413
Šolske stvari. Ljudske in srednje šole v Avstriji.
Ni še dolgo tega, ko je prinesla „Neue fr. Presse" članek pod navedenim naslovom, kateri kaže žalostno stanje Avstrijske ljudske šole. Ta članek je tem zanimivejši , ker je imenovani list sicer zmirom slavo pel „n o v i šoli", in )e prnv njemu mnogo pripiaavati, da 1 je ljudska šola v Avstriji na takosnem stališči , na ka-koršnega ga je njegova stranka postavila in ga je on najbolj  pogosto zagovarjal.
Mi ga po nekoliko priobčujemo našim bralcem, da vidijo, kako imenovani ?,napredni liberalci" pokoro delajo.
„Obče tožbe — pravi — o zel6 pomanjkljivem napredku, s katerim naši učenci iz ljudskih šol prihajajo v srednje, so postale sedaj na novo predmet globokejšemu premišljevanju. Se bode-li tako zabranilo zio, bodemo videli — a nam se nedvomljivo zdi, da se mora do cela promeniti učevna metoda, katera je sedaj v navadi.
Odkar je napočila pouku v Avstriji nova doba, je ljudska šola brezdvomno sicer napredovala, a v svojem napredku je zagazila. Po naših sedanjih ljudskih Šolah se uči premnogo, in zato se ne more ničesa temeljitega naučiti. V tem grmu tiči zajec. Pri učbi v naših začetnih šolah se izpolnuje pregovor: „Ex omnibus aliquid, ex toto nihil." (O vsaki stvari nekaj veš, v obče vendar nič.) Z najveČo marljivostjo se učč najrazličnejše discipline, in tako, naravno, ni mogoče temeljito podučiti v kaki stvari.
Učnemu načrtu, po katerem se ima ravnati naša šola, ne more se očitati, da podpira takovo površnost. Kedar se je osnoval, mislilo se je gotovo, povzdigniti naše šole do popolnosti, do katere bi mogle dospeti. A da se onemu, kdor hoče obiskavati samo ljudsko šolo, podii čvrst temelj znanja, zahtevam našega časa vstre zajočega, bilo je potrebno vzeti takove predmete, katerim se ne d& postaviti gotova meja. Al vsa druga stvar je, na pr., da učenik , Če tudi na podlagi dobre čitanke, najprostejše fizikalične pojme mora razlagati, ker šest do devet let stari dečko nikakor ni v stani umeti. Zatorej je glavni nalog učitelju, da izbira in izbira, da izbere iz množine, kar je najprostejše in najvažnejše, in kako to najjasnejše raztolmači učencem.
Predaleč bi nas pripeljalo, ako bi se spuščali v podrobno preiskavanje učnih metod po naših ljudskih šolah, zato opomnimo le nekaterih toček, katere najbolj značijo sedanji vspeh naših učilnih zavodov. Učenec, dovršivši ljudsko šolo, stopi v gimnazijo s tako pomanjkljivim znanjem, da na priliko ne umeje prostega stavka razdeliti v dele, subjekt, predikat, in se sklanjo je v veliki zadregi. Da tu ni misliti o pravilnem prevajanji v latinščino, vsakdo umeje. Tudi drugače ni s prvimi nauki v računstvu. Z računanjem na pamet, to preprosto vajo, katera bistri in krepi um deci in katera bi se ne smela opuščati nikdar, se naši ljudski učitelji po vsem malo al nič ne bavijo. Ni čuda, da potem ni boljše s pismenim računom, in tako se mnogokrat pripeti, da začetni gimnazijalec ne umeje računati s prostimi drobci, kaj še se sestavljenimi. Zato je mladina preobložena z množino problematičnega znanja, katero ima za njo tem manj vrednosti, čem po-vršnejše se ga je učila.
V potrebnih naukih pak , osobito v glavnih predmetih , nemški slovnici in računstvu , gimanazijalnemu učitelju ni moči napredovati, in vsakateri njih ima vsak dan priliko, da na svojo nevoljo to izkusi.
Morebiti se nam oporeka: sprejemanje v srednje šole je odvisno od sprejemnih preskušinj, katere odločijo, ali si je dijak pridobil dovolj znanja y da more vstopiti z vspehom v srednje šole. A kdo zn&, koliko naloži vlada vsakega leta učnim zavodom, posebno gimnazijam , in poleg tega, kako težko je, po kratki pre-skušnji popolno izpoznati sposobnosti dečka, vse to svedoČi dvomno vrednost vsega tega postopanja. Ali vendar je treba , blagor srednje šole kar največ moči deliti. Ce se pa pri sprejemni preskušnji tudi le nekoliko ostro postopa, moralo bi se jih več nego tretjina odvrniti.
Vspešnejše bode mogla delovati naša ljudska šola še le takrat, ako veljavno izpolnuje svojo nalogo. Nje naloga pa ni, izobraževati neka ere državljane v vsem različnem in nemogočem znanji. Ona ima samo položiti temelj daljnemu znanju, katero se ima še le pridobiti.
To naj bi naši ljudski učitelji spoznali, kakor prvo pedagogično pravilo — a žalibog, da temu ni tako! Ti gospodje goljufajo sami sebe in radi stopajo po sledu vseučiliščinih profesorjev ter drže svojim dijakom predavanja, katera celo na gimnazijah v nižjih razredih ne spadajo v program šolski. Oni bi rajši „tradiraliu nego se spuščali v ozki obzor dece, kjer jim je lepši cilj, kakor svetiti se v vzvišeni višini modrosti. Oni bi rajši prepustili gimnazijskemu profesorju, da on vloži temelj stalnemu znanju, kateri, ker ima večo is-obraženoBt, tem lagljeje doseže nalogo pravega pedago* gičnega naloga — ako že ni prekasno." —
Tej „Pressini" kritiki dalo bi se iz več obzirov dodati marsikaterih druzih napak sedanje šolske sisteme,   med   katerimi  stoji preobloženje mladine s
%
učenjem v prvi vrsti, zato, ker se v nemar pušča, kar trdi starodavni pregovor: „in corpore sano mens sana". Sedanja šolska sistema sili mladino v šoli sedeti po 5 ali še več ur na dan in jej za dom naklada zopet toliko ur „seje". Od kodi potem „corpus samim"? S telovadbo ne boš popravil, kar si zgrešil s presilnimi drugimi šolskimi bremeni.
414