Književnost in umetnost. O našem šolskem Izrazoslovju. Nastopne opazke sta izzvali 2 srednješolski uradni tiskovini, »katalog« in »glavni zapisnik o zrelostnih izpitih«, ki sta v tiskovnem oziru, kakor vse, kar izhaja iz »Učit. tiskarne«, dovršeni, a v vsebinskem, ki pride na rovaš sestavljalcev, ne brez nedostatkov. Javna razprava o stvari ni odveč, ker se tiče tudi splošnosti našega šolskega ustroja. lzrazi stainega pomena naj bi bili tudi enotni; ni prav, da nahajamo v navedenih 2 obrazcih »sprejemno izkušnjo«, ponavljalni »i z p i t« (takisto tudi »zrelostni 1 z p i t«) ter »zrelostno s k u š n j o«, torej 3 besede. Da se na istem mestu snidemo celo z »m a t u r o«, tega niti ne uvažujem, besedo celo pozdravljam za praktično rabo v življenju, ker je tudi pri nas udomačena in smo se je začeli ogibati šele, ko so jo Nemci izrinili iz šolskih tiskovin. Za današnjo unidno rabo pa, se mi zdi, se moramo odločiti edino za »i z p i t«; beseda je res hrvatska, a se je pri nas tako udomačila, da jo moremo smatrati tudi že la svojo. lma pa to prednost, da kot prvotna nedomačinka ostro označuje svoj pojern, mnogo ostreje, nego če jo prevedemo v naše »izpraševanje«, ki ga lahko nanašamo i na kaj drugega nego na »izpit«. Nekoliko neobičen se nam še pač zdi soodnosni glagol »izpitavati« (rajši pravimo »izpraševati«), a dobro bo, ako se privadimo i njega i pridevnika »izpiten« poleg »izpraševalen«. Glagola »skušati« in »izkušati« bi bilo treba v pomenu ločiti; v današnji pisavi je v vseh siučajih priljubljena le oblika »i z kušati«, dasi je v s v o j i h slučajih »skušam« na mestu! O tem o drugi priliki. Da se t u j k ogibljimo, to je eden izmed temeljnih zakonov; zasmehoval pa je že Prešeren tiste, ki se bojijo kar vsake tuje besede. Tudi moramo razlikovati, iz katerega jezika so tujke vzete, da o drugih ozirih ne govorim, kar bi zahtevalo posebnega poglavja. Toliko pa stoji: ako tujko pridržimo, naj nima nikake izzivne oblike; ako jo nadomeščamo, bodi nadomestilo res popolno. V današnjih razmerah se bo tudi nemara pokazalo kot praktično, da jemljemo nekoliko ozira na romanske narode. — V gorenjih obrazcih je ohranjena tujka »k a t a 1 o g«; po pravici, ker nimamo in ne potrebujemo nadomestila; »p r o t o k o 1« je nadomeščen z »zapisnikom«, kar tudi vsakdo odobrava; tujka »repetent« še nima primernega tako točnega domačega izraza, celo ne takega, ki bi vseboval tisto trohico graje, ki jo vsebuje za naše uho ta tujka. — Sprijaznimo se tudi s »k 1 a s i f i k a c i j o«. Pri tej priliki pa bodi omenjeno, da se v naši šolski praksi napačno rabijo besede »razredovati«, »razredovanje«, »razredovalen«, namesto pravilnega »redo- v a t i«, »r e d o v a n j e« itd. Za latinskl classis (nemško Klasse) imamo namreč mt 2 besedi: »razred« (skupina učencev) in »red« (označba znanja); ako torej dajem rede, tedaj redujem; r a z redovati bi se reklo: deliti po razredih, ne po redih! — V naših vzorcih še čitamo »t e r m i n« namesto »rok«; domače ni niti eno niti drugo, a drugo je vsaj slovansko, sicer pa se mednarodnega »termina« ni treba lzogibati. — Eksterne učence bi kaj lahko nadomestili z »zunanjimi«, »zunanjiki«, a pojma se vendar ne krijeta popoinoma; »zunanjik« je širšega obsega. — Odločno pa odklanjamo izraz »r e p r o b i r a n i h je bilo«; ta kar kriči po tujstvu. Ce ne rabimo domačinke »zavrnjenih«, pa pišimo, kar jaz zahtevam že dokaj let, slovensko glagolsko tvorbo »reprob o v a nih«. S pomočjo srbščine bo, upam, to moje načeio zdaj povsod prodrlo. Pa tudi q tem pii drugi priliki. — Beseda »sera e s t e r« v slovenščini nima sreče. Polovično dobo šolskega leta imenujemo »tečaj«, to besedo pa potrebujemo za »kurz«; zato se je pričela uvajati prestavljenka nemškega lialbjahr: »polletje«, ki pa je slaba, ker sernester ne obsega polovice leta (na visokih šolah celo ne). Oboje se zdaj pomešava: prvi »tečaj« srednjih šol zakijučujemo s »polletnim« izkazom. Kazalo bi, da pustimo semester; moti nas pa »polletje« že kot beseda: dva — 11 — motita oko in izreko, rajši bi videli- in slišali »poluletje«, čeprav je Skrabec tej obliki oporekal. Izmed izrazov za učne predmete rabimo: »v e r o u k«, ne: »veronauk«; zakaj le verouk daje nauke o veri; recimo »prirodopis«, »zemljepis«, ne: »prirodopisje«, »zemljepisje«. Iz zgoraj navedenih vzorcev morajo izginiti poulični izrazi: »izdelali so« (z odiiko itd.), izpit »imajo«, napačna označba »prejelo jih je izpričevalo zrelosti« (to sprejetje ni poglavitna stvar). " Po sedanjem vzorcu, ki ima za sklepne rede 1. tecaje poseoen. oddelek, bi bil 1. tečaj tečajni, ne pa konferenčni zaključek 3. konierence; tu je treba jasnosti. T.