18
Gospodarske skušnje.
(pridelovanje hmelja na b raj d a h). Na grajšini grofa VVrbna so pretečeno leto hmelj, namest po kolih ga saditi ,•¦ nasadili po latah (brajdah), pa se je prav dobro ob-nesel. 30Q hmeljevih sadik so na late, 300 pa po navadi poleg dolgih rant nasadili, po kterih se je hmelj kviško ovijal. In pridelali so na latah 60 funtov suhega hmelja, na kolih pa 62 funtov. Pri latah (brajdah), ki so bile blizo vrtnega zida, je vročina od zidii hmelju nekako škodovala, zato se ga je za 2 funta menj pridelalo, kakor na rantah. Al hmelj na latah je veliko bolj i bil od onega na kolih; ne le, da je veliko prijetniše dišal, imel je tudi več moknastega v sebi.
(Z a t r e t i jesenski p o d I e s k (Herbstzeitlose, col-chicum autumnale). Ce hočeš jesenski podlesk, kteremu tudi tu in tam ušivec, golobnjak itd. pravijo, na travniku pokončati, ti bo najmanj potroškov prizadjaio, če spomladi, dokler so po zimski vlagi senožeti še precej mokre, in brž ko je podleskovo perje toliko iz zemlje pribodlo, da ga z roko lahko primes, greš na senožet in sočnate kali ali klice počasi iz zemlje izruješ; klica se od podleskove glavice ^čebulnik) odtrga, in čebulnik začne gnjiti, strupeni pod-lesk pa je zatrt. Ce se klica (steblo) ne odtrga tikama čebulnika, ampak nekoliko više, saj podlesk to leto ne bo cvetel; glej pa, da drugo leto ga zatareš. — Tako sem v dveh letih z več travnikov čez 100 oralov velicih podlesk popolnoma potrebil. Strupeno to zeliše se na nekterih travnikih neizrečeno naglo zaredi, in dostikrat so najlepše senožeti s samim podleskom preprežene. Brez posebno velikega truda ga tako lahko zatareš. Le škoda, da nimamo do zdaj še nobene postave, ktera bi kmetovavcom zapovedovala podlesk iz travnikov trebiti!
(špičmoh ali rovka kmetovavcu koristna žival). Kmetovavci črtijo miši po navadi brez vsega razločka kakor prav nadležne in škodljive živali. Miš je miš, si mislijo, in pokončavajo vse od kraja, kar ima le mišjo podobo, brez razločka. Tako ravnanje kaže, da jim ni znana natura raznih žival. Le škoda, da se dandanašnji naturo-pisni nauk v ljudskih šolah vse premalo spoštuje in prav dostikrat tudi narobe rabi. Kaj pomaga kmetovavcu, ako zna po vrsti vse merkovce ali opice imenovati, živali pa v svoji bližnji okolici ne pozna, ki mu koristijo ali pa škodujejo. Ni ne zagovarjati, če učenci ljudske šole ptuje dežele bolj poznajo, kakor svojo domačijo! Ni se tedaj čuditi, da veliko kmetovavcov ne pozna veliko koristnih in škodljivih živali, akoravno jih imajo vsaki dan pred nosom, pa še ne vejo, od česa se redijo.
Špičmiši ali špicmohi niso vcči kakor navadne miši, imajo tudi dolg pa kosmat rep in očitno uho, 3 kočnike s 4 ojstrinami in še spred en in drug pritaknjen zobiček, v gornji in spodnji čelusti po 2 dolga glodavnika, in zraven nju še 3 ali 4 majhne predne zobe na vsaki strani, ob straneh pa bezgavčico pod šetinasto dlako, iz kterih znani njih smrad izhaja. Razloči se špičmoh od miš posebno po dolgi (špicasti) in precej suhi glavi, dolgem in gibčnem smrčku in pa pižmovem duhu. Špičmoh živi v luknji pod zemljo, najraje pod gorkim gnojnim kupom. Špicmohi žive od črvov, polžev, glist in enači h mr-če so v, nikdar pa ne od zrnja in želiš. Ce špičmohe huda lakota napade, požrejo eden druzega. Špicmohi so zlo požrešni. Toliko potrebuje špičmoh vsaki dan živeža, kolikor sam vaga. Njih požrešnost je tolika, da skorej nikoli siti niso. Spomladi se komaj od muh, črvov in glist prerede. Dostikrat jim ni na dan mrtva miš ali pa cel špičmoh dovelj, ki ga do cempera oberejo; ne ostane jim od njega druzega kakor koščice in koža. Vse skušnje so bile do zdaj zastonj, jih s kruhom, korenjem, repo, hruškami, konoplja mi ali drugim semenom prerodi ti,  ker  raje  poginejo   kakor  da  bi se takega živeža
dotaknili. Zastran njih prevelike požrešnosti se včasih r pasteh, pa le takrat živi vjamcjo, kadar v njih obilo živeža dobe, sicer kraali lakote počepajo. Ker tedaj špičmohi vsa-kter rastlinsk živež zaničujejo in se le od takih žival rede, ki so kmetovavcu v škodo, se teda) po vsi pravici koristnim živalim prištevajo. Zato ne jih preganjati in ne jih moriti! Tem več jih je, tem več koristijo! Njih najhuji sovražniki pa so, psi, mačke, sove itd.,, kteri jih le more, ne pa zrejo.                  (Hannov. I. Z.)