Tatjana Srebot
PA Ljubljana
POSKUS KONTRASTIVNE ANALIZE SLOVENSKEGA FONEMA/v/ Z ANGLEŠKIM FONEMOM /v/
v svoji praksi poučevanja angleščine spet in spet ugotavljam, da je med najbolj trdovratnimi problemi izgovarjave pri mojih študentih glas [v]'. Namesto angleškega zobnoustničnega trajnika s priporo izgovarjajo ali zobnoustnični traj-nik brez pripore [v], to je nekak ohlapen [v], ali dvoustnični trajnik s priporo [w], ali pa dvoustnični trajnik brez pripore [u], nekak kratek [u]. Zakaj tako? Saj je znano, da ima tudi slovenščina zveneč zobnoustnični trajnik s priporo [v]. Slovenci ga torej znamo izgovarjati. Ce imamo kljub temu težave z izgo-varjavo tega glasu v angleščini, pomeni, da slovenski fonem /v/ in angleški fonem /v/ ne moreta biti isto. Tudi če imamo Slovenci fonetično isti glas kot Angleži, mora biti v uporabi tega glasu nekje bistvena razlika med slovenščino in angleščino. Ce ta razlika ni fonetična, je potem lahko le položajna. Kljub deloma istim glasovom v slovenščini in angleščini, se glasovna sistema, način, kako se ti glasovi vežejo med sabo v vsakem od obeh jezikov, ločita. Od tod težave. Vsak Slovenec, ko se uči angleščino, avtomatično in instinktivno prenaša od ranih otroških let zakoreninjene artikulacijske navade — fonološki sistem materinega jezika — v tuji jezik.
Kako je fonem /v/ razvrščen v slovenščini in kako v angleščini, ali ima, in katere alofone ima v vsakem od obeh jezikov?
[ ] fonetična oznaka, / / fonološka oznaka.
89
Kot je splošno znano, ima fonem /v/ v slovenščini več alofonov, odvisno od položaja. V zborni izreki je /v/^: 1. na začetku ali sredi besede pred vsemi vokali zveneč zobnoustničen trajnik s priporo [v], npr. veva ['ve:va], vrt ['vart]. 2. Na koncu besed za vokali ter sredi ali na koncu besede pred zvočniki in navadnimi ; soglasniki je zveneč dvoustnični trajnik brez pripore [u], npr. siv ['siiU], mravlja ; ['mra:ulja], ['si:ukast], sivk ['si:uk].3. Na začetku besede pred zvenečimi soglas- : niki je zveneč dvoustnični trajnik s priporo [w], npr. vzeti ['wze:ti]. 4. Na začetku besede pred nezveničimi soglasniki ali med dvema soglasnikoma, od katerih je drugi nezveneč, je nezveneč dvoustnični trajnik s priporo [M], npr. vsak i [' M s^k], predvsem [pret'Msem]. 5. Na koncu besede za zvočnikom je [u], npr. vrv ['voryj. Pod 3, 4 in 5 [u] lahko nastopa v prosti variaciji z medfonemsko
varianto, zlogotvornim [u]. j
I
5. Na koncu besede za zvočnikom je [u], npr. vrv ['varuj. Pod 3, 4 in 5 [u] lahko i nastopa v prosti variaciji z medfonemsko varianto, zlogotvornim [u].
V angleščini /v/ nima omembe vrednih alofonov in nastopa v naslednjih polo-žajih^: 1. na začetku besede pred samoglasniki in [j], npr. vine ['vain]*, view ; ['vju:]; 2. sredi besede pred samoglasniki in soglasniki' in na koncu v sklopu so-glasnikov, npr. event. [i:'vent], evening ['i:vnir)], loved ['MvdJ, ovens ['^vnz]. 3. na koncu besede za samoglasnikom, npr. love ['l^vj. — Zadeva je tako preprosta, da ne bi mogla biti bolj: v angleščini izgovarjamo fonem /v/ vedno kot I [v] in ga pišemo s črko »v«. In vendar za nas nikakor ni preprosta. Poglejmo, katere slovenske položaje prenaša lahko Slovenec v angleški fono- i loški sistem. Ugotovimo, da sta to prvi in drugi položaj: /v/ pred samoglasniki v začetku in sredi besede, realiziran v slovenščini kot [v] in /v/ za samoglasniki : na koncu besede, ter pred soglasniki, realiziran kot [\}]. V položajih 3, 4 in 5 /v/ ne nastopa v angleščini in zato za našo kontrastivno analizo ne pridejo v poštev. — Ce bi primerjali angleški fonem /v/ s slovenskim, to se pravi s stališča, \ da je angleščina materin jezik in slovenščina tuji, bi seveda morali te položaje upoštevati in bi bili za Angleža vir problemov glede izgovarjave slovenskega /v/. —• Položaja pod 1 in 2 krijeta vse angleške. V angleščini potemtakem fonem /v/ ne nastopa v nobenem takem položaju, v kakršnem ne bi tudi v slovenščini.
2e takoj na prvi pogled vidimo, da v položaju pred vokali, kjer je v obeh jezikih | realiziran kot [v], ne bi smelo biti težav. Sistema se tu skladata in ni vzroka, da bi ga Slovenec napačno izgovarjal.
2 Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik I. Maribor 1965. Str. 132—133. ' A. C. Gimson, An Introduction to the Pronunciation of English. London 1970. Str. 181. * Transkripcija angleških besed je po English Pronouncing Dictionary Daniela Jonesa, London 1967 z izjemo glasov [w] in [u], kjer se zaradi primerjave s slovenščino držim transkripcije, ki je pri nas v navadi, in transkribiram angleški dvoustnični trajnik brez pripore v soglasniškem položaju [w] in v vokalnem položaju [u], z [u]. Transkripcija angleških besed je dejansko fonemska. Ker pa lahko kontrastiramo slovenske in angleške glasove le na fonetični ravni, v našem primeru fonetične realizacije slovenskega in angleškega /v/, eventualne pomankljivosti v oznaki ostalih angleških glasov tukaj niso važne.
5 Pojem »soglasnik« v angleščini obsega zvočnike in nezvočnike. } i
90
Nekaj primerov slovenskih in angleških besed, kjer nastopa /v/ pred vokalom. Ker gre le za glasovno primerjavo, ni pomen besed nič važen.
slovensko:
vil ['vid] vejnat ['ve:j,nat] vest ['ve ist] Veri ['ve:ri] veter ['ve:tar] verz ['vL:rs] sever ['se:var] kava ['ka:va]
angleško:
veal ('vi:l] vain ['veinl vest ['vest] very ['veri] vet ['vet] verse ['v9:s] sever ['seva] cover ['k_4v9]
.1
In vendar vem iz skušnje, da Slovenec tudi ta [v] ne izgovarja pravilno v angleščini, ali bolje, da se mora nekoliko potruditi, če ga hoče pravilno izgovoriti. Ker je [v] v angleščini izrazito spirantski glas, so angleška ušesa posebej občutljiva za vsak odklon od te pripore. Tu naletimo še na drug problem. Drži, da je /v/ v slovenski zborni izreki pred samoglasniki zveneč zobnoustničen trajnik s priporo. Vendar, kdo neki govori po pravilih zborne izreke, kadar govori spontano? V splošnem pogovornem jeziku (razen v narečno obarvanem na severovzhodu Slovenije), za katerega je značilen manj napet izgovor, izgovarjamo ta glas zelo »leno«, komaj ali nič ne dvignemo spodnjih zob k zgornji ustnici, tako da izgubi glas, ki ga artikuliramo, priporniški značaj in postane zobnoustničen trajnik brez pripore [v], aproksimant, ali pa celo dvoustničen trajnik brez pripore ali z njo, brez zaokrožitve ali s šibko zaokrožitvijo ustnic [u] ali [w], zadnja dva zlasti še, če je pogovorni jezik govoreče osebe gorenjsko narečno obarvan. Da je to tako splošen pojav, je zabeležil že dr. France Bezlaj v svojem Orisu slovenskega knjižnega izgovora, ko je ugotovil, da so vse njegove tri poizkusne osebe, vsi trije izobraženci, rabile zveneči zobnoustnični pripornik samo pred ozkimi vokali i, e in deloma o*. Sama v svoji praksi nisem opazila, čeprav sem bila posebej pozorna na to, da bi Slovenci pred angleškimi prednjimi vokali višje lege pogosteje pravilneje izgovarjali angleški [v] kot pred drugimi vokali. Zobnoustnični aproksimant je v spontani angleški govorici študentov iz vseh predelov Slovenije, razen severovzhoda, kaj običajen. V zborno izreko je dvoustnični trajnik brez pripore zaenkrat prodrl pred vokalom le pri predlogu v, kjer je dopustna tudi varianta v [u] očeh. Kadar bere izobražen Slovenec slovensko besedilo ali govori v javnosti, se potrudi, da »lepo« izgovarja, in izgovarja v-je pred vokali zobnoustnično in s priporo, ko pa govori angleško, ne misli na zborno izreko, ampak reagira spontano, sledeč refleksom svojega vsakdanjega govora in od tod ta značilna napaka. Tako se pri kontrastivni analizi materinega jezika s tujim pokaže, da je pogovorna varianta v materinem jeziku, če se loči od zborne, odločujoča in je treba to upoštevati.
Mnogo hujši pa je problem za angleško govorečega Slovenca z /v/ pred soglas-niki in na koncu besed. V slovenščini je tu tako v pogovornem jeziku kot v zborni izreki realiziran kot [u], v angleščini pa kot [v]. ¦
France Bezlaj, Oris slovenskega knjižnega izgovora. Ljubljana 1939. Str. 12—13.
91
Nekaj takih primerov;
slovensko:
glav ['gla:u] siv ['si:u] sliv ['sli:y] rov ['rou] sevna ['se:yna] ovna [o:una] ravni ['ra:uni] šavri ['ša:yri]
angleško:
glove ['gLlv] sieve ['sivj sleeve ['sli:v] rove ['rauvj seven ['sevnj oven ['ylvn] evening [¦i:vniD] every [evri]
V slovenščini je v teh položajih alofon [u] obvezen. V našem jeziku tu ne mo- | remo izbirati med [v] in [u]. Zobnoustničnega trajnika s priporo kot realizacija /v/ v teh položajih v slovenščini kratko in malo ni. Naš jezikovni sistem ga ne dopušča. V tem sistemu smo zrasli, globoko je vsidran v nas, po pravilih tega sistema reagiramo. Slovenec ta [u] povsem drugače občuti kot Anglež, ki je zrasel v svojem fonološkem sistemu. Za Slovenca je [u] še vedno neke vrste [v]. Za Angleža, ki ima tudi ta glas, in z njim pomensko loči besede, je to povsem drug glas, ki nima z /v/ nič skupnega. V angleščini je glas [u] drug fonem, ki nastopa lahko v istem položaju kot /v/ in v kontrastu z njim. /v/ in /u/ v angleščini torej lahko nastopata v istem položaju, se ne izključujeta in pomensko ločita besede. Pa ne da Slovenci ne bi znali izgovoriti [v] pred določenimi so- i glasniki. Saj vsak slovenski fonetik ve, da je fonetična realizacija /f/ pred zve- ; nečim nezvočnikom [v], kot npr. v grof gre ['grov 'gre:]. Toda tako zelo smo | fonemsko pogojeni, tako zelo mislimo in čutimo v mejah fonemov, da nam pri izgovarjavi angleškega /v/ to nič ne pomaga. Nepismen ali pismen Slovenec, ki ni fonetično izobražen, se še zaveda ne, da izgovarja v tem položaju [v]. Zanj je to še vedno nekak [f].
Najmanj, kar se zgodi Slovencu, če izgovarja gornje besede po slovenskem fonološkem sistemu, je, da ga bo Anglež sicer razumel, a takoj vedel, da ni Anglež. Dostikrat bo v dvomu, ali gre za [v] ali [u]: za [v] mu bo manjkala pripora, za \ angleški [u] pa večja zaokroženost ustnic. Ali pa ga Anglež celo napačno razu- i me, ker obstajajo, kot sem že omenila, v angleščini besede, ki jih fonema /v/ in /u/ pomensko ločita. Naj navedem nekaj takih primerov iz našega seznama:
¦y veal ['vi:l] we'll ['ui:l]
vain ['vein] wane ['uein] .',
verse ['v3:s] worse ['u3;s] i
vet ['vet] wet ['yet]
rove ['rauv] row ['rau], :|
kjer pomeni beseda v levem stolpcu povsem nekaj drugega kot v desnem.
Iz slovenskega fonološkega sistema izvira tudi napaka, da za [v] vstavljamo [a], ^ kjer ga v angleščini ni.
slovensko:
oven
seven
krevelj
zborna izreka:
['o: van]
['se:van]
['kre:valj]
pogovorna varianta:
['o:un]
['se:un]
['kre:ul]
angleško:
oven ['/Ivn] seven ['sevn] level ['levl]
92
Ce nastopi v angleščini sklop [v] + zvočnik v končnem položaju, se po analogiji s slovensko zborno izreko v slovenskih ustih realizira z vrinjenim polglas-nikom, ki v angleščini v gornjih besedah ni dopusten; ali pa pod vplivom pogovorne slovenščine brez polglasnika, zato pa v skladu s slovenskim fonološkim sistemom pred soglasnikom kot [u]. Tako pogosta beseda kot je angleški števnik »seven«, ki ga študenti izgovarjajo ali ['sevanj ali [seun], je živ dokaz za to. — V drugih sklopih, kjer angleškemu [v]-ju ne sledi zvočnik, kot npr. loved ['lylvd], solved ['solvdj, doves ['d.lvz], nimamo tendence, da bi vstavljali polglasnik, ker tudi v slovenščini ne razcepljamo sklopov z nezvočnikom v drugem delu sklopa.
Iz vsega navedenega je razvidno, da angleški fonem /v/ ni slovenski fonem /v/, fonološko sta različna. Le če gledamo fonetično, obstaja v slovenski zborni izreki alofon, ki je enak angleškemu. Primerjava je možna samo na fonetični ravni, ne na fonemski^. V položajih, kjer uporablja Slovenec alofon [u], se mora
angleški [v] šele naučiti izgovarjati. Tu mu je domači fonološki sistem v veliko napoto. Ni se mu sicer treba učiti novega glasu, pač pa znanega glasu v novem položaju. To pa je, kot potrjuje tudi praksa, mnogo teže kot naučiti se nov glas, ki ga v materinem jeziku sploh ni, npr. za Slovenca angleški x (pisano th)ä. V tem primeru interferenca fonološkega sistema materinega jezika odpade: če se učeča oseba že ne more okoristiti z domačim fonološkim sistemom, pa je ta sistem vsaj ne moti, ne deluje nanjo v negativnem smislu, kot je to primer z [v]-jem pred soglasniki in na koncu besed. Kajti če kje drži pregovor »stara navada železna srajca,« drži to prav gotovo za artikulacijske navade.
^ Glej tudi Ljubomir Mihailović, Kontrastivna analiza fonoloških sistema. Jugoslavenski projekt za kontrastivnu analizu srpskohrvatskog i engleskog jezika. Prilozi i građa I. Zagreb 1969. Str. 30—34.
' Tukaj se ne strinjam s težavnostno lestvico, kot sta jo poskusno postavila R. B. Stockwell in J. D. Bowen v 2. poglavju svoje izvrstne knjige s področja kontrastivne analize »The Sounds of English and Spanish«. Chicago 1965.
93