Časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 71-84 71 Zaznavanje in komunikacija spolnih interesov Niklas Luhmann I am two fools. I know for loving and for saying so. John Donne The Triple Fool I. Novejša raziskovanja na področju teorije sistemov po vsem videzu silijo bolj kol kdaj koli poprej k natančnejšemu razlikovanju različnih ravni oblikovanja samoreferenčnih sistemov. To je brez dvoma posledica koncepta avtopoezis, če seveda tega pojma ne želimo reducirati na golo biološko dejansko stanje. Avtojpoozis pomeni: samoreprodukcija sistema na osnovi njegovih lastnih eTementov. Ali drugače povedano: avtopoetični sistem je Sistem," ki elemente, iz katerih sestoji, sam reproducirá s pomočjo mreže elementov, iz katerih sestoji. To se izvrši s pomočjo zelo različnih osnovnih operacij, katerih vsaka tvori rekurzivno zaprte s i s té me na ta način, da organizacijo in strukturo svoje avtopoezis diferencira glede na okolje, ki je izključeno iz sa-moreferenčne operacije sistema. To se zgodi (če ne upoštevamo v precejšnji meri še nepojasnjene situacije na področju fizičnih in kemičnih sistemov) z zelo različnimi operacijami: bodisi je ta operacija življenje samo, bodisi zavest ali pa komunikacija. V skladu s tem se v za vsako od njih specifičnem okolju izoblikujejo živi sistemi, psihični sistemi in družbeni sistemi, in sicer vselej kot zaprti sistemi z lastno Prevod razprave "Wahrnehmung und Kommunikation sexueller Interessen", V R. Gindorf in E. J. Haeberle (ur.): Sexualitäten in unserer Gesellschaft, Waller de Gruyler: Berlin, New York 1898. str. 127-148. 72 \iklai Luhmann avtopoezis in s strukturami, ki jih je mogoče specificirati zgolj znotraj sistema in zgolj s sistemom samirn. Rezultat te samoselekcije struktur na osnovi avtopoetične osnovne operacije, ki se jo Ha v vsakem od teh primerov zelo preprosto opisati, je mnogoterost vrst, mnogoterost in-dividuumov, mnogoterost družbenih sistemov. Vendar pa razvgj struktur (morfogenezis) poteka na tako kompleksen način, da je tudi pri operacijah, ki so slepe za okolje, zagotovljen precejšen nadzor nad realnostjo, in sicer s tem, da so li sistemi sposobni nadzirati konsistentnost lastnih operacij, kar se zgodi na ta način, da jih primerjajo z rezultati lastnih operacij; ali lahko bi dejali tudi bolj preprosto: s tem, da imajo spomin. Nadzor nad realnostjo se (Kitemta-kem poteka izključno na tisti ravni, -ki jo Heinz ton Foerster imenuje kibernetika drugega reda.' torej z rekurzivniin preračunavanjem lastnih preračunanosti - in ne s primerjanjem notranjih in zunanjih podatkov, kakor je denimo predpostavljala klasična spoznavna teorija. Ta teoretska predelava obče teorije sistemov ima zelo daljnosežne posledice za celotno znanstveno pokrajino in jih danes še ne moremo v celoti oceniti. To ne velja le za temeljne podmene klasične logike in spoznavne teorije, ki sta izhajali iz ontološke premise o nedvoumnem obstoju ¡refleksivne bili." ampak velja tudi za vse teorije, katerih tema so ti avtopoetični sistemi, in še posebej torej za področja interdiscipli- 1 Za najpomembnejše prispevke v nemškem prevodu primerjaj H. von Foerster: Sicht und Einsicht, Braunschweig 1985, ali v skrajšani obliki H. von Foerster: Cybemelics of Cyberneties, v: K. Krippcndorf: Cammunicalion and Control in Society, New York 1979, str. 5-8. 2 Glej k temu Gotthard Günther: Beiträge zur Grundlegung einer operations-fahigen Dialektik, 3 zvezki, Mamburg 1976- 1980. Dalje, spoznavnoteorel-sko pozicijo, ki je formulirana z nekoliko ponesrečenim izrazom "kon-struktivizem", katere raven refleksije pa ne ustreza vselej zahtevam, Iti bi jih postavili izvedenci za filozofijo. Glej na printer Paul Watzlawick (izd.): Die erfundene Wirklichkeit. München 1981; Humberto R. Maturana: Erkennen: Die Organisation und Verkörperung ton Wirklichkeit. Braunschweig 1982; John Richards/Ernst von Glaserfeld: Die Kontrolle von Wahrnehmung und die Konstruktion von Realität: Erkenntnisthcoretische Aspekte des Rückkopplung»-Kontroll-System. Delfin 3 (1984) 4-25; Gebhard Rusch: Verstehen verstehen: Ein Versuch aus konstruktivistischer Sicht, vs N. Luhmann/ Karl Eberhard Schorr, {ivi.): Zwischen Intrantparenz und Verstehen: Fragen an der Pädagogik. Frankfurt 1985, str. 40-71. Zazruitarye in komunikacija ¡polnih interen» 73 narnega raziskovanja, kakršno je denimo raziskovanje spolnosti. Teorija avtopoetičnih sistemov nas pri tem sili v ubiranje poti po ovinkih, ki se bodo po vsej verjetnosti izkazali za plodne; vsekakor nas sili v zelo zapletene rekonstrukcije navidezno preprostih dejanskih stanj. S konceptom avlopoczis se teorije živih, psihičnih in družbenih sistemov zvedejo na neko temeljno nerazrešljivo protislovje, namreč na odprtost zaprtih sistcmgv - na neke vrste zavezujočo hrczizhndnost, kakor je na kratko formuliral Rene ThomZ1 Zdaj postanejo interne operacije in strukture, ki jih le-te izoblikujejo in sproti modificirajo, precej pomembnejše, kot so bile poprej; predvsem pa bo potrebno vsakokrat jasno navesti reference na sistem, ki so podlaga posamezne analize; t.j. kateri sistem se v posameznih primerih pojmuje kol tisli, s stališča katerega se preostali svet razume kot okolje, ki ga je mogoče nadzirali zgolj interno. S tem izgubi ne nazadnje tudi spolnost značilnost nedvoumno obstoječega dejanskega stanja, s katerim se potem različne stroke ukvarjajo na različne načine. Spolnost ima za številne žive sisteme, za psihične sisteme in za družbene sisteme zelo različen pomen, za imunske sisteme pomeni nekaj drugega kot za celice, za možgane riekaj drugega kot za zavest. Tudi diferenca glede spolov bi se lahko s tega vidika na vseh ravneh bioloških, psihičnih in družbenih sistemov upoštevala z doslej neobičajno mero radikalnosti - posledica česar bi bila, da je relativno neverjetno, da moški in ženska spolnost doživljata na enak način - razen v primeru, da kulturni programi deformirajo njun način doživljanja. Živimo v polikontcksturalno konsliluiranem svetu; to pomeni, da moramo vselej upoštevati sisteme, toda potern tudi razlikovanja, v katerih kontekstu je v posameznem primeru približno to, kar je to za ta kontekst/* V tem smislu stopi opazovalčeva izbira reference na sislem natančno na tisto mesto, ki jc v ontološki metafiziki kategorijo "bitja" pojmovalo kot oznako tiste biti, ki pojasni, kaj je ta bit. 3 Glej Nutzen und Schwierigkeiten interdisziplinärer Forschung, v; Spektrum der Wissenschaft. Januar 1986. Str. 12-13. 4 Prim. k lemu Günther Gotthard: Life as Poly- Contexturality, v: isli avtor: Beiträge zur Grundlegung einer operatioruföhtgen Dialektik, zv. 2. Hamburg 1979. Str. 183- 306; dalje, na to navezujoče se premisleke k semiotiki ženskosti avtorice Eva Meyer: Zählen und Erzählen: Für eine Semiotik des Weihlichen. Dunaj, Berlin 1983. 74 Xikiai Luhmann II. Raziskovalnega programa, ki smo ga nakazali v tein kratkem uvodu, na tem mestu kajpada ni mogoče predstaviti niti podrobno niti v grobih obrisih. Zadovoljiti se moramo s tem, da zarišemo določeno temo v skladu s tem konceptom avtopoetičnih sistemov, in sicer z minimalnim številom pojmov. Naslednja premi šljanja izhajajo iz reference na sistem |>osarnezne zavesti. Zategadelj lx>mo upoštevali le to, kar se dogaja v tern sistemu reprodukcije misli s pomočjo misli.^ Torej ne gre niti za genetske ali za organske procese življenja niti za semantično reguliranje družbene komunikacije.6 Fizični procesi, kakor tudi kulturni imperativi, ki usmerjajo komunikacijo, pridejo v poštev le takrat, kadar in če jih zavest v obliki misli u|M»rabi za lastno pridobivanje in obdelavo informacij. To izhodišče, namreč avtopoezis zavesti, izključuje podmeno, da človeški organizem (kaj šele njegov genetski program) v zadovoljivi meri kondiciouira zavest.' Ze sami možgani niso več kondicionirani kol v funkciji življenja, čeprav obstajajo in delujejo na osnovi avtopoezis življenja.8 Zato je potrebno podmeno o kondicioniranju nadomestiti s tezo, da zavest nujno in z določeno preferenco glede na druge objekte opazuje lastno telo (vendar pa ne opazuje lastnih možganov! kar je vsekakor omembe vreden pojav). Le z lastnim telesom kot oporno točko pridobi zavest, ki se ukvarja s celotnim svetom, s simboli in znaki, z realnostmi in ¡realnostmi, s pogrešanim, izgubljenim, neobstoječim, z nasprotji in protislovji, z mogočim in nemogočim in ki v svetu "obstaja" povsod in nikjer obenem. 5 Prim. k temu izhodišču Niklas Luhmann: Die Autopoietsisdcs Bevvusstsciris. Soziale Welt 36 (1985t, 402-446. 6 S tega vidika: Niklas Luhmann: Liebe als Passion: Zur Codierung von Intimität. Frankfurt, 1982. 7 Vendar pa ni izključena možnost, da opazovalec opazuje odnos med organizmom in zavestjo tako, kakor da bi bilo res prav to • na primer s pomočjo opisa input/outpul. Prim. k temu Francisco Varela: L'auto-organisation: de l'apparcnce au mecanisme, v: Paul Dumouchel/ Jean-Pierre Dupuy (izd.): L'auto-organisation: De laphysique aupolitique. Pariz 1983. Str. 147-164. 8 Prim. Gerhard Roth: Autopoiesis und Kognition: Die Theorie U.R. Maturanas und die Notwendigkeit ihrer Weiterentwicklung. Ms. Bremen 1985. /nznmanjr in komunikacija tpolruh interesot' 75 svojo lastno identiteto. Če se hoče nanašali sarna nase, lahko to stori le s pomočjo lastnega telesa, ki je tako rekoč njen gostitelj. Sicer |»a je to telo za zavest zgolj neka enota, ki se razlikuje od nekega (nekega!) okolja. Organizem je, če ga razumemo kot aglornerat živih sistemov, nekakšna simbioza številnih avlopoeličnih sistemov s skupnim genetskim programom - vendar pa ni to, kar zavest opazuje, kadar hoče opazovati sel*- ali druge pri diferenci do nekega okolja in kadar se hoče umestiti v svet.0 Opazovanje lastnega telesa ponuja dvojno prednost, in sicer dejstvo, da je telo nenehno nav zoče in da ga |<- mogoče v njegovem okolju opazovati kot od zunaj. Zavest si, s tem ko opazuje lastno telo, prilasti njegovo diferenco sistem/okolje in se lahko po tem, čeprav operira le sama v sebi. umesti v svet. Zavest se na ta način zelo naglo uči, kaj sodi k njenemu telesu, na primer: katere šume proizvaja telo samo in katere je trebil pripisati okolju. Ker je konglomerat avtopoetičnih sistemov, ki se opazuje kot telo, že sam organiziran polikonteksturalno, lahko zavest s telesom eksperimentira, lahko ga pripravi do tega. da otipa samega sebe, da sliši, šume, ki jih samo proizvaja, da vidi lastne gibe in predvsem: da vse to nenadoma prekine in da opazuje učinek te prekinitve. Če zavest opazuje potekanje tovrstnih eksperimentalnih operacij dalj časa, je domala neizogiben rezultat ta, da lahko razločuje med tein, kar lahko pripiše sama sebi, in tem, kar mora pripisati nečemu tujemu; in ta neizogibnost učinkuje s svoje strani kot pos|x*ševalni dejavnik pri izgrajevanju zavedanja o realnosti. Novejše fenomenološke teorije, ki se poskušajo izkopati iz transcendentalne teoretske utemeljitve spoznavne teorije, so prav tako postale pozorne na ta pomen zavedanja o telesu.Transcendentalni subjekt ali a priori samemu sebi dan Jaz zamenja potem lahek glavobol, ki mora znati spremljati vse moje predstave in nakazuje, kje le-te potekajo, ne da bi s tem njihov svet po«tal omejen. In šele ko je zagotovljeno lastno telo kot izvor, se lahko izgradijo oblike spoznanja, ki omogočijo, da 9 Argument lahko pono\ imo pri primeru razmerja med zavestjo in družbenim sistemom: zavesi sebe nima za "osebo". Potrebuje le operativno enoto (avtonomijo), ne pa osebne identitete. Le družbeni sistem (v skladu s slarim pojmovanjem pa celo le pravni sistem) pojmuje osebo kol psihični sistem, torej le za namen komunikacije, kol zgolj naslov, ki se nanj lahko obrne ali kot dejavnik, ki mu je mogoče pripisati kavzalno«! in odgovornost za sodelovanje v komunikaciji. 10 Za vprašanja, ki jih tu obravnavamo, je pomembna predvsem publikacija iz zapuščine Maurice Merieau-Ponty: Le visihle ei 1'im isible. Pariz 1964. 76 jViklat Luhmann distança do okolja postane dostopna,11 predvsem pa to, kar Donald Campbell imenuje oddaljena vednost (distal knowledge),'- in to, kar fenomenologi analizirajo kol "tipifikacijo": kot omogočanje, da to, kar je odsotno, postane vidno v navzočem. To. da na ta način poudarjam diferenco avtopoetične zavesti do lastnega in lujega telesa, bi kdo nemara imel za nepotrebno obsedenost s teorijo ali le za nepotrebno dolgoveznost. Vendar pa je ta diferenca za našo temo, tudi če ne upoštevamo njene teoretske konstrukcije, središčnega pomena. Spolnost se rodi z opazovanjem lastnega oz. tujega telesa s strani zavesti in predpostavlja ustrezne nespoznatnosti na obeh straneh. Diference med opazovalcem (ki je sam sebi netransparenten) in opazovanim (ki je zanj netransparentno) ni mogoče nikoli več eliminirati. Na to je opozorila predvsem romantika, na primer Schlegel v svoji Lucindi. Zavest reflektira svoje interese, vključno z možnostjo, da vara sebe ali da je s pomočjo telesa prevarana. Nikoli se ne more "zliti" s svojim, kaj šele s kakim drugim telesom. Neizogibno prakticira, pa čeprav še tako okorno, "premišljeno ljubezen" s skritimi mislimi in potemtakem z bojaznijo pred skritimi mislimi. Prav to je tisto, kar sestavlja napetosti in vznemirjenja ljubezni in omogoča, da ljubezen doživljamo vse do spolne vzburjenosti tudi ob odsotnosti partnerja. Negotovost, ki je posledica te diference, sproža domišljijo. Negotovost je mogoče, v nasprotju z gotovostjo, napraviti za trajno stanje. Vidimo, «la ne vidimo tega, česar ne vidimo, in to opazovanje je za zavest precej inikavnejše od vsakdanjega pogleda stvari. Pomislimo le na pornografske filme, kjer ne moremo videti ničesar, česar ne moremo videti. 11 S tem pa ne zanikamo, da moirvofit zaznavanja oddaljenega predpostavlja tudi čisto nevro-fiziološku preklapljanja. Clej k temu Heinz von Foerster: W hal is Memory lhal it May Have Hindsight ami Foresight as W ell, v: Samuel Bogoch (izd.): The Future of the Brain Science. New York 1969. Sir. 19-64. 12 Prim, med drugim Natural Selection as an Epistemological Model, v: Raoul Naroll/Ronald Collen (izd.): A Handhook of Method in Cultural Epistemo-logy, Carden City, N.Y. 1970. Str. 51-85; isti avtor: Ostensive Instances ami Enlilalivily in Language Learning, v: William Cray/Nicholas D. Rizzo (izd.): Unity Through Diversity: A Festschrift for Ludwig t on Bertalanffy, zv. 2. New York 1973. Sir. 1043-1057; isli avtor: On the Conflict Between Biological and Social Evolution and Between Psychology and Moral Tradition, American Psychologist 30 (1975), sir. 1103-1126. 13 V navezavi na Ed m linda Husserla. Clej Se posebej: Erfahrung und Urteil. Hamburg 1948. Sir. 398 in dalje. Zamavan/e in komunikacija «polnih interesov 77 Diferenca rned zavestjo in telesom poleg tega pojasni, a se izvrši s precejšnjo ne&očasnostjo zaznavanja. Lahko jo vodi razločevanje med informacijo in sporočanjem in mora to poenostavitev plačali z zaporedno obdelavo informacij, ki s svoje strani pelje potem v novo izgrajevanje drugačne kompleksnosti, v oblikovanje družbenih sistemov.''1 14 Tukaj medij, kol ga pojmuje Fritz 1 leider: Ding und Medium. Symposion 1 (1926), str. 109-157 (angl. prevod v Psvchological Issues 1,3 (1959) str. 1-34). 15 K temu bolj izčrpno Niklas Luhmann: Sozial'e Systeme: Grundriss einer allgemeinen Theorie. Frankfurt 1984, le posebej str. 191 in dalje. 78 NikUu Luhmann Razločevanje med zaznavanjem in komunikacijo pa ne pomeni, da se družbene situacije lahko ustrezno diferencirajo v smislu, da v neki situaciji le zaznavamo, v drugi pa le komuniciramo. Nobena družbena situacija ne more shajati brez komunikacije in vselej, kadar so navzoče druge osebe, jih tudi zaznavamo (če se seveda niso skrile). Gre namreč le za razločevanje, ki ga opravlja zavest udeležencev, in za ležišča usmerjanja pozornosti. Tudi komunikacijo je treba seveda zaznali, sicer zavesti nc bi bila dostopna; vendar pa jc zaznavanje komunikacije visoko specializirano in v bistvu vezano na govor. Pri govorni komunikaciji diference med informacijo in sporočanjem praktično ne moremo ignorirati in prav la diferenca je tisto, po čemer zavesi loči komunikacijo od preprostega zaznavanja. Iz tega izhajajoča omejitev razločevanja, ki vodi zaznavanje, pelje k izjemnemu stopnjevanju svobode možnih reakcij: lahko se odzovemo na informacijo ali na to, da je bila sporočena, in sicer v obeh primerih bodisi pozitivno, bodisi negativno, lahko jo sprejmemo ali pa zavrnemo. To stopnjetanje |K>tem s svoje strani zopet izsili omejitve, ki odziv odtegnejo s trenutkom pogojenemu poljubnemu in ga napravijo, za bolj ali manj pričakovanega. In to je učinek neke emergentne ravni oblikovanja avtopoetičnih sistemov, oblikovanja družbenih sistemov. Navzlic |x>memLnosti govora, ki jc ne moremo zanikati, pa govor sam ni nujno merilo za diferenc i ranje med preprostim zaznavanjem in komunikacijo. Po eni strani je vendarle tudi negovorno ravnanje komunikacija, vselej kadar tisti, ki zaznava, v njem vidi sporočilni narnen in s tem diferenco med sporočanjem in komunikacijo ter se s svoje strani odzove s komunikacijo. Klasični zgled za to je slavna "govorica oči" ljubimcev. Po drugi strani pa je prav tako mogoče zaznavati govorno komunikacijo glede na nekaj, kar naj ne bi bilo sporočeno: zven glasu, psihično stanje govorca, njegova vzgoja, ki jo je moč razbrali iz njegove izbire besed, itd. Govor sicer nesporno kaže, da se je izvršila komunikacija, medtem ko lahko pri negovorni komunikaciji vselej zanikamo, da smo nekaj 'imeli v mislih'. Za la-stno avtopoezis sistemov komunikacije je govor tako rekoč nepogrešljiv, saj komunikacijo opremi z odgovornostjo, naslovi in razločljivimi epizodami. Vendar pa to ne pomeni, da se mora v vseh družbenih situacijah tisto, kar je najpomembnejše, premestiti v govorno komunikacijo. In prav pri zaznavanju in komunikaciji spolnih interesov - zdaj smo pri naši temi - se to pogosto ne zgodi. Zcutiattinjr in komunikacija spojnih interesov 79 IV. Za teorijo, ki na opisan način izpostavi pomen telesa za avtopoezis zavesti, morata biti zaznavanje in komunikacija spolnih interesov še posebej pomembna - in sicer že preden se lotimo posameznih posebnih kulturnih programov, ki kondicionirajo, otežujejo, kanalizirajo, ugladi-jo dostop do spolnosti. Gre za doživljanje, v katerem telesa štejejo kot telesa in njihovo poželenje kol |>oželenje [»oželenja. Tako preprosta je la ugotovitev: pomembna |K>stune, ko jo postavimo pred ozadje tradicije, ki sojo lahko opredeljevala drugačna razločevanja in je bila s pomočjo razločevanja med čutnostjo in razumom privedla razločevanje teles v neke vrste kulturno odmaknjenost. To lahko pojasnimo z vprašanjem, prek kalerih razlikovanj se svet konstruira kot enotnost različnega. Taka refleksija zelo tipično izhaja, če v izjemnih primerih sploh pride do nje, iz razočaranj glede pričakovanj. Tako razočaranje je lahko obdelano na dva načina: ali se česa naučimo ali pa ne. Ali se prilagodimo ali pa ne. (!<■ polem lo spel pričakujemo, se pričakovanja ustrezno slilizirajo. Pričakovanja, ki so se pripravljena prilagodili, se doživljajo kol kognitivna pričakovanja. Lsmerjena so k nečemu, kar dejansko obstaja (das Seiende). Če sino se molili in to, kar obstaja, ni lo, kar se je zdelo, da je, moramo pričakovanja spremenili. Pričakovanja, ki ne ustrezajo dejstvom, ki se niso pripravljena učili, |xa so nasprotno simbolizirana z naj hi (das Sol len). 0 Taka pričakovanja obdržimo, ne odstopimo od njih, čeprav se niso uresničila, in sicer zalo, da bi samim sebi zagotovili, da smo vsaj pravilno pričakovali in da lahko ta pričakovanja šc naprej ohranimo. Da bi lahko to že vnaprej sporočili, podelimo ustreznim pričakovanjem normativni status. Tradicionalnoevropski racionalizem se je v bistvu posluževal obeh stilov pričakovanja in je v skladu s tem razvil ustrezno semantiko za oba primera. Plod te sernantike sta znanost in pravo. Med prehodom v moderni vek in z razkrojem skupnih moralno- kozmoloških temeljev pa se je ustrezno razločevanje med dejstvi in normami še nekoliko bolj izostrilo. To je imelo zelo verjetno posledice za vrednotenje človeškega telesa:'' če ga namreč postavimo pred to alternativo, telo (če spel 16 Ki so ga iznašli posebej za človeka, o tem se strinjata oba, Bog in Satan. Glej Prologue in Haeven, v: Kenneth Burk: The Rhetoric of Religion in Logolog?, Berkley 1970, sir. 273 in dalje (prvič 1961). 17 Ali tako vsaj pravi teza o "molčanju telesa* • glej Dietmar Kamper/Volkar Rittner (izd.): Zur Geschichte des Körpers: Perspektiven der Anthropologie. München 1976. 80 A'iJilas Luhmann ponovimo: to, kar zavest opazuje kot telo) ni ne eno ne drugo, ampak izključeni tretji, "parazit", ki sabotira razločevanje. Kadar se izgradi družbeno vodilna semantika kot semantika znanja in prava, kol semantika tistega, kar dejansko obstaja, in onega, kar naj bi obstajalo, ima to daljnosežne |>osledice za potem možna razločevanja, ki omogočajo navezovanje, in za strukturiranje priložnosti, da človek postane nezamenljiv individuum. Za znanje je razločevanje, ki omogoča navezovanje (in s tem kod sistema znanosti) resnično/neresnično oz. pravilno/napačno. Individuum pa nima dobesedno nikakršnega ustreznika. Pri resničnih predstavah le ponavlja, kar je dejansko stanje, torej sam ničesar ne prispeva. Pri napačnih predstavah |»a že zaradi tega ni ničesar ustreznega, ker take predstave niso nič vredne. Ob teh omejitvah se je koncept individualnosti razvijal na družbeno (pa tudi individualno in zavestno) zelo ploden način v smeri |Kivzdigovanja odkriteljev in iznajditeljev - ta koncept se je tako rekoč nohcliral. Na področju normiranega vedenja gre lahko le za diferenco med konformnun in nekonformnim. Pri tem se priložnosti za razvoj individualnosti nahajajo na področju nekonfonnnega, ki je s svoje strani spet lahko ovrednoteno -kot nekaj pozitivnega (kot v primerih junakov, asketov in supererogatoričnih dejanj) ali nekaj negativnega (kot v primeru lopovov in ničvrednežev), pri čemer dostop do te diference očitno korelira s stratifikacijo. Vse to lahko na tem mestu le nakažemo. Vendarle pa zadošča za spoznanje, da opazovanje razmerja telesa do drugega telesa v tej prevladujoči semantiki racionalnosti nima posebno velikega pomena. Zategadelj se od 17. stoletja dalje (o časovnih zamejitvah starejših tradicij bi utegnili polemizirati) izoblikuje neka posebna semantika za (strastno) ljubezen, ki se v bistvu hrani s spolnimi izkustvi, te pa povzdigne v svojevrsten kulturni program. Spolnost se ne opisuje več kot neke vrste (kvazi medicinski) izhod v sili za človeško telo, temveč kot človeško (lomembiK) in od družbe zahtevano, salonsko potrebno (ne pa: za reprodukcijo |M>trebno) področje življenjskega izkustva (seveda le za plemstvo). In ta lastni svet ljubezni se uveljavi navkljub temu, kar zahteva razum in morala, l.j. družina in zakonska zveza. Racionaliztni, ki so bili preseljeni v to področje, so v 18. stoletju doživeli postopno deinontažo. Postopoma so bila opuščena vsa merila za izbiranje. Ljuhezen postane naključje, ki potrjuje in krepi samega sebe ter se stabilizira v strukturah lastnega izvora. In izjemno velika neverjetnost nekega takega družbeno neutemeljenega poteka se pojmuje kot verjetnost neuspeha. 18 Prim. Niklas Luhmann: Liebe als Passion: Zur Codierung von Intimität. Frankfurt 1982. Zaznavanj* m komunikacija spalnih inierrsm 81 Če se ozremo nazaj, opazimo, da v tej literaturi zgoraj zarisana diferenca med zaznavanjem in komunikacijo nima nikakršne vloge. Namesto tega odkrijemo nekomunikabilnosti.'9 Ljubezen temelji na dokazih, ki jih ni mogoče niti sporočiti niti verificirati; sleherni dvom je usoden, odločilno je to, kar Claude Crebillon (sin) imenuje "trenutek" - trenutek, v katerem se razmerje napetosti med telesi stopnjuje do nevzdržnosti.-0 Preteklost in prihodnost nista pomembni, pomemben je le sedanji trenutek; in ta na nek način posreduje realnost, ki bi bila nedosegljiva, če bi se morali ozirati na preteklost in prihodnost hkrati (torej na neaktualne časovne načine). Z drugimi besedami, z vidika nekomunikabilnosti nanese beseda na lastno pravico nekomunikativnega zaznavanja: ki ga ni mogoče artikulirati. "digitalizirati , ki je vezan na v tem hipu aktualen trenutek in prav spričo lega podan z neovrgljivo očitnostjo. Obenem pa tradicionalne semantične dispozicije, ki so zaznavanje podredile razumu, spolni nagon pa "višjim" kognitivnim in moralnim sposobnostim človeka, učinkujejo pozneje - ne nazadnje s kozrnološkim argumentom, da so tiste sposobnosti, ki so skupne človeku in iivalim, manjvredne v primerjavi s specifično človeškimi lastnostmi. Kot posledica tega je bilo zaznavanja teles registrirano kol komunikacijski deficit. Šel e če se dovolj radikalno osvobodimo čara te tradicije in njene sheme zgoraj/spodaj (višji/nižji), se lahko vprašamo, kaj je tisto, kar na področju zaznavanja lelesa nadomešča kognitivne in normativne kode, kaj nadomešča razločevanje pravil no/ napAS no in konformno/nekon-formno. In prav lahko bi to funkcijsko mesto vodilne diference zapolnila diferenca med zaznavanjem in komunikacijo. V. Za razliko od kognitivnih in normativnih tradicij, njihovih funkcijskih sistemov in njihovih bogatih semantik, pa je diferenco med zaznavanjem in komunikacijo nekoliko težje prevesti v nek kulturni program. Od 18. stoletja dalje se pojavljajo zahteve po "pozitivni seksologiji", vendar se Ic-ta v bistvu reklamira prek negacij, denimo prek zahteve po svobodnem oblikovanju spolnosti v skladu z lastnim preudarkom. 19 Za dokaze glej: Luhmann op.cit. (1982), str. 153 in dalje. 20 Prim. kol novo izdajo: La nuit et le moment, suivi de Le hazard du coin du feu. Pariz 1983. 82 jViklat Luhmann Sociolog lahko brž spozna, da lo ne pelje posebno daleč. Predvsem pa je treba ugotoviti, kako globoko bi segla preureditev na diferenco med zaznavanjem in komunikacijo, če bi jo izpeljali; funkcijski sistemi, ki razvrščajo kognitivno in normativno pričakovanje, so namreč že sistemi komunikacije, potemtakem bi moralo biti orientiranje po diferenci med zaznavanjem in komunikacijo in še posebej orientiranje po opazovanju teles in njihovi diferenci bolj radikalno zastavljeno in bi moralo sam startni mehanizem kognitivne in normativne kulture postaviti v diferenco. Niti teoretska dedukcija niti iinaginacija ne moreta zarisati tega, kar bi se moglo izcimiti iz tega. Spričo tega se bomo omejili na dva ekzemplarična premisleka. Prvi zadeva precej razširjeno zahtevo po procesu učenja in po "izboljšanju učinka" na področju sfiolriosli. Zelo težko bi zanikali upravičenost te misli in brez dvoma je tudi zaznavanje rezultat poprejšnjih procesov učenja. Navzlic temu pa je tovrstni program kajpada kognitivni program in nakazuje, da sedanjost doživljamo z vidika sklepanj na na|>ake in na modificiranje vedenja, torej glede na prihodnost. Vendar pa prav to ovira izčrpanje tega, kar se ponuja v aktualnem trenutku. Prav to moti v tem trenutku možno sočasno deživljanje, ker učinki učenja že po naravi temeljijo na različnosti pers|K-ktiv in se udeleženci, ki imajo ta namen, ne morejo naučiti "istega". Ta imperativ učenja pa poslane docela absurden takrat, kadar pripelje do tega, da eden uživa, medtem ko se drugi uči. Drugi premislek zadeva komunikacijo. Tudi tu je koristno, če si prikličemo v spomin naše izhodišče, t.j. avtopoezis zavesti. Zavest je vselej urnejša in mnogo bolj večstranska kot komunikacija, ki se je udeležuje. V mislih obkroža potekajočo komunikacijo in posega na način, ki se ga ne da sporočati hkrati s tem, naprej in nazaj na to, kar je bilo že izrečeno, česar se ne sme izreči, kar naj bi bilo vsekakor zamolčano. Zavest se udeležuje govora s tem, da govori, in s tem, da molči. Lahko načrtuje to, kar govori, in lahko zamolči to, česar ne pove. Pri govoru se lahko opazuje in korigira. Lahko opazi, da izrečeno ne zadeva čisto [»vsem tega, kar je bilo mišljeno, l.ahko sodoživlja, da nekaj, kar je bilo izrečeno, izključi nekaj drugega kot nezdružljivo (čeprav bi bilo to drugo prav tako lahko izrečeno). Lahko začuti, celo z nejevoljo lahko zabeleži, kako se v komunikaciji določa. l.ahko pretirava. Lahko pove kaj, česar ne misli čisto resno. Lahko laže. In lahko, pravzaprav mora nujno predvidevati, da pri drugem prav tako obstaja ista igra presežka zavesti. Sleherna udeležba v komunikaciji potemtakem boleče pokaže, kako ostre meje obstajajo med psihično in družbeno avtopoezis in kako nesmiselno je mnenje, ki nas nanj napeljuje tradicija, da namreč ljudje lahko komunicirajo. Iz dneva v dan doživljamo, da to ne gre • in da Znzruivaryr in komunikacija spolnih interesov 83 moramo navzlic temu dopustiti pripisovanje našega govora, ker v nasprotnem primeru komunikacija ne bi mogla funkcionirali. Vse to bi lahko z inertno tolerantnostjo pustili vnemar, če ne bi bilo lako pomembno. Vendar pa mora področje intimnih kontaktov zadostiti drugačnim zahtevam. Pri tem je lahko ali bi lahko bilo pomembno, da smo razumljeni tako, kot mi sami razumemo sebe. Prav lega |>a s komunikacijo ni mogoče doseči. Zategadelj si ljubimca sicer prizadevata za komunikacijo - vendar pravzaprav ne zavoljo komunikacije same, temveč zato, da bi mogla drug drugega opazovati pri komuniciranju. Oba uporabljata samoreferenco svoje zavesti kol diferenco, ki vzpostavi razliko, in oba predpostavljata, da se pri drugi osebi dogaja isto, in se na to pripravita. Pri tem jima ne gre za to, da bi komunikacijo sklenila z obojestransko sprejetimi rrzultati. Komunikacija sama že zadovoljuje. Tema je le pretveza, da drugi osebi lahko pokažemo, da njeno samoreferenco sprejemamo kol to, kar vzpostavlja razliko. Manj sama ljubezenska literatura, v precej večji meri pa literatura s področja seksualne pedagogike in seksualne terapije pogosto napak presojajo to elementarno dejansko stanje. Za premagovanje težav ali morebitnih nesporazumov se pogosto priporoča komuniciranje o skupnem vedenju, če ne celo "pomenek". Probleme, ki jih irnamo, je treba razodeti in o njih govoriti. Vendar pa lo obremenjuje dogajanje z zakonitostmi, ki so lastne oblikovanju družbenih sistemov, poleg tega pa še s problemom nekomunikabilnosti. Vrhu lega pa sleherna komunikacija s svojo eksplicilnostjo proizvaja bifurkacijo: ponujeni pomen lahko sprejmemo ali pa zavrnemo, kar spet terja nadaljnjo komunikacijo. Komunikacija nikakor nirna, kakor se pogosto predpostavlja, nekakšne imanentne težnje |>o konsenzu. Njen edini gotov izid je ta bifurkacija in prav na to se pripravi nedoktrinama vsakdanja vednost, ki zapoveduje previdnost pri komunikaciji in pogosto tudi izogibanje komunikaciji. Tudi praksa družinske terapije s "pisno zavezo" zajema la problem, kadar denimo vpričo nepremagljivih težav pri sporazumevanju med zakonskimi partnerji in vpričo vse prevelikega upoštevanja "dvojne koritingence" in njene brezizhodnosli predpisuje: vedno ob petkih, pa če se nam hoče ali ne! Problem komunikacije je prav to, da preprosto zaznavanje poželenja razgradi v informacijo in v sporočilo informacije, s tem opozori na sum o (kot vedno dobronamernem) varanju, o napačni uporabi simbolov, o zmoti in nesporazumu, na sprotno prepričevanje o pravilnem razumevanju, na povratno vprašanje in popravek in z vsem tem na serializiranje doživljanja in delovanja. Dvomi lahko zadevajo informacije ali pa tudi razloge za njihovo sporočanje. Dvomi so lahko taki, da jih je mogoče le delno sporočiti ali pa jih le delno ni mogoče sporočili, tako da se zelo lahko nakopičijo sumi o pravem motivu. Komunikacija s lem proizvede i\Mat Luhmann presežek kompleksnosti, ki je povod za nadaljnjo komunikacijo in selektivno dodelavo. Komunikacija služi potemtakem predvsem avto-poezis komunikacije, ne [xa, ali |ta le sekundarno, potrjevanju neke realnosti Pri preprostem zaznavanju, ki ni komunikacija, pa je, nasprotno, sočasnost doživljanja in vsebine doživetja očitna povsem neposredno. Drznil bi si trditi, da je ta simullanost trenutka, istočasno«! dogodkov v sistemu in v okolju, edina oblika, pri kateri lahko zaprti avtopoetični sistem prekorači lastno "konstrukcijo" svoje realnosti in si sam zagotovi zanesljivost kontakta in s tem omejitve." S tem je povezano dejstvo, da komunikacija, v primerjavi s preprostim zaznavanjem, proizvede večjo distanco opazovalca do tega, kar opazuje. Z njegovim zaznavanjem se je lažje identificirati kot pa s tem, kar doživljamo kot komunikacijo. Pri zaznavanju se sicer lahko motimo (ne da bi to o|tazili), pri komunikaciji |>a smo lahko napeljani v zmoto. Poleg tega ima lastno delovanje večji vpliv na kom unikat? i jo, ki sledi temu, kot pa na zaznavanje, ki sledi temu. Ldeležba v komunikaciji zalo zahteva preccj več samoobvladovanja, opazovanja lastnih zapažanj in obilico predvidevanj ter upoštevanje marsičesa. Preneseno na problem zaznavanja oz. komunikacije spolnega poželenja to pomeni, da prevajanje kontakta iz zaznavanja v komunikacijo prekine spontanost in ustvari distanco, posledica česar je, da se je po tem potrebno "sporazumeti". Ce so ti precej obči premisleki točni, potem bi morali priznati, da precej razširjena preferenca za komunikativno sporazumevanje premalo osvetljuje, celo ogroža, pomembne vidike spolnega kontakta. Potrebno bi bilo šele analizirati dejstvo, da so običajne predstave o genezi Jaza kot posledici samood govorne selekcijo ali kot posledici ohranjanja nerealnih pričakovanj tudi v primerih razočaranja izjemno enostranski kognitivni oz. normativni kulturni programi, ki so bili vgrajeni že v tradicionalno podcenjevanje učinka samega zaznavanja in jih je potrebno korigirati. Šele potem bi bilo nemara smiselno, pri vedenju telesa do drugega telesa pomagati neposrednosti opazovanja, da udejani svojo pravico, in bolj kolje običajno, poudariti nevarnost komunikacije. Prevedla Zlata Corenc 21 Le pod predpostavko te razgraditve v komunikacijo in serialnost lahko sprejmemo tudi tezo. ki nanjo naletimo pri Musilu: da namreč najvišje čustvo korelira z izjemno veliko negotovo«!jo. Prim. Der Mann okne Eigenschaften. Hamburg 1952. Sir. 1138 in dalje. 22 Epistemoložkih nasledkov danes modernega "konslruktivizma* na lern mestu ne moremo podrobneje obravnavali.