KMEČKO NADALJEVALNO ŠOLSTVO Še enkrat klic po glasilu V 19. in 21. štev. »Učiteljskega tovariša« polemizirata -c- in -1- o glasilu. Člankar -cse zavzema za glasilo za učitelje kmečkih nadaljevalnih šol, češ »da dandanes potrebujejo naše kmečko nadaljevalne šole pravilno idejno usposobljeno učiteljstvo. Dokler ne bomo sami dovolj vzgojeni in prežeti & kmečko miselnostjo, vse dotlej bo v nas ta klic po potrebi primernega glasila za fante — neosnovan in vse dotlej bi bila realizacija la kega glasila vnaprej zapisana smrti. Vzgojo in prezetost s kmečko miselnostjo si moramo najprej pridobiti sami ne samo z nujnim in potrebnim spoznavanjem življenjskih in gospodarskih razmer svojega okraja, temveč tudi s klesanjem svoje lastne učitcljske osebnosti. V večji meri bi naj bil danes klic po listu za u č i t e 1 j s t v o, da bi bil kažipat pri spoznavanju vasi, svetovalec pri pouku, pomočnik pri razumevanju življenjskih razmer naše vasi in sodelavec pri gradnji vaškega (Ačestva.« Pisec -1- pa pravi da učiteljstvo takega glasila ne rabi, »ker mora biti učitelj na kmečkih nadaljevalnih šolah že idejno dovolj podkovan, da mu to ne bo delalo pri vzgoji nobenih preglavic. To idejno linijo si mora učitelj pridobiti že sam in to s študijem kmečke psihe, s študijem socialnih kmeččkih proiblemov ter s poglobitvijo v vise najrazličnejše problcme kmečkega človeka in njegovega življenjskcga občcstva. Vsi ti problemi so nanizani na vasi, v sredini kmečkega dela in življenja, v vsem okolju in vsch činiteljih, ki vplivajo na ves razvoj kmečkega delovanja in življenja sploh. Sq pa ti problemi gonilna sila naše vasi in vzročna posledica vsega kmetovcga udejstvovanja. Ravno zaradi tega mora učitelj najti pravo pot do vaškega občestva. katcrega član mora biti tudi on, najti mora pot k spoznavanju kmetovih čustev in do razumevanja vsega, kar se dogaja na vasi. To spoznati in proučevati pa ni mogoče po glasilu, ki naj bi bilo vodilno. Po pLsanih člankih učitelj ne bo mogel spoznati našo vas kot življenjsko občestvo, na- šeqa človeka. Pač pa bi bilo nujno potreben list za kmečko mladino, ki bi naj bila nekaka vodilmi čitanka v kmečkih nadaljevalnih šolah.« To so glavne misli. Dejstvo je, da morajo biti gospodarskokulturae razmere vasi izhodišče vsega pouka v kmečkih nadaljevalnih šolah. Te mora učitelj sam spoznavati. Za pravilno gledanje in spoznavanje teh razmer pa je potrebna primerna izobrazba. Šelc učitelj, ki je primerno pripravljen, bo lahko uspešno iskal probleme, ki ga zanimajo, in spoznaval razmere, v katerih živi. Učitelj, ki mu bodo manjkali osnovni nasveti,.se bo težko znašel in mu bo tudi manjkala kritičnost za pravilno presojanje. Ne vem. kako bi se znašel človek, ki bi ga brez priprave in izobrazbe postavili v razred. Zato so na svetu strokovne šole, da ljudi usposabljajo za strokovno delo. Prav tako zahteva delo v kmečkih nadaljevalnih šolah od voditelja oziroma učitelja nekaj »strokovne« (če se smem tako izraziti!) izobrazbe. Zaradi tega se prirejajo strokovni, idejni in uvodno metodični tečaji za učitelje kmečkih nadaljevalnih šol. Namen vseh teh tečajev je, da primerno izobrazijo oziroma pripravijo učitelja za delo v kmečkih nadaljevalnih šolah. Učiteljstvo scveda ne mo" rc tu sprejeti »popolne« izoferazbe, temveč dobi le podlago, prejmc nasvetc. To mu sevcda še ne zadostuje za U9pešno delo v šoli. Ti nasveti so mu le orientacija, mala »lučka«, da lažc najde »cilje v temi«. Brez te »lučkc« pa bo še bolj blodil in še teže našel pravo pot. Menda pa bo zelo malo onih, ki bodo našli pravo pot »kar sami«. Tudi za študij kmečke psihe in socialnih razmer je treba nekaj podlage, prav tako pa za delo v šoli. Iz izkušenj, ki jih irnam, lahko rečem, da jih je malo, ki bi satni ne bili najprej potrebni nasvetov. Človek se uči vse življenje, saj se še za delo v ljudski šoli pišejo strokovni članki, pa ima vsak učitelj vendar 5 lct strokovne šole. In bi vendar čudno pogledali tistega, ki bi trdil, da je najprej potrebno glasilo za mladino, češ učitelj mora biti sam idejno toliko podkovan, da mu to ne sme delati težkoc pri pouku. Tudi najboljši učitelj potrebuje navodila, nasvete, želi videti in spoznati delo svojega tovariša, da iz dela svojega in svojega tovariša »najde boljšo pot«. Priliko sem imel spaznati koliko težkoč povzroča, zlasti novincem, iskanje prablemov iz gospodarsko kulturnih razmer vasi; kako je učitelju težko najti (kljub tečajem) pravilen odnos do učencev ter najti dober in zanimiv način pripovedovanja. Mnogokrat zapade učiteljstvo predmetnemu pouku, ker si v praksi ne zna poiskati življenjske delovne enote. Ali pa so te enote brez prave življenjske zveze. In odgovor je: »Ne vem še, bom se že sčasoma naučil«. To je dober odgovor, je namreč znak, da ima učitelj resno voljo za delo in da mu pač manjka »primerna izobrazba«, manjkajo mu nasveti izkušenejših. Vse navcdeno me menda opravičuje, da pribijcm kot neizpodbitno dejstvo, da je najprej potrebno glasilo za učiteljstvo. To glasilo naj bi bila posvetovalnica, vez med po naši domovini razkropljenimi učitelji kmečkih nadaljevalnih šol. Ali bi ne bilo koristno za marsikaterega, če bi iz glasila izvedel, kako dela njegov tovariš kje v Slov. goricah ali na Dolenjskem. Vsakdo dela na sebi adekvaten način, eni imajo to, drugi drugo dobro lastnost. Spoznal sem, da je marsikateri novinec včasih bolje zajel življenjskost vasi kot njegov tovariš, ki je že 10 let na vasi. In zopet drugi je neko enoto predelal na drug način kakor njegov sosed, bolje in primerneje. Zopet nekdo je našel poseben način podajanja snovi. Vse te posebnosti in odlike gredo v izgubo in pozabo, če ne morejo služiti kot navodilo drugirn. Ali bi ne bila večna škoda, če bi izumitelj bacila Koch obdržal to izkušnjo zase in bi ljudstvo tega nikdar ne izvedelo. Napredek je samo v medsebojnem izmenjavanju misli in izkušenj. List za učiteljstvo kmečkih nadaljevalnih šol naj bi bilo glasilo, v katerem bi učiteljstvo objavljalo načelne in praktične članke. Iz teh praktičnih delovnih enot in nasvetov bi mlajše učiteljstvo črpalo nasvete in izpopolnjevalo svoje znanje in svojo izdbrazbo. H koncu naj se še dotaknem glasila za kmečko mladino. 2e samo dejstvo, da mora biti pouk krajevnim gospodarskim kultuniim razmeram primeren, da mora črpati snov iz vaškega občestva, izključuje list za kmečko mladino. Potem bi moral biti za vsak okoliš poseben list, sicer bi učitelj ne mogel snovi življenjsko vključiti svoji enoti. In kaj naj bi vseboval ta list? Leposlovne članke? Te lahko mladina čita v revijah in dnevnem časopisju oziroma v knjigah iz knjižnice. In kakšne leposlovne članke bi naj prinašal list. da bi bili primerni prav za kmečko mladiao. Kdo jih bo plsal? Učiteljstvo kmcčkih nadaljevalnih šol? Pisati bi jih morali literati in bi se ti članki nc ločili od člankov v drugih revijah. In končno nimamo časa za čitanje takih člankov, ako življenjsko ne izpopolnjujejo obravnavajoče delovne enote. In to ni mogoče! Drugič, ali naj prinašajo strokovne nasvete? Kdo jih bo zopet pisal? In zopct so najvažncjše napake, ki jih kmetje delajo pri delu. Te napake so zopet v vsakem kraju drugačne? Če bi opisovali ene, bi ne prišel na račun drugi kraj, ker vse učiteljstvo ni vešče pisatcljevanja. In končno so za strokovnc nasvetc merodajni strokovnjaki. Te nasvete pa lahko dobimo v Sadjarju. Oraču, Goricah in gospodarskih rubrikah dnevnikov in tednikov. Čitali bomo koneno zopet ono poglavje, ki je praktične važnosti za našo enotd. Tako snov bomo morali poiskati iz revij. Sicer pa ni namen kmečke nadaljcvalne šole čitanje člankov, temveč življenjsko praktična obravnava in navajanje mladine k pravilnemu čitanju strokovnih listov. Saj jih imamo toliko. zakaj ustanavljati nov list samo za kmečko mladino! Ti članki se pišejo za kmete in šola mora pripraviti kmečko mladino, da jih bo čitala. Če bo kmečka nadaljevalna šola dosegla, da bodo mladeniči radi jcmali strakovno litcraturo v roke, bo dosegla mnogo. Šola jim lahko da samo osnovo. To pa ne zadostuje. Mladenič se mora v šoli pripraviti do tega, da se bo dalje izobraževal sam v svojem poklicu in življenju. Končno pa je po sredi finančno vprašanje. Čc bi lahko imeli vsi učenci ta list, bi morda še imelo smisel, izdajati ga. Tega pa ne bo, saj šc za zvezke nimajo, ne da bi dali 20 ali še več dinarjev za list. Če pa bi ne imeli lista vsi, bi bilo kakor v ljudski šoli, kjer ima »Naš rod« 5 do 10 učencev, ostali pa ga nimajo. Zato se tudi ne da uporabiti list kot čitanka, ker ostali gledajo med čitanjem v zrak. Vse navedene okoliščžne potrjujejo mojo trditev, da ta list za mladino ni nujno potreben in da bomo brez njega lahko izhajali. Vsaka debata o tem je brezplodna. —a—