Tanja P. Hohler
Vitice spomina
Dve mladi pesnici
1.
Opečnata dvokapnica na obronku gozda in pozabe, upognjena od mimohoda časa
Rasli smo na prepišni strani oken z ledenimi rožami, ko so primule pomrznile, ko se je navpična svetloba zataknila med otrple krošnje
2.
Rezka sapa in razsušena grla, prst v porah, razbolela pleča, pod mrtvico pa izvir
Kopal si in kopal in vrv je bila prekratka, da bi na njej obviselo življenje Guglja se zadrgnjena zanka in vedro vode na vretenu
Sodobnost 2014
243
Tanja P. Hohler: Vitice spomina
3.
Krušna peč nas je grela Potrpežljiva in topla - kot mati -nenadomestljiva v odsotnosti
Bele stene in belo šuštenje so nas opeharili za otročarije Bili smo stalni obiskovalci snažnih hodnikov - enkrat, tu in tam dvakrat na teden
4.
Na prisojno stran domačije si posadil jablano - da bi skupaj rasli - jaz in drevo
Skrivenčene veje so pile oblake Med primikanjem senc sem videla več, kot sem hotela, si naložila več žalosti, kot bi jo lahko nosila
248
Sodobnost 2014
Tanja P. Hohler: Vitice spomina
5.
Pihljaji lučkastih padalc in sočne majske košenine, razmetane po ravnici
Gnezdo puhastih fazanov si prinesel na zapeček, drobir dvoma zasejal med klitje čudenja in tesnobno utripanje drobcenih src
6.
Med izročilom in resnico raste, zori in zapeljuje v dionizične obljube, prevarantsko bližnjico do sanj
Ustekleničena žlahtnost te je sebično preobrazila Skaljena zavest se je razlezla v vse špranje dotrajanega doma in angel varuh je pozabil na otroke
Sodobnost 2014
245
Tanja P. Hohler: Vitice spomina
7.
Ob plotu podeželskega vrta so cinije cvetele kot rožnata sonca in rob grede robile v poletje
Filigransko si jih negovala in lesketajoč odsev cvetja je plimoval pod prosojnimi vekami Tipajoča bližina je obvisela v dnevih, ki jih staranje vztrajno niza med naju
8.
Hotela si ostati, nas gledati, preprosto biti, vaditi izgovarjavo ljubkih imen naših otrok
Hotela si neomajno potrditev, da se ne obračamo z zasuki vetra Skozi razrahljane nasipe upornosti je viskozno pronicalo bolehanje Tvoje srce je šlo po svoje
248
Sodobnost 2014
Tanja P. Hohler: Vitice spomina
9.
Nikoli nismo razumeli miline poslednjih gibov in besed Življenje te je odplavljalo
Nikoli jih ne bos prevedla v zaznavanje izmuzljive ljubezni, tvoji otroci pa dostojanstvo režemo na kolobarje in stikamo po naplavinah nedorečenosti
10.
V težkem temno modrem plasču stojis sredi odmaknjene zime Spominjam se samo odhodov
Skoraj obredno sosledje nasmehov in zamolčanih svaril morda se ne vrnem Prva leta solze, potem nič več Gledam te in gledam in ne vem, si bolj krhka ti ali spomin
Sodobnost 2014
245
Tanja P. Hohler: Vitice spomina
11.
V zamrznjenih okraskih časa bledita Oplesk za vama prepreda plesen in liže zaskorjene prisege vztrajanja
Pred vama konopljasto rastejo otroci, lačne oči kotrljajo čez zlizani prag, na dlaneh je med žulji zmeraj manj nežnosti, le prazne lupine sočutja in hlapljivo upanje, da bo že se bolje
12.
Leto za letom so iz odjugavih noči, iz zadnjih vitic zime pognale narcise Še dolgo po tem, ko zidov ni bilo več
Bolj drobne kot na drugih vrtovih, zrasčenih z visokimi, svetlimi pročelji Morala so se povezniti desetletja, da sem se lahko ozrla skoznje -sopkasti cvetovi so najbolj dehteli
248
Sodobnost 2014