11 p Svetonočne romance. Qir> '^)(S^ Angel i so zaplakali. Angeli so šli po svetu in iskali so tesarja in prosili so tesarja: — Dej, za božjo voljo stori zibko Sinu božjemu! „Če bom znal ?" — tesar je dvomil: „Kdaj že nisem tesal zibke!" Pa je tesal in iztesal jasli Sinu božjemu. Sin je rasel . . . modro vzrasel — In enajstkrat tretje leto angelom je vse potožil: — Moja duša je do smrti žalostna, oj, žalostna! Angeli so šli po svetu in iskali so tesarja in prosili so tesarja: — Dej, za božjo voljo stori rake v Sinu božjemu! „Če bom znal?" — tesar je dvomil „Kdaj že nisem tesal rakve!" Pa je tesal in iztesal križ za Sina božjega. Angeli so zaplakali in v nebesa priplakali. Večni Bog jih je tolažil: — O, nikarte se solziti, moralo tako je priti, zlati moji angelci! Ali tega nisem jaz zvil iz samih sanj, kar je v svoji pameti sklenil beli dan: Samega začudenja... Da ne pojde danes spat preje za goro, dokler ne bi sveta noč vstala nad zemljo. Rad bi znal, če je tako čudovita res, da se ji še kerubi čudijo z nebes. S trudnimi očmi je bdel gori vrh planin, in pridihala je noč — sveta noč z višin: Samega začudenja dan je vztrepetal in zadivljenih je lic vekomaj zaspal. „Nikar, nikar mi, detece, ne zaspi takoj! ne bom ti zibke zibala, ne bom ti zibke zibala, mamica nocoj! Kdo bi ne zaspal? Okleni se me, detece, pa me glej sladko: tako nocojšno sveto noč, tako je prvo sveto noč gledalo nebo. Nasloni se mi, zibelka, na pokojna tla: tako je zemlja to-le noč, tako je zemija tisto noč mirna bila vsa. Nikar, nikar mi, detece, ne zaspi takoj, ne bom ti zibke zibala, ne bom ti zibke zibala, mamica nocoj!" — A sinko se je davno že v sanjah zasmehljal; saj kdo pri tej uspavanki, pri miljeni uspavanki, kdo bi ne zaspal ? — Silvin Sardenko: Svetonočne romance. Sivi Marko. K polnočnici je zvon zazvonil, a sivi Marko ga ni slišal. Ob dlan si glavo je naslonil in v kot zagledal se je gori. Iz kota jasli so blestele: tako se sveti v zlati zori zeleni holmec nad vasjo. In sivi Marko pol je dremal, napol se v mislih je razvnemal tako mehko, tako gorko: „0, tudi jaz sem hlev imel, še lepši, ko ve, moje jasli; o, tudi meni so pastirji na griču so mi ovce pasli; in kakor vam — le-tam na robu košatil si je dob pri dobu. In hišo z vrtom sem ogradil, na vrtu drevja sem zasadil tako lepo, tako gosto; le če so hude brile sape, polukal dom je izmed drevja: tako se izpod zimske kape prikrito kažejo ušesa . . . — No, pisani pastirji v jaslih, zakaj se smejete, zakaj?! Seve, nocoj je lepa noč, in kdo bi skrival nasmehljaj, ko se še sivi Marko smeje? A čakite, končam naj preje!" — In pol čebljal je, pol je sanjal: „Ej, vse na svetu se vrti, in vse se kmalu izneveri; sedaj je moja ped prsti, ki sproti noga jo premeri. Umrlo mi je solnce žarko, in ljudstvo siče: Sivi Marko pokopal si je srečo sam . . . Jaz sam?! He, he, če ni to laž! A vi, pastirji, z belo čredo gotovo greste v Betlehem? Počakite, da z vami spem! Samo nobene nimam ovce — in brez ovčice bi li smel? Pa če je treba, mili Bože, ta kožuh dam iz ovčje kože, saj ni še preveč začrnel — —" Pri jaslih lučca je brlela, in lučci plamen je pojemal, a skoraj mirno je zadremal, zadremal kakor Marko sam. — Ginjen sem se zasolzil. Ne vidite, ne slišite, kako je živo vse nocoj? Kot brat in sestra — hrib in plan kramljata bajke med seboj. In kakor bi cekine štel, cezi studenec mimo skal, in kakor bi cekinov rad, priklanja dren se mu do tal. A mesec pred večernico v oblaku skriva svoj obraz: gotovo se „skrivalnice" igrata, da je slajši čas. In gorsko selo kroginkrog počiva pod meglicami, kot bi se ga nevidni duh dotikal s perutnicami. In skozi ves ledeni zrak se sape podrsavajo, a zvezde jim z iskrenimi očesci namigavajo. In skozi ves drhteči zrak srebrna rosa mi roslja . . . In taka rosa, se mi zdi, v očeh se mojih lesketa. Moj Bog! Kaj ti si na srce izlil skrivnostno mi sladkost? Mar se izlilo je srce v presladko tvojo mi skrivnost? Silvin Sardenko: Svetonočne romance. 13 Pri treh mašah. Mati ji je modrovala; „Vida, draga moja hči, jutri bo pa sveti dan, jutri bojo maše tri. Kadar boš pri prvi maši, prosi, da ti sveti dan pride v dušo, naj bo v njej za vse čase zakopan. Kadar boš pri drugi maši ne pozabi mojih let, da se ne prenagli smrt pa jih z grobom gre odet. V tretji maši se pa spomni, da so bele rožice, cvetja rahlovzraslega in premehke kožice ..." Vida s smehom je nedolžnim pala materi v objem, drugi dan pa v cerkvico pohitela k mašam trem. Izpolnila v prvi maši prvi majkin opomin, pa je ganil sveti dan jo do srčnih globočin. V drugi maši drugo prošnjo vzdihnila je pred oltar, in še dolgo materi groba kopal ni grobar. V tretji maši pa se Vida rožic ni spominjala . . . Ah, da ne bi ji nedolžnost nikdar z lic izginjala! Rajši materi bi preje grob izkopal naj grobar, da bi take žalosti ne dočakala nikdar! Čestitka. Zapojva rodna moja vas, zapojva si božičnico o tihi noči blaženi! In kar je tvojih hiš in koč, naj z okni razsvetljenimi strme, kako izpod neba oblak visi srebrnobel. Po njem snežinke hodijo: tako so božji angelci po Jakobovi lestvici sprehajali se gor in dol. In kar je tvojih hiš in koč, tako naj vse si mislijo, da te snežinke biserne zveličane so dušice, iz tretjih plavajo nebes čestitat zemlji-materi: — O, zemlja ti Adamova, ne kerubi, ne serafi ti niso mogli vdihniti te dihe blažene noči — le Bog, le vsemogočni Bog! Prosjakova zadnja pesem. Vsaka hiša poje nocoj: Tiha noč, blažena noč! Ti pa moja duša zapoj Težka noč, žalostna noč! Tiha noč — komur niso vetrovi svetih pesmic pobrali kakor meni . . . Blažena noč — kogar niso snegovi na dobravi zapali kakor mene . . . Mehka zima, poglej: V krilu tvojem sneženem roke vekomaj sklenem — ti pa poj nad menoj: Tiha noč, blažena noč! Silvin Sardenko.