Pestunja.
Povest. — Spisal Julij Slapšak. — (Konec.)
/A«'3  Potu  so   ^licali  va^' otroci črnega murna iz luknjice. Eden je (131=« ležal v travi in premleval take-le besede:
IPGSajP?                           ,Muren, muren, pojdi ven,
štiri voli, štiri konj' se po tvoji detelj' pasejo."
Drugi je obljuboval murnu bele štrukeljce, vabeč ga kleče na svctlo,
rekoč:
»Muren, muren, pojd' iz Iukenjce,        ti bom dejal na vrat zlat komat, ^^                bova jedla bele štrukeljce;                    pojdeva v gtnajno ajdo sejat."
CSS   133  S2>
Ta mu je klical vabeče in proseče:
,Muren, muren, pojdi ven,
kruha dal, sira dal,
boš §v. Petru ajdo sejal."
Oni zopet:
,Muren, muren, pojdi ven, sira dal, kruha dal, zlat komat na vrat dejal, sv. Petru ajdo sejal, li boš vodil, jaz oral, ti boš sejal" i. t. d.
Tako so torej klicali črnega murna iz luknjice ter.čakali, kdaj se pri-kaže na solnce, da mu denejo ,,zlat komat na vrat*-' — fravnate bilke, ki so jih držali v roki. Toda črni murni so bili pametni. Pač jih je mikalo videti »zlat komat" pa ,,štiri vole in štiri konje", ki se pasejo po njihovi detelji; ludi bi radi pokusili kruh in sir ter bele štrukeljce, ki so jih jim obljubljali otroci. Toda predobro so vedeli, da ni dobro priti vaškim otrokom v pest in z njimi sv. Petru sejati ajdo. Ho, ali niso mar zadnji Četrtek ti paglavci brezsrčni tistega mladega murna, ki je tako lepo cvrčal ob tihih toplih ve-čerih, v svoji norčavosti in nevednostiizmučili tako, da je zdaj ves kruljav in polomljen? Ba, nič ne bo z njim, še poginil bo! O, to jih je izučilo, murnc! Zato pa tako lepo mirno žde danes v svojih tcmnih bivališčih. In ne bo jih iz Iuknjice, dokler ne pojdejo otroci dalje, meneč, da murnov ni doma. Takrat pa bodo poskočili ubogi jetniki na solnce in se razkropili na vse strani.
Za nekaj časa so res šli ofroci dalje in murni so prilezli na dan, da jih je bilo naenkrat vse polno v travi. Vidka so očividno razvedrile te črne živalce. V veliko veselje uboge Jerice je kar poskočil fantek v njenem na-ročju, potlej se pa smtjal kar naprej. nKaj te nič več ne buba, Videk?" je prašala tedaj boječa Jerica. Videk je odtrgal obvezo in odgovoril: ,Ne!" Res ni bilo nič hudega, Zdaj je šele opazila Jerica, da je dobil Videk le ne-znatno prasko, ki se skoro nič več ne pozna. To jo je pomirilo in utolažilo.
Šla sta domov. Videk je mislil na veverko, zajčka, metuljčke, cvetke, ptičke in črnega murna in vso pot je bil židane volje. Doma pa so vprašali atek in mama, kako je bilo. ln Videk je odprl svoja ustka in klical: BEpo, epo, epo!"
Drugi dan so šli mama po opravkih na Oorenjsko. Videk je prav dolgo gledal za njimi. Naenkrat je pa postal zelo resen. Ni se sicer prekucnil in-padel z voza; ni ga uprasnil maček; ni zagledal črnega dimnikarja ali velikega psa; tudi mu ni bilo treba biti miren ali celo ležati, ko ni bil zaspan: vendar je bil silno žalosten. Nobena reč ga ni več razveselila. Pa prav nič niso vedeli,. kaj mu je. Naposled so bili vsi te misli, da je Videk bolan, hudo bolan. Po-sebno še, ker se je prijemal za prsi tam, kjer bije srce, in je klical venomer žalostno: nBuba, buba, buba!" Skuhali so mu kamilične vode, pa je ni maral: Dajali so mu zdravil, pa vse ni nič pomagalo. V velikih skrbeh so bili vs\r Jerica, pojdi z Vidkom k zajčkom, na vrt, v gozd, pa se bo zamotil, pa bo
<L3   134   S^
morda obtihnil." Res je šla in peljala Vidka na vrf. Na vrtu ga je posadila med cvetice. In je skakala okoli njega, mu trgala cvetice, spletla venček in ga mu dala na glavo. Pa Videk je tožil: »Buba, buba!" in kazal na prsi, kakor da tam, kjer tolče srčece, ni vse prav. ln ni maral za cvetice; zmetal jih je od sebe, venček je pa raztrgal.
Nesla ga je Jerica v hlev, ujela mu zajčka in ga mu dala v roke, a Videk se ni zmenil zanj. Kazala mu je telička; a teliček je poskočil, Videk pa zbežal iz hleva. Po dvorišču je kokala koklja in vodila svoje mlade. Picki so čivkali: MČiv, čiv, čiv — čiv!" . . . nBodo me!" je zajavkal Videk žalostno. Jerica ga je morala odnesti drugam. Š!a sta potem v gozd.
V gozdu sta videla veverko. Na votli bukvi je tolkla žolna: ,,T6k, t6k-(6k-t6k-t6k!" Senica je klicala: ,,Cifuj! cifuj: kiklo-per, kiklo-per, kiklo-per!" — »Koga, koga, koga?" je zakvakala vrana in zletela z vrha smreke. Oj, in danes sta šele naletela na lepe jagode! Vse rdeče jih je bilo in tako debele in sočnate so bile, da so se sirotki Jerici usta kar sama odprla. Vidka je posadila k pogrnjeni mizi, k jagodam, ki so, rekel bi, kar klicale: ,,Videk, stegni roko in odpri u»tka ler se navžij dosita obilega daru bo-žjega." Pa Videk je kar mirno sedel; ne enkrat ni segel po okusnih, sladkih jagodah.
Zdajci je zagručal divji golob: nKu-krgu, ku-krgu: matna, mu, mama, mu!" Videk je zajokal. Potlej je pa dvignil rokico in pokazal v daljavo, rekoč: BKe, ke, ke!" Jerica ga je vzela naglo v naročje in šla, kamor je kazal z rokico. Ko sta šla mimo vaških paglavčkov, ki so tudi to pot klicali črnega murna iz luknjice, se še zmenil ni ne za nje, ne za murna. Prišla sta na pot, po kateri so se odpeljali mama na Gorenjsko. Videk je kazal z rokico po tisti poti dalje, kličoč: ,,Ke, ke, ke!" Šla sta res še na-prej. Prišla sia že daleč, daleč. Videk je silil še dalje, a Jerica se ni upala več naprej in se je vrnila z Vidkom nazaj v vas. Videk je milo jokal, ko sta šla domov.
Doma ga jc dejala Jerica ležat. Ni bil z nogami kakor takrat, kadar ni bil zaspan, a so ga položili v posteljco; ampak v zid se je obrnil in res izkušal zaspati. A komaj je izginila Jerica v kuhinjo, je že vstal in vse pre-ložil po sirotkini torbi. Kmalu pa je začel zopet milo jokati. Jerica je kar v eni sapi pritekla v sobo, prijela Vidka za rokico, ga nesla na dvor in ga pestovala, a kar naprej je jokal in klical žalostno: ,,Buba, buba, buba!" Pri lem pa je še zmiraj kazal tja, kjer bije srce. Res, kar močno je bil boian Videk. Bali so se že, da ne bi umrl. So že hoteli poslati po zdrav-nika, a glejte, takrat se pripeljejo mama z Gorenjskega.
Videk je kar obstal,   ko je pridrdral voz na dvor.  Začudeno je bulil
z očmi  na  voznika,  konje  in  na------------BHo — hoj,  ali je res ali ne,
da so se mama vrnili?" mu je zašumelo po glavi, zabrnelo v srcu. Oj, in ko je videl Videk, da so se res mama pripeljali, je pogledal okoli sebe, češ: jej, res je! Potlej se je pa na vsa usta zasmejal in kar stekel k vozu. Pri vozu pa je skakal kakor nor in ploskal z rokicama in klical ves iz sebe: »Mama, mama, mama! Matna, mama, mama!'' Mama so naglo skočili z voza,
<L3   135  ZZQ                                 ^^^™
vzeli svojega ljubega sinčka v naročje in ga pritisnili na srce. Videk se je oklenil svoje zlate mamice okoli vratu in še vedno klical: BMama, mama, mama!" Čez dalj časa je pa storil, kar je že znal: segel je lepo mamici v roko, jih pobožkal in objemčkal, jim naredil križek; zahvalil Bogca. Potlej se jih je pa zopet oklenil okoli vratu in njegova ustka so znova in nato venomer dalje klicala: ,,Mama, mama, mama! Mama, mama, mama! Mama, mama, mamal"
Zdaj ni kazal Videk več z rokico tja, kjer tolče srce. Čemu neki? Oj, saj pri svojem srcu ni pogrešal več zdravja: Odkar je zopet pri mamici, je zopet zdrav. In vesel je zopet Videk: Gleda z malerinega naročja v svet kakor mucika izza toplega zapečka, kakor pišče izpod varnega zavetja skrbne koklje. Zdaj bi ga zopet veselili uhljati zajčki v hievu, koklja z malimi kebčki na dvorišču, polje, travnik in gozd s svojim veseljem. Že je začel klicati: nEpo, epo, epo!" Oh3 zares je ,,epo", Ijubi Videk. Ti to zdaj dobro veš, ko počivaš v mehkem in toplem materinem naročju, Videk, zdaj si zdrav, vesel in srečen. Zdaj je »epo, epo, epo!" . . .
O, zdaj so vedeli, zakaj je bil Videk prej tako žalosten in kar bolan, da so že mislili, da bo v umrl. Oh, pri njegovem drobnem srčecu ni bilo zdravja, ker so se odpeljali mama z doma. In spoznali so vsi, posebno še sirotka Jerica, da je otrokovo zdravje in veselje in sreča doma — v ma-terinem naročju, na njenem srcu.
*        * *
Tisti dan je vzdihnila večkrat sirotka Jerica: BZdaj si vesel in srečen Videk, ko si pri mami. Oh, kdaj bom pa jaz vesela in srečna?" In glejte, neki glas ji je zašepetal v srcu: »Kadar pridcš k mami, pa boš tudi ti vesela in srečna. — MDa, kadar pridem k mami, takrat bom tudi jaz vesela in srečna," je ponovila sirotka Jerica. ln ko se je že delala noč, si je govorila iznova: »Da, da, kadar pridem k mami v nebesa, takrat bom ravno tako vesela in srečna, kakor je bil danes Videk, ko je zagledal mamo na vozu." In zvečer, ko je šla v gorenjo sobo spat, se je prav živo spo-minjala, da so ji rekli njena mama, preden so umrli: ,,Poslušaj, Jerica: Ma-rija bo zdaj tvoja mati. Le pridna bodi in rada moli, pa prideš cnkrat za menoj v sveta nebesa." Tako so rekli Jerična mama, preden so umrli. O Jerica je ohranila dobro te besedc v svojem srcu! In preden je legla tisto noč k počitku, je pokleknila še enkrat pred Marijino podobo in molila go-reče: ,,Tudi jaz moram biti enkrat vesela in srečna, kakor je bil danes Videk. Marija, tvoja hči sem in ostanem na veke. Božja in moja mati, podaj mi svojo milostno roko in vodi me v dolini solz po pravi poti ter pripelji enkrat hčerko k materi v pravo domovino gor nad zvezdice. Amen."
Svetle solzice je lila sirotka Jerica in milo je vzdihovala, ko je tako molila. O Marija, naša Mati, tudi jaz kličem k tebi in te prositn: „0 usliši glas sirote Jerice in daj, da se zgodi, kar tako želi: Pripelji nekoč hčerko k materi v pravo domovino gor nad zvezdice! Saj tam, oj, edino tam, čaka njo in nas vse trdno zdravje, pravo veselje in stalna sreča."            ¦