18
Metlar Francek in njegov brat Peterček
Fr. Pravda — Jožef Gruden
III.
onopasku je čaj v istini pomagal. Kašljal je manj in manj ga je tiščalo v prsih. Ponoči je že lehko nekaj ur mirno spal. Družina je bila tega jako vesela. Zlasti Francek se je radoval, da oče ne bodo umrli. Sedel je ab postelji, vezal metle in očetu zmcraj kaj pripoivedoval.
Najrajši je govoril o zdravniku, njegovi gospe in milih mu otrocih. Kar prehvaliti jih ni mogel.
Tudi oče sam je bil od tolike dobratljivosti ves ginjen. Mati je name-ravala o prvi priliki v mesto, da nese doktorjevim nekaj jajc in se jim spodobno zahvali.
Doktorjevih darov so bili torej vsi izredno veseli. Denar je oče shranil za različne potrebe, suknja je bila kakor narejena za Peterčka, in lescni konj mu je bil tako všeč, da ga iii dal za živega, ki mu ga je nekoč nagajivi sosed ponujal.
Prcdobro mu je tudi dišal doktorjev dar. Snedel je svoj kos potcm pa vprašal, čigavo je še drugo.
Mati mu je rekla, da bodo pustili očetu.
Bil je s tem zadovoljen, dasi bi bil še en košček rad. Očetu na ljubo pa se je premagal. 0 svoji želji še črhnil ni. Še sam jc bil vesel, da bodo imeli oče poboljšek. Ko pa je bil kolač že suh in trd, so mu ga poparili, a on ni rekel, da bi ga rad jedel.
Doktor Hvatal je držal besedo. Prav vsak tcden je prišel h Kono-paskovim in vsakpot jiin je kaj prinesel. Imel je v mestu mnago znancev. Izprosil je pri njih marsikaj za bednega čevljarja, pa še sam je dodal, kar je mogel.
Nekoč je privedel s seboj svoje otroke. Bolnika so se nekam ogibali; ali Francka so pa pozdravili kakor starega prijatelja in so mu rekli, naj jim pokaže Peterčka. Bil je zadaj za kočo, pa po blatu in luži je brazdal. Hlače je imel zavihane do kolen, meča oškropljena, noge pa so mu tičale v blatu kakor v škornjih.
Doktorjevi otroci so res mislili, da ima Peterček škornje iz usnja, in           i
se niso malo čudiii, ko jim je Francek povedal, da so ti škarnji iz blata. Kaj takega svoj živ dan niso slišali. Tudi njih papa je moral videti to znamenito obuvalo, in mami so o tem pripovedovali takoj, ko so prišli domov.
Petcrček se je svojih čevljev jaiko sramoval, prikril si obraz s čepico, in boječe jc kukal na mestne goste. Prinesli so mu rogljiček, potresen z makom. Rekel jim je »Bog povrni!« Rad bi se bil iraieknil kam v samoto, da bi rogljiček brž snedel, ali otroci ga niso pustili.
Zato ga je pa vteknil pod čepico in ga izpod nje glodal.
Hoteli so rau otroci napraviti še večje veselje: privlckli so iz torbe lepo knjigo in mu jo prijazno podarili.
19
Tudi knjigo je spravil Peterček pod čepico, a ker potem ni mogel prav        , do rcgljička, da bi otroci ne videli, je lizal z njega mak in sol.
Doktor je opazil dečkovo zadrego; zato mu je knjigo odprl. V njej so bile podobe. Pod vsako je bil napis, kaj podoba predstavlja, in Pcterček je moral brati.                                                 '
Moral je priznati, da šele zloguje.
Temu so se mestni otroci čudili, in še njih mala sestrica je z glavo zmajevala. Oni so že vsi gladko brali, in da bi to Petcrčku dokazali, so mu brez napake čitali nekaj vrstic naprej.
Nato je moral Peterček sam zlogovati, Pa tudi to mu ni šlo. Zlogoval je: »v-o-l-k = volk, m-o-r-j-e = morje«.
Otroci se mu niso hoteli smcjati v obraz, ali drug za drugim je sklonil glavo ter se skrivaj v pest smejal.
Doktor je zlogovanje prekinil. Slutil je, da Peterčka ta neznana družba le moti in bega. Da bi dal dečku pogum, mu je kazal zveri na po-dobah, pa izpraševal ga, kako se imenuje ta ali cma.
Prva podoba je kazala leva.
Doktor je vprašal: »Katera zver je to?«
Peterček je odgovoril: »To je pes.«
Otroci so si dajali znamenja s prsti.
Na drugi podobi je bil volk.
Doktor ga je izkušal: »Katera zver je pa tole?«
Pcterček je odgovoril: »To jc pes.«
»In tolc?« je zopet vprašal daktor in pokazal medveda.
»To,« se je Peterček brž odrezal, »je tudi pes.«
»Pa tole?«
»To' je pesek.«
Pa je bila lisica.
»In tole?«
»To je psiček.«
Pa je bii jazbec.
Doktor ni dalje izkušal Peterčka. Videl je, da ima vse zveri za pse, peske in psičke.
Otroci pa seveda v smeh, ko so to slišali.
Ali gospodu doktorju je palo v glavo, da Peterček ne tnore poznati tujih zveri, ker jib še nikoli ni videl. ne živih, ne naslikanih. Povedal je to svojim otrokom. Poijasnil jim je, da bi sami tudi ne poznali ne leva, ne volka, ne medveda, ko bi pih ne bili videli v zverinjaku in na slikah, in da bi Peterček izvestno poznal živali, ki jih imajo ljudje v vasi.
Hitro je obrnil doktor nekaj listov in pokazal naslikano kravo. Pe-terček jo je takoj spoznal, tako tudi konja, ovco, jagnje in kozla, in s tem je rešil svojo čast.
Otroci so se nehali smejati. Peterček je vendar nekaj vedel. Pa sam Francek ga je zagovarjal, rekoč, da nimajo takih podob v šoli.
20
.               Doktor je šel z ctroki na bližnje polje in ondi izpraševal po različnih
vrstah žita.
Tedaj so pa otroci iz mesta slabo zadeli. Čujte, ječmen so imeli za pšenico in oves za rž.
Peterček se ni mogel zdržati smeha. Hihital je tako močno, da se mu je zaletel velik kos rogljička, ki ga je bil ugriznil skrivaj, in hud kašelj ga je posilil.
Pustili so ga domov, da si rogljiček z vodo razmoči; kmalu so tudi oni prišli h lionopaskovim,
Doktor je naročil, kar bi bolniku pomagalo, in je potolažil ubogo ženo, kakor je vedel in znal. Da mož ne bo učakal zimc, je naprej vedel. Zato ji ni dajal Bog ve kakšnih upov. Ozdraviti ga ni mogel, ali hotel mu je vsaj bolečine olajšati. Poleg tega se je brigal za njegovo družino, ki si ta čas ni mogla nič zaslužiti, ker so skrbno stregli očetu,
Tudi prosil je zanje, in marsikakšna podpora je prišla iz mesta,
Sosedje v vasi so tudi imeli usmiljenje z njimi. Kmetice so bolniku pošiljale juho. Francek je šel zdaj sem, zdaj tja, pa nikdar se ni vračal s praznimi rokami.
Tudi gospod župnik je prišel h Konopasku pogledat. Skrbel je, da mu ne bi nedostajalo dušnc utehe. Ko je bilo potrebno, je prišel z Bogom in mu podelil sv. popotnico.
Vsi so se vdali v voljo božjo. Francek je naprej molil molitve na pa-mct ali iz knjižice. Hotel rau je krajšati čas. Bolndkova duša pa je hrepe-nela, združiti se z milim Odrešenikam.
Bližala se je bolniku zadnja ura. Dečka sta bila vsa žalostna. Tudi Petcrček je žalostno plakal.
Odsihmal sta nehala iskati dečka v jedi in spanju edino veselje. Pc-tcrček je držal dano obljvibo, da bo marljiv tudi v šoli, in da nc bode doma matere s slabim obnašanjem nikdar žalil.
Bolnik je molil zanj in za Francka. Blagoslovil ju je, se poslovil od njiju in matere in zatisnil oči.
Njegova duša je zapustila telo in se napotila k Bogu.
Žalosten je bil njegov pogreb. Uboga vdova je žalovala in mala sirotka sta žalostno gledala za očetom v jamo.
O, da sta imela vsaj še mater! Ljubila sta jo zdaj še bolj kakor kdaj poprej.
IV.
Ko sta Francek in Peterček po očetovem pogrebu zopet prišla v šolo, ju je priporočil gospod župnik ostalim učencem kakor siroti, in jim rekel, kako težko in žalostno je, če kdo izgubi starše že v mladosti.
Govoril je tako sočutno, da so vsi jokali.
Najprej je našteval, kakšne dobrote izkazujejo otrokom starši, ko skrbe od rojstva za njih telo in dušo. Oj, tega je bilo mnogo, mnogo!
In opomnil jih je, naj bodo staršem zato< hvaležni.
Dejal je: »O, ljubite in ubogajte starše! Izkazujte jim ljubezen ne le
21
z besedo, ampak tudi z dejaiijem. In molite, da bi vam jih Gospod Bog ne vzel. Potem bi jim ne mogli njih dobrot vračati. Učite se pridno, vedite se Jepo, da bodo z vami imeli veselje. Pokažite jim, koliko vam je do njih. Takoj danes po šoli začnite. Stisnite se k njim. Poljubljajte, božajtc in ob-jemajte jih. In potem ne prenehajte nikdar Izpolnjevati četrte božje zapo-vedi, ki pravi: Spoštuj očeta in mater.«
Starši so se čudili, da so bili ta dan otroci do njih tako prijazni in vljudni. Res da so jim poljubljah roko po šoli vsakpot, ali danes so bili še mnogo bolj prijazni. Ta učenček je sel očetu v naročje in mu pravil, da mu doibri ata ne sme umreti. Drugi je obetal, da bo svojega očeta ubogal do sinrti. In tretji je prosil, naj bi mu starši odkazali delo, da ga opravi na-mesto njih.
Matere se niso mogle ubraniti poljubov svojih atrok. Njih »kebrčki« so se jim obešali na vrat in jih iskreno objemali. Vmes so se jim pa sladkali, lepo govorili in dokazovali, kako jih imajo radi.
Zvečer so za starše molili kakor ponavadi. Dostavili so molitev, da bi jih Bog ohranij, jim podelil zdravje, srečo in obilico drugjh dobrih reči.
Sebi so pa prosili darov Sv. Duha in pomoči božje, ker so hoteli biti pridni in hvaležni otroci. Konopaskova pa nista mogla očetu nobene hva-ležnosti več izkazatd. Oba sta jokala. Mati je prisedla k njima pa ju vpra-šala, zakaj sta tako žalostna.
Pa sta povedala, da jim je gospod župnik naštel vse dobrote, ki jih imajo od staršev,
Francek je rekel: »Morda sem očeta kdaj razžalil in zdaj več ne mo-rem papraviti.«:
Peterček je ihtel, ker je očeta res večkrat žalil.
»Zlata otroka,,« je izpregovorila mati, »žal vama je, očc so vama to odpustili. Prizadevajta si, da bosta poštena. Revna žena sem. Ko bi vaju dala v službo, bi se preživila sama. Ali tega ne bom naredila. Delati hočem za vaju, da bosta lehko hodila v šolo. Prizadevajta si, porabita dragi čas in zbirajta zakladc, ki ne mincjo. Drugega vama tako ne bom zapustila, ko pojdem za očetom.«                                                                                                   ^^m
Toliko da se nista začela dečka za mater puliti. Eden jo je držal za            ^^M
desnico, drugi pa za levico. Poljubljala sta jo in ji dajala sladka imena.                  ^^M
Pa pomagala ji bosta pri delu, ko bosta prišla iz šole, Francck hoče                 ¦
izvrševati svoje staro rokodelstvo, Peterček bo pa delal ž njim vred metle                 ™
in metlice. Takoj naslednjcga dne bo vstal navsezgodaj in šel ž njim vred v gozd po veje.
Bivši ienuh se je sicer težko lačtl od posteljc, pa kakor hitro je pre-udaril, kaj je včeraj sklenil, je z urnimi nogami skočil na tla. Dobra volja je prtmagala zaspanost. Hitro se je oblekel, pošteno umil, pobožno molil. Dasi je bil vajen najesti se, preden je šel z doma, vendar se ta dan ni zmenil, da bi kaj jedel. Koračil je po rosi, rezal šibe in jih vlačil iz gozda. Šele ko je prišcl domov, si je potolažil lakoto.
22
Prišla sta s Franckom šc pravočasno v cerkev. Bila sta pri sv. maši, •   Po službi božji sta v šoli pazljivo poslušala in v vsem učenju napredcrvala,
Mati je bila pri delu. Francek je kuhal; to je oamreč znal. Peterček je pospravljal, pometal in pomival. Prinašal je vode, pa krompir je lupil. Opoldne so se nasitili s kruhom. Zvcčer so pa imeli krompirjevo juho in včasih so si pripravili tudi kakšno drugo jcd.
Nckoč je bil tudi Peterček za kuharja, aJi slabo )o je izpeljal. Mati mu je dala, česar je bilo treba, in mu povedala, kako ima ravnati. Pa si ni dobro zapomnil; del je vse fiaenkrat v lonec ter solil in belil, mešal in obračal, da mu je kar padalo iz piskra v oglje. Sicer je nekaij pobiral iz žarjavice in pomagal tisti stvari nazaj v pisker, ali oibenem so mu noter padale iveri in seveda pepel tudi. Ker je zapalil velik ogenj, se mu je na eni strani prismodilo, Bezal je s kuhalnico, da bi tisto reč razdelil. Imel je v piskri: en sam cmok. Ali ker je bil ta grdi cmok vedno trši, je Pelcrčck prilil vode. Del je še na ogenj in iznova kuhal.
Že so ga začele boleti noge. Zlezel je na ognjišče, sel na deščico, pa se je potil, da ie bil ves moker. Obraz mu je bdl sajast, pod nosom so se mu vlekli črni brki, po čelu in po licu pa je bilo vse polno pičic in peg.
V piskru je pa grčalo in brbljalo. Stopala je tista reč h kraju; a v strahu, da bi mu nc ušla, jo je Peterček s polencem tlačil in suval nazaj.
Ni zmogel cmoka, in že je natezal meh, to je, na jok mu je šlo, ko je prišla mati.
Konopaskovka ni vedela, ali bi se smejala ali jezila, Tudi Fraincek je prišel. Sedli so za mizo. Obrnili so pisker v skledo, pa gledali, kakšno bo neki tisto kosilo. Nihče ni spoznal, ali je kaša, ali krompirjeva juha ali kaj.
Počakali so, da se je pohladilo, ter pokusili. Žal, ni se dalo jesti. Sam Peterček je priznal, da je jed zanič.
Kaj pa zdaj?
Mati je naglo pristavila krompir. Ta je seveda vsem bolj dišal kakor Peterčkova godlja. Tisto godljo je pa dobil njih pujsek, ki ni mogel umeti, zakaj so ga tako pogostili.
Potem je bil Peterček že modrejši. Najbolje je znal kuhati krompir. Pazil jc, da ga je o pravem času odstavil. Pa ni bil ne trd, ne premehak. Tudi drugega dela se je lotil z uspehom. Pomagal je zdaj tukaj, zdaj tam, a nikdar ni postopal.
Prvi metlici, ki sta ji z bratcem naredila, sta nesla mlada Kono-paška gospodu doktorju v mesto. Dejala sta, naj jima kar nič ne plačuje, češ: »Hvaležna bi se rada izkazala za vašo ljubezen do naju in do očeta.«
To je bilo vsekako-r borc plačilo, ali doktor ga je prijazno sprejel. Da jim je oče umrl, je vedel; saj je rajniku sam napisal mrtvaški lisl. A ni nehal brigati se za siroti. Zlasti za to se je brigal, da bi se kaj naučila. Posojal jima jc knjige. Izpraševal ju je, kaj že znata. Pa opominjal ju je k marljivosti.
23
Ko sta mu kmalu zopet prinesla metlic, jih ni maral zastcraj, ampak jima jih je plačal kakor drugače kupci v mestu.
Ponošeno obleko svojih otrok je daroval njima. Vsclcj je bil vesel, kadarkoli je slišal, da sta dečka pridna in da se odlikujeta v modrosti in v plemenitem vedenju.
In v resnici se jima je moralo priznati, da napredujeta v dobrem. Francek je bil prvi v šoli. Vedel se je resna. Hrepenel ni po šalah in burkah. Imel je v glavi druge skrbi. Gospod župnik in učitelji so bili ž njim zadovoljni in so ga postavili za zglcdnika celi šoli.
Kadar ni vedel noben drug učenec odgovora, jc rekel gospod učitelj: vlvonopasek, pa nam ti povej!«
Konopasck je vstal, pa se odrezal jasno in glasno.
Užival je zavoljo tega Konopasek veliko čast. Da zna delati metlice in da irži ž njimi, je bilo znano. Vsi so občudovali njegovo izkušcnost in moč. Pa so ga čislali tudi zaradi te lastnosti. Sodili so o njcm, da se ne more njim ptištevati, ampak odraslim in pametnim Ijudem.
Sam brat Peterček ga je imel za strašno brihtnega. Pravil je svojim součtncem, da si prinaša iz mesta knjig in jih prebira kar ponoči. On. satu se jc tudi potrudil, kar se je dalo. Bral je že lepo. Gospodu učitelju je ugajal v vsem. Nikdar ni bil kaznovan. A tako resen učenec ni bil kakor Francek,
Njiju ljubezen do matcre ni omahovala. Hotela sta jo preživiti sama, Ko bosta večja.
Tako sta pravila* »Midva bova dclala, mati bodo pa lcpo doma sedeli, nam kuhali pa molili.«
Bog je pa sklenil drugače. Poslal je nad družinico novo nesrečo. Bržkone je imel otroka rad.   Zakaj kogar Bog ljubi, temu pošilja križev.
(Dalje.)