IX.
APRIL.
1931^

čistejše perilo
v krajšem času
Schichtovo ter-pentinovo milo Vam prihrani denar in delo. Vaše perilo bo snež-nobelo in kljub temu boste rabili
manj mila kot doslej; tako dobro in Izdatno je
sSchkhfovo lerpenh'novomib
v praktičnem zaščitnem zavitku
Zavitek nosi razen tega lepe podobice za izrezati, za kratek čas otrok.
SSSS
OBRAZI IN DUSE.
Zofija Nalkowska.
Mi vsi hoćemo, da nas nekdo najde, da nekdo pronikne v ognjene vrtince naših hičanih nad, da nam reče: čutim, razumem in vem za rešitev. Rešitev! To je tisto, za kar bi romali in romamo i' večnost.
Večkrat pa je čudežna rešitev mnogo bliže, nego jo zamoremo v temni minuti slutiti — iz žarišča ljubezni lije k nam, iz duše genija, ki nosi ves svet in njegovo iii-odo v utripu svojega srca. V tem hipu sem srečna, ker lahko z iskrenim prepričanjem slovenski ženi pokažem tja, kjer biva in dela hči staro-slavne, v dimu požarov trpeče in zmagujoče poljske zemlje — Zofija Nalkowska — in rečem: glejte, našla nas je!
Sama preko strmin življenja s svojim delom pogumno zmagujoča, kliče tudi nam:
„Zmagujte s svojim delom! Iz ženske duše nikoli ne bo mogoče iztrgati ljubezni in zvestobe. Moderna vzgoja jo morda vodi do tega, da bo kakor moški, ki mu ljubezen ni središče in namen življenja, temveč le zabaven odmor. Vendar — doslej se ženska od ženske v glavnem ne loči in celo liste, ki jih smatramo za lahkomišljene, niso izjeme, kajti one v svojih trpečih samotah neprestano iščejo ljubezni, ki bi bila trajno poklonjena edinemu. Soglašam pa s tem, da kaže moderna smer ženski k delu v javnem življenju, ker si bo znala vsaka, ki ji usoda ni naklonila ljubezenske sreče, najti nadomestila v neštetih poklicih, ki potrebujejo njene nežnočutnosti. Tako ne bo mogla umirati z grozo nezmiselnosti svojega življenja u duši."
97.
Letos je Zofija Nalkowska darovala žarek svoje umetnosti tadi naši Ljubljani z dramo „Dom osamelih žena", ki nam jo je prevedel pesnik Tine Debeljak.
Ce pomislimo, da ni slovenska žena samo gospa iz Ljubljane, temveč tisoč in tisoč duš, ljubečih, trpečih za vsako našo goro, na bregovih vseh naših rek, do tja, kamor ne segajo več debla širokih cest, temveč drobna, poslednja veja blatnega klanca obstane pred nizkim domom — moramo reči: škoda, da bo večini slovenskih žen ostal ta vijoličasti biser večnih samot samo nerazodeta lepota. Kljab tihemu okolju, s solncem in slavčevim petjem nasičenemu, narašča klic svojega zmisla oropanih žena z vsakim dvogovorom v mogočnost, ki kakor struga silne Visle nosi svoje mehke vode nasproti leda neizprosne usode. Duševna muka mlade vdove Jane, ki nastopa v tej drami, nas spominja pretresljivih samo-obsodb in izpovedi v romanih F. M. Dostojevskega in one slovanske tenkovestnosti, ki pravi:
„Laž pred svetom lahko, opereš — pred seboj — nikoli!" Iz drame bolestno izzveni resnica: „Dan za dnem živi mož s pridrugo, drug drugemu se darujeta, skupno delata za skupni smoter — a v tihih, tihih tajnah prisluškujeta vsak svojemu srčnemu utripu, ki ga ne bOsta nikoli drug drugemu razodela. Nikoli! In zato je to skupno življenje vedno več ali manj varavost in srečen je le, komur se do smrti ne umakne lepi privid."
Zofija Nalkowska je hči slavnega poljskega geografa Waclawa Nalkow-skega in plodovite češke pisateljice geografskih del — Ane Safranek-Nallcowske. Rodila se je 1. 1885. v Varšavi, a mladost je preživela v mirnih Gorkah, v družbi svojih plemenitih staršev in množice knjig. V Varšavi je dovršila srednjo šolo, hrepenenje po izpopolnitvi pa jo je gnalo više. Obiskovati je začela tečaje politične ekonomije, psihologije in filozofije — seveda tajno, ker je bilo tedaj ženski mladini to zabranjeno.
Iz dobe tega študija izvira njena prva povest „Žene", s katero nas popelje v. dvolični svet: v resno učenjakovo hišo in v brezdomstvo nemirnih bohemskih duš.
Njena druga povest „Knez" opisuje revolucijo 1. 1905. in vstajo poljskih upornikov, ki so bili obsojeni na smrt. Komaj dvajsetletni pisateljici so tedaj pravili: „otrok, ki piše za odrasle".
Ob nadaljnjem proučevanju ženske duše sta se Nalkowski porodili povesti „Vrstnice" in „Narcisa".
Novih pobud si je pridobila s potovanjem na jug, v Italijo. Roman „Kače in cvetje" spominja na to njeno pot, dejanje pa mu poteka iz zanimivega življenja poljskih Židov, ki so se sredi li. stol. zatekli k Poljakom in dolgo ohranili vse posebnosti svojih navad. V dobi svetovne vojne je nastal njen roman „Grof Emil" in več novel, ki jih je izdala v zbirkah: „Mačica ali beli tulipani", „Zrcala" in „Tajne krvi". Tu nam s psihološko ostrovidnostjo pokaže revolucijo človeške
duše, izbruh njenih strasti, njihov višek, trpečo resignacijo in končno zmago v plemenitosti odpovedi in ljubezni.
Po vojni je spisala „Roman Terezije Bennert", ki je živa slika vse razdvojenosti povojnega človeka. To globoko delo so si prevedli že Francozi, Cehi in Rusi.
Po kratkem bivanja v Švici in na Francoskem je Nalkowska ustvarila iniernacijonalni roman „Choncas". Istodobno jo je neodoljivo poklical spomin v nežno idilo njene mladosti, v cvetje vasice Gorke in po slikovitosti teh spominov je ustvarila „Dom nad livadami". Delo pri društvu „Zaščita jetnikov" je Nalkowsko vodilo v severno Poljsko, kjer je v Wilnu in Grodnu pogledala v žalostno grozne oči zločina in trpljenja. O tem govori njena najnovejša knjiga „Zidovi sveta". L. 1929. je mesto Lodz poklonilo Nalkowski književno nagrado za roman „Zla ljubezen".
V	tej knjigi pravi: „Razmerje do posameznih ljudi nas venomer izpre-minja. Ne postopoma, tekom življenja, temveč v eni in isti uri. Tuji značaj je našemu značaju edina mera.
Sila tuje človeške duše, nje nestanovitnost, nje kratkovidnost, nje bež-nost nam venomer določa novo ulogo in nas v vsakem slučajii drugače definira.
V	neprestanem, podzavestnem manifestiranju samega sebe se značaji med seboj krešejo, prevzemajo venomer nove stopnje gospostva, si pripisujejo vedno nova algebraična znamenja in se tako vzajemno na-sičajo z vrednotami.
Med človekom in človekom je prostor zemlje, vode in zraka. Med nam.i stoje zidovi domov in bolnišnic, cerkva in ječ. Toda med značaji ljudi ni ničesar. Tam, kjer se konča naša duša, se takoj začenja druga. Naša zloba se tesno prilega tuji dobroti, se krči radi njene veličine ali jo pa s seboj zmanjšuje in omejuje. Naš ponos se meri s tujim ponižanjem in je po njem od vseh strani tesno obdan. Težnja po vladanju in sreči se nikdar ne razrašča v praznino, temveč sega po svoje nasičenje v tujo krivico. Na polju vrednot ni pustega mesta, ker zunanja kretnja naše morale vedno začrtuje meje tujih duhovnih vrednot in je obenem neprestano pod vodstvom njihovih pravil."
Vserazumevajoča, vseobjemajoča duša Zofije Nalkowske sega še dalje. Z ljubečim pogledom opazuje čar živalskih čuvstev, o katerih govorita knjigi: „Moje živali" in „Knjiga o prijateljih". Pri slednji je sodelovala pisateljica M. J. Wielopoljska. Poljakinja St. J. Malinovska pravi o Nalkowski: „Njeno ime blesti med največjimi zvezdami poljske literature. Več nego dvajset let je že preteklo, odkar se je Nalkowska spustila v borbo, a med tem časom je vedno skrbela za razvoj in izpopolnitev svojih naravnih darov.
Se mlada je dala svojedobnemu romanu svojo kipečo ognjevitost, svoje socijalne skrbi, svoje lepe govorniške zmožnosti, ki so s plemenito naraščajočim dihom prinesle njene dvogovore iz boljše družbe. V njih je
99.
združila sijajno razumnost in duhovitost analize, malce nenaravne, a vedno noseč pečat visoke odličnosti. <t
V vojnem časa in v poznejši dobi se je značaj književnega dela Zofije Nalkowske izpremenil v bistvenih potezah. Njena nadarjenost je zorela in v tej svoji visoki rasti odklonila vse tiste neštete izživete osnovne pojme, ki se v obliki duhovitosti vsiljujejo podzavestnemu posnemanju, ki.pride od slabosti in navade, da človek sledi ono pot, ki zahteva najmanjši trud. Nalkowska je odločno zapustila to zapeljivo smer lahkote, da bi si s trudom pristnosti zaorala pot, ki se izteka v višek človeške in umetniške resnice.
Odlikuje se v tem, da poda v vsej svoji primitivni veličini neodoljive, pokrete strasti, nagona, vse najvišje igre Ijzubezni in smrti. Nalkowska s pozornim očesom motri delovanje vladnega stroja, uravnava mnogotere zadeve različnih družabnih enot in posameznikov, ki su v tem kolesju.
To dopolnjuje oni presenetljivi odraz čuvstva novodobnosti, ki označuje veliko poljsko pisateljico.
Najbolj občudovanja vredna v njenem delu pa sta skladba in slog. V obeh čudovita jasnost in preprostost, ki odpre široke perspektive nevidnega kraljestva, ki z nujno silo zavzema zadnje branike, ki jih je postavila skrivnost človeške duše.
Preprostost v veličini — nekaj, kar ni vsakdanje. Nalkowska je to dosegla radi poštenosti v svojem književnem poklicu, radi stalnih skrbi za popolnost."
Zdaj biva Nalkowska v Varšavi, s svežostjo neutrudne stvariteljice in kot podpredsednica PEN-klaba nadaljuje svoje književno delo. Lansko jesen je ob premijeri svoje drame „Dom osamelih žena" v Zagrebu obiskala naš slovanski jug. Prinesla nam je svoje živo srce, ki s smehljajem zmaguje trpkost in govori o silah, ki rasto iz ženskih vrst v očiščenje in pobratimstvo vsega človeštva.
Ruža Lucija Petelinova.
Veliki petek.
Zorana.
V polmračni cerkvi sredi sveč brlečih počiva zopet v cvetnem grobu Krist.. In kot stoletja množica se klanja pred Njim, ki ga je križala — zavist...
To moč resnice in idej je svetih, to je duha veliki, svetli dan! ■ Prestoli padajo, gube se ljudstva, a še je svež spomin Njegovih ran: ..
100.
L
Gospa Marina.	anka n i ko ne e v a.
XV.	(Konec.)
Jjuba sestrična", je pisala vnovič miss Lilijana, „saj dovolite vendar, da vas kličem za sestrično, draga gospa Marina? Ah, saj niti še ne veste — Da, da, to vam je zamotana stvar z najinim sorodstvom, kajti samo za las je manjkalo, pa bi bili skoro resnični sestrični, da, samo majhna ceremonija je izostala.
Pa dajte, da vam povem vse od kraja. Mnogo bolj sem iznajdljiva kakor vi. Marina, kajti ves roman svojega deda sem razkrila. Čuden roman, skoro bi rekla smešen, zares, samo mogoč pri vas v Evropi, kjer imate tako nerazumljivo komplicirana čustva in zvei-ižene nazore. Pa naj vam povem najpreje vse lepo po vrsti. Moj ded, vidite, bi imel res vzeti Vašo teto Honorato. Čudno ime to, Marija Honorata, ali ne? Honorata, Honoree — Ali so to običajna imena pri vas na kmetih?-Pa, -da vam povem do kraja. In zares, prav kakor ste mi vi pisali, ga ni bilo takrat k poroki. Zakaj? tega ne veste. Nu, vidite, to vem pa jaz, to sem namreč razkrila. Pravzaprav, če se natančno premisli, ni prišel moj ded takrat k poroki zaradi mene. Ne rečem,' da prav direktno zaradi mene ni prišel, ampak ni prišel, zaradi mojega očeta. In to je vendar skoro isto, ali ni?
Pa da že enkrat vse povem do konca. Moj oče, — ne, moj dedek je imel otroka z domačo planšarico. Nezakonskega seveda. To dete je bil moj oče. Zdaj vam je zadeva vendar jasna, ali ni? Dekle je kmalu po porodu umrlo, in detece zdaj ni imelo matere. Tako majhno, sladko, revno de-tece. Moj dedek je hotel vzeti otroka k sebi, ali naj bi ga morda pustil tujim ljudem, ko je bilo vendar njegovo? In tako strašno majceno. Saj je bilo jedva tri mesece staro. In ded je imel tisto detece rad, strašno rad, saj je bil to njegov majhni fantek. In pomislite le, njegove matere pravzaprav niti rad ni imel, prav nič je ni imel več rad, samo smilila se mu je, ker je morala umreti tako mlada. In ona je imela tudi druge rada, o, skoro vse fante iz vasi. In dedek bi ji otroka ne bil pustil, tudi če bi bila ostala živa, kajti, saj sem vam rekla, da je imela vse polno ljubčkov. Dedek pa je hotel, da bo živel sinček vedno kraj njega, da ga bo dobro vzgojeval on in njegova ljuba Marija Honorata. Ona pa ni hotela. Jaz tega namreč ne razumem. Saj je bila vendar njegova ljuba, njegova prava ljuba, in ona bi mu morala zato vse storiti, ah ne? Saj jo je tako zelo ljubil, vse življenje samo njo. Tako lepo ji je to vse povedal v tistih pismih — o, kako je škoda, da jih ni odposlal. To res ni pametno naredil, da jih ni odposlal, ko jih je že napisal. Saj ni bilo nič zato, da nekatera niso bila spisana do kraja, in da so se druga začela kar v sredi, da so bila zamazana nekatera in druga pomečkana, pa zopet poravnana. O, da sem bila jaz na njegovem mestu, ali da sem jih našla preje, pa bi vse skupaj vtaknila v velik ovoj in poslala Mariji Honorati. Ej, to bi bilo! Gotovo bi se bila pripeljala s prvim parnikom in dedek bi dobil ženo,
101.
Lilian pa babico. Zdaj so pa vsi umrli, in nič, prav nič se ne da več popraviti. Ali ni to strašno žalostno. Marina, povejte, ali ni? O, zakaj vendar vaša teta Honorata tistega otroka ni hotela vzeti, zakaj je vendar bila tako strašno razžaljena! Nu, da je bila razžaljena, to končno še razumem, ampak da detece ni marala, je bilo prav grdo od nje. Mislim, da detece bi bila morala vzeti, čeprav je bila tako razžaljena. Saj detece vendar ni bilo nič krivo in tako ubogo in malo. Saj ona je bila vendar bogata, in tudi dedek je bil imovit. A kaj naj bi, revež, z otrokom čisto sam? In ko je imel Vašo teto res tako resnično rad. Veste, kaj je nekoč zapisal? „Najbolj mi je hudo, da sem se tako zmotil v tebi. Reci vendar, povej, da se nisem zmotil, reci, da si tista blaga, tista mila žena, ki sem jo poznal in ljubil, tista, ki je vsa drugačna kakor druge, tista, ki vse razume in vse odpusti, ki se ne pajdaši z vsakomur, ki noče, da bi jo vsakdo razumel, ki se ne briga za to, kar čenčajo na vasi. Saj to vendar veš, saj predobro veš, da tisto z Mino ni bilo nič, čeprav imam od nje otroka, saj to vendar veš, ti moja ljubica edina." O, Marina, da bi meni kdo tako pisal. Takoj, ga vzamem za moža. xAm-pak, jaz si mislim, da takih pisem dandanašnji ne pišejo več. Vsaj pri nas v Ameriki gotovo ne pišejo tako. Cemu pa imamo telefon? „Darling", zakličemo kratko, „ljubček, ali si še hud?" In brž se zmenita, kam bosta šla skupaj na lunch. In to je na vsak način mnogo bolj praktično in enostavno. A vendar — jaz bi pa le raje dobivala takšna pisma, kakor jih je napisal moj ded.
Vaša Marija Honorata pa ni zaslužila dedove ljubezni, ne, ni je zaslužila, ker je bila tako zelo brezsrčna. Vidite, nekoč ji je pisal dedek: „Pojdi, si dejala, in tvoje svetle oči so bile vse črne od jeze in zaničevanja, pojdi —" in še drugod: „Ali res misliš, da se bom vrnil, ne da bi me poklicala nazaj? Res misliš, da bom prosjačil?" „Nisi prišla, nisi naüla zame dobre besede. Ves strt sem, ljubica moja, ves strt in vendar čakam, vedno še čakam. Ali se .nisva ljubila, ali se ne ljubiva več?" „Ne, ni mi žal, da sem ti vse povedal, ni mi žal, da sem te prosil, naj bo otrok zdaj najin. Zmotil sem se. Ti nisi dobra, Marija Honorata." „Dobro je, Marija, da si me zapodila, dobro, kajti kako bi bila živela skupaj, če ti ni šla ljubezen nad vse. Dobro je, da si me zapodila. A nikdar več ne bom ljubil žene, nobene razen tebe, Marija —" Ljuba moja, ali morda res mislite, da dandanašnji še najdete moža, ki bi znal tako ljubiti? Ce bi ga našla, bi ga vzela, pa če bi imel tisoč grehov. Ali ni ljubezen, ki izbriše vse?
Pomislite, mesec dni je čakal moj dedek na dobro besedo, mesec dni je čakal na svojo nevesto. Ko je ni bilo, in ni bilo ne pisma, ne besede, je vzel otroka in se odpeljal, da nihče ni vedel kam. Tako smo prišli v Ameriko.
Tu smo obogateli. Ded je bil trgovec, očka tudi in mama je. bila Angležinja. Ampak z očkom in dedom smo vedno slovensld govorili in slovenske znance smo imeli in hodili smo v društveni dom, če so bile tara slavnosti, in denar smo dali za zastavo in za cerkev, in odkar je Jtigo-slavija, hodimo prvega, decembra čestitat na konzulat.
102.
Ce p.ridem v Evropo, vam prinesem vsa tista dedova pisma s seboj in njegove zapišite, ki sem jih šele zdaj našla v biblioteki. Po pošti bi jih zanič ne poslala, ker bi se bala, da se ne bi izgubila. Od Marije Honorate ni bilo vmes nobene vrstice. Ce bi bile, bi vam jih poslala, morda že, da bi jih poslala, če bi ne bile preveč zanimive. Ali dobro hranite njeno sliko? Take stare slike so danes zelo dragocene — Zelo sem radovedna, kaj mi boste prihodnjič pisali. In veste, na kaj sem še strašno radovedna? Rada bi vedela, kakšni ste vi. Vidite, jaz sem taka-le, zato vam pošiljam svojo sliko. Laaje so malo rdečkasti, po mami, in ne morda pobarvani s bene.
Moj brat pravi, da, če bi bila malo drugačna, bi bila čisto fletna. Vidite, takšen je namreč moj brat. Vedno molči. A kadar govori enkrat resno, potem je prav gotovo šala. In rada bi poznala vašega moža in otroke, in hišo Marije Honorate in vso vašo staro, neumno Evropo. Zato bom prišla prav gotovo. Za danes vas pa samo v mislih objamem. Lilijana.
Marini je bilo ljubo, da je srečala poštnega sla že na gozdni stezi, koder je zjutraj rada hodila in obirala leskove grme. Tako je mogla čitati pismo sama. Ko ga je zopet zlagala in spravljala v ovoj, je ugotovila, da je vsebina ni nič kaj presenetila. Morda je pričakovala vse kaj več, vse kaj drugačno tragiko. Ne, povest ji ni šla tako do srca kakor njeni ameriški kuzini. Ti ljubi Bog, navaden, spor, ljubica s planine in nezakonski otrok, ali je bilo res vredno, da je uničilo vse življenje samotne žene? Kakšna pa je vendar bila v tej življenski igri uloga ljubezni? Prevroča, prešibka, preveč samosvoja, preponosna ali sebična, da je pognala moža onkraj morja in zaklenila ženo samo vase prav do njene samotne smrti.
Zamišljeno je stopala Marina po prisojni stezi, mehanično je njena noga odrivala rjaveče listje, med katero je solnce sipalo cekine. Velik mir je bil v naravi to jesensko jutro, le s ceste tam doli je odmevalo drdranje posamnega voza.
Marina se je vrnila v hišo po dvorišču in šla naravnost v svojo sobo. Kakor tolikokrat je zopet vzela v roke molitvenik umrle tete, trdno odločena, da ga odpre. Da je kriva Marija Honorata, da je bila sebična in prevzetna, pravi vnukinja moža, ki jo je ljubil. Ah bi sebična žena, trdosrčna, dneve in dneve in leta živela tiho sama zase, ali bi dneve in leta hodila na samotni hrib in z odprtim molitvenikom v roki zrla v daljavo, in mislila in premišljevala, in se žalostila, in se tako žalostila, da so mislih ljudje, da je ob pamet.
Ko je Marina vstala, da bi stopila z molitvenikom k oknu, se je dotaknila zibelke. Zibelka! Cemu je imela Honorata v hiši zibelko, v kateri ni nikdar počivalo dete. Nad petdeset let, pravi Lipe, ni nihče nočeval tu gori. Zibelka, nikdar ni Marina preje razmišljala o tej drobni posteljici, / ljubeznijo opremljeni, poslikani z rožami, ki rastejo iz src, zibelka pripravljena za otroka ljubljenega moža.
Marino je zabolelo srce. Tudi ona je čakala, v vsem se je podala. Zibelka — Ljubezen tu, ljubezen tam in vmes le majhna beseda, ki ni
103.
bila izrečena. In zdaj so vsi umrli, in nič, prav nič se več ne da popraviti, je pisala Lilijana. Marina pa se je zjokala. Pred hišo se je ustavila kočija. Vzkliki, živo govorjenje je zbudilo Marino iz sanj. Nad vsem je plaval Klopov presunljivi vrišč. Kaj neki imajo —?
In Marina ob oknu je malodane okamenela. Tam doli je stal, s Klopoiti na eni in s Sestrico na drugi rami, Andro, njen mož. Obraz poln solnca in sreče, mu je bil obrnjen v hišo in oči so iskale po oknih —
Nič ni vedela Marina, kako je prišla po stopnicah.
* * #
Dan je bil živ, poln doživljajev za Klopa, kajti poleg posušenih jurč-kov je bilo treba pokazali očetu še marsikaj, in Klop še nikdar ni v taki meri zaslužil svojega imena kakor danes. Tiščal se je očeta, kakor inače mame in niti za kratek hip ni izpustil njegove roke. Tako so hodili po sobah in shrambah in hlevih, tako so obšli vse posestvo. Vodil je dedek in pravil, kakšne jablane bodo posadili v izkopane jame, iz katerih so pobrali usehlo drevje, kam bodo posejali seme za rano ze-lenjad, kako so preuredili gnojišča in prebelili hleve. Marina je stopala poleg molče in debela Sesterca ji je sedela na roki, ker njeni kratki, samovoljni koraki nikakor niso znali dohajati družbe. Babice nd bilo ž njimi, babica je smuknila v kuhinjo, stikala po omarah za perilom in zapodila Rezo, da je šla ujet piščance. Vmes je stopila na prag, pogledala v solnce in vse gubice na njenem licu so se smejale. Od daleč je udarjal prav do njenih tenkih ušes Androv veseli smeh in Klopovo vriščanje —
Da, da, naj se potvarja današnja mladi svet, naj le hlini mir in brezbrižnost. Je pa le vse, kakor je bilo od veke vekov in bo do vekomaj. In zadovoljno si je pogladila predpasnik, utrgala s podivjanega grma nekaj bodljivih centifolij ter se vrnila k delu. Rože bo postavila na mizo. In res, večerja je bila uprav slavnostna.
A ko je Sesterca v maminem naročju tiho zaspala, in ko je Klopova glava, z očmi še vedno na očetu, prilezla prav na rob mize, je stara dama vstala, položila prst na usta, mignila Marini, naj se ne gane, in odnesla otroka.
Moža sta se zatopila v pogovor. Marina je še natočila vina, privila visečo petrolejko,, da je jasnejše svetila, in stopila na balkon. Noč je bila polna zvezd, jasno so se videli obrisi daljnih gora, le tam, kjer je tekla Sava, je bil tanek pramenček megle, in meglena krpa, zlato-rožnato pobarvana, je visela nad razsvetljenim Bledom. Marina je sedla, se tesneje zavila v resasto ruto in uživala prijetno' sproščenje telesa. To je bila prva mirna minuta današnjega dneva, prvikrat ves dolgi dan je bila za trenotek sama, prvikrat je mogla ubrati svoje misli, odkar je položila Lilijanino pismo k moHtveniku tete Honorate, prvikrat je mogla misliti o tem, da je prišel Andro, prvikrat se je mogla vprašati, ali ji je prav tako.
„Marina," je dejal zdaj tiho in sedel poleg nje, „Marina, ali —" 104
„Marina, ali —"Ona je vstala.
Tisoč čuvstev je bilo v njeni duši, tisoč bojev v srcu. „Marina," je ponovil in stopil poleg nje. „Bodi dobra z menoj. Marina." Gledala je tiho v zvezdnato nebo in pustila, da ji je položil roko okrog ramen, in pustila, da je legla njena glava na njegove prsi. „Marina, nikdar več." — Tedaj mu je z roko na njegovih ustih branila, da bi govoril dalje. „Pusti, duša, da ti povem. Odšli bodo, premeščeni so v Zagreb. Reci, samo reci, da ne misliš, da sem zato prišel. Samo to mi reci. Marina." In ko je molčala, je ponovil. „Ne misliš, reci, reci mi vendar, da tega ne misliš. Marina." Zmajala je z glavo.
„Duša moja," je rekel tiho in jo privü k sebi.
Tako sta stala dolgo in oba sta čutila, da je dobro tako. A oba sta tudi čutila, da ni tako, kakor je bilo nekdaj, in da nikdar več ne bo. Pomlad je minila.
In zdaj je šla mimo njiju prva nevihta poletja.
Kako bo v bodoče?
Marinino srce je rahlo trepetalo.
In vendar ji je bilo dobro, ker je čutila ob sebi moža, ki, ga še vedno ljubi.
* • •
Zunaj je snežilo, tako gosto snežilo, da je bila temna noč vsa svetla od snega. Andro je bil z doma. Klop in Sesterca sta že davno spala in pravkar je tudi Ruža ugasnila luč.
Na pisalni mizici, na oni z mnogimi predalci in tajno skrinjico, ki jo je Marina še takrat kot dekle iztaknila na Pristavi, je zopet ležala pola papirja v barvi kajmak-smetane in Marinino pero je nizalo urno vrsto za vrstico. Zdaj so bile njene oči resne in nad noskom so se ji zbrale prevdame gube, zdaj je hušknil nasmešek preko njenih Hc, levica si je pogladila čelo, ustne so se ji nabrale kakor v šalo. Ves čas pa ni prestalo njeno pero, dokler ni z vzdihom napisala naslova na ovoj. Takrat je, kakor v odmev vzdihnilo tudi v sosedni sobi, eden izmed otrok se je bil zganil. Mati je prisluhnila in tiho, po prstih odšla do belih posteljic. Mirno, z rdečimi lički sta sanjala njena otroka. Ko se je vrnila, je zalepila ovoj. „Seveda," si je govorila sama, ko je močila znamko, „seveda, za svet bi me izpraševala, prijateljica Ljubica, ali naj se omožiš. Predraga, to moraš vedeti sama. Kdo ti bo dal nakaznico za srečo že kair v naprej? Skuj si jo srečo, pogumno si jo skuj,, in če se ti zdrobi, jo skuj iznova, če si deklič od fare. In če si je ne bi skovala prav tako, kakor si jo zasanjala, pa z vedro dušo uživaj to, kar je ostalo. Vedno in povsod ostane neliaj, vedno in povsod se še najde slmto bogastvo, ki je vredno življenja.
Kajti nekoč, ko bode vse umrlo, se ne bo dalo nič, prav nič več popraviti.
Tako je rekla Lilijana. In, — ali morda nima prav?
105.
Ruža Lucija Petelinova:
Nagovor.
Kaj hodiš, dečko, ves bolan j)0 mraka mimo moje hiše7 Čemu gradiš si srečo v san?
Poslušala sem v davni zimi pod oknom svojega božanstva, vsa temna, tiha, vase skrita, njegove pesmi topli glas in vem: omame zlata milost je samotarju vedno kruta. Ah, sredi zime in noči žerjavice v dlani naliva in duša v mraka poželjiva izpije si goreči strup. A ko ugasne zadnja luč, ne najde doma niti groba in skozi meglo praznih cest jo spremlja v novi dan tesnoba.
Zato pozabi na moj hram! Zdaj dragemu živo prepevam in mrtvo je, kar vzameš sam.
Odgovor.
Poj komurkoli, hip je moj, ko se spominjaš samotarja, ki odgovarja ti nocoj.
Čemu svetuješ, naj pozabim, kar me pozvalo je v življenje? Nič več ne veš, kako trpljenje plodi razam za novo rast? Ne boj se, da v brezdelja padem! O, bodi daleč — jaz te najdem! Mladost je mojih klicev klic, mladost vsa krepka, jasnogleda, in laž so moja lica bleda, resnica: moje vere kri. Kot v tvoje bitje je vklesan najgloblje — tvoje želje prvi, ostane meni večni slaj, kar te ukradel bom skrivaj.
Zato pozabi svoj ukaz! Zdaj ti zaljubljeno prepevam in mrtvo je, kar nič ne sme.
DomaČi zvonovi najlepše po jo . . .
T	M a n i C a K o m a n o v a.
rk, ti-k, trk," je potrkljalo v temni »oči na okno spalnice Merku-ševe Katre.
„Katra, hej! Ali spiš, ali kar tako ležiš in mi nalašć ne odgovoriš?" Deklica se je vzdramila in takoj spoznala Podakarjevega Jožo, tega nesramnika in obešenjaka, ki vse noči lovi trape po vasi. Da bi se oglasila takemu — niti na misel ji ne pride.
„No, no, Katra! Ali imaš zlepljena usta? Kakor hočeš! Prosil te ne bom. Je drugih dosti. Ej, gledala boš še za slabejšim kot sem jaz. Saj boš itak kmalu „stara devica". Pa — saj si že. Lahko noč!" In Joža je kolovratil drugam, ali pa spat, kdove ... Katra pa je potem bdela še dolgo v noč. Premišljala je besede nadležnega vasovalca. Sicer ji ni mar, kaj žlobudra „zijalo zijalasto", a kljub temu ji je bilo tisto o stari devici nekam neprijetno. Saj bo šele čez štiri leta priromala do tretjega križa, toda— čas hiti in če se ji ne nudi kraala primerna prilika, se zna uresničiti Joževo gobezdanje. Pa zdaj še grCj ko gospodarijo oče. A pride čas, ko bo prevzel domačijo brat in privedel novo gospodinjo. Ona bo pa odveč, res stara devica . . .
120.
v takem otožiiem razmišljanju se je spomnila na Jurjevčevo Lenko, posestnibe male kmetije, ki je pred leti odšla v Ameriko. S posestvom, ki ga je Lenka dobila po svojem očetu, je prevzela tudi precej dolga, in to je je napotilo, da se je pouaia za srečo daleč na tuje. Sedaj pa je — o tem je Katra poučena prav dobro — Lenka tam v Ameriki prav srečno poročena, ima vsega v izobilju in dolg na hišici je že davno plačan.
V	Katri je dozorel sklep.
„Kar Lenki pišem. Naslov imam. Vse ji potožim. Oče mi bodo dali za vozni listek. Ce ne gre drugače, naj pa odtrgajo od dote. Lenka mi bo preskrbela primerno službo in potem, eb — saj sem čula že neštetokrat, da v Ameriki vsako pošteno dekle lahko dobi moža. Da, Lenki pišem!"
Čudovito potolažena je Katra sladko zaspala . . .
V	nedeljo popoldne pa se je zaprla v svojo spalnico in pisala Lenki dolgo pismo. Bila je odkritosrčna kakor na izpovedi. Niti o vasovalcu Joži ni marala zamolčali.
Nato pa so se začeli zanjo dnevi upanja in pričakovanja. Seveda, ko bi bila Katra vestno zasledovala časopisne vesti, bi bila gotovo vedela, da je zadnja leta izseljevanje v Ameriko nemogoče...
Minil je mesec in potem še štirinajst dni, ko je vaški pismonoša prinesel Katri pismo. Po poštnem pečatu in znamkah je uganila takoj, da je prijadralo „čez lužo". Vsa oveseljena in nekam prijetno vznemirjena je stisnila možakarju par dinarjev in stekla s pismom gor na hlev, da ga nemoteno prebere.
Ali dekle je bilo razočarano. Lenka je sicer pisala prav prijazno -n ljubeznivo, toda vsebina pisma niti zdaleka ni bila taka, kakor jo je pričakovala Katra.
„Tukaj že davno ni več tako prijetno, kakor si predstavljate tam doma," se je glasilo pismo. „Samo v našem mestu je na tisoče brezposelnih in tukajšnje oblasti se resno vprašujejo kam z njimi. Le ostani doma in veruj mi, da je to zate najbolje! Toliko moraš biti tudi pametna, da na take hlastače, kot je Joža, ne boš polagala nikake važnosti. Saj si še mlada in ženin že pride o pravem času. Sicer pa možitev ni višek sreče, vsaj v mnogih slučajih ne. Res je, da imam jaz dobrega moža in tudi to je resnica, da sva plačala dolgove in si še kaj prihranila. Sva se pa pri tem tudi toliko mučila in toliko pregarala, da niti psu ne privoščim takega trpljenja. Zadnja tri leta nama je precej boljše, a vendar ne misliva ostati tu. Tujina ostane le tujina. Se ptiču se zahoče tja, kjer se izvali. Ce bo šlo vse po sreči, se vrnem o Veliki noči z možem in otrokom za stalno domov. Potem bomo skupaj., Vedi, Katra, rodna gruda je še najboljša in domaSi zvonovi še vedno najlepše pojo!"	-
107.
Katri je klonila glava. Torej potrpeti in čakati. Ni drugače. A vendar se ji je zdelo Lenkino pismo tako lepo pisano, da ji je postajalo mehko krog srca.
„Kako ljubeče omenja o domači grudi in o zvonovih... O, Lenka, ta znal"
Dnevi v vasi so potekali monotono, brez posebnih dogodkov. V deželo je prijetno silila pomlad.
Na Veliko noč je Lenka uresničila svoje obečanje in se z družinico vrnila domov. Zapuščeni dom je namah dobil drugo, vse prenovljeno lice. Hiša, hlev, polje in travnik, vse je pričalo, da so tu ljudje pridnih rok in polni ljubezni do rodne zemlje.
Katra je oživela kar nekam nanovo, odkar se je vrnila njena prijateljica, ki je vedela toliko povedati o onem tujem svetu, ki ima sicer mnogo zanimivosti, prav malo pa resničnih dobrot. In tako se je polagoma začela dozdevati tudi Katri domača vasica vedno lepša. Leto po Leukini vrnitvi pa je napočil za Katro velik dogodek. Zasnubil jo je Martinčev Tone, sosed in posestnik srednje kmetije. Katri je bilo prav, tudi njenemu očetu je bilo po volji, in ker je dala pritrdilno besedo tudi Lenka, ni bilo kar nič zadržkov. Mesec kasneje se je vršila T farni cerkvi poroka, kateri sta prisostvovala tudi Lenka in njen moz. Po končanem oerkvenem opravilu so se podali na ženinov dom in posedli okrog mize. Tedaj je Lenka dregnOa nevesto: „Danes si se pa rešila stare device, kaj?" Srečna nevesta je zardela do las in rekla v zadregi:
„Lenka, oprosti moji nespameti! Res ne vem, kaj mi je bilo tedaj, ko sem ti pisala tako obupno pismo in silila v tujino."
„Pa jaz vem, Katra. To so tisti napačni predsodki, ki bodo spričo sedanjih novih razmer popolnoma izginili. Ženska postaja samostojna in se je začela preživljati sama. Vse one pa, ki si z raznimi samostojnimi poklici služijo kruh, pač ne smatrajo možitve za neobhodno potrebno zadevščino. In kakor nikomur ne pride na um, da bi se spodtikal nad starim samostojnim samcem, prav tako more „staro devico" izustiti le še kak Podakarjev Joža. Pametno dekle seveda ne bo dalo nič na take opazke. In tudi ti, ljuba moja, misliš danes vse bolj modro, to vem."
„O, le oštej me, le! Zaslužila sem. A rada te imam vendar in prav danes mi je že tolikrat prišlo na misel tisto, ko si pisala, da domači zvonovi najlepše pojo."
„O — verjamem, verjamem", je vzkliknila Lenka in poredno pomežik-nila navzočim. „Domači zvonovi pojo vedno lepo, najlepše pa donijo seveda tedaj, ko vabijo k poroki." Vsa družbica je bušila v glasen smeh.
V sobo je posijalo toplo pomladansko solnce. Okrog domov pa je za-dehtelo po probujeni rodni zemlji, ki je čakala pridnih rok.
108.
Dostojevski] - žena v njegovem romanu.
Angela Vode Lova.
Jetos je miiiilo petdeset let, odkar je muri Dostoje^kij (9. felir. 1881). Vendar vzbujajo njegova dela zanimanje in občudovanje današnjega čitatelja morda v večji meri kakor njegove sodobnike, saj se danes takorekoč pred našimi očmi izpolnjujejo pisateljeve proroške besede o svetovnih kata-strofali: o svetovni vojni in socijalni revoluciji, ki jo napoveduje v .svoji knjigi „Dnevnik pisatelja". Dostojevskij je eden največjih svetovnih pisateljev in je zlasti v posebnosti in zmožnosti razmotrivanja najglobljih globin človeške duše nedosegljiv. Osebe v ojcgovih delih so tako realistično opisane, kakor bi bile vse vzete iz živega življenja, in ko čitaš o njih, čutiš njih neposredno bližino.
Od vseh, zlasti v psihološkem opazovanju nedosežnih del, sta posebno dva romana, Id sta me kot žensko nepopisno prevzela in zapustila v meni neizbrisen dojm: „Iddjot" in „Zločin in kazen". Tu prikazuje Dostojevsldj ženo s povsem drugačnega vidilia kot drugi pisatelji in meri njena dejanja s čisto drugim merilom kot njegovi isodobniki, a tudi kot današnja družba.
V	„Idijotu" je glavni junak knez Miškin, duševen slabič, epileptik. Jc raz-mišljen, konfuzen, razsiplje premoženje, ima odprte roke za vsaliega, za druge ne žrtvuje samo denarja, temveč tudi čas in vse svoje sile. On je eden izmed redkili, ki pozabljajo nase. A kljub vsem tem, za zdrav (povprečen) razum negativnim svojstvom, ga prikaže Dostojevsldj kot pozitiven lip, kajti česar ne pojmi z razumom, doume s srcem. S srcem spozna ta naivni slabič človeka veldco bolje kot vsi razumni in duševno razviti ljudje okoli njega. S svojo srčno dobroto in prostođušnostjo razoroži največjega cinika; ž njo osvoji tudi ženske (Nastazjo Filipovno in Aglajo), dasi je vsied svoje bolezni spolno nerazvit in nima na sebi nič zamamljivega v običajnem zinislu.
V	središču romana je poleg kneza Miškina Nastazja Filipovna, v kateri vidijo vsi samo priležnico bogatega pustolovca Tockega, ne oziraje se na to, da je Tockij izrabil njeno osirotelost ter jo kot dvanajstletno deklico pustil odgojiti z namenom, da bo služila, ko dorasle, njegovi pohoti. Nastazja živi na idilični pristavi njegovega posestva, kjer jo grofovsko vzdržuje. Ko pa zve, da se ženi Tockij v Petrogradu z drugo, „njegovemu stanu primerno", pride za njim. Dodobra doume svoj položaj in zasovraži svojega „dobrotnika" iz dna duše. Tockij se lioče zasignrati pred škandalom, zato išče najprej ženina za njo. Na svoj rojstni dan se ima Nastazja odločiti za Ganjo, ki ga je Tockij kupil za 75.000 nibljev. Tedaj se pojavi Rogožin, strasten, elementaren človek, ki obožuje Nastazjo do bla2inosti. Vendar jo tudi on smatra za to, za kar jo smatrajo ostali, kljub temu da zasluti v njej lastnosti superioiine ženske. Ponuja ji za njeno ljubezen denar — kakor drugi Tu stopd na pozorišče kjiez Miškin, ki skonoda ne pojmuje družabnih predsodkov aristokracije, ki edini zre na Na&tjo Filipovno kot človek na človeka. Njen obr.az vzbudi v njem
109.
lakoj nedoločen dojm sočutja. Zdi se mu, da izraža brezmejen ponos in brezmejen prezir, obenem pa nekaj zaupnega in izredno preprostega. Svojevrstna lepota bledega, upadlega lica in .temnih, žgočih oči osvoji kneza in ko ta vidi, kako se pogajajo za .njo, spozna maihoma vso tragiiko njenega življenja, spozna, da eksaltirani izbruhi žaljivk, ki jih meče v obraz svojemu zapeljdvcu in njegovemu spremstvu, skušajo samo' udušitd vzltrilte njeaie na smrt ranjene duše. Preprosto, a spoštljivo ji ponudi zakonsko z\'ezo; „Smatral bom, da vi meni izkažete čast, ne jaz vam. Jaz nisem nič, vi ste pa trpeli in izšli iz takega zla čisti, in to pomeni dosti. Jaz vas iljubim, Nikomu^r ne dovolim, da bi vas žalil."
A tudi Nastazja Filipovna pogodi z ženski lastnim intuitivnim razumom, da gleda knez na njo z drugačnimi očmi kot drugi, da ise vobče bistveno razlikuje od ostale družbe, ki ji pripada: „V njega prvega v vsem svojem življenju isem verovala kot v človeka, ki ini jc v .resnici vdali." Vsa plemenitost in globina njene, Ijuibezni se kaže v njeni odpovedi; dasi ljubi kneza Miškina nad vse, se vendar odreče zvezi ž njim, ker se boji, da bi ga zakoin z njo ne „omečastil in uničii". Privoli v ponudijo Rogožina, ki ga prezira, od njega zbeži nazaj h knezu. V strašnem duševnem delirij.ii koleba med njim in med Rogožinom. Dvalirat zbeži Miškinu izpred oltarja, ker .noče sprejeti njegove žrtve. V svoji nesebični ljubezn.i roti v pismih Aglajo Jepančino, naj osreči kneza, ker domneva ali spoana, da sta ustvarjena drug za drugega. Nastazja se vrže naposled v naročje Rogožinu, dasi sluti, da gre v sigurno sm.rt. Strašna slutnja se uresniči, Rogožin jo kljub ali vsled svoje strastne ljubezni umori v poročni noči. Psiho-loško m.o.remo tragedijo tega mnoi-a tolmačiti z .dveh vidikov: predvsem se Rogožin boji, da ga ne bi Nastazja Filipovina v svoji bolestno stopnjevani vihravosti znova zapustila; a tudi če bi živela ž njim, «e ne bi mogel Rogožin nikdar otresli sramotnega občutka, da ji ni nič, da ne bo nikdar osvojil njene duše. V „Zločinu in kazni" postane glavni junak Razkolnikov zločinec na podlagi svoje teorije, po kateri ima neobičajni človek pravico sam pred seboj, da dovoli svoji vesti prekoračenje zaprek, če zahteva to njegov -cilj, fci je včasih blagonosen za vse človeštvo: „Ako je takemu človeku v dosego njegovega smotra treba, da stopi naprej preko trupla a.li preko krvi, potem si sme po mojean mnenju v svoji duši in v svoji vesti dovoliti, da prekorači truplo in prekorači kri; seveda pride pri tem v poštev tudi njegova ideja." Ta misel ki seveda ni nova — se vsidra v glavi dijaka Razkolnikova .spričo strašne bede, vsled katere mora opustita študij na univerzi. Da bi prišel do denarja, umori skopuhinjo, kateri je nosil v isiili zastavljat razne predmete. Dasi je prepričan o upravičenosti .svojega dejanja — „ker je ubil samo uš" — mu vendar odpovedo živci in se napo'Sled sam javi oblasti. Obsodijo ga na 7 let prisilnega dela v Sibiriji.
To je .okvir tega, psihološko morda najglobljega dela. V tem okviru ima važno vlogo tudi „prostitutka" Sanja. Mlado, plaho dekletce, še skoa-aj obroka požene na cesto beda družine: oče pijanec brez dela, jetična mačeha s tremi nedoraslimi otroki brez sredstev za življenje. Sonja zna šivati, a ji še tistega dela, Id ga poredlioma .dobi, ljudje ne plačujejo. Na prigovarjanje mačehe se vda v zlo usodo. Ko ipride prvi večer dopiov, položi .denar na mizo, ne spregovori besede, temveč leže na posteljo z obrazom proti s-tehi. „Samo to se je videlo, kako so ji itrepetala pleča in ves život." Razkolnilcov se vsled naključja spozna z njenim očetom, ob katerega .smrti spozna tudi Sonjo. Ko nosi Razkolnikov svoj zločin s seboj, mu postane zaupnica preprosta, nevedna Sonja. Ravno njega, ki ima tako obteženo vest, nekaj vleče k njeni verni, vdani, čisti duši. On vidi, da se je dotika vse to blato le na zunaj, da v njeno srce ni prodrla niti senca pokvarjenosti. Njemu, brezvcrcu, čila sveto pismo, ob njegovih dvomili vzplamtevajo njene krotke, sinje oči ter so polne silnega
110.
in odločnega čuvstva, ki vzbudi v njem nov, globoid doJm. Ona ne razume-njegove nedoločne govorice, samo to razume, da je strašaio, lirezkončno nesreče«; ko ji jasno pove, da je morilec, je ne odbije od sebe, temveč pojači njeno Ijiibezen novo čuvstvo: usmiljenje. Ko Razkolnikov vidi, s koliko ljubeznijo se ga oklepa, mu postane mučno od te velike ljubezni. Nenadoma začuti, da je zdaj še mnogo nesrečnejši, kot je bil prej. Njegova razdvojena, izmučena duša pač išče olajšave, toda ljubezni še dolgo ni bila zmožna. A Sonja ne zahteva ljubezni; ona samo ve, da jo on potrebuje, zato ji je jasno, kaj ima storiti. Od daleč ga spremlja ina njegovi inajtožji poti: ko se gre javit policiji. Ko jo Razkolnikov zagleda, se jasno zave, da je Sonja zdaj njegova družica na veke in da pojde z njim tudi na konec .sveta. Res gre zadovoljno ž. njim v Sibirijo, kjer ga obiskuje in skrbi zanj, dasi je on vedno mrk in, neprijazen napram njej. A po več mesecih ga končno njena vztrajna, nespremenjeno požrtvovalna ljubezen vendar- le omehča: razjoče se pri njenih no-gaih. V njenih očeh se zasveti brezmejna sreča, 1«) začuti, da je „vendar že napočil tisti hip."
Ko čitatelj sledi po prepadih in stiininali, koder ga vodi pisatelj, se mu polagoma odpira nov način gledanja ljudi im raziunevanja vzročne zveze dogodkov in pojavov. Nastazja Filipovna in Sonja sla po pravilih družabne nK>rale „padli" ženski, zaznamovani s sramotnim, neizbrisnim žigom. A vendar ravno njima prisodi Dostojevskij vodilno vlogo v usodi svojih junakov. Ko odkriva dejanja in nagibe dejanj teh žen, nam odpira pogled v globino njune duševnosti, ter nas z nedosežno bisü'ovidnostjo in logiko smelo in sigimio privede do spoznanja, kalco ničev je za resmično -VTednoist človeka zunanji položaj in videz, kako često napravijo okoliščine, povzročene od krivičnih razmer in lažne morale (često takozvane dvojine morale), ha videz malovredno bitje iz človeka, ki skriva v isebi majplemfinitejšo dušo. Dostojevski niti z eno potezo ne kaže tendence, da bi hotel poveličevati žensko, ki jo je „dostojna družba" izobčila, temveč, slika Nastazjo Filipovno-realistično kot človeka, katerega dejanja očitujcjo dobre in slabe lastnosti.. Dočim je Nastazja tip duševno komplicirane, inteligentne, izobražene žene, je Sonja povsem drugačna, daisi so obe prisilile okoliščine v način življenja, ki je bil do skrajnosti protivein njuni duševnosti. Ravno vsled svoje inteligence :spozna Nastazja Filipovna vso sramotnost svojega položaja, vso strašno krivico, ki ji jo je prizadejala človeška podlost in pohota, in to spoznanje povzroči v njeni duši sli-ašno opustošenje. V njej se bori spoznanje njene manjvredosli z ljubeznijo, hrepenenje z odpovedjo in to ji utemnuje um, povzroča trenutke blaznosti.
Usoda Sonje je navidezmo še'bolj poniževalna kot Nastazjina. Toda Sonjo dviga zavest, da se žrtvuje za ljubljena bilja. Za nje vzame ti-pljenje nase in to ji daje moč, četudi mora pomeniti to življenje zanjo strašno trpljenje: ko ji Razkolnikov izreče domnevo, da bo z njeno sestrico Poljico istotako kol z njo, vzklikne Sonja obupno, kakor bi jo nenadoma nekdo sunil z nožem: „Ne, ne, to ne more biti! Bog ne more dopustiti tolikšne groze!" ~ Ko jo ob-dolžc tatvine, jo njena mačeha opiše takole: „Vi niti ne veste, kakšno je srce tega dekleta! Ona da bi kradla, ona! Slekla bi svoje zadnje krilo, prodala ga in obdarovala idruge, četudi bi morala sama bosa hoditi. Celo rumeni listek (prostitutke) je vzela zato, ker so moji otroci poginjali od gladu; sebe je prodala za nas!" V Sibiaiji vpUva kakor dobra duh na kaznjence: „vsi so snemali čepice in jo pozdravljali: Ti dobra Zofija Senienovna, mamica ti naša nežna in bolelina! Tako so govorili siirovi in odurni jetniki temu malemu in slabotnemu bitju... Ljubili so celo njeno hojo. V bolezni so jo prosili, naj jim svetuje." Samo is svojo vztrajno dobroto in .milino vzibudi v Razkolni-kovem zakrknjenem srcu ljubezen, ki ga vodi k vstajenju novega življenja, „kajti eno isrce je vsebovalo brez števila življenjskih virov za drugo srce."
111.
Jo sipin a Lausche-Weif in Marija Udovič.
p avla LovSetoü a.
(Iz zapiskov „S pesmijo po Ameriki".)
Božič se bliža. Tudi ta v Cle-velanda skrbe za reoeze z raznimi dobrodelnimi prireditvami. Na široki St. Clairški aveniji je mnogo širokogrudnih naših trgovcev, ki so se zmenili z ženskim dobrodelnim klubom, da bodo napravili zabavo z dramskimi in koncertnimi točkami, ter s tem izdatnejše podprli božičnico siromakov. Saj je vaudeville tu najpriljubljenejše zabavišče, malo tega, malo onega, pa so nazadnje vsi zadovoljni. Igrali in peli smo včeraj zvečer pri nabito polni dvorani, ■blagajniku in revežem v veliko veselje. Pa tudi na odru in za odrom je bilo živahno, skupina sodelujočih se je sukala po garderobah in na odru s si-gur7iostjo poklicnih igralcev. Ti ljudje menda ne poznajo tretne ali afektiranega zvijanja, predno jih potisnejo na oder. Vsak nastopi naravno in s priprostim izrazom v očeh: „Kolikor znam in zmorem, toliko bom nudil!" In na ta način lepo uspeva dobra stvar, ker je med njimi dosti takih, ki zmorejo črez diletantsko mero.
Mene je ta večer najbolj zanimal nastop najpopularnejših slovenskih pevk Amerike: Josipine Lausche-Welfove in Marije Udovičeve. Toliko sem čula o Tiji/i od prve ure, ko ,sem stopila na ameriška tla! Že v New Yorku so me spraševali rojaki, če si nisva z Josie v sorodu. Pozneje sem v vsaki slov. hiši naletela na gramofonske posnetke naših lepih narodnih pesmi, ki sta jih ti pevki razširili po celi Ameriki, in zadnje leto posluša njuna glasova tudi stara domovina, kjer pridno vrte Columbia plošče v ljubljanskem radiu in po slovenskih domovih. Seznam njunih plošč je tako obširen, da človek ostrmi; morda ga presega kak Carusov katalog, slovenski pa prav gotovo nobeden. To je najbolj.ši dokaz, kako naši rojaki ljubijo narodno pesem in kako podjetni so naši ondotni trgovci, ki v tujini lahko od tovarnarja zahtevajo za svoj denar svoje blago in si ne dajo usiljevati .samo tuje umetnosti. V domovini pa imamo od naših pevcev-prvakov (n. pr. Rijavca, Betetta, Šimenca itd.) komaj po par plošč, da o umetnikih manjšega kalibra niti ne govorim. „To-le sta pa naši domači primadoni: Mary in Josie" — ju šegavo predstavi in že smo vsi štirje v smehu. A le par hipov, ker igra se bliža koncu, treba bo „iz daljave" slišati „Sveto noč" in dr. Vilko že kliče svojo četo, miga Josie
112.
in Mary, da prideta pomagat,, potisne mlajšemu bratu violino pod brado, sam
j)a pograbi harmoniko, da bodo akordi še veličastnejši.
Vse dela, vse pomaga, kot mravlje so pridni.
€b pavzi sta Josie in Mary že. zopet pri meni.
.„Kaj bosta peli?" ju vprašam.
„Ne vejm še," mi odgovori v svoji mehki dolenjščini Josie. Kar bo bral dirigiral v orkestru, to bova peli."
Seveda, kjer je bogata zaloga, se že kaj izbere, nič skrbi! Nikoli še nisem srečala pevk, ki bi me bile tako pevsko-kolegijalno vzljubile že v prvem hipu kot ti dve. Zgovorna, drobna Josie, s svojim čistim, srebrnim sopranom, in resna, čuteča Mary, z žametnobožajočim altom: kako idealno združenje!
Po koncertu sem morala i njima na dom, da sta me predstavili svoji rodbini in znancem. V bližini Narodnega doma je Lauschetova domačija, v skupini prvih, najstarejših slovenskih domov na St. Clairski aveniji, v takozvani Ribnici. (Povedali so mi, da je tam okoli naseljenih največ rojakov, ki so doma od ribniške okolice, zato so ta del Clevelanda tako prekrstili.) Josie, ki je poročena z nekim Amerikancem — živinozdravnikom — na drugem koncu mesta, hodi še vedno najrajše k' mami nazaj, in kadar reče: ,grem domxjv', takrat je treba razumeti, da gre v svojo ljubo rojstno hišo, tja, kjer ji je med vednim prepevanjem tekla mladostna doba.
Mary, ki stanuje sicer daleč v Newburghu pri svoji sestri, se čuti najbolj ■doma tam, kjer se poje, in ker pri Lauschelovih mnogo pojo, je tu njen drugi, prijetni dom. Ona je rojena na Notranjskem, odkoder so jo i-letnega otroka prepeljali v novo domovino. Obe z Josie sta obiskovali samo angleške šole, zato jima je hudo, da slovenščino bolje govorita kot pišeta. Vendar se z občudovanja vredno vnemo trudita ostati Slovenki ne samo po rojslvu, ternveč tudi po duševnosti. Kaj se to pravi sredi silnega vpliva tujine, obdani od .ogromne angleško-ameriške mentalitete, to ve le oni, ki je kdaj opazoval kulturno životarjenje malih narodičev po velemestih. Da je naš slovenski narod v Ameriki še tako številno zastopan in uvaževan, je velika zasluga onih starejših naseljencev, ki so ustanavljali društva, kjer so se v domači besedi po-razgovorili in poveselili, sebi v radost, a mnogokrat tudi bednejšim v blagor. Zlasti pevsko nadarjeni rojaki so bili živa družabna vez našega Slovenstva. In gospa Lauschetova je tip take narodno-kulturne delavke. Kot 6-letno dekle je prišla pred več kot iO leti v Ameriko. Med neumornim delom in trpljenjem — zgodaj je obvdovela — je vzorno vzgojila svojo številno družino. Pela jim je pesmice, ki jih je prinesla s seboj z dolenjskih livad in gozdov, iz domovine našega Trubarja, Levstika, Stritarja... Vse bogastvo svoje revne domovine je odnesla s pesmijo v svo.jem srcu. In ta zaklad je vrnila z bogatimi obrestmi: s hčerko-pevko, sinom-pianistom in njihovo prijateljico je poslala v ameriški svet že nešteto naših bisernih pesmi, Ici jih ne pojejo le v uteho in razvedrilo naših rojakov, temveč tudi v počast Slovenije, za katero tujci izvedo do.itikrai šele, ko čujejo njene bogate napeve.
Živahna gospa je sprejela štepilno družbo, ki je kar preplavila sobe, z materinsko domačnostjo in v hipu mi je bilo jasno, da je pesem te energične žene morala stoterokrat odjekniti v srcih njenih otrok. Saj tu se je odigravala pesem življenja; vsa tisočkrat občutena in zaznamovana s krstom trpljenja. Josie se zdrzne, ko se spomni svojih dekliških let: „Oh, oče je umrl, ko nas je ostalo Sest nepreskrbljenih. Hude čase smo imeli v družim, a peli smo vedno, tudi v žalosti, da smo priklicali s tem zadovoljnost v hišo. Ge nam ie kaka pesem posebno ugajala, a je imela premalo teksta, da bi jo lahko ponavljali, smo poklicali na pomoč strica, maminega brata, ki je imel izreden spomin'za verze. Ako ni šlo drugače, jih je kar sam sfabriciral tako, da se je podalo k tistemu, kar smo že znali. — Ko je prišla na pomoč še Mary s svo-
127.
jim izdatnim altom, smo dostikrat res lahko napravili prave domače koncerte. Začelo se je vabljenje na vse'strani." — „— no in danes ni prireditve, kjer M mogli brez vaju kaj napraviti", doda vljuden častilec njunega petja. Manj je redkobesednejša, posebno o sebi ne govori rada. A kadar zapoje katerega svojih melanholičnih solospevov, takrat pove mnogo, mnogo. — Njena bogata duša se oklepa čuvstev veselja, trpljenja, ljubezni in tuge, jih varna zaklepa v tajne globine in prežete z njeno osebno milobo vrača svetu d nežni pevski besedi. — Mary je .srečen življenski [ilozol: vse razume in vse odpušča. Težave življenja sprejema s stoičnim mirom, prepričana, da vsako gorje enkrat konča. Njena največja žalost je ta, da se ne more posvetiti samo petju. Zlasti odkar študirata z Josie solopetje, je to. hrepenenje postalo najintenziv-nejša želja. In obe blagrujeta nas Evropke, ker mislita, da je v Evropi mnogo lažje postati poklicna pevka kot v Ameriki. Postati že, toda
ostati — zato je treba več kot samo pevskega talenta.---
Naši domači koncerti postajajo vedno pogostejši. Zdi se, da s/no potrebne druga drugi. Onidve znata mnogo pesmi, duetov i. t. d., ki jih v Evropi ns poznamo, v moji pevski zalogi je zopet marsikaj, kar je njima novo. Za zabelo pa skupiw posečamo koncerte .•ivelskih umetnikov, ki v svojih programih združujejo Evropo in Ameriko.
Mary je vesten arhivar. Kar je izvajala, včeraj slavna Rosa Ponselle, to mi je že danes prinesla, da naštudiram za ljubljan.ski koncert. Kajti njo zanima,, če se bo tudi Ljubljančanom dopadel tak program. Ona skrbi za Slovence to in onstran Oceana ,..
Josie pa zbira novo zalogo narodnih pesmi, kajti Columbia podjetje ju zopet vabi in treba bo še nekajkrat napraviti pot v New York. Dokler bo v Ame-ritd le par Slovencev, tako dolgo bo morala živeli tam tudi naša pesem. In da-ji je usojeno še dolgo in lepo življenje, zato jamčita prijateljici .Josie in Mary..
„Kakšnega moža si želi sodobna žena."*^
3.
Mož velikanov se naan hoče...
Sprožili sle naravnost pereče vprašanje, go-spa urednica, ko .sle razpisali (poet vtisom toslvarnih predavanj na Ljudski univerzi v Mariboru) anketo, pori naslovom: Kakšnega moža si želi s.udobha žena? Danes, ko se majo lemelji dosedanjih odnošajev med možem in ženo in se očita moderni ženi odtujevanje-možu kol soprogu in družinskemu poglavarju, bi bilo, res prezaniinivo slišati, kakšenje neki moški ideal sedanje žene, kako si zamišlja svoje razmerje-do njega? želeti bi bilo, da bi doMli čim več iskrenih odgovorov, da si bo-mogoče ustvariti vsaj približno pravilno sliko o sedanjih ženskih težnjah glede zakonoskega druga. Razjasnitvi-fega važnega in perečega ^^•'ašanja naj; služijo tudi naslednje vrstice.
*
Čuvstvo — da zaenkrat izključimo umske razloge — ki veže ženo na zakonskega druga, nikakor ni enotno, marveč raznovrstno, nekak kompleks čuvstev.. Ob medsebojnem spoznanju, ob vžigu simpatij (ljubezni) prevladtije pač-■spolni čut. Potem se pa v ženi ta čut zelo pomeša z materinskim in sestrskim: čustvom; skrb za moževo udobnost, za njegovo zunanjost in hrano, negovanje v bolezni, pa tudi „vzgajanje" — v.se to je za ženo notranja potreba in njena sreča. Iz tega je umljivo, da ljubijo povprečne žene pri .svojih možeh ravno njihovo otroškoist, paglavost; nerodnost, brezpomočnost v praktičnem'
*) Odziv na vabilo v 2. štev. „ž. Sv."
Iii
življenju, ker jim to daje priliko, da se nasproti možu materinsko udejstvu-jejo. V tem ismislu so n. pr. izzveneli vsi odgovori ankete, M jo je pod naslovom: „Zakaj ljubim svojega moža?" nedavno razpisai neki berlinski mesečnik, ki se obrača na široke meščanske kroge. Zelo verjetno je, da bi se glasili odgovori iz cleJavakih in kmetskih slojev manj soglasno v tem žn^islu, vendar je pa le resnica, da pri ženski tudi v ljubezni do moža večinoma prevladuje matei'insko čustvo. (Samo mimogrede bodi rečeno, da to naravno dejstvo zelo tehtno zavi-ača zahtevo po moškem prvenstvu, moškem glavarstvu.,v zakonu — s čimer pa nikakor ne mislim delati propagande za matriarhat, ki istotako ne spada več v okvir nove kulturne dobe.)
Bilo bi pa napačno misliti, da je sedanja žena izgubila zmisel za resnično moškost, za moževo junaško veličino, ki so se ji v dekelski ponižnosti klanjali prejšnji ženski rodovi. Nasprotno mislim, da se ne molim, ako pravim, da si ravno močne, vsestransko samostojne ženske osebnosti žele za zakonsko zvezo celih mož, orjašldli značajev. Pred očmi mi lebde moški liki, kakor jih srečujemo v nordijski literaturi. Za primer navajam iz O. E. Rölwaagove knjige: „Prerija molči":
„Per Hansen se je vrnil kasno naslednje popoldne in ni mogel žene in fantov dovolj prehvaliti, kako pridno so se sukali, ko njega ni bilo doma. Beret je bila čisto zmedena od tega. In sedaj je bilo ono zopet nad njim, ono, pred čimer se je moralo vse drugo uimakoiti: na zunaj ga je bila sama šala m nora objest, a zadaj jc stala rcsnoba, tako močna, da je zatrepetala, če se je je le rahlo doteknila."
Da, žena hoče trepetati pred možem, toda ne pred «njegovimi okovanimi škor-nji aH njegovo pestjo, marveč pred njegovo notranjo veličino. Ali hočete vedeti, kako tale duševni velikan ravna s svojo ženo? „Še tisti večer je začel Per , Hansen graditi hišov
„Nak vendar. Per Haarsen, daj, vsaj malo si poči j," je prosila Beret, „bodi vendar pameten!"
„1 kajpalv, da bom sedaj počival — to ravno hočem! — Pojdi sedaj z menoj, ne moreš si misliti, kako bo to kratkočasno — nova hiša na lastnUi tleh! Toda ne, da bi morala tudi ti delati! Ampak zraven moraš biti, gledati, kako raste kraljevi dvorec iz tal."
In oiaslodnje jutro, ko hoče ob pi-vem svitu vstati in iti zopet na delo, pa se vda Ijubenzivemiu in skrbnemu prigovarjanju žene, naj se vendar vsaj malo štedi in še nekoliko poleži, saj je vendarle tudi le človek — premišljuje Per Hansen:
„Beiret mi je pač dobra, samo tega ne ve, koliko je na mojih ramali — načrti, ki jih moram skušati namah izvršiti! — Da, Beret! Ne verjamem, da bi ji bila katera na svetu par; kako se je oba zadnja dneva požurila z gospodinjskim delom! Potem je prišla k nam na njivo, vodeč malo za roko, pustila otroka v travi, da se je igral, sama pa pomagala nam možakom in opravila celo delo, prav kakor moški. In vse samo zato, da bi mene razbremenila — zdaj pa bdi tu in pazi name! Izredno vrla in krasna ženska, v resnici, in čudno bistroumen in dober človek, s katerim se da natančno tako, občevati kakor z najboljšim tovarišem." Pa kaj še? Le pazite:
„Komaj se je danilo, je Per Hansen že napravil ogenj na ognjišču in obesil nadenj kotlič za kavo. Žena je bila zbujena. Velel ji je, naj še poleži. Ona pa je molče vstala, se oblekla in mu pripravila zajutrek." In slednjič je vedela Beret:
„Izmed vseh žena je samo ona posedovala njegovo srce. Ta zavest je bila sladkost njenega življenja.--Kaj ji je bilo mar vise drugo! Nič ni odtehtalo tega enega! — Ona, vedela je, je bila zanj kraljeva hči!" (Vsi citati so iz gori omenjene knjige.)
129.
Ali ni to vizomo, srečno razmerje med močnim možen in močno ženo v svetopisemskem zmislu?
•
Sicer pa — čemu hoditi po zglede tako daleč med Nordijce in na ameriške prerije, ko jih imamo dosti bliže I Zadostuje eno samo ime, ob katerem bo vsaka pristna ženska duša vztrepetala v Občudovanju in hvaležnosti: M a-sary k. Državnik — učenjak — modrec, ki se njegovi osebnosti klanja ves svet, ki se pa sam v iskrenem spoštovanju klanja svoji ženi iai ženi vobče. — Pa še bliže imamo zgled: gospodarja na Visokem.
Zares ne vem, kako bi si mogla kaka ženska - če ima sploh čas izbirati in je ljubezen ni zalotila nepripravljene — želeti drugačnega moža nego velikega po umu in srcu — po srcu na vsak način? V zadnji vrsti zalo, da bi se ji pri njem dobro godilo, da bi uživala njegovo ljubezen in skrb, marveč predvsem zato, da bä Mla po njem njena ženska osebnost povzdignjena v polno, neokrnjeno človeško dostojanstvo, čast in pravo, ter ji moževa ljubezen, skrb in zvestoba ne bi bile danajski dar, ki bi ji jemal svobodo in ravnopravnost in jo ponižal v moževo deklo. In tudi zato, da bi ob visoko iznad povprečnosti dvigajočem se možu tudi sama duševno rasla, pa da bi imela za življenje in smrt na oltarju svojega srca poleg večnega tudi svoj zemski ideal, svetlo sliko, katere ji nič zatemniti in iztrgati ne bi moglo.
Ženska ne sme hoteli ponižanja, zmaličenja, mai-več njegovo povišanje, ko hoče biti povišana tudi sama.
Naj pa tista, ki je že izbrala in je že vezana, ne sodi svojemu drugu po tu očrtanem idealu. Zanjo velja, da ljubi in spoštuje svojega moža, pa naj bi bil ludi štor... Ne zaradi njega samega; prej že zaradi same sebe, predvsem pa zaradi svetosti ljubezni med možem in ženo, zaradi večnostne tajne njune zakonske zveze, zaradi njenega cveta in sadu...	. , ■ ,
Andreja-Vera.
Želim si mladeniča, ki naj bi bil zdrav in krepak, duševno in znanstveno širšega obzorja od mene. Vse to pa radi tega, da mi zna v viseh življenjskih prilikah dajati opore in modrih nasvetov.
Bogatega moža si ne želini. Bogastvo sili ali do nedosegljive višine naprej, ali pa pade po nerazumnem uživanju do popolne izgube. Moj mož naj bi bil boljši državni uradnik. Ako ta vestno izrabi uradni čas, s srčnim veseljem lahko zakliče ženi, ko se vrne domov: „Sedaj sem pa ves tvoj in najine družine."
Obrtnik in trgovec pa nista nikdar prosta računov in .slorbi svojega poklica. Moj mož naj bi se razumel vsaj malce v kuhi. V navadnih mojih obolenjih in drugih neprilikah bi znal on pokazati svojo spretnost. Najlepša želja pa se mi zdi misel, da bi stanovala kje na deželi ter bi on umel vrtnarstvo. Kak užitek bi mi bil, ko bi skupno obdelov!(la in skupno spravljala sadeže zemlje.
Uverjena sem, da mož, ki razume vsaj malo ženskih del, ~ rečem malo, ne želim, da hi bil moj hlapec — zamore svojo ženo više ceniti in ljubiti kot oni, ki mu je vse to tuje,' neznano.
Olan in delavec pa naj bi bil tudi pri naiwJnih m dobavxlelnih društvih, kjer bi v večernih urah v vzajemnem delu ustvarjal človeški družbi zdravo In srečno bodočnost.
M. K., u r a d II1 C a.
116.
Ureditev meščanskega stanovanja.
Ing. Herman H u s, arhitekt.
Kultura meščanskega stanovanja je pri nas rpravzaprav še mlada. Uveljavljati jo je začel šele rod, ki je po vojni stopil med nas, da si opremi in uredi svoje stanovanje.
Vse, kar je bilo poprej, je bilo z malimi izjemami tovarniško posnemanje vzorov iz minulih, bogatih, sicer resnično občutenih in umetniško visoko stoječih dob, ki so jih pa kopirali v neplemeni-tem gradivu in z orodjem, ki ni moglo dati onega, kar je ustvarila nekdaj na originalu roka človeka. Tudi so bili ljudje, ki so si izmišljali te kopije, po večini hladni računarji, katerim je bilo več za zaslužek nego za umetniško koncepcijo dela. Ta je pa temeljnega značaja in je neobhodno potrebna opravi, sicer sploh ni mogoče govoriti o kulturi stanovanja.
Meščansko stanovanje je po svoji obsežnosti več ali manj omejeno, suče se pri večini stanovanj okoli treh sob. Kakovost oprave je v meščanskem stanovanju srednje — boljše vrste in je vsem pretiranostim že z vehkostjo stanovanja stavljena meja. V teh domovih stanujejo družine s par otroki, sobe se ločijo po -smotru v spalne in dnevne sobe. Normalno meščansko stanovanje obstoji iz spalnice staršev, spalnice otrok in dnevne sobe, ki je zajedno jedilnica in kjer sprejemajo tudi goste. Spalnice naj leže po možnosti proti vzhodu, da imajo jutranje solnce, bodo naj zadostno vehke, svetle in zračne. Glede opreme za spalnico staršev so mnenja zelo različna. Nekateri hočejo skupne spalnice s skupnimi ležišči, drugi zopet z ločeno postavljenimi posteljami. Modernejši so se oprijeli francoskih nazorov in hočejo ločene spalnice, ki so
117.
iz higijenskih in estetskih razlogov brez dvoma na mestu. Spalnice otrok so osobito pri malo večjih ločene po spolu.
Mobiljar je v splošnem priprosto, toda solidno izdelan; čim enostavnejši je, tem manj prahu se more skrivati po njem. Omare so le tako visoke, da je videti njih zgornjo ploskev, drugače se rado zanemarja brisanje prahu.
Postelja je liizka in široka; če stoji ob zidu, naj bo zid prevešen s toplo tkanino, preprogo ali sličnim. Pred posteljo leži preproga. Nočna omarica v tradicijonalni obliki se je preživela, danes se raje uporablja priprosta nizka mizica, kjer stoji svetiljka, ura, kozarec vode in drugo. Omare za obleko so le toliko globoke in visoke, kolikor zahteva to v njih shranjena obleka. Police nad obešali za obleko in predali pri tleh omare samo povečujejo njeno višino. Visoke omare pa ne učinkujejo v sobi samo silno nerodno kot preveliki deli oprave v današnjih razmeroma mahh prostorih, ampak so tudi v uporabi nepraktične. Zato se naprav-Ijajo omare raje nekoliko daljše in se ob eni strani nameste police, če potrebno z angleškimi predali, kjer je shranjeno perilo, klobuki in čevlji. Opisani predali morajo imeti vsak .svojo strogo določeno izmero, da ne na.stopa nikjer, osobito ne v višini, potrata z neizrabljenim prostorom. Toaletna mizica obstoji v svojem bistvu iz velikega ogledala, Id je lahko tako urejeno, da se suče v vseh smereh, ter nekaj predalov in ploščadi. Tam se shranjujejo in postavljajo vsa toaletna sredstva, zato mora biti toaletna mizica v prostoru prav posebno uvrščena, da je oni; ki stopi v sobo, ne opazi takoj, in ima ob enem dobro luč od spredaj ali od desne plati. Pred njo nizka široka poblazinjcna klop, na tleh fina preproga ali mehko krzno belega medveda.
Ce je v sobi dovolj prostora, naj se postavi tudi otomana, mala nizka mizica in par stolov. Preprog ni v sobi nikdar dovolj. Stene so v spalnici pobarvane v svetlem, toplem tonu, brez vzorcev, strop je lahko nekoliko svetlejši. Zavese na oknih so dvojne: lahke in prozorne, pa težke neprozorne, .vse urejene na pomik, da se z njimi zastira okno in uravnava svetloba v prostoru. Slike naj bodo le izbrano dobre, najsibo v originalu ali dobri reprodukciji, svetiljke pa enostavne iz opalnega stekla. Dnevna soba, ki je zajedno jedilnica, glasbena soba in sprejemnica, ima v sredi postavljeno jedilno mizo ter štiri stole. Miza je najpriprav-nejša, če ima le eno nogo, da ob času obeda družina tem lažje poseda krog nje. Urejena je lahko tudi na izteg, če je to resnično potrebno. .Jedilna omara, bife ali kredenca, se dela danes nizka, brez svoječasnega nastavka. Mesto njega se napravlja posebna steklena omara za srebro in brušeno steklo. V kotu ob oknu ali pri peči pa naj bo nekaj udobnih naslanjačev s kadilno mizico. Po tleh lepe preproge, svetiljke razkošnejše, nad bifejem velika, dobra slika, po mizah in omarah pa posode iz barvasto prevlečenega brušenega stekla. V tej sobi, ki je namenjena tudi gostu, mora napravljati vse nekam odličnejši, svečanejši vtis. Zato se je prav posebno braniti vsake manjvredne navlake ali nereda.
IIŠ
F'	• ' '
Predsobo je smatrati predvsem kot predprostor k dnevni sobi, zato naj vsebuje le obešalo za obleke z zrcalom, napravo za odlaganje dežnikov in nizko polico za postavljanje galoš in snežk. Po tleh preproga, lepa svetiljka, morda kak stol, mala slika in predsoba bo urejena tako, kakor se spodobi. Meščansko stanovanje je tesno, urejeno je le za najnujnejše življenjske prilike, zato mu je treba posvečati prav posebne pažnje, da vpliva iskreno in prisrčno.
Sliki predstavljata jedilno mizo in stekleno omaro; izATŠeno v orehovi korenini po ■osnutku avtorja tega članka.
Vse za deco.
Dečji dom Franje Tavčarjeve v Kraljevici.
aj važnejša akcija „Kola jugoslovenskih sester" v Ljubljani je vzdrževanje slabotne dcce v ferijalnih kolonijaili. Že prva leta svojega obstoja je pošiljalo društvo revno in slaljotno deoo na Gorenjsko. Od 1. 1924. pa jo pošilja na morje. Najprej je pošiljalo di-uštvo po dve ali tri skupine v romantični Omišalj ma, otoku Krku. Tukaj so uživali blagodejni morski zrak in bili deležni morskih kopeli. Bivali so v barakah, ki pa vsled vedno naraščajočega števila otrok niso več zadoščale. Zato se je društvo trudilo in .snovalo idealne načrte, kako bi postavilo ob morju „Dcčji dom", kjer bi letovala slabotna deca. Lansko leto se je društvu posrečilo kupiti pu zmerni' •ceni posestvo v Kraljevici v Hrvaškem Primorju, obstoječe iz dveh krasnih vil tik ob morski obali. Vili imata 18 sob z električno razsvetljavo. Kopališče je tik za vilami, kar je najvažnejše. Sploh ima vse posestvo tako ugoden-po-ložaij, da je naravnost ustvarjeno za letovanje. In tako je naša slabotna deca letos prvič letovala v „Dečjem dumu" v Kraljevici, in sicca' v dveh skupinah, vsakokrat nad 1Ü0 otrok. Počutili so se izlxirno. Uživali so tečno in zdravo
119.
hrano in bili deležni blagodejnega vpliva solnca, zralca in morja. Delali so izlele peš ali pa s čolnom, ki je tudi pri „Dečjem domu", v bližnji Bakarac in Baliar. Vozili so se z motorniini čolnom v Selce, Crikvenico in Novi. Deca se je neverjetno popravila in se okrepčana vimila domov po 4 tedenskem bivanju. Kupnina tega posestva „Dečjega doma" v Kraljevici se je deloma krila iz zbirke slovenskih žen ob priliki 601etndce za.služne nar<xlne delavke dvome dame gospe Franje Tavčarjeve. Ker pa je še ostala neporavnaina precejšnja vsota in so potrebne razne adaptacije in oprema, da bo Dečji dom v visakem oziru usü-ezal higijenskim in varnostnim zahtevam, zato je potreben nov fond. V to s-iTho prireja društvo efektno loterijo s srečkami po 5 Din. Vse za „Zdravje dece!"	Erna SohotloT».
Počitniški dom celjskesa „Kola" v Bakarcu.
Kolo jugoslovanskih sester v Celju vzdržuje kolonije ob morju že sedem let.. Prvotno je društvo v ta namen najemalo pripravne pTOStore po šolah in privatnih poslopjih. Leta 1928. je vzelo v najem „Narodni dom" v Bakarcu. L. 1930. pa ga je kupilo.
Kraj sam na sebi s čistimi, belimi hišicami in zelenimi vinogradi v ozadju je nad vse simpatičen. V ki-aju je izvirna pilna voda, kar se najde malokje v Primorju. Pred domom je pai-k z" velikanskimi košatimi topoli in raanim grmičjem, kar daje Icraju posebno sveže obeležje. Društvo je torej dobilo v tem lepem kraju v nakup dom za 130.000 Din in pripadajoče zemljišče za 5.750 Din ter ga plača v treh letih in treh obrokih.. Vreden pa je dom po mnenju cenilcev najmanj dvakrat toliko. Pod lastno streho je zamoglo društvo svoje,Imlonije razširiti in povečati. Napram 2 kolonijama v prejšnjih letih je sklenilo vzdržati v bodoče po 4—5 kolonij, od katerih bi vsaka štela olarog 60 kolonistov.
Prejšnja leta je 'imelo društvo v kolonijab samo revne iz Celja in bližnje okolice. Leta 1929. i.n 1930. pa je poslalo aigdkio Mežiško Kolo z našo kolonijO' lepo število siromašnih na društvene stroške, istotako 1. 1929. mestna občina celjska. Leta 1930. so priključila našim kolonijaim siromašno deoo na svoje stroške še društva; „Rdeči križ" v Murski soboti, „Blago srce" in ,/Bratska skladnica" v Laškem ter Podmladek Rdečega 'križa dekl. mešč. šole v Celju. S tem je bilo pomagano dobri stvari, obenem pa našemu društvu. Naše „Kolo" samo je podpiralo v zadnji'sezoni 53 kolonistov; n-ajsaromajšnejže je
]20
sprejelo popolnoma brezplačno, druge po znižanih cenah. Izdalo jc v ta
nameai 13.784 Din.
Cene v kolonijaih so sledeče:
Za plačujočo deco pod 5. letom 500 Din za tritedensko dobo in vožnjo; za deoo med 5.—16. letom 600 Din .in čez 16 let 700 Dim za vožnjo in tritedeii.sko bivanje. Za odrasle stane hrana na dan 25 Din, stanovanje 5 Din, skupno torej 30 Din. Manj ni mogoče, ker mora društvo računali na dohodke v kolonijah, da lahko vzdržuje siromašne in amortizira svoja bremena. Da ibi se naimireč dom izkoristil tudi izven počitntiške dobe in bi se omogočilo okrepčilo na mOTju hidi potrebnim lodraislim osebam, se je sprožila v društvu ideja kolonij za odrasle. Po raznem razmiotrivanju je sklenilo društvo prirediti.v letu 1930. v predpočiliniški dobi Icolonijo mater s šoloneobvezno deco, ki bi kot kolonija samih plačujočih pripomogla obenem k vzdrževanju ubožnih v poznejši koloniji. Istotako je sklenilo društvo prirediti eno kolonijo odraslih meseca septembra, ker je takrat tam doli najprijetneje. Zadnje, žal, vsled neosnovanoga napada na društvo v „Slovencu" ni prišlo do izpeljave. Očitala se je društvu nezaslišana korupcija, češ, da dobrodelne dame doli sijajno živijo za majihen denar, revež pa si bo moral od ust pritrgaM prispevek za svojega otfoka. Očita se nam, da smo zbirale denar za revno deco, potem smo pa z denarjem tako potratno gospodarile, da bomo na koncu kolonij izkazale še deficit. To in še mmogo drugih podlosti, same klevete, so vrgli na nas. Namesto prerokovanega deiioita je imelo društvo pri kolonijah i'azen 13.784 Din, ki jih je izdalo .za revne, še 29.000 Din čistega dobička. Ta uspeh smo dosegle seveda le po vestnem in umnem gospodarstvu in po nepopisnem trudu in ži-tvah nadzornic.
Naši nasprotniki so nam hoteli z omenjenlim člankom zajeziti vse vire dohodkov, omajati zaupam je do društva v vseh nam dozdaj' naklonjenih dobrotnikih. Kako jc učinkoval ta napad na odbornice, zlasti na one, ki so se že leta in leta ti'udile pri društvu in končno spravile tako daleč, da so se začeli prikazovati sadovi dela! Omenjam vso zadevo, ker je od nje nekalco odvisen nadaljnji razvoj naših kolonij in ker zahteva od prizadetih odibonnic več energije, kakor ,so jo rabile kdaj poprej, da odvale to skalo ovire z začrtane poti. Zadevo bo razčistilo deželno sodišče v Ljubljani.	. ^
Marica Serneceva.
121.
Po ženskem svetu.
Splošno žensko društvo v Ljubljani praznuje letos tridesetletnico obstoja. Bilo je Baše prvo žensko društvo, ki ie imelo v svojem programu tudi feministično smer. Članice tega društva so bile pred leti prve javne delavke: dobrodelne zbirke, narodne manifestacije, sokolstvo, stik z drugim slovanskim ženstvom, stik z ženskim gibanjem po drugih državah, prirejanje razstav in predavani ter ustanovitev društvene knjižnice so odlične postavke v moralni bilanci društva. „Splošno žensko društvo" je polagalo idejni temelj drugim ženskim društvom, ki so sčasoma nastajala po soc. in kulturnih zahtevah novejše dobe, ki daje ženi možnost za izobrazbo in zahteva tudi večjo delavnost. Sedanje članice „Splošnega ženskega' društva" so obenem aktivne članice drugih, programsko ožje, toda zato globlje in enotne-je opredeljenih društev. Iz tega razloga je umevno, da se ne more Splošno žensko društvo več tako raznostransko razmahniti v svojem delu. iWinulo leto mu je bilo celo doba razpotja: krenilo je bolj v gospodarsko smer in si sedaj preuredilo nekatere točke društvenih pravil. Priredilo je spomladi razstavo ročnih del pod geslom „Zvesto srce in delovna ročica", ki je pokazala, kaj je napravila roka slovenske žene v preteklem in sedanjem času in kako prevladujejo narodni motivi v delih naše kmetice in meščanke. Drugi uspeh se kaže v prirejanju tečajev za tkanje perzijskih preprog na lastnih društvenih statvah, ki se članicam tudi izposojujejo na dom. Tretja glavna akcija je ustanovitev posebnega odseka „Zveze gospodinj", o katerem je naš list že obširneje poročal.
Velike važnosti je tudi društvena knjižnica. Pred leti je bila to prva javna knjižnica v Ljubljani; danes jih je že več in imajo tudi večjo možnost, da si nabavijo bogatejše zbirke. Zato se bo društvena knjižnica pre-osnovala v izrazito žensko knjižnico in bo nabavljala knjige iz ženske literature. V tem pogledu je knjižnica že danes edinstvena v naši državi.
Samostojne žene so priredile lansko jesen v Londonu razstavo, ki je pokazala, kako si je današnja poklicna žena uredila življenje. Življenjski pogoji žene niso več taki kot nekdaj, zaposljenje pri poklicu in v javnem življenju ji je ustvarilo nove življenjske oblike. Današnja žena mora poleg skrbi
za gospodinjstvo in poleg ur, ki jih prebije pri poklicnem delu, misliti tudi na to, da si neprestano izpopolnjuje znanje ter more tako tekmovati v konkurenčnem boju za kruh.
Razstava ie predočevala življenje sodobne poklicne žene: stanovanje, prehrano, obleko, zabavo, pa tudi položaj v raznih poklicih, zlasti v obrtu in umetnosti. Izmed slovanskih žen so se je udeležile menda samo Čehinje. Zbrale so prav zanimivo in primerno gradivo in poslale v London tudi svojo zastopnico, ki je uredila njih oddelek. Češki del ie obsegal sledeče napise: Karijera, Poklicni uspehi, Obrtnost, Knjige, Stanovanje in razsvetljava. Prehrana, Obleka, Rekreacija. Temu so bile dodane še obsežne štatistike, ki so vsebovale pregled o strokovnem ženskem šolstvu v republiki, o zaposlenosti žene v modernih rokodelstvih, umetnem obrtu in umetnosti, pregled o telesni vzgoji; statistiko o izbiri poklicev, pregled dekliških domov, ženskih socijalnih zavodov, zavetišč in delovanja ženskih društev; fotografije ženskih ustanov; časopisno montažo, informativne publikacije, posebno drugojezične i. t. d. Pri tej priliki so prinesli angleški listi jako laskave ocene o češkoslovaškem oddelku in so posebno povdarjali, da so „Cehinje dobro razumele osnovno misel te razstave."
Španke v policijski službi. Predlanskim je bila v Barceloni znamenita mednarodna razstava. Razstavni odbor je razglasil, da bi sprejel na stražarska mesta tudi ženske. Priglasilo se jih je 1000, sprejetih pa je bilo le 15, ker so samo te ustrezale zahtevam policije po starosti (30—40 let), izobrazbi in drugih sposobnostih. Napraviti so morale še poseben tečaj, kjer so jih učili, kako morajo nastopati v poedinih 'primerih. Te paznice so se izkazale jako odlično. Bile so v službi po 7 ur na dan, imele so posebno uniformo. Razstavni odbor jim je izrekel posebno priznanje in je izjavil, da so baš ženske čuvajke preprečile in izravnale sila mnogo neprilik in nezgod pri posetnikih razstave.
Izredno odlikovanje znanstvenice in feministke. „Dunajska geološka družba" ie imenovala za svojo prvo častno članico dr. Marijo Ogilvie Gordon in sicer radi njenih posebnih znanstvenih zaslug na geološkem
122.
in paleontološkem polju. Podobno odlikovanje ji je podelilo pred leti že vseučilišče v Innsbrucku za njeno znanstveno raziskovanje Dolomitov.
Gordonova je po rodu in možu Angležinja, študirala pa je tudi v Nemčiji. Je podpred-
Higijena.
Zdravstvo in lepota. Nadaljevanje. Piäe dr. E. Jenko-Groyerjeva. O zdravstveno-kozmetičnem negovanju kože-
Dve prožni plasti sestavljata kožo; derma in epiderma. Derma ima dve plasti, in sicer Fovršno, v kateri so potne žlezice ter je radi tega luknjičasta; druga, globlja plast je tkanina veznih in mišičnih vlaken, nekoliko mešanih z mastno tkanino. Epiderma je upogljiv in odporen pokrov, s katerim so pokrite vse izbočSine. Od enotnega delovanja epiderme odvisi gladka, bar-žunasta polt čvrste tkanine, skoraj podobna nekaterim rastlinam.
Življenjske funkcje kože so mnogotere. V koži je sedež potnega in lojnega izločanja, kakor tudi stalnega dihanja ali presnavija-nja, ki olajšava ledvično in pljučno delovanje v toliki meri, da bi od ovirane kožne funkcije, kakor n. pr. pri mazanju telesa 2, oljnato barvo ali katranom nastopila smrt. Iz tega je razvidno, da koža zahteva skrbne zdravstvene nege.
Čistost kože pomeni za lepoto zunanjost) malodane vse. Umivanje, kopanje in vlažno negovanje z zdravilnimi tekočinami je zelo važno v zdravstvenem pogledu. Vzdrževanje prožnosti in čvrstosti kože in harmonično delovanje celega telesa le učinek treh sestavin: vode, zraka in prehrane.
Suha koža.
Suho kožo imajo navadno plavolaske, njih epiderma je bolj nežna, delovanje žlezastih skupin mani živo, zato nagibljejo k liäajem, prhuti, luskinam, rdečim madežem na nosu in licih. Bolj občutljivo živčevje potrebuje več pažnje, razen tega se vrši njihov krvni obtok bolj v tolšči.
Suhim kožam je priporočati uporabo hladne vode, kateri se doda nekoliko sledeče tekočine: borax 10 g, glicerina 25 g, rožne vode pol litra.
Varujejo naj se alkohola, tople in vroče vode, pretirane uporabe pudra, ki gubanči kožo, jo krči, povzročuje luščenje in še poveča prirojeno suhost. V zelo izrazitih slučajih je primerno uporabljati milo, ki vsebuje kakavovo maslo ali ichtiol ali katran, ter po-gostoma mazati kožo z nedražljivimi maža-mi, n. pr.: mandljevega olja 60 g, belega,voska 10 g, kitove masti 10 g, rožne esence 20 kapljic; iz tega se napravi maža, katero je treba raztopiti v sopari. Rabi se zvečer pred spanjem in zjutraj po umivanju.
sednica Mednarodne ženske zveze, z veliko vnemo dela za zaščito matere in otroka, zadnje čase tudi za izseljenke. Povsod je na mestu, njeno delo ima vedno uspeh, bodisi v znanosti ali na socijalnem in ieml-nističnem poprišču.
Proti prhuti: glycerina 20 g na 100 g rožne vode.
K temu zunanjemu postopanju dodajmo še navodilo o primerni prehrani. Stalno se je treba vzdrževati jedi, ki so kvasljive v čre-vesih, kakor konserve vseh vrst, divjačina, gobe, morske ribe, vrtne jagode, kava, likerji, samo vina in druge delikatese. Kruh je treba uživati redno, toda zmerno. Vsa suha vnetja kože koreninijo v prehranjevalnem aparatu, posebno v čre"v;esih. Treba je nadzorovati prebavo ter se varovati zaprtja (konstipacije). Zato se je treba pravočasno vaditi v primernem gibanju, hoji, telovadbi, da se oživi nezadostni krvni obtok v prebavnem sistemu in uredi izločanje ostankov, t. j. kvarnih snovi.
Bolezni suhe kože. .
1.	Navadni lišaj ni nič drugega kot suho vnetje kože, katero označuje fino luščenje epiderme v obliki ploščic, ki se luščijo v luskinicah. Vzroki tega vnetja so škodljive šminke in posipalni prahi, včasih kožuhovi-nasti ovratniki, voda, ki vsebuje preveč apnenca, nagle spremembe temperature. Cesto umivanje s prekuhano vodo, kateri se doda 1 mala žlička kuhinjske soli in 2 žlički sode bicarbone na 11 vode, pomaga Te v lahkih slučajih. V hujših primerih je potrebna lahka masaža z gori omenjeno mažo za Suhe kože.
2.	Ekzema je naitrdovratnejša in najbolj raz širjena kožna bolezen. Pojavlja se pri otrocih in odraslih običajno na licih, čelu, ušesih, nosu, med lasmi na glavi, za vratom itd. Javlja se v obliki mehurčkastega izpuščaja, ki izloča belkasto sokrvco. Včasih se pokriva z rumenimi, prilepljivimi hrasticami, včasih se izraža v nabrekli, rdečkasti oteklini. Za splošno uporabo je priporočljivo cinkovo mazilo, toda v mnogih primerih je potrebna zdravniška pomoč in strogo izpolnjevanje navodil.	(Dalje prih.)
Zobozdravniški kotiček.
Piše dr. Josip Tavčar.
Rekli smo, da moramo emajlu posvečati največjo pozornost, če hočemo ohraniti zob zdrav. Emajl se pokvari, če grizemo pretrde stvari ali če vsled gnitja razpada. Ostanki hrane, ki se nabirajo med zobmi in v zobnih jamicah in brazdah, se prično razkrajati in gniti, in kishne, ki nastajajo pri gnitju, razjedajo emajl. Razumljivo je, da se taproces ne vrši hitro, sicer bi bili brez moči in bi nam v kratkem času vsi zobje razpadli. Tam, kjer ostanki hrane ležijo dolgo časa
123.
in se vedno znova nabirajo, tudi če jih odstranimo, tam dolbejo sčasoma kisline luknjico v emajl in.šele potem, ko je dovolj velika, da se v njej naselijo bakterije v večjem številu, in ostankov hrane z običajnimi čistilnimi sredstvi ne moremo več doseči in odstraniti, napreduje gnitje hitreje. Skrbeti, moramo torej, da se gnitje že v prvih po-četkih prepreči. Kako to dosežemo? V pryi vrsti s tem, da si skrbno čistimo zobe zlasti zvečer, predno gremo spat. Podnevi, ko večkrat jemo, si z žvečenjem hrane odstranimo večino prejšnjih ostankov in tako preprečimo, da bi gnili in škodovali zobu, po noči je pa za to časa dovolj in kdor ne očisti zob, se zjutraj zbudi z neprijetnim okusom v ustih, ki izvira od segnite hrane. Zato je večerno čiščenje zob zelo važen pripomoček za ohranitev zdravega zobovja, zlasti če se pravilno izvrši. Če si samo s ščetko povprek podrgnemo zobe in izplak-nemo usta, še nismo mnogo storili. Pri takem načinu čiščenja ostanejo drobci hrane med zobmi skoro popolnoma nedotaknjeni. Odstranimo jih lažje, če drgnemo zobe s ščetko od zgoraj navzdol in skušamo z lahkim pritiskom zriniti posamezne ščeti-nice med zobe in tako iztisniti ostanke iz zob. Tam, kjer stoje zobje zelo tesno skupaj, se nam na ta način to ne bo tako lahko posrečilo in si moramo pomagati še z zobotrebcem in nitjo. Z mehkim, toda prožnim zobotrebcem si lahko odstranimo večino večjih ostankov; kamor pa zobotrebec ne doseže, si pomagamo z ne predebelo laneno ali svileno nitjo, katero pritisnemo od zgo-
Kuhinja.
Polenovko navadno tolčejo z lesenim kladivom, predno jo denejo močit Lepša in tudi okusnejša pa se mi zdi, če jo preža-gam na dva ali tri kose. potem pa namakam par dni. Treba pa je dati vsak dan drugo vodo, če ne, ima premočen okus. Telečje zarebrnice z vlnom. Na maslu prav polahko duši čebulo, zrezano na tanke listke, korenček, zeleno in petršil; dodaj malo popra in lovorjev list Potem zalij z juho in malo pokuhaj, pa vloži vanjo opečene zarebrnice. Ko so dovolj mehke, jih deni v drugo posodo: v omako, ki se ie zgostila, prilij malo belega vina, dodaj malo citrono-ve lupinice in soka, še nekoliko pokuhaj in zlij ali precedi na zarebrnice. Krompirjeva pašteta. Skuhaj olupljen krompir, odcedi vodo, zabeli ga takoj, prilij žlico vročega mleka in zmešaj, da dobiš dober pirž. Potem primešaj še 1 ali 2 rumenjaka, drobno sesekljane šunke in sneg iz beljaka. Malo še v pečici popeci in serviraj v skledi. Jako dober dodatek k vsaki zelenjavi in tudi k dušenim gobicam. Plškotovo testo. Mešaj 8 rumenjakov s 16 dkg sladkorja, dodaj olupke od pol limone, utepi sneg iz 8. beljakov, 20 dkg moke in 4 dkg masla. Tudi vanilje lahko dodaš.
raj navzdol med zobe in si ž njo odrgnemo obe zobni ploskvi tako, kakor čistimo glavnik. Pri čiščenju uporabljamo še zobni prašek ali pasto. Zdravilna vrednost teh sredstev je zelo majhna, ker v kratkem času, ki ga porabimo za čiščenje zob, ni mogoče govoriti o kaki desinfekciji. V ta namen bi morali držati prašek dalj časa v ustih ali pa bi moral biti močneje koncentriran, kar bi pa zopet slabo vplivalo na dlesno in ustno sluznico in tako več škodovalo kakor koristilo. Še manj vredne so v tem oziru ustne vode, od katerih primešamo le par kapljic vodi, da si izplaknemo usta. Močan duh, ki ga čutimo še dalj časa po uporabi v ustih, je samo prevara in največkrat samo začasno zakrije slab duh iz ust in vzbuja domnevo, da smo kaj koristnega storili za zobe, v resnici smo pa samo gnilobo par-fumirali, odstranili je pa nismo. Ne mislim s tem odsvetovati uporabo teh sredstev, ki prijetno in osvežujoče vplivajo, povdariti hočem samo to, da se na njih zdravilno in čistilno vrednost ni zanašati, ampak moramo polagati največjo važnost na skrbno izvršeno mehanično čiščenje. Pomen čiščenja za ohranitev zob se navadno podcenjuje, zlasti če se čiščenje nepravilno in o nepravem času vrši, vendar pa nas vsakdanja izkušnja uči, da v resnici samo čiščenje navadno ne zadostuje in kljub skrbnemu čiščenju zobje vendarle večkrat gnijejo, in celo nasprotno, da imajo ljudje zdrave zobe, ki si jih nikdar ne čistijo. So torej še drugi faktorji, ki vplivajo, na gnitje zob. O tem več prihodnjič.
Čajno pecivo za moške. Dober četrt kg moke, 10 dkg masla, 4 do 5 žlic mleka, 1 rumenjak, 1 noževo konico zdrobljene soli. Vse to dobro ugneti, da dobiš gladko testo. Pokrij ga s skledo, da se malo spočije. Potem ga reži po kosih, zvaljai v ozke palčke in razreži na 7 do 8 cm dolge koščke. Po-maži jih z rumenjakom, potresi s kumino (lahko tudi s soljo) in peci na srednji vročini. To pecivo se lepo poda kot prigrizek k čaju in vinu.
Olupljen krompir, ki se ga takoj ne porabi, ostane bel, ako ga denemo v slano vodo. „Pekatete" na domači način. Skuhaj H kg makaronov „Pekatete" ter jih odcedi. Raz-grej eno jedilno žhco presnega masla, h kateremu prideni „Pekatete", jih potresi s tremi žlicami parmezana in če je potreba, jih tudi še malo osoli in popopraj. Potem jih narahlo premešaj z velikimi kuhinjskimi vilicami, da jih ne zmečkaš, in nato jih serviraj še vroče. Tudi so zelo dobri, ako jih polijš še s paradižnikovo omako.
Kuharska razstava v Ljubljani.
Bila je res vredna, da si jo je ogledala vsaka gospodinja, čeprav so se ravno nas žen-gospodinj lotevali čudni občutki, ko smo
124.
hodile od mize do mize in občudovale vse umetnine, ki so bile tam razstavljene! Ze imena samega na jedi se prestrašiš, taRo silno je imenitno, o jedeh samih pa niti ne govorim, 'laito rafinirano zamišljene in tako lepo so pripravljene, da ti kar pogum upade in si očitaš, da ne znaš in ne zmoreš v kuhi sploh nič. Počasi sem se na tisto stran potolažila in postala sera ponosna na naše kuharske umetnike, ker so na višku sposobnosti, in je le želeti, da se vrše take razstave vsako leto. Sedaj, ko prihajajo tujci vedno rajši v naša gorska in obmorska letovišča, je razvoj hotelske in gostil-ničarske obrti največjega pomena. In ljudje, ki potujejo, so mnogokrat zelo razvajeni in naša letovišča jim morajo nuditi vse, kar so vajeni najti drugod, v najboljši izvedbi. Da se naši hotelirji tega zavedajo in da so popolnoma kos. svoji nalogi, so v tei razstavi dokazali v polni meri. Razkošno opremljene Unionske, Slonove in druge mize pa niso preprečile, da bi ne bila obstala zamišljena pred preprostimi mizami Delavske zbornice in pred razstavo kuhinje Kraljice' Marije, Tako nič bahate niso bile in koliko so povedale! In še nekaj mi je zelo ugajalo; to so bili ljubeznivi napisi pod
kuharskimi proizvodi Krekove gospodinjske šole. Z velikim zanimanjem sem čitala o večerji iz same rastlinske hrane, ki jo je priredila ga. Zemijanova v iVlladiki. Da je rastlinska hrana bolj zdrava, o tem sem prepričana, in da je bila večerja sijajna, tudi rada verjamem. Pod takim vodstvom ni mogla biti drugačna. Skoda je le, da vzame rastlinska hrana mnogo več časa in stane tudi več.	■	A. F.
Drage kuhinje. Kuhinja na dvoru zadnjega ruskega carja je stala letno nad 32,50.000 Din. Saj je imel sam načelnik kuhinje 2,160.000 Din letne plače; njegovih 6 podiiuharjev pa je imelo od 27.000 Din do 40.000 Din letne plače. Kuhinja sama je bila nad vse dragocena. Skoro ves pribor je bil iz masivnega srebra; omarice za začimbe celo iz čistega zlata, štedilniki in peči so bile okovane s srebrom. Imeli so tudi pekačo iz pristnega suhega zlata, katero so rabili že v kuhinji carice Katarine II. V carski kuhinji je bilo 40 ponev, vsako cenijo na 10.000 Din. Kuhinjske stene so bile obložene s pristnim črnini marmorjem.
Danes ima najdragocenejšo kuhinjsko opremo na svetu perzijski žah. Računajo jo na 270 mili. Din.
Gospodinjstvo.
Flanela ne postane temna, ako jo pereS le kos za kosom, z nevtralnim milom in malo boraksom, raztopljenim v vodi. Splak-ni v topli vodi. V zadnjo vodo vrzi malo soli; poted fianelo dobro streplji in stegni ter obesi v senco na suho. Tako ostane bela in se ne krči.
Kako peremo barvane vezenine. Za pranje barvanih vezenin moramo rabiti popolnoma nevtralno milo; primerno je marsiljsko belo milo prve vrste. Varovati se moramo pred-vsem sode, kake vrste luga aH celo klora. Prati moramo vezenine hitro, in sicer v prvi topli milnici brez žmikanja in drgnjenja, potem pa v obilni mrzli vodi večkrat splahniti. Obilno vodo je treba iztisniti, a ne oviti, in takoj zlikati med dvema prtoma, seveda na spodnji (narobni) strani. Paziti moramo, da barvanih vezenin ne pustimo na kupu mokrih, ampak vsak kos posebej zavit v prt, da ne pride barv^ v dotiko z nevezenim blagom, in hitro z likanjem posušimo. Ako hočemo barvati ozi-
roma poživiti svetlo rjavo ali krema barvo, napravimo lahek ruski čaj ali pa črno kavo; ko je dobro postana, pomočimo vanjo mokro vezenino, iztisnemo, pa ne ovi-jemo.
Madeži od jodove tinkture se odstranijo iz barvastih tkanin, ako jih izperemo z razredčenim salmijakom.
Kako se čistijo zlati predmeti. V hter vode raztopi 60 s salmijakove soli, v tej raztopini kuhaj kake pol ure zlate predmete, ki jih hočeš očistiti. Ko jih boš potem vzela ven, bodo svetli in čisti kakor novi.
Kako ohraniš zajčjo kožo. Dobro ohranjeno kožo sveže ubitega zajca-kunca je treba dobro nategniti in z malimi žebljiči pribiti na desko s kožo navzdol. Vse ostanke mesa in žilic je treba varno in dobro postrgati, potem pa kožo na deski pritrjeno dobro s soljo, namazati. Tako se suši nekaj tednov, da je popolnoma suha. — Slednjič jo izperi v mlačni gaiunovi vodi.
Umetnost.
Po koncertu Pavle Lovšetove.
Ako govori človek o naši umetnici ah o naši umetnosti sploh, mora imeti v srcu in duši čista čuvstva za vse, kar je naše. Vemo, da nismo veliki narod, ki bi imponira! svetu s svojo zgodovino, svojimi uče-
njaki, umetniki in naposled — s svojim ka-pitalorti. Vemo pa tudi, da je pri nas mnogo lepega, umetniško visokega, bogatega, ne na premoženju, ampak na človečanski vrednosti — in moremo ijiti ponosni na vse to. Male duše, če pridejo do moči, rade podstavijo
125.
noge, da se talentiraneiši od njih spodtakiie — morda tudi pade in se celo ugonobi. Talentu našega rodu ni ialilio priti do veljave; če bi bili velik narod, bi bilo to mnogo lažje, lier so veliki narodi velikopotezneiäi v podpiranju svojili talentov in tudi konci-Ijantnejši v presojanju teh talentov. Imamo pevce-umetnike, ki so se posvetili petju samo radi petja samega, ne iz proračnnane težnje, da si s petjem ustvarijo eksistenco. Ti pevci se izobražujejo v petju iz ljubezni do pesmi saine in v prepričanju, da bodo sami sebi in tudi nekaterim drugim priredili veselje, oživeli s petjem svoj dom in dali sebi in drugim umetniäki užitek. Umetnica te vrste je naša Pavla Lovšetova. Vzorno izšolana, od Boga nadarjena s srebrno čistim, krasnim glasom, se je učila in se naučila peti edino iz ljubezni do te velike umetnosti. Njena umetnost ni zunanja, ni patetična, nego intimna, iskreno notranja. Pavla Lovšetova globoko razumeva vse muzikalne detajle ter poje s tako plemenito eleganco, da moremo biti ponosni, da je član našega rodu, našega malega naroda. In če bi jo postavili pod najstrožje internacijonalno kritično presojanje, ostane na trdnih tleh in jo je nemogoče zmajati s piedestaia prave pevske umetnosti. Zadnji njen nastop -eden njenih najboljih — je bil za poslušalce izreden dogodek, izreden užitek! Njena hčerka in učenka je zopet naš ■ talent, ob pogledu nanjo se že danes razveselimo in bo-demo, ako Bog da, kmalu tudi ponosni nanjo kakor na njeno majko. Mati, ki poje iz ljubezni do te lepe in velike umetnosti, bo tudi v svojem otroku vzbudila isto ljubezen, m ta otrok bo znal razveseliti s svojim petjem vse one, ki dobro in lepo čutijo, in vse one, ki ljubijo in cenijo vse, kar je naše. Mati in hči, obe talent, naj najdeta vse-kdar ono spoštovanje, priznanje in ljubezen, katero zaslužita, da bosta ponosni, da sta hčeri našega rodu. Mira Costaperaria.
Zofija IValkowska: „Dom osamellli žena".
Ta večer, ko je v naši drami izpregovorila Poljakinja Nalkowska, smo zaslutili besedo specifično ženske duše. V njej je našla resničnega izraza najgloblja vsebina in obeneir najgloblje trpljenje žene in njenega življenja-: njena altrocentričnost. „Nikomur več potrebne," to je tiha in vendar tako boleče jasna zavest osamelih, ki jim je življenje pretrgalo pot in jih vrglo k izvoru nazaj, da gledajo iz njegove perspektive to svojo v ljubezni prehojeno pot, da živijo v preteklosti, da umirajo v sedanjost.
Ženi je v resnici konec življenja, kadar spozna: nikomur več potrebna, ker je dejanje njenim dnevom luč in zmisel. Ženi je topel, iskren dom hrepenenje, zato ji je iskanje zadnjih globin in skrivnosti srca nujna življenjska potreba. Morda, ker je poklicana, da nosi novo življenje. Čisto blizu svojega srca... Toda — težko je kaj vedeti o drugem človeku... Usoda nerazumevanja
vobče in tragika duševne dvospolnosti posebej leži z vso svojo težo na ženski duši. Dva svetova, v osnovi in strukturi tako svojevrstna svetova, in — o Bog — med njima tak prepad!
V domu kobiet, pri babici, pri ženi vseoa-povedujoče in vserazumevajoče, v življenju trdo preizkušene ljubezni, živi samotno šestero žen druga poleg druge. Na zunaj se izgubljajo v malenkostih, na znotraj umirajo in vendar iščejo vedno zadnjih globin, jasnosti, resničnosti za sleherno poedinost nazaj. Edina Jula, ki je življenje ni naučilo najglobljega ženstva: dajanja, se giblje na površinah in je zadovoljna s seboj in s svojim rajnim Vladimirčkom, „ki jo vesel gleda, z nebeških višin."
Najtrši so dnevi Jani. Najtežji križ ji je bil naložen. Vse je še živo v njej in meseci, ki so se zgrnili nad njenim domom, jI niso mogli dati niti kapljice utehe. Se v spominih ne sme, ne more živeti samo zanj, ki ga je edino ljubila. Preglasno je tisto, kar se ie zgodilo: Nekje ob morju, kjer izpre-minja solnčni zahod zeleno-modre valove v rdečo kri in kjer buta vzburkana pesem ob trdne temelje življenja, je bila pred 4 leti izgubila sebe in izdala svojo ljubezen. Telo je zahtevalo tako, zato se je dala človeku, ki mu ni vedela niti imena. Duša je bila tiho takrat, ko se je zgodilo, toda neizprosen je bil greh, ki je kot spomin padel na njo. Umazal je lepoto čiste ljubezni vsakikrat, kadarkoli je prišel on, drug Janinega resničnega življenja, da položi glavo na njeno ramo in da najde počitek... Radi vsega tega trpi Jana mnogo huje nego radi smrti same. Noči so strašne, v njih umira Krištof, njen mož, vedno iznova. In ona se mu ne more izpovedati, da bi bilo vse jasno in lepo med njima. Jana trpi neusmiljeno in vsi v domu kobiet skrbijo za mir, ki bi ji mogel dati edino zdravilo. Takrat pride spoznanje. Krištof, ki je dvignil njeno Ijuebzen na komaj zaslutene višine, Krištof, Janin Krištof, ki je bil ves resen, tih in globok v svojem domu, je hodil ves ta čas — polnih 15 let — drugam izživljat svojo drugo prirodo, je nosil drugam svoj smeh. Jani je ob tem spoznanju vse temno. Ničesar več ne ve, trenutno vgasne še spomin .nanj, na moža, ki morda sploh ni živel...
Toda Jana, žena, ki je pogreznila svojo dušo v Krištofa, Jana, ki pozna dvojnost človeške prirode, bo hotela razumeti to dvojno življenje ... Le kje je resnica? Dva človeka... Le v katerem je našlo izraza najgloblje bistvo Krištofovo?... O, med človekom in človekom je takšna tema... Režijo je vodila s popolnim uspehom gospa Marija Vera, ki je poleg tega postavila res krasno izklesan lik babice, starke, ki je zatočišče in zadnja opora ženam, otrokom in sestram svojega srca. Umetnica je imela dvojno nalogo, ki zahteva mnogo, skoraj preveč: na eni strani voditi, nadzorovati,, objektivno opažati igro, na drugi pa živeli v njei in dati samo sebe vanjo.
12fi
Prizor iz tretjega dejanja: Babica: To, kar si čutila, je bilo vendarle resnica! Jana! Kljub vsemu, kljub vsemu! To, da si ga ljubila. Samo to...
Jana: Samo to. Mala, slajja, slepa ljubezen sredi teme. Sredi take teme...
Qospa Saričeva je bila nežna, profinjena, in tako življenjsko resnična Jana, da se laliko imenuje njena vloga izredna umetniška kreacija. V tretjem dejanju, ko je prišlo spoznanje nad njo z vso brutalnostjo, je bila igra gospe Šaričeve tako močna in dovršena, da smo ji vsi, ki smo živeli z njo, hvaležni za globoko doživetje. Vdovo Marjo, Janino mater, je dala gospa Medvedova dosledno svojemu umetniškemu slovesu. Tudi ona je živela v tem domu osamelih z vso pristnostjo občutja in izražanja, zato smo tudi ob njej pozabljali meje lastnega življenja.
Oospa Juvanova je bila izvrstna in nedosegljiva Jula, Marjina sestra. Mislim, da ima malokatero gledališče igralko-umetnieo, ki bi s takšnimi živimi barvami in s tako plastičnostjo predstavljala vloge, ki se prilegajo naši dragi gospe Poloniei. Gospa Oabrijelčičeva kot Tekla, ki jo je postavila menda pisateljica v igro le kot sredstvo, kot nekak prispevek domu osamelih žena, je dobro podčrtala trpkost in zagienje-nost izmučenega srca.
Zal mi je bilo Ruže, druge vnukinje sivolase starke in Janine sestrice, edine v domu osamelih, ki ji ni nikdo umrl. Edine, ki ji je sredi mladosti — ne smrt — temveč živo življenje zapisalo v dušo: nikomur več potrebna; Edina, ki je morala drugi odstopiti svoje mesto, svoj dom, svojega človeka, ki bi naj živela v odpovedi, torej v sedanjosti in v spominih. Ga. Vera Danilova ji ni znala
vdahniti duše, mestoma je njena igra celo trgala resničnost, ki smo jo doživljali. Tudi gospa Rakarjeva je le igrala služkinjo Zofijo.
Gdč. Vida Juvanova je imela pač najmanj hvaležno vlogo. Eva Lacztowna ne spada v okvir te psihološke študije Zofije Nalkow-ske. Janino spoznanje bi bilo lahko prišlo pač vse drugače mnogo bolj mirno, v stilu celotnega dela in v skladu z njim. Klic življenja, in strasti, ki pada s ceste v tišino In svetišče spominov, učinkuje prebrutalno. Poleg tega pa silno nesoglasje v Evi sami: ko vsa zbegana in trudna, a vendar odločena, najde zavetje, prav takrat je premagan njen odpor in sledi klicu s ceste. Brezdvomno je delo, ki ga je pisala žena ne z doslednostjo logike in z elanom dramatične sile, temveč s fino, najfinejšo subtil-nostjo ženske duše — uspelo v režiji ženske roke in v resnični umetnosti ženskega srca.
Anica Ceriieieva.
(Naše žene so željno pričakovale vprizo-riteu te drame. Ni pa menda še hilo na našem odru predstave, ki bi se bila doj-inila ženske duše tako različno kakor Dom kobiet žena. Poleg misli, izraženih .v uvodnem članku in v strokovni oceni predstav, objavljam še mnenje „jeministke", ki je tudi značilno za pojmovanje sodobne žene. — Op. ur.)
Drama Nalkowske „Dom osamelh žen" je po svoji idejni strukturi tako zasnovana, da človek skoro ne more verjeti, da jo je napisala sodobna žena.
127.
Res je, da učinkuje zlasti zadnje dejanje silno možno ravno vsled tega, ker je podan potek dOEokov ali bolje: odkrivanje tragedije Janinega zakona tako realistično, da gledalca naravnost prevzame. To je nedvomno doživetje, ki ga je bila deležna žena vseh časov — a ga je deležen tudi mož, čeprav manj pogosto. Vendar je pa tudi pri Jani, ki je najmočnejša v tej drami, gonilna sila njenemu čuvstvovanju vpliv tradicijonalnega naziranja ženske zvestobe, ljubezni in za-kona. V Janinem pojmovanju ljubezni pogrešamo logike in poznavanja lastne dušev-nosti. Vsled tega je Jana sama prepričana, da je ljubila vedno samo svojega moža, četudi je morala pri njegovih ljubezenskih objemih misliti vedno na „tujca", ki jo je zamarali, da se mu je vdala. Zakaj je to storila: „Morala sem, sicer sem mislila, da umrem." Kaj je bilo to elementarno čuvstvo, ki je čednostno, zvesto in vdano ženo "O-tegnilo za seboj z neodoljivo silo? Ali nc ljubezen, ki jo je pri Krištofu, svojem možu, podzavestno pogrešala, saj je bil vedno hladen in molčeč. In vendar jo je dvignil v „nepojmljive viäine". To učinkuje skrajno neskladno. Kako, s čim jo je dvigal, če je ljubil drugo, pri kateri je bil vesel in dobre volje, dočim pri njej ni bil? Razplet sam nam pokaže, da je Janino pojmovanje njenega odnošaja do moža skonstruirano, da le le plod sugestije vzgoje in avtosugestije. Pisateljica morda potrebuje ono epizodo Janine nezvestobe, ki naj bo vzrok za njene očitke vesti, da potem Krištofovo ravnanje in nezvestobo prikaže v tembolj žarki luči.
Naravnost porazno pa mora vplivati na sodobno ženo zamisel v pojmovanju življenla teh žen. To so žene iz Indije, toda iz pretekle dobe, ki so se pustile žive sežgati, ko so izgubile moža. Pisateljica N. prikazuje v svoji drami ženo kot bitje, ki ji je samo mož vsebina življenja, ki se afirmira v življemu samo kot žena svojega moža, torej kot samica. Ko izgubi moža, živi le še od spominov nanj. Vsaka od njih (razen babice moi-da) misli le nase in na svojo bol (Julka še na svoj organizem). To so samo ženske z najožjim duševnim obzorjem, brez pojmovanja globljega zmisla življenja, brez možnosti razmaha. Ko bi se vsaj ena teh žen posvetila poklicnemu delu in našla v njem vsebino življenja, kot jo najde danes toliko žen, pa bi imela drama polet sodobnosti in bi prikazala žensko vobče mnogo bolj simpatično, kot jo je v tej koncepciji.
Današnje življenje zahteva tudi od ženske, da je človek, ki tvori celoto zase, da spoznava življenje in ljudi, kakršni so, in si ne ustvarja o njih imaginarnih predstav, ki jib , trda realnost prej ali slej razblini v nič. Tudi če ima moža, ki ga ljubi,, mora današnja žena stopati ob njem kot samostojen človek, kot cela oseba tako, da tudi v slučaju razdruženja ne odmre življenju v domu osamelih žen.	Feministka.
128.
Liljana Dolbri Hristova.
Oh zaključku lista smo zvedele, da bo imela mlada bolgarska pianistka Li-Ijana Hristova koncert v Ljubljani 30. aprila.
Njen oče je znani bolgarski glasbeni pedagog, skladatelj in dirigent Dobri Hristov v Sofiji. Hčerka je dovršila gimnazijske in glasbene študije v Sofiji, konservatorij u Leipzigu, potem pa je študirala še v Dresdenu in slednjič v Parizu, kjer živi zadnja leta in je asistentka znamenitega virtuoza in glasbenega pedagoga Marcela Ciam-pija.
Priredila je že več koncertov in ima odlične ocene glasbenih strokovnjakov. Z veseljem pričakujemo mlado umetnico tudi v Ljubljani in jo kot odlično Slovanko pozdravljamo s sestrsko prisrčnostjo.
* * #
RAZPIS NATEČAJA ŽENSKE ZALOŽBE BELO-MODRA KNJIŽNICA V LJUBLJANI. Pozivamo slovenske pisatelilce, da se udeleže razpisa za najboljši leposlovni roman 7 pol in najboljšo mladinsko povest 7 pol, za skupino štirih knjig prihodnje redne letne Izdaje. — Za vsak rokopis se izplača poles običajnega honorarja še Din 1000 nagrade. S posebno šifro opremljene rokopise je poslati na naslov pisarne. Dunajska c. 1, a 11, najkasneje do 20. junija t. I.
VSEBINA 4. ŠTEVILKE:
OBRAZI IN DUSE: ZOFIJA NALKOWSKA. - (Ruža Lucija Petelinova) ...	97
VELIKI PETEK. — Pesem. - (Zorana)................,100
GOSPA MARINA. - Konec. — (Anka Nikoličeva) ............101
NAGOVOR — ODGOVOR. — Pesem. — (Ruža Lucija Petelinova) ......	106
domaČi zvonovi na,lepše P0.I0 ... (Manica Romanova).......' . .	106
DOSTOJEVSKIJ — 2ENA V NJEGOVEM ROMANU. — (Angela Vodetova) . . .	109
J0SIPINA LAUSGHE-WEL1- IN MARIJA UDOVIC. — (Pavla Lovšetova) ...	112
„KAKŠNEGA MOZA SI ZELI SODQDNA 2ENA" . .....■......114
UREDITEV MESCANSKEGA STANOVANJA. — (Ing. Herman Hus, arhitekt) . . .	117
VSE ZA DECO. — (Erna Schottova, Marica Sernečeva)..........119
IZVESTJA: Po ženskem svetu. — Higijena. — Kuhinja. — Gospodinjstvo. — Umetnost.
™ (Mira Costaperaria, Anica Cernejeva, Femininstka)......122
„Ženski stet"
Izhaja vsak mesec v Liubliani. Letna naročnina Din 64—, polletna Din 32—, četrtletna Dirt 16—. Za Italijo Lir 20 — (v razprodaji po 2 Liri zvezek), za U. S. A. Dol. 2—, za Argentino Pes. 6— za Avstrijo Sch. 10"—, ostalo inozemstvo Din 85. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ulici 12/11. Izdaja Konsorcij „Ženski Svet" v Ljubljani. - Za konsorclj in
uredništvo odgovorna Marica Bartolova. Tiskali J. Blasnika nasL, Univerzitetna tiskarna d. d., v Ljubljani. Odgovoren Janez Veliar.
Ročno in strojno vezenje Šablone
Miroslava Leitgeb
Ljubljana, Jurčičev trg 3
Blago zadnjih novosti v veliki izbiri za moške in ženslce obleke, perilo in vse v manufakturo spadajoče predmete ima vedno na zalogi v veliki izbiri in po ugodnih cenah staroznana solidna tvrdka
R. MIKLAUC „Pri Škofu"
Ljubljana
Lingarjeva — Medarska ulica — Pred Škofijo.
Zunanjim naročnikom se na zahtevo pošljejo tndi vzorci v avrho naročitve.
Govori se o
• • •
SARGOV
... o lepih narodnih običajih ... o živopisanih nošah in krasnih zobeh njenih prebivalcev!
Kdor pripoveduje o Jugoslavijt ne pozabi pripomniti, kako imajo Jugoslovani lepe zobć. Stotisoče Jugoslovanov neguje svoje zobć s Sargovim Kalodontom. Osvežujoča pena Sar-govega Kalodonta... zobne kreme prekrasno čisti zobć, da jim lesketajožo Mise, a usta varuje bolezenskih kali.
KALODONT
ohranjuje zdravje in lepoto zob.