145
Vzgoja srca
Jurij Kovič
VZGOJA SRCA
Ko želja ni več tudi bolečina, ko je le čisti plamen, ki gori, ko sreči sta dovolj smehljaj, bližina, ko stopaš po žerjavici, ki tli,
ko rdeči zublji božajo ti obleko, ko prasketajo v njih zlati lasje, ko se razliješ kot prevreto mleko, ko zažari ti um, telo, srce,
ko zagorijo zrak, nebo, vesolje, a ogenj te v pepel ne spremeni, le greje te, ne jočeš: »Kdaj bo bolje?« in ljubiš tudi željo, ki boli.
GREH SAMOTE    Kot bi več ne bila midva, vsak zase zdaj živiva. Komaj še znanca sva morda, za vse sva sama kriva.
V spomine se mi krči čas,
luč so mi le še sanje,
kdaj slišim spet tvoj smeh, tvoj glas,
kraguljčkov, zvezd cingljanje?
146
Jurij Kovic
Sedanjosti več ni, nikjer te ni, nikjer ni mene, kot senca blodim skoz večer brez tebe kot brez žene.
ODPOVED    Zate sem le še Zaratustra. Nedoumljivo posmehljiv. Puščava sama sebi pusta, s teboj bom le še ljubezniv.
Otroku grehe odpustimo. Tako ti jaz odpuščam vse. Ne ve, kaj dela, govorimo. Zaman vse pesmi so bile.
Nič mi ne moreš vzeti, dati. Ne bom za tabo žaloval. Nič več ti treba ni lagati. Ves svet, sem upal, ti bom dal.
BLODNJE    Na bruhanje mi gre, dušim se, ko iščem te po ulicah, te z drugim srečati bojim se, v vseh likih iščem tvoj obraz.
Ni te v knjigarnah, ni v podhodih, ni te doma, v blodnjaku cest, zaman te iščem po vrtovih, tako samotno sem ti zvest.
Ko čas, spomin me že izbriše, kot duh (ne mine s smrtjo vse!) bom blodil še krog tvoje hiše po tvoji strani ulice.
NEZGUBUENA VERA
Verjel sem ti in še verjamem, naj čakam še milijardo let, nekoč ti vso svobodo vzamem, povem ti, da te hočem spet.
147
Vzgoja srca
LJUBEZEN ZANIČ
	
	
	
	
	
	APOLOGIJA
	ROMANTIKA
Hitrost svetlobe je konstantna, še bolj ljubezen moja je; kar bodi hladna, arogantna, to me le osreči, ne potre!
Menjavaj fante kakor šminko, smej z njimi se na moj račun, pod svojo tisoč in eno krinko topiš se ob zvokih mojih strun.
Za tvoj nasmeh, ki prav nič ne obljublja, izdal nebo sem z vsemi zvezdami, za strast, ki duh mi z majhnostjo pogublja, izdal sem polje z vsemi travami.
V pričakovanju tvoje so golote za vedno izgubljene v mraku sanj neštete pesmi čudežne lepote, pozabljen je bil klic odpotovanj.
Za slavo ne portret tvoj ljubi rišem, za nič, za prazen up, za tvoj nasmeh, za eno noč s teboj sto pesmi pišem, za smeh, s katerim sprejmem neuspeh.
Čustva so luksuz, patos neprimeren, bodi temačen, mračen, neljubeč! Kako tvoj vzornik je lahko Prešeren, da ljubiš sonce bolj od glasbe sveč?
Res mislite, da ne bi mogel biti, če hotel bi, razumen, hladen, tih, v jeziku le, izničen, govoriti, postaviti vprašaja, kjer je vzdih?
Vsak verz, vsako obliko znam posneti, kot Mozart sem, kot Goethe, kot Rodin, preprost sem, da, in vendar zagoneten, besedam sem, kar tipkam, je Chopin.