Odmevi
Silvo Torkar*
ODSTIRANJE SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN Mengore in Kupljenik
114
1. V slovenskih zemljepisnih imenih je včasih prišlo do netipičnih glasovnih sprememb, ki so otežile etimologizacijo.
Mengore
Mengore (na Mengorah) je poimenovanje 453 metrov visoke vzpetine med Mostom na Soči, Volčami in Tolminom, znane zaradi romarske cerkve Marijinega imena.
France Bezlaj se o tem imenu v svojem opusu ni izrekel, Dušan Čop ga je, sicer brez glasoslovne utemeljitve, izvajal iz *Med-gore (1975: 30), medtem ko je Marko Snoj (Spletni vir 3) ob pomanjkanju srednjeveških zapisov in narečnih podatkov ter glede na zapis Menkara iz leta 1780 podvomil, da imamo v imenu opraviti s prvino gora.
Cerkev na Mengorah je prvič omenjena že v urbarju leta 1377 kot cerkev sv. Sobote (sancte Sabade) s kmetijo v Poljancah (in villa de Poglanica). Vas Poljanica, danes ledinsko ime Peljan-ce na prevalu pri Kozarščah, je obsegala 1,5 kmetije, od tega je ena kmetija pripadala cerkvi sv. Sobote, pol kmetije pa oglejski cerkvi (Kos 1948: 60). V listini iz leta 1419 je cerkev navedena kot cerkev sv. Marije »de Sabottina« (Stafuzza 1978: 17; Höfler 2001: 83). Ustanovna listina oz. dovoljenje za graditev nove cerkve (na Mengorah) iz leta 1493, ki jo je v čedajskem Kapiteljskem arhivu našel Franc Rupnik, objavil pa Jožko Kragelj (1993: 6), ne vsebuje imena Mengore.
Tolminski urbar leta 1523 (hranijo ga v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, mikrofilm v Arhivu Republike Slovenije) v popisu dajatev pri župi Doblar navaja (fol. 61) cerkev »»Zwischen pirg genant in windisch Namengorach« (Trpin 2001: 117). Cerkev Matere božje je omenjena v vizitaciji leta 1570: »della Mengora sub plebe Volzanae« (Höfler 2001: 83). Popis škofij, proštij idr. iz leta 1668 (hranijo ga v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, mikrofilm v Arhivu Republike Slovenije) locira cerkev in Mengora. Tudi v vizitacijah leta 1755 in 1756 je le zapis Mengora (Attems 1994: 449, 487). Jožefinski vojaški zemljevid iz leta 1780 piše Menkara (Jožefin-ski 1997: 239).
Na zemljevidih franciscejskega katastra iz leta 1822 (k.o. Čiginj in Kozarišče) zasledimo več zapisov imena Mengore, ki se nanašajo na mikrotoponime na prevalu med vasema Kozaršče in Modrejce in pa na hrib s cerkvijo (Spletni vir 1). Pod cesto iz Kozaršč proti Modrejcam je ledinsko ime U Men-gari, prečrtano z rdečo, nadpisano: za bregom. Še za spoznanje niže, še zmeraj desno od ceste, je ledinsko ime Na peljanceh, znano še iz urbarja leta 1377. Nad cesto je ledinsko ime na men-gorjeh.
Točno nad vasjo Kozaršče se dviga hrib s cerkvijo, z dvema napisoma: zgoraj Mengore, tik pod njim NaMingoriech. Očitno je, da je treba izhajati iz ledinskega imena U Mengari, ki označuje prehod iz kotline s Kozarščami v Soško dolino proti Modrejcam. Tu bi bilo poimenovanje *medgore oz. *medgor-
je smiselno. Premena -dg- > -ng- je nastopila zaradi olajšanja izgovora sklopa dveh zapornikov, gre torej za disimilacijo po zapori. Ta tip disimilacije je dokaj redek, saj v enakih primerih navadno izpade -d-, npr. v kr. i. Pogara (< *Podgora), Poklanče (< *Podklanče), Pokljuka (< *Podkljuka). Nekateri srednjeveški zapisi za zaselekMedgore pri Žetalah v okolici Ptuja (1451 Neygoramen) ter koroške Medgorje (1322 Meygor) inMegor-je (1305 Meygöriach) kažejo na variantno obliko *medjigorbe, ki je v slovenskem glasovnem razvoju dala pričakovano obliko *Mejgorje, po izpadu -j- Megorje.
V toponimiji je izpričanih le malo primerov disimilacije dg > ng. Tako je grad Podgrad pri Vranskem v jožefinskih vojaških opisih leta 1780 večkrat zapisan kot schloss Pongrad (Jožefinski 1999: 140, 143, 144), čeprav so srednjeveški zapisi leta 1376 Podgrad, leta 1431 Podgradt in Vranzkerpharr itd. Sem verjetno spadata tudi krajevno ime Napole, nem. Nampolach v Ziljski dolini (pri Melvičah), krajevno pogovorno Na Polah, tož. Na Polane, narečno nem. Lämpelach (Zdovc 2008: 80), leta 1469 Lämpellacher veld, in krajevno ime Näpplach na že ponemče-nem Koroškem, leta 1152 Namplach, leta 1529 Naplach, ki ju Kranzmayer (1958: 162) in Kronsteiner (1982: 68) sicer razlagata iz *napoljane. Vendar se zdi smiselneje izhajati iz *nadpolja-ne, ker je s tem mogoče razložiti -m- v nem. obliki Nampolach in zapisu Namplach 1152 za Näpplach. Gre za disimilacijo -dp- > -mp-, ki je podobna disimilaciji -dg- > -ng-. Občno ime *medgorje je izpričano v različnih slovanskih jezikih bodisi neposredno bodisi samo v toponimiji, npr. v srbohrvaščini (Medjugorje), češčini (Mezihofi), slovaščini (medzihorie), poljščini (Mi§dzygörze), ruščini (mežigor'e), ukrajinščini (mižgir'ja), njegovo praslovansko rekonstrukcijo *medjigorbe/*medjugorbe zato navaja tudi ESSJa (1993: 49). Glede na pomen v stari poljščini je mogoče nasploh rekonstruirati pomen 'polje med dvema gorama', kar v celoti ustreza stanju, kot ga izkazuje katastrski zemljevid Kozaršč iz leta 1822.
Ime Mengore je torej nastalo iz *medgore, kar je posamostalje-ni tožilnik smeri od predložne zveze *med gorama, pomenilo pa je 'prostor med dvema gorama', v našem primeru na prevalu med Kozarščami in Modrejcami. Vzpetina, sicer del Bučenice, je prejela ime po tem prevalu. Ime Mengore je disimilirana oblika imena *Medgore, ki je tvorjeno enako kot Neverke (< *Medvrhe) in Medvode (leta 1744 še zapisane Med vodame).
2. Pojav premeta v razmeroma starih historičnih zapisih za nekatera krajevna imena je raziskovalce pri etimologiziranju včasih zavedel.
Kupljenik
Kupljenik je vas v občini Bled. Pridevniška oblika je kupljen-ski, prebivalci so Kupljeničani (Jakopin 1985: 141). Najstarejši zapisi v blejskih urbarjih so: leta 1330 Poclenich, leta 1422 Puklenik in leta 1431 Puklenik, Poklenik, v listinah leta 1422 Kuplenikch, leta 1436 Kuplenigk in v radovljiškem urbarju leta
1498 Kupflenikh. V jožefinskih opisih in zemljevidih leta 1780 (Jožefinski 1998: 80, 81, 194) zasledimo Kuplenik in za Selško planino Kuplenske Kutsche. Kot vidimo, je pridevnik tvorjen iz podstave Kupljen- in ne iz celotnega imena. Franciscejski kataster leta 1826 (k.o. Selo pri Bledu) izpričuje zapis Kupleinik (Spletni vir 2).
Skok (1927: 251-252) je skušal pojasniti to krajevno ime iz zbirnega občnega imena *kupl'e (h kup v pomenu 'kopica'), dopuščal pa je tudi izvajanje iz osebnega imena Kupljen. Ramovš (1928-29: 264, ponatis 1997: 372) je ime rekonstruiral kot *kupl'enbnik^, ne da bi ga natančneje razložil. Čop (1983: 100) je izpeljal to ime iz deležnika kupljen in navedel ljudsko izročilo, da je bil tukajšnji svet kupljen od selške srenje (Selo pri Bledu). Obenem je navedel tudi narečne imenske oblike Klpenk, Klplenk in na Kdplenkd. Bezlaj se o tem toponimu ni izrekal. Snoj (2009: 220) je na podlagi zapisa Puklenik iz leta 1511 menil, da je današnje ime nastalo po premetu iz prvotnega *Pukljenik, ta pa iz *Pukel 'grba'. Puklenik naj bi pomenil posestnika na gorski grbini.
Čeprav je zapis na Pukl- izpričan že v 14. stoletju, medtem ko se v 15. stoletju pojavljajo tako zapisi na Pukl- kot na Kupl-, je malo verjetno, da je oblika *Pukljenik prvotna. Iz občnega imena pukelj bi nastal kvečjemu pukeljnik in ne pukljenik. Tudi naglas Kuplenk ne potrjuje takšne razlage. O tem, da so bolj zgodaj izpričane oblike že metatezirane in torej niso tudi starejše, nam priča občnoimenska vzporednica kupljenik za poimenovanje žitne mere tako v slovenščini kot v hrvaščini. Žitna mera kupplenik (13,45 do 16,81 l za žita in 19,33 l za bob in sol) se pojavlja v blejskem urbarju leta 1458 (Bizjak 2006: 68), leta 1498 kuplenig v urbarju za Žumberk, kuplenikh leta 1509 v turjaškem urbarju, kwpnenyk leta 1593 v Metliki, caplenig leta 1674 v Vinici (Kos 1991: 170, 244, 325, 471); mero kupljenik za žito in vino poznajo tudi Hrvati (Mažuranic 1908-1922: 575). Že v 16. stoletju je izpričan tudi priimek Kupljenik. Leta 1536 je v mitninski knjigi v Bači zapisan Wastian Khuplenickh (Gestrin 1972: 115), najslovitejša oseba s tem priimkom pa je bil gotovo protestant Peter Kupljenik, rojen ok. leta 1530 v Radovljici in sežgan kot krivoverec leta 1595 na grmadi v Rimu. Danes obstaja ta priimek v različicah Kupljenik, Kuplenik, Kuplenk in Kupljenk.
Občno ime kupljenik, 'žitna mera, mernik', je izpeljano s pripon-skim obrazilom -ik (< -ik^,) iz trpnega deležnika na -n glagola kupiti (in ne kupičiti, kot meni Bajec), podobno kot krščenik ali učenik 'učitelj' (Bajec 1950: 85). Glede na to, da je v srbohrvaščini izpričano občno ime kupljenica v pomenu 'kupljena zemlja, njiva' (RJA 5: 504), se zdi docela sprejemljiva tudi ljudska razlaga imena Kupljenik 'kupljen svet', ki jo navaja Čop. Priimek Kupljenik pa je najverjetneje nastal kot vzdevek z metaforičnim prenosom iz poimenovanja merske enote kupljenik, podobno kakor priimki s primerljivo motivacijo Bokal, Frakelj,Maselj, Stu-belj, Verč, *Kaznenik (leta 1442 Chasnenich, Merku 1982: 32).
Literatura
BAJEC, Anton: Besedotvorje slovenskega jezika. I. Izpeljava samostalnikov. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1950. BIZJAK, Matjaž: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. 5. Urbarji Briksenške škofije 1253-1464. Ljubljana: Založba ZRC, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2006.
ČOP, Dušan: Imenoslovje zgornjesavskih dolin. Ljubljana, 1983 (rokopis).
ČOP, Dušan: Slovenska krajevna imena in priimki na Koroškem in vzh. Tirolskem. Onomastica Jugoslavica 5, 1975, 21-33.
ESSJa 1-38-: ^muMono^u^ecKuü CROBapb CRaB^ncKux r3ukob. npacnaBRHCKuü neKcunecKuü ^ond. nog pegaK^HeH aKageMUKa O.H. Tpy5aHeBa. MocKBa: HayKa, 1974-2012-.
KOS, Dušan: Novejši urbarji za Slovenijo. Prvi zvezek. Urbarji za Belo krajino in Žumberk I-II. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1991.
KOS, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek drugi. Urbarji Slovenskega Primorja. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1948. KRAGELJ, Jožko: Mengore. Ob 500-letnici tolminske božje poti 14931993. Gorica: samozaložba, 1993.
KRANZMAYER, Eberhard: Ortsnamenbuch von Kärnten I-II. Celovec: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1956-1958. KRONSTEINER, Otto: Die slowenischen Namen Kärntens. Dunaj: Österreichische Geselschaft für Namenforschung, 1982.
MAŽURANIČ, Vladimir: Prinosi za hrvatski pravno-povjesni rječnik. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1908-1922. MERKU, Pavle: Slovenski priimki na zahodni meji. Trst: Mladika, 1982. RAMOVŠ, Fran: Skok Petar. Kupljenik = Kupeltnik. ČJKZ VI, 251-252. Južnoslovenskifilolog 7, 1928-29, 264 (ponatis v: RAMOVŠ, Fran: Zbrano delo. 2. Knjiga. Ljubljana: SAZU, 1997, 372).
SKOK, Petar: Kupljenik = Kupeltnik. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino VI, 1927, 251-252.
SNOJ, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan in Založba ZRC, 2009.
STAFUZZA, Bruno: Vertenza traModrea e Volzana aiprimi del 1419. Gorica: samozaložba, 1978.
TRPIN, Drago: Tolminska na začetku habsburške oblasti in njen urbar iz leta 1524. Nova Gorica: 2001 (rokopis).
ZDOVC, Pavel: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Celovec: Drava, 2008.
Viri
ATTEMS, Carlo M.: Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije 1750-1759. Gorica: Istituto di storia sociale e religiosa, 1994.
HÖFLER, Janez: Gradivo za historično topografijopredjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska. Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška škofija. Nova Gorica: Goriški muzej, 2001.
GESTRIN, Ferdo: Mitninske knjige 16. in 17. stoletju na Slovenskem. Ljubljana: SAZU, 1972.
JAKOPIN, Franc idr.: Slovenska krajevna imena. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985.
JOŽEFINSKI 1997: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787 (1804). Opisi, 3. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1997. JOŽEFINSKI 1998: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787 (1804). Opisi, 4. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1998. JOŽEFINSKI 1999: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Opisi, 5. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1999. RJA 5: Rječnik srpskoga ili hrvatskoga jezika. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1898-1903.
Spletni viri
Spletni vir 1: Pregledi in iskanja po podatkovni zbirki ARS. Franciscejski kataster za Primorsko 1822; http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=203852, 23. 9. 2014.
Spletni vir 2: Pregledi in iskanja po podatkovni zbirki ARS. Franciscejski kataster za Kranjsko 1826: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=226391, 25. 9. 2014.
Spletni vir 3: SNOJ, Marko: Izvor imena »Mengore«. Jezikovno svetovanje, januar 2013; http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/svetovalnica/izvor-imena-mengore#v, 25. 9. 2014.
115
C3
m Q UJ CO