epigram za N. Zapiske!), in ni toliko  religiozna kot iščoča   v   novo   pojmovanje   sveta.   Je   to   predhodna generacija,   katere   zadnji  je   Srečko   Kosovel,   ki   z njimi  prav  enako  doživlja   »stekleni čas«  in  išče  v slutnjo »neznanega kraljestva onkraj sveta«. — Tako njih beseda ni nikdar simbolna, je realistična, z isto pomensko vsebino kot  jo  stvarno ima, kajti  ni jim predmet spajanje v bitje, eksistirajoče tvarno v duhovnosti, ampak le osebna čuvstva ob refleksih tega bitja   na   nje   same...   Ta   generacija,   pred   vojno iščoča   v  sebi  Boga,  je  bila  umetniško  silnejša  kot ona druga, ki je pela iz svetega zamaknjenja vanj. Medved ima  komaj  kako  religiozno  pesem,  le Sar-denko in M. Elizabeta sta umetniško močna, oba pa prav tako ob zunanjem svetu doživljata srečo svetega občutja.  (Pustite me domov, Pa bi jaz ne molil molitve.)  Zanimiva — prav posebno še za rastočo novo katoliško generacijo — je Erjavčeva »Ekstaza« z značilnim   dualizmom   svetnikov   (kot   tvarnih   postav!) na eni strani in človeka na drugi, kot prehodni stadij približavanje  neba  in  zemlje  v  srce  človeka,  v  en organizem — kar je doživela moderna po vojni in s tem ustvarila slovensko religiozno pesem: izživljanje človeške  totalitete v  neločljivem  spoju  z metafizičnim božanstvom...  Že v Gradniku in Župančiču se kaže novo osebnostno doživljanje svetosti — ne v motivu — ampak v celoti človeških naturnih odnosov (intimni   erotiki,   Psalm,   Roke...),   kar   jih   veže   z moderno,  čeprav  so  ti  religiozno-etični bliski redki. Zbirka   tako   nujno   potrjuje   sproščenost   najmlajše generacije v religiozna čuvstvovanja. Ta ne živi več neskladja v nazoru, ne išče vere, intenzivno hoče z vso osebnostjo zaživeti iz nje. Iz groze življenja in dramatične   borbe   Boga   in   Satana   v   sebi   se   novi človek čisti ob božji  roki  v dobrega človeka,  da bi mogel   v   meniški   ekstazi   umirjen   peti   hvalnice... Deloma  je   še   subjektivistično  ekspresivna   (Iz  dna, Prošnja  pesem),   nikakor  pa   več  religiozno  ne   čuv-stvuje ob  rekvizitih,  le  ob  notranjih  vizijah,  in po svojih najmočnejših sunkih predere omejenost osebe ter se razklene v najglobokejšem dnu v tip človeka, ki ga peko božje  rane  in v svojem mikrokozmu je tesno   zvezan   z   usodami  vsega   vesoljstva   (Golgata, Na   beli  poti,   Sv. maša...).   Doživetje,   nujno  zahtevajoče  celotne osebnosti,  projicirano tako  na  metafizično  ozadje,  se sprosti v nadosebno duhovno  ka-tarso.  In   tudi  beseda  nima   več  navadnega  zvenka, zgosti se v izraz duhovnega lika, v simbol, objektivi-zirajoč   realistično  mnogovrstnost.  In  kot  besede  se tudi   realne   postave   pretope  v   notranjo   objektivno resničnost  samo,  in  svetnike  pojmuje  moderni poet v  njihovem  večnostnem  življenju   v  dušah  ljudi  in ne   več   prostorno   omejeno   kot   n. pr. Sardenko   (Le mirno  spi, Cecilija!). Ta negacija  zunanje draperije in omejenosti telesne prostornosti je šla najdlje pri Ant.   Vodniku,   ki   je   najbolj   harmonično   in   naj-iskreneje   potopljen   v   prisluškavanje   božjih   melodij ...   Jasno   je  tako,   da  je  urednik  stavil v  bazo zbirke   prav   pesmi   te   generacije   kot   objemajoče vesoljnega  človeka  v  njegovi  najglobokejši sproščenosti,   in   je   produkte   prejšnjih   generacij   uporabil kot  dramatičnost  posameznih  človeških  usod,   ki   se izpojejo    v    tihem,    nedisharmoničnem    religioznem čuvstvovanju   historičnega   slovenskega   človeka.
*    *    *
Lahko bi se uredila zbirka tudi v tej časovni zaporednosti in potem bi se nujno pokazala bilanca povojne katoliške moderne vsaj v tej smeri kot pozitivna: saj kdor odkloni vsa prejšnja srčna iskanja kot nereligiozna in prizna najmlajšim vsaj eno močno pesem (Golgota), je s tem priznal njen idejen in umetnostni uspeh. (Bas estetska kultura teh pesmi je velika, ki s svojimi čisto umetniškimi izraznimi tvorbami daleč presega statičen opis pro-letarskih umetnosti.) S takim gledanjem na religiozno-etično duhovno rast slovenske kulture laže razumemo tudi Vodnikovo kritiko nje dosedanjega vrednotenja in zahtevo po idealistični in materialistični razpre-delbi, kjer bi se marsikatera doba videla drugače kot sicer. Taka sodobna retrospektivna revizija kulturne rasti pa je prav za prav dolžnost vseh novih dob, ki verujejo v svoje poslanstvo.
In baš ta antologija je prvi poskus novega vrednotenja, in že zato nje rezultati morda koga presenečajo.                                                 Tine Debeljak
Umetnost
Dvoje razstav
Od 2.—22. sept. t. 1. je bila v Jakopičevem paviljonu otvorjena umetnostna razstava, katera se je splošno imenovala »Razstava četrte generacije« in s katero I se nam je predstavil naš najmlajši umetniški rod. Ker je bila šla baš za desetletnico naše »moderne« (1918—1928) dotlej solidarna fronta njenih nositeljev na kose, je ta razstava učinkovala s prijetnim presenečenjem, da nam za bodočnost slovenske mlade umetnosti kljub razdrapanosti njenih prilik ni treba biti v skrbeh. Tile najmlajši še niso imeli skupnega imena niti organizacije — imeli so glede tega le slabe primere pri starih — a nekaj podobnega je bilo za javnost le potreba in slučajno so naleteli na firmo »Četrta generacija«. Ali so jo mislili simbolno-filozofično? Ne! Prihodnje leto se utegnejo nazvati »Peta generacija« ali pa »Razstava pri kranjski klobasi« in — na njih strani bom.
Razstavili so sledeči: Olaf Globočnik (prvič v Ljubljani, 6 večjih oljnatih slik, št. 7 in 8 kat. ni bilo najti); Miha M a 1 e š (drugič, št. 10—79 kat., grafika, steklo, miniature v olju); Janez M e ž a n (prvič v Ljubljani, 1926 Maribor, št. 80—93 kat., olje, pasteli); Mira Pregljeva (prvič v Ljubljani, št. 94—112 kat., olje); Franc Pavlovec (prvič, št. 113—118 kat., olje) in Nikolaj P ima t (prvič, 1926 Maribor, št. 119 do 159 kat., portret in reliefi v mavcu, grafika, reprodukcije). Za razstavo so bili izdani okusni reklamni letaki z reprodukcijami originalov (prvič v naši umetniški propagandi), ki so v precejšnji meri pripomogli do razmeroma velikega uspeha. Pokazali so tudi, da eksistira zunaj umetnostnega bazarstva, kakršno se je zadnje čase pri nas forsiralo, še drugačna pot v javnost.
»Četrta generacija« je s svojo razstavo pokazala nele resno umetniško stremljenje in potenco, o čemer bom ko j spregovoril, temveč tudi odlično tehnično znanje. Pri ljudeh, ki znajo toliko, vzamem rad v račun tudi izvestno »igračkanje«; ti se lahko igrajo. Druga pa je, če se igra, kdor se ne zna. In v juniju I       So  — če  se ne  motim —  spravili na  tapeto baš  ta
318

drugi slučaj, nič več in nič manj torej nego vprašanje znanja. Tega vprašanja pa za Č. g. sploh ni, ker ga z lahkoto in eleganco obvladuje in v tem pogledu smatram za načelno potrebno, govoriti o njej kot o novi generaciji pa tudi novi orijentaciji. Temperament te umetnosti je za naše razmere   nov.
Izmed slikarjev je po mentalnosti najnaprednejši mož te skupine O. Globočnik, dasi majhno število razstavljenih del nikakor ne zadostuje za točnejše sodbe. Najstarejše, »Manja« je pojmovano v zmislu plastičnih vrednot, zvanih valovi plastici, vendar že precej razvite stopnje, kjer se ta nova spoznanja že redoma uporabljajo. (»Delavci pred tovarno« Toneta Kralja so mu slov. predhodnik in vrstnik.) Ni nezanimivo podano, a je prej zunanje kot notranje nujno. Najnovejše delo so »Pastirji«, odlično za-grabljen tema in pomaknjen v popolno estetsko bližino do gledavca, barvni značaj te podobe nam pa kaže O. G. že v zelo drugačnih likovnih težnjah kakor »Manja«. Slična je »Skica za kompozicijo«, katera je, pravijo, delana v Zackovi maniri; te ne poznam točno, »Skica« se mi pa zdi pomembna le v toliko, kolikor skuša O. G. tudi na njej podajanje oblik v kompaktnih barvnih masah, kar je značilno za sledeče tri podobe, nadomestiti z novim načinom. Pojem njegove umetnosti je zame zaenkrat navezan na sledeče: »Primorka«, »Lotos« in »Miha Maleš«. Nemara, da je res še nekaj šolskih rudimentov v kateri izmed njih (izvesten motivni detajl, barvni ton), a v celoti z mirno dušo rečemo, da so to izvrstna dela. Če tu porabim oni stari, solidno-nesolidni izraz, da je v njih O. G. »res samosvoj«, tedaj ga razumem tako, da je v njih izoblikoval neko vsestransko skladnost in soglasje, ki kratkomalo ugaja. (»Primorka« se nahaja v privatni lasti in se tudi po dekorativni plati uveljavlja.) Za stilistično označbo teh podob zadostuj, da pač bazirajo na pridobitvah sodobnega slikarstva, da pa jim te niso nikak problem, temveč darovi, ki so nekako sami padli v naročje. O. G. razpolaga ž njimi s suvereno lahkoto in na izključno slikarski način.
Manj konsekventna je glede usmerjenosti svojega slikarstva M. Pregljeva, pri kateri se izvestni elementi novorealističnih stremljenj nejasno družijo s starejšimi stilnimi vplivi, n. pr. staronizozemskega inte-reieurja. Iz te mešanice so nastale slike kot »Deklica s knjigo«, »Zajutrek« itd., ki po svojem frapantnem voluminizmu prostora spominjajo na kakšne nove Italijane, pa so po drugi plati držane v omenjenem interieurskem stilu, zlasti po atmosferski obdelavi. Zelo značilna za to je »Kopija« (po originalu Jana Vermeera van Delfta, Pariš; prim. Roh, Hollandisehe Malerei Frg. 107), ki je bila ena najboljših stvari M. Pregljeve na razstavi in nam je dobro pokazala tudi njeno pojmovanje barve. Res je, da je bil Greco velik mojster in to tudi mi vemo; ampak M. P. naj ne misli, da ga je, četudi v najmanjši meri, razumela; to, kar ona dela z barvo, je namreč grob In brutalen realizem v najčistejšem zmislu besede in prav za prav še ne slikarstvo. Ugajale so mi slike: »Fantek«, »Kopija«, »Jabolka« in »Portret Julči«, izmed teh prva najbolj, ker to je res že nekaj. V poštev bi prišel še »Zajutrek«, dočim so stvari, kakršna je »V solncu«, pač odlično delane,  toda —
I barvarstvo. V M. P. zaupam, ker ima kvalitete; ali bo čitala to-le ali ne in kako bo orisano aberacijo svoje palete odpravila, je pa čisto — njena stvar.
Tretji slikarski predstavnik »Četrte generacije«, F. Pavlovec, stoji napram tema dvema bistveno globlje v preteklosti in je na svoj način neposredno zvezan z našim impresijonizmom. Njegova vsekakor močna individualnost je zajeta v edinstvenem kolo-ritu njegovih del, katerega je bil ob nekem stadiju svojega razvoja dosegel tudi Grohar in katerega bi mogli nazvati »romantičen barok«. Čar skrivnostnega leži v teh barvah in likih, čar nedostopnega čuvstva To se je posebno videlo na razstavi, kjer je tvoril svet zase. Tudi če sem sodobnik ako želite od jutrišnjega dne, se prepričevalni umetnosti teh del ne morem odtegovati, vsaj tako dolgo ne, dokler mi je najsodobnejša sodobnost umetniška kvaliteta in ne modnost.
Izmed razstavljenih stvari sta bili najmočnejši »Ilustracija« in »Skica«; sledili bi »Krajina II« in »Risba«. Posebno odličnim daumiersko razgibanim figuram »Skice« imamo iz slovenskega umetniškega inventarja pač le malo, če ne celo nič podobnih dati ob stran. »Risba« skuša rešiti vprašanje kompozicije figur, ki je na »Ilustraciji« res le ilustrativno rešeno Razstavljena dela so bila za večje karakteristike premaloštevilna. Človek pa pogreša na njih v celoti — ne »duše«, kajti te tako zvane »duše« je v I izobilju — temveč hladnejših, racionalnih komponent, ki bodo, ko bodo nastopile, posredno odpravile tudi potrebo onih po kulturoidnem reporterstvu izvabljenih profilarskih in izjavarskih in intervju-varskih jeremijad.
O četrtem, najšibkejšem slikarju iz te skupine, J. Mežanu, ne bom trdil, da ne zna risati in slikati, pač pa, da to, kar naredi, ni ne risba ne slika. O njem je neki mariborski kritik anno 1926 tako-le modroval: »M. je iskatelj, vroč in sentimentalen. Ne gleda naivno, kadar slika pokrajino. Išče idejo, dušo barv — in išče formo. V potretih išče kompromis med stvarnostjo in svojim stremljenjem.« Ali razumete? Jaz ne. J. Malešu pa ne zavidam kritikov, pri katerih stoje stvari na glavi, a veruje naj — onim drugim.
Grafično delo Četrte generacije predstavljata po-I larno nasprotna si M. Maleš in N. Pirnat. M. M. razstavlja to pot že drugič, a zaenkrat še vedno nekritično razsipa svoje grafiške talente v bogati množici listov. V tem znamenju so stale tudi prve razstave Kraljev in Jakca in kakor tam tudi tu še ni mogoče govoriti o obravnavanju konkretnih umetniških problemov. M. dela v linoleju in z navadno risbo, dočim v lesu, kamnu in kovini ni še nič pokazal. Je v svet obrnjena natura s presenetljivo finim in nežnim občutenjem, vesel lirik v nasprotju z refleksivnim Jakcem in intelektualno discipliniranim Pirnatom. V njegovih listih je mnogo rokokoja, današnjega ro-kokoja seveda; mnogo prostosti in lahkote, duhovite ter slikovite gracije in mnogo narave. Zamerjajo mu, ker riše rožice, češ, igračkanje, in da se tudi z linijo igra; kakor da bi šlo za problematični dokaz permanentne dispozicije za estetsko uživanje samo »največjih« umetnin. Serija listov »Cvetje« na papirju, četudi svilenem, nima pravega materiala; to so za vezenje v svili ustvarjene stvari. Na njih uporabljeni I        putti so delani po starih kipih in so se spremenili v
319
cvetlice. Takemu temperamentu monotipija kot tehnika odgovarja in ji zato tudi ume izvabiti tako finih detajlov kot je glava deklice na listu 28. Kar je bila Jakcu u jedko vina, je Malešu »njegova« risba (prim. izdane razglednice); tu ustvarja čudovite stvari, dasi se vidi, da se je učil pri Čehih. To melodijo linije bi v lesu uničil, dočim jo v linoleju ohrani. V razstavljenih linorezih (10—17 kat.) kakor tudi v risbah kot 56, 57 kat. je pokazal suvereno oblast nad formalnimi poedinostmi in sredstvi, s katerimi dela. To ga je tudi drugje zapeljalo do estetske prešernosti, da uganja risano slikarstvo (DiS 1928, 9, Portret Bredice 68, Portret gospoda 69) in da poskuša miniature v olju. Toda tu so meje in kako se jim bo M. M. izvil, bomo videli. Vendar pa je slovenska grafika po njegovem delu že danes bogatejša, kar bo še v večji meri tedaj, ko se bo vrgel tudi na druge tehnike in začel reševati težje naloge. Morda se bo lotil tudi dela v olju, seveda pa bo moral to storiti na  drug način  nego  je to pot.
Problematičnejši je njegov drug N. P. Je pa tudi njegov antipod: vase obrnjen, razdvojen, intelektualen in hladen. Meštrovičev učenec. In vendar ni niti sledu po učitelju v njegovih delih. Kako to? N. P. sam razlaga to na ta način, da iz zaključenega sistema Meštrovičevega ni drugih poti razen ali v popolno epigonstvo ali pa v absolutno drugo smer. Jaz dvomim o tem in tudi ne verujem v umetniško resničnost in nujnost njegovega današnjega stadija, ki leži na tej — drugi — liniji. To je tragika, namreč tragika vseh učencev velikih mojstrov, toda pri P. je ona že obenem smrt. To je prvi, večji problem tega človeka. Kar je risb, ne prihajajo v poštev za eventu-elno pojasnitev (o starejših, baje odličnih, sem samo čul govoriti), kar je bilo razstavljene plastike, je pa taka, da se P. ž njo ni in nikdar ne bo reprezentiral dostojno. Jaz sem prepričan, da to ni njegova zadnja beseda, bila bi pa velika škoda, če se P. ne bi poskusil  rešiti  drugam.
»Tendenca, solidarnost« in podobno se imenuje pa drugi, manjši problem njegovega dela. Meni je Pir-nata, če blodi po takih potih, odkritosrčno žal. Na razstavi sta visela med drugimi dva odlična lista: risba dekleta prvi in drugi (146, 147). Kar hočem povedati, bom položil v usta izvrstnega Karla Scheff-lerja, ki je identično zadevo pri Georgu Groftu takole označil: »Ob GroB es weifi, wie stark er ist, wenn er beobachtend und zeichnend — dariiber seine Zeit-verachtung vergessend — hinter seinen Modellen einhergeht?« (Kunst und Kiinstler, 1927 Januar.) Upam, da smo si na jasnem. V celi vrsti tozadevnih listov si je N. P. iz neupravičenih in nerazumljivih nagibov vsilil neko programatično soeialnostno ten-denčnost in celo — risbo, kar vse mu izkazuje vrlo slabe umetniške usluge. Naj vse to čimprej odpravi in naj se ne uničuje na takih eksperimentih, kajti človeku naših dni je v teh stvareh že postala vrednejša estetski prava umetnina nego psevdoestetski socialno tendenčen proizvod. V tem zmislu naj mu služi za kažipot omenjena lista, ki prepričujeta in tudi edina moreta prepričati.
V istem paviljonu se je po zaključitvi te razstave otvorila Kolektivna umetnostna razstava Ljudevita Vrečica (od 30. septembra do 23. oktobra), ki je po katalogu obsegala 226 številk (olje, akvareli, pasteli,
I risbe v kredi, s svinčnikom in peresom). Izdan je bil gori omenjenim enak reklamni letak z reprodukcijo »Ciganske glave« (10). Materialni uspeh te kolektive je bil izredno slab, kar je z ozirom na trenutno popolno apatijo naše publike do teh stvari pripisovati deloma tudi pomanjkanju privatne  podjetnosti.
L. N. je absolvent budimpeštanske slikarske šole in se madžarski žanr v njegovih delih tudi izrazito uveljavlja. Vendar ima upoštevanja vredne slikarske kapacitete in je kot umetniški pojav simpatičen, dasi modernizma v njegovih delih zastonj iščeš. V tem je pač nemara žrtev razvojne zaostalosti madžarske. umetnosti, pri kateri se je šolal. Tema njegovih del je življenje Puste, človek s svojim žitjem in bitjem sredi krajine, v čije brezbrežnosti in neomejenosti utone brez odmeva vsako veselje, naj je še tako močno; kjer solnce sploh ne zaide in je dan v monotonosti in brezobraznosti svoje svetlobe postal podoben noči in kjer oko, trudno od strmenja, nima in ne najde, da bi si odpočilo. To vitalno topost in mračnost pustanskega čuvstva in občutja razbiram iz V. del kot so »Povratek z nakupovanja«, »Neokreten otrok«, »Fantovska glava v solncu«, »Razgled s Plitvičkih jezer«, »Lep dan«, »Mrak« in še cela vrsta drugih. Tu človeška dejanja v resnici niso dejanja nego same situacije, z ljudmi pa se godi samo, tako kot z drugimi stvarmi. To vidimo na teh portretih in žanrih (6, 16, 4 itd., omenjeni »Povratek«, dalje »Kramljanje«, »Guslar« itd.), ki so čisto prikazovanje stanja. V seriji slik s Plitvičkih jezer vidimo bistveno drugačna nastrojenja; čuvstvo hiti tu v nekaki vitalni sproščenosti naivno od refleksov voda do žarečih sipin, v svetlikanje gozda in očarljive silhuete vrhov ob zatonu solnca in povsod neomejeno uživa. S tega vidika gledam na stvari kot so št. kat. 45, 50, 54, 62, 64, katere so umetniški nezadovoljujoče. Nemara, da bo svetlobni čar juga razsvetlil tone njegove palete (»Jutro po dežju«), ali danes mi je ljubša od omenjene serije s Plitvic popolnoma pustansko občutena in podana slika 42 (Razgled s Pl. j.), otožno lepa »Prekmursko-goričan-ska pokrajina« (41) in dalje »Mrak« (77), »Jutranja svetlobna poplava« (56) in »Lep dan« (67). Tu slika V. neposredno iz svoje domovine in od portretov bi naštel »Prekmurca« (1), »Figuro žene«, »Cigansko glavo« (10), »Cigansko deklico« (13) in »Neokretnega otroka«  (25).
Na osnovi razstavljenih starejših stvari moren. reči, da je že tam ves tak kakor danes; večinoma je samo prenesel prejšnje koncepcije v večji format, ni pa tam še portreta. Bolj se razlikuje razna njegova grafika, katera je nekako do 1926 še šolsko akademična in sigurna, poslej nastale risbe v kredi pa obravnavajo statuarične motive na individualnejši način. V olju pokazuje V. še mnogo kaotičnih rešitev, n. pr. figuralični motivi v krajini, katere po svoji disparatnosti celo odbijajo; tudi portret sam, izvzemši naštete, je še tak nezadovoljivo obravnavan tema. Nekaj stvari je že močno ruiniranih, groba struktura platna pa ponekod bistveno določa celotni vtis.
L. N. je slikar slovenske panonske nižine in zanimivo je  gledati,  kako  zabrne v  njegovih delih toni svetovnih   slikarjev   nižin   kot   so   stari   Nizozemci, moderni severni Nemci in podobno;  to seveda ne v I        zmislu vzorčne  zavisnosti.                       Rajko Ložar
320