelj. Prišlo je več zdravnikov^ ali mu niso mogli pomagati. Malo čez polnoč je bilo, ko je izdihnil dušo svojo. Nadškof lyonski mu je poprej podelil sveto olje.
Morilec je Caserio Santo Giovanni, in je po narodnosti Lah, po svojem stanu pa pek. Rojen je blizu Milana v selu Monte Visconte. Mati mu še živi, oče mu je umrl za pijanostjo. Pri anarhistih je že dve ali tri leta. Jedenkrat je hotel že izdajati neki anarhističen listv pa ni dobil potrebnega denarja. Poprej je morilec, ki je majhne postave, 8 mesecev delal v Cette in mu je v soboto njegov mojster izplačal še 80 frankov, da se je potem peljal v Lyon.
V Cettu je imel morilec zveze z anarhisti, katerih so sedaj že 10 zaprli.
Morilec oporeka, da bi imel kake zaveznike. On pravi, da je čisto sam sklenil predsednika umoriti, svoj načrt sam izvršil, ne da bi bil koga kaj vprašal za svet ali, da bi bil od koga najet. Preiskovalni sodnik pa misli, da je tukaj večja zarota in policija misli, da je že na sledu nekaterim zaveznikom.
Povsod po Francoskem je nastala velika nevolja zaradi tega umora. Morilca je le težko otela policija, da ga niso na mestu pobili. V več mestih so se začeli izgredi proti Italijanom. Seveda so si prilike poslužili razni spri-deni elementi, da so.ropali pod krinko patrijotizma. V Lyonu so oropali 40 italijanskih kavarn in prodajalnic. Podobni izgredi so bili tudi v Marsseillu, Grenoblu, Tou-lonu, tudi je nekaj ubitih. V Parizu je policija in vojaščina vzdržala red. Vojaškega poveljnika Sauriera, ki je bil na dopustu in je znan po svoji odločnosti, je šel poseben vlak iskat in so ga že zjutraj, predno so ljudje vstali, pripeljali v Pariz. Truplo Carnotovo se je prepeljalo v Pariz in se v nedeljo položi k večnemu počitku v Panthonu, kjer počivajo veliki Francozi.
256