GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA 6E06RAFIJ0 IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE 6E06RAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA BULLETIN DE LA SOClta DE 8ČDBRAPKIE DE SLOVČNIE & * VSEBINA — CONTENTS — TABLE DES MATIERES Ob 60 letnici GDS — On the Occasion of the Sixtieth Anniversary of the Geographical Society of Slovenia — A l’occasion du 60e anniversaire de la Societe de geographie Slovene Svetozar Ilešič (Ljubljana): Nekaj besed ob priliki proslavljanja šestdesetletnice geografskega društva Slovenije......................... 3 Quelques reflexions ä l’occasion du 60e anniversaire de la Societe de geographie Slovene........................................... 7 Ivan Gams (Ljubljana): Stanje in perspektive slovenske raziskovalne geografije ............................................................. 9 State and Perspectives of the Slovene Research Geography . . 18 Jurij Kunaver (Ljubljana): Ob odkritju spominske plošče prof. dr. Antonu Meliku.......................................................... 19 On the Occasion of the Unveiling of the Memorial Tablet to Professor Dr. Anton Melik.............................................. 23 Mavricij Zgonik (Maribor): Ob odkritju spominske plošče prof. Franju Bašu...................................................... 25 A l’occasion de l’inauguration de la plaque commemorative an professeur Franjo Baš............................................... 30 Razprave — Papers — Articles Danilo Furlan (Ljubljana): Insolacija v Jugoslaviji (z 8 slikami med besedilom ......................................................... 31 Insolation in Yugoslavia (with 8 Figures in Text)...................... 48 Cene Malovrh (Ljubljana): Razvojna osnova kmetijske proizvodnje v Sloveniji glede na posebnosti investicij................................ 49 The Development Basis of the Agricultural Production in Slovenia According to the Speciality of Investments....................... 59 Aleksander Jakoš (Ljubljana): Socialnogeografska homogena območja v SR Sloveniji (z eno sliko med besedilom).............................. 61 Socio-geographical Homogenous Regions in the SR of Slovenia (with 1 Figure in Text)................................................ 73 Lojze Gosar (Ljubljana): Projekcije socialnodemografske posestne in fizične preobrazbe naselja ob primeru Bevk (s 3 slikami med besedilom) ....................................................... 75 Sociodemographic Projections in Planning of a Local Community (with 3 Figures in Text).......................................... 85 Manjši prispevek — Pettier Article — Petits article Andrej A. Kranjc (Postojna): Kras v Kanadi (z eno sliko med besedilom) ............................................................ 87 Karst in Canada (with 1 Figure in Text)......................... 91 Razgledi — Scientific Review and Notes — Notes et comptes rendus Igor Vrišer (Ljubljana): Geografija in sodobnost....................... 93 Geography and Contemporary World . . . 100 Raziskovalne metode — Research Methods — Methodes des recherches Karel N a tek (Ljubljana): Uporabnost letalskih posnetkov pri geo- morfološkem proučevanju................................................101 The Application of Aerial Photographs in Geomorphological Research...............................................................108 Književnost — Review of Books — Notes bibliographiques....................109 Kronika — Chronicle — Chronique...............................................125 Povzetki (sinopsisi) .........................................................141 GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA BULLETIN DE LA SOCIETY DE GEOGRAPHIE DE SLOVENIE LV 1983 Ljubljana 1983 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE Izdajateljski svet — Publishing Counsel — Conseil editorial Slavko Brinovec, Dušan Fatur, Ivan Gams, Matjaž Jeršič (predsednik), Jurij Kunaver, Franc Lovrenčak, Drago Meze, Raul šiškovič, Janez Sušnik Odgovorni urednik — Responsible Editor — Redacteur responsable Jurij Kunaver Uredniški odbor — Editorial Board — Comite de redaction Rado Genorio, Lojze Gosar, Svetozar Ilešič, Milan Natek, Marijan Klemenčič, Jurij Kunaver, Drago Meze, Darko Radinja, Milan šifrer, Igor Vrišer Glavni in tehnični urednik — Chief and Technical Editor — Redacteur en chef et technique Drago Meze Upravnik — Administrator — Administrateur Franc Lovrenčak Izdano z denarno pomočjo Raziskovalne skupnosti Slovenije Geografski vestnik, Ljubljana, LV (1983) OB 60-LETNICI G D S UDC 91.(047.1),(s 1922-1982«)3 = 20 UDK 91. (047.1), (»1922-1982«) 3 = 863 NEKAJ BESED OB PRILIKI PROSLAVLJANJA ŠESTDESETLETNICE GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE* Svetozar 11 e š i č** želji predsedstva Geografskega društva Slovenije, da na današnji slovesnosti uvodoma spregovorim nekaj besed, sem moral in želel ustreči. Ne pripadam sicer tisti najstarejši, še živeči generaciji, iz katere so izšli ustanovitelji našega društva iz leta 1922, vendar pa sem član društva že polnih 57 let, razen tega pa sem vrsto let ne samo spremljal društveno delo, temveč v njem tudi opravljal različne funkcije. Da se oglašam k besedi, zatorej ni samo opravičljivo, temveč štejem to kar za svojo dolžnost, čeprav mi zdravstveno stanje take vrste dejavnosti nič kaj več ne priporoča. Bolj sem v zadregi glede tega, o čem naj spregovorim. Razvoj in delo društva in njegovo vlogo v slovenski geografiji vse tja do leta 1972 sem dovolj obširno orisal že v svojem referatu leta 1972 ob petdesetletnici društva. Referat je bil na več mestih v celoti objavljen, zato mi njegove vsebine danes ne kaže ponavljati. O razvoju in problemih slovenske geografije v zadnjem desetletju pa sem izrazil svoje misli v uvodnih besedah, ki izidejo prav te dni v letošnjem »Geografskem vestniku«. V njih sem poskušal izluščiti iz društvenega delovanja zadnjih desetih let tiste najznačilnejše poteze, ki so se pokazale zlasti ob priliki zborovanj slovenskih geografov, ki smo jih v tem času imeli najprej ob Voglajni in Sotli, potem pa v zgornjem Posočju, v Mariboru in na Gorenjskem. Te značilnosti so bile: naraščajoča vloga vedno številnejših mlajših geografov, težnja, da se preizkusijo možnosti in sposobnosti naše geografije za moderno, dinamično regionalnogeografsko sintezo, poizkusi organiziranega skupinskega dela in težnja za čim tesnejšo povezavo med bazičnimi in neposredno aplikativnimi geografskimi dognanji. Ob tem se je, hote ali nehote, odpiralo vprašanje teoretičnih temeljev in bistva geografske vede. Če je ob tem na zborovanju v Mariboru prišlo do kritičnih trditev, da slovenskemu geograf- * Govor na proslavi 20. novembra 1982 v Ljubljani. ** Dr., akademik, zaslužni prof. univerze. Geografski inštitut Antona Melika, SAZU. Novi trg 4, 61000 Ljubjana, YU skemu delu manjka kolikor toliko utrjen koncept o predmetu in bistvu geografije, se je morda ravno zato na zadnjem zborovanju na Gorenjskem in še ob drugih prilikah pokazalo, da obstajajo in to zlasti med mlajšo in najmlajšo generacijo geografov resne težnje k bolj domišljeni usmeritvi geografskega dela. Poudariti je še, da je v najnovejšem času v okviru Geografskega društva razveseljiva poživljena dejavnost znanstvene sekcije kot koordinatorja in usmerjevalca geografskega znanstvenega dela. Nisem pa že ob petdesetletnici mogel in tudi danes seveda ne morem mimo dejstva, da imamo še vedno, kakor pred desetimi leti, opraviti z istimi dilemami in razpotji, ki smo jih podedovali iz preteklosti. Nismo še znali, včasih tudi ne zadosti hoteli dokončno obračunati z geografskim dualizmom. Zlasti v raziskovalnem delu marsikdo med nami še ne moro iz svoje ožje, t.im. »fizičnogeografske« ali »družbenogeografske« kože in čeprav priznava realnost in v vprašanjih okolja ter urejanja prostora aplikativno vrednost nujnega povezovanja in upoštevanje obeh sfer, je to priznavanje pogosto bolj deklarativnega kakor delovnega značaja. Še posebno se mi zdi zgrešeno, da smo v reformiranem šolskem pouku pustili preveč ob strani naravoslovno osnovo geografije. In vendar je geografija vsekakor predvsem veda o Zemlji. Da pa pri teh svojih besedah ne ostanem samo pri trenutnih dilemah in problemih, naj poskušam v skladu z namenom današnje slovesnosti na kratko ovrednotiti delo slovenske geografije v celotnem šestdesetletju obstoja Geografskega društva. Šestdesetlet je dolga doba, ki jo kontinuirano preživi le malokatero društvo. Doba je tem daljša, čim hitreje se razvija in spreminja samo življenje. In v teh šestdesetih letih se je življenje burno razvijalo in korenito spreminjalo. V skladu s tem lahko tudi v šestdesetletnem življenju Geografskega društva ločimo različna razdobja. Prvo je bilo ustanovitveno razdobje nekako v letih 1922—1928. Takrat se je rodila tudi prva slovenska geografska revija, naš »Geografski vestnik«, ki je tudi stopila že v šesto desetletje svojega obstoja. Ustanovitveno razdobje je bilo še močno v znaku tradicije, ki je prihajala več ali manj še iz Srednje Evrope, največ z Dunaja, čeprav se je pri nas plodno in sveže prepletala s svojevrstnimi vplivi Cvijičeve šole z jugovzhoda. Naslednje, drugo razdobje, tja do druge svetovne vojne, je bilo izrazito v znaku pobud pokojnega prof. Melika in njegove taktratne »šole«, ki pa je obsegala še razmeroma maloštevilne delavce. Vsekakor je bila ta Melikova era odločilna za ves nadaljnji razvoj slovenske geografije, kar se bo dobro pokazalo tudi ob vsem značaju naše letošnje jubilejne proslave. To je doba, ki je šele približala slovensko geografijo tisti ravni, ki jo je v takratni Evropi začela dosegati moderno pojmovana geografija. Kakor za takratno evropsko geografijo, je bilo tudi za Melikovo šolo značilno prednostno zanimanje za nekatere smeri oziroma panoge, tako na primer za geomorfologijo pa za geografijo naselij, tako podeželskih kakor mestnih in to predvsem z razvojno-genetskega vidika. Vse takratno delo slovenske geografije, z Melikovo »Slovenijo« vred, ki je bila zasnovana že takrat, čeprav je dozorela in bila dokončana šele po vojni, še močno kaže takšno začetno orientacijo. Toda prav tako v skladu s tendencami v geografiji drugod po svetu, je Melikova šola s svojim zanimanjem segla tudi prek ožjih, strožjih meja geografije ter se obrnila tudi k širšim, aktualnim vprašanjem sodobnega življenja, s čimer se je močno orientirala v posredno ali neposredno aplikativno smer. Značilna v tem smislu je bila močna zainteresiranost slovenske geografije za aktualne družbene in gospodarske probleme slovenske zemlje in njenega človeka, ki so se v zadnjih letih pred vojno izrazito pri-ostrovali. Razumljivo je seveda, da sta vojna in njej sledeča osvoboditev geografe z Melikom na čelu močno angažirali v smeri obravnavanja vprašanj naših novih meja. V naslednjem razdobju, po osvoboditvi, tja nekako do šestdesetih let, ie šel razvoj sicer naprej po dotedanjih tirih, kakor jih je začrtal prof. Melik, vendar so bile poti že malo drugačne in še bolj razvejane. Delovni krog geografov se je iz ožjega kroga prof. Melika z nekaterimi njegovimi predvojnimi učenci razširil na večje število mlajših sodelavcev, tudi že povojnih študentov, delovno področje pa tudi na marsikatero smer, ki dotlej še ni prišla dovolj do veljave. Čas sam je seveda še bolj narekoval aktualne aplikativne smeri zanimanja. Počasi se je hkrati na širše razpredalo omrežje geografskih in sorodnih raziskovalnih in pedagoških inštitucij, pri čemer se je seveda delo marsikdaj začelo nujno tudi drobiti. Značilno za ta čas je aktivno, včasih celo iniciativno sodelovanje geografov pri prostorskem planiranju in oblikovanju urbanističnih in planerskih društev in inštitucij. Narasla je publicistična dejavnost geografov, dokaj uspešno je geografija branila tudi svoj položaj v šoli in siceršnji vzgoji. Nekako po letu 1960, v naslednjem razdobju, so se takšne razvojne tendence še okrepile. Geografija si je utrla in razširila svoje možnosti na Univerzi in v nastajajočem mariborskem visokem šolstvu. Stopnjevalo se je sodelovanje slovenskih geografov z geografi ostale Jugoslavije, posebno pa z nekaterimi inozemskimi geografskimi centri. Delo je vedno bolj prehajalo na mlajše rame, pričeli so se, kakor drugod po svetu, uveljavljati v geografskih obravnavah novi prijemi in metode (med njimi tudi že eksaktne kvantitativne). Geografi smo se tudi pri nas, kakor drugod po svetu, začeli zavedati, da naša naloga ni samo proučevanje današnjih struktur in njihovega nastanka, temveč tudi njihovih aktualnih funkcij in perspektiv v bodočnosti. Če smo tako zaradi boljšega pogleda razčlenili šestdesetletni razvoj naše vede na Slovenskem na nekaj razdobij, pa moramo vendar podčrtati, da je bil ta razvoj kontinuiran. Niso ga pretrgali, če izvzamemo čas okupacije, ostri prleomi. Današnja zgradba in struktura slovenske geografije je torej vzrastla organsko iz tesno povezanih korenin. Če se je kdaj skušala izneveriti tem koreninam, se ji je to kmalu maščevalo. S tem doslednim, sklenjenim razvojem se lahko ob letošnjem jubileju našega društva, ki je bilo njegov najširši nosilec, zares lahko ponašamo. Končno je teh 60 let dalo Slovencem dokaj bogato serijo geografskega revialnega tiska z »Geografskim vestnikom« na čelu, pa tudi knjig in drugih geografskih in kartografskih publikacij. Tudi ne bi mogli reči, da slovenska geografija v tem razdobju ni ničesar prispevala k slovenski kulturni zgradbi in vsesplošni napredni vzgoji ter da ji za to od naše družbe niso bila izrečena nikaka priznanja. Toda če danes, ob našem jubileju to poudarjamo, vendar ne smemo pozabiti, da smo v teh 60 letih vlekli s seboj še vedno precej nepremaganih slabih strani in pomanjkljivosti v svojem razvoju. Te slabe strani sicer niso samo naša značilnost, saj se geografija zaradi svojega posebnega značaja in svoje vloge v sistemu znanosti tudi skoraj povsod drugod po svetu bori z njimi. Nič manj pa ni res, da smo jih pri nas zaradi nekakega hlastanja po hitrem in doslej zamujenem napredku, pogosto tudi zaradi precej oportunističnega in kar prevečkrat premalo premišljenega prilagajanja zahtevam aktualnosti in praktične aplikativnosti, še brez nujne potrebe stopnjevali. Tu gre po mojem mišljenju predvsem za to, da smo neredko, kot že rečeno, zanemarili izgradnjo dobro premišljenega dolgoročnega koncepta naše stroke. Kakor že rečeno, se še nismo iznebili spon geografskega dualizma. Bolj kakor je bilo potrebno, smo se prepustili valovom tako imenovane dezintegracije geografije. Ob njej so naša geografska prizadevanja marsikdaj zvodenela ob mejah sorodnih, a že po svojem bistvu specializiranih disciplin. Šele zadnji čas smo se, čeprav malo pozno, spomnili, da bi bilo treba poskrbeti spet za reintegracijo geografije, bolje rečeno za reintegracijo kompleksnega geografskega mišljenja. Naša naloga bi bila, da s takim mišljenjem tudi v splošni vzgoji pripomoremo k širši, bolj integrirajoči miselnosti. Zaradi komaj kaj zavrte dezintegracije tudi v naši družbi čedalje pogosteje trčimo ob pomisleke in vprašanja, kakšnim smotrom pravzaprav služi geografija in kakšen je njen družbeni pomen. Še bolj usodno je, ker se ta dezintegracija pogosto veže tudi z organizacijsko razdrobljenostjo geografskega dela po različnih inštitucijah, ki je še nismo znali niti približno premagati. Iz vseh teh vzrokov doživlja geografija tudi v naši družbi, kakor iz podobnih razlogov tudi marsikje drugje po svetu, to, kar bi lahko označili z izrazom, ki je danes tako aktualen, pa ne vedno popularen, to je — devalvacijo. Kakor pri vsaki devalvaciji pa se moramo tudi pri tej naši zavedati, da za njo sicer obstajajo tudi objektivni vzroki, ki niso posebnost našega delovnega okolja, da pa smo za njo v precejšnji meri krivi tudi sami. Zato moramo že naprej premišljati o tem, kako bi jo premagali. Saj je revalvacija geografije predvsem naloga nas samih. S to mislijo, ki naj nas uspešno vodi tudi v prihodnosti, naj zaključim te svoje uvodne besede z željo, da bi vsi geografi, tudi njihov mlajši in najmlajši rod, združen v Geografskem društvu Slovenije, v tako usmerjenih prizadevanjih čim bolj uspeval. (, QUELQUES REFLEXIONS A L’OCCASION DU 60e ANNIVERSAIRE DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE SLOVENE Svetozar Ilešič (Resume) Dans son bref discours prononce ä la seance solenelle consacre ä la celebration du 60e anniversaire de la Societe de Geographie Slovene, l’auteur — en tant que president d’honneur de la Societe — evoque ses reflexions sur l’activite de la geographie Slovene pendant cette periode qu’il a presente dejä ä l’occasion du 50e anniversaire de la Societe en 1972 (»La geographie Slovene dans les 50 ans de la Societe de Geographie de Slovenie«, »Geografski vestnik XLIV, 1972, p. 165—180). Pour la decennie 1972—1982 il les a complete dans son article, paru dans le volume 1982 du »Geografski vestnik« (»On the occasion of the sixtieth anniversary of the Geographical Society of Slovenia«, »Geografski vestnik« LIV, 1982, p. 3—7) — L’auteur y insiste sur son opinion que les dilemmes qu’il a analyse dans les articles mentionnes ci-dessus, persistent encore avec toutes leurs actualites (manque d’ une conception claire et solide des täches de la geographie, en tant que science complexe, le danger de sa disintegration par le dualisme geo-graphique et la specialisation exageree). Cependant, d’autre cote, l’auteur souligne que revolution de la geographie Slovene pendant les 60 annees, depuis la fondation de ses racines ä l’epoque 1922—1928, se deroulait d’une maniere organique et continue, ne subissant pas de fortes cesures, l’epoque de l’occupation etrangere de 1941—1945 naturellement exceptee. II y faut, cependant, discerner quatre phases prinsipales: A. La periode de la fondation de la Societe et du »Geografski vestnik« ä la jeune Universite de Ljubljana (1922—1928), B. La periode de la grande activite du aefunt academicien Anton Melik et ses premiers eleves et collaborateurs (1928— 1941), suivante les initiatives venus de revolution contamporaine generale de la geographie en Europe et en Yugoslavie (Cvijič). Ces initiatives se ‘sont fait valoir surtour dans le domeines de la gemorphologie et de la geographie de l’habitat. Caracteristique pour cette epoque est aussi l’interet croissant des geographes slovenes aux problemes socio-economiques de la Slovenie alors actuels ce qui menait ä l’application pratique de la geographie. Le resultat synthetique le plus visible de ces efforts est la grande mono-graphie regionale du Anton Melik sur la »Slovenie«, terminee encora apres la guerre (5 omes, 1936—1960). C. La premiere periode d’apres la guerre (1945—1960), caracterisee par le nombre accru des jeunes geographes, eleves dejä apres la guerre, mais suivants toujours la direction du Prof. Melik et ses collaborateurs. Caracteristique pour cette epoque sont aussi les tendences de contribuer avec ses etudes tant que possible aux täches pratiques de la nouvelle societe socialiste. D. La periode la plus recente (depuis 1960), caracterisee par l’elargissement organisatrice des institutions geographique, le nombre accru des geographes occupes dans les acti-vites applicatives, l’introduction de nouvelles methodes et techniques de recherce (les quantitatives y compris) et les tendences vers les syntheses regionales modernes et dynamisees. , . ■ Geografski vestnik, Ljubljana, LV (1983) UDK 91.(047.1) = 863 UDC 91.(047.1) = 20 STANJE IN PERSPEKTIVE SLOVENSKE RAZISKOVALNE GEOGRAFIJE* Ivan Gams** Ob tako pomembnih proslavah strokovnih društev, kot je današnji jubilej GDS, slavnostni govorniki navadno nizajo neminljive zasluge, ki si jih je jubilant pridobil v preteklem obdobju. Žal pa pada današnja šestdesetletnica v čas, ko splošna klima ni ugodna za hvalisanje o uspehih. Sedanja kriza nas bolj kot k samohvali vzpodbuja k trezni analizi stanja v naši stroki in k iskanju najboljših poti za bodoča desetletja. Našo analizo pričnimo s kadri. Glavna značilnost zadnjega desetletja je relativno zmanjševanje našega kadra v osnovnih in srednjih šolah, kjer je usmerjeno izobraževanje skrčilo fond učnih ur za geografijo, pa porast števila geografov v nešolskih zavodih. To si poglejmo podrobneje na podlagi podatkov, ki jih je zbrala bibliotekarka Oddelka za geografijo FF tov. Janja Miklavec. (Za to se ji zahvaljujem). Pri tem pregledu in kasneje v tekstu bomo ustanove, kjer delujejo geografi, delili na dve skupini. V prvi so pedagoško-znanstvene ter raziskovale geografske organizacije. Med njimi so Oddelek za geografijo FF (15 geografov), dva geografa na Ekonomski fakulteti, pedagoški akademiji v Mariboru (3) in v Ljubljani (4), geografski inštitut univerze E.K. (10) ter Geografski inštitut Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra (ZRC) SAZU (5) in Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU (4). Drugo skupino imenujem ustanove za prakso. Med njimi so Zavod SRS za družbeno planiranje (6), občinski planerski zavodi (4), Urbanistični inštitut SRS (6), Ljubljanski urbanistični zavod (5), Republiški komite za družbeni plan (1), Republiški komite za urbanizem in varstvo okolja (1), Zavod SRS za statistiko (15), Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine (1), Hidrometeorološki zavod SRS (5), Jugoslovanski leksikografski zavod — redakcija za SRS (1), Republiški komite za informiranje (1), Center za proučevanje sodelovanja z deželami v * Govor na proslavi šestdesetletnice Geografskega društva Slovenije 20. novembra 1982 v Ljubljani *• Dr., r. prof. Oddelka za geografijo. Filozofska fakulteta Univerze E. Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU razvoju (1), Zavod SRS za šolstvo (3), Gospodarska zbornica (1), Geodetski zavod SRS (3), turistične organizacije (8), muzej (1). V imenovanih ustanovah deluje skupno 106 geografov. 43 jih je v pe-dagoško-znanstvenih in raziskovalnih institucijah (v prvi podvrsti 24 in v drugi 19), v drugi skupini pa skupno 63.' V tako imenovanih ustanovah za prakso so pogoji za geografsko strokovno delo različni. Soditi je, da se z zbiranjem in analiziranjem podatkov, ki so pomembni za geografijo, ukvarja približno polovica zaposlenih geografov full time. Če to polovico prištejemo k zaposlenim v geografskih raziskovalnih inštitutih, dobimo okoli sto oseb. Poleg tega se javljajo kot avtorji razprav ali člankov vsaj šest geografov iz vrst šolnikov in šest upokojenih geografov-raziskovalcev. Nekaj geografov pa je v takih ustanovah, ki nimajo z geografijo nobene zveze. Nakazanega dejstva, da je v ustanovah za prakso zaposlenih več diplomiranih geografov kot v geografskih raziskovalnih in v pedagoško-znan-stvenih ustanovah, se še vse premalo zavedamo. Ustanova, kjer deluje največ geografov, ni več Oddelek za geografijo FF (v začetku leta 1982 14), temveč Zavod SRS za statistiko (15). Samo v zavodu SRS za družbeno planiranja in v Urbanističnem inštitutu je skupno domala toliko geografov, kot jih je v obeh geografskih inštitutih (univerze E. Kardelja in ZRC SAZU). Od ustanov za prakso se je v zadnjem desetletju število geografov zmanjšalo samo v meteorološkem oddelku HMZ SRS, kjer so nekateri naši kolegi odšli v pokoj ali so tik pred tem, njihova mesta pa so ali bodo zasedli izšolani meteorologi. Ne omalovažujemo njihovega dela za slovensko klimatogeografijo, vendar se bojimo, da bo nastala vrzel v klimato-geografskem raziskovanju, saj se v pedagoško-znanstvenih in strokovnih inštitucijah noben geograf ne specializira v klimatogeografijo. Pred zadnjo vojno je večina slovenskega geografskega raziskovanja odpadla na redke univerzitetne učitelje in na srednješolske profesorje. Kot v drugih strokah, se je tudi v geografiji po osvoboditvi uveljavila profesionalizacija raziskovalcev in delež raziskovalcev iz vrst pedagoškega srednješolskega kadra je zelo upadel. V strokovnih revijah se uveljavljajo le še redki geografi, zaposleni v srednjih ali osnovnih šolah. Za popolnejšo sliko o kadrih moramo navesti, da se med avtorji geografskih objav javlja najmanj šest upokojenih geografov in da je aktivnih še nekaj drugih, ki iih nismo mogli vnesti v našo razpredelnico. Naj zaključim oceno o naših kadrih v izvenšolskih ustanovah: 110 zaposlenih diplomiranih geografov je za naše razmere razmeroma ugodno število. Tem bolj, ker nimamo potrebe raziskovati druge dežele, kot to počnejo naši kolegi pri velikih narodih. Naše geografsko raziskovanje namreč pomeni raziskovanje Slovenije, le redko tudi naše države Jugoslavije in proučevanje teorije naše znanstvene veje. i Po viru Analiza pogojev in možnosti aolgoročnega razvoja raziskovalne dejavnosti do leta 2000 (Osnutek, RSS, 1982) je bilo 1. 1981 v »register raziskovalcev« vpisanih le 34 družbenih in 8 »fizikalnih« geografov. Po naši evidenci je doseglo zvanje doktorja znanosti 36 geografov. Štirinajst je magistrov geografske znanosti.2 Zlasti glede prvih je delež od vseh, ki raziskujejo v Sloveniji, videti ugoden, saj znaša dobro tretjino Delež doktorjev je najvišji v pedagoško-znanstvenih ustanovah (30%), podpovprečen je v raziskovalnih geografskih inštitutih (vključen je postojnski kraški inštitut) — 16 %. V ustanovah, kjer geografi zbirajo, urejajo in obdelujejo za geografijo pomembne podatke pa ima zvanje doktorja komaj slaba desetina tam delujočih geografov. Pri vseh vrstah ustanov pa je delež magistrov znanosti nezadovoljiv. Žal se je zadnje desetletje le malo povečalo število doktorjev geografske znanosti. Poglejmo si zdaj našo knjižno proizvodnjo. Žal nimamo podatkov o količinskem obsegu vsega, kar geografi napišemo. Da bi dobili vpogled v to problematiko, je J. Miklavčeva izpisala iz zvezkov Geografske bibliografije Slovenije, ki jih letno izdaja Geografski inštitut univerze, bibliotekarske enote po letih za geografe, ki delujejo v devetih ustanovah. V 1. 1982 je bilo v njih zaposlenih 2/3 vseh geografov izven šol. Na teh izpisih je narejena tabela št. 1. Potrebno je poudariti, da so dobljene številke le približne vrednosti. Pri opuščanju bibliografskih enot z negeografsko vsebino in pri uvrstitvi enot med geografske in negeografske objave je v GBS marsikaj nedorečenega. Tudi kriteriji uvrščanja objav v ostale rubrike so se v desetletnem izhajanju Geografske bibliografije rahlo spremenili. Bibliografije ne zajemajo objav vseh geografov in izpad je pri nekaterih ustanovah večji kot pri drugih. Ti deleži bi se zmanjšali, če bi upoštevali še 120 geografov s končano drugo stopnjo, ki po statistiki Zavoda za šolstvo SRS delujejo v 176 usmerjenih šolah. Podobo zamegljuje bibliografsko pravilo, da se navajajo pri skupinskemu delu vsi soavtorji kot pisci ene enote. Zato so številke, posebno v rubrikah o učbenikih in raziskovalnih nalogah, previsoke. Vkljub tem in drugim pomanjkljivostim je tabela le vredna analize in razmisleka, saj le zrcali osnovne poteze današnjega stanja. Za razumevanje rubrik je potrebno navesti, da je tov. J. Miklavčeva med samostojna dela (4) štela tudi serijo krajevnih opisov v Krajevnem leksikonu Slovenije in atlase. U učbenikom (kolona 5) so prišteti tudi skripta in razni priročniki. V koloni 3 so prispevki v geografski periodiki, ki so praviloma daljši od treh strani, izjemoma tudi dve. Med poročila (kolona 9) so uvrščene razne vesti v geografski periodiki, knjižne ocene, poročila in drugo drobno gradivo. K disertacijam so prištete tudi magistrske naloge. Kaj naj rečemo na splošno o obsegu naše knjižne proizvodnje? Geografska bibliografija za leto 1981 navaja čez tristo objav, po čemer zavzema geografija nedvomno ugledno mesto med slovenskimi strokami. Ta uspeh nekoliko zmanjšuje dejstvo, da odpade okoli ena petina objav na drobne prispevke iz rubrike poročila. Ker ne razpolagamo s podobnimi analizami v drugih strokah, ne vemo, ali je naš delež poročil o raziskovalnih nalogah (v 2 Glede na omenjenih 110 raziskovalcev je delež doktorjev geografije 31 "/» in magistrov 8°/o. Prvi delež je v Sloveniji nadpovprečen (po registru RSS 25%), drugi podpovprečen (14°/i). geografov 1972 — 1981 v poglavitnih ustanovah Tabela o > a •n ja o oudnus TuinjBta 3I°S s^stipBy ■JBU 9UJBA -O^SIZBH aCp -B^jasia BJIDOJOcf TittupoA X c ■■ s g i T3 v o n a °* N ^ 05 > ti }>* 00 03 v U C uo 1 «t-l cd Ut bo o tlfl CO O cd _N 'S cd w> t-. o M >lfl T5(TU0qon Bpp BU -Co;souibs AOJBJ§Oa§ qiuajsoctez w *Aa;s *jg 05 lO l> oo 05 in (M 05 I> CD lO O CD 05~ Tt< CD 05 IO CO LO oo 05 CM~ »-H C- o CD co in m »h co H O OO oo in co o oo CD O T* »-H 00 rji o 05 co o 05 c- o I I CD t> OO Tj^ oo co CO O CM Tf 00 o csT rJ< CN c- t-T co 00 O CO Tfl Tf CD O CM~ 05 CM »w IS) a< — w mO «8 SS o< o n Q, U BO N S • cd mW 3*«« g N « - 2 ^ ►2 +* £ >crt C2 S HH ^ Ö ; & w > o oh nn< rt 2W M r', C N PS ^ N J® -H rt 23*3 S CO & c h h-( 00 co CM CO CO Tj< CO Tji 00 tJ< CD 00 CO CD CM CM i O 00 CM O OO Tf rjT © in co in co cd o u a t*> os o N 0) rt M tuo cd Q) N c ^ (p o Q) T3 TJ cd gf D, oj cd TJ n cd cd cd GO 0 OJ o o cd 05 I 00 CM tjT o in N cd cd cd tuD M Q1 Cu c »co *_ ^ o o cd 0X5,0 JS'7' Cd -r1 .a ’S« »J Oh ^ CD ir +j O • j2 Q<>CO cd ß n .s cd --h tuo G d) >CJ c "M O) m cd C z. ° 2 D. is rt ^ N rt rt N SJ>m c« Sw rt T) *7 O 4 > cd N CD CO Tf c- in O CD Tf T}1 CM 05 O m oo oo oo co O o r> r-T CO t-H CM O (M OO CD CD CM^ C- cm" CO o O; ■?S«i 5 N J® cd .U wzn C 5ž Di £ gw^ o £tš 0> cd 2 rO N W CD 05 OO . ^ I§ 03 N W rt 3 Ü0 m a ^ C co d) «*-i cd £ ä? o 1 0) O r~- cm m TF . CM cm" CO ir. O C a a cd cd N S N cd cd tuo N no ...• jOOOC SSSS3 Mm t i Ä< OODDÜCßXISSSSSSSSSffiv mn I 11SSSSI jjPiiSä* "ODraiSSmSSSSSS»' • • • • 'S SS* • »::i;;~3SSSS! ji Q0T i i i • SSX§SSS2Xl&::::SSSSSS i ifffifflSSSSSSIH^SSSS:: i t 01 0 • > • " • SSSSSSSSSS^iiiiiii- 'SSS • <^pSSSSSSŠSSSr:”SSS:•: :: QQQi 111 • SSSSSSSSSSS§!::::::::-":-SSS• SjjjSSSSjMl • 111111111SSSSSSSSSSS^SSSSSS^SSffilBtgl' ii 1111111 n iSSSSSSSSSUSSuSS^oSS^SS^S ••■■■ SSSiJH» 111111111 m 111 s s S s s s aXXss s s XT HttfnfiQXCCQS^sssSssi OQmSSS'SSP OOQQOSSSIIIllll asssssQociiii SSSSS 0 U$m 0111111• • i im>> ■ ■"Sit CIIRSSS mss IIISS Opomba: Karta predstavlja območja istih tipov rnatičnih okolišev. Je osnova za opredelitev homogenih območij, ki zaradi tehničnih ovir niso prikazana na karti (osnovna karta homogenih območij 1:200 000 je na Ul SRS). ju 1971—1981. Kot enega od bistvenih elementov pri tipologiji matičnih okolišev upoštevam tudi desetletno gibanje števila prebivalcev. V dosedanjih analizah se je pokazalo, da gibanje števila prebivalcev vpliva in je hkrati posledica določenega razvoja. Matični okoliši v tem tipu obkrožajo predvsem večja mesta, ali pa so to matični okoliši, v okviru katerih leži manjše mesto, ki predstavlja razvojni pol v ruralni pokrajini. Za ta tip je značilna neagrar-na izraba prostora in sorazmerno hiter razvoj. Kljub temu, da kmetijstvo zaposluje v tem tipu le malo prebivalcev, pa predstavlja zaščita obdelovalne zemlje enega ključnih problemov. Omenil sem že, da ta tip obdaja večja slovenska mesta, okoli katerih pa je skoraj praviloma tudi zelo kvalitetna obdelovalna zemlja (na primer okoli Ljubljane, Celja, Maribora, Kranja itd.). Ker se rast mest vedno bolj prenaša na bližnjo urbanizirano okolico, prihaja do stalnega konflikta med neagrarno izrabo zemlje in zaščito kvalitetnih obdelovalnih površin. lc) Urbanizirana območja Urbanizirana območja so opredeljena na enak način kot urbanizirana območja s hitro rastjo prebivalstva, le s to razliko, da rast števila prebivalcev ni tako hitra. Ta tip matičnega okoliša ni zelo razširjen v Sloveniji. Označuje predvsem starejša urbanizirana območja, ki so danes nekoliko zastala v razvoju. Označuje jih stagnacija števila prebivalcev. Taki so na primer deli Črnega revirja in še nekaj drugih manjših matičnih okolišev. 2. Prehodna območja Prehodna območja imenujem zato, ker predstavljajo nek prehod med urbano in ruralno pokrajino. V literaturi se za označevanje takih območij pogosto uporablja tudi izraz ruralno-urbani kontinuum. To so območja naj večjih socialnih, demografskih in ekonomskih sprememb: na j intenzivnejše deagrarizacije (povezane s vprašanjem polkmeta), močne dnevne delovne migracije, največjih konfliktov med urbaniziranim in ruralnim prebivalstvom ter agrarne in neagrarne izrabe tal. Opredelil sem jih na osnovi socialne in demografske členitve in strukture aktivnega prebivalstva, pri čemer sem uporabil Fehre—jevo metodologijo (H. F ehr e, 1961). Za mejo proti ruralnim območjem pa sem vzel 25% kmečkega prebivalstva. Prehodna območja delim v tri tipe: 2a) prehodna območja s hitro rastjo prebivalstva 2b) stagnantna prehodna območja 2c) depopulacijska prehodna območja 2a) Prehodna območja s hitro rastjo prebivalstva Prehodna območja s hitro rastjo prebivalstva so opredeljena na osnovi gibanja števila prebivalcev v obdobju 1971—1981, s porastom števila prebivalcev za 5 % ali več. Večina takih tipov matičnih okolišev leži poleg urba- niziranih območij s hitro rastjo prebivalstva in pomenijo širjenje mestnega vpliva navzven (spill over). Ta vpliv se pogosto kaže predvsem v zasebni gradnji hiš z vrtovi, zajemajoč prebivalstvo, zaposleno v mestu. Gradnja ni omejena le na »očetovo njivo« ampak se na ta območja preseljuje tudi del mestnih prebivalcev (suburbanizacija). Pojav povzroča nasprotja med avtohtonim kmečkim prebivalstvom in mestnimi prišleki. Območja izkazujejo zelo intenzivno dnevno delovno migracijo in se bodo morala z energetsko krizo preusmeriti na javni potniški promet, kar pa ne pomeni samo nekoliko večjega števila zvez z mestom. Pojavlja se tudi problem razporeditve dohodka, saj prebivalci, zaposleni v mestih, pustijo v svojih delovnih organizacijah veliko dohodka, medtem ko mora skrbeti za komunalno infrastrukturo, kjer to prebivalstvo živi, domača občina. To so tudi območja intenzivne deagrarizacije tako zaradi možnosti zaslužka v mestu, kot tudi številnih gradenj na plodni zemlji, kar posameznim kmetom zmanjšuje obseg obdelovalne površine. Pri tem je pogosto domače kmečko prebivalstvo bolj zainteresirano za prodajo gradbenih parcel, kot pa kmetovanje. Tak tip matičnih okolišev se pojavlja predvsem v zaledju Ljubljane, Maribora, Celja, Kranja, Novega mesta itd. Poleg teh območij pa se v nekaterih območjih tip hitre rasti prebivalstva pojavlja tudi kot ruralni center razvoja. 2b) Stagnantna prehodna območja Stagnantna prehodna območja zajemajo tiste matične okoliše, kjer je število prebivalcev v obdobju 1971—1981 stagniralo (pet procentni porast ali padec števila prebivalcev v desetih letih). Ta tip je v Sloveniji najbolj razširjen in tudi najbolj pester in dejansko pomeni pravi prehod iz urbaniziranih v ruralna območja. To so območja, kjer ponekod kmetijstvo igra še pomembno vlogo, medtem ko drugje pomeni le še obdelovanje nekaj večjih vrtov. Območja so zelo pestra tudi zaradi geografskih razlik, saj zajemajo dele alpskega in predalpskega sveta, območje kraških planot in polj. kot tudi dele ravninskega in kotlinskega sveta. Predvsem v višjem svetu se kmetijstvo vedno bolj prepleta z gozdarstvom in marsikje je lesna industrija osnova razvoja. V vzhodni Sloveniji so ta območja po svojem videzu še izrazito ruralna, toda velik del prebivalstva že odhaja na delo v večja mesta ali pa je zaposleno v manjših delovnih obratih doma. Pestrost teh območij seveda odpira številna možna nasprotja, ki pa so pogosto specifična za posamezne matične okoliše. 2c) Depopulacijska prehodna območja V depopulacijskih območjih je število prebivalcev v obdobju 1971—1981 nazadovalo za več kot 5 %. Ta območja so praviloma zelo oddaljena od zaposlitvenih središč in pogosto v težko dostopnem hribovitem svetu. Ker pogoji za kmetijstvo, tudi ob povezavi z gozdarstvom, ne omogočajo primernega dohodka, se predvsem mlado prebivalstvo izseljuje. S tem pa ta območja izgubljajo najbolj vitalen del prebivalstva in možnosti za ustavitev odseljevanja se s tem zmanjšujejo. Ker primanjkuje mlajših ljudi, smrtnost pogo- sto presega rodnost (demografski prag) in bo število prebivalcev še nadalje nazadovalo tudi, če bi nam uspelo ustaviti nadaljnje odseljevanje. Ker so stroški infrastrukture na prebivalca sorazmerno visoki, se opuščajo šole, avtobusne linije, slabše se vzdržujejo ceste, trgovine ipd. S tem prebivalstvo, ki je še ostalo, silimo v odseljevanje. Pri tem pa pogosto pozabljamo, da problem prebivalstva, ki je tu živelo, z odselitvijo še ni rešen. Ti ljudje pogosto odidejo v mesta, tam si pomagajo s črno gradnjo ali pa zahtevajo družbeno stanovanje. Hkrati potrebujejo novo delovno mesto. Vprašanje je, ali ni ekonomsko bolj opravičljivo te investicije preusmerjati v območja depopulacije, kjer lahko pričakujemo tudi večje aktivno sodelovanje domačega prebivalstva (prostovoljna dela, prispevki v materialu ipd.). Vidimo torej, da tudi za širšo družbeno skupnost prinaša ustavitev odseljevanja iz depopulacijskih območij določene ekonomske prednosti. Na drugi strani ima ustavitev odseljevanja velike prednosti zaradi ohranitve in vzdrževanja poseljenega prostora. Ne smemo pa zanemariti tudi socialnih prednosti (na primer skrb mlajših za starejše prebivalstvo), psiholoških momentov, delno samoprehranjevanje domačega prebivalstva in s tem večanje obdelovalnih površin, pomen poselitve hribovitega sveta za splošni ljudski odpor itd. Te prednosti lahko izrazimo tudi z ekonomsko računico. 3. Ruralna območja Skupna značilnost ruralnih območij je visok delež kmečkega prebivalstva. Glede na zelo močno deagrarizacijo v Sloveniji je težko opredeliti ruralna območja le na osnovi deleža kmečkega prebivalstva. Zato sem preveril razprostranjenost matičnih okolišev z deležem kmečkega prebivalstva med 40 % in 60 %, upošteval sem delež zaposlenih v primarnem sektorju in to kombiniral z rezultati socialnodemografske členitve matičnih okolišev s faktorsko analizo. Izkazalo se je, da so bili ob popisu prebivalstva leta 1971 izrazito ruralni matični okoliši, ki so imeli več kot 45 % kmečkega prebivalstva. Rezultati popisa leta 1981 so pokazali močno znižanje števila kmečkih prebivalcev glede na leto 1971. Zato sem ponovno preverjal različne višine deležev kmečkega prebivalstva. Delež kmečkega prebivalstva se je v Sloveniji znižal za 10%, v bolj izrazitih ruralnih območjih pa je bila deagrarizacija še bolj izrazita. Po preverjanju rezultatov sem se odločil za novo mejo, ki jo predstavlja četrtina (25 %) kmečkega prebivalstva v vsem prebivalstvu. Ruralna območja delim v dva tipa: 3a) ruralna območja 3b) ruralna območja z depopulacijo 3a) Ruralna območja Za ruralna območja je značilno, da živi v njih več kot 25 % kmečkega prebivalstva. To pomeni, da v izrabi prostora prevladuje kmetijska izraba, ostale dejavnosti pa v kolikor so razvite, predstavljajo možnost zaposlitve le za manjši del prebivalstva. Z izjemo 4 matičnih okolišev v zahodni Sloveniji leže vsi ostali matični okoliši tega tipa v vzhodni Sloveniji. Za ta tip matičnega okoliša je značilno, da se v obdobju 1971—1981 število vsega prebivalstva ni znižalo za več kot 5 %. Prevladuje torej stagnacija prebivalstva, saj je v obdobju 1971—1981 le v treh matičnih okoliših število prebivalcev poraslo za nekaj več kot 5 %. Tak prebivalstveni razvoj je razumljiv, saj je z večjo uporabo mehanizacije potrebno vedno manj delovne sile na hektar obdelovalne površine. Zato je predvsem v severovzhodni Sloveniji deagra-rizacija normalen pojav, saj se še vedno srečujemo z agrarno prenaseljenostjo. Lahko rečemo, da so to matični okoliši, kjer je zemlja najbolje ob delana, tako zaradi kvalitetnih površin, kot tudi še vedno ugodne starostno-spolne sestave kmečkega prebivalstva. 3b) Ruralna območja z depopulacijo Ruralna območja z depopulacijo se glede deleža kmečkega prebivalstva ujemajo z ruralnimi območji, glede prebivalstvenih gibanj pa z depopula-cijskimi območji. Izločil sem jih kot poseben tip, ker je problematika teh območij samosvoja. To so v glavnem območja, ki sicer po kvaliteti zemlje zaostajajo za najbolj rodovitnimi ravninami, toda še vedno so to zelo ugodna območja za kmetijstvo in še posebno za določene specialne kulture (na primer vinogradi, sadovnjaki ipd.). Za modernizacijo in specializacijo pa pogosto primanjkuje sredstev, saj So to slabo dostopna območja brez zaposlitvenih centrov in dnevna delovna migracija ni razvita. Z vidika kmetijske proizvodnje odseljevanje ni problematično, saj na primer na Goričkem še vedno lahko govorimo o agrarni prenaseljenosti. Težave pa nastajajo, ker se z odseljevanjem bistveno slabša starostna sestava prebivalstva in lahko pride do enake situacije, kot smo jo opisali pri depopulacijskih območjih. Bolj kritičen je položaj v matičnih okoliših, ki leže v dolini Kolpe, kjer že dolgo ne poznajo agrarne prenaseljenosti, odseljevanje pa je tako močno, da ponekje že lahko govorimo o zmanjševanju poseljenega prostora. Tudi v drugih matičnih okoliših tega tipa izven severovzhodne Slovenije pomeni odseljevanje mnogo resnejši problem zaradi že itak slabe starostne sestave, posledice odseljevanja pa se kažejo tudi v neobdelanih površinah. Oblikovanje homogenih območij Tipologija matičnih okolišev je omogočila, da sem razvrstil vsak matični okoliš v enega od osmih tipov. Vsak tip ima določeno osnovno razvojno problematiko, ki je znotraj vsakega tipa podobna, vendar pa moramo upoštevati tudi določene specifičnosti posameznih matičnih okolišev. Izdelava tipologije matičnih okolišev je hkrati pomenila tudi preveritev matičnih okolišev kot študijskih enot. Analiza je pokazala, da matični okoliši popolnoma ustrezajo z nekaj manjšimi izjemami. Pri urbanem tipu matičnih okolišev sem že omenil primera Murske Sobote in Škofje Loke, kjer je matični okoliš tako velik, da zabriše mestne značilnosti obeh naselij. Ker pa je okolica obeh mest po svojem značaju le urbanizirana, se nisem odločil za spreminjanje meja teh dveh matičnih okolišev. Drugačen pa je primer matičnega okoliša Kočevje. Če pogledamo na karto, kjer so prikazani tipi matičnih okolišev, dobimo občutek, da je v južni Sloveniji neko močno urbanizirano območje s hitro rastjo prebivalstva, ki bi ga po velikosti lahko primerjal celo z Mariborskim območjem. To pa je seveda nesmisel, saj Kočevje kot razmeroma veliko slovensko mesto v resnici predstavlja močan razvojni center, ki pa je omejen na samo mesto in nekaj delno urbaniziranih vasi ob cesti. Vse ostalo območje pa predstavlja gozdnat, praktično neposeljen svet. Taka oblika matičnega okoliša pripelje celo do takega nesmisla, da Kočevski Rog, Kočevska gora in Kočevska Mala gora pripadajo urbaniziranemu tipu s hitro rastjo prebivalstva. Zato sem naselje Kočevje izločil iz matičnega okoliša Kočevje, in ga obravnavam pri oblikovanju homogenih območij posebej kot nov matični okoliš. Na ta način se število okolišev poveča na 392. S tem je bila končana prva faza dela. Izdelana je bila tipologija osnovnih študijskih enot, v drugi fazi pa sem si zastavil nalogo oblikovanja takih homogenih območij, ki bodo združevala po več matičnih okolišev skupaj in bodo tudi teritorialno povezana med seboj. Že prvi pogled na karto tipov matičnih okolišev nam pove, v kolikor želimo bistveno znižati število homogenih območij ob upoštevanju geografske povezanosti in vsaj približno podobnih velikostih, da ne bo mogoče strogo združevati le iste tipe matičnih okolišev. To seveda v ničemer ne prizadene kvalitete oblikovanja homogenih območij, kajti v naravi ni tako ostrih meja, kot jih ponekod postavljam pri tipologiji matičnih okolišev (na primer 25% kmečkega prebivalstva, pet procentna sprememba števila prebivalcev v desetih letih). Zato sem po dva matična okoliša združil, ker sta imela podobne kazalce in ju je ločila le umetno postavljena meja. Tako na primer združim v eno homogeno območje dva matična okoliša, ki imata 24 % in 27 % kmečkega prebivalstva ipd. Na drugi strani pa sem zaradi prevelike velikosti in razpotegnjenosti takega homogenega območja posamezne sklenjene pasove istih tipov matičnih okolišev razdelil na dve skupini. Kljub jasno opredeljenim tipom matičnih okolišev, sem se pri konkretnem oblikovanju homogenih območij srečeval še z drugimi problemi, že sama velikost (površina) matičnih okolišev je v Sloveniji zelo različna. Velikost matičnih okolišev se zmanjšuje od zahodne proti severovzhodni Sloveniji. V zahodni Sloveniji (z izjemo obalnega območja) večina matičnih okolišev zajema poleg osrednjega centra in intenzivnejše poselitve v dolinah in kotlinah, še velik del praktično neposeljenega alpskega sveta ali območja visokogorskih in kraških planot. Ker je bil sam princip oblikovanja matičnih okolišev postavljen tako, da je pokril celotno Slovenijo, hkrati pa tudi opredelil vsakemu matičnemu okolišu nek center, ni bilo možno v celoti združevati na primer visokogorskega alpskega sveta v eno zaključeno homogeno območje. Z drugačnim problemom sem se srečeval v vzhodni Sloveniji, kjer so zaradi gostejše poselitve tudi matični okoliši mnogo manjši. Tu je bilo potrebno veliko dela, da sem oblikoval dovolj velika homogena območja. Pri tem sem moral narediti tudi kompromise in včasih združevati matične okoliše na obeh straneh dolin (na primer homogeno območje, ki sega od Kozjaka preko Drave na Pohorje). Kljub temu so homogena območja v vzhodni Sloveniji nekoliko manjša in bolj številna kot v zahodni Sloveniji. K temu so me prisilili tudi manjši neagrarni centri znotraj izrazito agrarne pokrajine, ki sem jih izločeval kot posebne enote. Ob upoštevanju teh izhodišč sem opredelil 125 homogenih območij v Sloveniji. Homogena območja so oštevilčena od 1 do 125. Oštevilčil sem jih od od zahoda proti vzhodu tako, da sem znotraj medobčinskega območja začel na severu. Tega nisem mogel strogo upoštevati, ker posamezna homogena območja ponekje segajo preko meja medobčinskih območij. S tem, ko sem oštevilčil homogena območja in hkrati izdelal seznam matičnih okolišev, ki pripadajo posameznim homogenim območjem, so na ravni homogenih območij opredeljene tudi površine, hkrati pa tudi seznam naselij, ki ležijo v posameznem homogenem območju. Ker so vsi ti podatki na računalniških trakovih, je torej možen avtomatičen prenos podatkov na različnih ravneh: naselje, matični okoliš, homogena območja, občine, geografske regije Slovenije (Ilešič), medobčinska območja Slovenije (Zavod za družbeno planiranje) in Slovenija. Kljub temu, da nam zaporedna številka homogenega območja približno pove, v katerem delu Slovenije je to območje, sem se zaradi lažje obdelave odločil, da jih tudi poimenujem. Najbolj idealno poimenovanje bi moralo povezati značilnosti geografske regije, tipa homogenega območja in mogoče tudi ime najpomembnejšega naselja. Tako poimenovanje pa ni primerno zaradi praktičnih razlogov, saj predolga imena ni možno vpisovati na karte, težave nastanejo pri izpisovanju na računalniških izpisih itd. Zato sem uporabil zelo preprost kriterij. Homogena območja sem poimenoval po največjem naselju (glede števila prebivalcev leta 1981) znotraj vsakega območja. Pri tem moram opozoriti, da največje naselje ne pomeni neke opredelitve homogenega območja, ampak nam le olajša delo pri branju rezultatov (na primer na računalniških izpisih), saj lahko homogena območja tudi brez karte lažje lociramo v prostoru. Homogena območja in regionalizacija Slovenije Homogena območja predstavljajo svojevrstno regionalizacijo Slovenije. Z njihovo tipologijo sem opredelil tudi osnovne značilnosti posameznih tipov homogenih območij. Zato sem homogena območja primerjal z nekaterimi drugimi regionalizacijami Slovenije in študijami, ki opredeljujejo značilnosti posameznih območij. Kot osnovo sem vzel Ilešičevo shemo geografske regionalizacije SR Slovenije (S. Ilešič, 1979). Homogena območja se ne ujemajo popolnoma z Ilešičevo geografsko regionalizacijo, kajti homogena območja so opredeljena predvsem iz socialnih, demografskih in ekonomskih vidikov in le deloma zadostijo ujemanju s pokrajinsko-tipološkimi enotami. Poleg tega sem za osnovo uporabil matične okoliše, medtem ko Ilešič uporablja občine. Kljub različnemu pristopu pa se rezultati sorazmerno dobro ujemajo. Da bi dal homogenim območjem še novo kvaliteto, to je označitev njihove pripadnosti posameznim geografskim regijam Slovenije s specifično geografsko problematiko, sem homogena območja primerjal z Ilešičevimi makroregijami in mezore-gijami. Sestavil sem seznam homogenih območij, ki pripadajo posameznim regijam, Kjer se meje homogenih območij in geografskih regij niso ujemale, sem priključil homogeno območje tisti makro ali mezo regiji, kjer je bilo znotraj homogenega območja več prebivalcev leta 1981. V glavnem lahko rečem, da se le izjemoma homogena območja delijo na več makro ali mezo regij, pa še v teh primerih gre navadno le za manjši del homogenega območja, ki sega v druge regije. Ker so bili posamezni tipi homogenih območij opredeljeni tudi z gibanjem število prebivalcev v obdobju 1971—1981, sem homogena območja primerjal še s »Tipi demografskih področij Slovenije« kot jih je opredelil (V. Klemenčič, 1968). Kljub temu, da analizi ne zajemata časovno istega obdobja, pa je primerjava obeh analiz pokazala, da ni prišlo do bistvenih sprememb pri demografskih tipih. Sklep Regionalizacija Slovenije po načelu homogenosti je dala 125 območij, ki pa sem jih potem razvrstil še v osem tipov. Tako smo dobili določena območja, na katerih lahko analiziramo različne pojave, hkrati pa izdelamo tudi tipologijo teh območij. Glede na to, da so homogena območja opredeljena na osnovi nestalnih kazalcev pomeni, da z razvojem lahko prihaja tudi do sprememb oblike homogenih območij in tudi spremembe po tipih, zato bo potrebno preverjati oblike in tip homogenih območij. Glede na to, da potrebujemo homogena območja pri obdelavi poselitvene in zaposlitvene problematike Slovenije in predvsem pri izdelavi usmeritev za na-dalnji razvoj, je razumljivo, da jih bomo še nadalje obdelovali. Pri tem je potrebno posebno pozornost nameniti povezavi med homogenimi območji in krajevnimi skupnostmi. Na ta način bi dvignili raven homogenih območij iz študijske kategorije v konkretne teritorialne enote, ki jih uporabljamo pri prostorskem načrtovanju. Literatura B a i 11 y, A. S., Beaudry, M., 1976, Analyse typologique en milieu ur-bain: les aires homogenes d’Edmonton (Canada), L’fispace Geograp-hique, n. 4, Paris Fehre, H. 1961, Die Gemeindentypen nach der Erwerbstruktur der Wohnbevölkerung, Raumforschung und Raumordnung H. 3, Hannover Gosar, L., Jakoš, A., Mihevc, P., 1980, Pomen tipologije naselij za planiranje, Geografski vestnik Lil, Ljubljana Gosar, L., 1976, Vpliv gibanja kmečke delovne sile na oblikovanje agrarnega prostora, Ljubljana Ilešič, S., 1958, O načelih geografske rajonizacije (regionalizacije), referat na V. Kongresu geografov FNR Jugoslavije v Črni Gori 8. — 16. septembra 1958 Ilešič, S., 1979, Pogledi na geografijo, Ljubljana Kebrič, I., M r z 1 i k a r, S. 1982, Regija v SR Sloveniji in učinkovitost gospodarjenja po panogah slovenske industrije po posameznih regijah, IER, Ljubljana Klemenčič, V., 1972, Geografija prebivalstva Slovenije, Geografski vestnik Kokole, V., 1969, Centralni kraji v SR Sloveniji, Geografski zbornik 12 L e b re t, L.-J., 1961, Dynamique concrete du developpement, ficonomie et humanisme, les editions ouvrieres, Paris Mihevc, P., 1975, Pomen ruralnega prostora v prostorskem planiranju, Ljubljana Sinteza (povzetki) strokovnih gradiv, ki zadevajo prostorski plan SR Slovenije, Zavod SRS za družbeno planiranje, Ljubljana 1977 Vrišer, I., 1973, Vplivna območja jugoslovanskih mest in drugih središč, Geografski vestnik XL V, Ljubljana Vrišer, I., 1978, Regionalno planiranje, Ljubljana SOCIO-GEOGRAPHICAL HOMOGENOUS REGIONS IN THE SR OF SLOVENIA Aleksander J a k o š (Summary) The article deals with regionalisation of Slovenia with the help of typology of registration areas. After a short overview through literature the author presents typology of registration areas. The adjacent registration areas of the same type were joined into 125 homogenous regions which are in the similar way classified into 8 types. They are divided into three main groups: urban (1) transitional (2) and rural (3). Division is made on the basis of some previous studies about this typology some studies about functional areas and other data. All of the 391 registration areas of Slovenia were classified into 8 types: la) Towns are defined with population number, sociodemographic typology made by factor analyse and the share of working places in primary, secondary, tertiary and quarternary sectors. The most Slovenian towns belong to that type and also have typical problems like infrastructural tresholds, public transportation, polution etc. lb) Urban areas with population concentration. Characteristic for them is more than 5% population growth in the period 1971-1981. In these areas there are conflicts between the expansion of towns and the surrounding agricultural land use. Almost all the largest Slovenian towns are surrounded by the good agricultur land, lc) Urban areas are defined with population stagnation which coincides with the lagging behind their general development. 2a) Population concentration areas are many times only the result of spill over of some bigger cities and on the other hand centers of local development in rural areas. 2b) Transitional areas are the most typical for Slovenia but according to regional diversities they differ among themselves quite a lot. For these areas the conflict between urban and rural population and agrarian and nonagrarian land use can be expected. 2c) Population exodus areas are usually also marginal areas with all the consequences like bad sex and age structure, lack of working places, bad accessibility etc. 3a) Rural areas in Slovenia are mostly in north-east part where are the best possibilities for agriculture. As a limit to the transitional areas the 25 per cent share of agricultural population was used. These areas do not suffer from rural exodus. 3b) Rural exodus areas are alike population exodus areas only that share of rural population is higher. Especially in west and south Slovenia rural exodus areas are very problematic meanwhile in some parts of north-east Slovenia rural exodus is still normal because agricultural population density is still too high. ■ ■ ' - : ' . * . ■ UDK 913.(497.12»Bevke«) = 863 UDC 913.(497.12*Bevke«) = 20 PROJEKCIJE SOCIALNODEMOGRAFSKE, POSESTNE IN FIZIČNE PREOBRAZBE NASELJA OB PRIMERU BEVK* Lojze Gosar* Uvod Krajevna skupnost Bevke je še vedno izolirana geografska in naselbinska enota na jugozahodnem delu Ljubljanskega barja, kakih 14 km od Ljubljane. Kljub temu, da je gradbeni razvoj naselja omejen le na domače potrebe, lahko pričakujemo, da bo zaradi bližine Ljubljane v prihodnjih 15 letih pritisk na intenzivno stanovanjsko izgradnjo tako velik, da bodo Bevke, podobno kot mnoga druga naselja v okolici Ljubljane postale tipično spalno naselje. Če njihovega razvoja ne bomo pravilno usmerjali, bodo Bevke izgubile svoje kvalitete, ne da bi pridobile nove. Gledanje na splošna razvojna vprašanja naselij ob stiku urbanih in ruralnih območij odločilno vpliva tudi na načrtovanje nadaljnjega razvoja takih naselij. Ne bo torej odveč, če se pri razmišljanju o bodočem razvoju Bevk ustavimo tudi ob možnih pogledih na vpliv Ljubljane nanje. Načrtovalci večjih mest si navadno predstavljajo, da je sklenjena rast mesta od centra navzven logična in nujna. Toda prej ali slej pride do formalne razširitve mesta preko njegovih meja. Mesto začne »požirati« primestna naselja, ki se bolj ali manj neposredno vključujejo vanj. Možna je pa še drugačna rast, namreč tedaj, kadar si predstavljamo mesto kot sestavni del aglomeracije, katere vsak del ima svoj določen pomen. V prvem opisanem primeru se prebivalstvo koncentrira v glavnem mestu, ki se širi brez obzira na naselja in manjše centre ter kmetijske površine v zaledju. V drugem primeru, ko dajemo večji poudarek skladnemu razvoju aglomeracije, pa naselja v zaledju glavnega mesta deloma obdrže svojo prvotno vlogo, nove neagrarne funkcije pa jim dajejo nove kvalitete. V nekme- * Iz gradiva naloge »Urbanizacija v SRS, II. faza, II. zvezek, Ljublajna 1979«, izdelane v Urbanističnem inštitutu SRS. ** Dr., znanstveni svetnik, Urbanistični inštitut SRS, Jamova 18, 61000 Ljubljana, YU. Sodelavci: Marta Debelak, dipl. ing. arh., Vita Hazier, dipl. etn., Aleksander J a k o š, dipl. geograf; Lenka Molek, dipl. ing. arh., Lojze Peterle, dipl. geograf; Marjan Razpotnik, ing. mat. tijske namene porabljenih kmetijskih površin je veliko manj kot v prvem primeru. Kljub temu, da ima naselje Bevke okrog 600 prebivalcev, je pa po deležu kmečkega prebivalstva (26 %) in glede kmetijske izrabe tal in agrarne funkcije stavb, vsaj v starem delu naselja še vedno agrarno. Osnovni cilj naše analize je bil, da ob izračunu ciljne projekcije bodočega števila prebivalstva, izhajajoč iz za stanovanjsko gradnjo primernih površin, ocenimo bodočo socialno sestavo prebivalstva ob istočasni ohranitvi agrarne funkcije. Predvidevamo, da se bo do leta 2000 število prebivalcev povečalo od 600 na okrog 1350. Ob skupinskem delu geografov, arhitektov in etnologa smo izdelali dve variantni zasnovi bodočega razvoja Bevk, ki naj bi upoštevali sedanje kvalitete in funkcije, istočasno pa zagotovile bodočemu prebivalstvu kar potrebuje. Poudarek je bil na tem, da bi našli obliko rasti, ob kateri bi naselje ne izgubilo sedanjih kvalitet in bi se njegove sedanje funkcije vključevale v nove. Posebno pozorno smo proučili možnost nastajanja novih, bolj funkcionalnih posestnih enot. Razvoj in preobrazba Bevk Če primerjamo stanje v kartah franciscejskega katastra izpred 150 let z današnjim, vidimo da v tem času kljub znatnemu porastu števila hiš naselje ni izgubilo svoje urbanistične zasnove in osnovnih oblikovnih značilnosti. Tudi prvotna parcelacija je v znatni meri še vedno ohranjena. V starem jedru naselja, ki je bilo že v času franciscejskega katastra razvito, je sicer prišlo do znatnega števila novih stavb, vendar značilnosti še niso bistveno okrnjene. Karta franciscejskega katastra iz leta 1824 kaže, da so bile Bevke vas z izrazito navezavo vseh objektov in funkcij na osrednjo komunikacijo, locirane na podolgovatem osamelcu Brdu. V kasnejših letih so se Bevke širile. Ob prvem popisu (1869) je naselje štelo 263 prebivalcev, nato pa je enakomerno naraščalo do leta 1981, ko je imelo 580 prebivalcev (za 120 procentov več). Istočasno z rastjo števila prebivalcev je naraščala tudi stanovanjska gradnja. Sprva so zapolnjevali prostor na osamelcu, po zadnji vojni pa se je širila gradnja na rob terase med osamelci in na pobočje sosednjega osamelca Kostajnice, v zadnjem času pa še na območje predvidenega zazidalnega načrta na Policah. Novi del naselja se širi na najbližje kvalitetne kmetijske površine. Ankete so pokazale, da gradijo na območju Bevk domačini, ki neradi prodajajo zemljišče nedomačinom. Ni pa rečeno, da ne bo prišlo do spremembe takega stališča v prihodnjih letih in do močnejše stanovanjske gradnje, ker bo »pritisk« bližnje Ljubljane vedno večji. Prevladujoč agrarni videz Bevk je že načet zaradi spreminjanja socialne sestave prebivalstva. V Bevkah je namreč bilo leta 1971 samo še 26 % kmečkega prebivalstva. Sestava gospodinjstev po izvoru dohodka pa je bila leta 1971 naslednja: 22 ali 15% je bilo kmečkih gospodinjstev, 40 ali 27 % je bilo mešanih, 85 ali 58 % pa nekmečkih. Izračun za leto 1979 (po posestnih listih) kaže, da je 62,5 % površin v lasti posestnikov z nad 3 ha, ostalo pa v lasti posestnikov s 3 ha in manj. Če predpostavimo, da so kmečka gospodarstva vsa posestva z nad 3 ha zemlje in mešana kmečko-delavska tista s posestjo od 0,5 do 3 ha, se v Bevkah bolj ali manj intenzivno ukvarja z zemljo več kot 50% prebivalcev. V podrobnejšo socialno-posestno analizo smo vključili posestva s 3-5 ha in posestva z nad 5 ha (glej sl. 1). Lastnike vseh posestev z nad 3 ha skupnih površin smo tudi anketirali. Iz analize socialne preobrazbe prebivalstva moremo zaključevati, da je to eden od bistvenih elementov, ki vplivajo na bodoči razvoj naselja in podobno kulturne pokrajine. Možnosti bodočega razvoja Rast Bevk v preteklosti, kratka analiza sedanjega stanja naselja in analiza socialno-posestne sestave kažejo, da so Bevke v fazi razvoja, ko je pričakovati, glede na bližino Ljubljane v naslednjih 10 do 15 letih, izredno močne zahteve po stanovanjski gradnji, ne le za domačine, ampak tudi za doseljence. Tak razvoj so doživela že mnoga naselja v ljubljanski aglomeraciji. Bevk pritisk od zunaj in z njim povezan neurejen razvoj kraja doslej še ni bistveno načel. Mnogi urbanistični posegi v razvoj podobnih naselij niso upoštevali celovitega razvoja naselij, ampak le fizičnega, zato so bili pogosto neuspešni. Na podlagi statističnih dejstev o Bevkah ter podatkov, dobljenih s pomočjo anketiranja prebivalcev in z ugotovitvijo fizičnih in antropoge-nih determinant razvoja naselja, smo skušali najti najboljšo varianto bodočega razvoja Bevk. Pri izdelavi možnih zasnov smo najprej izluščili površine, ki bi bile najbolj primerne za bodočo rast naselja, s tem da smo praviloma ščitili kmetijske površine pred zazidavo. Sedanji zazidalni načrt, ki sicer uradno ni bil sprejet, zavzema boljše kmetijske površine na severnem območju med osamelcema Brdo in Ko-stajnica. Ker pa je velik del tega območja že pozidan, smo variantno ocenili najmanjši možni obseg zazidalnega območja in ohranitev čim večjega obsega kmetijskih zemljišč (vas Bevke), odnosno glede na slednje, največji obseg zazidave, ki naj se funkcionalno dopolni, uredi ter vključi v novo naselitveno tvorbo na severnem delu Bevk. Omenjeni zasnovi razvoja naselja sta: Varianta A: linearni razvoj v smeri proti Ljubljani in prenova vasi Varianta B: razvoj novega nekmečkega dela naselja in prenova stare vasi Varianta A kaže težnjo po organski rasti naselja, ki sledi smeri novejše stanovanjske gradnje. Obseg območja začete stanovanjske gradnje na Policah naj se zaradi kvalitetnih kmetijskih zemljišč omeji in gradnja razširi v smeri proti vzhodu, kjer so kmetijska zemljišča slabše kvalitete. Varianti A in B se razlikujeta po zasnovi, po celotnem številu prebivalstva pa ne (sl. 2). POSESTNA SESTAVA BEVK posestva v velikosti nad 3he glad* na zagotovljenost nasledstva po podatkih ankete Fv!v! posestva z zagotovljanim nasledstvom I ) nasledstvo je problematično ali ga ni I 1 površine v družbeni lasti Po varianti B, v primerjavi z varianto A, naj bi bila skrajno omejena stanovanjska gradnja na Policah, ki se razširja v smeri proti vzhodu. Priseljeno (urbano) prebivalstvo pa bi se usmerjalo v novo stanovanjsko območje na Kostajnici, ki bi predstavljalo lokacijsko in oblikovno funkcij-sko-samostojno stanovanjsko enoto. Projekcije socialnodemografske, posestne in fizične preobrazbe naselja ob primeru Bevk Površine na vzhodnem delu Brda smo predvidevali v obeh variantah, predvsem za razvoj zasebne obrti. Območje prejšnjih dobrih obdelovalnih površin na Gradišču, kamor se je prav tako, a v majhnem obsegu usmerila neorganizirana ekstenzivna in individualna gradnja nekmečkega značaja, je mogoče sanirati s preusmeritvijo nove zazidave na zaokrožena zazidalna območja v še vedno dovolj zaokrožene in površinsko obsežne kmetijske površine. Staro jedro naselja je po svoji zasnovi in posameznih fizičnih elementih ter povezanosti z okoljem kulturna vrednota. Ta opravičuje njegovo ohranitev v strukturi bodočega naselja. Stanje terja izredne in posebne načine oživljanja in usposabljanja območja s pomočjo širše družbene akcije in ob sodelovanju samih prebivalcev. Kmetijska vloga naselja bi morala biti tudi nadalje povezana s starim jedrom Bevk, vsled česar smo predvideli tudi rezervne površine za potrebe razvoja obstoječih in bodočih kmečkih gospodarstev na njegovi zahodni strani. Zgodovinsko jedro naselja je treba preurediti zaradi predvidenega zmanjšanja števila kmečkih gospodarstev in bolj smotrne izrabe prostora. To pa terja podrobno študijo naselja ter določitev vrednosti, o-mejitev in možnosti ter vključitev aktivnega varstva v bodoči razvoj zgodovinskega jedra in novih delov Bevk. Na bodoči razvoj starega dela naselja se neposredno veže vprašanje bodočnosti kmečkih gospodarstev. Pri naši zasnovi smo izhajali iz stališča, da bi nekaj kmečkih gospodarstev vsekakor moralo ostati, kot je iz navedenih možnosti razvidno, v starem delu naselja. Predpostavili smo tudi možnost nastajanja novih ali dopolnitve sedanjih kmetij na obrobju naselja. Na to se seveda veže tudi možnost zasnove novih posestnih enot. Za te predvidevamo, da naj bo njihov stanovanjski in gospodarski del (poslopje) znotraj posestva ob njegovem robu ali ob poti (cesti) do nje. Ocena možnih primernih površin za poselitev ter določitev ciljnega števila prebivalstva Ob opredelitvi primernih površin za poselitev v okviru variantnih zasnov bodočega razvoja naselja ocenjujemo, koliko stanovanj nove stanovanjske gradnje, izražene s številom prebivalstva, ta zasnova dovoljuje, pri čemer upoštevamo predpostavljene gostote zazidave. Projekcija prebivalstva Bevk po naravni rasti izhaja iz sedanje spolne sestave prebivalcev Bevk in upošteva verjetne starostno-specifične koeficiente rodnosti in smrtnosti do leta 2000. Po tej projekciji se bo število prebivalcev povečalo od 558 leta 1976 na 741 leta 2000 (oz. 32%). Zanimivo je, da posamezne značilne starostne skupine ne bodo enako rasle, kar je eden od dokazov, da so projekcije po starostnih skupinah potrebne. Najmočnejše bo porasla starostna skupina 65 let in več, in sicer kar za 118,6%. Iz navedenega lahko sklepamo, da se je v zadnjih desetletjih del mladega prebivalstva odseljeval, število celotnega prebivalstva pa je kljub temu vseskozi polagoma naraščalo. Poglejmo še, kakšen bi bil bodoči razvoj prebivalstva, če predvidevamo močnejše doseljevanje v območja namenjena stanovanjski gradnji. Naj- prej moramo izračunati zmogljivost opredeljenih površin za stanovanjsko gradnjo in sicer na območju Polic (17 ha) in vzhodno od Brda (10 ha). Za posamezna nova zazidalna območja smo predvideli: »Na policah« 8 hiš na ha, »Za Brdom« pa 9 na ha, pri čemer računamo 4-5 prebivalcev na hišo. Ocena števila novih prebivalcev v zazidalnih območjih je razvidna iz naslednje tabele, upoštevajoč, da je nekaj hiš že zgrajenih in vseljenih in smo torej število novih prebivalcev ustrezno znižali. 1 2 3 4 5 6 7 1 Na policah 17 8 136 40 96 4,5 435 2 Za Brdom 9 9 81 32 49 4,5 220 Po navedenih predpostavkah bi v novih območjih lahko naselili ok. 700 novih ljudi, od katerih bi jih bilo 45 iz naravnega prirastka prebivalstva Bevk. Število dejansko doseljenih bi znašalo 700 — 45 = 655. Celotno število prebivalstva Bevk leta 2000 bi torej bilo naslednje: 79 NR d0I1! preb. 79 novih f1bnujčij fir J — = 589 + 152 + 655 — 46 = 1350 Navedene predpostavke utemeljujemo takole. V Bevkah ostane ves naravni prirastek sedanjega prebivalstva, ki znaša 152 prebivalcev. Približno 1/3 (30%) se preseli v nova območja Bevk, zaradi česar je potrebno število doseljenih od zunaj zmanjšati za 46 prebivalcev. Predvideno število prebivalcev znaša leta 2000 1350 prebivalcev. Ta podatek je osnova za izračun ciljne projekcije, pri kateri je končno prebivalstvo znano, iščemo pa potrebno število doseljenih. Kot vmesni cilj smo postavili leto 1985 s 700 prebivalci, kar je nekoliko višje od projekcije po naravni rasti. Močnejše doseljevanje nastopi šele po letu 1985. Število prebivalcev pa bo po tej projekciji narastlo za 142 %. Seveda tudi po tej projekciji porast po starostnih skupinah ni enakomerna. To nas potrjuje v prepričanju, da je pri projektiranju bodočih potreb po vrtcih, šolah in podobno treba upoštevati, da bodo v primeru tako nagle rasti tudi potrebe po opremljenosti z družbenimi službami močno porastle. Ocena možne bodoče socialnodemografske sestave prebivalstva z upoštevanjem zasnove novih posestnih enot. Bistvena sprememba števila prebivalcev Bevk v bodočnosti bo vplivala tudi na spremembo socialne sestave prebivalstva v posameznih delih naselja. Zaščititi je treba kmetijsko vlogo naselja, kljub dejstvu, da se bo spremenila socialno-demografska (poklicna) sestava prebivalstva. Pri ocenitvi bodočega deleža gospodinjstev s kmečkih gospodarstev ni mogoče postaviti zanesljivih ocen, ampak izhajamo iz predpostavk. Posestev največjih velikostnih skupin naj bi bilo 12 in sicer od 7,6 do 41,7 ha. Pri njihovi zasnovi smo delno upoštevali rezultate ankete o perspektivnosti kmečkih gospodarstev. Glede na možnost preobrazbe posestne sestave smo posestva v velikosti 3-5 ha in 5 ha in več vključevali v nanovo zasnovana posestva. To pomeni, da se bo število posestev teh velikosti zmanjšalo. Izhajajoč iz ciljne projekcije prebivalstva, ki predvideva 1350 prebivalcev in ob predpostavki, da bo povprečna velikost gospodinjstva 3,65 članov, bo leta 2000 v Bevkah 370 gospodinjstev (1350 : 3,65 = 370). Pri tem moramo opomniti, da smo pri izračunu števila prebivalcev na hišo predvideli 4 do 5 ljudi, ker smo upoštevali možnost, da bo pri nekaterih primerih več gospodinjstev v eni hiši. Pri zasnovi novih posestnih enot smo upoštevali različne kriterije, ki jih bomo skušali na kratko pojasniti. Kmetijska zemljišča, ki pripadajo Bevkam, so bolj ali manj ogrožena od poplav in se izjemne poplave neposredno približajo naselju, medtem ko vsakoletne poplave prizadenejo le del površin. Parcelacija v Bevkah je, podobno kot drugje na Barju, večinoma vezana na jarke za odvodnjavanje. Ker pa je večina parcel tudi fizično pogojena, lahko dobimo večje, strnje-nejše kmetijske površine bolj zaradi združevanja parcel različnih lastnikov v isto posestno enoto kot pa na osnovi enostavne komasacije. Pri zasnovi novih posestnih enot smo vsaj do neke mere upoštevali sedanja posestva in njihove možnosti za nadaljnji razvoj. Vendar smo zasnovo pripravili dokaj neodvisno od sedanjih lastniških razmer. Arondacijo smo torej le delno uporabili, predvsem pa smo oblikovali nove enote z združevanjem posestev ali delov posestev in z delno zamenjavo. Sama zasnova naj bi pokazala le možnost nove ureditve, predlog novih posestnih enot pa je le poskus. V kolikor bi prišlo v praksi do uresničitve takega predloga, bi se bilo treba posvetovati s kmetijskimi in drugimi strokovnjaki. Menimo, da je načelo združevanja posestev v naših razmerah še posebno aktualno. Pri analizi možnosti za spremembe socialno posestne sestave glede na možni bodoči razvoj naselja samega, bolj smotrno posestno sestavo in možno združevanje kmetij, se je pokazalo, da bi na obrobju naselja lahko oblikovali 12 bolj ali manj strnjenih zemljiško posestnih enot, katerih skupna površina znaša 268,8 ha, posamezna posestva pa bi imela od 7,6 do 42 ha. (sl. 3). oznaka posestne enote ZASNONÄ NOVIH POSESTNIH ENOT Predvidena sprememba sedanje posestne sestave v korist večjih posestev (zemljiških enot od 7 do 42 ha) zahteva tudi zmanjšanje števila gospodinjstev s posestjo 1-2 ha v korist tistih, ki imajo 0-1 ha posesti. Rezultati v tabeli nazorno pokažejo, da se bo posestna sestava bistveno spremenila. Število gospodinjstev brez zemlje ali do 0,1 ha bo poraslo od 31 leta 1971 na 300 leta 2000; njihov delež pa od 21,2% na 81,1 %. Istočasno se bo zmanjšalo število posestev, ki so večja od 7 ha od 22 na 12. njihov delež pa od 15,0 % na 3,2 %. Delež površin pripadajočih posestvom z več kot 7 ha se ne bo spremenil. Iz tega lahko sklepamo, da se bo povprečna velikost posestev v tej skupini bistveno povečala. Delež površin pripadajočih posameznih velikostnim skupinam se opazno spremeni samo pri gospodinjstvih brez zemlje ali do 0,1 ha (porast od 0,0% na 3,7%) in pa pri posestvih 1,1 na 3,0 ha, kjer se delež zniža od 10,8 na 7,2 %. V primeru, da bi razvoj potekal ustrezno s predpostavljeno zasnovo, bi bilo v Bevkah leta 2000 približno 370 gospodinjstev. DELEŽ POVRŠIN IN GOSPODINJSTEV V POSAMEZNIH VELIKOSTNIH SKUPINAH V LETIH 1971 IN 2000 Kmetijska posest v ha štev. Število gospodinjstev 1971 delež štev. 2000 delež Delež od skupne površine 1971 2000 Do 0,1 31 21,2 300 81,1 0,0 3,7 0,1-1,0 37 25,1 21 5,7 2,0 2,2 1,1-3,0 29 19,7 17 4,6 10,8 7,2 3,1-7,0 28 19,0 20 5,4 29,7 29,3 7,1 in več 22 15,0 12 3,2 57,5 57,6 147 100 370 100 100 100 Iz zgornjih rezultatov lahko zaključimo, da se bo v Bevkah v bodoče socialna sestava prebivalstva veliko bolj spremenila, kot pa sama posestna sestava. Ena od bistvenih pozitivnih potez predvidevane spremembe je v tem, da bo po predvidenih zasnovah naselje obdržalo velik del kmetijskih površin in agrarni videz ne glede na prevladujočo število neagrarnega prebivalstva. Naloga načrtovalca je, da nove funkcije oziroma opremljenost, ki jo zahteva bodoči porast naselja primerno dimenzionira in razporeja. SOCIODEMOGRAPHIC PROJECTION IN PLANNING OF A LOCAL COMMUNITY Lojze Gosar (Summary) Population projections as a planner’s tool are often questioned as to their reliability and usefulness. In our work on demographic projections we try to take into account the fact that demographic development is also spatially tied and directly affects settlement’s physical and social make up In this paper we are attempting to link demographic projections with the social, landownership and physical transformation of a small rural community (Bevke). This village is located in the immediate vicinity (14 km) of Ljubljana. The Bevke community has preserved its rural character in spite of the fact that the majority of its population is employed in nonagricultural sector. Because Ljubljana is so ealisy accessible, pressure for intensive residential growth in the next 20 years could be expected. If the development is not successfully planned, the community will loose its present qualities without acquiring new ones, and will become similar to many suburban places in this part of Slovenia. In our analysis the population capacity of suitable land surface for residential construction has served as the target number for the cohort survival population projection up to the year 2000. The main criteria for the delimitation of land use is the protection of agricultural land from the non-agricultural use, the avoidance of exaggerated and uncontrolled residential growth among others. One of the »target« population projection results is the needed annual number of immigrants. In the team work involving architects, geographers and ethnologist, two alternatives for the future physical growth of the place were developed. Special interest was given to the dynamic planning approach according to which growth does not necessarily mean simply a loss of the present social, physical and other qualities of a place. Rather than preservationist’s approach, which does not seem very effective, the social and physical fabric of the place should be enriched by new functions. Special attention was given to the possibility of the gradual formation of new farming units (lots) on the basis of land consolidation, considering as much as possible present land ownership, fragmentation and ecologic conditions. ■ ' ■ ■ ■ MANJŠI PRISPEVEK UDK 551.44: (71) - 863 UDC 551.44: (71) = 20 KRAS V KANADI Andrej A. Kranjc* I. Prve vesti o kanadskem krasu so bile objavljene razmeroma zgodaj, glede na to, da je Kanada mlada kolonizacijska dežela. 1861 je v Londonu izšlo delo »O kanadskih jamah«. V začetku 20. stol. so odkrili jamo Nakimu v Skalnem gorovju (Brit. Kolumbija), in jo izmerili v dolžini poldrugega kilometra. Vendar so bili to le posamezni poskusi. Prave in poglobljene raziskave kanadskega krasa so se pričele 1960, ko je bil na pobudo D. C. F o r d a na univerzi McMaster v Hamiltonu (Ontario) ustanovljen »Jamarski in alpinistični klub«. Po eni strani so se profesorji in študentje strokovno ukvarjali s krasoslovnimi raziskavi, po drugi strani pa so tudi kot ljubitelji raziskovali kraške jame. Kljub hitrim in pomembnim dosežkom zavest o pomenu kanadskega krasa dolgo ni prodrla v svetovne kroge. To dokazuje tudi Hera k-S tringfieldovo delo »Pomembne kraške regije severne polute« (1972). Posebni poglavji sta posvečeni celo krasu na Jamajki in na Madžarskem, medtem ko kanadski kras ni omenjen. Ravno to dejstvo, da kanadsko krasoslovje in speleogija nista tako poznana kot zaslužita, je tudi ena od pobud za nastanek tega prispevka. Tako speleologija kot krasoslovje sta danes v Kanadi visoko razvita. S krasoslovjem se ukvarja več oddelkov na univerzah, največ geografi in hidrologi ter uslužbenci široko razvite organizacije narodnih parkov. Poleg regionalnih študij, ki opisujejo številna kraška področja in pojave, je morda najpomembnejši doprinos kanadskega krasoslovja razvitje metode za ugotavljanje starosti kapnikov s pomočjo urana in torija. V nekaj kanadskih jamah so z njo odkrili okoli 700.000 let stare kapnike, trenutno pa so v obdelavi tudi kapniki iz slovenskih jam. V Kanadi je raziskano že veliko število jam. Najdaljša med njimi je okoli 17 km dolga jama Castleguard, najgloblja pa preko 500 m globoka Arctomys, obe v Skalnem gorovju. 1969 so izdali prvo številko svojega * Mag. geogr., razisk. sodel., Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 66230 Postojna, YU jamarskega glasila »The Canadian Caver« (Kanadski jamar), zdaj pa ga razpošiljajo že po vsem svetu, in tudi objavljajo članke o jamarskih raziskavah in dosežkih z vsega sveta. Tudi z vidika varstva narave je kanadsko krasoslovje na visoki ravni. Prav na vrhu 2.400 m visoke gore Plateau so odkrili ledeno jamo s posebnimi, do 500 let starimi in preko 40 cm velikimi ledenimi kristali. Zaradi nevarnosti, da zavoljo nekontroliranega obiska prično propadati, so celotno goro proglasili za narodni park in jamo ustrezno zavarovali. Glas o kanadskih dosežkih je prvič močneje prodrl v svet na 7. mednarodnem speleološkem kongresu v Angliji, kjer je znani angleški filmar-speleolog Sid Perou prikazal film o jami Castleguard. Na 8. kongresu 1981 v ZDA pa je cela vrsta kanadskih raziskovalcev na poldnevnem simpoziju predstavila kraško območje Castleguard. D. C. Ford je organiziral posebno pokongresno ekskurzijo v kraške predele kanadskega Skalnega gorovja, na katero smo bili povabljeni tudi trije Jugoslovani, J. Kunaver iz Ljubljane in A. ter M. Kranjc iz Postojne. n. Kanadski kras je razvit v karbonatnih (apnenec, dolomit in marmor) in sulfatnih kamninah (anhidrit, sadra) ter v soli. 96 % vseh teh kamnin je paleozojske starosti. Razprostranjene so v vseh fiziografskih regijah: na Kanadskem ščitu, v Apalaški regiji, v Osrednjih planjavah (prerijah) in v Skalnem gorovju. Največji strnjeni deli karbonatnih kamnin so na arktičnih otokih (Victoria), na južnem obrobju Hudsonovega zaliva, v prerijah (Saskatchewan — Manitoba), v severnem in južnem delu Vzhodne verige Skalnega gorovja in okoli Velikih jezer (sl. 1). V severnem delu kanadskih prerij je največje področje anhidrita in sadre, v južnem pa soli. Večina teh kamnin, v katerih je razvit kras, je prekritih z nanešenim kamninskim drobirjem, ki so ga odložili ledeniki, ledeniške reke ali ledeniška jezera oziroma so ga odložili ledeniki v morje. Med zadnjo pleisto-censko poledenitvijo je bilo namreč skoraj celotno kanadsko ozemlje prekrito z ledom in ledeniki. Ti ledeniški sedimenti, ki prekrivajo kanadsko površje, so lahko debeli od nekaj deset centimetrov do nekaj deset metrov. Na splošno so debelejši v nižjem svetu, predvsem okoli jezer in ob morjih. Zato marsikje, še posebej visoko na severu, kjer tudi današnji klimatski pogoji niso ugodni za razvoj površinskih kraških oblik, kraško površje ne daje videza krasa, saj marsikje ni opaznih površinskih kraških oblik. III. Našemu krasu je nabolj podoben alpski kras v Skalnem gorovju. Južni del tega gorovja, ki smo ga obiskali tudi mi, na meji med provincama Britanska Kolumbija in Alberta, je okoli 560 km dolgo in 80-130 km široko pogorje, zgrajeno pretežno iz paleozojskih apnencev. Vrhovi so v glavnem 2.100-3.300 m visoki, dna dolin pa v nadmorski višini 1.100-1.500 m. V Skalnem gorovju je raziskana že cela vrsta kraških ozemelj, ki močno spominjajo na najvišje kraške pode okoli Triglava, na Komno in na zakrasele alpske doline (Ford, 1979). HODSON Z///A KARBONATNE KAMNINE r/Vvi Carbonate Rocks I'.~3 SULFATNE KAMNINE 1 i.ll Sulphate Rocks [ Ä ) JAMA CASTLEGUARD l J Castleguard Cave NAJVEČJA STRNJENA OZEMLJA KANADSKEGA KRASA THE BIGGEST AREAS OF THE CANADIAN KARST Približno v sredini Skalnega gorovja je Kolumbijski planotasti ledenik (Columbia Icefield), nekako 15 km širok leden pokrov, debel do 300 m, 2.500-3.500 m nad morjem. V strmem pobočju te zaledenele planote se odpira vhod v jamo Castleguard, ki s svojimi 17 km rovov sega prav do ledu nekje v sredini poledenele planote. Jama še zdaleč ni v celoti izmerjena, saj računajo še na okoli 25 km rovov. Razen tega, da je jama od najbližje ceste oddaljena dan hoda po brezpotnih hribih in preko ledenika, jo je mogoče raziskovati le pozimi, ko je vse globoko zmrznjeno. Dobrih 100 m za jamskim vhodom je 8 m globoko brezno, ki ga lahko voda zalije v 10 minutah in spremeni v sifon. Po 1-2 dneh lepega vremena sonce stopi toliko ledu, da priteče po jami navzdol voda in se jamski vhod spremeni v izvir z okoli 8 m’/s pretoka (Ford, 1980). Posebnost kanadskega krasa je kras v soli in sulfatih ter fosilni kras, ki je nastal v drugačnih pogojih v geološki preteklosti in nato zastal v razvoju. Za kras v soli in tudi v sulfatih so na površju značilni razni udori, ki so nastali zaradi izpiranja teh lahko topnih kamnin v podzemlju, kar povzroča udiranje na površju, čeprav je to lahko prekrito z nekraškimi kamninami. To je tip »prekritega krasa«. Elk Point Basin je ozemlje »medplastnega« krasa v soli in sulfatih, in se vleče iz Kanade (Alberta, Saskatchewan, Manitoba) v ZDA (Severna Dakota, Montana). To je 1.1 milj. km2 veliko področje, ki pripada enemu samemu bazenu talne kraške vode, in je kot tako največji bazen kraške vode na svetu. V tem območju je tudi narodni park »Wood Buffalo«, kjer so na površini razvite izredno slikovite kraške oblike v anhidritih in sadri. Velika starost karbonantnih kamnin, kot tudi samih gorotvornih premikanj, je eden izmed vzrokov, da je v Kanadi toliko fosilnega krasa oziroma paleokrasa. V Manitobi so odkrili dobro razvite podtalne kraške oblike v karbonskih apnencih, ki so nastale pred juro. Ta apnenec danes prekriva preko 1.000 m debela plast mlajših kamnin. V Ontariu je okoli jezera Steep Rock fosilni kras, za katerega menijo, da je najstarejši na svetu. To naj bi dokazovale 2.5 miljardi let stare kamnine, ki so prvotno bile boksit (Quinlan & Ford, 1973). IV. Morda sta kanadski kras in kanadsko krasoslovje s speleologijo največje možno nasprotje dinarskemu krasu in našemu krasoslovju: z geološkega vidika je kanadski kras zelo star, najstarejši, dinarski pa je mlad, celo recentni. Pač pa sta se na dinarskem krasu razvili krasoslovje in spe-leologija, slovenski kraški pojavi so dali pobudo za ustanovitev prvega spe-leološkega društva na svetu pred dobrimi 100 leti na Dunaju, v Kanadi pa se ti dve vedi šele dobro organizirata. Naša speleologija se ne more otresti zaviralnih vplivov tradicije, kanadski pa najbolj manjka ravno ta dolgoletna zakoreninjenost. Ker pravimo, da se nasprotja privlačijo, upam na uspešno sodelovanje! Literatura Ford, D. C., 1979: A Review of Alpine Karst in the Southern Rocky Mountains of Canada. NSS Bulletin, 41/3, 53-65. Ford, D., 1980: Notes on the Speleogenesis of Castleguard Cave. The Canadian Caver, 12/1, 9-15. Q u i n 1 a n, J. F. & F o r d, D. C., 1973: Karst Map of Canada, 1 : 10,000.000. KARST IN KANADA Andrej A. Kranjc (Summary) Although some Canadian caves were published at least in 1861 and Nakimu Cave was surveyed at the beginning of this century, karstology and speleology occured recently in Canada. Nowadays karstology and speleology are high developed in Canada, including dating of speleothemes by Uranium-Thorium method, publishing The Canadian Caver and explorations of 17 km long Castleguard Cave. Canadian karst is developed in carbonate (limestone, dolomite) and sulphate (anhydrite, gypsum) rocks as well as in salt too. 96% of the karst rocks are of Paleozoic age. Karst is found in all physiographic regions. The biggest areas of karstic rocks are on the Artie islands, South of Hud- son Bay, in the Praries, in Southern and Northern Rocky Mts., and around the Great Lakes. Specialities of Canadian karst are paleokarst and karst in salt and sulphate rocks. The karst in Rocky Mountains is the most similar to our Alpine karst. In the middle of Southern Rockies there is large Columbia Icefield with up to 300 m thick ice, lying on the limestone plateau. And underneath is the greatest Canadian cave — Castelguard Cave. From the karstological and speleological point of view Canadian and Slovene karst present two extremes: Canada has very old karst and very young karstology, Slovenia has very young karst and very old tradition in karst investigation. ' . RAZGLEDI UDK 910.(047) ~ 863 UDC 910.(047) = 20 GEOGRAFIJA IN SODOBNOST Zapis ob zborniku razprav »Geografija i sovremenost, Izdajateljstvo Leningradskogo univerziteta, Leningrad, 1982, str. 136«. Igor Vrišer* V zadnjem času je izšlo v Sovjetski zvezi veliko razprav, ki se ukvarjajo s teoretičnimi in idejnimi vprašanji sodobne geografske znanosti. Poleg geografov na moskovski Lomonosovi univerzi so zlasti dejavni na tem področju sodelavci leningrajske in novosibirske univerze. Tudi pričujoči zbornik »Geografija i sovremenost«, katerega pisci člankov so pomembni geografi z leningrajske univerze, posega na teoretično področje geografije. Vsebuje sedem prispevkov, ki se ukvarjajo z bistvom geografske vede (S. B. Lavrov), z vzročnostjo v geografiji (O. A. Drozdov in D. A. G u š č i n) in s sistematiko osnovnih pojmov in njihove razlage (A. G. Isačenko), oziroma obravnavajo odnose med geografijo in ekologijo (L. E. Smirnov) in vlogo geografskih raziskav v fizičnogeografskem sistemu (K. E. Ivanov), o vlogi aktualnega pristopa v reševanju pomembnejših problemov sodobne geomorfologije razglablja Ju. G. S e 1 i v e r-s t o v, oziroma o odnosu med mehanično in kemijsko denudacijo v različnih pokrajinskih pogojih pa A. P. Dedkov, V. I. M o z ž e r i n in A. N. Š a r i-f u 11 i n. Nekateri med temi prispevki imajo širše teoretično in epistemološko obeležje in zaslužijo, da o njih poročam. Razen tega dajejo vpogled v sodobna razmišljanja sovjetskih geografov. Ta razglabljanja resda v glavnem slede občemu razvojnemu toku geografije, vendar postavljajo v ospredje tudi nekatere posebne poglede, oziroma jih obravnavajo na način, ki ga nismo vajeni. Večino člankov v zborniku so napisali fizični geografi, ki so bili doslej predstavniki tistega dela sovjetske geografije, ki si je ustvaril v preteklosti trdnejši družbeni položaj, a je bil hkrati bolj konzervativnih nazorov, in po tradiciji bolj dualistično usmerjen, ter se je pogostoma, bolj kot z družbeno geografijo povezoval s sorodnimi naravoslovnimi vedami. Razprave v zborniku kažejo, da se tudi ti nazori postopoma spreminjajo in da leningrajski geografi, ki so bili trdno na dualistič- * Dr., redni univ. prof., PZE za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. nih pozicij (npr. B. N. S e me v s ki j, A. G. Isačenko), sedaj drugače gledajo na geografijo in njen položaj v sistemu ved ter na njeno notranjo logično zgradbo. V tem pogledu je prvi prispevek S. B. Lavrova O sodobnih tendencah razvoja geografske vede in problemih njene enotnosti« najbolj zanimiv. Avtor začenja svoja razmišljanja z ugotovitvijo, da je geografija v ZSSR v krizi, kar je razvidno iz njenega položaja v družbi in znanosti ter iz tematik zadnjih zveznih geografskih zborovanj. Kljub nastajanju novih specializiranih stolic (za matematizacijo geografije v Kazanu, za socialnoekonomsko geografijo v Tartuju, za geosisteme v Irkutsku ali modeliranje teritorialno-proizvodnih kompleksov v Novosibirsku) je šel geografski razvoj vse preveč v širino. Po drugi strani je poglabljanje geografskega znanja odpiralo nove teoretske in epistemološke probleme (tako so npr. na oceanološki sekciji na zadnjem zveznem geografskem kongresu pretežno govorili o socialnoekonomskih problemih, ne pa o fizičnogeografskih raziskovanjih morij), ki se večidel ne skladajo z dosedanjimi opredelitvami in klasifikacijami. Obenem pa stoji geografija pred številnimi družbenimi nalogami, tako da smo bolj upravičeni govoriti o krizi rasti, kot pa o vsebinski ali metodološki krizi. H krizi je veliko prispevala dolgotrajna diferenciacija geografije, zaradi katere se je cepila na številne stroke. Danes najbrže ni nikogar več, ki bi dvomil o dvojnem izvoru in značaju zakonitosti, s katerimi ima geografija opravka. Vendar je čedalje bolj očitno, da obstajajo poleg naravnih in družbenih zakonov tudi zakoni o vzajemnem medsebojnem učinkovanju. Za razvoj geografije je nad vse pomembno spoznanje, da poteka medsebojno vplivanje med naravo in družbo na podlagi posebne vrste zakonitih odnosov (geosistem), v katerem tako narava kot družba vstopata na neizogiben način in iz notranjih razlogov. Marksizem tolmači, da se ti odnosi tvorijo na podlagi procesa družbene reprodukcije, ki je, kot je znano, pogojena po eni strani z naravo, po drugi pa z družbenimi odnosi in se materializira v medsebojnem učinkovanju in preobrazbi zemeljskega površja (str. 7). Da bi razumeli in razložili te odnose, je treba poznati izsledke družbenih, naravoslovnih in tehničnih ved. Po mnenju velikega sovjetskega naravoslovca V. I. Bernadskega je mogoče spoznavati in reševati odnose med naravo in družbo le, če se specializiramo po problemih in ne po posameznih vedah. Takšen pristop zagotavlja nujno potrebna integracija znanosti. Tovrstna preusmeritev bi v geografiji povzročila razvoj takoimenovane »konstruktivne« geografije in bi zavrla ponavljajoče se razlage in drobljenje geografije. Predmet geografije — geografsko okolje — je treba pojmovati na naravoslovno-druž-beni način in sistematiki geografskega znanja bi morala izhajati iz »dvu-edinstva« (Mukitanov 1980) ter ji ne ne bi mogli pripisati niti naravoslovni niti družboslovni značaj. V ta namen bi po mnenju Lavrova bilo treba opustiti dosedanjo strokovno ozkost, »cehovsko« terminologijo, cepljenje geografije ter površno kritiziranje zastarelih inzemskih pogledov iz petdesetih in šestdesetih let, kar se je vse razpaslo v sovjetski (in mar- sikateri drugi) geografiji. Zavreči bi bilo treba zastarele predstave o »čistosti« geografskega okolja ter sprejeti Marksovo misel o antropogeni naravi« (antropologičeskoj prirode). Ti ozki nazori močno škodujejo geografiji in jo odvračajo od stvarnosti, zaradi česar izgublja družbeni pomen. V sodobni geografiji se uveljavljajo trije pomembni procesi: »ekolo-gizacija«, »sociologizacija« in »ekonomizacija«. Pod njihovim vplivom nastajajo nekatere nove stroke, kot npr. ekonomska klimatologi j a, biogeoeko-nomika, ekonomska pedogeografija itd. »Ekologizacija« je zajela geografijo razmeroma pozno. Sam pojem, ki je bil prvotno biološki, je dobil v zadnjem času izrazit sociološki pomen (human, social ali cultural ecology) ob tem pa se je pogostoma pozabilo na bistvo ekologije, to je na raziskovanje odnosov med naravo in družbo. Še vedno tečejo razprave, ali je ekologija »meddisciplinski kompleks ved« ali samo specifičen znanstveni pristop (I. P. Gerasimov 1978); to drugo stališče prevladuje med fizičnimi geografi v ZSSR. Ne glede na ta razglabljanja je očitno, da »ekologizacija« geografije terja integracijo znanj, sicer ne bo mogla opraviti nalog, ki se ji zastavljajo: sestava ekološko-eko-nomskih orisov regij, »konstruiranje biogeocenološkega pokrova« v posameznih regijah ali iskanje optimalnega ekonomskega razvoja posameznih območij z ekološkega vidika. Šele v zadnjem času so nastala nekatera pomembnejša dela ekološko-geografskega značaja (E. V., Milanova, A. M., R j a b č i k o v 1979, A. G., I s a č e n k o) in o temi se je razpravljalo na kongresih. Sklep je bil, da je treba ekološko problematiko povezati s »landšaftovedenijem« in da mora postati sestavina prognoz in projektov o prostorskem razvoju. Druga pomembna težnja v svetovni in tudi v sovjetski geografiji je »sociologizacija«. Na zahodu so na njeno uveljavljanje močno vplivali sociološki problemi velikih mest, razočaranje nad kvantitativno geografijo iz petdesetih in šestdesetih let ter ekološki problemi, v Sovjetski zvezi pa predvsem razvoj ekonomije in življenjskega standarda, spremembe demografskih razmer in njihov vpliv na regionalni ekonomski razvoj ter problemi naselij. Zaradi socialističnega družbenega reda »radikalizacija geografije« ni dobila socialnih ostrin kot na zahodu, kjer je bilo več pobornikov te usmeritve (npr. D., Harvey; ali »Radical Geography«, Chicago, 1977). Vsekakor pa je treba oba procesa, »ekologizacijo« in »sociologizacijo«, oceniti kot napredek v humanizaciji znanosti. Manj je napredovala »ekonomizacija« geografije, čeprav je po drugi strani res, da so zveze med obema vedama vse tesnejše in da je pogostoma slišati o »geografizaciji« ekonomije, zaradi česar postaja razmejevanje med vedami, ki obravnavajo naravo-družbo-družbeno reprodukcijo, čedalje težavnejše. Po mnenju Lavrova terjajo ti novi pogledi na geografijo spremembo njene sistematike in opustitev nekaterih pretencioznih ciljev, kot je npr. razlaga, da je geografija veda o odnosih med naravo in družbo. Bolj ustrezna definicija geografije bi po njegovem bila, da je geografija »veda o organizaciji prostora« ali veda »o različnih oblikah teritorialnih sistemov in njihovi povezanosti »(povzeto po Bobeku)« ali da je to »konstruk- tivna znanstvena disciplina, ki se ukvarja s kompleksno preobrazbo in urejanjem okolja, ki nas obdaja«. S problematiko odnosa med geografijo in ekologijo se ukvarja tudi prispevek L. E. Smirnova. Sodi, da je bliskoviti vzpon ekologije, njeno pojmovno širjenje ter prodor v posamezne vede in širšo javnost šel v prvi vrsti na račun geografije. Ob vsem tem pa znanstvena sistematika ekologije nikoli ni bila temeljito izdelana in opredeljena, čeprav se pojem »ekosistem« stalno uporablja in pogosto prekriva, kot nekakšen krovni sistem, druge temeljne naravne ali družbene sisteme. Bistveno za ekološke sisteme, kakršnikoli so že, je, da eksistirajo le ob nekem drugem sistemu. Zastavlja se vprašanje, koliko ekologij je in kaj jim je skupno. Če uvrščamo v ekologijo najrazličnejše odnose do okolja, potem, ugotavlja Smirnov, je obča ekologija lahko le neka splošna metodologija, ali točneje splošna sistemska teorija, ki jo uporabimo oziroma apliciramo na konkretno ekologijo (str. 60-61). Splošna »ekologizacija« kot jo danes doživljamo, gre marsikdaj tudi v ekstremne smeri. Med narovoslovci neredko srečamo mnenje, da bi geo-sfero pravzaprav morali pojmovati kot biosfero, to je skupnost žive materije in živih bitij, ki jo obdajajo litosfera, atmosfera in hidrosfera. Takšno pojmovanje v bistvu zanika geografijo. Vendar tudi zastopniki takšnih mnenj ugotavljajo, da je takšno pojmovanje preozko in zato uvajajo še en pojem, ki so ga povzeli po naravoslovcu Bernadskem: poleg biosfere naj bi obstajala še noosfera, to je območje »misleče materije« ali območje, kjer človek (misleče bitje) s svojo mislijo in delom deluje na naravo. Smirnov, ki zavrača ena in druga mnenja o ekologiji, meni, da je mogoče noosfero pojmovati edino kot družbeno (socioekonomsko) skupnost, obstajajočo v geografskem ovoju (oboločki). Odnos družbe do narave se oblikuje, na tri ekološko-geografske načine : 1. biogeografska ekologija, ki obravnava odnos živih bitij in človeka do okolja, 2. socialnogeografska ekologija, ki proučuje odnos družbe do okolja in 3. inženirskogeografska ekologija, ki raziskuje medsebojne učinke med inženirskimi sistemi in naravo (z njimi se ukvarja aplicirana geografija). Členitev je izdelana docela iz družbenega vidika, saj v naravi pravzaprav ni ekoloških problemov; te u-stvarja človek oziroma družba. Pretirano poudarjanje enega ali drugega vidika pa nas lahko zavede v geografski, sociološki, biološki ali tehnični determinizem. S to členitvijo nikakor niso zajeti vsi ekološki vidiki. Nekateri docela presegajo geografsko pojmovanje in sodijo v sociologijo ah psihologijo (npr. industrijska psihologija). Prav tako pa tudi ni mogoče geografskega raziskovanja osredotočiti zgolj na odnose med naravo in družbo, kot to priporočajo nekateri sovjetski geografi. Po mnenju avtorja je glavni namen geografske ekologije — geoekolo-gije — varstvo narave. S poseganjem družbe v naravo postaja ta naloga čedalje nujnejša, a tudi zahtevnejša. Ne bi smela biti omejena le na določene posege ali na najbolj ogrožena območja. Zaradi verižnih posledic, ki slejkoprej prizadenejo celotno družbeno delovanje, skrb za varstvo narave ne bi smela biti naravnana zgolj na tehnične posege. Morala bi biti stalna skrb in prisotna v vsakem družbenem odnosu do narave (str. 66). Za Smirnova je varstvo narave predvsem moralno vprašanje, ki ga je človeštvo v času industrializacij skega vzpona in zaradi kapitalističnih profitnih razlogov zapostavilo in tako pretrgalo premišljeni in na izkušnjah temelječi odnos med naravo in družbo, kot je obstajal v preteklosti. Namesto dosedanje stihije bi moralo človeštvo v prihodnje bolj premišljeno in načrtno ravnati, saj so naravni viri omejeni, potrebe pa čedalje večje. Zaradi razvoja proizvajalnih sredstev in proizvajalnih odnosov se odnos ljudi do narave spreminja, in tako je varstvo narave pred stalno novimi nalogami in njegovo dejavnost ni mogoče pojmovati kot enkratni poseg. Tudi v Sovjetski zvezi srečujemo dva pogleda na ekološko problematiko. Prvo, močno pesimistično, vidi glavnega krivca za porušeno ravnotežje med naravo in družbo v znanstveno-tehničnem napredku. Propagira asketstvo, vračanje k naravi in idealizira stare civilizacije ter obsoja mesta. Ima močne filozofske korenine. Zaradi svoje pasivnosti pogostoma spodbuja grabežljivost in nadaljnje uničevanje naravnih dobrin. Nasprotno optimistično stališče vrednoti odnose narava-družba kot večidel harmonične, morebitne težave presoja kot krajevno in časovno omejene pojave. V znanstveno-tehničnem napredku vidi zagotovilo, da bodo te slabosti odstranjene in da bo človeštvo obvarovalo naravo. Smirnov pravi, da je narava veliko prezapleten in še zdaleč ne idealen sistem, da bi družbeni odnos do nje lahko uravnavali na tako preprostih filozofskih izhodiščih. Tudi se ne strinja s tistimi, ki skušajo urejanje teh odnosov opreti na dosedanje izkušnje. Namesto takšnega »obrtniškega« načina reševanja bi morali zgraditi občo teorijo, ki bi združevala znanje bioloških, tehničnih in socialnih ved o geografskem okolju. Ker se z okoljem v prvi vrsti ukvarja fizična geografija oziroma geografija na sploh, bi le-ta morala prevzeti to nalogo. Drugo vprašanje je, ali je za kaj takega usposobljena. To je nedvomno zelo zahtevna naloga, saj nam npr. manjkajo kriteriji, kaj je kvalitetno okolje in kaj vse naj zajema varstvo narave. O. A. D r o z d o v in D. A. Gušin sta prispevala članek o »kategoriji vzročnosti v geografski vedi«. Upravičeno opozarjata, da je geografija v primerjavi z drugimi naravoslovnimi vedami v svojskem položaju. Medtem ko npr. veljajo fizikalne zakonitosti vsepovsod, je v geografiji vrsta spoznanj vezanih na dani sistem, čas ali kraj. Konkretnost njenih ugotovitev ni enaka in se spreminja glede na svetovno, regionalno ali krajevno raven. Njena razlaga je pogosto zasnovana od splošnega k posebnemu ali celo k posameznemu oziroma obratno. Druga značilnost geografskega raziskovanja je v tem, da je trajnost preučevanih pojavov različna, opravka imamo z veliko »konstantnostjo«, npr. pri reliefu, ali s hitrimi in v zgodovinskem obdobju potekajočimi družbenimi spremembami. Tega npr. ne poznajo fizikalne, kemijske ali biološke vede, kjer nastopajo spremembe na zelo dolga razdobja. Nadaljnje težave pri razlagi vzročnosti v geografiji povzroča dejstvo, da pri razlagi večine pojavov ni dovolj, da poznamo zgolj današnje stanje pojava, temveč moramo poznati tudi njegovo spreminjanje, ki ga povzročajo drugi pojavi v okolju, s katerimi je preučevani pojav v direktni ali indirektni zvezi. Tudi ti pojavi imajo svoje lastne spreminjevalne težnje, kar dodatno zapleta podobo in sestavo celotnega sistema. Geografija, ki proučuje zapletene kompleksne pojave in sisteme (»landšafte«, klimatske cone, oceane, teritorialne-proizvodne komplekse itd.), se srečuje z velikim številom vzajemno povezanih in delujočih faktorjev. Le-ti vplivajo na celotni sistem in se torej uveljavljajo kot vzrok preobrazbe sistema, včasih pa le kot nujen pogoj. Od tod nuja, da registriramo vse delujoče faktorje in njihove lastnosti (intenzivnost, dolgotrajnost, časovno in prostorsko razprostranjenost), saj se nam že itak neredko dogodi, da naletimo na nepredvidene posledice, ki jih še pri tako premišljenem posegu v naravo nismo pričakovali. Posebna težava pri preučevanju vzročnosti v geografiji obstaja tudi v tem, da zveze med vzroki in posledicami niso vedno linearne, ampak potekajo s spreminjajočo jakostjo ali celo skokovito. Pri vsem tem marsikje kompleksni način preučevanja zemeljskih pojavov zavračajo; smatrajo ga za nenatančnega in površnega. Menijo, da edino z analitičnim načinom lahko ovrednotijo vlogo in pomen posameznih dejavnikov. Če k temu še dodamo odpore zoper nove matematične metode in prijeme sistematske teorije, ki bi lahko bistveno poglobili razlago v geografiji in se v geografiji tradicionalno uveljavljajo, lahko samo ugotovimo, da bo geografija še dolgo ostala razprta med protislovnima procesoma diferenciacije in integracije njenega znanja. Avtorja se zaradi tega zavzemata za oblikovanje enotne teoretične baze, primerjanje znastvenih izsledkov, enotno terminologijo, boljše poznavanje bistva posameznih procesov in za uveljavljanje sinteze v posameznih strokah kot v širših disciplinah. V docela drugačno problematiko posega prispevek A. G. Isačenka o »sistemih osnovnih pojmov sodobnega landšaftovedenija«, ki podaja sistematiko te manj znane in uveljavljene oblike fizičnogeografskega raziskovanja. Pri nas se je zadnjem času uveljavil za »landšaftovedenije« naziv pokrajinska ekologija (nemško Geoökologie ali Landschaftsökologie po Trollu). Avtor omenja, da so tudi v Sovjetski zvezi dolgo iskali boljši termin, vendar so na koncu ostali pri tej, iz nemščine prevzeti besedi, ker niso dobili primernejšega naziva. »Landšaftovedenije« razlaga avtor kot del fizične geografije, katerega cilj je preučevanje geosistemov (prirodnih teritorialnih kompleksov) na regionalni ali lokalni ravni in kot strukturne podrazdelitve epigeosfere (= zemeljske površinske sfere). Pojem geosistem (geografski kompleks) pa tolmači kot dinamičen materialni sistem, ki se sestoji iz geografskih komponent, medsebojno povezanih in pogojenih v svojem razvoju in prostorski razmestitvi. Geografske komponente so različne oblike materije: zemeljska skorja, atmosfera, voda, prst in biološki svet. V nadaljnjem podaja Isočenko podrobno sistematiko pokrajinske ekologije in razlago posameznih pojmov. Prikaže tudi raziskovanje geosistemov, njihov razvoj, tipologijo in klasificiranje in to na regionalni in lokalni ravni. Vendar namen našega prikaza ni obravnava te geografske panoge, njene strukture in metodologije. O tem nam je nedavno podrobno poročal D. Plut, 1980. Bolj nas zanima, kako Isačenko vgrajuje svoj sistem »land-šaftovedenija« v celotno geografsko zgradbo. Značilno je, da ga pojmuje strogo fizičnogeografsko, in le na nekaterih mestih (npr. pri razvoju »land-šafta«) omenja možni antropogeni vpliv. »Čistost« fizičnogeografskega pristopa ohranja celo pri najbolj temeljnih teritorialnih enotah, čeprav je vprašljivo, v kolikšni meri lahko te »geotope«, »ekotope« ali kakor jih že poimenujemo, obravnavamo na takšen abstrakten način. Še več. Isačenko naravnost odklanja misel, da bi »landšafte« obravnavali kot nekakšne »totalne« ali »prirodno-tehnogeno-antropogene sisteme«. Tudi, če se ti družbeni vplivi pojavljajo, oni ne opredeljujejo »landšafta«, saj človek ne ustvarja novih komponent »landšafta«, temveč samo vnaša v njega nove elemente, ki pa so le analogija naravnih elementov in funkcionirajo v sistemu naravnih zvez in zakonov (str. 39-40). Razvoj »landšafta« vedno poteka na osnovi prirodnih zakonov. Toliko o teh štirih najbolj zanimivih prispevkih, drugi so bolj ozkega strokovnega značaja in zato o njih ne poročamo. Iz vsega tega lahko razberemo, da se razprave o bistvu, ciljih in smislu geografije v sovjetskih geografskih krogih nadaljujejo z nezmanjšano zavzetostjo. Do izraza prihajajo nekateri novi pogledi. Zlasti se veliko ukvarjajo z odnosom geografije do ekologije, čedalje bolj pa se lotevajo tudi teme o enotnosti geografije, čeprav se je še pred desetletji zdelo, da je razprava dokončno zaključena v korist dualističnega koncepta geografije. Naš prikaz lahko sklenemo z mislijo francoskega geografa J. Drescha 1976, ki jo je povedal na XVIII. svetovnem kongresu geografov v Moskvi: »Kriza? Nedvomno je! Znanstvena disciplina, ki bi ne poznala kriz, bi zapadla v dremež, pričela bi umirati... Obstajajo krize v tehničnem in epistemološkem razvoju ved, toda to so nedvomno — dobrodejne krize!«. Literatura M u k i t a n o v, N. N., 1980, Metodologičeskie problemi teoretizacii geogra-fičeskogo znania, Moskva. Gerasimov, I. P. -978, Metodologičeskie problemi ekologizacii sovreme-noj nauki, Voprosi filosofii, No. 11, Moskva. Milanova, E. V., R j a b č i k o v, A. M, 1979, Geografičeskie aspekti ohrani prirodi, Moskva. Plut, D., 1980, Raziskovalne zasnove in delovna metoda pokrajinske ekologije, Geografski vestnik 42, Ljubljana. D r e s c h, J., 1976, v zborniku: Sovremenaja geografija, Meždunarodnij geografičeski sojuz, Moskva. GEOGRAPHY AND CONTEMPORARY WORLD Igor Vrišer (Summary) The paper summarizes and comments on the four contributions in the reader »Geografija i sovremennost« (Geography and Contemporary World) published by University of Leningrad. The first paper by B. S. Lavrov deals with contemporary trends in the evolution of the geographical science and the problem of its unity. The second paper, by L. E. Smirnov, comments on the relation between geography and ecology, whereas in the third paper, by O. A. Drozdov and D. A. G u š i n, the authors discuss the category of causality in geography. The fourth paper, by A. G. Isačenko, explains the system of basic notions of the modern »Landschaftskunde« (landšaftovedenije). RAZISKOVALNE METODE TOK 910.26:528.77:551.4 - 863 UDC 910.26:528.77:551.4 = 20 UPORABNOST LETALSKIH POSNETKOV PRI GEOMORFOLOŠKEM PROUČEVANJU Karel N a t e k* I Razvoj snemanja zemeljskega površja iz letal in satelitov ter interpretacija posnetkov (angl. remote sensing — daljinsko zajemanje podatkov) in njihova široka uveljavitev na mnogih področjih človekovega delovanja je eden največjih znanstveno-tehničnih dosežkov tega stoletja. Treba pa je poudariti, da niti geomorfologija niti geografija pri nas še nista dojeli velikih možnosti uporabe teh metod pri znanstvenem proučevanju, tako da tudi na tem področju naglo zaostajamo za razvitim svetom. Pri tem ne gre toliko za nadomeščanje zamudnega terenskega proučevanja z lagod-nejšim in hitrejšim zbiranjem podatkov s pomočjo letalskih in satelitskih posnetkov, kar je tudi ena pomembnih prednosti, ampak predvsem za odpiranje novih pristopov k znanstvenemu proučevanju pojavov na zemeljskem površju. Daljinsko zajemanje podatkov in fotointerpretacija temeljita na dejstvu, da vsak predmet na zemeljskem površju s temperaturo nad absolutno ničlo (0°K) izžareva značilni spekter elektromagnetnega valovanja, ki ga je možno registrirati z ustreznimi senzorji. Valovna dolžina, na kateri predmet najmočneje seva elektromagnetno valovanje, je odvisna od njegove temperature in se manjša z naraščanjem le-te (Wienov zakon). Tako Sonce najmočneje seva na valovni dolžini okrog 0,5 /im (območje zelene barve v vidni svetlobi), zemeljsko površje pa na valovni dolžini okrog 10 /im infrardeče ali termično sevanje). Razlikujemo štiri osnovne skupine ali sisteme senzorjev, ki se najpogosteje uporabljajo pri daljinskem zajemanju podatkov (po Townshend, 1981, 18): — fotografski sistemi (fotografski aparati in barvni ali črno beli filmi), ki registrirajo le vidno stvetlobo in majhen del infrardečega sevanja, • Mag., Geografski inštitut Antona Melika, ZRC SAZU, Novi trg 4, 61000 Ljubljana, YU. — linearni skanerji (elektronski registratorji), ki lahko registrirajo izbran izsek valovanja iz elektromagnetnega spektra na območju vidne svetlobe ter infrardečega sevanja ali pa več izsekov hkrati, — radarski sistemi delujejo v mikrovalovnem območju od 1-800 mm na podlagi registriranja odboja emitiranih signalov od zemeljskega površja, — pasivni mikrovalovni sistemi delujejo v istem območju spektra, vendar registrirajo valovanje, ki prihaja z zemeljskega površja ali atmosfere. Za geomorfološko proučevanje so najpomembnejši fotografski in radarski posnetki. Linearni skanerji in pasivni mikrovalovni sistemi so za civilne potrebe nameščeni zgolj na satelitih, tako da dajejo le posnetke malega merila. Slednji lahko dajejo zaradi odlične razločljivosti (do 50 m) tudi mnogo koristnih geomorfoloških podatkov, medtem ko pasivni mikrovalovni sistemi ne pridejo v poštev zaradi premajhne razločljivosti (10 km). Radarska snemanja se zaradi velikih stroškov redkeje uporabljajo, njihova poglavitna prednost pa je, da jih ne ovirajo oblaki in gozdno rastje na površini, dajejo pa le dvodimenzionalno sliko. Najcenejši in najpreprostejši način daljinskega zajemanja podatkov je aerofotosnemanje, ki ga opravljajo s srednje visoko letečimi letali (1000 — 5000 m), pri čemer dobimo črno bele, črno belo-infrardeče, infrardeče ali barvne posnetke površja v merilu od 1 : 5000 do 1 : 100.000. Skoraj celotno slovensko ozemlje je bilo posneto v dveh ciklusih, leta 1975 in 1980. Rezultat prvega cikličnega snemanja so pankromatski črno beli posnetki v merilu 1 : 17.500, razvrščeni v snemalnih pasovih od zahoda proti vzhodu in obratno. Pri drugem cikličnem snemanju leta 1980, ki je zajelo 86 % slovenskega ozemlja, so nastali pankromatski črno beli in infrardeči posnetki v merilu 1 : 30.000, ki so razvrščeni v snemalnih pasovih od severa proti jugu in obratno. Ti posnetki so dostopni vsem raziskovalnim inštitucijam na Geodetski upravi SR Slovenije (Bilc, 1981). Za nekatera omejena območja obstajajo tudi črno beli posnetki velikega merila in jesenski ter zimski posnetki, ko je drevje brez listja, kar je še zlasti koristno za proučevanje drobnih reliefnih oblik in recentnih geomorfoloških procesov. Pri geomorfološkem proučevanju izkoriščamo predvsem naslednje prednosti letalskih posnetkov (Natek, 1983, 104-105): 1. Relief je na standardnih letalskih posnetkih možno videti s pomočjo ste-reoskopa v treh dimenzijah, kar je izjemna prednost v primerjavi s topografsko karto. Trodimenzionalna slika nastane zato, ker je vsaka točka na zemeljskem površju posneta dvakrat pod različnim kotom v določenem časovnem razmaku, ki je odvisen od višine in hitrosti letala, tako da se zaporedni posnetki pokrivajo za 50-60%. Pri gledanju z očmi je paralaktični kot določen z velikostjo očesne baze (razdalja med očmi), pri letalskem snemanju pa medočesni razdalji ustreza razdalja med položajema letala v trenutkih dveh zaporednih snemanj. Ker je tako vsak predmet na površini fotografiran iz dveh različnih kotov in ker se navidezna globina gledanja povečuje z naraščanjem »očesne baze« (pri standardnih posnetkih v merilu 1 : 17.500 znaša okrog 1700 m), dobimo pri stereoskopskem gledanju dveh zaporednih letalskih posnetkov vtis močno previšanega reliefa z navidez pretiranimi višinskimi razlikami in strmejšimi pobočji (Fotointerpretacij a, 1973, 117). 2. Letalski posnetki nam prikazujejo pomanjšano, vendar za razliko od topografske karte stvarno podobo zemeljskega površja. Reliefne oblike niso prikazane v generalizirani obliki z izohipsami, ampak tako kot dejansko izgledajo v naravi. Zaradi stereoskopskega gledanja so sicer geometrično nekoliko popačene (previšane višinske razlike, strmejša pobočja, nagnjenost od središča proti robovom posnetka, različno merilo na vrhu in v bazi oblike, itd.), vendar to ne ovira identifikacije in vsebinske interpretacije, pač pa neposredno prenašanje s posnetka na topografsko karto. Ker prikazujejo posnetki dejansko stanje, se s tem izognemo največji pomanjkljivosti topografske karte, da prikazuje v odvisnosti od merila in načina izdelave le nekatere pojave na zemeljskem površju. 3. Neposredno vidni ali posredno ugotovljivi odnosi med reliefom in ostalimi pokrajinskimi elementi (geološka zgradba, rastje, vodovje, naselbine, izraba tal, ipd.) omogočajo kompleksno interpretacijo reliefnih oblik. Ker so le-te na letalskih posnetkih zelo dobro vidne, predstavljajo tudi enega od ključnih elementov za fotointerpretacij o nekaterih drugih pojavov, zlasti za geološko zgradbo, vodovje in prst. 4. Olajšujejo nam identifikacijo večjih reliefnih oblik, ki jih s tal ni možno videti v celoti, še posebej v nepreglednem ali gozdnatem svetu (slemena, doline, rečne akumulacije, ipd.) in ugotavljanje meja reliefnih oblik, ki je na terenu zelo zamudno in neracionalno (npr. meja aluvialne ravnice, obseg ledeniškega nasipanja, itd.) 5. Na njih so neposredno ali posredno vidni učinki delovanja recentnih ge-omorfoloških procesov, zlasti hitro potekajočih. 6. Previšani relief na stereoskopskih posnetkih nam omogoča identifikacijo neznatnih terenskih pregibov in manjših pobočnih reliefnih oblik, ki jih na terenu le stežka identificiramo. 7. Proučevanje letalskih posnetkov pred odhodom na teren nam omogoča racionalno načrtovanje in usmeritev terenskega dela v ključno problematiko in na lažje dostopna mesta, kar je zlasti pomembno v težko prehodnem gorskem ali kraškem svetu. 8. Omogočajo nam pravilno ekstrapolacijo izsledkov podrobnejših raziskav na določenih mestih ali profilih na vmesna območja s podobnimi značilnostmi, ki pa niso bila neposredno proučena. 9. Letalske posnetke lahko uporabimo tudi kot kartografsko podlago za vnašanje rezultatov proučevanja, kar je zlasti pomembno, kadar nimamo na razpolago topografskih kart, oziroma omogočajo njihovo ažurira-nje, kar je zelo koristno pri lociranju opazovanj ter orientaciji na nepreglednem (kras) ali naglo se spreminjajočem svetu (obmestje). Poleg naštetih prednosti pa imajo letalski posnetki tudi nekatere pomanjkljivosti, ki zlasti otežkočajo prenašanje podatkov s posnetkov na topografske karte, v manjši meri pa vplivajo tudi na identifikacijo in interpretacijo reliefnih oblik (N a tek, 1983, 106): 1. Letalski posnetek je centralna projekcija dela zemeljskega površja in ne ortogonalna kot so karte, tako da niso vsi deli posnetka prikazani v enakem merilu, ampak se le-to manjša od središča posnetka proti robovom. V isti smeri narašča tudi radialno popačenje (distorcija), ki povzroča, da so dvignjeni deli pomaknjeni proti robovom, kar občutno popači nagnjenost pobočij. 2. Letalski posnetki nimajo enotnega in natančno določenega merila, saj je le-to odvisno od goriščne razdalje fotografske kamere in od oddaljenosti zemeljskega površja od kamere v trenutku snemanja. V ravnem svetu je največje merilo v srednjem delu posnetka, proti robovom pa se občutno zmanjša. Še večje razlike nastopajo v hribovitem in goratem svetu z velikimi reliefnimi amplitudami, kjer so višji deli upodobljeni v mnogo večjem merilu kot vmesna dolinska dna ali nižji svet. 3. Višine so na letalskih posnetkih močno previšane, kar je sicer pogosto prednost (npr. v pretežno ravnem svetu ali pa pri proučevanju manjših pobočnih pregibov), v razgibanem svetu pa je to ovira, saj so nekateri deli pobočij zelo slabo vidni. Posledica previšanja je tudi, da so pobočja pri stereoskopskem gledanju bistveno strmejša, kar ustvarja napačen vtis o reliefu. 4. Na cikličnih letalskih posnetkih, ki so posneti v vegetacijski dobi, nam gozdna odeja zelo otežkoča identifikacijo drobnih reliefnih oblik, kar je zlasti neugodno za proučevanje recentne reliefne dinamike. Interpretacija letalskih posnetkov je zapleten proces, ki ga lahko razdelimo v štiri faze (po Verstappnu, 1977, 28): — zaznavanje, — prepoznavanje in klasifikacija oblik, — analiza razširjenosti oblik, — klasifikacija območij razširjenosti. V prvi fazi gre predvsem za ugotavljanje tistih pojavov, ki nas konkretno zanimajo, in za način, kako jih zabeležiti na posnetkih. To pa je povsem odvisno od velikosti pojava, njegovih odbojnih in sevalnih značilnosti, od razločljivosti dobljenih posnetkov in pa od instrumentov, s katerimi razpolaga fotointerpretator ter od njegove usposobljenosti. Prepoznavanje in klasifikacija reliefnih oblik ali katerihkoli drugih pojavov zahteva od fotointerpretator j a precejšnje predhodno znanje in v največji meri zavisi od njegove strokovne usposobljenosti. Pri prepoznavanju osnovnih značilnosti so mu lahko v precejšnjo pomoč fotointerpreta-cijski ključi (pri nas ne razpolagamo s takšnimi ključi za reliefne oblike), kjer identifikacija temelji na ugotavljanju sličnosti med vzorčno in opazovano obliko in pa predhodno poznavanje terena. Obstajajo tudi že avtomatski postopki za identifikacijo nekaterih značilno razvitih reliefnih oblik (dolinska dna, morenski nasipi, erozijski jarki, peščene sipine). V tej fazi pridobljene rezultate prikazujemo na kartah razširjenosti reliefnih oblik in na geomorfoloških kartah. Tretja faza je analiza razširjenosti ugotovljenih oblik. Ugotavljanje meja razširjenosti določene reliefne oblike je po eni strani sestavni del reliefne analize same, obenem pa je lahko razširjenost, značilna razporeditev ali usmeritev reliefnih oblik zelo pomemben posredni pokazatelj litc-loške ali tektonske zgradbe, ali pa lahko na podlagi te analize sklepamo na ostale značilnosti, ki neposredno niso vidne na posnetku (prst, stabilnost tal, odtekanje padavinske vode, boniteta tal, itd.). Geološka interpretacija letalskih posnetkov npr. je pravzaprav le aplicirana geomorfološka interpretacija (Fotointerpretacija, 1973, 204). Proučevano območje razdelimo na posamezna polja, za katera je značilna določena kategorija reliefnih oblik, njihova razporeditev, usmeritev, velikost, pogostost, stopnja razvitosti. Ta razčlenitev zahteva od interpretatorja veliko geomorfološkega znanja ter neposredno poznavanje terena in je tako kot klasifikacija posameznih reliefnih oblik ključnega pomena za nadaljno interpretacijo (geo-morfološko, geološko, pedološko, hidrološko, inženirsko-geološko, ipd.). V četrti fazi indentificiramo in klasificiramo tako dobljena območja, kar je veliko težje kot klasifikacija posameznih reliefnih oblik. Končni rezultat te faze proučevanja je geomorfološka rajonizacija proučevanega območja in ustrezna predstavitev osnovnih značilnosti posameznih rajonov, kar je po eni strani končni rezultat geomorfološke fotointerpretacije, po drugi strani pa eno od izhodišč za fotointerpretacijo pojavov, ki niso neposredno vidni na letalskih posnetkih (npr. prst, voda v tleh, litološka zgradba, ipd.). Fotointerpretacija se je po zadnji svetovni vojni močno uveljavila na mnogih področjih geomorfološkega proučevanja. To še zlasti velja za detajlno geomorfološko kartiranje v velikem merilu. Trditve nekaterih geo-morfoloških šol (poljska, vzhodnonemška) in posameznikov, da je detajlno geomorfološko kartiranje na terenu edini neoporečni način zbiranja podatkov, so zanikali veliki uspehi francoskih, sovjetskih in ameriških geo-morfologov ali geologov pri iskanju naftnih in drugih nahajališč, pri gradnji namakalnih in osuševalnih sistemov, v boju proti eroziji prsti in pri zaščiti morskih obal, ki temeljijo tudi na geomorfološki interpretaciji letalskih in drugih posnetkov ter izdelavi detaljnih geomorfoloških kart. Danes je na splošno razširjeno mnenje, da je fotointerpretacija letalskih posnetkov izhodišče oziroma najpomembnejši pripomoček pri izdelavi detajlnih geomorfoloških kart (Markovič, 1973, 222; Verstappen, 1963, 121; 1970, 89). Tudi pri detajlnem geomorfološkem kartiranju in izdelavi rokopisnih geomorfoloških kart v merilu 1 : 25.000, ki jih izdelujem v okviru raziskovalne naloge Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC SAZU »Geomorfološka karta Slovenije v merilu 1 : 100.000 list Celje«, se je fotointerpretacija črno belih letalskih posnetkov v merilu 1 : 17.500 izkazala za izredno uspešen način identifikacije reliefnih oblik. Po dosedanjih izkušnjah je možno v naših reliefnih razmerah z veliko stopnjo zanesljivosti identificirati kar 80—90 % vseh reliefnih oblik, ki pridejo v poštev pri kartiranju v merilu 1 : 25.000. Pri delu uporabljam Zeissov zrcalni stereoskop, ki je pritrjen na gibljivo ploščo in omogoča tudi 3.5-kratno povečavo. Na podlagi fotointerpretacije posnetkov izdelujem t. im. »fotogeomor- fološko karto«, ki prikazuje vse reliefne oblike in druge geomorfološke pojave, katere je bilo možno identificirati na posnetku. Interpretacija le-teh je pretežno morfološko-morfogenetska, t. j. v središču pozornosti so predvsem morfografske značilnosti reliefnih oblik (predvsem obseg in izoblikovanost) ter morfogenetska analiza in klasifikacija vsake reliefne oblike po mednarodni legendi za detajlne geomorfološke karte. Ugotavljanje ostalih značilnosti reliefnih oblik (morfometrija, morfodinamika in morfokrono-logija) je v veliko večji meri vezano na uporabo podrobnih topografskih kart in pa na predhodno, istočasno in naknadno terensko proučevanje. Največji del terenskega proučevanja se vrši po opravljeni fotointerpre-taciji s pomočjo izdelane fotogeomorfološke karte. Osrednja pozornost je usmerjena v proučevanje tistih območij ali reliefnih pojavov, ki jih iz različnih razlogov ni bilo možno identificirati na posnetkih (oblaki, gozdna vegetacija, strmo pobočje, netipična izoblikovanost) in pa v proučevanje razvoja reliefa, starosti nekaterih oblik in recentne dinamike reliefa. Opravljena fotointerpretacija omogoča, da se terensko delo osredotoči na ključna vprašanja oziroma območja in ni potrebno detajlno pregledati celotnega ozemlja. Veliko pozornost posvečam tudi iskanju oblik, ki jih ni možno zanesljivo identificirati na letalskih posnetkih (fosilna melišča, pobočja s periglacialnim drobirjem, močno degradirane in zakrite reliefne oblike kot so starejši morenski nasipi, ostanki starejših rečnih akumulacij na slemenih, polja drobnih kraških in nivalnih oblik, itd.). Izdelovanje detajlnih geomorfoloških kart je le eno od področij geo-morfološkega proučevanja, kjer je možno uspešno uporabiti letalske in druge posnetke. Le-ti so še zlasti pomembni za proučevanja v pokrajinah, kjer nimajo na razpolago topografskih kart. V takšnem primeru jih lahko nadomestijo t. im. »fotokarte«, ki so sestavljene iz korigiranih in zlepljenih letalskih posnetkov. Ena prvih nalog je tedaj geomorfološka interpretacija, pa najsi gre za geološka, hidrološka, pedološka, vegetacijska, inženirsko-tehnična, ekološka in druga proučevanja, kajti reliefne oblike so poleg rastja, izrabe tal in poselitve najbolje vidni pojavi na zemeljskem površju. Trie art (1956, 98) poroča o zelo uspešnem sodelovanju geomorfologov, pedologov, geodetov, hidrologov in tehnikov pri velikopoteznih melioracijah delte Senegala, kjer so v 50-ih in 60-ih letih sodelovali številni francoski geomorfologi pod vodstvom J. Tricarta in A. Cailleuxa. Več deset tisoč km2 veliko ozemlje, za katero ni bilo na razpolago nobenih kart, so posneli iz zraka in na podlagi posnetkov ter terenskega proučevanja izdelali geomorfološko karto v merilu 1 : 50.000, ki je služila kot osnova za podrobnejše topografsko kartiranje, izdelavo pedološke karte in za projektiranje hidro — ter agrotehničnih melioracijskih posegov. Letalski posnetki so nepogrešljiv pripomoček pri proučevanju ter urejanju recentnih, zlasti hitro potekajočih geomorfoloških procesov (abrazija in obrežna akumulacija, dinamika večjih rek, erozija prsti, eolska akumulacija, ledeniki,). Najbolj natančno informacijo o teh procesih ter njihovih učinkih dajejo ciklični posnetki, posneti v določenih časovnih presledkih. Omogočajo nam natančno kartiranje sprememb in njihovo kvantifikacijo, pa tudi popoln vpogled v mehanizem njihovega delovanja (V e r-s tapp en, 1977, 127). Pravo revolucijo je v fotointerpretaciji povzročila uvedba novih elektronskih naprav za snemanje in analizo letalskih in drugih posnetkov, ki so jih iznašli v zvezi z razvojem satelitske tehnike in snemanjem površja Zemlje, Lune in drugih nebesnih teles izven območja vidne svetlobe. Na eni strani spremljamo nagel razvoj termofotografije (registriranje elektromagnetnega valovanja v infrardečem delu spektra) ter multispektralnih ska-nerjev, ki lahko simultano snemajo na deset in več kanalih v različnih delih elektromagnetnega spektra, po drugi strani pa smo priča pojavljanju novih elektronskih pripomočkov za kvantitativno analizo posnetkov. Klasična fotointerpretacija temelji pretežno na proučevanju t. im. »reliefnih kriterijev« (trodimenzionalni model reliefa, linije, sence, obrisi), v zadnjem času pa se vedno večji pomen pripisuje proučevanju sivih ali barvnih tonov na posnetkih (densitometrija), ki nam lahko ob pravilni interpretaciji povedo mnogo novega o drobni izoblikovanosti, strukturi, materialu, ki gradi površje, o morfodinamičnih procesih, itd. Ročna analiza razporeditve sivih ali barvnih tonov je zelo težko izvedljiva, tako da je pri tem nujno potrebna elektronska oprema. Z njo lahko v precejšnji meri avtomatiziramo številne delovne postopke pri fotointerpretaciji posnetkov (geometrične in radiometrične korekture posnetkov, prebiranje vsebine posnetkov ali filtriranje, različne identifikacije in klasifikacije, analize razporeditve identificiranih pojavov, izrisovanje tematskih kart, ipd. (V e r-s t a p p e n, 1977, 35). Nesporno je, da bosta nagel razvoj elektronike in uveljavitev novih metod geomorfološkega proučevanja v naslednjih letih posegla tudi v našo geomorfologijo. Pri tem ne bo šlo toliko za temeljno spreminjanje usmerjenosti geomorfološkega proučevanja, ampak predvsem za vključitev novih virov podatkov o reliefu, med drugim tudi letalskih in drugih posnetkov, kar bo zagotovo obogatilo in poglobilo geomorfološko proučevanje, po drugi strani pa bo zahtevalo od geomorfologije, da se pridruži ostalim znanstvenim disciplinam pri smotrnejšem urejanju človekovega življenjskega okolja. Literatura Bilc, A., 1981, Fotointerpretacija 2. Elaborat. Geodetski zavod SRS, 38 str. Ljubljana. F otointerpretacija, 923 str. Beograd 1973. Markovič, M., 1973, Shvatanje o geomorfološkoj karti i predlog modela geomorfološke karte u nas. Geološki anali Balk, poluostrva, knj. 38, 219-236, Beograd. N a t e k, K., 1983, Metoda izdelave in uporabnost splošne geomorfološke karte. Magistrska naloga. Tipkopis, 195 str., Ljubljana. Townshend, J. R. G. (ur.), 1981, Terrain Analysis and Remote Sensing. 232 str., London. Tricart, J., 1956, Un nouvel instrument au service de l’agronome: les cartes geomorphologiques. Separat. African Soils, zv. 4, št. 1., 66-100. V e r s t a p p e n, H. T., 1963, The Application of Aerial Photograph Interpretation in Geomorphological Research. Problems of Geomorpholo-gical Mapping. Geographical Studies 46, 121-126, Warszawa. Verstappen, H. T.( 1970, Introduction to the ITC System of Geomor-phological Survey. Geografisch Tijdschrift, letnik 4, št. 1, 85-91, Amsterdam. Verstappen, H. T., 1977, Remote Sensing in Geomorphology. 214 str. Amsterdam. THE APPLICATION OF AERIAL PHOTOGRAPHS IN GEOMORPHOLOGICAL RESEARCH Karel Natek (Summary) Among the different systems of ramote sensing from aircrafts and satellites the air-borne photographic survey and active radar survey are the most applicable to the geomorphological research. There are many reasons that the black&white, black&white-infrared, infrared and colour photographs, taken from aircrafts, are the most applicable: low price of copies, three-dimensional viewing using stereoscope, they present a true image of the terrain and not a generalized one, they make possible the direct stating of relations between the relief and other landscape elements, rational planning of field work and correct extrapolation of field work data, they lighten the identification of larger relief forms and recent geomorphological processes and they can be used as a cartographic basis when no topographic map is available. The aerial photographs have some imperfections, too (they are central and not orthogonal projections as maps, no uniform scale, the exaggeration of vertical distances makes a false impression of the relief, the vegetation cover hampers the identification of smaller relief forms, etc.). After the World War Two the photointerpretation of aerial photographs found a large application in many fields of geomorphological investigation, especially in detailed geomorphological mapping, investigation of recent geomorphological processes and as a starting-point for the interpretation of phenomena not directly seen on the photographs (lithology, soil, hydro-logical characteristics of the ground, etc.). The Geographical Institute »Anton Melik« at ZRC SAZU (The Scientific-Research Center of the Slovenian Academy of Sciences and Arts) is carrying out the research project »The Geomorphological Map of Slovenia in Scale 1 : 100.000 Sheet Celje« and in it frames the elaboration of the manuscript geomorphological maps in scale 1 : 25.000. They are predominantly elaborated by the interpretation of aerial photographs in scale 1 : 17.500 which make possible to identify 80-90 % of all relief forms shown on these maps. This interpretation is based chiefly on relief criteria (shape, lines, shadows), but the introduction of computer equipment increases the importance of density analysis (the analysis of grey tone or colour patterns) in geomorphological investigation. KNJIŽEVNOST Iz slovenske geografske in sorodne književnosti Vladimir Bračič, Gozdnate Haloze, socialnogeografska študija. Založba Obzorja, Maribor, 1982. Strani 154. Tisti med nami, ki smo še sodelovali pri pobudi mariborskega zborovanja slovenskih geografov leta 1954, da Severovzhodno Slovenijo proučimo sistematično tudi v obliki regionalnih monografij za njene posamezne pokrajine in to s poudarkom na njihovih aktualnih življenjskih problemih, smo lahko zadovoljni, da je doslej res izšlo lepo število takih monografij, v čemer je vsa ostala Slovenija, pa tudi del Severovzhodne Slovenije (Prekmurje) skoraj docela v zastanku. K seriji dosedanjih monografij o pokrajinah Severovzhodne Slovenije je bistveno prispeval avtor knjige, o kateri poročamo. Svojim študijam o Vinorodnih Halozah in o Ptujskem polju je zdaj pridružil še tretjo, o t.im. Gozdnatih Halozah, pripravlja pa tudi četrto, o svetu ob Dravinji. Bračičeva monografija o Gozdnatih Halozah se odlikuje po istih svoj-stvih, ki so bila značilna že za njegovi dosedanji dve monografiji. Kljub temu, da je v podnaslovu označena kot »socialnogeografska študija«, nikakor ne ostaja pri ožji socialni problematiki trenutne današnjosti, temveč sega s tehtnimi lastnimi proučitvami daleč v zgodovinsko preteklost, nikakor pa tudi ne zanemarja danosti naravnega okolja ter stoletnega razvoja kulturne pokrajine. Po uvodu, v katerem omejuje proučevano območje in hkrati zagovarja njegovo poimenovanje z nazivom »Gozdnate Haloze« v primerjavi z že obdelanimi »Vinorodnimi Halozami«, obravnava naravno okolje, predvsem petrografsko sestavo tal, reliefne oblike in posebno podrobno klimatske razmere, nato pa razvoj kulturne pokrajine, najprej v luči srednjeveških urbarjev in cenilnih opisov iz 15. in 16. stoletja. Nato razpravlja o nastanku in obliki naselij ter poljski razdelitvi, o obliki kmečkega doma, o Halozah v začetku 19. stoletja in njihovem prebivalstvu. Sledi poglavje o pokrajini v obdobju 1825—1949 (od franciscej-skega katastra do druge svetovne vojne) z zelo podrobno obdelavo podatkov o spremembah v zemljiških kategorijah, o posestnih razmerah, o gospodarskih razmerah in prebivalstvu. V poglavju o gospodarskih in socialnih spremembah v povojnem obdobju je posebej obdelan čas po veliki gospodarski krizi, obdobje okupacije in NOB, čas neposredno po vojni, kmetijstvo v šestdesetih letih ter gospodarske razmere (zemljiške kategorije, rastlinske proizvodnje, živinorejska proizvodnja) v letih 1978—1979. V zadnjem poglavju so podrobno orisane splošne družbene spremembe po letu 1945 in njihov vpliv na gibanje prebivalstva, njegovo starostno strukturo, poklicno usmerjenost, izobrazbeno strukturo, pa deagrarizacija in urbanizacija ter razvoj upravno političnih organov. V zaključnem povzetku so nakazane možnosti razvoja pokrajine v prihodnosti. Bračičeva knjiga o Gozdnatih Halozah ima seveda svoj glavni pomen v tem, da so s tem vse Haloze vsestransko obdelane. To tem bolj, ker avtor nenehno primerja njihov zahodni, gozdnati del z že poprej obdelanim vzhodnim, vinorodnim delom ter s tem v marsičem dopolnjuje tudi svojo študijo o Vinorodnih Halozah. Monografija pa je še posebno pomembna za regionalnogeografsko metodologijo. Opredelitev dveh delov Haloz, Vinorodnih in Gozdnatih, ki jo avtor posrečeno uvaja namesto do-sedaj običajne delitve na Zgornje in Spodnje Haloze, se opira na tehtno ugotovljene in označene razlike med njima v naravnih danostih, naselitvenem in gospodarskem razvoju ter zunanjem licu pokrajine. Kar zadeva ravno zunanje lice, naj podčrtam, da nam je ta, tako podrobno dokumentirana dvojnost Haloz lahko eden od najboljših primerov za pojem t.im. »fiziognomskih« regij, pojem, ki ga nekateri radi uporabljamo, pa ni vedno prav razumljen. Iz Bračičeve študije nam Gozdnate Haloze res nazorno stopajo pred oči z vsemi lastnostmi, po katerih se razlikujejo od Vinorodnih Haloz. Ne samo po višjem odstotku gozda (v vseh opisanih razdobjih od 50 do 60 % vse površine v nasprotju z niti 40 % v Vinorodnih Halozah), temveč tudi po višjem, že bolj hribovitem kot gričevnatem svetu, kjer so površine in druge možnosti za ugodno kmetovanje, še posebej za vinogradništvo, bistveno manjše. Za Gozdnate Haloze je značilna tudi bolj odročna lega, ki je vse do danes vplivala tudi na nekakšno patriarhalno konservativnost tamkajšnjega kmečkega življa. Zato so Gozdnate Haloze ena najbolj nenavadno zaostalih, če ne sploh najbolj zaostala pokrajina Slovenije, vsekakor še precej bolj kakor Vinorodne Haloze. Te zaostalosti tudi industrija na obrobnem Bregu še ni mogla resno načeti. Površine njiv in vinogradov se tu v zadnjih desetletjih še neprimerno bolj krčijo kakor v Vinorodnih Halozah, mali kmetje in kajžarji životarijo še mnogo bedneje kot tam, vinogradništvo, ki je tu v nasprotju z Vinorodnimi Halozami od nekdaj dajalo samo nižjerazredna vina, je tu v kmečkih rokah in nezadržno nazaduje. Sem sploh ni segla nedomača, meščanska vinogradniška posest z ustrezno modernizacijo obdelovanja in izkoriščanjem viničarske delovne sile, kakor se je to zgodilo marsikje v Slovenskih goricah, pa tudi v Vinorodnih Halozah. Gre torej v Halozah za dva, po prirodnih danostih in po razvoju kulturne pokrajine dokaj različna pokrajinska tipa. Meja med njima seveda ni povsod ostra. Saj nam študija lepo pokaže, kako je morda samo »vinorodni« Janški vrh nekakšen otok na severovzhodnem obrobju Gozdnatih Haloz, ki še nekako spominja na sosednje Vinorodne Haloze. Še bolj kakor v Vinorodnih Halozah so seveda v Gozdnatih odprta vprašanja prihodnjega razvoja. Avtor jih načenja na zaključku. Perspektive gleda ne samo v odpravljanju vseh splošnih svojstev nerazvitosti, temveč predvsem v preusmerjenosti kmetijstva v panoge, za katere so tu naravne danosti, a so ostale doslej še skoraj neizrabljene (sadjarstvo, travništvo z živinorejo itd.). Bračičevo študijo velja priporočiti za vzgled regionalnega dela vsem slovenskim geografom, želeti bi bilo, da bi tudi druge slovenske pokrajine doživele čim več podobnih obdelav. Svetozar Ilešič Geografski zbornik XXII, SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Ljubljana, 1983, 346 str. 22. številka Geografskega zbornika, ki jo je skrbno uredil akademik prof. dr. Svetozar Ilešič, vsebuje štiri nove zanimive razprave: o poplavnih področjih v porečju Rašice z Dobrepoljami (Drago Meze) in v porečju Hudinje (Milan N at e k), o kvartarnem razvoju škofjeloškega hribovja (Milan Šifrer) in o geomorfološkem razvoju Kaninskega pogorja s posebnim ozirom na glaciokraške pojave (Jurij Kunaver). V razpravi D. Mezeta o poplavnih področjih v porečju Rašice z Dobrepoljami je zelo nazorno prikazan mehanizem nastajanja rednih, pa tudi ekstremnih poplav, ki najpogosteje prizadenejo Struge, jugovzhodni del Dobrepolj. Večji del porečja Rašice je fluviokraški z normalnim površinskim odtekanjem. Ob Rašici 'in njenih večjih pritokih, Robarici in Velikem grabnu, so nastale do 200—500 m široke aluvialne ravnice, ki so zgrajene pretežno iz dolomitnega proda in zlasti v osrednjem delu mokrotne ter izpostavljene stalnim poplavam. Le-te se pojavljajo predvsem zaradi naglega dotoka vode z dolomitnih pobočij v dolino, vendar ne delajo posebne škode, ker poplavijo le ožje pasove travnikov ob rečnih strugah. Najobsežnejše poplavno področje je v Ponikvah, kjer so ponori Rašice. Kadar ponori ne morejo več požirati narasle vode, se le-ta razlije in začne teči po travni strugi proti Dobrepoljam. Običajno poplavna voda se porazgubi v ponorih na severozahodnem delu polja. Do najbolj ekstremnih poplav pride, kadar visoka voda iz Rašice teče naprej preko polja proti Strugam, kjer se ji spotoma pridruži še voda iz štirih močnih kraš-kih izvirov na zahodnem robu polja. Tedaj velike množine vode na hitro poplavijo vsa polja in večino vasi v Strugah ter odtečejo šele po 1—2 tednih. V zadnjih sto letih je Struge prizadelo kar šest katastrofalnih poplav, od katerih je bila največja v letu 1933, ko je naglo naraščajoča vod_a uničila ali poškodovala večino gospodarskih poslopij in stanovanjskih hiš. Sledi razprava M. Na tka o poplavnih področjih v porečju Hudinje. Prikazuje obseg in značilnosti poplavnih področij pred in po izvršenih regulacijah Hudinje in pritokov, ki so se z regulacijami zmanjšala s 763 ha na današnjih 185 ha. Nekdanja poplavna področja so ob spodnjem toku Hudinje zasedle industrija, prometne in servisne dejavnosti v naglo se razvijajoči celjski industrijski coni. Današnja poplavna področja obsegajo pretežno travnike, tako da ne igrajo posebne vloge v vsakdanjem življenju. Posebno pozornost posveča avtor tudi podnebnim in hidrološkim značilnostim porečja, saj so visoke dnevne količine padavin, oblika porečja, strmec vodnega toka in rečni režim Hudinje med poglavitnimi razlogi za pogoste in često katastrofalne poplave. Ker je Hudinja hudourniška reka, poplave nastopajo zelo naglo, a že po nekaj urah tudi prenehajo, tako da ob njej ni razvit tipično poplavni svet, kot ga najdemo ob vzhodnih pritokih, kjer se poplavnim vodam pridruži še talnica. V drugem delu študije proučuje avtor vpliv regulacij na zmanjšanje poplavnega sveta in propad skoraj vseh obratov na vodni pogon, ki sta ga povzročila močna deagrarizacija in depopulacija porečja. Podrobno proučuje tudi spremembe v izrabi tal v porečju od leta 1896 do danes; v tem času so se njivske površine zmanjšale za 31 %, delež travnikov pa povečal za 24 %, medtem ko so se gozdovi le malenkostno razširili. Močno se je spremenila tudi demografska podoba porečja, kar se vse odraža tudi v zunanji podobi poplavnega sveta, ki je ob Hudinji predvsem odraz človekovega delovanja. Šifrer jeva študija prinaša nova spoznanja o kvartarnem razvoju škofjeloškega hribovja. Avtor ugotavlja, da je močna poglobitev dolin v nekdanje terciarne ravnike kvartarne starosti. Temu obdobju poglabljanja pripada kar šest in ne samo dve terasi, ki jih najdemo v vseh večjih dolinah. Erozija je bila pretežno klimatsko pogojena in je poglobila doline za 150—200 m, v območjih tektonskega dviganja pa do 300 m. Tako močna erozija je posledica naglega menjavanja hladnih obdobij z zelo močnim mehaničnim razpadanjem, ki je dajalo dovolj proda za globinsko erozijo, in toplih obdobij s prevladujočim kemičnim preperevanjem. Globinsko vrezovanje rek je bilo prekinjeno samo ob najbolj suhih viških poledenitev, ko reke niso mogle sproti odnašati vsega proda. Avtor natančno in argumentirano prikaže razširjenost, značilnosti^ ter dokaze za kronološko klasifikacijo šestih sistemov teras, ki jih uvršča v naslednja obdobja: terasa 1 (4—10 m nad dolinskim dnom; vürm), terasa 2 (10—20 m nad dolinskim dnom; riss), terasa 3 (30—40 m nad dolinskim dnom; mindel), terasa 4 (60—70 m nad dolinskim dnorfi; günz), terasa 5 (90—110 m nad dolinskim dnom; najstarejši pleistocen) in terasa 6 (120—150 m nad dolinskim dnom; najstarejši pleistocen). Najobsežnejša je študija J. Kunaverja o geomorfološkem razvoju Kaninskega pogorja s posebnim ozirom na glaciokraške pojave. Najprej prikazuje petrografske razlike med triasnimi kamninami pogorja, ki neposredno pogojujejo drobne kraške površinske oblike. Podrobna analiza ostankov uravnav je pokazala, da so Kaninski podi in Goričica kot naj- bolj uravnana dela sestavljeni iz več stopenj, višinska razlika 150 m med njima pa je verjetno posledica neotektonike. Avtor je proučil tudi nastanek ozkih grebenov ali skednjev ter ostanke ledeniške erozije in akumulacije. Zlasti ledeniška erozija je zapustila veliko sledov, ki se značilno kombinirajo z učinki kraškega preoblikovanja, tako da lahko govorimo o ledeniško-kraškem reliefu. Avtor se še zlasti podrobno ukvarja z drobnimi kraškimi oblikami na golih, ledeniško obrušenih skalnih površinah, od najmanjših biokorozijskih izdolbinic do žlebičev, škrapelj, škavnic, korozijskih stopničk in kotličev. Značilno je zaporedje žlebičev in škrapelj na laštih v spodnjem delu podov (žlebiči, škraplje, kotliči, brezna), kar je v sorazmerju s trajanjem korozijskega razčlenjevanja zaradi postopnega umikanja morene in naraščajoče količine agresivne vode. Razprava, ki ji je dodana še lepo izdelana barvna geomorfološka karta pogorja v merilu 1: 20.000 ter dva primera kartiranja drobnih kraških oblik v merilu 1 :500, je nedvomno pomemben prispevek k pojasnjevanju geneze, klasifikaciji in terminologiji drobnih kraških oblik, skupaj z ostalimi razpravami v tej številki Geografskega zbornika pa pomeni nov prispevek k boljšemu poznavanju našega slovenskega ozemlja. Karel Natek Vegetacijska karta Postojna L 33-77, tolmač k vegetacijskim kartam 2, SAZU, Biološki ištitut Jovana Hadžija, str. 118, Ljubljana, 1982. Po dolgoletnem in napornem kartiranju vegetacije Slovenije smo dobili prvo tiskano barvno vegetacijsko karto v merilu 1 : 100,000 in njen tolmač. Oboje je pripravila skupina fitocenologov iz Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU v Ljubljani. Končno redakcijo vsega teksta tolmača je opravil Mitja Zupančič, tehnično izvedbo karte pa Ivo Puncer, oba člana te skupine. Za listi geoloških in pedoloških kart v velikem merilu smo Slovenci s to karto dobili tudi prvi list vegetacijske karte v takem merilu. S tem se vedno bolj širi poznavanje prirodnih dejavnikov v naši domovini, kar je dokaj pomembno tudi za geografijo Slovenije. Prav rastje predstavlja^ tisti prirodni dejavnik, ki marsikdaj manjka pri geografskem prikazu Slovenije in njenih pokrajin. List Postojna (L 33—77, 1 : 100,000 po Parizu) prikazuje vegetacijo od skrajnega dela Vipavske doline na jugozahodu, preko Pivke in visokih kraških planot do Ljubljanskega barja. Na tem ozemlju so avtorji karte razčlenili vegetacijo na gozdno in grmiščno, traviščno, vegetacijo skalnih razpok in melišč ter ruderalno rastje. Poleg tega karta predstavlja razširjenost petih vegetacijskih kompleksov in treh razvojnih stadijev vegetacije. Kmetijske kulture in naselja označuje bela oziroma svetlo siva barva. Gozdno in grmovno rastje ter rastje skalnih razpok in melišč predstavljajo fitocenoze na ravni asociacije, travniško rastje pa fitocenoze na višji sinsistematski ravni. Posamezne rastlinske vrste, zlasti drevesne (poleg tega še dve grmovni in eno zeliščno) označujejo posebni znaki. Posamezne gozdne in grmiščne vegetacijske enote prikazujejo polne barvne ploskve. Barve so izbrane po načelu ekološke transformacije. Po njem označuje vegetacijo, ki raste na suhih in toplih rastiščih, svetli ton oarve (oranžen), tisto na hladnih rastiščih pa temnejši (modri) barvni toni. Tak izbor barve omogoča hitro ugotavljanje, za kakšno vegetacijsko enoto gre. Med gozdnimi združbami na sami karti dokaj izstopa dinarski jelovo-bukov gozd z izrazito temno zeleno nianso, ki premočno udarja v oči. Za nianso svetlejša barva bi omilila to močno poudarjenost. K hitremu ugotavljanju vegetacijskih enot pripomore tudi številčna oznaka posamezne gozdne in grmiščne združbe. Na karti dobro izstopa tudi travniška vegetacija, ponazorjena z blago rumeno barvo in določenimi grafičnimi znaki. To rastje, marsikje sekundarno, kaže, kako je človek tudi v tem delu Slovenije posegel v primarno vegetacijo. Obdelovalnim površinam, prikazanim na karti z belo oziroma sivo barvo, pripadajo le majhne površine. Poleg ploskovne razprostranjenosti vegetacijskih enot spoznamo te tudi na vegetacijskem profilu, ki začne jugozahodno od Razdrtega in konca severovžKodno od Rovt. Na njem dobro izstopa razlika v rastju na višjem kraškem svetu Nanosa in Hrušice ter nižjem površju jugozahodno in severovzhodno od obeh planot. Osrednjo vegetacijsko karto spremljajo na robu še dopolnilne karte. Med njimi se na obravnavano ozemlje nanaša pregledna geološka karta. Poleg nje še dve karti Slovenije prikazujeta srednje letne količine padavin (1931—1960) in razdelitev Slovenije na glavna fitogeografska območja. Na rob je uvrščena tudi pregledna skica mednarodne razdelitve karte 1 : 100 000 po Greenwichu (osrednja karta ima topografsko osnovo 1 : 100000 po Parizu). Ta skica bi lahko odpadla, saj se lega lista Postojna jasno vidi na obeh kartah Slovenije. Za boljše razumevanje vegetacije bi bila koristnejša pregledna pedološka karta proučenega ozemlja. Karto dopolnjuje obsežen tekst. Lahko rečemo, da presega obseg tolmača v ožjem smislu, saj se s podrobno razlago približuje študiji rastja na obravnavanem delu Slovenije. Tekst sestavlja več poglavij, ki so jih napisali različni avtorji. Po uvodu, razlagi metod dela ter prikazu geografskih in splošno ekoloških značilnosti na obravnavanem ozemlju, sledi osrednje poglavje tolmača z opisom vegetacijskih združb. Tu bralec podrobno spozna vse združbe, ki so prikazane na karti. Za posamezne združbe navajajo avtorji njihove značilnice in druge floristič-ne značilnosti, ekološke razmere v katerih uspevajo in njihov gospodarski pomen. Poleg posameznih združb so v tekstu obdelani tudi vegetacijski kompleksi in vegetacijski razvojni stadiji. Čeprav da pisana beseda mnogo podatkov o vegetacijskih združbah, bi fotografije vsaj nekaterih najznačilnejših združb še jasneje dopolnile njihovo predstavitev. Ta vegetacijska karta predstavlja pomemben mejnik v kartografskem predstavljanju naravnih dejavnikov v Sloveniji. Poleg drugih uporabnikov jo bomo s pridom uporabljali tudi geografi, zlasti še proučevalci visokih kraških planot in njihovega širšega sosedstva. Prav bo prišla tudi šolnikom pri prikazu lokalno geografskih značilnosti. Želimo, da bi tej karti prav kmalu sledile še druge, tudi za tista področja Slovenije, ki so že vegetacijsko skartirana. F. Lovrenčak Lojze Marinček, Predalpski gozd bukve in velike mrtve koprive v Sloveniji, SAZU, razred IV, Razprave XXIII/2, str. 61-96, Ljubljana, 1981. Dolgoletni proučevalec bukovih gozdov v Sloveniji, Lojze Marinček, nam v tej študiji predstavlja novo klimatogeno gozdno asociacijo v predalpskem svetu. Predalpski svet je oznaka za eno od šestih fitogeografskih območij, na katero je M. Wraber razdelil Slovenijo. To območje zajema predalpska hribovja, od Cerkljanskega na zahodu do Posavskega na vzhodu. Ta hribovja, zelo pestra po kamninski sestavi, prsteh, vodnih razmerah itd., porašča od klimatogenih gozdnih združb v nižjih nadmorskih višinah gozd belega gabra, višje pa se razširjajo bukovi gozdovi. V njih je bila o-pisana nova združba bukve in velike mrtve koprive (Lamium orvalae-Fa-getum praealpinum ass. nova). Imenovana združba porašča večinoma osojna pobočja iz dolomitizira-nega apnenca. Tako je bolj razširjena v Posavskem hribovju, zlasti v severnem krilu litijske in v trojanski antiklinali. V zahodnem delu predalpskega hribovja, kjer je manj karbonatnih kamnin, se pojavlja ta bukov gozd le raztreseno. Karta razširjenosti te združbe kaže, da sega tudi izven predalpskega območja v dinarski svet. Dokajšnja pestrost prirodnih dejavnikov v predalpskem svetu se odraža tudi v sestavi te združbe, ki jo je avtor razčlenil na pet subasociacij in dve varianti. Tipična oblika gozda bukve in velike mrtve koprive (La- mium orvalae-Faegetum paraealpinum typicum subas. nova) raste po do-gnanjih avtorja po vsem predalpskem svetu, zlasti na osojnih pobočjih v višinah od 600—900 m. Uspeva na plitvih do srednje globokih rjavih po-karbonatnih prsteh, ki se prepletajo z rendzinami. Od ostalih subasociacij floristično in ekološko najbolje predstavlja predalpske gozdove spodnje montanske (gorske) stopnje gozd bukve in velike mrtve koprive s petero-listno mlajo (Lamium orvalae-Fagetum praealpinum dentarietosum pen-taphyllae). Strnjeno porašča zlasti zahodne dele predalpskega sveta. V zaključnem poglavju avtor poglobljeno primerja rezultate svojega dela z dognanji drugih proučevalcev bukovih gozdov v spodnjem gorskem pasu v Sloveniji (M. Wrabra, Tomažiča, Koširja) in izven nje (Horvata, Borhidija itd.). Iz teh primerjav povzema spoznanje, da gozd bukve in velike mrtve koprive spada med mezofilne in nevtrofilno-bazifilne bukove gozdove, ki poraščajo nadmorske višine od 600—900 m v Srednji in Južni Evropi. Podrobnejše proučitve gozdne vegetacije, kot je ta, predstavljajo pomemben prispevek k poznavanju prirodnogeografskih dejavnikov, zlasti ker z objavo postanejo dostopne širšemu krogu bralcev. Boljše poznavanje bukovih gozdov v predalpskem svetu vodi k boljšemu poznavanju hribovij, ki se nahajajo med alpskim svetom z njim lastnimi bukovimi gozdovi, in dinarskim svetom, kjer uspevajo zopet druge bukove združbe. F. Lovrenčak Kartografski pripomočki Scholar Lazarus, Die älteste Detailkarte Ungarns, 1528, Kartogräfiai Val-lalat, Budapest, 1982. Najstarejši zemljevid, ki obsega celotno Madžarsko, je izdelal Scholar Lazarus, Madžar po poreklu. Iz strateških razlogov je bil zemljevid izdelan že okoli leta 1514, pred vpadom Turkov na Madžarsko. Po Lazarusovi smrti (1526?) je ta unikatno ročno narisani zemljevid dopolnil njegov prijatelj Georg Tannstetter, profesor, znani humanist in zgodovinar na dunajskem cesarskem dvoru. Dopolnitev je bila izvršena zlasti v grafični označitvi prodora Turkov proti Dunaju v osrednjem delu zemljevida ob Donavi, ob kateri so zasedli tedaj ozemlje vse tja do znanega mesta Raaba (Györa). Vsebino zemljevida je nato prenesel Peter Apianus na lesorez, ki je bil narejen leta 1528. Istega leta je bil v Ingol-stadtu zemljevid tudi natisnjen. Precej časa je prevladovalo prepričanje, da je original zemljevida izgubljen, medtem ko so njegovo odtisnjeno kopijo poznali iz leta 1553. Končno so našli leta 1896 v nekem antikvariatu tudi original. Po kvaliteti sedanje kopije lahko sodimo, da je original izvrstno ohranjen. Na tej kopiji je zapisano, da po opremi in grafični natančnosti Lazarusov zemljevid znatno presega vse tedanje zemljevide. V izredno bogati vsebini so* zelo podrobno narisani zlasti naseljeni kraji (mesta, vasi in gradovi), ki jih je avtor grafično označeval (lociral) tudi že na osnovi meritev. Za merjenje razdalj je uporabil nemško miljo, ki znaša 7500 metrov (okoli 1/15 akva-torske stopinje). Lazarus je oblikoval mesta, vasi in gradove tudi po njihovi zunanji obliki, pri čemer se je izkazal za izvrstnega opazovalca. Krajem je dodal kroge, velikosti 1,2 mm, ki označujejo njihovo dejansko središče. V spodnjo stranico zemljevida je vdelal grafično merilo, ki je razdeljeno na cele in 1/4 nemške milje. S pomočjo navedenih krogov in grafičnega merila se da s šestilom zelo hitro in enostavno odčitati iskane razdalje med naseljenimi kraji na zemljevidu. Reka Donava deli vsebino na zemljevidu skoraj na dva enaka dela, pri čemer se kraji zgoraj od nje označujejo s polnočjo, spodaj pa z opoldnem, medtem ko poteka pravi sever pod kotom 45" proti vzhodu. Z ozirom na omenjeno vsebinsko postavitev poteka Donava skoraj v sredini zemljevida, od zahoda proti vzhodu, Sava pa od spodnjega levega roba proti severovzhodu. Poleg mest, vasi in gradov prikazuje zemljevid dokaj podrobno in objektivno tudi rečno omrežje, medtem ko so hribovja in gore risani v perspektivi, v obliki gričev, zaradi česar ne dajo dovolj stvarne podobe. Zemljevid zelo lepo dopolnjuje bogati tekst v gotici, ki pojasnjuje vsebino v nemškem in latinskem jeziku. Treba je zapisati, da je na tem zemljevidu upodobljen tudi precejšen del današnje Jugoslavije (do Maribora, Šibenika in Beograda). Kot na Madžarskem so tudi na tem območju zemljevida podatki upodobljeni z enako relativno gostoto. In po tem kriteriju se kaže tudi velika (zgodovinska) vrednost zemljevida. Marko žerovnik Novi stenski karti Slovenije — Slovenija 1 : 150.000. Priredila in izdelala Ivan Selan in mag. Marko Žerovnik, sodeloval Dušan Logar, Inštitut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, izdala in založila Državna založba Slovenije, tiskala tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani, 1982, format karte 128 x 184 cm. — Socialistična republika Slovenija 1 : 175.000. Izdelal Geodetski zavod SRS Ljubljana, Kartografski oddelek, 1982, založila Dopisna delavska univerza, tisk Mladinska knjiga Ljubljana, TOZD Tiskarna, format karte 110 x 158 cm. Prva karta je v osnovi že dobro znana Selanova karta, ki jo je po njegovi smrti noveliral in dokončal Marko Žerovnik v pomembnem sodelovanju z Dušanom Logarjem in Vladimirjem Klemenčičem; Klemenčič je sodeloval pri dvojezičnih krajevnih imenih na avstrijskem Koroškem. Osnova za izdelavo oziroma dopolnitev te karte je bila Selanova karta Slovenije v merilu 1 : 150.000, ki sta jo priredila Valter Bohinec in France Planina. V štirinajstih letih od prejšnje (1968) do te nove izdaje se je v Sloveniji marsikaj spremenilo (avtoceste, akumulacijska jezera, naravni parki, itd.). Osnovna stara karta je v marsičem popravljena in dopolnjena. Dodanih je vrsta povsem novih informacij, kot so npr. najpomembnejša arheološka najdišča, pomembnejši spomeniški objekti, knjižnice in podobno. Naj večja odlika karte pa je nedvomno v korektno izvedeni pisa- vi imen po novejših načelih pisave geografskih imen, in to zlasti na dvojezičnih območjih v Sloveniji in izven nje. V to nehvaležno in zelo zahtevno delo je vložil mnogo truda Dušan Logar, ki je uporabil tudi vse razpoložljive vire ter se v dvomljivih primerih posvetoval z mnogimi posamezniki. Prav v tem in ob drugih, na kratko orisanih dopolnitvah je največja vrednost nove karte. V razumljivi težnji sestavljalcev karte po čim večji popolnosti in velikemu številu informacij, ki jih karta vsebuje, je nekoliko v ozadju njena preglednost. Generalizacija in selekcija informacij v kartografiji je brez dvoma eno najbolj težavnih in zahtevnih opravil pri sestavljanju take splošne, ter različnim uporabnikom namenjene geografske karte. Če naj bo ta karta v prvi vrsti stenska in šolska karta, torej karta namenjena temu, da visi na steni in jo gledalec opazuje z razdalje dveh ali več metrov, je dejstvo, da se bogastvo informacij ali vsaj večina od njih izgubi, ter se nam v polni luči pokaže šele, ko se karti približamo. V želji po izdelavi univerzalno uporabne karte Slovenije, ko še precej let po vojni za Slovenijo ni bilo na voljo podrobnejših kart, na primer v merilu 1 : 50.000, ali le-te niso bile dostopne najširši javnosti, je razumljivo, da je nastala ta karta, ki je po zasnovi hibrid med pregledno stensko in podrobnejšo karto. Nova karta se po zasnovi ne razlikuje bistveno od starejše izdaje. Očitamo pa ji lahko, da v bistvu ni ne prava stenska in ne dovolj natančna podrobnejša karta. Z ozirom na vse to bi bila ob manjših popravkih, dopolnitvah in pomanjša- vi v merilu od 200.000 do 300.000 po svoji zasnovi dokaj dobra in popolna splošna turistično informativna karta Slovenije. Ne glede na to, morda prehudo kritično pripombo pa je dejstvo, da je doslej opravila pomembno poslanstvo med Slovenci in je še vedno najboljši tovrsten kartografski izdelek pri nas. Njena poglavitna odlika je, da je za predstavitev reliefa uporabljena klasična hipsografska metoda, dopolnjena z obarvanimi višinskimi pasovi in senčenjem, ki je osvetljeno z juga, s čimer so deloma ponazorjena tudi prosojna oziroma osojna pobočja. Žerovnik je v tej izdaji dodatno osenčil in poudaril višine nad 2000 metrov ter s tem omilil v starejši izdaji izstopajoče bele površine v gorskem svetu. Študije o hribovskih kmetijah opozarjajo na to, da bi v bodoče kazalo to karto dopolniti z gradacijo višinske barvne lestvice v rjavi barvi za območje od 600 do 1000 metrov nadmorske višine, ker bi tako prišel bolj do veljave izrazito hribovski svet. Nadalje kaže razmisliti tudi o tem, da bi zgornji višinski pas z belo barvo nad 2000 m znižali na 1800 metrov, ker bi se tako bolj približali zgornji gozdni meji. Prav tako bi z dodatno gradacijo v barvi 10 in 20 metrske izobate prišli bolj do izraza nekateri elementi podvodnega reliefa. Taka prerazporeditev višinskih barvnih pasov bi bila manj mehanična in bolj prilagojena geografski stvarnosti. Kot dediščina prejšnje, starejše izdaje je v tej karti še vedno uporabljena ročno izpisana tipografija, in v bodoče bi kazalo uporabiti modernejše ter zlasti enostavnejše oblike črk, kar bi močno prispevalo k večji preglednosti in eksakt-nejšemu videzu karte, iz katere še vedno veje nekoliko »baročni« nadih polpretekle dobe. Kot stenski karti, ki je poleg ostalim uporabnikom v prvi vrsti namenjena šoli, ji lahko zamerimo, da ne istopajo dovolj napisi najpomembnejših geografskih enot, kot so na primer Julijske Alpe, Kras, Pohorje, itd. Na žalost je prišlo pri tiskanju do nekoliko različnih odtisov posameznih štirih listov, ki karto sestavljajo, kar je poglavitna pomanjkljivost, ki pa jo lahko pripišemo tiskarni in ne avtorjem karte. Druga, karta Geodetskega zavoda v merilu 1 : 175.000, je za razliko od prve sestavljena iz dveh listov, zahodnega in vzhodnega dela Slovenije Sama tehnološka omejitev največjega možnega formata tiskanja posameznega dela karte je narekovala tudi merilo karte, ki je nekoliko neobičajno. Ta karta je v bistvu tehnična povečava ročne pregledne karte Slovenije v merilu 1 : 500.000, z nekaterimi manjšimi popravki in dopolnitvami, ki so se pokazale na prvotno izdelani manjši karti. Nekoliko so med obema kartama spremenjeni tudi posamezni barvni odtenki. Po sami tehniki izdelave je to enostavnejša in po vsebini ter številu informacij znatno skromnejša karta in se v tem mnogo bolj kot prva približuje elementom prave stenske karte. Relief je na njej predstavljen izključno s senčenjem, ki je za naše razmere presenetljivo dobro izdelano in daje, zlasti če karto opazujemo od daleč, dokaj dobro in verno predstavo o razgibanosti Slovenije. Ravnine so prikazane v zelenkastem odtenku, ki pa je enak za Ljubljansko kotlino, obmorski svet ali dele panonskega obrobja. Ker na tej karti ni, poleg senčenja, tudi višinske barvne lestvice, niso vidne pomembne višinske razlike med uravnavami. Nadalje so v mnogih primerih vprašljive tudi omejitve med razgibanim in ravninskim svetom. Ponekod v hribovitem svetu tudi niso dovolj izrazita nekatera slemena ali hrbti, ki ločijo med seboj posamezne doline. Poleg senčenja in obarvanih višinskih pasov se v zadnjem času precej uporablja še druga metoda, in sicer, da so različni klimatsko vegetacijski tipi dodatno nakazani z ustreznimi barvnimi odtenki. Tega pa avtorji karte tehnično, zaradi razmeroma podrobnega merila, niso mogli napraviti, ker pride tak način upodabljanja zemeljskega površja izrazito do izraza šele pri prikazovanju kontinentov. Zato bi morda le bilo smotrno, če bi tej karti v bodoče dodali v različnih barvnih odtenkih posamezne značilnejše višinske pasove. Nadalje lahko prav tako kot prvi karti, navkljub manjšemu številu napisov, zamerimo, da na njej niso dovolj poudarjena nekatera imena večjih regij, ki so ponekod tudi nepravilno ali nerodno postavljena. Karti se pozna, da v njeni zasnovi niso sodelovali geografi. Tu pa tam so tudi netočnosti v pisavi geografskih imen. V naslednji izdaji bi lahko to pomanjkljivost v marsičem popravili. Sodim, da je to karta, ki je v prvi vrsti namenjena osnovni šoli ter spo- znavanju s temeljnimi geografskimi značilnostmi Slovenije, torej karta, ki ne bi bila preobremenjena z informacijami, ki pa bi prav zato morala toliko bolj smelo in odločno poudarjati najpomembnejša fizično in družbe-nogeografska dejstva. Zakaj na primer ne bi bila, sicer ustrezno prikazana in generalizirana, prometna mreža poudarjena v enotnem močneje istopa-jočem odtenku, tako kot instruktivno izstopajo glavne reke (Sava, Drava in morda za spoznanje premalo poudarjeni Mura in Soča). Za razliko od prve karte so naselja predstavljena s poenostavljenim fizičnim obsegom selišč, in število prebivalstva v naseljih z gradacijo tipografije, ki je nekoliko preveč podobna med posameznimi razredi in je zaradi povečave karte nekoliko preveč razprto postavljena. Ob vsem tem pa se moramo zavedati, da so imeli sestavljalci te karte pred seboj drugačen cilj, kot ob prvi karti, in sicer, kako na čim bolj enostaven in lažje razumljiv način upodobiti Slovenijo. To je prav tako kot pri prvi karti težka naloga, ki je tesno povezana s problemom generalizacije, ki se, na žalost, zaradi samega tehnološkega procesa v kartografiji pokaže v polni luči mnogokrat šele pri končnem izdelku. Ne glede na vse to pa ne gre zanemariti dejstva, da je ta karta povečava karte v merilu 1 : 500.000, ki naj bi jo učenec v klopi imel za istovetno oni, ki visi na steni pred njim. Pred nami sta torej dve novi stenski karti Slovenije, prva novelirana in popravljena izdaja stare, vsem dobro znane Selanove karte, in povsem nova karta Slovenije, pred katero je, vsaj tako je videti, še dolga življenjska pot v najrazličnejših izvedbah. Milan Orožen Adamič Iz ostale jugoslovanske geografske književnosti Veljko Rogič, Regionalna geografija Jugoslavije, knjiga 1, Šolska knjiga, Zagreb 1982, 219 strani. Med univerzitetnimi priročniki in drugimi regionalnogeografskimi prikazi Jugoslavije je Rogičeva Ttegionalna geografija Jugoslavije novost, posebnost, osvežitev in kvalitetna pridobitev. Avtor v uvodu pojasni, da je v knjigi prvi del vsebine predavanj iz regionalne geografije Jugoslavije na Geografskem zavodu PMF v Zagrebu, iz česar sledi, da bo tej knjigi sledil še prikaz regionalnogeografske strukture jugoslovanskega prostora. Rogičeva Regionalna geografija Jugoslavije se povsem razlikuje od dosedanjih tovrstnih del, še zlasti tudi po svojem modernem in nekonvencionalnem podajanju. Vsebine so dosledno prikazane razvojno in funkcionalno s poudarkom na vzročnem povezovanju dejavnikov, ki so oblikovali prostor SFR Jugoslavije od predzgodovinskega obdobja do danes. S tem pa je že tudi povedano, da gre pravzaprav za zelo posrečen zgodovinsko-prostorski prikaz razvoja, ki ga avtor predava študentom pod naslovom »Zgodovinska geografija Jugoslavije«. Tudi prvo poglavje, ki je sicer namenjeno kratkemu preglednemu funkcijskemu prikazovanju naravnih elementov, o katerem avtor sam pravi, da služi samo boljšemu razumevanju kasneje obravnavanih prostorskih procesov v posameznih obdobjih, je pisano v stilu ostalih poglavij. Ta nosijo pod skupnim naslovom Osnove zgodovinsko-geografskega razvoja naslednje značilne podnaslove: Predzgodovinsko obdobje, Srednjeveško obdobje, Zgodovinsko-geografske osnove vpliva Osmanskega cesarstva do prve polovice 18. stoletja. Pogoji razvoja in prelomni pomen oblikovanja dominantne podonavsko-srednjejadranske usmeritve jugoslovanskega prostora, Obdobje razvoja dezintegriranega železniškega omrežja do konca prve svetovne vojne — naša industrijska revolucija. Osnove zgodovinske geografije nove meščanske monarhije, Revolucionarno obdobje Jugoslavije. Naslovi poglavij nakazujejo tudi njihovo dokaj močno vsebinsko usmeritev, ki je opredeljena z enim ali večimi prostorsko relevantnimi dejavniki v posameznih obdobjih. Med njimi izstopajo ob čisto prostorsko o-predeljenih zgodovinskih dejavnikih v prvi vrsti prometne smeri in pro- metnice kot nosilci in usmerjevalci razvoja in vplivov posameznih družbenoekonomskih dejavnikov v jugoslovanskem prostoru v celoti in v njegovih posameznih velikih območjih. Ob prometu močno izstopa še problematika naselij in zlasti z vplivnimi območji povezan razvoj centralnih naselij. Zadnji dve poglavji o predvojni in povojni Jugoslaviji vključujeta v večjem obsegu tudi že nekatere elemente ekonomskega razvoja in še zlasti prebivalstva, za katerega je prikazana že tudi vrsta podatkov. Zadnje poglavje o povojnem obdobju je v tako skromnem obsegu verjetno dodano z namenom celostnega prikaza geografskega razvoja našega prostora. Obširneje in kompleksneje bo povojna dinamika prostorskih sprememb predmet naslednje knjige. Tekst dopolnjujejo posrečeno izbrani grafični prikazi, ki jih večinoma prvič zasledimo v regionalnogeografskih prikazih Jugoslavije, tako da je tovrstno ze kronično ponavljanje v tem delu minimalno. Vsebino odlikuje širok regionalni pristop, ki je vsekakor posledica izvrstnega avtorjevega poznavanja zgodovinskih dogajanj, kar mu je verjetno tudi predmet ožjega zanimanja. Zaradi tega izstopa v jedru obravnave tudi ob predstavitvi manjših enot celoten jugoslovanski prostor, in to v širši regionalni povezavi. Ob koncu je treba poudariti, da je sam nekonvencionalni način predstavitve problematike knjigi močno v prid. Na prvi pogled sicer kaže na manjšo preglednost, ob čitanju knjige pa se ta občutek povsem izgubi. Zato pomeni Rogičeva Regionalna geografija Jugoslavije tehten, vsebinsko in konceptualno zelo koristen prispevek k tej tematiki, in je tudi izvrstno dopolnilo k širšemu in kompleksnejšemu razumevanju vseh prostorskih sprememb pri nas. Mirko Pak Dr. Branislav Bukurov, Sintetička razmatranja geomorfoloških problema na teritoriji Vojvodine, Vojvodanska akademija nauka i umetnosti, Akademska beseda 5, Novi Sad, 1982. Knjižica je iz zbirke Akademska beseda, obsega 93 strani in skico »Geomorfološka karta Vojvodine.« V uvodni besedi nam na treh straneh predsednik Vojvodinske akademije predstavi življenje in delo dr. B. Bukurova, za katero je leta 1976 prejel nagrado AVNOJ. V razpravi (30 strani) je dr. B. Bukurov na poljuden način orisal razvoj in starost reliefa v Vojvodini. Ozemlje pokrajine je razdelil na 6 geomorfoloških enot (skica). Za oblikovanje reliefa so bili pomembni predvsem tektonika, abrazija, delovanje vetra in rek. Ko obravnava starost oblik, nas avtor seznani s kamninsko sestavo osamelcev, na katerih so ohranjeni ostanki predkvartarnega površja. Ostalo površje je dobilo današnje oblike v mlajšem pleistocenu. V stadialih je veter odlagal plasti, ki sestavljajo puhlične platoje. Vrhnja plast puhlice v platojih in puhlični terasi je iz stadiala W3. Holocenske ravnice so nastale z izmenjavo erozije in akumulacije — z odnašanjem puhlične terase. Zadnji del knjige »Bibliografija del akademika Branislava Bukurova« obsega na 47 straneh dve poglavji: popis del (tiskanih in rokopisov) in vsebinski pregled pomembnejših del. Marjan Bat Iz inozemske geografske in sorodne književnosti Aldo Madotto, La val Resia ed i suoi abitanti (Dolina Rezije in njeni prebivalci), 159 s., črno bele fotografije, Tiskarna Loffset-Mariano del Friuli, 1982. Alda Madotta monografija o Reziji ni geografsko delo v pravem smislu besede. Ker ne navaja sproti virov, ga ne moremo šteti med prave znanstvene knjige. Vendar je tudi za geografe zelo zanimivo in to iz več ozirov. To je enovit prikaz človeka in narave, kot ga je sposoben dati morebiti le še človek, ki ni specializiran v kako znanstveno stroko. Prav zato dobimo iz Madottijeve knjige predstavo o morebiti najbolj homogeni mikroregiji slovenskega etničnega ozemlja. To homogenost je skrhala šele povojna doba, ko je tudi Rezijane nehala preživljati samo domača zemlja. Reaija je bila deležna že številnih strokovnih objav. Večina je bila etnoloških, saj slovi ta dolina onstran Kanina za evropsko zakladnico narodopisnega gradiva. Aldo Madotto skuša to tolmačiti z zgodovino, ki ji namenja polovico knjige. Po zaslugi ohranjenega arhiva benediktinskega samostana v Mužacu (Moggio), ki mu je pripadala dolina, vemo presenetljivo mnogo o njeni zgodovini od prve omembe slovenske naselitve v 7. stol. in od 11. stoletja, ko so semkaj kolonizirali Korošce. V letih 1084— 1250 so že znana vsa rezijanska naselja. »Etnografski vrt« bi avtor lahko pojasnil tudi z geomorfološkim dogajanjem kasnoglacialne dobe: potok Barman je zaradi pobočnega ledenika pod Muzci s prodom zajezil takrat že kopno dolino in reko, da je naložila širše prodne terase-podlago za razmeroma gosto naseljenost. Njo nista doživeli ostali dve ozki dolini v Zahodnih Julijcih, Reklanica in Dogna (Dunja). Za tem jezom je v Reziji ostala ozka dolina do izliva v Belo. In v tem ozkem delu je obtičala vse do 1. 1837 vozna cesta, ki je povezovala gosto naseljeno Rezijo s furlanskimi kraji. Osredje je bilo tedaj dokaj prometno izolirano, tako od Furlanov oz. Italijanov kot tudi z gorami od ostalega slovenskega ozemlja onstran Kanina. Oblast je predstavljal le gestald, večino zadev pa so reševali gospodarji na zborih pod lipami v petih rezijanskih občinah, ki so jim načelova- li domači župani. Ob skopih naravnih možnostih visokogorske doline, ki nudi pogoje predvsem za pašništvo, raste prebivalstvo (1. 1240 okoli 200, 1. 1400 okoli 1600-obe številki sta oceni — 1. 1841: 2767, 1. 1911: 4671) vse do prve svetovne vojne, ko večina družin zbeži pred Avstrijci v Italijo. Nato se začne hitro razseljevanje: 1. 1931 3114, 1. 1951 : 3350, 1. 1961 : 2830. Potres 1976 razruši s stavbami vred tudi agrarno družbo. Število dolincev upade do 1. 1981 na 1349, od več kot tisoč glav živine, ki jo je našel popis 1951, je ostalo le dobrih sto, od 2500 gospodinjstev v tem stoletju nekaj sto. Ko se je dolina prometno odprla v svet, se pospeši rezijansko zdomarstvo. Tudi v nekaterih slovenskih krajih smo imeli v preteklosti rezijanske prodajalce sadja, široka okolica pa pozna Rezijane kot krošnjarje, brusače, gorske vodnike, Italijani med obema vojnama kot prodajalce jagod in malin. Po drugi svetovni vojni se izseljenski val usmeri v ameriške in evropske države. Zdaj iščejo moški in ženske sezonsko in stalno delo v furlanskih oz. italijanskih mestih in tovarnah, čeprav so se življenjske razmere izboljšale. O tem priča povprečno življenje dolinca: 1872 33 let, 1900 28 let, 1920 38 let, 1950 59 let in 1981 73 let. Aldo Madotto zavrača mnenje, da bi bili Rezijani po naravi nomadi. K sezonskemu in trajnemu izseljevanju so jih silili skopi pogoji za gospodarjenje, ki so v knjigi dobro opisani. Še več kot o preteklih oblikah gospodarjenja je v knjigi govora o narodnih običajih, povestih, bajkah, pripovedkah in drugem ljudskem izročilu, o katerem slovi Rezija. Domačin Aldo Madotto opisuje svojo rodno dolino v italijanščini. Toda prostodušno priznava, da je 75% rezijanskih besed slovenskega porekla, da je slovenska večina toponimov, ki nas geografe, kar jih knjiga omenja, posebej zanimajo, da so imena rastlin slovenska in da govori 95 c/0 družin rezijansko. Nič ne skriva slovenskega porekla Rezijanov, in nekatera usodna leta iz polpretekle dobe, kot so prva in druga svetovna vojna ter potres 1976, opisuje s precejšnjo mero strpnosti in objektivnosti. Najde tudi nekaj lepih besed o slovenskih partizanih, ki so bili v dolini 1. 1943 in 1944. Na koncu zgodovinskega pregleda ugotavlja, da so bili Rezijani vselej zvesti italijanski državi in da jih večina želi imeti ozke in prijateljske odnose s Slovenci onstran državne tneje, ki so istega porekla (s. 118). Ne poznam kake druge doline, ki bi doživela tako vsestranski opis življenja, kot ga dobimo iz Madottove knjige. I. Gams Andrew Gourie (urednik): Geomorphological Techniques. 395 strani, 8 fotografij, 112 skic, 69 diagramov in 41 tabel. George Allen & Unwin, London 1981. To je zajeten in bogato opremljen priročnik, ki ga je napisala skupina sedmih angleških geomorfologov z namenom, prikazati in ovrednotiti najnovejše tehnike geomorfološkega proučevanja. Pri tem se niso omejili zgolj na tradicionalne geomorfološke tehnike zbiranja in proučevanja podatkov o reliefu, ampak so vključili tudi številne tehnike iz sorodnih ved (hidrologija, geologija, geografija, pedologija, inženirska geologija, itd.), ki jih lahko geomorfolog koristno uporabi pri svojem delu. Knjiga je razdeljena na pet delov: Uvod, Oblika, Lastnosti materiala, Proces in Razvoj. Kot nam povedo že naslovi, so najprej predstavljene metode morfometrične analize reliefa (rečne mreže, rečnih korit in pobočij), sledijo načini proučevanja materiala, ki sodeluje v geomorfoloških procesih (ugotavljanje fizikalnih in kemičnih značilnosti ter trdnosti materiala s pomočjo rentgena, elektronskega mikroskopa, spektroskopa, pa tudi klasične metode), ugotavljanje ter merjenje geomorfoloških procesov (preperevanje, pobočni procesi, raztapljanje, procesi v rečnem koritu, ledeniški, eolski in abrazijski procesi) ter metode datiranja (radiokarbonska analiza, stabilni izotopi, dendrokronologija, lihenometrija, proučevanje šote in jezerskih sedimentov, nekdanjih obrežij, fosilnih prsti, itd.). Večina delovnih postopkov je prikazana zelo na kratko, tako da knjiga ne more služiti kot metodološki priročnik. Avtorji so jo izdelali le kot kažipot za podrobnejše seznanjanje z opisanimi postopki, pri čemer je koristna tudi obsežna bibliografija (1800 naslovov), pretežno angleška in ameriška, ki pa je nam le težko dosegljiva. Tudi zaradi tega nam nudi knjiga zelo bogat vpogled v najnovejše dogajanje na mnogih področjih vrhunskega geomorfološkega proučevanja. Karel Natek John R.G. Townshend (urednik): Terrain Analysis and Remote Sensing. 232 strani, 66 fotografij, 56 skic, 8 diagramov in 40 tabel. George Allen S Unwin, London 1981. Knjiga prikazuje najnovejše metode proučevanja zemeljskega površja s pomočjo satelitskih posnetkov. Na izbranih primerih so poskušali avtorji prikazati najnovejše metode zbiranja podatkov in analize teh posnetkov za potrebe kartiranja naravnih virov, ki so se v zadnjem desetletju uveljavile predvsem v razvitem svetu. Vsebina je razdeljena na enajst poglavij, od katerih so najzanimivejša naslednja: Analiza posnetkov in njihova interpretacija za kartiranje naravnih virov, Regionalizacija in podatki s posnetkov, Uporaba posnetkov Landsata za inventarizacijo površinskega pokrova, Metode kartiranja za napovedovanje erozije prsti, Kartiranje naravnih virov v puščavskem in polpuščavskem svetu ter v tropskih poplavnih ravnicah. V prvih poglavjih najdemo splošna razmišljanja in praktične napotke za pridobivanje 'ustreznih podatkov iz teh virov, možnosti uporabe elektronske obdelave podatkov s posnetkov ter postopke rajonizacije po različnih kriterijih. V drugem delu je prikazanih pet primerov uporabe teh metod pri praktičnem proučevanju pokritosti in izrabe tal (južna Italija), linijske erozije prsti ter ugotavljanju občutljivosti površja za erozijo (južna Italija), reliefnih oblik in odtekanja padavinske vode (Nubijske gore v Sudanu), pobočij in pobočnih procesov (Jordanija) ter morfologije dolinskega dna in izrabe tal (Tanzanija). Zelo pregledno in tekoče pisana knjiga nam prinaša obilo informacij s področja, ki je pri nas še skoraj nedotaknjeno, še zlasti pri geografskem proučevanju slovenskega ozemlja. Čeprav so satelitski posnetki najbolj koristni pri proučevanju manj poznanih pokrajin in zelo specializirane problematike, jih bomo slej ko prej začeli koristiti tudi pri nas, pri tem pa nam bo ta knjiga z bogato biliografijo prav koristna. Karel Natek T.R. Oke, Boundary Layer Climates, Methuen & Co Ltd, London 1978 (372 strani, 155 ponazoritev z grafikoni, skicami, fotografijami, 40 tabel). V knjigi obravnava avtor mikroklimo — klimo, ki se oblikuje v pri-zemni, približno 50 m debeli plasti zraka in je odraz izmenjave masnih, energetskih tokov in toda gibalne količine v njej. Knjiga je namenjena tistim, ki jih zapletene matematične formule odvračajo od študija mikrome-teoroloških razprav. Za podrobnejše seznanjanje s problematiko priporoča avtor Geigerjevo knjigo »The Climate Near the Ground«, 1965, sam pa bi priporočil še knjigo M u n n, Descriptive Micrometeorology, 1966. Res navaja Oke v svoji knjigi samo izhodiščne formule, ki so za konkretne proučitve potrebne nadaljnje izpeljave (primere takšnih izpeljav nakaže v prilogi). Na osnovi le-teh in na osnovi razlage pa si lahko bistveno olajšamo razumevanje problemov. Knjiga je razdeljena na 3 dele. 1 del »Atmospheric systems«, 2 poglavji, 66 strani, predstavlja osnovo nadaljnjemu razumevanju. V njem obravnava radiacijsko bilanco zameljskega površja (kratkovalovno sevanje sonca in tal, dolgovalovno sevanje atmosfere in tal) in osnovno energijsko bilanco tal (Rn-neto sevanje, C-gostota toka zaznavne toplote, LE-gostota toka latentne toplote, G-gostota toka toplote v tleh.) Vsota členov je enaka 0. 2. del »Natural atmospheric environments«, 4 poglavja, 135 strani, obravnava značilnosti mikroklime, ki se oblikuje nad značilnimi površinami. Od preprostejših primerov (nuščava) prehaja k bolj zapletenim (s travo porasla tla, gozd, dolina). Analizira, kako značilnosti površja vplivajo na člene energijske bilance tal. Primer puščave: Neto sevanje je dokaj majhno zaradi velikega albeda, dolgovalovnega sevanja tal in majhnega proti-sevanja atmosfere, kljub jasnemu vremenu in suhemu zraku. Kar 90 Vo energije neto sevanja se porabi za turbolentni tok zaznavne toplote, do 10 % za konduktivni tok toplote v tleh — zaradi slabe prevodnosti se segreva in ohlaja tanka plast tal —, medtem ko je tok latentne toplote zanemarljivo majhen. Poglavje 6 »Climates of animals« je za geografe manj zanimivo. 3. del obsega 3 poglavja na 105 straneh, »Man-modified atmospheric environments«. Površje, ki ga je preoblikoval človek, vpliva na spremembo členov energijske bilance in s tem na spremembo mikroklime. Spremembe so lahko načrtne ali povsem nepričakovane, zaželjene ali pa tudi ne. Človek lahko poveča ali zmanjša pogostost slane, megle, poveča ali zmanjša učinkovitost vetrov, itd. V zadnjem poglavju obravnava avtor problematiko onesnaževanja zraka v prizemni plasti (emisija, vpliv stabilnosti na razpršitev in transport, hitrost vetra). V dodatku obravnava temperaturne gradiente in stabilnost atmosfere in da nekaj praktičnih napotkov za merjenje energijskih in masnih tokov v prizemni plasti. Dobrodošla sta tudi predstavitev merilnih instrumentov in slovar nekaterih pojmov. Mikroklima je odraz atmosferskih procesov in njihovih interakcij s površjem (barva tal, razgibanost površja, poraslost). Menim, da je pomemben, a premalo upoštevan element ekološke členitve v pokrajini. Deloma je to posledica nenatančnega poznavanja, predvsem pa težav, ki so povezane z meritvami mikrometeoroloških elementov. Knjiga, ki sem jo želel predstaviti, nam olajša prehod k študiju zahtevnejših del iz mikro-klimatologije, primerna (nekatera poglavja bi pri tem izločil) pa je tudi za študij klimatogeografije, saj obravnava mehanizme, ki se vključujejo v splošno podnebno dogajanje. Marjan Bat Inozemska književnost o krasu Karst Geomorphology (uredila M.M. Sweeting). Benchmark Papers ir Geology (59, Stroudsburg, Pennsylvania, Hutchinson Ross Publishing Company, 1981, str. 427. V zbirki Benchmark Papers in Geology, ki jo urejuje znani geomorfo-log Rhodes W. Fairbridge je izšel tudi zbornik najpomembnejših kra-soslovnih del, ki so bila napisana v zadnjih devetdesetih letih. Zbornik je uredila nam dobro znana M. M. Sweetingova. ena od svetovnih avtoritet na področju krasoslovja. Po besedah urednice je namen zbornika, da vsaj nekaj najbolj znanih in temeljnih kraških študij predstavi na enem mestu. Ni dvoma, da je pri tem imela precej težav, saj ni tako lahko presojati, kaj je na tem področju originalnega in kaj apliciranega. Zavestno je pri tem izpustila vse študije o krasu v soli in sadri, o pseu-dokrasu in o paleokrasu. Skupno je v zborniku objavljenih 26 člankov, ki jih je napisalo 28 avtorjev. Nekateri avtorji so zastopani tudi z dvema ali tremi članki, kot na primer A. Bögli, J. Roglič in C. K. Brain. Vsebina zborinka je najbolje razvidna iz tematskih sklopov. Prvi ima naslov Pojem krasa in razvoj klasičnih predstav. V njem so zastopani Roglič s historičnim pregledom morfoloških konceptov o krasu, C v i j i č z delom o kraških vrtačah in Sanders, ki je v angleščino prevedel Cvijičev kra-ški erozijski ciklus ter Grundov geografski ciklus v krasu. Urednici se zdi posebno slednji prispevek pomemben za razumevanje razvoja geomor-fološke misli o krasu, češ, da je Grund poznal več kraških pokrajin in tipov krasa od Cvijiča in je predlagal enostavnejši model razvoja krasa. V naslednjem delu zbornika so zastopani raziskovalci korozijskega procesa. Najprej sta objavljena dva klasična članka A. Böglija o koroziji apnenca na golem skalnatem površju in o koroziji mešanice, nato znameniti Corbelov članek, ki je povzročil cel plaz poznejših študij in korektur nekaterih njegovih trditev. Slednjič je tu zastopan tudi I. Gams z odmevnim prispevkom o pospešeni koroziji v krasu. V tretjem delu je predstavljen članek W. M. Davisa o razvoju jam, ki ga je napisal že 80 let star. Sledita deli J. H. Bretza in D. C. Forda o speleogenezi, prvi o vadoznem in freatičnem tipu jam, drugi o novejših pogledih na razvoj jam v luči geološke zgradbe. Štirje avtorji E. de M a r -tonne, A. F. Pitty, K. Terzaghi in D. J. Burdon ter soavtor C. S a f a d i zastopajo kraško hidrologijo, pri čemer se je urednica očitno izognila nekaterim še bolj znanim avtorjem, ki so v preteklosti vodili žolčne diskusije o obstoju ali neobstoju kraške podtalnice. Zato pa je objavljen članek o enem največjih kraških izvirov Ras-el-Ain v sirski Mezopotamiji, ki je bil predmet intenzivnega raziskovanja za potrebe vodnega gospodarstva. V poglavju o pomenu odlaganja karbonatov je nekaj manj znanih prispevkov, posebno iz Južne Afrike. W. H. Monroe je predstavljen s člankom o tropski kraški topografiji, raztapljanju in odlaganju apnenca na Portoriku, trije avtorji Thompson, Schwarcz in Ford iz Me Master University razpravljajo o zvezah med kapniki in klimatskimi kolebanji, C. K. B r a i n pa v treh člankih vzporeja jamske sedimente v Trans-vaalskih dolomitnih jamah s klimatskimi kolebanji na jugu Afrike. Predzadnji, šesti del je posvečen tipom krasa. J. Roglič je tu ponovno zastopan s tipologijo Dinarskega krasa, C. A. M a 11 o t predstavlja kras v Indiani, H. Lehmann je zastopan z zgodnjim, a pozornost vzbujajočim delom o javanskem krasu, D. C. Lowry in J. N. Jennings pišeta o južnoavstralskem krasu, N. A. Gvozdeckij pa o tipih sovjetskega krasa. V sedmem in poslednjem poglavju so v zborniku ponovno objavljeni trije članki, ki naj bi predstavljali aktualna prizadevanja v krasoslovju. D. I. Smith in M. D. N e w s o n zastopata bristolsko kraško šolo s člankom o iznosu korozije in erozije v krasu Mendip Hills, P. W. William-s a je urednica predstavila z obsežnim delom o poligonalnem tropskem krasu na Novi Gvineji, kot zadnja pa se predstavi tudi sama s člankom o južnokitajskem krasu. Čeprav bi bilo mogoče z našega stališča oporekati izbiri posameznih avtorjev, je treba priznati, da je vsak tak zbornik ponatisov vendarle temeljit vpogled v jedro kraškega raziskovanja in razmišljanja. Jurij Kunaver Karsts littoraux (Obalni kras), Actes du Colloque de Perpignan 15-17 Mai 1982, Memoire no. 4, Comite National Frangais de Geographie, 96 strani, 30 ilustracij, Nimes, 1982. O mednarodnem srečanju z naslovom »Obalni kras«, ki je bilo maja 1982 v Perpignanu (Francija), sem poročal v zadnji številki Geografskega vestnika. Decembra 1982, kar je razmeroma hitro, je izšlo gradivo s tega srečanja kot ena izmed publikacij Francoskega geografskega komiteja in Francoske krasoslovne zveze. Publikacija je iz dveh delov: prvi vsebuje prispevke in diskusije, podane na kolokviju, drugi pa zapise o terenskem delu. Pri tem naj pripomnim, da je bilo terensko delo, sestavljeno iz ogledov, razlag in diskusij ob posameznem pojavu, tako časovno kot tudi vsebinsko najmanj enakovredno »referatnemu« delu kolokvija. Kot na kolokviju, so tudi tu prispevki razdeljeni na dve temi. Prva tema obsega korozijske obalne oblike, druga pa odnos med spremembami morskega nivoja in razvojem obalnega krasa. V okviru prve teme so objavljeni štirje prispevki: obalne uravnave in korozijske oblike v apnencih in njihova razporeditev po svetu (brez Sredozemlja) (R. Battistini in A. Guilcher), obalne uravnave in korozijske oblike v Sredozemlju s posebnim poudarkom na njihovi severni meji razprostranjenosti (R. Dalongeville in A. Guilcher), »Beach-rock« v Sredozemlju — posebna oblika konglomerata? (R. Dalongeville in P. Sanlaville), obalni kras jugozahodnega Madagaskarja v zvezi z recentnim spreminjanjem morskega nivoja (J. N. Salomon). Prispevki druge teme obravnavajo osnutek bibliografije o jugoslovanskem obalnem krasu (A. Kranjc), zakrasevanje v odnosu do morskega nivoja na atlantski obali Maroka (A. Weisrock), dvignjeni koralni grebeni — neotektonika in zakrasevanje na Novi Gvineji (R. M a i r e) ter potopljene kraške oblike (J. Nie o d). Posebno zanimiv je prvi del prispevkov o obalnih kraških uravnavah in drobnih obalnih korozijskih oblikah, često povezanih s procesom »bio-korozije«, saj se s tem na naši obali takorekoč nihče ne ukvarja. A bi bilo to koristno in zanimivo, saj bi bilo potrebno ugotoviti, ali tudi obalne kraške oblike opravičujejo naš posebni »dinarski kras« in »dinarski tip obale«. Poleg prispevka o jugoslovanski bibliografiji omenjajo jugoslovanski kras tudi prispevki Dalongevilla in Nicoda. Domači krasoslovci, ki so vodili terensko delo, so v drugem delu publikacije objavili glavne podatke, zanimivosti in vprašanja, s katerimi smo se ukvarjali na terenu. Tako piše H. Salvayre o paleohidrologiji pokrajine Corbieres (vzhodni Pireneji), P. Ambert o miocenski in kvartarni obalni črti v Corbieres, R. Julia B u r g u e s (iz Barcelone) pa o ekskurzi ji po pokrajini Empordä (Katalonija). Ilustracije obsegajo poleg skic in prerezov tudi precej detajlnih kart. Vsi prispevki so v francoskem jeziku, nekateri imajo tudi angleške izvlečke in skupaj navajajo 225 biliografskih enot. Andrej Kranjc Karstologia (Revue de karstologie et de speleologie physique de la Federation Frangaise de Speleologie et de 1’Association Frangaise de Karstologie), št. 1, 80 strani vel. formata, 72 fotografij in risb, 1. tromesečje 1983. Ko je prenehala izhajati revija »Annales de Speleologie«, je v francoski krasoslovni publicistiki nastala velika praznina. Po večletnem dogovarjanju med Francosko speleološko zvezo in Francoskim krasoslovnim združenjem, je letos izšla prva številka nove revije, ki so jo imenovali »Karstologia«. Strokovna vodja revije sta geografa G. Fabre in R. Maire. V svetu revije sta, poleg znanih francoskih in svetovnih krasoslovcev, tudi jugoslovanska raziskovalca krasa, J. Roglič in I. Gams. Jedro prve številke sestavlja 10 člankov, ki pokrivajo takorekoč celotni del fizičnega krasoslovja. B. Geze (Karstologija in speleologija) na kratko seznani z razvojem teh dveh prepletajočih se ved. Speleološki prispevki govore o razvoju in perspektivah speleoloških raziskovanj (C. Chabert in P. Courbon), o enem izmed večjih francoskih jamskih sklopov Diau (B. Lismonde), tretji obravnava kroženje zraka v jamah (C. Andrieux), zadnji pa predstavlja analizo kraških jam z vidika statistike in informatike (J.-J. Bl an c in R. Monteau). Geomorfologija krasa je zastopana z dvema prispevkoma: J. N i c o d piše o novejših geo-morfoloških dognanjih v sredozemskem krasu, D. Dodge pa o kvantitativni razporeditvi površinskih kraških pojavov v francoskih Causse. Nenavadno oziroma novo je razglabljanje o krasu z vidika energije, o krasu kot odprtem termodinamičnem sistemu (Y. Quinif). Bolj regionalno sta usmerjena prispevka o krasoslovnih raziskavah v Severni Ameriki (A. N. Palmer) ter o »zapostavljenem« aridnem in semiaridnem krasu (J. N. Jennings). Številko zaključujeta rubriki »srečanja« in »dokumentacija«. V eni številki seveda ni mogoče prikazati in izpolniti celotnega izdajateljskega programa, vendar pa pričujoči izbor snovi, avtorjev in jezikov (Jenningsov prispevek je v angleščini) kaže, da je revija na lepi poti, da bi res lahko postala »narodna in mednarodna revija, ki naj obravnava fizično, družbeno, regionalno, fundamentalno in aplicirano krasoslovje«, kot je zapisano v predgovoru. Omenim naj še soliden tisk in grafično opremljenost, veliko uporabno vrednost pa imajo, poleg resumeja in abstracta pri vsakem članku tudi »ključne besede« v francoščini in angleščini. Andrej Kranjc KRONIKA Jubileji Dr. Pavle Blaznik — osemdesetletnik Jubilant Pavle Blaznik se je rodil 28. junija 1903 v Škofji Loki. V domačem mestu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa v Šentvidu. Po maturi 1. 1921 se je vpisal na filozofsko fakulteto ljubljanske univerze in študiral zgodovino in zemljepis. Sredstva za preživljanje si je služil z igranjem klavirja v kavarni Emona. Bil je vzor delavnosti in vztrajnosti. Redno je študiral, v nočnih urah je igral klavir v kavarni, prosti čas je pa porabil za izlete v gore. Prekipeval je telesne moči in odločne volje. V planinstvu je bil pravi rekorder. Iz Loke na Lubnik (675 m relativne višine) in nazaj je nekoč prišel v poldrugi uri. Večkrat je preplezal severno steno Triglava, kar v tistih časih še ni bilo tako množično kot sedaj. Več let je bil popoln abstinent. L. 1926 je diplomiral za profesorja zgodovine in zemljepisa, nato je še dve leti posvetil študiju v arhivih in na terenu in je promoviral za doktorja zgodovinskih znanosti z disertacijo »Kolonizacija Selške doline«. S tem delom je postavil temelj svojemu življenjskemu delu — proučevanju družbene in gospodarske preteklosti naših krajev v fevdalni dobi. Profesorsko službo je pričel jeseni 1928 na učiteljišču v Ljubljani, pa je bil že po enem mesecu postavljen za suplenta na celjski gimnaziji. V Celju se je oženil in sta se mu rodila sin in hči. Poleg vestnega dela v šoli se je pridno posvečal zbiranju gradiva za zgodovino fevdalne preteklosti rojstnega mesta Škofje Loke. Že pred vojno je objavil več razprav o kolonizaciji loških krajev. Nemška okupacija je prekinila njegovo delo. Okupaciji se je umaknil in odšel 8. aprila 1941 v Tijesno v Dalmaciji, od koder izvira rodbina njegove žene. Nemci so zasegli njegovo stanovanje v Celju, raznesli njegovo imetje, knjižnico in vse gradivo za zgodovino Škofje Loke, ki ga je zbiral dvajset let. Zaradi brezposelnosti in pomanjkanja je konec oktobra 1941 prišel v Ljubljano in dobil slabo plačano zaposlitev kot pogodbeni profesor na I. gimnaziji. Po posredniku so mu Nemci poslali vabilo, naj bi se zaposlil kot strokovnjak za kolonizacijsko zgodovino slovenskih krajev in sodeloval z zgodovinskim inštitutom v Celovcu, kjer je imel glavno besedo znani nacistični zgodovinar Martin Wutte. Obljubljali so mu vrnitev njegove zaplenjene imovine. To ponudbo je odločno odklonil. Jeseni 1943 se je vrnil v Dalmacijo in nato odšel v partizane, ki so mu poverili delo pri NOO Tijesno, potem pa poučevanje na gimnaziji v Šibeniku. Po koncu vojne je s člani Antifašističnega veča narodne osvoboditve Hrvatske pripotoval v Zagreb in se vrnil v Ljubljano. Še v partizanski uniformi se je priključil kulturnikom v Komisiji za ugotavljanje vojne škode na kulturno-zgodovin-skih predmetih. Prevzel je gorenjski teren in potoval s kolesom, ker je bila železniška proga na več krajih podrta. Toda že po dveh mesecih so ga poslali v Celje, kjer naj bi opravljal podobno delo, brž nato pa je bil postavljen za vršilca dolžnosti ravnatelja na gimnaziji. Čez nekaj let je dobil dopust, da je šel s podporo škofjeloške občine znova zbirat gradivo o zgodovini Loke po arhivih v Münchnu. Po povratku je sprejel delo v inštitutu ekonomske fakultete v Ljubljani, kjer je delal od 1950 do 1955. Nato je prišel v Državni arhiv Slovenije, konec 1957. leta pa v zgodovinski inštitut SAZU, kjer je bil zaposlen z vodstvom del in urejanjem gospodarske in družbene zgodovine Slovenije. Za pokojnim profesorjem Milkom Kosom je prevzel tudi delo o urbarjih Štajerske. Kot znanstveni svetnik SAZU je stopil konec decembra 1982 v pokoj po 59 letih službovanja. Vendar mu je še ostalo, da dokonča knjigo o štajerskih urbarjih. Pri znanstvenem delu je Blaznik vsa leta dajal prednost proučevanju zgodovine, predvsem zgodovini naseljevanja domačih krajev na osnovi arhivskih virov. Njegova bibliografija obsega 106 naslovov razprav, študij in zapisov znanstvene in poljudno znanstvene vsebine. Predvsem je proučil preteklost rojstne Škofje Loke in krajev nekdanjega freisinškega gospostva. Njegovo glavno delo — knjiga »Škofja Loka in loško gospostvo« je izšlo za tisočletnico Loke. Iz miinchenskih arhivov je prinesel okoli štiri tisoč nii-kroposnetkov arhivalij, ki jih je uporabil pri svojem proučevanju in jih zdaj hrani Loški arhiv. Kot knjiga je izšla tudi razprava o urbarjih freisin-ške škofije. Sicer so pa njegovi spisi raztreseni po Loških razgledih, v Časopisu za zgodovino in narodopisje, Zgodovinskem časopisu, v Jugoslovenskem nistorijskem časopisu, v publikacijah SAZU, Kroniki, Arhivistu, Glasilu Mestnega arhiva ljubljanskega, v Geografskem vestniku, v nekaterih zbornikih, Jugoslovanski enciklopediji, Slavistični reviji, Glasu in Mohorjevem koledarju. V Miinchnu je 1. 1968 izšla njegova knjižica »Das Hochstift Freising und die Kolonisation der Herrschaft Lack im Mittelalter«. Večje število gesel je priobčil v Lexiconu latinitatis medii aevi Jugoslaviae. Je član ožje redakcije in eden glavnih sodelavcev pomembne publikacije Zgodovinskega inštituta Milka Kosa SAZU: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev — zgodovina agrarnih panog, 1. in 2. zvezek. Znaten prispevek znanosti so njegova predavanja na kongresih zgodovinarjev, arhivarjev in folkloristov (Ptuj 1940, Laško 1950, Beograd 1954, Piran 1955, Zagreb 1958, Bled 1959, Novo mesto 1965, Škofja Loka 1972, Donja Stubica 1974). Večkrat je predaval tudi članom Muzejskega društva v Škofji Loki na muzejskih večerih in občnih zborih, tujim obiskovalcem, n. pr. članom Muzejskega društva iz Freisinga (1981) in študentom in profesorjem zgodovine iz Tübingena ob njihovem prihodu v Loko. Na povabilo interesentov iz Miinchna je imel predavanje o freisinškem gospostvu tudi v Miinchnu. Tako je povezal potomce nekdanjih loških podanikov z rojaki nekdanjih fevdalcev. Dolga leta Blaznikovega življenja so povezana z Loškim muzejem. Bil je med ustanovitelji Muzejskega društva v Škofji Loki in od začetka 1936 do 1. 1974 —• torej 38 let — predsednik njegovega upravnega odbora. Pri zborniku Loški razgledi, ki šteje že trideset letnikov, je ves čas aktivni član uredništva in najbolj redni sodelavec, saj ni letnika brez njegovega prispevka. V letih 1955 do 1974 je sodeloval tudi v uredništvu Kronike in bil od 1967 do 1971 njen glavni urednik. Leta 1945 je vlada Blaznika poslala v Avstrijo zaradi repatriacije kul-turno-zgodovinskih predmetov, ki so jih okupatorji odnesli iz naših krajev. Komisija je imela težko delo, ker ji Avstrijci niso šli na roko. Vendar je dosegla že nekaj uspehov. Tako je n. pr. 1. 1949 prišlo iz Gradca nazaj v Maribor okoli 45.000 knjig. V letih 1959 in 1960 je bil Blaznik ponovno v Avstriji kot član zvezne komisije za izvedbo restitucije. L. 1961 se je udeležil zadevnih pogajanj na Dunaju v zvezi z restitucijo in izvedbo arhivske konvencije iz 1. 1923, po kateri bi morala Avstrija izročiti tudi ves arhivski material, ki je nastal na našem ozemlju in je na ta ali oni način prišel tja. Te naloge in ta pota je Blaznik opravil vse do sedaj. Čeprav je Blaznik izrazit zgodovinar in so skoraj vse njegove razprave zgodovinske vsebine, ga vendar tudi naše Geografsko društvo upravičeno šteje med svoje častne člane. Bil je med ustanovitelji društva 1. 1922 in blagajnik v društvenem odboru 1. 1925. V Geografskem vestniku je objavil tri svoje prispevke: Bitenj 1. 1924, Posestne razmere v Selški dolini 1. 1934 in Odkod priimek Tavčar? 1. 1934. Tudi v svojih zgodovinskih razpravah, v katerih piše o posestnih razmerah in zemljiški razdelitvi, in v vseh svojih razpravah o gospodarstvu, posega na geografsko področje in daje geografom osnovo za prikaz razvoja gospodarskih panog. V vseh letih, ko je bil profesor na gimnaziji, je poleg zgodovine poučeval tudi zemljepis in z resnim delom širil dijakom tudi geografsko obzorje. Zato se tudi geografi pridružujemo čestitkam ob njegovi 80-letnici in mu želimo še mnogo let zdravja in moči, da bo še nadaljeval svoje delo na področju zgodovine, arhivarstva, muzejstva pa tudi .geografije. France Planina Ob sedemdesetletnici dr. Danila Furlana Rodil se je 20. marca 1913 v Trstu, od koder je po prvi svetovni vojni z družino vred pribežal v Ljubljano. Tu je končal srednjo šolo in filozofsko fakulteto, kjer je 1. 1937 diplomiral iz zemljepisa in zgodovine. Po čakanju, ki je bilo takrat v navadi, si je 1. 1940 izboril mesto profesorja na meščanski šoli v Dolnji Lendavi. Kaj kmalu ga je doletela druga svetovna vojna in spet je pribežal v Ljubljano, k staršem. Med okupacijo se je pretolkel z raznimi priložnostnimi deli. Po osvoboditvi je spet prišel do pedagoškega dela, in sicer na srednji gospodarski šoli v Mariboru. Prelomnico pomeni leto 1950, ko se je zaposlil v takratni Upravi hidrometeorološke službe. Napravil je izpit iz meteorologije, 1. 1955 je postal šef klimatološke službe in je kot tak vodil mrežo opazovalnih postaj, bil je vmes upravnik observatorija, postal je svetnik in ob upokojitvi 1. 1970 je imel naziv svetovalec zavodovega predstojnika za raziskave. Danilo Furlan je pričel z raziskovanjem še kot srednješolski profesor v Mariboru, ko je v Geografskem vestniku 1948—1949 objavil svojo fitogeografsko študijo o gozdni meji na Pohorju. Pravo raziskovalno de- lo pa se je pričelo pri ZHMS v Ljubljani. Njegov opus klimatskih in meteoroloških objav in elaboratov je doslej presegel številko stopetdeset del. Ta po svoje osvetlujejo nek stavek, ki sem ga našel v personalni mapi pri HMZ: »Tov. Furlan je zelo aktiven, iniciativen, ambiciozen in ploden«. Zato ni pisal svojih elaboratov samo za predale pisalniške mize, kot se je in se pri nas žal še dogaja, temveč je ugotovitve dopolnjeval in izboliševal ter jih objavljal. Največ objav je v zavodovih publikacijah, zlasti letnih poročilih HMZ, ki jih je urejal in s katerimi si je prizadeval razširjati vremeno-slovno in klimatološko znanje. Izboljšane verzije pa je navadno objavil še v Razpravah Društva meteorologov Slovenije ali (in) v geografski periodiki. V prvih Furlanovih študijah iz petdesetih let prevladujejo vprašanja padavin v Julijskih Alpah, v Sloveniji in Jugoslaviji. To problematiko je zaokrožil v disertaciji z naslovom Padavine v Sloveniji, s katero je pridobil 1. 1957 zvanje doktorja geografskih znanosti. Izšla je 1. 1961 v Geografskem zborniku. Že 1. 1955 se je v članku Nova pota klimatologije (Letno poročilo Meteorološke službe) odločno opredelil za tako imenovano dinamično kli-matologijo, po kateri je klima zbir ponavljajočih se tipov vremena in ki se ne zadovoljuje s spoznanjem dolgoletnih povprečkov, kot je to navada v geografiji. Taka dinamična klimatologi ja išče gibala seveda visoko v atmosferi in ima v ospredju vzročnost in ne posledice pojava. Toda geograf Furlan je skraja le še povezoval vremenske pojave z oblikovanostjo zemeljskega površja in iskal zveze z reliefom ne le pri padavinah, ampak tudi pri temperaturi ter megli. Sintezo temperaturnih dognanj predstavlja njegova knjiga Temperature v Sloveniji, ki je izšla 1. 1965 v zbirki Dela Inštituta za geografijo SAZU. Ta knjiga je še danes nepogrešljiva za vsakogar, ki se ukvarja s klimo Slovenije, čeprav sloni na opazovalnem nizu 1930—60, ki ga danes vedno bolj nadomešča prvi že čisto povojni niz. Že konec petdesetih let se začne Furlanovo zanimanje za vremenske singularitete. Pri njih je razširil študijsko območje na vso Jugoslavijo, gibala pa iskal vedno više v ozračju. V zadnji študiji s to problematiko z naslovom Doline hladnega in grebeni toplega zraka in njihov vpliv na vreme in klimo Slovenije (GV 1981) išče vzroke v globalni cirkulaciji, učinke pa na vsej severni hemisferi. Ta študija je tudi tipičen primer Furlanovega cikličnega vračanja k isti problematiki, ki jo oplemeniti z novimi pogledi. Bolj kot iskanje pogojenosti vremenskega dogajanja z razmerami na 500 mb ploskvi je nam geografom blizu Furlanovo ugotavljanje pogostosti sušnih in mokrih dob ter zlasti humidnosti oziroma aridnosti v Sloveniji. Morda je Furlan zanimanje za ta vprašanja pridobil že v 1. 1941 in 1942 kot figurant in kalkulant pri načrtovanju osuševalnih del na Ljubljanskem Barju in Cerkniškem polju. Po Thornthwaitovi formuli je izračunaval poten-cionalno evapotranspiracijo in ugotavljal iz razlik s padavinami sušnost. Razlike med padavinami in potencialno evapotranspiracijo je preverjal s podatki hidrološke mreže o dejanskem vodnem odtoku. S Furlanovo razpravo »Ugotavljanje evapotra.nspiracije s pomočjo normalnih klimatskih pokazateljev« (Letno poročilo MS 1966, podobno v Razpravah DM) smo dobili prvi pregled humidnosti v Sloveniji. S tem še daleč ni izčrpan Furlanov doprinos k slovenski klimatologiji-Med četrtstoletnim delovanjem v meteorološkem zavodu je prispeval k praktični klimatologiji z elaborati o dimenzioniranju mestne kanalizacije, maksimalnih obtežbah s snegom, pogostosti zmrzali, izkoriščanju sončne energije in podobno. Poleg omenjenih vprašanj se njegove objave ukvarjajo z vetrom, oblačnostjo, sneženjem, z meteorološko mrežo itd. Številčno na prvem mestu objav pa so letni pregledi o poteku vremena v letnih poročilih HMZ. Furlanov doprinos h klimatologiji na več področjih presega slovenske meje. V okviru vse naše države je med drugim obdeloval oblačnost, padavine »kot odsev monsunskega strujanja v Evropi«, sončno sevanje na Balkanu, izhlapevanje, da ne govorimo o njegovem sodelovanju v odličnem klimatskem atlasu Jugoslavije. Sodeloval je tudi pri kongresih za alpsko meteorologijo in nekaj njegovih objav je tudi v drugih mednarodnih publikacijah. Tu je potrebno omeniti zlasti njegov klimatski opis Jugovzhodne Evrope v seriji Svetovni klimatski pregled (World Survey of Climatology), vol. 6-Klimati Srednje in Jugovzhodne Evrope (Amsterdam-Oxford-New York 1977). Sodelovanje v tej seriji, ki jo izdaja svetovna meteorološka zveza, pomeni priznanje v tujini, ki si ga je Furlan pridobil s svojim delom. Zanj so ga nagradili z redom dela z zlatim vencem. Geografi našemu slavljencu želimo vse najboljše tudi zato, ker je vkljub drugim zadolžitvam le našel čas za sodelovanje pri nekaterih naših kolektivnih delih. Dvakrat je bil na našem zveznem kongresu in v zborniku ljubljanskega kongresa najdemo njegovo študijo o koledarju vremena v Sloveniji (Ljubljana 1962). Prispeval je klimatski uvod k študijam o neurju v Mežiški dolini (Geografski zbornik 1961) in o snežnih plazovih (GZ 1955), izdelal več kart za atlas Slovenije, ki se pripravlja, večkrat je predaval v GDS itd. Odkar je šel dr. Furlan v pokoj, dela na klimatologiji Slovenije, katere prve zamisli je objavil že 1. 1960 o klimatski razdelitvi Slovenije (GV 1960). Želimo mu, da bi mu uspelo to, kar nista utegnila druga dva iz »velike trojke« iz prve generacije geografov, ki so po zadnji vojni našli delovno področje v meteorološkem zavodu Slovenije, pokojna dr. Vital Manohin in prof. Janko Pučnik. Ivan Gams Profesor Ivan Gams — šestdesetletnik »Geografski vestnik« se je v preteklih desetletjih od časa do časa spominjal višjih življenjskih jubilejev (od šestdesetletnic do osemdesetletnic) nekaterih vidnejših slovenskih geografov, ki so se uveljavljali ali vsaj zače- li uveljavljati še pred zadnjo vojno. Toda v teh povojnih desetletjih je vzrastel številni mlajši rod geografov, ki se jim je tudi že približala ali se jim močno približuje šestdesetletnica življenja. Prvi iz tega rodu, ki ga je že dosegel ta jubilej, je bil pokojni profesor Marjan Žagar (1920—1980), na žalost tako, da smo ga prej pokopali, preden je izšel v »Geografskem vestniku« jubilejni članek o njem. Zdaj bo, kakor se zdi, šestdesetletnic čedalje več. O prvem med živečimi šestdesetletniki te generacije, o profesorju Ivanu Gamsu, naj bi napisal po želji uredništva nekaj besed. Ta naloga ni posebno lahka, saj je ta naš nekdanji učenec opravil v dobrih 30 letih svojega dela po geografskih inštitucijah toliko in tako različnega dela, da ga je nemogoče na kratko preleteti in ustrezno označiti. Zato tudi članka nismo mogli opremiti s sistematično in kompletno bibliografijo, saj za njo v »Geografskem vestniku« ne bi mogli najti dovolj prostora, pač pa bo treba počakati, da bo izšla v ustreznih publikacijah Univerze in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prof. Ivan Gams je bil rojen 5. julija 1923 v Šmartnem pri Slovenj Gradcu v kmečki družini. Po končanem srednješolskem študiju je krajši čas služboval v raznih prosvetnih službah, jeseni leta 1946 pa se je vpisal na geografski oddelek filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je februarja leta 1951 diplomiral. Od tedaj pa do septembra 1962 je bil asistent v Inštitutu za geografijo SAZU, sprva kot asistent. Med tem si je leta 1956 pridobil doktorat geografskih znanosti na osnovi široko zasnovane regionalne disertacije o svoji najožji domovini (Pohorsko Podravje, razvoj kulturne pokrajine«, Dela SAZU, 1959) in napredoval v znanstvenega sodelavca. Od septembra do aprila 1966 je bil višji znanstveni sodelavec v Inštitutu za raziskovanje krasu SAZU v Postojni. Nato je bil po prehodni zaposlitvi v Inštitutu za geografijo Univerze leta 1966 izvoljen za izrednega, leta 1972 pa za rednega profesorja na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete. Ves ta čas do danes je aktivno sodeloval na slovenskih in jugoslovanskih geografskih zborovanjih, prav tako pa na številnih domačih in mednarodnih speleoloških in krasoslovnih kongresih in simpozijih. Leta 1978 je bil izvoljen za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pri tem izboru mu je prepričevalno služila obsežna in mnogostranska bibliografija. Srbsko geografsko društvo ga je imenovalo za častnega člana. Gamsovo znanstveno delo je zaradi njegove obsežnosti in mnogostra-nosti v tem članku nemogoče ustrezno ovrednotiti. Saj je ob svojem šestdesetletnem jubileju še povsem sredi aktivnosti. Pravilno ovrednotenje je v tem hipu nemogoče tudi zato, ker Gams z njemu lastno upornostjo in trdovratnostjo ubira svoja pota ali se z vnemo pridružuje novim metodam in pogledom, ki se porajajo drugje po znanstvenem svetu. Vsemu temu bo pač šele čas z nenehnim razvojem in dozorevanjem znanstvenih razglabljanj določil pravo mesto. Tu naj se omejimo samo na pregledno označitev poglavitnih smeri dosedanjega Gamsovega uveljavljanja. Čeprav je začel svoje delo s kompleksno regionalnogeografsko monografijo, je pozneje svoje ožje zanimanje posvetil predvsem fizični geografiji. Sam se kaj rad proglaša predvsem za fizičnega geografa, čeprav nikdar ne zanikuje koristnosti in nujnosti mišljenja, da se geografija v svojem širšem konceptu ne more in ne sme izogniti kompleksnemu obravnavanju medsebojnih vzročnih in funkcionalnih povezav med prirodnim okoljem in prostorskimi učinki družbenogospodarskih dejavnosti. Pri tem pa vsekakor ne sme kot veda o Zemlji ostati brez trdne osnove v poznavanju naravnega in pokrajinskega okolja. Kljub svojim mnogostranskim zanimanjem je Gams le največ pozornosti posvetil fizični geografiji krasa. Najvidnejša in najoriginalnejša so v tej smeri njegova raziskovanja korozije na krasu. Prvo obsežnejše delo o tem je objavil v »Geografskem vestniku« 1966 pod naslovom »Faktorji in dinamika korozije na karbonatnih kamninah slovenskega dinarskega in alpskega krasa«. Študija se je oprla na prva sistematična merjenja trdote vode na našem krasu, ki jih je avtor, po večini kot prvi, izvedel sam na območju Postojnske jame, drugje v Sloveniji in delno v Jugoslaviji. O svojih merjenjih korozijske intenzivnosti je objavljal krajša poročila tudi drugod. Kot član komisije za kraško erozijo pri Mednarodni speleološki zvezi je svoje stališče uspešno zastopal tudi na petem mednarodnem speleološkem kongresu leta 1969 v Stuttgartu; njegov tamkajšnji referat z naslovom »Zur Ergänzung der vergleichenden Forschungen der Karstkorosionsintensität« je izšel v »Abhandlungen« tega kongresa, Bd. 2 (1969. München). Svoje rezultate s tega področja je pod naslovom »Ergebnisse der neuren Forschungen der Korrosion in Slowenien« objavil tudi v publikaciji »Problems of Karst Denudation«, ki jo je leta 1969 izdal Geografski inštitut ČSAV v Brnu; leta 1982 je bil članek ponatisnjen v knjigi Karst Geomorphology iz serije Benchmark Papers in Geology. Nadaljnji prispevki o tem so izšli v publikaciji ustreznega simpozija UNESCA 1971 v Dubrovniku pod naslovom »On the types oj tufs-depositing waters and on the corrosion intensity in the Noerthwesteren Dinaric« in v publikaciji, ki jo je izdala Cave Research Groupe of Great Britain v Oxfordu leta 1972 pod naslovom »Effects on Runoff on Corrosion Intensity in the Northwestern Dinaric Karst«. O tej problematiki je objavil poročilo tudi v »Zborniku X. kongresa geografa Jugoslavije u Bosni i Hercegovini« leta 1974. Višek njegove dosedanje aktivnosti na tem delovnem področju pa je bila organizacija mednarodnega simpozija o standardizaciji terenskih metod za proučevanje kemične erozije (korozije), ki je bil leta 1975 na katedri za fizično geografijo filozofske fakultete in ki so se ga udeležili razen članov ustrezne komisije Mednarodne speleološke zveze tudi drugi udeleženci iz 14 držav. V zborniku tega simpozija (»Karst Processes and Relevant Landforms«, Ljubljana 1967), ki je zbudil v strokovnem svetu precej pozornosti, je bil objavljen tudi Gamsov prispevek »Variations of total hardness of karst waters in relation to discharge, Case studies in Slovenia«. V Zborniku s XXIII. mednarodnega geografskega kongresa v Moskvi (1976) je objavljen njegov članek o kemičnem preperevanju po svetu ter njegovem vplivu na debelino prsti, povezano s klimo tudi na kraške pojave, v okviru Zemlje. Kot predsednik komisije za kraško denundacijo je pri Mednarodni speleološki zvezi aktivno sodeloval na simpoziju o kraški eroziji v južni Franciji septembra 1979. Njegov referat »Retention Water in Karst Areas, its role in influencing total water hardness and denudation rate« je bil objavljen v zborniku simpozija, ki je izšel v Nimesu leta 1979. K eksaktnim meritvenim metodam teži Gams tudi v svojih ožjih spele-oloških raziskavah. Pri tem ga zanima zlasti sedimentacija sige v jamah in nastanek ter rast kapnikov. Na osnovi lastnih merjenj, predvsem v Postojnski jami, se je ukvarjal s to problematiko v svojem prispevku na IV. mednarodnem speleološkem kongresu v Ljubljani leta 1965, objavljenem pod naslovom »Über die Faktoren, die Intensität der Sintersedimentation bestimen« v »Proceedings« tega kongresa. O problematiki kapniških tvorb je poročal še v vrsti prispevkov v publikaciji »150 let Postojnske jame«, v »Varstvu narave« in drugod, pa na simpoziju o fotodokumentaciji krasa in jam v Postojni leta 1979. Gams se je ukvarjal tudi z vprašanji kraške podzemeljske hidrografije. Tako nam je v »Naših jamah« leta 1970 predstavil rezultate svojih konimetričnih meritev v Postojnski jami, prvih te vrste pri nas. V zvezi s škodljivim vplivom prašnosti jamskega zraka na barvitost kapnikov prinaša ta prispevek prvi k nam problematiko t. im. »speleote-rapije«. V prispevku z naslovom »Maksimiranost kraških podzemeljskih pretokov na primeru ozemlja med Cerkniškim in Planinskim poljem« »Acta Carsologica«, 1970) pa se v predelu, ki ga je glede podzemeljskega vodnega pretoka že poprej proučeval (»Geografski vestnik«, 1965) ukvarja s pojavom »maksimiranosti« pretoka pri kraških izvirih. Speleološki problem obravnava tudi razprava z naslovom »Koncentracija CO» v jamah v odvisnosti od ročne cirkulacije (na primeru Postojnske jame)«, objavljena v »Acta Carsologica«, SAZU, VI, 1974. Na četrtem mednarodnem speleološkem kongresu v Ljubljani (1965) je bila na pobudo Gamsa ustanovljena Mednarodna speleološka zveza, v kateri je bil eden od vodilnih organizatorjev. Eno mandatno dobo (štiri leta) je bil predsednik mednarodne komisije za kraško denudacijo pri Mednarodni speleološki zvezi. Razen s temi posebnimi speleološkimi problemi se Gams še nadalje stalno zanima za splošne geomorfološke probleme krasa ter zlasti za nekatere drobne kraške površinske oblike. Glede tega se je pred mednarodno znanstveno javnostjo uspešno uveljavil s preglednim sintetičnim člankom »Some morphological Characteristics oj the Dinaric Karst«, ki je izšel leta 1969 v londonskem »The Geographical Journal«. Poleg tega velja omeniti še Gamsova prispevka »Polje« in »Karst«, origin of the term of classical Karst« za enciklopedični slovar »Encyclopedic Dictionary of Physical, Human and Regional Geo-Science«, ki pa, žal, nista izšla, je pa izšla v Zeitschrift für Geomorphologie iz leta 1978 njegova razprava »The polje: The problem of defination«. Njegovo aktivno zanimanje za nekatere drobne kraške oblike, pri nas domala še neobravnavane, pa dokazujejo njegovi prispevki »Podtalne kraške oblike« in »Psevdovrtače v slovenjegraški Dobrovi« (»Geografski vestnik«, 1971) in »Forms of Subsoil Karst« (»Proceedings« 6. mednarodnega speleološkega kongresa, Olomouc 1976). Posebno pozornost posveča Gams tudi kraški terminologiji. Organiziral je na fakultetnem Odelku za geografijo posebno zvezno posvetovanje o kraški terminologiji in ob tej priliki posebej uredil publikacijo »Slovenska kraška terminologija« (Ljubljana 1973). Sam je obdelal razvojno pot slovenskih izrazov »kras« in »dolina« v mednarodno izrazoslovje ter terminologijo tipov kraških polj. Že precej pred tem je bistveno sodeloval pri poskusu sestave slovenske kraške terminologije (»Geografski vestnik«, 1962). Ob petdesetletnici Geografskega društva Slovenije je podal pregled geografskega raziskovanja krasa v Sloveniji (Geografski vestnik, 1972). S krasom in njegovimi pojavi, tako na površju kakor v podzemlju, se je Gams ukvarjal še v neštetih manjših, deloma tudi poljudno napisanih člankih, ki jih tu ne moremo navajati. V njih je tudi marsikateri originalen raziskovalni prispevek. To pa še posebej velja za knjigo »Kras, zgodovinski, naravoslovni in geografski oris«, ki je izšla pri Slovenski Matici leta 1974. To najobsežnejše Gamsovo delo je sicer namenjeno širšemu krogu Matičnih bralcev, napisano pa je vendar v strokovnem stilu ter dokazuje temeljito poznavanje vse mnogostranske kraške problematike. Pri tem ne gre samo za kompilacijo, temveč tudi za dobršen delež rezultatov lastnih avtorjevih proučitev. Kljub nekaterim nedognanostim temu delu, ki je bilo nagrajeno z nagrado Sklada Borisa Kidriča, ne gre odrekati zasluge, da gre za prvo knjigo te vrste pri nas, pa tudi za eno redkih v svetovni krasoslov-ni literaturi. Z geomorfološkimi problemi se Gams ni ukvarjal samo na krasu, temveč tudi drugje v Sloveniji, v Pohorskem Podravju, na kraškem in nekraškem Dolenjskem in drugod. Vseh teh raziskovalnih drobcev tu ne moremo naštevati. Zadnji čas pa je posebno značilna njegova pobuda za ge-omorfološko kartiranje Slovenije in Jugoslavije. V zvezi z aktivnostjo ko- • misije za geomorfološko kartiranje Mednarodne geografske unije, katere član je, je dal pobudo za takšno kartiranje pri nas na VIII. kongresu geografov SFRJ leta 1968 v Skopju. Njegov tamkajšnji referat z naslovom »Koncepti geomorfološke karte v velikem merilu in predlog za geomorfološko karto Jugoslavije 1 :500.000«, ki je bil objavljen v zborniku tega kongresa, se opira že na izkušnje in predloge, ki so izšli tudi iz avtorjevih praktičnih poskusov kartiranja s študenti, predvsem na primerih Rakitne in Glinic pri Ljubljani, (rezultati objavljeni v »Geografskem vestniku« leta 1968). Svoje delovne metode in predloge je Gams sproti osvetljeval v primerjavi s podobnimi kartiranji drugje po svetu, upoštevajoč posebne potrebe geomorfološkega kartiranja pri nas. Gams se je udeležil tudi nekaterih sestankov mednarodne komisije za geomorfološko kartiranje (v CSSR, v Baslu in Padovi leta 1971 in leta 1979 v Modeni). Aktiven je bil tudi na prvem jugoslovanskem simpoziju o geomorfološkem kartiranju leta 1975 v Beogradu. Njegov tamkajšnji referat z naslovom »Koncepcija in problemi geomorfološkega kartiranja v svetu« je izšel leta 1976 v zborniku tega sini-pozicija, ki ga je izdal Geografski inštitut »Jovan Cvijič« pri Srbski akademiji znanosti. Na njegovo pobudo je Geografski inštitut Antona Melika SAZU organiziral v Ljubljani tudi drugi simpozij o tej aktivnosti. Najvidnejši rezultat tega metodološkega posvetovanja je bila objava študije (sku- paj s Karlom Natkom) »Geomorfološka karta 1 : 100.000 in razvoj reliefa v Litijski kotlini« (Geografski zbornik, SAZU, XXI, 1981). Prof. Gams se je precej ukvarjal tudi s klimatološko problematiko. Z njo se je srečal najprej na krasu, kar priča najprej njegova razprava »Prispevek k mikroklimatogeografiji vrtač in kraških polj« (»Geografski zbornik«, SAZU, XIII, 1973), ki načenja med drugim še vedno sporno vprašanje temperaturnega in vegetacijskega obrata v večjih ali manjših kraških globelih. Rezultati teh proučevanj so izšli tudi v nemščini pod naslovom »Physisch-geographische Faktoren, die das Klima der Dolinen und Poljen beeinflussen« v publikaciji »Festschrift z. Hanns Toll-ner zum 70. Geburtstag« (Salzburg 1973). Med manjšimi klimatološkimi prispevki naj naštejemo še poročilo »K ekologiji vrtač« v »Zborniku« IX. kongresa geografov SFRJ (Sarajevo 1974), »Nekatere posebnosti kraške klime« (»Razprave Društva meteorologov Slovenije«, 1974) in »Temperaturni obrat in navpični gradienti v Slovenjegraški kotlini« (»Geografski vestnik«, LIV, 1982). širšega pomena so Gamsovi prispevki h klimatogeo-grafski rajonizaciji Slovenije in Jugoslavije. Nova, zares klimatogeograf-ska pota v tej smeri je skušal nakazati že v razpravi »Prispevek h klima-logeografski delitvi Slovenije« (Geografski zbornik, 1972, 1) in v ustreznem posebnem prispevku za severovzhodno Slovenijo (»Geographica Slo-venica«, 2, Maribor 1973). Njegova rajonizacija se opira na razmerje med mesečnimi temperaturami in padavinami v vegetacijski dobi, višino temperatur in dolžino vegetacijske dobe ter hoče pojasniti ustrezne razlike v vegetaciji, zlasti v gojenju kulturnih rastlin. Gre torej zares za klima-togeografski vidik. To dokazuje tudi razprava »Rajoni Jugoslavije glede na klimatsko aridnost vegetacijske dobe« (»Geografski vestnik«, 1976). Klimatološka razglabljanja so Gamsa, kakor se vidi, vodila k opazovanju vegetacije in njene klimatske pogojenosti. V tej smeri se je lotil vprašanj zgornje gozdne meje pri nas in je v »Geografskem zborniku«, SAZU, XVI (1976) objavil razpravo o zgornji gozdni meji na jugovzhodnem Koroškem. Ravno v iskanju povezav med reliefom, klimo in rastjem je Gams dokazal, da se ni izneveril kompleksnemu geografskemu p o-g 1 e d u na pokrajino in naravno okolje kot celoto, da pa, čeprav v osno- vi fizičnogeografsko usmerjen, ne pozablja tudi na antropogene sestavine konkretne prostorske stvarnosti. Svojo nagnjenost k takemu pogledu je izpričal že s svojo doktorsko disertacijo o Pohorskem Podravju. Zlasti značilna v tej smeri so njegova prizadevanja za raziskovanje zvez med naravnimi pogoji in izrabo tal. Že med starejšimi prispevki je bila po tej strani značilna razprava »Geomorfologija in izraba tal v Pomurju«, (Geografski zbornik«, SAZU, V., (1959). V novejšem času si Gams prizadeva, da bi naravne pogoje za izrabo tal čim točneje proučil v sodelovanju z družbenimi geografi, zlasti po poti ekipnih terenskih raziskav. Ta namen je prišel razen ob že omenjenih raziskavah na Rakitni in v Glincah posebno do izraza v študiji o »Ojstrici nad Dravogradom« (»Geografski vestnik«, 1968), skupnem delu s pokojnim prof. Medvedom, ki jo posrečeno označuje že njen podnaslov »Primer preobrazbe gorskega kraja zaradi prevrednotenja naravnih in družbenih razmer«. Izraz podobnih teženj je razprava, ki jo je Gams ob sodelovanju Fr. Lovrenčaka in B. Ingoliča kot njen glavni pobudnik in redaktor objavil v »Geografskem zborniku«, SAZU, XII, 1971 pod naslovom »Krajna vas, študija o prirodnih pogojih in agrarnem izkoriščanju krasa« kot rezultat skupnega terenskega raziskovanja »fizičnih« in »družbenih« geografov. S tem je samo nadaljeval pot, ki jo je nakazal že v svojem referatu o »Vplivu agrarne izrabe tal na kraška svojstva in procese«, ki ga je imel na prvem jugoslovanskem simpoziju o agrarni geografiji leta 1964 v Mariboru in je bil objavljen v »Zborniku« tega simpozija. Svoja opazovanja vpliva agrarne izrabe tal na zemljišče, zlasti kraško, je leta 1977 posredoval tudi na šestem mednarodnem speleološkem kongresu s prispevkom »Einige Arten der Umwandlung des halbbedeckten Karstes durch die landwirtschaftliche Bebauung (»Proceedings« kongresa, Praga 1977). S tem v skladu nadaljuje in skuša Gams metodološko, predvsem z eksaktnimi kvantitativnimi metodami, zgraditi pot t.im. pokrajinski ekologiji. »Probleme geografskega raziskovanja ekotopov in pokrajinske ekologije v Sloveniji« nam je načelno predstavil v »Geografskem vestniku«, 1975. Poti njihove praktične uporabe pa nam je prvič nakazal s prispevkom, ki ga je skupaj s sodelavci na fakulteti pripravil za 9. zborovanje slovenskih geografov leta 1973 pod naslovom »Prispevek k pri-rodnogeografski tipologiji v porečju Voglajne in zgornje Sotle«, ki je izšel v publikaciji tega zborovanja (»Voglanjsko-sotelska Slovenija«, 1974). Podobno smer je začrtal sebi in sodelavcem pri proučevanjih, ki so služila pripravi za 10. zborovanje slovenskih geografov v Posočju leta 1976 in bila predstavljena v publikaciji »Zgornje Posočje« leta 1978. Za 11. zborovanje slovenskih geografov v Mariboru leta 1978 je pripravil izčrpen referat »O pokrajinsko-ekološki razčlenitvi mariborske regije«, objavljen v publikaciji tega zborovanja »Mariborsko Podravje« (Maribor 1979). Tudi za zadnje naše zborovanje na Gorenjskem leta 1981 je posredoval rezultate podobnih raziskav za Gorenjsko. S tem je slovenskim geografom nakazana nadaljnja pot, kako se lahko poskušajo dokopati do enega svojih glavnih ciljev kompleksne in eksaktne analize naših pokrajin. Gamsova pobuda za to je nedvomno zaslužna. Veljalo pa bo seveda še naprej razpravljati o opredelitvi vsebine pojmov kot so pokrajinska ekologija, pa pokrajinska tipologija in — pokrajinska geografija. Gamsova prizadevanja, da čim kompleksneje obravnava geografsko stvarnost, lepo dokazuje tudi študija »Geomorfoloske in klimatske razmere v Jugovzhodni Koroški«, ki je izšla v knjigi »Jugovzhodna Koroška« (1970), zborniku zborovanja slovenskih geografov na Ravnah na Koroškem leta 1969. Gre za rezultat ekipnega raziskovalnega dela pod Gamsovim vodstvom in prinaša nove ugotovitve o obsegu poledenit ve na območju Olševe, o toplotnem obratu v Celovški kotlini in v vzhodnokoroških obrobnih kotlinah, o zvezi med tem obratom in stopnjo sušnosti klime, o vplivu hladnih krajevnih vetrov na količino padavin; z merjenji na območju Olševe in Koprivne pa je nakazan tudi velik pomen sestave tal na talno klimo gozdnih rastišč, kar je morda celo pomembnejše kakor vpliv lege, strmine ali količine padavin. Nagnjenje h kompleksnemu pogledu na prostor in pokrajino se kaže pri Gamsu tudi v tem, da z razumevanjem in vnemo sodeluje pri raziskovalnih temah, ki se opirajo na tak vidik. Tako že stalno sodeluje pri dolgoročni kompleksni, regionalno tipološki raziskovalni nalogi Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC SAZU »Geografija poplavnih področij na Slovenskem«. V tem okviru je že objavil razpravi »Hidrogeografski oris porečja Mislinje s posebnim ozirom na poplave« (Geografski zbornik«, SAZU, XV, 1976) in »Poplave na Planinskem polju« (»Geografski zbornik« SAZU, XX., 1980). Kot dopisni član SAZU je postal tudi sicer znova aktivnejši pri delovnih nalogah tega inštituta; skoraj dve leti je bil tudi njegov upravnik. Dal je pobudo za še stopnjevano aktivnost tega inštituta v proučevanju naravnih nezgod na Slovenskem in pripravil program za predvideni simpozij o ogroženosti Slovenije po naravnih katastrofah. S tem v zvezi je omeniti, da je v zadnjem času precej pisal tudi o potresni dejavnosti. Tako je v »Proceedings« zasedanja komisije za morfološko kartiranje leta 1979 v Modeni izšel njegov referat o neotektoniki v Črni gori ob priliki tamkajšnjega potresa istega leta. Na širše je zajel problematiko povojnih potresov v Jugoslaviji v svojem referatu na mednarodnem geografskem kongresu na Japonskem, leta 1980, objavljenem v izvlečku v kongresnih »Abstracts«, vol. 4 pod naslovom »Postwar Earthquakes in Jugoslavia from the point of wiew of Plate Tectonics and as stimulus for economic progress«. O potresni problematiki se je velikokrat oglasil tudi v našem poljudnem geografskem tisku. — S sodelavci je izdelal prva koncepta atlasa Slovenije in Jugoslavije. Ne sme ostati prezrto Gmasovo pedagoško delo, odkar je profesor na fakulteti. To delo odlikujejo skrbne priprave za predavanja, poskusi seznanjanja študentov z vsemi tokovi v ustreznih geografskih panogah po svetu, zelo aktivno sodelovanje s študenti pri kabinetnih in ekipno organiziranih terenskih vajah, uvajanje v samostojno raziskovalno terensko, kabinetno ter laboratorijsko delo ob seminarskih in diplomskih delih, pobude za obdelavo pri nas še malo obravnavanih pojavov (drobnih terenskih oblik, geomorfološkega kartiranja, izrabe tal na kraških tleh itd.). Čeprav je tudi njegovo pedagoško delo omejeno bolj na fizičnogeo-grafske elemente, vztraja pri seminarskih in še bolj pri diplomskih in magistrskih nalogah na določeni regionalni kompleksnosti obdelave. S pedagoškega vidika je značilno tudi zanimanje prof. Gamsa za vprašanja geografije v šoli. Še preden je sam začel s pedagoškim delom na univerzi, je stalno sodeloval pri vseh oblikah prenašanja geografskega znanja in mišljenja v šolsko vzgojo in javno življenje. Od začetka do danes je eden najplodnejših in najtrajnejših sotrudnikov »Geografskega obzornika, časopisa za geografsko vzgojo in izobrazbo«. Sodeloval je na številnih seminarjih in tečajih za učitelje geografije, se zanimal za metodične in didaktične probleme šolske geografije in aktivno posegal v razpravljanja o njih. Ta Gamsov interes za uveljavitev geografije v šoli in v izobrazbi je eden od izrazov njegove močne in vsestranske angažiranosti v celotni sferi našega geografskega življenja. To angažiranost dokazuje tudi njegova požrtvovalna in trajna dejavnost v raznih funkcijah in aktivnostih Geografskega društva Slovenije. Kot predsednik tega društva v letih 1968—1972 je skušal čim bolj aktivirati celotno društveno dejavnost, tudi v sodelovanju z drugimi strokami (n.pr. s slavisti v okviru skupnega posvetovanja v pisavi krajevnih imen). Bil je eden od najvztrajnejših predavateljev v okviru GDS tako z ožjimi strokovnimi kakor s popularnimi temami. Pred nekaj leti je kot vodja ljubljanskega aktiva društva razen za predavanja in razprave dajal pobude tudi za organizacijo vrste ekskurzij, namenjenih širšemu krogu članstva, tako po domačih pokrajinah, pa po slovenskem zamejstvu (Porabje, Kanalska dolina in Beneška Slovenija), pa tudi po inozemstvu (Španija, Fenoskandijske dežele, Zakavkazje). O opazovanjih in vtisih s teh ekskurzij je pogosto tudi sam poročal s predavanji ali s prispevki v tisku. Kot enemu najbolj znanih in razgledanih slovenskih geografov »mlajšega«, čeprav že šestdesetletnega rodu, mu zadnji čas pogosto pripadajo naloge, da posreduje širši javnosti marsikaj iz svojega bogatega znanja. Tako je ustregel želji, da napiše za 14. zvezek nove serije »znanstvene knjižnice« Mohorjeve družbe, ki ima aktualni naslov »Bomo preživeli?« uvodni članek »Razpoložljivi življenjski prostor«. Za najnovejšo knjigo »Slovenske gore« (Cankarjeva založba 1982) pa je napisal obsežen uvodni sestavek »Gore«, dragocen poskus poljudnega geografskega prikaza slovenskih gorskih pokrajin. Končno smemo Gamsu ob vsej obsežnosti znanstvenega, pedagoškega ter popularizacijskega dela šteti v dobro, da se s svojim zanimanjem ne zapira v ozek strokovni okvir, temveč da se oglaša s pisano in govorjeno besedo vedno in povsod, kadar gre za vprašanja, ki jih šteje za družbeno aktualna in misli, da je koristno javno povedati svoje mišljenje ob njih ter odpreti diskusijo (n.pr. vprašanje vremenskih napovedi, varstva okdlja, zazidave kmetijsko ugodnih površin, geografskega imenoslovja itd.). O takih vprašanjih se rad oglaša v dnevnem ali štirinajstdnevnem tisku (»Naši razgledi«). Včasih mu ob podobnih prilikah steče beseda tudi o problemih in razpotjih same geografije, še posebej slovenske. Razen v »Naših razgledih« se je o tem večkrat oglasil tudi v strokovnem tisku, predvsem v »Geografskem obzorniku« (n.pr. »O regionalni geografiji, vrhu ali anahronizmu metodične geografije« 1977, »O mejah geografije v sistemu znanosti in v Soli« 1977) in v »Geografskem vestniku« (»Okolje — človekovo okolje — geografsko okolje — geografija« 1977). Ob šestdesetletnici je seveda prezgodaj, da bi na dosedanjo dejavnost jubilanta gledali že kot na zaključeno celoto, še manj, da bi ze dokončno ocenjevali vrednost te celote, še posebno, ker je prof. Gams v zadnjem času potegnjen v živahno in dinamično organizacijsko omrežje raziskovalnega dela, predvsem kot vodja Programskega sveta RSS za proučevanje geografskega okolja in geografsko raziskovanje krasa. Posebno zadnja leta se razen tega loteva pobud za nove široke naloge, kakršne so geomorfo-loško kartiranje, t.im. pokrajinska ekologija, proučevanje ogrožanja okolja po naravnih katastrofah itd. Razen tega je Gams zdaj v tisti življenjski dobi, ko znanstvenik pravzaprav šele dokončno dozoreva, ko se njegove poti skušajo izkopati iz več ali manj nenehnega iskanja in preizkušenj ter se nekako ustaliti. Da bi to razvojno fazo uspešno preživel in se zrelo pretolkel skozi vse dileme, ki se v razvoju našega dela postavljajo pred vse nas, mu želimo še nadalje mnogo zdravja in nezmanjšane žilave aktivnosti v korist slovenske geografije. Svetozar Ilešič Dr. France Bernot — šestdesetletnik Rodil se je 19. avgusta 1923 v Brežini pri Brežicah v železničarski družini. V Novem mestu in Ljubljani je hodil v gimnazijo, leta 1943 pa je, kot interniranec, v Trevisu maturiral. Jeseni 1947 se je vpisal na univerzo (medicina), a je študij kmalu opustil in se zaposlil, najprej v hra-nilništvu in kasneje v upravi, leta 1950 pa je nastopil službo na takratni Upravi hidrometeorološke službe SRS. Tega leta je ob delu začel ponovno študirati, tokrat geografijo, iz katere je leta 1955 diplomiral. Z zaposlitvijo na Upravi hidrometeorološke službe je po diplomi začel preučevati podnebje Slovenije. Kasneje se je osredotočil na raziskovanje temperaturnih in slanostnih razmer severnega Jadrana, kar je obdelal tudi v doktorski nalogi; za doktorja geografskih znanosti je promoviral decembra 1971. V šolskem letu 1960/1961 je bil od Zveznega Zavoda za tehnično pomoč nerazvitim poslan v republiko Gvinejo v Afriki poučevat. Rezultate Bernotovega raziskovalnega dela, ki zajemajo nad 50 enot na okrog 850 straneh (objavljenih, v tipkopisu in elaboratih), lahko razdelimo na dve glavni klimatološko-meteorološki področji: na regionalno klimatologijo ter na specialno klimatologijo in meteorologijo, ostala dela pa na preučevanje snežnih plazov in, na obdelavo razne klimatološko-me-teorološke problematike. Veliko obdelanega statističnega gradiva in sintez, žal, ni objavil, ker je bilo to delano po naročilu in je kot tako ohranjeno v Arhivu hidrometeorološkega zavoda. Objavljene razprave in članki pa so raztreseni v večih revijah in časopisih, tako v Razpravah (Papers), v Letnih poročilih meteorološke službe, v Geografskem vestniku, v Meteorološkem zborniku, v publikaciji »10 let hidrometeorološke službe«, v Geografskem obzorniku, v Slovenskem pomorskem zborniku in v Planinskem vestniku. Pomembno delo za geografijo je opravil Bernot s preučevanjem podnebja posameznih slovenskih krajev in regij. Tako je obdelal klimo Kopra, Kamnika, Preddvora, Jezerskega in Kankana v Gvineji, od regij pa Ljubljansko kotlino z obrobjem za obdobje 1951—1955, Grosupeljsko kotlino, slovensko Posotelje, Novo Gorico in srednji del Vipavske doline, Slovensko Primorje (na osnovi parametrov iz Kopra in s posebnim ozirom na strunjansko področje), severnoprimorsko regijo in nje klimatsko-tera-pevtsko oceno (skupaj z D. Furlanom), Zgornje Posočje, posebej specifičnost klimatskih potez te regije, Gorenjsko in »Nekaj klimatskih karakteristik Kredarice«. Veliko se je ukvarjal tudi s specialnimi klimatološkimi in nekaterimi meteorološkimi problemi. Tako so skupaj z D. Furlanom, A. Kmec-ljem in V. Manohinom objavili v Letnem poročilu meteorološke službe 1966 obsežno razpravo (str. 41—124): »Ugotavljanje evapotranspi-racije s pomočjo normalnih klimatskih pokazateljev«. Pisal je tudi o glav- nih srednjih singularitetah in njihovem uveljavljanju v Sloveniji v letu 1955, o temperaturnem obratu v spodnjem delu Ljubljanske kotline, o temperaturni mikroinverziji, o sedimentih iz atmosfere, o ladijskem opazovanju ob prehodu hladne fronte čez severni Jadran 25.—27. 11. 1965, o smeri gibanja nevihtne aktivnosti v SRS, o sončnem siju na Kredarici, obsežnejše pa tudi o vetrovnih razmerah na predvidenem helikopterskem letališču na krovni ploščadi Kliničnega centra v Ljubljani (str. 50). Od to-vrstnejših pomembnejših klimatskih pokazateljev pa je pisal o temperaturi morja pri Kopru, ob slovenski obali nasploh in pri Trstu, o temperaturi površinske plasti morske vode, o temperaturi zraka nad morjem, o izhlapevanju v Kopru, o spremembi temperature morja pri Kopru v odvisnosti od jakosti vetra, o temperaturnih razmerah severnega Jadrana v letu 1966, o ekstremnih temperaturah morja pri Kopru v obdobju 1958— 1965, o meteoroloških vzrokih poplav Pirana, o temperaturah vode Blejskega jezera in zraka nad njim (referat na IV. mednarodnem alpskem kongresu), med najpomembnejšimi in najobsežnejšimi (138 str. tipkopisa) pa je že omenjena doktorska disertacija »Spreminjanje temperaturnih in slanostnih razmer severnega Jadrana v korelaciji z dotokom rečne vode«. V zadnjem času je Bernot posvetil veliko časa preučevanju snega in snežnih plazov. V ta namen ga je Hidrometeorološki zavod poslal v Davos in Innsbruck na seznanjanje z delom tamkajšnjih služb; po njihovem zgledu je v domovini organiziral službo snežnih plazov. Njegova so v zimskem času vsakodnevna jasna in precizna jutranja radijska poročila o stanju snežnih plazov v naših Alpah. V tem okviru je pisal tudi o preučevanju lavin v Sloveniji, za RSS pa je izdelal elaborat »Sneg in snežni plazovi: I. klasifikacija snega; II. klasifikacija plazov; III. nekaj plazov na Slovenskem« (str. 75). V zadnjem času pripravlja tudi osnove katastra snežnih plazov v Sloveniji; o tem in o lavinski službi je pisal v Razpravah 1975. Jubilant je leta 1963 sestavil slovensko meteorološko bibliografijo, pisal je o ravnanju z mokrim termometrom na postaji III. reda, posebne omembe pa je vredna njegova knjižica »Vremenoslovje za planince«, ki jo je leta 1978 izdala Planinska zveza Slovenije (str. 81). V dnevnem časopisju in Planinskem vestniku občasno objavlja preglede vremena za posamezne mesece in letna obdobja v Sloveniji. Aktivno se je udeležil več domačih geografskih zborovanj ter mednarodnih meteoroloških in nivo-loških kongresov, posvetovanj in seminarjev; o nekaterih od teh je poročal v Geografskem vestniku. Skupaj s čestitkami želimo jubilantu obilo zdravja, da bi lahko še naprej bogatil klimatološko in z njo geografsko znanost. Drago Meze Geograf Dušan Košir — šestdesetlctnik Letošnjega avgusta (1983) bo dopolnil 60 let geograf Dušan Košir, stalni zunanji sodelavec Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.. Rodil se je 29. 8. 1923 v Lendavi, osnovno šolo, gimnazijo in univerzo pa je obiskoval v Ljubljani ter je leta 1949 diplomiral iz geografije, etnologije in zgodovine. Že leta 1948 se je zaposlil na Hidrometeorološkem zavodu SRS, kjer je zelo veliko pripomogel k ureditvi, kasneje pa tudi k posodobitvi obsežnega arhiva meteorološke dokumentacije. O njegovem delu na tem polju priča obsežen elaborat z naslovofn »Pregled dela meteoroloških podatkov, nahajajočih se v arhivu Hidrometeorološkega zavoda LRS v Ljubljani, do vključno leta 1953« (286 strani). Pomembna pa je tudi njegova »Karta padavinskih postaj SR Slovenije za dobo 1. 1. 1951 — 1. 4. 1967« (Ljubljana HMZ SRS, 1967) in »Karta temperaturnih postaj SR Slovenije, za dobo 1. 1. 1851 -— 1. 6. 1967« (Ljubljana, HMZ SRS, 1967). V to skupino del spada tudi članek »Ombrografske postaje« (Vestnik Hidrometeorološke službe LRS Slovenije, 1/1, 2, 3, 1954), v katerem je Košir kritično ocenil njihovo lokacijo pa tudi ustrezno različno vrednost pridobljenih podatkov. Pri prikazu Koširjevega dela pa ne smemo prezreti tudi nekaterih njegovih povsem strokovnih del, kot so n.pr. »Določevanje homogenosti temperature zraka« (Letno poročilo meteorološke službe za leto 1963, HMZ SRS, Ljubljana 1963), »Določitev homogenosti letnih višin padavin za dobo 1931 — 1960« (Letno poročilo meteorološke službe za leto 1963, HMZ SRS Ljubljana 1963) in »Primerjava med terminskimi in ekstremnimi temperaturami« (Letno poročilo meteorološke službe za leto 1966, HMZ SRS Ljubljana 1966). Posebej pa je treba vrednotiti tudi Koširjev delež pri klimatskih opisih številnih krajev na Slovenskem. Tu naj omenimo samo najpomembnejše: »Klimatski opis območja Radencev« (Furlan — Košir, Ljubljana, HMZ SRS, 1961), »Kratek klimatski opis področja Grosuplje—Radohova vas« (Furlan — Košir, Ljubljana, HMZ SRS, 1961), »Klima Jezerskega in njena klimatsko-tera-pevtslca vrednost« (Furlan —Košir, Ljubljana. MZ SRS, 1976) »Podnebje območja Golnika in njegova klimatsko-terapevtska vrednost« (F u r-lan — Košir, Ljubljana, MZ SRS, 1976), »Strokovni elementi in smernice s stališča klimatskih razmer in varstva zraka za prostorski plan občine Laško« (Hrček — Košir — Planinšek — Štefelj, Ljubljana, HMZ SRS 1980), »Klimatske razmere na območju Krke« (Zupančič — Košir— P. Pristov — Nosan — J. Pristov, Ljubljana, HMZ SRS, 1980), »Meteorološke razmere in varstvo zraka v Selški dolini« (Hrček — Štefelj—Košir, 1. del, Ljubljana HMZ SRS 1981) ter »Meteorološki elementi za UN Selške doline« (Hrček—-Košir, Ljubljana, HMZ SRS 1981). Z obdelavo podatkov za »Klimatski atlas SFRJ 1931—1960« pa je Koširjevo delo že preseglo samo slovenski okvir. Z izredno vnemo in zavzetostjo pa je sodeloval Dušan Košir tudi pri proučevanju Slovenskega alpskega sveta. Njegovo zanimanje za ta svet je odkril že Melik in ga pritegnil k številnim tovrstnim proučevanjem na Univerzi, kasneje pa tudi na Geografskem inštitutu SAZU (sedaj Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU), s katerim še vedno zelo uspešno sodeluje. Povedati moramo, da spada Dušan Košir med najstarejše pa tudi med najbolj stalne zunanje sodelavce tega inštituta. Sodeloval je pri proučevanju visokogorskih jezer, snežnih plazov in snežišč, kar je razvidno tudi iz številnih objavljenih del (Geografski zbornik 3, 6 in 7). Še pomembnejše pa je njegovo mesto pri rednih opazovanjih in merjenjih Triglavskega ledenika in ledenika pod Skuto, ki prav tako potekajo pod okriljem tega inštituta. Košir je začel z opazovanjem ledenika pod Skuto že leta 1946, pri proučevanjih Triglavskega ledenika pa sodeluje od leta 1948 dalje. Zato zasledimo njegovo ime v vseh publikacijah, ki poročajo o opazovanjih na tem področju (Geografski zbornik 3, 8 in 15) Objavil pa je tudi študijo »Klimatske razmere na Kredarici« (Geografski zbornik 9, 1965), ki zanimivo osvetljujejo odnos med klimo in sočasnim nihanjem Triglavskega ledenika, pa razpravo »Ledenik pod Skuto od leta 1955 do leta 1973« (Geografski zbornik 15, 1976), v kateri najdemo zaokrožen prikaz nihanja tega ledenika. Košir pa ne sodeluje samo pri rednih letnih opazovanjih v jeseni ob koncu vsakokratne talilne dobe, ampak se kot velik ljubitelj gora podaja v te višave tudi sam večkrat na leto in s tem bogati naše znanje o njunem življenju in nihanju v posameznih letih. Dušana Koširja pa ne poznamo samo kot zavzetega opazovalca in ljubitelja gorske tišine, ampak tudi kot tihega, skromnega in zvestega prijatelja. Zato mu ob njegovem 60. jubileju in 37-letnem nepretrganem opazovanju slovenskih ledenikov iskreno čestitamo z željo, da bi še dolgo prav tako zavzeto sodeloval na naših vsakoletnih gorskih pohodih. Milan Šifrer Posvetovanja Simpozij podkomisije »Rural Development in Highlands and High-latitude Zones« v okviru komisije za ruralni razvoj pri Mednarodni geografski zvezi. Laponska (Finska), junij 1982 Velike družbenogeografske spremembe, ki so jih po drugi svetovni vojni doživeli najsevernejši predeli naše hemisfere in gorska območja, vzbujajo v vedno večji meri zanimanje mednarodne geografske javnosti. Tako so bili že na zasedanju komisije za ruralni razvoj leta 1981 v Fresnu (ZDA) referati s problematiko ruralnega razvoja gorskih območij in sud-polarnih pokrajin deležni precejšnje pozornosti. Obravnavali so predvsem nekatera aktualna vprašanja Sibirije, Kanade, Aljaske, Hokkaida, Finske, Škotske in Himalaje. Objavili so jih v posebni publikaciji podkomisije pod naslovom »Development in Nordic and Mountain Settlements«. Podkomisija, ki jo vodi prof. dr. Uuno Varjo z univerze Oulu (Finska), je med 1. in 6. junijem 1982 organizirala terenski simpozij z delovno tematiko »Nordic and Mountain Villages under the Pressure of Change«. Terensko delo je potekalo na relaciji Rovaniemi—Kemijärvi— Ivalo—Kevo—Karigasniema—Kautokeino (Norveška) — Enotekiö—Kittilä —Rovaniemi. Udeleženci so se seznanili z vplivi recentnih klimatskih in socioekonomskih dejavnikov na tamkajšnje kmetijstvo, z biološko opazovalno in raziskovalno postajo v Kevu in tunelsko hidroelektrarno Pirtti-koski na reki Kemijoki, najpomembnejši po hidroenergetski izrabi na Finskem (3830 mio kWh). Simpozija se je udeležilo 25 geografov iz dvanajstih držav. Referati so bili predstavljeni na petih zasedanjih podkomisije. Med poglavitne teme je sodila problematika laponske manjšine, poselitve, regionalnega razvoja in načrtovanja ter izrabe rudnega (vanadij) in vodnega bogastva Laponske. Drugi prispevki so zajemali vsebinski tematiki simpozija ustrezne probleme Norveške, Kanade, Alp, severne Madžarske in Pirenejev. O depopulaciji slovenskih Alp je poročal M. Klemenčič. Prihodnji sestanek podkomisije ko koncem junija 1983 v Barceloni, v ospredju pa bodo problemi turizma in rekreacije v Pirenejih. Borut Belec Strokovno srečanje Mariborskega aktiva v Ljutomeru V začetku oktobra 1982 je bilo v Ljutomeru celodnevno strokovno srečanje, ki sta ga organizirala mariborski aktiv GDS in katedra za geografijo pedagoške akademije v Mariboru. Z njim so želeli geografi iz Severovzhodne Slovenije med prvimi počastiti šestdesetletnico GDS. Poleg številnih geografov so se posveta udeležili tudi vidnejši družbenopolitični delavci in kmetijski strokovnjaki iz občine Ljutomer. Njihova zasluga ni samo v tem, da so omogočili in podprli srečanje. Njihove vzpodbudne uvodne besede in tehtni prispevki k razpravi so bistveno obogatili vsebino posveta in mu dali tudi širšo družbeno odmevnost. Osnovna tematika posveta so bili učinki melioracij in komasacij v pejšažu in funkcijah spodnje ščavniške doline. Na njem pa je svoja dognanja in misli razgrnilo več geografov iz Ljubljane (S. 11 e š i_č, V. K 1 e-m e n č i č) in Maribora (B. Belec, L. O 1 a s, B. Kert). Učinki melioracij in komasacij so bili obdelani na primeru vzorčnih katastrskih občin (Cezanjevci, Branoslavci, Ključarovci, Noršinci). Poročila referatov in na njih navezane razprave so potrdile utemeljenost posveta. Udeleženci si niso samo obogatili znanja s fenomenom melioracij in komasacij v spodnji ščavniški dolini, ampak so dobili predstavo tudi o globljih posledicah teh inovacij. Poleg obsežnih fiziognomskih sprememb so jim bili predstavljeni tudi bistveni učinki v lastništvu in parcelaciji, zaokroženosti in kvaliteti zemljišč ter s tem v zvezi novi načini obdelave in prireje živine. Kot nadaljnja posledica teh učinkov pa so že bile nakazane potrebe po novi mehanizaciji, po združevanju dela in sredstev, po večji tržnosti proizvodnje in uvajanju novih kultur. Te potrebe in razvojne težnje pa se seveda ne bodo uresničevale spontano, ampak z načrtnim usmerjanjem lokalnih in širših družbenih dejavnikov. Na srečanju so dobili geografi precej vzpodbud za vrednotenje podobnih inovacij v domačem kraju, lokalni družbenopolitični in gospodarski dejavniki pa napotek za nadaljnje usmerjanje regionalnega razvoja ruralnih območij. Božidar Kert Jugoslovanski simpozij o geografskih aspektih večje pridelave hrane v Jugoslaviji, Novi Sad 14.—16. oktober 1982. Potreba po večji pridelavi hrane naj bi tudi pri jugoslovanskih geografih ponovno povečala zanimanje za agrarnogeografska proučevanja, ki so sicer močno nazadovala kljub vsestranskemu zanimanju za problematiko izvenmestnega prostora, kar se je izpričalo tudi na posvetovanju ob 60. letnici GDS v Ljubljani. Simpozij v Novem Sadu naj bi prispeval h količinskemu in kvalitetnemu napredku med drugim tudi čim bolj praktično naravnanih proučevanj na tem področju geografije. Že skromna udeležba referentov in ostalih prisotnih iz sicer skoraj vseh republik in pokrajin ter sama vsebina referatov pričakovanj ni izpolnila. Glede na naslov simpozija so bili sicer vsi referati naravnani na problematiko pridelave hrane, toda večinoma so bili preveč informativni, sicer dokaj polemični, toda le deloma tudi plod poglobljenega znanstvenoraziskovalnega dela. Glede na osredotočenje jugoslovanske pridelave hrane v panonskem prostoru je razumljiv tudi naj večji delež referatov s tega območja, ki so obravnavali hidroindustrijski kompleks Donava — Tisa — Donava (M. Bajič in P. Tomič) ter prestrukturiranje in intenvizira-nje vojvodinskega kmetijstva v prizadevanjih za večjo pridelavo hrane (M. Bajič in B. Beljanski). S svojimi pogledi pa je to problematiko v obsežnejšem diskusijskem prispevku dopolnil še N. Caric. Vsi ti referati so močno opozarjali tudi na onesnaženje okolja, še zlasti voda, kot posledico modernih agrotehničnih ukrepov, samega povečanja pridelave hrane in urbanizacije. Druga skupina referatov je predstavila splošno problematiko kmetijske izrabe zemlje v posameznih območjih, povezano z močno deagrariza-cijo, depopulacijo, urbanizacijo ter nadaljnje možnosti kmetijskega razvoja. Takšno analitsko poročilo so podali V. Gramatnikovski za Makedonijo, Z. Ivanovič za Črno goro, D. Kladnik za Slovenijo, medtem ko je A. M a 1 i č to povezal s podrobnejšim prikazom raznih stopenj opuščanja obdelovanja kmetijskega zemljišča na Hrvaškem, s posebnim ozirom na socialni prelog kot eno izmed najbolj vidnih oblik deagrari-zacije. Združevanje zemlje v okviru družbenega sektorja kmetijstva ter s tem povzročeno spreminjanje lastništva zemlje, parcelacije in možnosti večje uporabe agrotehničnih ukrepov, je nedvomno eden od osnovnih pogojev za povečanje obdelanih zemljišč, povečanja pridelave hrane in smotrnejšega izkoriščanja kmetijskega zemljišča, hkrati pa najbolj učinkovit ukrep za preprečevanje nadaljnjega opuščanja obdelovalnih površin in njihovega ekstenzivnega obdelovanja. Na to osrednjo problematiko našega agrarnega prostora so sicer opozarjali skoraj vsi referenti, na konkretnem primeru pa jo je podrobneje predstavil M. S i č. Med drugim je ugotovil tudi dokaj močne vzporedne posledice, povečano deagrarizacijo prebivalstva in migracije in številne strukturne spremembe v podeželskih naseljih. B. Belec, B. Kert in L. 01 a s so posledice komasacij na spreminjanje podeželske pokrajine, njene socio-ekonomske strukture in kmetijske pridelave predstavili na konkretnem primeru Spodnje ščavniške doline. Da je bila vsebina simpozija kljub skromnemu številu referentov pestra, je potrdil tudi zanimiv prispevek S. Stankoviča o soodvisnosti kmetijstva in turizma. Manjkali pa so teoretični in metodološki aspekti geografskega proučevanja agrarnega prostora in pridelave hrane, kar je edino lahko osnova za nadaljnje živahnejše in poglobljeno raziskovalno delo na tem področju. Tako pa se je tega dotaknilo le krajše razmišljanje podpisanega o dosedanjih prizadevanjih, potrebah in možnostih proučevanja agrarne problematike. Drugi del simpozija je bil namenjen strokovni ekskurziji do Subotice z ogledom sodobnega namakalnega sistema, živilsko-predelovalne industrije, vinske kleti in Paličkega jezera. Mirko Pak A «J s-' Ui rH O , • 0) 3 Ü N < < > «* 2« - zS "5 <3 £ s >< 2 —< ^ ” JH s S° O ^ n Ü CQU K °Z * H« S Ih« § m«g 3h> it |as HH CO Z C/3 >.OJLg.i~ O OK^-r gj 0,2 2 05 §•^■§3 0® a s «I n tssl8* °£ -t» “® <0 03 C *-H O '0 »■■< <■* o • ^■StA S >«3 g °§ S 0) * « m w j> OJ . **-< o'-gi; 2’o g *|PS3r otflS ~ jg > flj *0 w v c C '10 c *« iS OJ D -o CT3 M ec > 4& C CO 0) > _ > 2 o I« to «M w flj Ut - wi s; ÜW 4) D « z? «-. n u 4j *r xj *- S'0 > « - C ri . ^-9-3 c; ä^o'S? «SlaÄC o «j SPSi o rt > 2 g7^*2 ”§oSc5 2 a£~S<ž“‘ c c ram §=0 £ ««-sti-gs - •po,'§ O ŠJ-g- ro?o IÜ1U* °£Ü 55 Nt 2^2 >" < S S c 1 ; g p • OJot 2; > OJ Oi <0 N w « ca £ W > 9 w ►J *-5 co p W< mO wS o, O Mri K W Sz ~o w w -I W 02 O (8 C OJ O S? > 3 'S c ”5 ♦j c 8 « 0) ■o s o c TJ S « "3 M 0 •2,-0 ft o o -° _r 05 U N S w> 2 o w to c ,^t p» •<-««) •S 5 5 e Ä |Š .S c •a u. . ??> «o OjO C _ Oto <-S J< M a o cJ 0) S u c < W3 v Ö « ra •§ c « ra ra h’3 ’S -3W - o t-CS 4> 30> C (S c fa o K di H ■U « 0 J 01 H M in Z HH S o “g CÖ 00 H CQZ o< *-3 m “S u* ■ Oi 5 £3 -h • •* S£- •2 3 o oi : flj c > *> 1 U. o o «3 ! bOÜ r N I O C > J c 50 ■*■* c s « > -> ^ O «2 OT « "" u . o > O O > ►J ^ o > . > o uo *• o ^ «O ‘•bo! Ü NÄ 1 4) -* ( X o - i •-«13151 & S '[?•“ : x 2 w c -j L. w >^ ; 2 «J ^ «TJ tf •«* t* e 4> IrS U C ^ >*0 G O 03 .- — * OJ Jg «0 «J '’3;5ü S, —< :3 oo-— m o- c o m x £> ®> ^ r p - 63 o > 4) «j ■Z? 00 'S ° 2 c o.tJ OJ ^ 2 o g| ° w>§>£ > P3 ^ lili ° A •* 2 M C c OJ o £ >*S ° r5 c .S s» ÜU3 IflD ■ LQ a Vv ' — 2=5 C 2 S «j ® tj o £ CS0|“> S 2*2 ni ra ■CO 5 «j ; 3-a-a S* £ g x: tS o Si ra ”, S 2 » *0 cd C 12CÖS t- ’° jC a>cq«-3i- « «1 p,(U S 5 I e « “ tl*rA mS>-s|3 !§sc>s 1£x?s» 'dvi 5 £ a '5o 2 » r-‘j2 2 a p "5 ^ ° ^ o o «£n ^ ^ j_, 05 ^ -r-, C Co . o Sg^raO.^ Oto 0,0 cfflcoC UDC 01.(047).(Franjo Baš) = 20 UDC 01.(047).(Anton Melik) = Sclentifical report. Geography. Scientiflcal report. Geography. M C M H £ ffiO HH o< 2° ►J Ph »-h r\ m V W >-o rt^ W [3 4 * «M . O ^ O ^ 1®& JO» W co *-» > W ZW Wp2 E-i oH Oj “2 << °< «S ZWW o § § s« O) ^ no C >W Jc (0 's> to O >§ So Ow ö’ag'gc w u «3 co .2 ° ^7 ° ni £ ^ ^ c Ä £ Jj >TJ a M > «j rt 0) ^ O W s fl) « S •*-< g«^ C--0 [KO £ Ja-S^nS , — fl» OŽ.^BJO S o S u Z -*-»3 5 ^0^3 2 ^ v OXJ o ns ä -S 72 lx n C/3 ^ «2-2‘ *š?«3l ■ 5 £ -+*£ o «s S£ “ §2 ° 5 c>j2° t,2< ° C rt »O £ 8 a°-ip 2^-n 3 o £.2 •§««■£ BüÜoüI? w 0 o 55 >* a al *3 o gen c c s S -H K pu < M PS ffi O HO r W §0 2h W r ss 8ä« w<čS SMZ hps w H- ^ t> §> o °Sj cog«) 0 minui co £ co u 2 c >p‘l J c _ CO •“ C ■a s; *0 Jn co O ss ž,S2i?3.Sž£ 5£“«i42HQS w, j> o rt co »h r, c o u . ui c-g £■ 0> s " Ss « ^>äU o «#s c b ■*» o J* JTN O *- C73 s;-1 o" 5 >,-Sxi > . > 4) u 5 ♦■> O co 4) 41£ fl-“ Tn CM -O ÜL in *m Oi S “TJ >2 >.£3 ** , 4) C i ^ ® - *0 Sn rt c I c 5 £: s° o o ä «03 t< O r« S ^ ^ W ” 2 S £ Ž c 'S > ° i15 3 ^2 . &a *^(3 OJO^’äJ h 5.2č-c2*i>o >^>nx-a 3S3°S-Sa)3 e5“C -a,£.S B.S 0 SS^Ä 2 « S c2 rt ' ti j. ■*■» 9x O > Po n£|°-a m rt .« ^ w i n ■*-> 73 2^5 cj«5 x h ° 0^3 C , 9 TO 5 N T3 ° 00‘S _ ^ 02 T1 ^ cl XI Ti »-< H < H C/3Ü P.w > rt 5 -i .tjMD O a? . 3 gfl Ngp 00 o v Ü ti o o, •° b •3-s H'7& .*-5 rt m tl So W) 2 ° rt O OJ W w > o J w w K H fcj O in w HK UCU w< ps x wQ W |b w<3 H W w ^ fi . rt ^ c II m O " S (m rt rt ö bi §0 055 4» Xi O C rt o> rt 2 m O oj fi -* 3 4-> 0) 3 £ «M <1) c +-» 3 3 o T3 «*-. co m C X O m S3 |fc ^ rt M u« vT a •M • 5 S Ul ^ o _, ;s «g 0) m co ti c U> o o o m 3 M PS c/2 d) ►—I ■a s rt > O o > >< d£ c »J «O t- o 32 k CD > J co O O £ ►”5 > 3 < >S >—I O C j O m £ ’2 tl ■9 3 to 2 Oj rt > r > ^ O « -S. ’S s rt 5 =s s O S d- g £tj > ic-O ’S 3 « « 3 o.3, 3 o ■s «S = §5 * £sä e >.s O ^ m 'O ”5 £'•* •2, S >? fses 3 ti > i ► "£5 rt 3 ^ 0) ß 'O .. c a> n o» 5 w »o33 « 55 * ■ ° B 'c-S, 0£ft> 'r’> š “ 2 e-?w> S 5i S 3 "a /n 3 «« K. o ^ 0) o 073 rt u (-> c u> o E > c ^ rt > kj J? C n g So S O >JÜTJ ”>5f-.ÄSo.«« 8.2 c.S ”o'“5t>g'”S 2 62.8Šoa;.2go « O Ki -r,<-5 Ü C ° .H S l^s«ms^Ä=l O rt a) 'O O« rt flic^^ortrtc^ rt Ä5>o^B«-S>-> „S N S o S >-« O 8 2 3 _ c £ 2 Ä •* S > ii >h h E 7 '!2 > “oV^-Sa«£2 o 'O-zL £ _ 3 *-}'-*£ a *-*•-« 2 rtajrt^Otn |g°2>'°s«^S' Crtoo rtj^ (.hi w .3 rt^3 o, *> •* a> o-fc n £^.3 2 n W ^ > w QJjX Q.g . C'öo.^S-ScgrtTjg '•acÄ’3-3 3 en a) i >5^C“ 'O>w£ C .2 — ^ rt ’Scfti- O O X) d) rt *0 XI D,'-" Ä rt Sc’SÄ-poS&oojj ; gg 3-0 5 5 B$»3 C I « 2 O P S «■§ S a S 1 »h O ‘H f ^ 5 C rt rt «—i O > O ••—» uHDiDiC n unM M > * o p s s Ul C M i g I Xi ^ 2 «s *-> < 1-5 o o s CQ O < z w Ü o s o K < w <3 « O Oh oz OH Z> JO < J ►-h xr> 0 001 W M 1 i i > a> o a» rt O «j > ^S«ä»S O c w W OT r3 ? •«“» ^■Ss^Ä Ä’g^SSg O g e-o .o g > c c n o £ «.O o ° •S4.4) rt a S S «.S, Si o Z! SSl’S^'g asi?ill M- C 2 £> 4» O O C O > 'O «S ^ D'SH n 2 rt:2a«« weg £5. rt c - n O S? £ f3 *9 c -2 n > c >- eo O C > O O > . . ® £ rt > 55 o ^ 5 |"US“M oi!.r,g>0 > -C - > — c j Cio °-o c £ ni m O DS Si, 3 5 rt c 2 c j*^ o S rt-?s ° 1-33 •—< ° r 'Q > X3 u £ -r ^ 5la20>6 _ -3 h c/3 K « r i 3 bW D rt O tjß J«3 d> O C o 73 a a 3 u o J*! rt «2 w> XSX5 c« O rt ti 3 *0 N g2 a * ai oO d O 3 N rt -«-> u rt X5 N O 0» o > t- o a a ft 8 > j *2 'S SP -u ^ SgM fee Ofa> si «zS OS Q.SÖ uu . ° ^ o> o 055 > S? W S O a £ O N M 0 rt 1° 3 rt rt > o •0 ^ • N oj O''-» 3 3 S) "^8. 0) o •° “žS oä5 01 c o OJ to (U 3 o ti m C 1&: a ® X3 ° 2 > rt g ° a m C (U 2? Qi cn 0-3, O P< 3 3 Original scientific paper. Geography. >» J3 U Q & ’S c 05 w & £ £ >< ög.S c0 S o *"3 CO > cn 'z o I—I Ü w tf w £3 o £ W Ü O § o hH r-* KO a,J < c/2 üo §PŽ üw 'H 2 s UH O £ c/)Ö ! C J « S'S o > u o 055 i tß • aj « c a £ o m o >» + o 32 * a> C Sfg’oB’g “Sc^S So-c" ■“« e 41 Ö»||5 saso^ O > <ü o a bß-o > *~ &-S -o “ 0) 73 tu c a> .5 ' <3 «.a o—. ~ ’S o * <0 ~ S 2 j- >; 01 o£-&S 35' £ * ji3Š a j “Is 1& a“ co 1/5 OS JC ri w> c -W > J c rt 3 £ ■So >55 O ,, w - U c ■- % .H Ü*H W to w tjfl'r! O a co s' ft a 3ßcg,i; O g *- - O w D* SO" ^ 4> ~ -2 *5 ^ 2 r0 -Z 'd •»Ä^gcü ®.a s-s«;« w co „ co r s.- Mss “2 c tH Cfl a .C J-.JD o o •r co c _ ■o §8 -3 3 g MttJ O wsSöü« e u OS m O hH IS a «j a CO a & >< --.q'ü Q 3 1) •Sc c^-2 So S to, psa W CD > < J w O O t3 'Z o H-t Eh . >J a •MC £ > m O >£ M g V-l W 8 -2 5,« o > a; o 053 a> tn «f X G> O £ HO -0^0 go? a> C* Ecjit oo£Ž o ■*■» ^2 Or« K 0££0 MäSf - 3 ^ C >> o si-1-5 _, a) TJ -- > ■£ §! ° C o) ^ o 1> *w •-h ÖCTJ ■*■> -o r m «2 £ o rH L ß -H o tJ 1/3 ^ --n 5oS« <1J 3 O >>W) ■♦j c -j._ o 5Ü w ic c C tiß ^ .c a « ^ 2 >—I ÜJ P >-* 2£^^ ■° .c ^’0.2 m aj C p u a r S E ° § S rc oj H >i.S5 o w OS in c (8 A Ö >1 XI ►JÄ -J « o .5 m o c »2 5 Oto > Ü 'Z. z < PL, CO z O ►—( E-i O a 3>^ o§ aS <8 «° §< So wo QJ 8« o w WO c “ g n... H % e ss; >s * s S u o> o o Om •24 c£ o o &S5 9 ŠtJ XJ o a**-1 rr in 1 ” ^ £a 5«? — o, 01 m§h c ** 2* 0 £ 5° ^ o rt! ^ C S-co ^ o >» Jus oje 5 3 > -S „3 I: |r CO kW a n, t-> _c P I * I IŠC « S J3 H 2 ^ -2^*« «° -£ ° a ® S 2 ^3 iS o ^ c •f-l *SO? o w o . m is? ^ cfl C • "55 S cts tn -G E C O ^ 0) ®acS SS°a 4-S, ^ O Q 55 » s§ w y, tT co W)J2 w -h > C u 3SSg >8|B 2'5 ® “ JÖ fl o> - Sä J S> o CO ? 3 rt. ■g w 5 *-• Ä ’"§1 C> C t-i > U3 dg-S« 4-> ri **-< o co co .2 0*0 fl o .'S m «I w c C c e ao § o Ctfl5 o '42 no C ■«>« e^S> .o^K .s “ u,§ w y ^ _ jfÄQ £3 < g Pq '§ s§S2 w C ^ ^ ffi Ph Dh O ^ co H Ph in co^ootroc-jr ^ s: o .2 o 2l ♦j t3 O JJ O 5 H to 2 be w c .w > .' J c CO A? c 5 > wi O I q; >> > r* ^ O 3 tßC-O^ -•3 cc •*-* ,0 C«^ = £ “ o Ä to o^SSSg JJ . ** o 2 g -S c « D x c o> ti 5=>e| MCjOmi S^Eflgo "|5-s5 5 .sg onj» > ■ O T3 —< , a^ > C 0) CO 6 ro u c o o C CO Uj uHij z S -2° •♦-> 'O 0) ■2 o D4«*H ll§° g2°§ a s £ CO ^ > r- 0 ±i •g _ C Tl 6s*l o 73 .0 XJ 5 o o CO h ^ .2 h 5 2-c +J 3 O • - C «3 3 t, c .a p, •o 3.2-e n O c 2fl«g° a co n o G CO ^ _ c o o CO m •S-c«« c CO «*-i -*j cT3 2 ^.2 SljMt, N Soj>. a ^ t-s o M c* C > ! co 2 c 00« 0 ^ d; O Üw .2 co j co o c coÄ W O i2 co ^5 o CO to 0) “■d«B« ■§§~!5a S«!^S > (U -P X O 2 S « CO « ^ C S S ^ Š •§ o ss 5 u o o .ti o co c a > o u w Q P w s S c t3 N U X N & >< < W O-fi Isn £;S< P < £ < > X' '2! > r 3° £2. co u « bo .z O £ o o Otn äÄ° •š ^ o13 * § oSggg > . o o £ bO^J3 bpS CO N Q CO CO X 2 ftm S S « „-«£§ c to S Cü o ^ WjQ rQ X - O CO o £3 t-< •*-» tin sill: a> 'O ».^-o ^52 .«3 “SnC*' Tj £0 cO CO X u CO C c CO 2 o 3 D ^ c _, 4) « 0) M •o '-> a-r-, to -ü t,” bo o ß tv ? o £ — tn cO JjJ r Q-d£ a 3 3 3 « x o c.3-^ gajSS^ *§j8&S £.sf I« ■O-S Cfc uo«« ■ ÜÄS03« «C >3 > co ;> bo 8 h 3 0 To to co co ■♦-» •S O CO CO w u. $* u, co 0< I o; I ä > ■S x c g* .ä5»o’ $ S c S:- „ 5f. X 3 £ CO M čz< H CO cg O »H & g.o 01 -p CQ O Q 5 g O S ° < tlO CO K 03 P N 53 t—i >* ^ < CO O c c t-H cO O 3 2 < ■ 3 ß *-< .2, o .3 > L W *J O Oo S «o E 'C o 2 o w •—< fl !>® N o > > . > XO bo . o > d) o .§s*S <• ri •“* c S > 0 I"!.-* £rt O ss? ».s ° 2 aS *S° SSggs * SSg ö ß bo £ >«jo is2"S S§€e^ ;ws IsžSl ll^-i I- .s° S3"«« ^ bO CO SS^-Ss §9s«> °- *V hJ» o _ 3 G N O CO bo^j 5-c cO Cl X o ■ O'* Z e£ ,2 >o c äS^o >" > 2bS a «m N r CO CO < >cfi P. T3 c Eg sS“ 3 *■* oSS 2 ■ a-§ °.:s c "2 > >!§ o N t! O g o'i s S >Q £* äSi. «■g Mg ?s>-« tu-- gg (“š > s a ° •'- »XI (D Ori u N N >W X t- N d> cO ,* C ? > iHlJ CO ‘3 a £ „ 5 «j '3 a» o On ’Umi 3 u „ c •*-> 0) >o co O'ot S N 4) ■*■> •> ■’-> C < > O Z & >< «I< ügo «os; K Oh > O « H J3 cß °> Sgs wg 3= ^ Cü S§ *-* vi HO w »J °o D3 ® <2 Ph ^ oo pH w ÖÜ S9 > . ^ > ^ O bo.- o ^ Cj O 055 članek prestavlja prednosti in pomanjkljivosti letalskih posnetkov pri njihovi uporabi v geomorfološkem proučevanju, postopek geo-morfološke interpretacije ter lastne izkušnje pri uporabi le-te za izdelovanje detajlnih geomorfoloSkih kart. UDC 910.26:528.77:551.4 o S'S O *0 c c >» A ° 9* cs cd Ih II 00 " O O) O o a m SE Z a> •c ►-1 ® P o X< «S g £ Ä> .25 as.m —> s 2s w K a, < « o o OK e5 JH < M >-! W g« Cm O °3 20 ro £ K JO *o < w hO £z H hH «Šl-S h M rt (D a; to ta > ..c ega O c " £ o °g=a£ » o o h o* o> ^ r* w> C -w > . J c rt £'2 Is to O >§ 2 c 60S» ° £ GJ O üw ^ c ^ cn s- D..Ü £ a £ ^ o£ £ a o -m ™ aK*S TJÜ0 >>0 5 .. «J 2 ti ■SäsI «n 5? fO O ® o O ^2 Sfoos a a j-r* o. a 0 sli“ I T3 ■*■* £ ^ ^ cq CC Q £ CU) ÜD*1 0) 'S W) _ 'Ü rj a Ä d) «3 o > rt -2 o SšSs'0 w .C .0 d+j *j c o OJ 4) oj c £ E c u *> 2 *.3.2*2 ti 2 -»-g Ö Bs k5 2 S2tj ® p-C rt 3r H P, 00 cz ♦j c e i «StJ "5i ot C "gs c h ° .2 oj £ TJ C rt o Pa rt h >> s: a a rt a c.S ►H o .C/3 TJ to C <£« •SiSc CoP rt m > O WcoOQ £S o, b I. ,17 rt .2 to 73 « ?:§ °’ Eb to rt •* &■“! b cw JS tX0 •”* rt iii . C rt ♦j rt oj Eü-o rt Q< U X C s ^ «S c.2 «x o 5 Q-2 tžfi < P < E < O £ I—I E-i m DS < M c -W > . >J c rt M c Is ■ssš 2 c a 2 2*2 fcflOJ o £ Oj o 053 . tj TJ O rt fj ^3 uc* 0.2H i *g £ o Z ^ < 'H*! rt I > rt^ «S i ■*-» -+ rt u ° a oow Ä o*0 tfitn X Xl ^ o -TJ • 73 OJ O rt -g O •- Ö D- .2 .Th --h HH « rt Ü p-S SSg^ ggtS«» I oH'bS ^ o,0“ = £U g a0) . « >-< 2 rt L, >»-s rt XJ 3 -c S o ° S e J a s. «« rt*-j QQ5' bß*M (U D ^ C 2 0 4) £oo;£C-oft£ ^ ^ C ^ o «, -C «S c2Ä8*oögSft^ O -S . 0 .• £ rt ^ o 0£ 2 tl «n cS>:^Sg|S3g g CC£ §-g * PS S 2 D .-ä i> g - c P £ ^ ütn hr -* s. *-> u 1 bo*« J C O PČ Is^.p ^ oflj • . rt o S'Oflj " -§• -o . c,^ S ^ rtT3 ^ E >,CQ rt oii « z? « 2 &S « w fe *g N^x: ^ O -ogc^ ^S.2rtS>tr>»c8So a||Ž§8col». rt 5 ^ -h o 0 3C0 rv(U*^ «+jtOflJ . 2 •" -rt ‘vu.a |