532
Gojko: Vlahinja in  Žid.   —
Anton Hribar: Biserji.
Vpitja res da planšar ni mogel slišati in ga tudi ni slišal. Veselo je tisti dan solnce sijalo. Tudi mladi fant je bil vesel in je na glas prepeval. Kar nakrat, bil je ravno pred Mlinarico, prileti k njegovim nogam klobuk, za katerim je bilo polno planinskih rož, kakor ravšja !) in beluncev.a) Osupel pobere pastir pokrivalo, pogleda je od vseh stranij ter spozna kmalu na njem, da je Mlinarjev lovec njegov gospodar. Precej je vedel, da se je tu zgodila nesreča. Ce je klobuk tukaj, njegov gospodar tudi ne more biti daleč. Išče in išče okoli peči spodaj, pa nikjer sledu o kakem Človeškem truplu. ,Morebiti se je v steni v kaki razpoki ustavil.' Pogleda ob skalah. Šele čez dolgo zapazi, kakor da bi se bilo nekaj zamajalo tam gori na ruševini v najzgornji steni. Pogleda natančneje, res! Človek je. — Steče domov povedat, in tako so zvedeli ljudje in domači župnik. Kar se je potem zgodilo, to sem ti že pravil."
„Na pečeh se res ni šaliti, ne", pripomni zopet oni. „,Kadar greš na gore, priporoči se Bogu,  fante!'   tako   so   tudi   meni   oČa  večkrat
*) Ravšje, tudi ravšelj = Rhododendron. 2) Belunec = Edehveiss.    (Ta beseda   se   nahaja v Ratečah med narodom.)
rekli. Res: ,gora ni nora, ampak ta je nor, kdor gre gor', pravi star pregovor."
„Res je to! Vedno si v nevarnosti, le jedna napačna stopinja, pa ti izpoddrsne, zvališ se in štrbunkneš v prepad — pa si na drugem svetu. No, Če te pa še hudobec vodi ali pa škrat, ki je tudi malo prida — sam Bog nas varuj!"
Tako se pogovarjata planšarja pri stanu. In Bog ve, kako dolgo bi jima še tako razgovor tekel, da ni ogenj na ognjišču zopet ugasnil. Tu se vzdramita. Šele sedaj zapazita, da je zunaj ponehal dež in da je skozi špranje pri steni pogledalo solnce. Skočita po koncu.
„Za živino bo treba pogledati; mojega zvonca že ni nikjer slišati. Pa kako je obelilo, poglej, vse je belo! Veš, nikar ne hodi ovac iskat pod peči! Plazovi, plazovi!"
„E kaj, ne bo hudega! Moram vendar iti nekoliko gledat po njih; Če bo pa ravno tako hudo, tedaj se pa vrnem."
Razideta se vsak za svojimi ovcami. In kmalu se razlega ob skalovju znana  narodna pesem:
Po gorah je ivje V  dolini je led! . . .
-Lepo Vlahinjo Ladko Ljubil je Zidek  mlad, Vsak večer je pod njeno Okence hodil stat.
Vlahinja  in  Žid.
Ni se izgubil v mraku, Noči navajen je Žid — Kaj je njemu za jasnih Njenih očesec svit!
Vse po  prsih do pasa, Vse okrog čez pas Sami srebrniki   — Ha, to bil vam je kras!
Je-li se v mraku izgubil, V  mraku njenih las? Ali ga je premamil Jasnih očesec kras?
Tkanice mlada Ladka Krasne imela je, Pa jih zadnjo nedeljo Na-se pripela je.
Na večer sta po  vrtu Z Židom  se šetala, Vem,  da večno   zvestobo Sta si obetala.
Zjutraj  pa išči in išči, Tkanic ni in jih ni. Oče  kriči in  kolne, Mlada se  Ladka solzi.
Tkanic ni in jih ni več,
Žida ni tudi nikjer--------
Vidite,  kaj  pripeti se Lahko  v   nedeljo   zvečer
Gojko.
Biserj i.
»7-
Na dva se prijatelja moreš zanesti: Zaupaj  le svojemu umu  in  pesti.
19.
Na zemlji vsem dovolj je  kruha, A mnogi ima dva trebuha.
Tudi pekoča kopriva Se kuhana lahko uživa.
20.
Gotovo nekaj te boli,
Če pečen kruh ti ne diši.
Anton Hribar.