DRUŽBA, Kl SE RAZKRAJA študentske demonstracije v Beo-gradu (deloma tudi zborovanje v ŠN) ne nadaljujejo tradicije aka-demskih razprav o problemih uni-verze. Ti dogodki zbujajo dvom o sedanjem družbenein sistemu. Naj svojo trditev poskušam podpreti. Demonstracije, torej nekakšen ire-gularni način političnega delovanja, zbujajo dvom v učinkovitost in smotrnost palitičnih organizacij in institucij sploh. Ce tem organizaci-jam ni uspelo kanalizirati vplivov in če so bile te organizacije kot ozka, proti iztoku ožeča se grla, potem se je ustavil normalni potek prelivanja političnih in splošno družbenih ambicij. Organizacije so bile filter, bile so in so še kot za-prti stožci, ki odmevajo sami v se-bi, ne pušoajo pa odprtih poti niti ne omogočajo smotrne družbene intervencije. Zato prihaja do nere-dov, izgredov, do limitnega obnaša-nja in podobnih deviacij. Politične organizacijev naši družbi so pred svojim eksistenčnim problemom. Družba, v kateri temeljne orga-nizacije ne funkcionirajo, v kateri ne funkcionirajo tiste organizacije, ki *so konstituirale to družbo v pri-sotni obliki, ta družba je v razkro-ju. Nobeden od predstavnikov po-litičnih organizacij v Beogradu ni mogel ali ni hotel zaustaviti milič-nikov s čeladami in penreki. Sta-li so ob strani. Družba, v kateri politične organizacije stojijo ob strani, se od dogodkov distancirajo ali poskušajo lakirati nastalo sta-nje, to je nefunkcionalna družba. Družba, v kateri so komunikacije tako slabe, kot so pri nas, je ne-komunikativna družba. Onemogo-6en je dotik projektov. časopisi dezinformirajo. še tako ostre bese-de, spregovorjene na tem ali onem zborovanju, na tem ali onem sestanku, se v časopisnem poročilu spreminjajo v dolgočasno, megleno besedičenje, iz katerega je mogoče razbrati, kateri od politienih funk-cionarjev je bil prisoten. Za »rang lestvico« teh funkcionarjev so ča-sopisi pač zelo zainteresirani. Družba, v kateri gospodarstvo ne funkcionira, pač pa nenehoma raz-mišljamo o takšni ali drugačni si-stematični rešitvi, to je takšna družba, ki ne zmore več biti inte-grirana in urejena. Družba, ki omo-goča revščino in bagastvo obenem, je krivična družba. Družba, ki raz-pravlja o delitvi, ne pa o ustvar-janju dohodka, je perverzna druž-ba. Družba, ki protežira tiste, ki slabo gospodarijo, ki slabo mislijo in slabo vidijo, družba, ki hkrati tlači uspešne gospodarje, realistič-ne mislece in tiste, ki vidijo dva koraka naprej namesto enega, je nora družba. Družba, ki ustvarja med delavci prepričanje, da jim in-telektualci odjed-ajo kruh, je anar-hija. Družba, ki ustvarja kon-flikte, da bi z njimi zakrila no-ve konflikte, ki so že prisotni, družba, ki provocira umetne spore, da bi zamotila razmerja med re-sničnimi nasprotniki, to je družba brez smisla. Da bi odpravili nastalo stanje, je treba storiti naslednje: 1. Vreči iz ZKS, ZMS, ZŠJ, SZDL birokrate, ki mislijo, da je politično delo: pisalna miza, obla-zinjen stol, telefon, smehljaj, oseb-ni prestiž in osebno materialno bla-gostanje. Ti birokrati mislijo, da so v službi pri odgovoru na vsa te-meljna družbena vprašanja, zato se obnašajo kot uradniki. Njihov in-teres je ohraniti hierarhične odno-se in razmere, v katerih se napre-duje po uradniški, ne po delovni logiki. 2. Omogočiti gospodarskim or-ganizacijam, da same razpolagajo s sredstvi, ki jih ustvarjajo. Nobeno podjetje, ki mu prileti denar spod neba, ne bo dobro delovalo, če mu zanj ni treba migniti s prstom. Po-kazati je treba resnična razmerja v jugoslovanskem gospodarstvu, po-vedati tudi,kdo živi na račun ko-Eja ^nifrecra Kv+erq renublike ie žr- +ev? (Nadaljevanje na zadnji strani) Foto: Tone Stojko V DOMETU IRACIO- NALNEGA Kaj počenjajo šudentsJd ir; dela.v&ki nemiri v perfekcio-narnem sistemu družbenih funkcij v času, ko je pasa-mezniku vse dcvoljeno — ra-zen dcivoljenja samega? Sedaj, po ziborovanju v študentskem na,s6lj'U, si ve-čima privatnih in javndh in-teresenitov zadovoljno mane roke: vse je bilo v Oikviru samoupraivnega sistema. Ne-drvomino gre pri vseh teh do gajari.jih (ki smo jim priča med študenti in delaivca ne-katerih podjetij), za veliko več kot uokvirjeno samoup-raviljan.je. Zborovanje v štu-dentskem naselju je bilo po svoji obliki iaveninstituoionai-no in zato revolucionarno, prav takšno je bilo zborcva-nje v Transturistu ob 22.uri, kakor tudi shod litostrojske-ga kolektiva pred skupščinsko stavbo v šiški. Zahteve, postavljene na teh zborovanjih, ne presenečajo, ker niso nove. Značikie so za kritični trenutek netkega gospodarstva in so temu pri-memo v svoji kompleksnositi tudi zapletene. Zaradi ranlji-vosti sistema tudi niso reš-ljive na mah. Učinkovite so le parcialne rešive. Za te se ve, da nasprotujejo logiki si-stesma. Logos pritiska sili v ugoditev zahtevi. Z vidika mirncdobnega, načrtovanega gospodarstva se dogaja čisfca iracioinaliteta. študentsko gi-banje pri nas in drugod je namenjeno samo sebi: njegav raison d'etre je zaobsežen v načinu — v odgovoru na ¦wprašan.je »kaiko«. Daj-dam pa si lahlso pri-vcšči, kat kaže, le moderna, da ne rečem bogata dnužba. In vsaka tovrstna družba si dovoli svojo slabo vest. In-stituoionizirsna slaba vest preneha biti slaba vest. Zato je jasiiO, da bcdo l^abljaniski študentje prihodnjič šli na cesto, če bodo hoteli Oistati učinkoviti. In tudi to bo sa-mo ena izmed samouipra,v-ljalskih poti. V 60-tdih letiib. 20. stoletja, ko so pralktiono vse vsebine definirane, pre-senečajo samo še oblike. In v tem je najdena eoa izmed redkih vsebin, ki še preosta- Protestirati, zborovati, ka-menijati se na ulici, obležati mntev, to so dogodki-, .vredni življenja družbe. Ko se dogajajo najbolj nemogio oe stvari, se šele dogaija vse, ka,r je mogoče. I. G. URESMIČEVANJE SKLEPOV ŠTUDENTSKEGA ZBOROVANJA V četrtek zvečer »o se se-stali študentje, ki so se pri-javili na študentskeim zboro-vanju za delo v skupiinah, predsedniki fatkultetnih od-borov, predscdniM svetov blokov in člani uiniverziteit-nega odbcra. Ne sestanku je UO najaivil svoj od&top, vendar pa ni bil sprejet, ker so udeleženci sodili, da naora UO čez po-čitnice oprarvljati svoje red-no delo, obesnsm pa sikupaj s skupins.mi pripraviti reor-gamizacijo Ziveze študentov. (Dalje na zadiiji strani) ZVEZA STUDENTOV IN ŠTUDENTJE Na svoji seji dne 12. 6. 1968 je predsedstvo Zveze študentov Jugoslavije razprav-ljalo o ciljih, značaju in politični aktivnosti študentskega gibanja na vseh jugo slovanskih univerzah in visokošolskih ustanovah. Sprejelo je naslednja STALIŠČA I. Predsedstvo Zveze študentov Jugoslavi-je p'6zdravlja besede tov. Tita, namenjene študentom in vsem delovnim ljudem naše dežele; z govorom je tudi ob tej prilož-nosti pokazal, da je na nivoju zgodovin-skega tvenutka ln da razume ter podpira progresivna hotenja mlade generacije. Pre-pričani smo, da bodo delavski razred, študentje in mladina ter vse progresivne in demokratične sile naše družbe pod vodstvom tov. Tita in ZKJ začele odločen boj za to, da bi njegove besede postale delo in akcija — revolucionarno dejanje — in da se bo s tem začela nova epoha naše socialistične revolucije. Jugoslovan-ski študentje neposredno podpirajo tov. Tita. Odločeni so ohraniti in izoblikovati permanenten kritičen odnos do sedanjo-sti, v nadaljnjem boju pa razkriti in so-delovati pri rušenju reakcionarnih in biro-kratskih sil, ki hočejo naš socialistični razvoj brezpogojno izločiti iz zgodovine. II- Osnovni vzrok politizacije juguslovan-skih študentov in formiranja progresivne-ga ter demokratičnega gibanja na novih osnovah so sedanji problemi našega socia-lističnega razvoja, je zavest o določenih nesocialističnih pojavih pri nas, o nujno-sti boja za dosledno razvijanje samoupra-ve in realizacije ukrepov in ciljev druž-beno-ekonomske reforme kot tudi v od-ločni volji vključiti se v ta boj. K temu je prispevalo tudi nezadovolj-stvo študentov zaradi počasnosti in nedo-slednosti pn reševanju teh vprašanj kot tudi imobilnost družbenih institucij. Osnovna karakteristika preteklih do-godkov je preraščanje ozkih okvirov uni-verze in nastop na najširšem področju družbenega dogajanja. Boji za hitrejše od-pravljanje socialne neenakosti, ki jo po-vzr. čajo privilegiji in monopoli, za do-sledno realizacijo socialističnega principa delitve po delu in rezultatih dela, proti prisvajanju lastnine na nesocialističen na-čin, za realizacijo ustavnega principa pra-vice do dela, za hitrejši razvoj samoupra-ve in za odpravo bjrokratskih sil, ki za-virajo razvoj naše družbene skupnosti, proti poskusom dezintegracije družbene lastnine, proti tendencam iz,rojevanja oseb-nega dela v kapitaliziranje posameznika in skupin — to je bistvo in osnovna vse-bina naše akcije in vključevanja študen-tov in univerze v kompleksni dmžbeni in politični proces. Obenem je ta boj usmerjen v radikal-no reformo celotnega sistema izobraževa-nja. še posebej univerze. Jugoslovanski študentje so prepričani, da se lahko socialistični interesi delavske-ga razreda in vseh progresivnih sil naše dežele uveljavijo edino po poti neposred-nega in doslednega razvijanja samoupra-ve, z neposrednim bojem za cilje družbe-ne in gospodarske reforme, ki so tista družbena realnost, v kateri odkrivamo in odpravljamo birokratske in etatistične sile. Mnenja smo, da so zgodovinski intere-si delavskega razreda istovetni s progre-sivnimi hotenji jugoslovanskih študentov, ki jim je boj za socializem istočasno tudi boj za človeka. Bistvo študenstkega gibanja izraža glo boka humanistična opredelitev, široka de-mokratična osnova sprejemanja osnovnih nalog sedanjega družbenega trenutka in pripravljenost na dosleden boj za uresni-čitev programa ZKJ in ustave SFRJ. III. Predsedstvo ZSJ meni, da je prejšnji tedfen prišlo do močnejše polarizacije pro-gresivnih in demokratičiiih sil na eni ter reakcionarnih in birokratskih sil na dru-gi strani. Profci temu je bilo od samega začetka usmerjeno gibanje študentov, uči-teljev in delavcev beograjske univarze. Vsi kamnnisti univerze so se z ramo ob rami z ostalimi študenti in profesorji bo-rili — in se bore — za progresivne in de-¦mokratične cilje, izražerie v akcijskem pro-gramu. Studentje m učitelji beograjske univer-ze so se v svojem boju opredelili za od-ločno akcijo in sodelovanje z vsemi pro-gresivnimi m demokratičnimi silami v naši družbi, za demokratičen dialog, tada proti uporabi metod pritiska. Prav tako niso dovolili, da bi se mednje vtihotapili ljudje, ki so jim tuji cilji boja ZK in tega gibanja. študentje so v osnovi dhra-nili in razvili svojo osnovno progresivno orientacijo. Vodilni beograjski caaopisi, Tanjug, ra-dio in televizija so v veliki mer: pripomo-gli k širjenju dezirtformacij in neresnice o akcijah, zahtevah in ciljih študentor in učiteljev beograjske univerze. Predsedstvo ZŠJ najostreje obsoja takšne postopke centrav masovnih komunikacij, ki so tež-ka kršitev principa odgovornosti, objektiv-nosti in javnosti, na katerih mora teme-ljiti demokratičen proaes v naši družbi. rv. Predsedstvo ZŠJ bo formirajo akcijski politični program. Osnova tega programa bo politična aktivnost na vseh univerzi-tetnih in visokošolskih centrih. Predsedstvo ZŠJ Poletni delovni kampi v CSSR Iz Prage smo dobili naslednjo informacijo o mednarodnih prosto-voljnih delovnih campih v letošnjih počitnicah. Vabijo skupino do 20 študentov oziroma študentk v času od 22. julija do 25. avgusta 1968. Pogoji so naslednji: — delo bo na gradbišču v Hra-dec Kralove (110 km od Prage); — tedensko dobi vsak udeleže-nec po 75 Kčs; — za vsak teden dela pripada udeležencu 2 do 3 dni plačanih po-čitnic v Pragi (torej za 5 tednov 12 dni); — vse stroške razen vožnje do Prage plača organizator (ČSM); — delovno obleko mora prinesti udeleženec s seboj; — ob sobotah in nedeljah izleti v okolico, v Pragi pa je v progra-mu ogled Laterne Magice, izlet v Karlstein, itd. Lahko pošljemo tudi več skupin za krajši čas in tako zapolnimo vseh pet tednov, ki jih irnamo na razpolago. Prijavite se na mednarodnem od-boru, UO ZŠJ, Trg revolucije l/II, soba 84, vsak dan od 12. ure do 13. ure, najkasneje do ponedeljka 24. junija, ker moramo do tedaj spo-ročiti naš odgovor v Prago. Mednarodni odbor RAZPRAVA TOVARIŠA SERGEJA KRAIGHERJA NA UNIVERZITETNI KONFERENCl ZRS (26. aprila 1968) Zavest o pomenu visokega šolstva naj postane last vsakega delovnega človeka Današnja diskusija je pokazala, da so ocene in stališča o predloženem osnutku zakona o visokem šolstvu vendarle precej različna. Mislim, da ta različna stališča niso slučajna, ampak da izvirajo lz stanja, v kakršnem je celoten sistem našega viso-kega šolstva in izobraževanja, to je v ča-su izgradnje naše samoupravne družbe in integracije na samoupravnth osnovah. S tem v zvezi bi se pridružil tovarišu Osredkarju, ki je na začetku raaprave go-voril o bistvenem pomenu sistema viso-kega šolstva. To naj bo sposobno dati na-šemu narodu in naši republiki visoke stro kovne kadre in znanstveni naraščaj. O pomenu šolstva za razvoj — in ne samo za razvoj, temveč tudi za obstoj našega naroda — je že bilo govorjeno. Za tak majhen narod, kot smo Slovenci, je vsako zapadanje v provincializem in vsako zapa-danje na rob svetovnih dogajanj in gi-banj nevarno. Tako narod počasi postaja ne le anonimen med ostalimi narodi in državami, ampak taka anonimnost v dolo-čenem razvoju postane nevarna za njegov obstoj. Osebno sem prepričan, da nobena generacija tega ne bi pustila. Prav gotovo pa tega ne bo dovolila mlada generacija, ker gre za njene zahteve. Zato je razuni-ljivo, da je pri tem radikalnejša. Pomem-bno in bistveno je, da postane zavest o pomenu visokega šolstva za celoten raz-voj in obstoj našega naroda in celotne Jugoslavije, v sedanjih mednarodnih do-gajanjih last vsakega delovnega človeka na vsakem področju družbenega dela. Za-vedati se moramo namreč, da so delovni ljudje — in tudi naša javnost — bili dol-ga desetletja navajeni na to, da so pro bleme šolstva, posebno še visokega šol-stva, reševali faktorji izven njih samih — država oziroma za to odrejeni državni organ. Sedaj, ko razvijamo samoupravno družbo, ko o osnovnih odločitvah o delit-vi razpoložljivih sredstev, o prioritetab. v razvoju posameznih področij družbenega dela odločajo v vedno večji meri sartli delovni ljudje, postaja pravilen odnos de-lovnih ljudi in njihov vpliv na razvoj vi-sokega šolstva bistvenega pomena za raz-voj. Ne bi želel, da bi se razumeli tako, kot da hočem poenostavljeno povezovati problerne financiranja visokega šolstva in naloge njegavega razvoja z neposrednimi odločitvami delovnih kolektivov o sred-stvih v naših delovnih organizacijah. Ne bi želel, da bi me razumeli tako, kot da hočem, naj se nekakšna ekstremna stali-šča iz leta 1960 in 1961 — (o katerih je bilo govora tudi danes) — na kakršenkoli način oživijo v zakonu, o katerem sedaj razpravljamo. Mislim pa, da bodo o sredstvih za vi-soko šolstvo — ne glede na tak ali dru-gačen sistem financiranja — vedno odlo čali delovni Ijudje; po možnosti čim bolj neposredno, na vsak način pa preko svo-jih predstavniških organov. Zato mora orientacija na povezanost vašega visoko-šolskega sistema z neposrednimi interesl delovnih ljudi, organiziranih v delovnih skupnostih, v raznih oblikah zdmženega dela, v podjetjih ali drugih združenjih, priti jasno do izraza tudi v zakonu o vi-sokem šolstvu, jasneje, kot je to v pred-loženem osnutku. V tem smislu lahko tudi sklepi, ki jih je skupščina sprejela, doživijo določeno kritiko. Iz tega takoj slede še druge konsekvence. V osnutku sklepov, ki so bili predloženi za današnji sestanek, sem opazil ugotovitev, da se raz-voj visokega šolstva In nniverze v Slave-niji po svojih kvalitetah bistveno ne raz-likuje od razvoja drugod, oziroma, da ne prihajajo do izraza csnovne prednosti sa- moupravnega sistema v reševanju proble-mov, s katerimi se na tak ali drugačen način ukvarjajo tudi druge države. če je v tem nekaj resnice, mislim, da je razlog predvsem v tem, ker se visokošolski si-stem še ni v celoti integriral v sistera samoupravljanja. Predvsem iz tega vidika moramo presojati, koliko pomeni nadalj-nje urejanje visokošolskega sistema vres-nici korak naprej. Eden od pogojev za to je prav povezanost z delovnimi skupnost-mi in raznimi oblikami združenega dela in uveljavljanje skupnih interesov. O tem se popolnoma strinjam s tovarišem Ka-mušičem, ki je prepričljivo in argumen-tirano — kolikor je mogoče na takem me-stu — opozoril na te probleme, zato jih ne bi ponavljal. V gradivu se govori — in s tem se strinjam — da je razvoj kadrov in razvoj visokega šolstva povezan s koncepcijo ce-lotnega razvoja naše družbe. Dejstvo je, da smo šele v prvih fazah izdelave per-spektivnega programa razvoja naše repu-blike. Komisija, ki jo je izvršni svet ime-ncval v prejšnjem letu, je šele pred krat-kim imela svojo prvo sejo. Brez dvoma bo do končne izdelave pro;jrama razvoja preteklo precej časa. Zaradi tega bi bilo napačno, če bi delovne organizacije mo rale čakati na ta program. Nasprotno, na-loga vseh družbenih faktorjev, predvsem pa subjektivnih sil v delovnih organizaci-jah je, naj čimprej na podlagi svcojih last-nih analiz ugotovijo konkretne perspek-tive svojega razvoja v domačem in med-narodnem gospodarstvu in v družbenem življenju. To zahteva od njih, da progra-m^.rajo tudi kadre m da po.tanejo na teh osnovah tudi aktiven faktor preko svojih zd^uženj, preko zbornice in drugih orga-nizacij tudi pri predvidevanju potrebnega števila in profilov kadrov v Sloveniji. Od njihovega dela je v veliki meri odvisen tudi razvoj visokega šolstva. Vsako čaka-n;e in pomanjkanje orientacije v tem po Sledu pomeni izgubljanje časa. Studentom vecjo vlogo v samoupravi D.rugi faktor, ki je po mojem mnenju bistven za razvoj visokošolskega sistema, je vloga študentov v samoupravljanju na visokošolskih zavodih. V osnutku zakona, in tudi v osnutku sklepov te konference, je vlogi študentov posvečeno zelo malo pozornosti. Njim se bolj določajo pravice, ni pa v teh osnutkih razvidno, da so sub-jekt, da gre v naporih za izboljševanje visokošolskega sistema pravzaprav zanje. Le-ti so bili s svoje strani pomemben fak-tor pri ocenjevanju rezultatov določenega sistema — poleg konkretne prakse njih samih kot absolventov oziroma njihovih rezultatov v konkretnem družbenem delu. Zato bi priporočil, da se v nadaljnjem de-lu s tem zakonom Tazmisli, ali ne bi bilo mogoče tudi v zakonu postaviti in pouda-riti aktivnejšo vlogo študentov na način, ki bi odrazil njihavo objektivno vlogo, čeprav je mogoče stanje v resnici v glav-nem tako, kot ga kaže osnutek. Strinjam se s kritiko takega samoupravljanja, kjer se samoupravljanje spremeni v čisto for-malnost, če so posamezne interesne sku-pine ali če so delovniljud je postavljeni v sistem samoupravljanja na tak način, da je njihovo predstavništvo popolnoma formalno in brez večjega pomena za učin-kovito delo. Take oblike »kvazissmouprav-nih« teles samoupravljanje kompromitira-jo in služijo tistim, ki se z razvijanjem in utrjevanjeem samoupravljanja v našem družbnem sistemu ne strinjajo. Uredništvo »Problemov« razpisuje tionorarno mesto tehničnega ured-nika. Kandidati morajo iraeti iz-obrazsbo grafične stroke. Vse dru-go po dogovoru. Ponudbe sprejema uredništvo v Beethovnovi 2. 11 variina tehnira - problem visokosolskega tehničnega Studija Zavod za varjenje in Društvo za varilno tehniko SES sta od leta 1962 do danes na več javnih p& svetovanjih in v čankih v strokovnih revijah uteme-Ijevala potrebnost varilno-tehničnega študija na uni-verzi in zagovarjala organizacijo varilnotehnične ismeritve v sklopu faikultete za strojništvo ali fa-kultete za tehnologijo in naravoslovje (metalurško metaloznanstvena smer). Obe organizciji sta univer-zitetne in politične forume seznanjala z dokumenta-cijskim gradivom v tej zvezi in dala celo konkretne predloge, da bi za znanstevno-raziskovalno in stro-kovno izobraževalno ustanovo Zavod za varjenje pre-vzela soustanoviteljske pravice univerza. Univerzi-tetna glavna študijska komisija je med tem sama napravila anketo v večji strojni in kovinski industriji Slovenije o potrebnosti varilno-tehničnih inženirskih kadrov in kljub zelo anostransko pobarvanim vpra-šanjem dobila pozitivne odgovore, čeprav je prof. dr. Prelog, takratni predsednik študijske komisije, re-zultate te ankete ocenjeval kot negativne; toda te ocene ni javno branil ali sporočil predstavmkom Društva za varilno tehniko in Zavoda za varjenje. Med tem pa so na univerzi samo kot nepomemb-ni predmet uvedli »varjenje« na fakulteti za strojni-stvo in na metaiurškem odseku fakultete za naravo-slovje in tehnologijo, vendar pa v nobeni pravi po-vezavi s strokovnimi varilno-tehničnimi forumi, razen cia študentje omenjenih fakultet opravljajo vaje tega predmeta na Zavodu za varjenje. že od leta 1959 pa so v veljavi zvezni tehnični predpisi za izdelovanje in popravilo konstrukcij in :.)redmetov z varjenjem kjer se predpisuje, da mora vsako podjetje, ki proizvaja varjene konstrukcije in predmete imeti ustrezne strokovnjake inženirje in tehnike; predpis pa ne določa, kje naj se taki inže-nirji in tehniki formirajo. Zavod za varjenje je v letih 1961 — 1964 sam na svoje stroške odprl srednjo tehnično šolo za varilstvo z oddelkom v Ljubljani in Mariboru in je v navedenih letih iz svojih skromnih skladov to šolo v celoti tudi vzdrževal (40 milijonov Sdin); leta 1964 sta se oba oddelka te šole združila v Ljubljani v varilno-tehnično smer tehniške šole za strojništvo. Leta 1964 je tudi višja tehnična šola v Mariboru odprla varilno-tehnično smer z moralno podporo Zavoda m z njegovo pomočjo pri organizaciji pouka (predavatelji, vaje itd.). Zaradi pomankanja denarja in nerazumevanja vodstva šole za bolj tesno naslo-nitev na Zavod pa je smer leta 1965 zamrla. Predlog Zavcda je namreč bil, da njegov mariborski oddelek in delno tudi kapacitete v Ljubljani služijo v šolske namene TVš Maribor, Zavod pa bi organiziral za stroko na TVš Maribor. Z ozirom na dejstvo, da je industrijska obdelava kovin od metalurških obratov do serijske proizvod- nje pločevinastih izdelkov in strojegradnje preko večje kovinske obrti, velžke montaže, elektroindu-strije uporabnik varilne teimike, ki je postala zahtevna interdisciplinama tehnična stroka, je potrebnost po inženirskih kadriia v tej stroki ostala pri nas evi-dentna. Evidentna potreba je še toli&o bolj, če pri-merjamo uporabnost varilne tefanike v številnih in-dustrijskdii panogah, z mnogo maaaošimi obsegi in-dustrijske proizvodnje pri nas, kaberim pa nihče ni oporekal inženirskib kadrov (npr. montanistika metalurgija, geologtja, gozdarstvo, cela vrsta usmeri-tev na biotehniki itd.) Varjenje ocfločilno posega v zasnovo, izdelavo in montažo kostrukcij, posega v izbiro materiala, tehnologijo in deluje predvsem v smislu pocenitve, brzine izdelave, manjše teže in sodobnega industrijskega obliko^anja. Vloge varilnega inženirja ne morejo zlahka pre-vzeti inženirji drugih strok brez nekajletne dodatne specializacije in prakse, ki pa gospodarstvo predra-go stane, ne glede na profolematičnost take »samovzgoje« v podjetjih z ozirom na stopndo razvitosti naše in-dustrije. Končno morarao omeniti, da imamo na Sloven-skem in v vsej Jugoslaviji edino znanstveno razisko-valno ustanovo Zavod za varjenje, ki je med največ-jimi samostojnimi raziskovalniini ustanovami Slove-nije in ki že danes zap®aluje preko 2G dipl. inženirjev večine tehničnih staok. Tudi za Za^odovo raziskoval-no delo in za njegay nadaljni razvon predstavljajo premalo specializiraaai kadri resaao aviro za nadaljni razvoj. Za varilno-tehnicni inženirsfci šbuflij so zahtevane iste naravoslovne in tetmiške osnofVB, kot za druge inženirske stroke, ki se uče na tfthnižkih fakultetah. Predrcsem je varilnemu inžonirjTa jiotrebna zares do-bra tetmična in naravoslovna osnowa v fiziki, Jsermji, mateinatiki, meliajiiki, metaioznanstvu, elektr&i in elektroniki. Ne samo v Sloveniji so velike rnožnosti zapo-slitve, ampak tudi v vsej državi in tudi v inozemstvu; potrebujemo takoj ofcoli 70 varilno-tehničnih inženir-jev (med večjimi industrijami citiramo po spominu po podatkih potrebe: LITOSTROJ 6—8, METALNA 6—8, TAM 5, HIROMONTAŽA 3, Zavod za varjenje 10 itd.) če bi pričeli z visokošolskim študijem takoj, bi imeli mogoče prvih 10 inženirjev v industriji in drugod šele leta 1972, nato pa v vsakem naslednjem letu samo okoli 10 brez upoštevanja večanja potreb, osipa, velike možnosti zaposlitve v drugih republikah in inozemstvu; tako bi dosegli število že danes po-trebnih varilnih inženirjev v Sloveniji šele v teku naslednjih 10 let. Zavod za varjenje nudi prostor in laboratorijske kapacitete za zagotovitev strokovnega dela študija v obsegu nakazanih potreb, ima pa tudi zadostno (Nadaljevanje z 10. strani) O naših metodah mislim, da so bile pravilne. Za-četno demonstriranje je bilo potrebno, da se obrne pozornost na naše gibanje, ker so bili dosedaj vsi gluhi za naše številne zahteve. Nato smo se uraakni-li v avle fakultet in z veliko mero dostojanstva de-batirali o prolalemih. Moram reči, da nismo vsi ena-ko razumeli pomena družbenih problemov. Jaz bi na primer na prvo mesto postavil potrebo po demo-kratizaciji vseh družbeno-političnih organizacijah in državnih institucijah, ker mislim, da so vsi ostali problemi posledica tega. Toda vsi smo imeli najčis-tejše namene, hoteli smo nove odnose v okvirih te-ga sistema. čeprav so se vsi profesorji solidarizirali z nami, zanje tega ne bi mogel reči. Imam vtis, da so nekateri hoteli izkoristiti situacijo za osebna ob-računavanja in pridobivanje popularnosti. čeprav smo še vedno politično popolnoma onemogočili pro-vokacije. Po mojem se je nezrelost jx)kazala v nači-nu postavljanja problemov, čeprav se je to z veliko hitrostjo spreminjalo. V teku teh nekaj dni smo dobili, čeprav tega ni bilo v tisku, številne izraze podpore. Prihajali so de-lavci in izražali podporo, dajali materialno pomoč, omejevali so se od izjav svojili direktorjev. številne partijske organizacije so se podobno izrazile. Odpor je bil edino pri onih bedastih birokratih, ki so se pofrreznili v stalinlstične dogme in se bali za svoje stolčke. In veš, kako so te sile močne v tej deželi. Posebno podporo so dali umetniM. Vsi pcsniki so nam spesnili kako pesem, a igralci in razna kultur-no-umetniška društva so nam s programom izpolnje-vala dolge noči, ki pa smo jih vendar preživeli naj-več ob pripravljanju konkretnih predlogov za nas-lednji dan, ob tiskanju biltenov in podobno. Tako so nam tekli ti burni dnevi. Postopno nas je milica nehala blokirati, izšel je »Student« itn. Na koncu je prišla odločitev: Oditi s fakultet, pustiti sa-mo akcijske odbore in minimalno dežurstvo, ostali pa naj se vržejo na učenje. čakali bomo na odločit-ve CK ZKJ. če bodo naša stališča pozitivno ocenje-na (kar je že bilo narejeno), se bomo lotili problemov univerze in vse primerno rešili. Gotovo bodo tej druž-bi potrebni novi impulzi, ker se brez nekaterih ka-drovskih spremeb stvari ne bodo rešile. Vendar je ustvarjena atmosfera, da se progresivne sile lahko odkrito podajo v boj. Včeraj, istega večera, ko smo zapustili fakulte-te, je Tito imel govor. Jasno je, da srao zmagali! Kaj naj ti rečem o Titovem govoru? V tej situaciji smo popolnoma zadovoljni. Vsekakor se je pokazal revolucionarnejši in tre-znejši od večine. Vse se je nenadoma obrnilo k nam in nam izreka priznanje. Končalo se je. Vendar je sedem študentov še ved-no na seznamu pogrešainh, med njimi je tudi neko dekle, za katero domnevajo, da je bila ubita pri pod-vozu v Novem Beogradu. Toliko za sedaj. Razjasniti moramo še tiscx5e dej-stev in jih skupaj prediskutirati. Ni še vse gotovo, toda vsaj krenilo je! pozdraar število strokovnih sodelavcev z ustrezno kvalifflcacijo za visokošolske učitelje (formalna šolska izobrazba, 25nanstveno-raziskovalna dela itd., da bi bilo tudi za predavateljski kader preskrbljeno.) Univerzitetni forumi so do sedaj sicer na inicia-tivo naših strokovnih varilno-tehničnih organizacij in ustanov stopili v kontakte z njimi tn se začeli dogovarjati. Vendar pa so bili začetni razgovori, na katerih se je ugotavljala potrebnost uvedbe varilno-tehnionega študija stalno prekinjeni in prišlo je tudi do enostranskega sklepa univerzitetnega sveta leta 1964 (brez dokončnega razgovora med zainteresira-nimi), da naj univerza in strokovne varilno-tehnične organizacije poskrbe le za neko dopolnilno šolanje v smislu tečajev ali postdiplomskega štndija, za kar pa univerza dasedaj ni dala nobene iniciative ne glede na dejstvo, da varilno-tehnični forumi smatrajo tak način izobraževanja kot neustreznega. . Vsekakor spoštujemo samoodločanje univerzitet-nih forumov y končni fazi, nikakor pa se ne moremo strinjati z dejstvora, da univerza ni bila pripravljena do kraja razčistiti problema in odnosov zainteresi-ranih strokovih krogov, ki imajo legitimacijo govoriti tudi v imenu številnih in pomembnih industrijskih panog. Zaradi takega stanja je lahko prišlo tudi do no-vega učnega programa npr. na fakulteti za strojni-štvo, ki v novo predvidenem študiju za diplomira-nega inženirja uvaja samo enosemesterski predmet »telinika spajanja« in sicer skupnega za obe in-ženirski stopnji. Poleg tega pa je v novo predvide-nem strojniškem študiju vrsta predmetov kot npr. »jeklene konstrukcije«, »procesna tehnika«, »tran-sportne naprave«, »različni stroji«, ki so vse varjene konstrukcije in kjer ni nobene garancije, da bodo predmetni učitelji lahko upoštevali izredno velik vpliv varilno-tehnične pravilne zasnove in konstru-iranja na eni strani, na drugi strani pa raodernih in racionalnih varilno-tehničnih metod izdelave. Že sam naslov predvidenega predmeta »tehnika spajar nja« manj ustreza, ker so drage tehnike spajanja v primeriih z varjenjem nepomembne, k varjenju pa spadajo tudi take varjenju sorodne tehnike kot so E^pr. rezanje s toploto. Prav toplotno rezanje pa je v primerjavi z odrezavanjem na hladno, ki je v stroj-nSbem študiju eden od glavnih predmetov, najraje agramen napredek, ki na mnogih področjih izena-z varjenje so tudi zahtevne kontrole in preizkovalne čuje rezanje s toploto z rezanjem na hladno. V zvezi metode, kot defektoskopija zvarov brez porušitve (rentgen, izotopi, ultrason itd.), ki nikakor ne morejo biti abrarcnavane samo v okviru predmetov kot so npr. »gradiva«, »kovine« ali podobno, ker zavzemajo v naši Kndustriji že zelo pomembno mesto in so na eni strsm zelo zahtevne v tehničnem manipulativnem smisln, še bolj pa v tehničnem preiskovalnem smislu. Za slovensko predelovalno kovinsko in strojno indusfcrrjo so tipične varjene konstrukcije kot posode in kotli vseh vrst, cevi in cevovodi, pločevinski iz-delki vsaah vrst, vozila, hidromehanska oprema in vodni statpji, jekleni in kovinski izdelki in konstruk-cije v gradbeništu, oprema za kemijsko in procesno industrijo, transportna sredstva, elementi strojev in strojne naprave, kjer igra varilna tehnika odločilno vlogo žb pri izbiri materiala, zasnovi, oblikovanju in izrvedbi konstrukcije ter s tem vpliva odločilno na ceno in kvaliteto. Zato varilna tehnika kot tehnika spejanja ni samo tehnologija obdelave in izdelave kot marsikatera druga tehnologija in kot bi premalo poučeni prehitro zaključevali. Končno ne bi smeli zreducirati uvedbe visoko-šolskega tehničnega pouka, tako pomembne tehniške panoge za slovensko in jugoslovansko gospodarstvo samo na vprašanje vedno premajhnih materialnih sredstev, posebno še v zvezi z dejstvom, da je lahko nastala kot ena redkih izjem ena največjih naših znanstveno-raziskovalni ustanov, Zavod za varjenje-brez velike družbene materialne podpore, zato ker sta jo naše gospodarstvo in industrija zares rabila. Če ta ustanova predlaga univerzi danes skupne re-šitve, ji s tem nudi tudi že glavno materialno osnovo, katero ne bi smeli podcenjevati pri nadaljnem pro gramiranju visokošolskega tehničnega študija na slo-venskih visokošolskih zavodih in na univerzi. Po-sebej še ne bi smeli podcenjevati teh kapacitet, ki so zrasle iz potreb in ki so upravičile svoj obstoj (tudi po nastopu reforme!) v zvezi z dejstvom, da na drugi strani izgrajujemo z velikimi družbenimi sredstvi v celoti na istem področju npr. strojniške kapacitete (nadaljnja graditev fakultete za strojništvo oz. Instituta za strojništvo) z milijardo 600 mi-lijonov S din, ki jih je v letošnjem letu izglasovala skupščina SRS. Pavel štular RTM. 5. februarja SINDIKALIZEM M NEODLOČNOST Kiakšne so bile pogilavita.e BniaaLlnosti zbara v študent-skeim naselju? Govorniiki so niastopali dosti svobodno in eproščeno. Foslušalci, ki so sami aktivno sodeloivali v de-toati (s plotskanjem in žiivžga-n3*em), so jih poeorno poslu-šali. Saima diskusija pa ;