Poštenje zmaga.
TSjjte' prelepej dolini na spodnjem Štajerskem je prijazna vasiea. Sredi jgfa vasi stoji stara eerkev s črno-sivim zvonikom, ki pazi na vse strani, kakor skrbui čuvaj, da bi tii v ininiej samoti ostalo vse pri starem, nararee tako, kakor je pekdaj bilo. Na desno od božjega hrama, kraj bobne-čega bndournika stoji nilin, katerega kolesa se počasi vrte, kakor bi hotela opommati čas, da naj tudi on ne biti tako naglo v brezkončno morje večnosti. Ne dalef od mlioa ob znožji visoke gore pa stoji majhna koča, ki vžc po svojem vnanjem Uei kaže, da pod njcno streho prebiva siromaštvo in pomanj-kanje. Ko&žek polja ob raeji bliznjega gozda in majhen pa akrbno obdelan vrt. to je vse, kar iraa Mravljak, ki živi, da-si v siromaštvu a vender v tihej zadovoljnosti. s svojo ženo pod streho ubožue koče. Mravljak je bil po svojej obrti tkalec, a ta obrt mu je vrgla komaj toliko, kolikor potrebuje uajbolj skroraen človek, da preživi sebe in svojo družino.
Gospodar mlina, Jelenec po imenu, pa je bil zelii iuiovit in prevzeten 61ovek. Bolelo ga jo samo to, da je imel ubožnega Mravljaka za soseda. Bogastvo in siromaštvo to ne gre skupaj, mislil si je, ter ui mogcl ubo-jega tkalca niti pogledati 8 prijaznim očosom. Tže davno bi bil rad kupil njegovo borno kočo in <Sno raalo zemljišča, kar ga je okolo nje, da bi se tako znebil siromašnega soseda, ali Mravljaka ni bilo volja prodati hiše, t katerej sta se pošteno preživela njego? o6e in ded. Pod domačo streho živeti je še zmirom boljo nogo pod tujo, mislil si je Mravljak, in tako je tudi oa hotel preživeti pod domačo Btreho svoje stare dni.
Pred jodnim letom pa se je godilo tkaleu Mravljaku jako slabo. Žena inu jc ležala bolna v postelji  m troški  ua zdrarnika iu  zdravila uarasli so
tako, da inu ni ostajalo dosti trošiti na druge, najpotrebnejše stvari. Nedo-stajalo diu je obleke in kruba. Kaj naj stori v tej velikpj bedi? S težkim sreem stopi k bogatomu mlinarju in ga prosi, da bi rau posodil petdeset gol-dinarjev. Sosed Jolenec rad ustreže njegovcj prošnji. Mislil si je, da ubožni tkalec storjenega dtilga ne bo mogel poravnati in tako jo najkrajši pot, da spravi DJegovo poaestvo pod-se ter se znebi ubožnega soseda iz svojega obližja. Dolžno pismo je bilo tako pisano, da se ima ves doJg poravnali vjednem letu. Ustmeno pa si je Mravljak izprosil šo to, da sme izposojenih petdeset goldi-narjev vračati v povoljuih obrokih.
Dvajset goldinarjev je bil Mravljak Se ralinarju doliati —- drugo rau je bil vžu vse izplačal — in zdaj jv. bilo treba v štirinajstih dnch odkupiti dolžno plsmo. To za ubogega tkalea ui biJa lahka stvar. Kje uaj vzame tivajset goldiuarjov v fetirinajstih dneh? A glej! njogova priilna hči nm je k temu pripomogla. Ko so mali ozriraveli in zopet s posteljo vstaii, šla je Anica, nje-gova dobra in pridna hčerka, v bližnjo vas k nokemu kmetu alužit. Od inladih nog vajena vsacega dela, lahko si je pridobila zadovoljnost in spoštovanje svojega gospodarja, ki jo je vzel za pastirico v hiso. Ovce je gnala na pašo in to je bilo njeno najvefejo veselje. Kako veselo je bilo vidoti brdko deklico, kadar se je zvcficr z ovcarai vračala domov s srpoin v roci in povezkom ze-lene trave na hrbtu veselo pevajoč:
Olej! solnce vže niže zabaja,
Vže jenilje od zemlje slovo, Za vrhe zelcnega gaja
Bo skdraj, bo skSraj zašlo!
Za ujo pa je žvenketala ovčja čreda in veselo je skakal pred njo psifeek, ki jej je bil tovariŽ iu varuh pri ovcah oa paši.
Vse, kar si je v jeduem letu zaslužila, poslala je occtu domov, da pla-čajo, kar so še dolžui nilinarju ter odknpijo dolžuo pismo.
Ali stvar se ni tako gladko iztekla. Tkalec je narareč poprejšuje obroke mlinarjii vra6eval brpz kake priče, in mlinar .Jeienee je zdaj, ko je videl, da mu bo dolg o pravem času izplačan, ntajil vse, ter dojal, da ni dobil od Mravljaka že nobenega povrafila. Ker je irael mlinar dolžDo pisrno v rokah, ubogi tkalec pa nobenega potrdila za izplačane obroke, verojeio se je le bo-gatemu mlinarju.
Mlinar je tožil soseda Mravljaka za propali dotg, in ker se ta ni mogel iz-pričati, koliko obrokov je vxe pla6al, prisodila se je pravica mlitiarju in prižlo do tega,  da w tkaičeva koča in zemlja proda, ker ne more dolga poravnati.
To je bil velik udarec za ubožnega in pošteuega mo?.a. Ker se mu je vrhu toga še očitala uepoštenost iu prevara (goljufija), zbolel jc ubogi tkalec tako hudo, da je moral v posteljo. Žena in pridna hčerka ste mu stregli nofi ia dan ter ga tolažili. Boluik sc je udal v voljo božjo t«r vse te križe in težave prcbijal z najvecjo potrpežljivostjo. Nadlegovala ga je sam6 ta misel: da so tak6 hudobni Ijudjo na avetu, in da bodo inoral umreti pod tujo streho.
Nekega jutra je bila vsa vas po konci. Pretečcno noe so uamreč tatje v mliu ulomili iu niliu&rja okradli. Njega samega so z debelo vrvjo zvezali in ga tak6 ležati pustiii do zjutraj, ko so ga na pol mrtvega dobili in ga rešiii gotove snorti.   Skrinja z denarji je bUa prazna,  omare rae odprte in
135
okradene. 0 vsem tem pa ralinar ni znal niiiesar povedati, ker ga je sttah tako prevzel, da je vsied tega nevarno obolel. Ta uesreča v mlinu pa je bila v srečo ubogemu tkaicu MravJjaku.
Tatovj so v nagliei mnogo stvari pobrali, ki niso imele za-nje nobtuie vrednosti. Vse take oepotrebnosti so pustili v bližojem gozdu. Mej temi stvsrmi je biJ tudi kolodar. Pobrali so rse to m nesli v vas, da se vse na-tanko preište.   V koledarji pa je stalo na jednem listu zapiaano, da je tkulec
MravJjak mlinarju dvakrat po petnajst go]dinarjey plafol kot dya obroka na račun svojcga dolžnega pisma.
Koledar ao dali tkalcu, ki je vsled tt*ga poroČila kmalu zopet ozdravel. Kaj naj še povemo? Mlinar Jolenec je platal tkalcu preccjšno vsoto denarja, da bi ta ue iskal sodnijske pomoči ter ga ne spravil ob dobro im6. V siro-mašno tk&l6evo kočo pa sU ae povrnila mir ia zadovoljaout.
—«—                          ć*