DRUŠTVO ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE
SOCIETAS SLOVENIAE STUDIIS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS
Letnik X XIV, štev i lka 2 , Ljubljana 2022
Keria_2022-2_FINAL.indd   1 6. 02. 2023   07:44:58
Keria_2022-2_FINAL.indd   2 6. 02. 2023   07:44:58
Vsebina
IN MEMORIAM .....................................................................................5
RAZPRAVE
I. »Zdaj zavezale smo grde jezike«: Vraževerje in čarovništvo v 
antiki
Benjamin Bevc: Jezus kot coprnik: nekateri vidiki polemike med 
Kelsom in Origenom ....................................................................................... 43
Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in 
Gojko Tica: Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli ......................... 55
Andrej Preložnik: Medicus invidiae: Petovionska fascina 
in njihova raba ................................................................................................ 85
II.
Vid Žepič: Etimologija kot argumentacijski topos v 
rimski pravni literaturi ................................................................................. 113
Sergej Valijev: Pet krščanskih zasebnih pisem iz Egipta ................................... 153
PREVODI
Ovidij: Brizeidino pismo Ahilu 
Prevedla Polonca Zupančič ......................................................................... 171
Ptohoprodrom: Prekleto šolanje!
Prevedla Jelena Isak Kres ............................................................................. 181
Teodoros Kolokotronis in Joannis Kapodistrias: 
odlomki iz dela Pripoved o dogajanju med grškim ljudstvom
Prevedla Marija Braniselj ............................................................................ 185
Keria_2022-2_FINAL.indd   3 6. 02. 2023   07:44:58
Contents
IN MEMORIAM .....................................................................................5
ARTICLES
I.   “We Have Bound Hostile Tongues ”: Superstition and Witchcraft 
in Antiquity
Benjamin Bevc: Jesus as Sorcerer: Exploring Some Aspects of the Controversy 
between Celsus and Origen ............................................................................ 43
Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo, and Gojko Tica: 
The Emona Burial: Protection for the Living, Danger from the Dead .......... 55
Andrej Preložnik: Medicus invidiae: The Fascina of Poetovio 
and Their Use  ................................................................................................. 85
II.
Vid Žepič: Etymology as Argumentative Topos in Roman  
Legal Literature ............................................................................................. 113
Sergej Valijev: Five Private Christian Letters from Egypt ................................ 153
TRANSLATIONS
Ovid: Briseis’ Letter to Achilles 
Translated by Polonca Zupančič ................................................................. 171
Ptochoprodromus: That Damned School!
Translated by Jelena Isak Kres .................................................................... 181
Theodoros Kolokotronis and Ioannis Kapodistrias: Excerpts from 
An Account About the Events that Happened Among the Greeks
Translated by Marija Braniselj .................................................................... 185
Keria_2022-2_FINAL.indd   4 6. 02. 2023   07:44:59
In memoriam
Keria_2022-2_FINAL.indd   5 6. 02. 2023   07:44:59
Kajetan Gantar (1930–2022)
Keria_2022-2_FINAL.indd   6 6. 02. 2023   07:45:00
PR ISPEVKI Z ŽALNE SEJE ZA AK AD. PROF. DR. 
K AJETANA GANTARJA
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Društvo za antične in humanistične študije
Društvo slovenskih književnih prevajalcev
Filozofska fakulteta, 2. septembra 2022
Star akademski običaj, ki izhaja še od humanistov in korenini v rimski lauda-
tio funebris, veleva, da se ob taki priložnosti pokojnega spomnimo s temeljitim 
popisom njegovega življenja in dela. To je lep običaj, toda pokojni profesor 
Gantar se take vrste lavdaciji izmika. Longum est, bi se najbrž izrazil Cicero. 
Vendar ni samo to, da bi bilo treba nanizati preveč dejstev. Kronološkemu po-
pisu dosežkov se ta zapuščina, zdaj ko jo gledamo kot celoto, izmika tudi zato, 
ker ob vsej raznolikosti učinkuje kot eno – s Horacijevimi besedami simplex 
et unum. Če bi se lotil popisa dejanj in dosežkov, nalog in časti, torej kariere 
profesorja klasične filologije in prevajalca, to ne bi bil zvest opis celote, ki je za 
njim ostala. Delo, ki je pred nami, nam je zapustil nekdo, ki je bil po poklicu 
filolog, v Enijevem prevodu dicti studiosus, vendar redke in neznačilne vrste. 
Tak, ki so mu bila minuciozna orodja filologije ključ do nečesa veliko večjega. 
Za opis tega »večjega« bom uporabil besede, ki ne bi smele učinkovati staro-
modno in patetično. Kajetanu Gantarju je bila filologija ključ do starodavne 
lepote in modrosti. A dodati je treba še nekaj. Izkušnja lepote in modrosti je 
po svojem naravnem značaju kontemplativna. Nekaj te kontemplativne od-
maknjenosti je profesor Gantar nedvomno imel. Vendar je vabila k posne-
manju. Poleg tega se je, če si smem dovoliti to karakterno oznako, družila z 
nenavadno prizemljenostjo, z realističnim občutkom za zunanjo stvarnost, in 
to onkraj vseh generacijskih pregrad. O tem vedno znova pričajo najmlajši 
člani njegove družine. O tem lahko poročamo tudi tisti, ki smo imeli redko 
srečo, da je prihajal med nas v predavalnico kot živa priča neke tistočletja stare 
resničnosti – tamkajšnji in obenem povsem tukajšnji. Tudi vsi, ki te sreče niso 
imeli, pa so lahko v njegovih prevodih antičnih klasikov zaslutili življenjsko 
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.2.7-38
Keria_2022-2_FINAL.indd   7 6. 02. 2023   07:45:00
8 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
potrebo, izkušnjo teh nadčasnih srečanj posredovati v jeziku tukajšnje ži-
vljenjske resničnosti. 
Če bi hoteli Gantarjevo delo za vsako ceno razčleniti, bi ga morali na dve 
veliki področji: na akademsko in kulturno, na filologijo in prevajanje. Črta 
med tema dvema področjema pa je lahko samo zelo približna, saj ju je od 
vsega začetka razumel kot nerazdružljiv spoj. Akademskega poklica si ni znal 
predstavljati kot prebivalec slonokoščenega stolpa. A tudi kulturnega poslan-
stva ne brez resne, kritične, akribične, v najbolj žlahtnem pomenu besede pe-
dantne filologije. Vrsto pomembnih prispevkov je posvetil področju na meji 
med filologijo in kulturo: recepciji antike v slovenskem jezikovnem prostoru 
od humanistov do poezije, proze in dramatike 20. stoletja. Zanimivo je, da ga 
je za prevajanje Prokopija navdušil Finžgarjev roman. 
Slovenska klasična filologija se je mednarodno uveljavila šele z Milanom 
Grošljem. Anton Sovre je bil predvsem izreden prevajalec in posrednik an-
tične, zlasti grške literature; mednarodnega dometa njegovo filološko delo ni 
imelo. Gantar se je štel, to je v ožjem krogu večkrat povedal, bolj za Sovretove-
ga kot za Grošljevega učenca. Obenem pa je bil prvi, ki se je mednarodno uve-
ljavil na prvobitnem in ključnem področju te discipline, kot interpret besedil 
samih. Besedil, ki jih ima evropska intelektualna kultura za svoje zgodovinsko 
osrčje in ki so razlog, da klasična filologija sploh je. Da nastajajo prevodi. Da 
se uprizarjajo antične drame. Da sta latinščina in grščina v šoli. To zadnje mu 
je pomenilo neizmerno veliko; za latinščino v šoli si je ves čas prizadeval, v 
nekem odločilnem trenutku, leta 1975, pa se zanjo tudi javno izpostavil. Kon-
tekst je bil politično zahteven, saj je imel napad na latinske oddelke ob vsem 
nereflektiranem ideološkem mračnjaštvu, ki se mu je vdajala tedanja oblast, 
značaj natančno začrtane politične smernice. 
Gantar je bil skozi vso svojo akademsko kariero vpet v mednarodne to-
kove: kot vabljeni predavatelj na številnih univerzah, v Gradcu tudi z dolgo-
letnim honorarnim angažmajem, in kot dejaven član različnih združenj (So-
cietas Latinitati fovendae; Görres-Gesellschaft zur Pflege der Wissenschaft). 
Večina njegovih mednarodnih stikov je bila povezana z nemško in italijansko 
govorečim prostorom, vendar mi je nekoč navdušeno zaupal, da »se mu je svet 
odprl šele v Parizu«, pri predavanjih znamenitega Pierra Courcella. 
Velik mednarodni odmev so imele že ob objavi in ga imajo še danes Gan-
tarjeve razprave o Horaciju. O variaciji aristotelskega koncepta »sam sebi 
prijatelj« (amicus sibi). O arhitektoniki zbirke Carmina. O zgradbi Pesniške 
umetnosti po načelu zlatega reza. O filozofskih ozadjih Horacijeve poezije: o 
eklekticizmu, ki ne pomeni površnega mešanja, temveč samozavestno »bega-
nje« med šolami, od Epikura do Akademije, od kinikov do Aristotela. Številne 
pomembne prispevke o teh temah je objavil v tedaj skupni jugoslovanski reviji 
Živa antika. Tej je ne le z uredniškim, temveč tudi z avtorskim prispevkom že 
v prvih letih izhajanja pomagal najti pot v velika središča klasične filologije. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   8 6. 02. 2023   07:45:00
9Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Med njegovimi grecističnimi prispevki je še danes klasična referenca čla-
nek o zagonetnem mestu v Aristotelovi Poetiki, ki govori o Odisejevi mla-
dosti. Gantar je s koncesivnim razumevanjem neke skladenjske konstrukcije 
prepričljivo pojasnil, kako Aristotel razume in vrednoti epizodično zgradbo 
Homerjeve Odiseje; obenem je odkril prepričljiv argument zoper prepričanje, 
da je Aristotel Homerja bral v redakciji, ki je bila mestoma korenito drugačna 
od aleksandrinske, torej »naše«. 
Oblikovna vprašanja so v Gantarjevem filološkem delu močno prisotna. 
Na prireditvi ob njegovi devetdesetletnici v atriju ZRC SAZU, ki smo jo zara-
di nenaklonjenih okoliščin lahko priredili šele poleti leta 2021, smo od njega 
lahko slišali nenavadno priznanje. Na vprašanje »zakaj ravno Horacij« mi je 
takrat odgovoril, da je kot gimnazijec nekaj časa resno razmišljal o študiju ma-
tematike, Horacij pa je imel kot sin nekakšnega finančnega uradnika matema-
tiko v krvi. Toda pri pesniku, kot je Horacij, je ukvarjanje z obliko ključ do le-
pote. Kompozicija po načelu »zlatega reza«, ki jo je Gantar odkrival v Pesniški 
umetnosti, sloni na matematični formuli, ki opisuje idealen naravni proporc. 
»Iskanje starodavne lepote in modrosti«, sem si dovolil reči. Z obojim so 
prežeti Gantarjevi prevodi. O tem priča že izbira avtorjev: na eni strani grški 
in rimski pesniki od Homerja, Sapfo in Pindarja prek Katula in Propercija do 
Horacija in Ovidijevih Metamorfoz; na drugi filozofska proza, zlasti Aristo-
telova Nikomahova etika in Poetika. Z enim svojih zadnjih velikih prevodov, 
s psevdo-Longinovim traktatom O vzvišenem, ključnim delom, ki je usodno 
zaznamovalo romantično estetiko, je Gantar Slovencem zapolnil še eno veliko 
vrzel v njihovi lastni intelektualni arheologiji: psevdo-Longin je značilen pri-
mer besedila, ki je prek posrednikov vplivalo tudi na slovensko intelektualno 
kulturo, vendar ga v slovenskem prevodu vse do leta 2011 nismo imeli.
Opus prevodov, ki je našemu profesorju leta 2022 prinesel Prešernovo na-
grado za življenjsko delo, je znan vsakomur, ki je v tem jeziku prebral nekaj 
temeljnih klasikov evropske literature. Zato se bom omejil na dve panegirični 
ponazoritvi. Gantarjevi prevodi grških tragedij so tudi po pol stoletja uporab-
ni in učinkoviti, kot bi nastali včeraj. Sodba ni moja; o takih stvareh presojata 
oder in občinstvo. Druga moja opazka govori o nečem manj očitnem. Gantar-
jeva obsežna antologija rimske lirike iz leta 1968, ki je bila nagrajena s Sovre-
tovo nagrado, v zgodovini slovenskega literarnega prevajanja pomeni odkritje 
nekega povsem novega idioma. V tej knjigi je, to si upam trditi, slovenščina 
prvič spontano spregovorila v klasicističnem izrazu avgustejske poezije. Če je 
Sovretov Homer prva odločilna prelomnica, je Gantarjeva rimska antologija 
druga, nič manj pomembna.
Kaj je Gantar dal Slovencem, vedo oni sami. Marsičesa smo bili deležni 
samo tisti, ki smo, fortunati, obiskovali njegove seminarje. Ne morem si po-
magati, da ne bi tudi ob tej priložnosti obnovil reminiscence, ki sem jo ob 
različnih priložnostih obnavljal že večkrat. Tri zaporedna leta seminarja o 
Keria_2022-2_FINAL.indd   9 6. 02. 2023   07:45:00
10 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Horaciju! Povsem monokulturno, pristransko in samovoljno. Šele sčasoma 
sem doumel, da gre za zavestno pedagoško odločitev z jasnim vzgojnim spo-
ročilom: v filologiji čas ne beži, ker časovna struktura te vede temelji na vr-
tanju pod površino. Ob zanimivem problemu naj se ti čas ustavi in se začne 
raztezati v globino besedila. 
Živa priča tistočletja stare resničnosti, sem rekel na začetku. Za konec si 
bom dovolil še eno spominsko impresijo. Letos zgodaj spomladi smo s štu-
denti latinščine brali odlomek, v katerem Cicero v duhu podoživlja svoj obisk 
v Atenah: 
[…] dogovorili smo se, da pojdemo popoldne na sprehod v akademijo, kjer ob 
tem času ni bilo nobenih ljudi. Zbrali smo se torej ob dogovorjenem času pri Pi-
sonu. Šest stadijev od Dipilona do tja smo prehodili med živahnim pogovorom. 
In ko smo prišli v ne brez vzroka sloveče prostore akademije, so bili prazni, brez 
ljudi, kakor smo si želeli. Ne vem, je dejal Piso, ali to izvira od narave ali je to 
zmota, da smo – če zagledamo kraje, kjer so se, kakor nas uči zgodovina, mudili 
slavni možje – močneje ganjeni, kakor če slišimo o njihovih dejanjih ali beremo 
njihove spise. Tako je zdaj tudi mene prevzelo. Spominjam se namreč Platona, ki 
je, kakor so nam pripovedovali, tu najprej učil filozofijo. In tisti sosednji vrtovi 
mi ne obujajo nanj samo spomina, temveč mi ga tako rekoč živega postavljajo 
pred oči. (Prev. F. Bradač)
Ko sem to naglas bral, me je prešinilo, da sem nekaj na las podobnega ne-
koč doživel tudi sam. To je bilo neko dopoldne pred skoraj 35 leti, ne sicer med 
ostanki Platonove Akademije v Atenah, ampak pri latinskem seminarju, ko je 
prof. Gantar nenavadno doživeto obujal spomine, ki sploh niso bili njegovi. 
Podoživljal je Horacijev obisk v prestolnici modrosti. Tako kot Cicero je tudi 
Horacij obiskal Platona. V njunem spremstvu je bil tam tudi Gantar. V njego-
vem spremstvu veliko generacij njegovih učencev. Poleg filološke akribije je 
skušal na nas prenesti tudi skrivno veščino potovanja v stare svetove. Ker mu 
je to v polnosti uspelo, atenski in rimski genius loci še vedno prebivata tam, v 
tretjem nadstropju stavbe na Aškerčevi 2. 
Marko Marinčič
Keria_2022-2_FINAL.indd   10 6. 02. 2023   07:45:00
11Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Profesorja Gantarja sem spoznala pred dobrega pol stoletja, ko sem se vpisa-
la na Filozofsko fakulteto. Za tiste študente, ki smo poslušali predavanja tudi 
na drugih, množično obiskanih oddelkih, je bila naša majhna predavalnica na 
Oddelku za klasično filologijo pravo zatočišče. Predavanja so potekala ciklično, 
za vse letnike hkrati, kar je študente nižjih letnikov spodbujalo k večjemu na-
poru, gotovo pa je bil tak način organizacije študija zelo zahteven tudi za profe-
sorje. V tistem času, na začetku 70-ih let, sta bila profesor Gantar in profesorica 
Erika Mihevc Gabrovec edina predavatelja na Oddelku za klasično filologijo, 
šele pozneje se jima je pridružil profesor Primož Simoniti. Kljub skromnemu 
številu predavateljev pa smo bili študenti, ki nas je bilo takrat v vseh letnikih 
skupaj okrog deset, deležni skrbne individualne pozornosti profesorjev, ki so 
nam s svojim bogatim znanjem odstirali pogled v zakladnico antičnega in hu-
manističnega duha, v neki drugi svet, ki je bil kljub svoji častitljivi starosti tako 
živ in prepričljiv in poln človeške modrosti, da nas je nekatere prevzel za ve-
dno. To se seveda ne bi moglo zgoditi brez nalezljivega pedagoškega erosa, ki 
je navdihoval predavanja in ostalo komunikacijo profesorjev s študenti. Prav to 
besedno zvezo, pedagoški eros, je zelo rad poudarjal tudi sam profesor Gantar, 
ko je, vedno z veliko spoštljivostjo, govoril o svojih nekdanjih učiteljih.
Če pomislimo na njegovo vsestransko erudicijo, na osupljivo množico 
njegovih strokovnih objav, je skoraj nemogoče razumeti, kako mu je uspelo 
brez izumov sodobne tehnologije, ki so nam danes vsem na voljo in preprosto 
samoumevni, ustvariti tako veličasten znanstveni in prevajalski opus. Do pred 
dvema desetletjema ali tremi ni bilo poplave strokovnih člankov na svetovnem 
spletu, ni bilo spletnih slovarjev, knjižnic z računalniško evidenco, komunika-
cija med znanstveniki je bila otežena in zamudna. Na razpolago so bile samo 
strokovne knjige in revije, pa še te v skromnem, omejenem obsegu – in seveda 
pisalni stroj. Skoraj čudež je, da je profesor kljub tem skoraj nepremostljivim 
omejitvam – seveda z vidika današnjega znanstvenika in prevajalca –, kot po 
zgledu svojih antičnih predhodnikov (ki sicer niso imeli niti pisalnega stroja), 
že davno pred množičnim pojavom računalnikov zgradil svoja monumenta 
tako rekoč iz nič in se kot vrhunski klasični filolog trdno uveljavil ne samo 
doma, ampak tudi v mednarodnih znanstvenih krogih.
 Njegova prevodna zapuščina, ki jo odlikuje izostren in domišljen čut za 
jezik, preseneča s svojo raznovrstnostjo. Najeminentnejši grški in latinski av-
torji, poezija in proza, filozofija, zgodovina, dramatika – vsega se je lotil in vse-
mu je bil kos, izbiral je kot po načelu pestrosti (ποικιλία), ki ga je tudi pogosto 
rad omenjal na predavanjih. Od Homerja, Hezioda, Pindara, Sapfo, prek Aj-
shila, Sofokla, Evripida, Aristotela, Teofrasta, Teokrita, Plutarha, Prokopija, do 
Plavta, Terencija, ter rimskih lirikov Katula, Propercija, njemu posebej ljubega 
Horacija, Ovidija … Vse to je počel z namenom, da bi uresničil svoje pleme-
nito poslanstvo: približati vse ključne segmente antične literature čim širšemu 
krogu slovenskih bralcev. Temeljna antična dela v njegovih prevodih zvesto 
Keria_2022-2_FINAL.indd   11 6. 02. 2023   07:45:01
12 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
ohranjajo svojo izvirno misel in barvitost, hkrati pa s svežino prevodnih reši-
tev in besedišča očarajo bralca. Izbira besedišča je ena od posebnih profesor-
jevih odlik: izogibal se je pompoznemu arhaičnemu izrazju in pretiranim jezi-
kovnim izmišljijam svojih prevajalskih predhodnikov, vendar je prelom med 
preteklo in sodobno prevodno prakso premostil z vso potrebno občutljivostjo. 
Kot izurjen poznavalec jezika je ustvarjal arhaično patino svojih prevodov, ne 
da bi pri tem moteče posegal v jezikovno percepcijo sodobnega bralca. Tudi 
prevodni del njegove zapuščine je torej neprecenljiv.
Seveda to še ni vse. Ob vsem svojem znanstvenem in prevajalskem delu je 
profesor Gantar še vedno našel čas za mlajše in tudi nekoliko starejše rodove 
diplomantov grščine in latinščine in nam bil pri prevajanju v veliko oporo z 
dragocenimi nasveti ali pripombami. Vem, da je kot mentor pomagal mar-
sikateremu kolegu ali kolegici, meni pa je na svojo lastno željo pregledal obe 
prvi triadi Ovidijevih Metamorfoz. Iz njegovih marginalij ob prevodu se je bilo 
mogoče ogromno naučiti, hkrati pa mu ni bilo odveč ob robu zapisovati tudi 
spodbudnih pohval ali primerjav z lastnim prevodom. Samo prevajalci vedo, 
kako zaželena je taka ljubezniva spodbuda, kadar se utapljaš sredi dela in hitiš 
z zadnjimi izboljšavami besedila, rok za oddajo pa neusmiljeno pritiska. Spo-
mnim se dogodka, ko sva šla nekoč skupaj z neke prireditve – takrat sem ravno 
zaključevala prevod Umetnosti ljubezni in ga pestovala v nedogled – on pa mi 
je prijazno, ampak odločno rekel: »Barbara, enkrat boš morala to oddat‘.« Seve-
da je sam najbolje vedel, kakšni strahovi obhajajo književnega prevajalca, ko se 
mora navsezadnje vendarle ločiti, pravzaprav odtrgati od svojega izdelka in ga 
prepustiti očem javnosti, ki ji je namenjen. Enakih spodbud smo bili deležni od 
prav tako odličnega prevajalca, profesorja Primoža Simonitija. Ker je očitno tudi 
prevajalski eros nalezljiv, niti najmanj ne preseneča, da Oddelek za klasično filo-
logijo tudi v novejšem obdobju generira vrsto obetavnih mladih prevajalcev, ki 
bodo lahko sčasoma zapolnili vrzeli v antični prevodni literaturi na Slovenskem.
Na začetku letošnjega leta mi je profesor Gantar podaril zadnjo knjigo iz 
svoje biografske trilogije, Penelopin prt, s hudomušnim posvetilom:
Če se ti ne mudi,
morda za kratek čas
še z druge kdaj strani
oglej si moj obraz!
In profesor Gantar res ni bil človek mnogoterih obrazov, ampak mnogote-
rih darov. Za razliko od marsikaterega svojega sodobnika je imel en sam obraz 
– s katere koli strani si si ga ogledal, je bil pošten, časten in človeški. Tudi v tem 
je tičala njegova karizma.
Barbara Šega Čeh
Keria_2022-2_FINAL.indd   12 6. 02. 2023   07:45:01
13Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Ko sem ob devetdesetletnici profesorja Gantarja – zdi se mi, da je bilo to vče-
raj – objavil njegov portret, napisan spoštljivo, a realistično, me je v zahvalnem 
pismu prijazno pokritiziral: “Vi ste me prikazali tako kot Sofokles, ne tako kot 
Evripides”. Mislil je seveda na Sofoklovo izjavo, ki jo navaja Aristotel v Poetiki 
(1460b33-34), da on prikazuje ljudi takšne, kot bi morali biti, Evripides pa takšne, 
kot so. Takšen je bil profesorjev osebnostni slog, in morda takšne drobne, ko-
majda opazne poteze, nepomembni pripetljaji in za javnost nevidna srečanja 
včasih bolj približajo človeško podobo kake osebnosti kot izčrpno, z vestno sis-
tematiko izdelane predstavitve. Ampak kakšen je res bil? Kaj je res bil? 
S starega novca posnel je slikar podobo obličja,
toda podobe duha – te ne naslika nihče. 
Tako pravi distih pod nekim starim portretom pesnika Ovidija; in res je 
tako. Verjetno se tega nikoli ne zavemo tako kot tedaj, ko človek odide. Seveda: 
za njim ostanejo spomini, podobe, in dela: 
Der Mensh muß untergehen;
Die Menschheit bleibt, fortan
Wird mit ihr das bestehen,
Was er für sie gethan.
Umreti mora človek;
človeštvo ne, živi
naprej skozi rodove,
kar človek zanj stori. (Prevod Kajetana Koviča)
Tako je zapisal profesorju ljubi Prešeren v nagrobnem zapisu Emilu 
Korytku. 
Truplo tvoje čas strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal –
v delih svojih živel sam boš večno! … 
pove Ali Rašid kordovskemu kalifu Abdurmanu v Aškerčevi Čaši nesmr-
tnosti. Morda koga zmoti patina časa na teh besedah, a brez prevelikega zano-
sa in patetike bi lahko rekli, da je to, kar govorijo, za profesorja Gantarja na 
svoj način veljalo že za življenja: zlasti njegovi prevodi že dolgo predstavljajo 
nepogrešljiv del svetovne literature v slovenščini in generacije (predvsem di-
jakov) so se skozi desetletja napajale z antično poezijo, pretočeno v njegovo 
Keria_2022-2_FINAL.indd   13 6. 02. 2023   07:45:01
14 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
besedo. In vendar! In vendar so tudi dela, znanstvena, pedagoška in umetni-
ška, naj bodo še tako izjemna in trajna, podobna potezam slikarja ali graverja: 
v njih ni podobe celote, ampak samo njena sled, ker je celota živa, neujemljiva 
in zato vedno – ko je človek tu in ko ga ni – tudi skrivnostna. Seveda človek 
živi, da ustvarja svoja dela, da vanja vliva svoje najboljše energije, vse vedenje 
in pamet, ki jih premore; da vanja vtiska svojo podobo, a vendar dela niso več 
od človeka, ampak je človek več od svojih del. Človek, ki ni nikoli do konca 
umljiv. To je stara in nepostarljiva resnica, o kateri poje zbor tebanskih starcev 
v profesorjevem najbrž najbolj vplivnem prevodu, v Sofoklovi Antigoni (332):
Mnogo je nedoumljivih skrivnosti,
in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek.
To sem mi zdi potrebno poudariti tudi na tem mestu, ker je to srce huma-
nističnega izročila, katerega odlični predstavnik je bil profesor Gantar. Ker je 
bila to tudi njegova nenapisana etična postava, ἄγραπτον νόμιμον, kot sem jo 
skozi desetletja razpoznaval iz besed in še pogosteje med vrsticami, v njegovih 
prevodih, študijah, predavanjih in v osebnih stikih. Pa tudi zato, ker postaja 
v sodobnem akademskem ozračju to vse manj razumljivo, smiselno, stvarno. 
Skorajda nekakšen kulturni preužitek iz predznanstvenih časov. A posledice 
tega so že tu, posebej težke zato, ker so tako malo opažene. »Svet je najlaže 
razložiti brez človeka,« lahko parafraziram jedke besede sodobnega nemškega 
filozofa Manfreda Franka. A na ta način ne izgubimo samo človeka, ampak 
tudi svet.
Profesor Gantar je seveda to videl in razumel. O tem pričuje pravzaprav 
vse njegovo javno delo: literarnozgodovinske raziskave, prevajalske mojstro-
vine in pedagoški dosežki. O tem seveda ne govorijo funkcije in naslovi, ki jih 
je nosil, temveč tisto, kar je z njimi dosegel. O tem je govoril njegov prizade-
ti pričevanjski glas, ki ga je povzdignil proti sovraštvu nekdanjih in sedanjih 
časov. Če ima smisel govoriti o zapuščini v kulturnih stvareh, je profesorjeva 
zapuščina v vseh teh oblikah prizadevanja, da bi ne pozabili na dragocenost in 
nerazpoložljivost človeka. In da se vedno trudili ostati čimbolj resnični.
Naj dodam, profesorju na ljubo, ščepec evripidovskega realizma, ki ga je 
v tistem jubilejnem zapisu pogrešal, čeprav mislim, da pač predvsem iz svoje 
globoke in pristne skromnosti. Bil je zahteven profesor, ki pa je znanje od 
študentov bolj pričakoval kot zahteval. V diskusijah je vztrajal pri svojem, z 
argumenti seveda, čeprav se je študentu včasih zdelo, da bi jih lahko navedel 
več. Morda bi jih kdaj res lahko, ampak študentom se nam je pač marsikaj 
dozdevalo. Trudil se je pri nas vse razumeti, nikakor pa ne prav vsega oprostiti 
– hvala Bogu! Sicer ne bi le odtavali s trdnih tal filološke znanosti, ki nam jih 
je vztrajno priporočal kot intelektualni habitat, ampak bi utegnili tudi izgubiti 
stik z resničnostjo. In to drugo bi bilo hujše od prvega.
Keria_2022-2_FINAL.indd   14 6. 02. 2023   07:45:01
15Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Pot s teh trdnih tal je bila zanj dovoljena le v poeziji. Pa ne le dovoljena. 
Ker poezija ne prebiva na teh tleh, ni z njo nič, če jih ne zapustimo. Tako je, se 
zdi, verjel, in jo v svojih prevodih pogosto iskal tam, kjer jo je slutil. Tudi pe-
smi so, kot rečeno, samo sled, a živa, včasih tako živa, da ob njej ne vemo, kje 
in kdaj smo, kaj je res in ali je vse to že bilo ali še bo. Kot, denimo, v Horacijevi 
(in njegovi) tako imenovani Četrti rimski odi (Carm. 3.4):
Pridi z neba, Kalíope, kraljica,
zapoj s piščaljo moj veliki spev,
zapoj, če hočeš, mi s preprostim glasom,
zapoj ob liri, ob spremljavi strun!
O čujte? Mar to blaznost me omamlja?
Že slišim jo, zdi se, da hodim z njo
po svetih gajih, ki jih rahle sape
in vrelci žuboreči božajo.
Nekoč kot deček sem pobegnil z doma,
od igre utrujen sem sladko zaspal
na Vulturu; tam so z zelenim listjem
pokrili me golobje pravljični.
Vsi, ki prebivajo v Bantinskem lesu
in v skalnem gnezdu Aherontije,
na plodnih poljih nizkega Ferenta,
vsi so strmeli od začudenja,
kako sem mirno spal, pogumen dečko,
z zelenjem, s svetim lovorom pokrit,
pod božjim varstvom, varen pred medvedi
in brez strahu pred strupom črnih kač.
Vester, Camenae, vester – Kamene, vaš sem, vaš …
Brane Senegačnik
Keria_2022-2_FINAL.indd   15 6. 02. 2023   07:45:01
Keria_2022-2_FINAL.indd   16 6. 02. 2023   07:45:01
17Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Ko premine oseba, ki je oblikovala tvojo poklicno pot in je bila več kot tride-
set let neopazno, a vendar vseskozi nekako navzoča v tvojem življenju in ob 
tvojem delu, to v človeku pusti določeno praznino, ob kateri je pogosto težko 
najti besede o njej. A profesor Gantar je bil človek, ki v mislih in spominih ne 
more pustiti praznine; le prijetne spomine in zanimiva doživetja. Naj v mozaik 
spomina nanj na kratko dodam nekaj bolj osebnih segmentov, nekaj naniza-
nih utrinkov iz različnih obdobij srečevanja z njim.
Ob novici o njegovi smrti sem začel razmišljati, kdaj sem ga pravzaprav 
prvič srečal. Spomnil sem se, da nam je o njem kdaj pa kdaj pri pouku latin-
ščine spregovorila naša, na žalost tudi že pokojna profesorica Marija Hvala, in 
sicer vedno z veliko mero občudovanja in spoštovanja. Večkrat nam je pred-
stavila njegovo delo, posebej prevode, ki so redno izhajali pri različnih založ-
bah. Tako je njegovo ime zame že takrat, v zgodnjem gimnazijskem obdobju, 
postalo sinonim za odlična prevodna dela iz antike. A spominjam se, da sem 
se osebno z njim prvič srečal že v svojih dijaških dneh, kmalu po prihodu v 
Ljubljano. Kot dijak sem v družbi prijateljev proste ure pogosto preživljal na 
rekreaciji na Golovcu. In tisto, kar se mi je prav posebej vtisnilo v spomin, je 
bil gospod, ki sem ga velikokrat srečal, ko jo je z odločnim in hitrim kora-
kom ubiral v smeri proti Bizoviku. Posebej pozornost vzbujajoče na njem pa 
je bilo dejstvo, da je bil vedno brezhibno urejen, s kravato, navadno v plašču 
in aktovko v roki in prav neverjetno bujno frizuro. Najina srečanja so bila 
tedaj omejena na vljudnostni »dober dan« in občasno krajši klepet o tem in 
onem. Gospoda nisem poznal, pa tudi spomin nanj je nekoliko obledel. Šele 
leta pozneje, ko je bil študij že za mano in sem bil že zaposlen, sem nekoč na 
novoletnem srečanju v pogovoru s profesorjem Gantarjem izvedel veliko o 
njegovih hribolazniških in gorniških podvigih, pa tudi to, da je nič kolikokrat 
šel iz službe domov peš čez Golovec. In tedaj me je, po toliko letih, prešinilo 
spoznanje, da sva pravzaprav že kar stara znanca, čeprav tega nisva vedela.
Naslednji zanimiv dogodek, povezan z njim, je bil ob informativnem dne-
vu, ko nas je prišla res peščica – to je trije študentje –, na oddelek pozanimat se 
glede možnosti študija na Oddelku za klasično filologijo. Po nekajminutnem 
čakanju je skozi vrata prišel profesor Gantar in začel svojo predstavitev; ven-
dar je ta potekala tako, kot da nas je v predavalnici tristo, ne le mi trije. Dej-
stva so se nizala: predstavljal nam je študij in kaj nam ponuja, potek, trajanje, 
študijsko gradivo, pogoje, pa seveda predpogoje, za katere je bilo po njegovo 
samo po sebi umevno, da bodo izpolnjeni. Še danes se spomnim njegovega 
stavka: »No, pa seveda: znanje vsaj treh ali štirih jezikov se razume samo po 
sebi, med njimi predvsem nemščine, da boste lahko študirali po kvalitetni tu-
jejezični literaturi.« In v podobnem vzdušju se je naše informativno srečanje 
nadaljevalo skoraj polno uro. Še danes se spomnim, da sem imel ves čas v grlu 
precejšen cmok, enako pa tudi oba moja sotrpina, ki sta bila v predavalnici. Po 
končani predstavitvi se je profesor Gantar prijazno poslovil od nas in izrazil 
Keria_2022-2_FINAL.indd   17 6. 02. 2023   07:45:01
18 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
upanje, da se jeseni vidimo; mi trije pa smo precej bledih obrazov zapustili 
fakulteto. Dva sva se jeseni res vrnila; tretjega nismo več videli.
Pri njem smo imeli v času študija veliko študijskih obveznosti: poleg pre-
gleda antične književnosti nam je predaval tudi metriko ter različne teme s 
področja grške in rimske književnosti: antično dramatiko, filozofijo v Rimu … 
Pri njem pa smo opravljali tudi precej kolokvijev; na kolokvijih je bil navadno 
precej bolj prizanesljiv kot profesor Simoniti. V predavalnico je vedno prihajal 
z predavanji, natipkanimi na že precej porumenelih listih, ki so bili povsem 
popisani z njegovimi dopolnili. Nič kolikokrat se je med predavanjem zgodilo, 
da se je spomnil kakšne malenkosti in si jo je takoj zabeležil na list, včasih kar s 
flomastrom za pisanje na tablo. Liste je vedno odložil ali na mizo ali na preda-
vateljski pult, nato pa je večinoma predaval na pamet, navadno se je sprehajal 
in še posebej rad je, kadar se je zatopil v kakšno temo, gledal skozi okno. Po 
končanem predavanju je vedno vzel pisalo in na liste s predavanji ostro začrtal, 
do kod je prišel s snovjo, včasih tako ostro, da je list tudi preluknjal.
Na predavanja je prihajal vedno urejen, največkrat v obleki, vedno pa v sraj-
ci in kravati. Sicer ni bil visokorasel, vendar pa je iz njegove pojave vedno izža-
revalo neko umirjeno dostojanstvo. Kot predavatelj je imel izjemen nastop, ki je 
bil vedno jasen, prepričljiv, pogosto nekoliko privzdignjen, vedno z vsebinskimi 
poudarki in jezikovno bogat; verjetno bi ga najbolje opisal, če bi dejal, da ga je 
zaznamovala neka slogovno in jezikovno vznesena retorika. In vanj je vedno 
znal vnesti tudi dovtipne elemente, s katerimi je velikokrat popestril še tako zah-
tevne in resne vsebine. Najbolj zanimive pa so bile njegove predavateljske digre-
sije, v katerih je predstavil kako podtemo znotraj predavanja ali seminarja; to so 
bile za nas poslušalce vedno prave strokovne in retorične poslastice. Včasih je 
vanje navrgel tudi kak utrinek iz svojih spominov in preteklih doživetij. Posebej 
hudomušno se je rad spomnil svojih vojaških dni, kot na primer na seminar-
ju ob branju Sofoklovega Ajanta, ki je prežet z vojaško tematiko; ob tem smo 
bili deležni tudi vrste anekdot in zanimivosti. To pa so bili tudi redki utrinki, v 
katerih je povedal kaj o sebi; sicer je bil za nas študente precejšnja enigma. Na 
obsežnejše podatke o njem smo čakali vse do izida njegovih spominov.
Na njegovih seminarjih smo navadno brali in obravnavali besedila, s ka-
terimi se je ukvarjal tudi sam. Tako smo v drugem letniku prevajali izbrane 
vsebine iz Atiških noči Avla Gelija; v tretjem letniku, v obdobju, ko je sam 
sodeloval pri pripravi standardnega prevoda Svetega pisma, smo prevajali 
Hieronimove prevajalske uvode k posameznim knjigah, skozi katere smo se 
seznanjali s Hieronimovimi prevajalskimi prijemi in načeli. Posebej pa sta se 
mi vtisnila v spomin dva seminarja, povezana s področjema, ki sta bila prof. 
Gantarju še posebej blizu. Prvi je grški seminar, na katerem smo brali Sofo-
klovo tragedijo Ajant, na katerem nam je zelo subtilno in natančno predstavil 
tragedijo, ozadje njenega nastanka in njeno vsebino, jo postavil v zgodovinski 
in literarni okvir, nam orisal kulturnocivilizacijsko ozadje in okolje njenega 
Keria_2022-2_FINAL.indd   18 6. 02. 2023   07:45:01
19Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
dogajanja ter nas usmerjal pri prvih prevodih jambskih trimetrov v slovenšči-
no. Res izjemno doživetje pa je bil seminar pri latinščini, na katerem smo brali 
in obravnavali Horacijevo Pismo o pesništvu. Dobro polovico pesnitve smo 
brali skupaj, druga polovica pa je bila namenjena naši obravnavi in komenti-
ranju. Prav ta seminar je bil izjemna šola, saj je profesor Gantar kot izjemen 
poznavalec Horacija tu zaigral na vse svoje znanstvene in strokovne registre, 
ker je tematiko poznal do potankosti: besedilo nam je predstavljal in ga inter-
pretiral do najmanjših podrobnosti, opozarjal je na finese in posebnosti, na 
katere sami nismo bili pozorni ali jih nismo znali izluščiti iz besedila, obenem 
pa nam je ob naših prvih poskusih prevajanja izvirne metrične oblike (heksa-
metra) v slovenščino dajal napotke, na kaj moramo biti pozorni.
Ena od študijskih obveznosti je bila tudi priprava seminarske naloge v latin-
ščini, s katero se je bilo treba izkazati v tretjem ali četrtem letniku, ko smo imeli 
študentje že dovolj jezikovnega znanja, da smo lahko dokazovali svojo zmožnost 
izražanja v latinščini. Tudi ta seminar smo navadno pripravljali in zagovarjali pri 
profesorju Gantarju. Zanimivejši del seminarja so bili vedno zagovori, ko smo se 
ob zagovarjanju svojih prevodnih rešitev in rabe latinskega izrazja s profesorjem 
Gantarjem pogosto spustili v prave debate, ki so ga pogosto nasmejale do solz. 
Pri zagovarjanju svojih trditev ni bil absolutno neomajen, ampak se je ute-
meljenim pojasnilom, če so bila pravilna, pustil tudi prepričati. So nam pa 
naši starejši kolegi, ki so pri profesorju Gantarju študirali nekaj generacij pred 
nami, zaupali, da je bil v svojih mlajših letih precej bolj strog in neprizanesljiv.
Brucovanja na našem oddelku dolgo niso bila v navadi; ko pa so bila leta 
1992 uvedena, smo se s profesorji vsako leto spomladi srečevali v nekoliko bolj 
sproščenem okolju. Druženja so postala tradicionalna in bila so edina priložnost, 
da smo svoje profesorje videli v bolj sproščeni luči. Profesor Gantar se jih je zelo 
rad udeležil; in večkrat je dokazal, da se zna tudi sprostiti in prešerno poveseliti.
Njegov odnos do študentov je bil vedno spoštljiv, velikokrat nekoliko oče-
tovski in blago pokroviteljski. Kljub svojim številnim zadolžitvam, obveznostim 
in projektom je bil vedno na voljo za pomoč in vedno pripravljen svetovati in 
usmerjati. V njegovih očeh je veliko pomenilo, da se trudiš in da pokažeš tudi 
spoštovanje do stroke. Študente nas je vseskozi spodbujal k navezovanju stikov 
s kolegi z drugih univerz, predvsem pa k mednarodnemu povezovanju; prav 
na njegovo pobudo sem se leta 1992 kot predstavnik Slovenije udeležil srečanja 
Evropske zveze študentov klasične filologije (Societas Europaea Studiosorum 
Philologiae Classicae) v Budimpešti. Delovanje te zveze sicer nikoli ni zaživelo v 
polni meri, nam je pa uspelo stkati nekaj osebnih vezi in poznanstev.
Med posebnimi zaslugami profesorja Gantarja bi želel izpostaviti njegov 
prispevek k ohranjanju pouka latinščine pri nas. Danes si težko predstavljamo, 
koliko truda je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj s 
svojimi stanovskimi kolegi vložil v to, da se je pouk klasike sploh ohranil. Njegov 
osebni angažma in prizadevanja v okviru Društva za antične in humanistične 
Keria_2022-2_FINAL.indd   19 6. 02. 2023   07:45:01
20 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
študije sem sprva poznal le v osnovnih potezah, natančneje pa sem se z njim 
seznanil, ko sem se ukvarjal s to tematiko v sklopu svojega doktorskega študija. 
A prave razsežnosti tega obdobja in vloženega truda so se pokazale šele, ko sem 
imel priložnost, da sem se z njim osebno pogovoril o teh dogodkih, ki jih lahko 
šteje za enega od svojih številnih uspehov, so pa v njem vendarle pustili grenak 
priokus, katerega nikoli ni izbrisal niti prerod pouka klasičnih jezikov v začetku 
devetdesetih let. Te epizode v zgodovini pouka klasičnih jezikov na naših tleh bo 
treba v naslednjih letih še natančneje raziskati in popisati. Preprosto povedano: 
bil je zaljubljenec v oba klasična jezika in antiko. Prav zato je veliko svojega časa 
in energije vložil v to, da jih je ob podpori svojih sodelavcev vedno in povsod 
branil, zagovarjal in pospeševal. Kaj sta klasična jezika zanj pomenila, po moje 
priča majhen drobec, ujet v enem od njegovih javnih nastopov. Kot podiplomski 
študent sem se udeležil okrogle mize o klasični gimnaziji in izobrazbi, ki so jo 
organizirali v Klubu Nove revije – letnice se žal ne spomnim –, udeležila pa se 
je je vrsta uglednih slovenskih izobražencev. Med nastopi mi je posebej ostal v 
spominu prav nastop profesorja Gantarja, iz katerega je v razpravi večkrat od-
krito privrela na plano njegova osebna bolečina zaradi odnosa do klasike, ki jo 
je lepo povzel v prav dramatičnem opisu svojih predvsem negativnih osebnih 
izkušenj in spoznanj, v katerem je velikokrat uporabil formulaciji »moja gršči-
na« in »moja latinščina«. 
O njegovem prevajalskem delu bi lahko govoril na dolgo in široko: sloven-
ski prostor je zaznamoval ne le s svojimi prevodi, ki bodo nedvomno predmet 
natančnejše obravnave v prihodnje, ampak tudi s tem, da je skupaj s profesor-
jem Simonitijem vzgojil vrsto mlajših prevajalcev. Oblikovati in pripravljati 
nas je začel že na svojih seminarjih, vedno pa je bil pripravljen s kakšno do-
brohotno pripombo ali namigom pomagati in svetovati tudi pozneje, ko smo 
se samostojno spopadali s prevodi. Njegovo zaslugo vidim predvsem v tem, 
da nam je znal vcepiti po eni strani smisel za filološko akribijo in skrb za lep 
jezik, po drugi pa tudi – vsaj večini – miselnost, da je treba prevajati non ver-
bum de verbo, sed sensum de sensu in da se je treba naučiti prevod po svojih 
najboljših močeh približati bralcu. Tega načela se je držal tudi sam pri svojem 
prevodnem delu. Tako kot raziskovalno delo je tudi prevodni opus profesorja 
Gantarja v prvi vrsti zaznamovala ljubezen do jezika: do materinščine in obeh 
klasičnih jezikov. In njegovo nesporno jezikovno mojstrstvo nam potrjujejo 
sami prevodi ter dve zanje prejeti nagradi: leta 1969 Sovretova nagrada za an-
tologijo rimske lirike in leta 1972 nagrada Prešernovega sklada za prevod dveh 
Plavtovih komedij. Tudi ob prejetju Zoisove nagrade leta 2010 in Prešernove 
nagrade 2022 je bilo posebej izpostavljeno njegovo prevodno delo. Sam sem 
imel priložnost dvakrat sodelovati z njim, in sicer pri ponovni izdaji dveh nje-
govih prevodnih del: Aristotelove Poetike in Psevdo-Longinovega spisa O vzvi-
šenem. Ob tem sem lahko neposredno opazoval njegovo delo, saj mi je v obeh 
primerih zaupal besedilo v pregled in pretres, nato pa sva dolge ure presedela 
Keria_2022-2_FINAL.indd   20 6. 02. 2023   07:45:01
21Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
ob pregledu besedila in se pogovarjala o različnih prevodnih možnostih, in-
terpretirala izraze ali posamezne odlomke ter se odločala. Predvsem me je 
vedno znova navduševalo njegovo temeljito poznavanje slovenskega jezika, ne 
le široka paleta jezikovnega znanja, pač pa tudi izjemen besedni zaklad, ki sta 
bila rezultat ogromno prebrane slovenske in tujejezične literature, poznava-
nja prevodne dejavnosti, pa tudi poznavanja zgodovine prevajanja iz klasičnih 
jezikov. Njegovo kritično oko pa je bilo tudi rezultat ukvarjanja s prevodno 
kritiko (za katero je venomer poudarjal, da je vedno bolj podhranjena, da bi 
ji bilo treba dati nov zagon in si bolj prizadevati zanjo) ter sodelovanja v Dru-
štvu slovenskih književnih prevajalcev in v različnih komisijah. 
Moje zadnje srečanje s profesorjem Gantarjem je bilo povezano z Društvom 
slovenskih književnih prevajalcev, s katerim je bil dolga leta zelo tesno povezan 
in je bil en mandat tudi njegov predsednik. Vodstvo društva me je namreč prosi-
lo, da pripravim z njim pogovor o njegovem prevajalskem opusu in pogledih na 
prevajanje. Šlo je za že dolgo načrtovan pogovor kot del praznovanja njegove de-
vetdesetletnice, žal pa je načrte prekrižala epidemija COVID-19, ki je srečanje v 
društvu zamaknila za skoraj dve leti, saj sam ni želel, da bi srečanje s pogovorom 
potekalo prek spleta. Med pripravami na pogovor sva se na njegovo željo srečala 
dan prej; rekel je: »Za kakšno slabo urico, toliko da greva skozi ‚scenarij‘!« Sre-
čala sva se v kavarni Fužinskega gradu ob 14. uri. Kljub temu, da je bila osrednja 
tema pogovora njegov prevajalski opus, je pogovor tekel o vsem mogočem: o 
trenutnih projektih, o njegovih mladostnih doživetjih in prevodnih poskusih, o 
ljudeh, s katerimi se je srečeval skozi čas in so vplivali nanj kot prevajalca in še in 
še (da številnih, njemu lastnih digresij niti ne omenjam). Ko sva se poslovila, je 
ura kazala 18.30; in midva sva predelala komaj eno četrtino najinega scenarija. 
Dogodek na sedežu Društva slovenskih književnih prevajalcev je odlično uspel 
in tudi praznovanje po njem je potekalo v izjemno prijetnem vzdušju; na žalost 
je bilo to moje zadnje srečanje z njim. 
Z njim pa me je povezovalo še nekaj: delo na Wiesthalerjevem latinsko-
-slovenskem slovarju. Z njim bi skoraj bil povezan začetek njegove kariere; 
sam mi je v enem od pogovorov zaupal, da mu je skušal njegov profesor Anton 
Sovrè urediti, da bi lahko na SAZU delal na Wiesthalerjevem latinsko-slo-
venskem slovarju. Vendar do uresničenja tega ni prišlo, ker je SAZU imela v 
prednostnem načrtu Slovar slovenskega knjižnega jezika; neuresničeni projekt 
je vseeno ostal zasidran v njegovi zavesti kljub temu, da ga je znanstveno, stro-
kovno in pedagoško delo vodilo drugam. Ko pa je Založba Kres konec osem-
desetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja znova obudila projekt, 
je profesor Gantar skupaj s profesorico Eriko Mihevc Gabrovec prevzel častno 
mentorstvo nad projektom in ob sodelovanju Bronislave Aubelj, Ksenije Ge-
ister in Renate Hrovatič sta do leta 1995 izšla prva dva zvezka slovarja. Sam 
sem vodenje projekta prevzel konec leta 1997 in delo je ob izdatni pomoči 
študentov klasične filologije trajalo do uspešnega zaključka leta 2007. Profesor 
Keria_2022-2_FINAL.indd   21 6. 02. 2023   07:45:02
22 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Gantar je delo na projektu vseskozi spremljal, se redno zanimal o njegovem 
napredku ter nas moralno vseskozi neomajno podpiral. In vsake nove knjige 
slovarja je bil izjemno, lahko rečem prav otroško vesel, pri tem pa ni skoparil 
s pohvalami na račun vseh udeleženih.
Srečevanja z njim so bila vedno nekaj posebnega. Po eni strani strani je 
s svojim slovesom, izobraženostjo in vedno brezhibno urejenostjo na prvi 
pogled dajal vtis stroge akademske resnobnosti; a pogovore z njim so poleg 
jasnih in dognanih misli vedno zaznamovali tudi njegova pristna vedrina in 
toplina in njemu lasten žlahtni humor: bil je izjemen sogovornik z neizčrpnim 
naborom informacij in tematik. In bil je neusahljiv vir informacij o preteklo-
sti, tako naše stroke kot tudi nasploh, res živa enciklopedija o razmerah, do-
godkih in ljudeh. In te informacije je znal na živ in zanimiv način posredovati 
tudi naprej; naša oddelčna in osebna srečevanja so bila vedno zapolnjena s 
tovrstnimi podrobnostmi. In veliko srečo imamo, da je znaten del teh spomi-
nov tudi zapisal in objavil.
Profesorja Gantarja se bom spominjal kot izjemnega človeka, kot markan-
tnega učenjaka in do konca neutrudnega znanstvenika. Spominjal se ga bom 
tudi kot človeka dognanih stališč ter izjemne strokovne in osebne integritete, 
ki je užival vsesplošno spoštovanje in je bil v svojem osebnem prepričanju in 
drži vedno stanoviten, pa najsi je šlo za njegovo strokovno, osebno, versko ali 
kako drugo prepričanje.
In spominjal se ga bom kot učitelja: če za koga, lahko res zanj rečem, da 
je bil profesor, pisano z veliko začetnico. Za nas, mlajše filologe, je bil priča in 
neposredna vez s starejšimi generacijami, s časom, ki ga je znal ob druženjih 
vedno živo opisovati in popestriti s prenekaterim zanimivim ekskurzom in ki 
smo ga v zadnjih letih pobliže spoznavali tudi ob prebiranju njegovih spomi-
nov. Z njegovim odhodom kot zadnjim predstavnikom neponovljive genera-
cije se zaključuje neko obdobje in se začenja novo, drugačno. 
Njegovi študentje mu dolgujemo večkratno zahvalo: najprej za njegovo 
delo in za njegov izjemni prispevek k razvoju naše stroke; dalje za to, da je 
znal v nas vzbujati navdušenje nad antiko in zanimanje za njen vpliv in odme-
ve v poznejših obdobjih vse do danes; da je znal v nas buditi radovednost in 
raziskovalno vnemo; da nas je vsestransko uvajal v svet besedil in prevajanja; 
da nas je opozarjal na večno aktualnost in živost antike ter nas spodbujal, naj 
se vanjo poglabljamo ter o njej in njenem odmevu tudi kritično razmišljamo; 
da nam je stal ob strani kot učitelj, mentor, svetovalec in podpornik z nasveti, 
priporočili in usmeritvami ter tako ali drugače oblikoval ali sooblikoval našo 
študijsko, pa tudi raziskovalno in poklicno pot; da se je vedno zanimal za naše 
delo, nas podpiral in nam po potrebi tudi pomagal. Biti njegov študent mi je 
bilo v veselje in ponos, bilo pa je tudi izjemen privilegij.
Matej Hriberšek
Keria_2022-2_FINAL.indd   22 6. 02. 2023   07:45:02
23Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
S strahospoštovanjem, v katerem je morda celo več strahu ali raje zadrege, sem 
se pripravljala, da spregovorim o profesorju Kajetanu Gantarju pred njegovo 
družino, prijatelji, kolegi in vsemi tistimi, ki so ga poznali veliko dlje in bolje 
kakor jaz. Vendar mora v tej pietas navsezadnje prevladati iskrena naklonje-
nost do pokojnega, ki mi je bil, kakor mnogim tu zbranim, učitelj, mentor in v 
poznejših letih tudi sodelavec. 
Kot profesor nam nikakor ni prizanašal; a če ni skoparil z neusmiljeno, 
akribiji zavezano kritiko, je bil po drugi strani vedno radodaren s priznanjem, 
kadar je bilo zasluženo. Ko si prikličem v spomin njegova predavanja, mi po-
gosto bolj kot dragoceno znanje, ki nam ga je posredoval, pridejo na misel 
njegova radoživost, človečnost in neusahljiva radovednost, s katero je sebi in 
svojim študentom vse do upokojitve širil obzorja v naši vedi. Ta curiositas ga 
ni nikoli zapustila. Upala bi si trditi, da je bila eno od gonil njegovega osuplji-
vega znanstvenega, strokovnega in literarnega prizadevanja, ki je trajalo tako 
rekoč do njegove smrti, skupaj z neizmerno ljubeznijo do znanja, modrosti in 
omike, skratka do vseh tistih idealov, ki se jim je zapisal kot pedagog, filolog, 
prevajalec in literat. 
Prav tako bom ohranila spomin na njegovo skromnost. Ne govorim o la-
žni skromnosti človeka, ki bi zamahnil z roko ob priznanjih, ki mu jih izrekajo. 
Takšno omalovaževanje bi bilo spričo njegovih dosežkov nenaravno in tega 
mu res ne moremo očitati. Ko smo na oddelku pripravljali razstavo ob njego-
vem zadnjem jubileju, nas je povabil na dom, kje nas je bogato založil z vsem 
potrebnim gradivom. Z veseljem in ponosom je pokazal priznanja, medalje, 
separate vidnejših objav, stara spričevala ipd. Rad je tudi pripovedoval anek-
dote in zgodbe, ki so pričale o njegovi razgledanosti, strokovnosti ter ugledu 
doma in v tujini. Ne, njegova skromnost je bila drugje: v dostopni in človeški 
interakciji; v tišini, s katero je prisluhnil mnenju drugega, tudi mladih in še 
neizkušenih kolegov; v naklonjenosti, ki jo je nenehno kazal do nas, svojih 
učencev; v veselju, hvaležnosti in rahli zadregi, ki jih je pokazal ob vsakem pri-
znanju in pohvali; in nenazadnje v njegovi hudomušnosti, s katero se je že od 
izpitnih časov dalje odrekal akademskemu piedestalu, ne da bi s tem ogrozil 
veliko spoštovanje, ki s(m)o ga študenti in kolegi gojili do njega. 
Spominjam se tudi njegove človečnosti. Dosegel je lepo starost, a je ostal 
nekako mladosten. Vedno bolj se mi zdi, da človeka ohranja mladega pred-
vsem zmožnost izražanja tistih čustev in reakcij, ki pri mnogih ljudeh s staro-
stjo izginejo ali otopijo: sem gotovo sodijo nekatere prej omenjene profesor-
jeve lastnosti, kot so radoživost, radovednost in navdušenje, po drugi strani 
pa tudi pristna bolečina in žalost. Profesor Gantar je bil vdan in zvest prijatelj 
mojim staršem. Ob smrti mojega očeta pred nekaj leti me je poklical in mi 
izrekel sožalje. Točnih besed se ne spominjam, saj sem ga poslušala v nekakšni 
otopelosti, iz katere pa me je nenadoma predramil njegov glas, ki se je v tistem 
trenutku zlomil. Tedaj sem pomislila, da bi si, če mi bo kdaj dano učakati 
Keria_2022-2_FINAL.indd   23 6. 02. 2023   07:45:02
24 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
njegovo starost, želela, da bi bila zmožna zajokati za prijateljem ali kolegom. 
In ta misel mi je bila v tolažbo.
Dragi profesor, z vami odhaja še zadnji od Treh Velikih, ki so nas vodili 
skozi študij, in poslednji od očakov prejšnje generacije. S tem se poslavlja tudi 
naša poklicna mladost, če jo lahko tako imenujem: kakor takrat, ko izgubi-
mo starše, nenadoma začutimo težo prehoda v naslednjo generacijo, tako vaši 
nekdanji učenci ob vašem odhodu – pa čeprav se v našem delu in življenju 
morda ne bo dosti spremenilo – občutimo breme poklicne odgovornosti. Pre-
pričana pa sem, da bo to breme v spominu na vaše življenje in delo postalo 
izziv, ki nam bo v veselje. Za vse vaše darove in lepe spomine, iskrena hvala.
Sonja Weiss
Keria_2022-2_FINAL.indd   24 6. 02. 2023   07:45:02
25Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Za Kajetana Gantarja sem prvič slišala že v gimnaziji in še preden sem za-
čela razmišljati o študiju klasične filologije. Njegove prevode smo spoznavali 
tako ob berilih pri pouku slovenščine kakor tudi pri latinščini. Ob tem, ko 
smo se na pamet učili odlomke v latinskih izvirnikih in jih primerjali s slo-
venskimi prevodi, mi je najbolj ostal v spominu njegov prevod iz Ovidijevih 
Metamorfoz. 
Njegovi prevodi so v druščini s prevodi drugih prevajalcev pozneje, v času 
študija, name učinkovali podobno kakor njegova predavanja in so bili vedno 
prisotni nekje v ozadju kot nekakšna podstat, na katero se je bilo zmeraj mo-
goče zanesljivo nasloniti. Ob njih smo se lahko spontano učili tega, kaj pomeni 
prevajati prevajati lepo, pa kljub temu natančno, kako se spopadati s prevaja-
njem verza in podobno. Še danes sem ponosna, da je bil prav profesor Kajetan 
Gantar moj mentor tako pri diplomski kot pri magistrski nalogi.
Trud in čas, ki ju je ob vsem svojem znanstvenem delu posvečal tudi svo-
jim skrbno izdelanim in široko vplivnim prevodom, sta še do nedavnega izka-
zovala kot samoumevno, da je tudi prevajanje pomembna veja vede klasične 
filologije, ki ima neko veljavo. Ta disciplina, ki je v našem izobraževalnem pro-
storu precej skromno zastopana – navsezadnje je stara grščina nekaj redkega 
celo na klasičnih gimnazijah – prav preko prevodov namreč ne ostaja zaprta v 
svoj slonokoščeni stolp, ampak se vsaj nekoliko približa ne le širšemu kultur-
nemu okolju, ampak tudi mladim, ukvarjanje s prevajanjem v slovenščino pa 
poleg tega zmeraj pomeni tudi skrb za naš jezik. Presenetljivo pa je, da je po 
vseh težkih časih, ki jih je doživel, profesor Kajetan Gantar še ne tako dolgo 
nazaj na neki tiskovni konferenci pripomnil, da za prevajalstvo še nikoli niso 
bili tako slabi časi, kot so danes.
Njegovi učenci vemo, da je Kajetan Gantar, ki pred odločitvijo za klasično 
filologijo ni razmišljal samo o matematiki, ampak tudi o slavistiki, zmeraj rad 
povedal, kako vesel je bil, ko je ugotovil, da je prav zaradi ukvarjanja z grščino 
in latinščino slovenska književnost nazadnje vendarle postala velik del njego-
vega dela. In resnično je fascinantno, kaj vse je vedel o Prešernu, Cankarju, 
Župančiču in o mnogih drugih slovenskih avtorjih, kaj vse mi je napisal na 
margine mojega prevoda Iliade, ki ga je potrpežljivo prebral in mestoma ko-
mentiral ob vsem svojem drugem napornem delu. 
Ne samo znanstveno in prevajalsko delo, tudi svoje pedagoške obveznosti 
je Kajetan Gantar opravljal z vso resnostjo, spoštljivostjo in doslednostjo. Do 
študentov je bil kljub svojemu izjemnemu znanju in ugledu vselej dostopen in 
nikoli vzvišen. Njegova predavanja so bila jasna in razumljiva ter polna ne le 
poglobljenega in specializiranega, ampak tudi širokega in preglednega znanja, 
ki je bilo v časih pred internetnom še precej težje dosegljivo kakor danes. S 
svojim zgledom je vselej kazal, kaj pomeni filološka akribija. Kako se je treba 
starodavnih odlomkov lotevati počasi, temeljito in tako, da čas ni pomemben, 
pomembno je le to, da besedam avtorja pridemo blizu, kolikor je mogoče. Da 
Keria_2022-2_FINAL.indd   25 6. 02. 2023   07:45:02
26 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
se poučimo o okoliščinah njegovega časa in življenja ter del z vseh mogočih 
vidikov. Da svoje stvari, preden jih oddamo, pregledamo in preverimo tisoč-
krat. Tako smo se njegovi študentje iz dneva v dan soočali s tem, kaj v resnici 
pomenita izreka »Festina lente!« in pa »Non multa, sed multum«. 
Toda tisto, kar se, vsaj meni, zdi najpomembnejše, je bila njegova ljubezen 
do svojega področja. Ta je bila ves čas prisotna in hkrati očitna brez vseh od-
večnih besed. Žarela je iz njegovega odnosa do dela in bila je to tudi ljubezen 
do lepega in dobrega. Ta ista strast do lepe besede in njenega sporočila sije tudi 
iz njegovega spomina, ko je l. 1946 napravil svoj prvi pesniški prevod. Šlo je 
za nemško pesem Felixa Brauna, ki jo je sam odkril v nekem antikvariatu.1 Ta-
krat ga je, komaj šestnajstletnega mladeniča, tako močno pograbila prevajal-
ska strast, da se je prevajanja lotil še istega dne, in to kar pogradu begunskega 
taborišča. Še več, vsebina pesmi je govorila prav o tem – o ljubezni do vodila 
delati dobro. V časih, ki so mu bili tuji, je profesor Kajetan Gantar bogatil in 
povezoval naš kulturni prostor ter zatopljen v lepoto antike vselej in z veliko 
truda plodovito opravljal svoje poslanstvo.
Dosti pozneje, v času zadnjih dveh desetletij, ko je v naša življenja prodrl 
digitalni svet, se tudi tega ni ustrašil, kot se je to zgodilo veliki večini njegove 
generacije, ki je ostala popolnoma zunaj tega včasih koristnega, drugič spet 
pogubnega sveta. Občudovanja vredno je bilo, kako se je pri svoji visoki staro-
sti potrudil in se naučil spretno delati z računalnikom, hkrati pa je v elektron-
ski komunikaciji ohranil žlahtne prvine pisemskega dopisovanja iz starejših 
časov, ki niso tako hiteli kot današnji in ki danes že izginjajo. Takšen slog je 
bil nekaj simpatično edinstvenega, odtis neke čisto drugačne preteklosti, ki pa 
je bila ob komunikaciji z njim še kako živa. Preteklosti, o kateri lahko beremo 
tudi v slikovitih knjigah njegovih spominov, ki so me v zadnjem času ganili na 
podoben način kot spomini mojega deda, saj oboji prihajajo ne samo iz istega 
časa, ampak včasih celo prostora. Če omenim samo eno podrobnost, kavarno 
Evropa v Celju, kamor so, kot sem slučajno opazila, (namesto na elektronska 
omrežja) na družabna srečanja včasih zahajali ne le njegovi starši, ampak tudi 
moji stari starši, in kdo ve, morda so se kdaj tam nevede celo srečali.
Kajetan Gantar je bil prava korenina, do zadnjega aktiven in sposoben 
nastopati z dolgimi in zanimivimi govori, in predvsem o stvareh, ki bi jih po 
guglu zaman iskali. Svojo zmagoslavno visoko starost je najbrž dočakal tudi 
zato, ker je znal živeti res polno, v ljubezni in harmoniji z družino in prijatelji, 
in ker je dobro skrbel tudi za telesno zdravje. Spomnim se, da je nekoč pove-
dal, kako se je mu z disciplino redne vadbe uspelo izogniti operaciji, da so bili 
zdravniki kar presenečeni. Seveda takega opusa in tako uspešne poti za seboj 
ne bi mogel pustiti človek, ki ni izjemno discipliniran, osredotočen in hkrati 
1 Felix Braun, Sirijska žena. V: Kajetan Gantar, Zasilni pristanek (Ljubljana: Slovenska Matica, 
2011), 36–39.
Keria_2022-2_FINAL.indd   26 6. 02. 2023   07:45:02
27Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
odprt do življenja. Vsaj dvakrat sem ga po naključju srečala zunaj v naravi, 
enkrat na kolesu in drugič na poti na Šmarno goro, kjer je bil v svoji pohodni 
majici enako skromen in blag kakor v lepi obleki znotraj prostorov uglednih 
akademskih institucij. 
Kajetan Gantar ni bil samo velik in znamenit profesor, ampak tudi velik 
človek, ki mu bomo njegovi učenci in sodelavci zmeraj hvaležni.
Jelena Isak Kres
Keria_2022-2_FINAL.indd   27 6. 02. 2023   07:45:02
Keria_2022-2_FINAL.indd   28 6. 02. 2023   07:45:02
29Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Čutim, da me proti lastni volji zanaša v patos, trenutek je preprosto tak, zato si 
bom dovolil biti nekoliko osebnejši, v tem žanru se tak greh laže spregleda. S 
profesorjem sva se prvič srečala, ko mu je naša navdihnjena latinistka na Polja-
nah, Katja Pavlič Škerjanc, na maturitetno komisijo, kjer sta se srečevala, nesla 
pokazat moje zelo srednješolske heksametre ter me nato pripravila do tega, da 
sem se oglasil na govorilnih urah v kabinetu 329. Tam sva neskončno dolgo 
sedela na stolih Rex Nika Kralja in diskutirala o Juvenalu ter posameznih pre-
vajalskih rešitvah. Nekatere je pohvalil, ampak še danes mi ne gre iz glave, na 
kako eleganten način nekaterih ni; in ko sem se pri nekem naglasu postavil za 
svoj prav, se mi je gimnazijcu samo prijazno nasmehnil: »Kar poskusite, mogoče 
bo pa šlo.« Takrat sem že nekaj časa vedel, da bom študiral latinščino, ampak po 
tistem srečanju mi je vse bolj postajalo jasno, da bom vpisal tudi grščino. 
Moram reči, da mi ni bilo nikoli žal. Ne samo zaradi samega predmeta, 
zaradi kolegov, zaradi predavateljev; na svoj način ravno zaradi profesorja, 
ki je bil zame prvi stik z antiko kot živim znanstvenim področjem. Njegova 
osebnost je iz predavanj naredila čisto posebno doživetje. Danes, ko smo vsi 
prebrali njegove tri knjige spominov in dobro poznamo neverjetne meandre 
njegovega življenja, je to težko razložiti, ampak sredi devetdesetih je mojo ra-
dovednost na čuden način podžigalo ravno to, da ni profesor nikoli govoril o 
sebi. Tu in tam sem o njem ulovil kakšen biografski drobec, šele čez leta so se 
mi sestavili v smiseln mozaik – vendar je bilo to dovolj, da so predavanja na 
trenutke zazvenela v tonu, ki jih je iz zanimivih spremenil v nepozabna. Spo-
mnim se, kako nam je nekoč predaval o Horaciju in o tem, v kakšnih razme-
rah se je znašel po letu 42 pr. Kr., ko je bila v državljanski vojni njegova stran 
pri Filipih poražena, njegova družina pa je zaradi političnih posegov novih 
oblasti ostala brez sredstev za preživljanje. »Predstavljajte si njegov položaj,« 
je predlagal profesor peščici svojih slušateljev v tretjem nadstropju Filozofske 
fakultete, »dobil je sicer službo, postal je scriba quaestorius, vendar si lahko 
mislite, da so mu ves čas dali vedeti – ti nisi čisto naš. In takrat je začel pisati.«
Nič več ni rekel. Seveda, če bi nadaljeval, bi moral navesti še en verz iz 
Horacija – mutato nomine de te / fabula narratur; »če spremeniš ime, zgodba 
pripoveduje o tebi«. Ko danes razmišljam, zakaj ni šel pri urah nikoli dlje, 
nimam pravega odgovora – vem, da mu o teh včasih bolečih rečeh ni bilo 
težko govoriti, če si ga vprašal, je povedal marsikaj. Kdor je kdaj predaval, ve, 
kakšno učinkovito orožje za pritegnitev pozornosti je lahko osebna izkušnja; 
ampak zdi se mi, da je bila kot za profesorjevega učitelja Milana Grošlja pre-
davalnica tudi zanj posvečen kraj, odprt zgolj za njegovo znanost. Integer vitae 
scelerisque purus, če si spet sposodim Horacija – »kdor v srcu čist je in pošten v 
življenju, / ne rabi sulic, kopij afrikanskih, / ne tulca, polnega puščic strupenih, 
/ loka ne rabi«. Tega orožja pri urah preprosto ni potreboval.
V kabinetu 329 sva se potem še velikokrat srečevala, tudi ko se je kateri 
od Kraljevih stolov že polomil in ga je zamenjal nov. Naneslo je, da sem se čez 
Keria_2022-2_FINAL.indd   29 6. 02. 2023   07:45:02
30 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
leta znašel za delovno mizo poleg njegove in čeprav takrat že nekaj časa nisem 
več potreboval njegovih ocen, štejem to obdobje za eno najbolj nepogrešljivih 
poglavij svoje študijske izkušnje. Imel je navado, da je sem in tja, največkrat 
pozno ob popoldnevih, preprosto prijadral na oddelek, običajno v knjižnico, 
preverit kakšno podrobnost med pisanjem svojega naslednjega govora, član-
ka, prevoda. Ko je opravil, je vedno radovedno vprašal: »Kaj pa delate?« In 
v hipu sva bila spet sredi žive diskusije, kot bi bila oba dvajset let mlajša in v 
predavalnici 345 na drugi strani hodnika. Antične vire je citiral na pamet, tja 
do 19. stoletja ni bilo zgodovinskega konteksta, ki ga ne bi znal osvetliti na svež 
način, protagoniste dogajanj od srede 20. stoletja dalje je običajno poznal kar 
osebno. Za upokojence je znano, da nimajo časa; on se več kot očitno ni poču-
til upokojenega in si ga je vzel, kolikor si ga je hotel. Do koronavirusa najbrž 
vsak od nas goji svoje čisto osebne zamere – in ena od mojih je to, da je bilo 
v trenutku, ko smo se zaprli v svoje mehurčke, hočeš nočeš konec teh nepri-
čakovanih, podarjenih, neskončno dragocenih raziskovalnih razpravic. Vedel 
je res veliko in izguba, ki je nastala z njegovim odhodom, je precej hujša od 
izgube, do katere je prišlo 29. januarja 1944, ko je knjižnica klasičnega semi-
narja pogorela v eksploziji nemškega letala, ki je treščilo v NUK – v eksploziji, 
ki jo je mladi Kajetan na lastna ušesa slišal skozi dimnik na Karlovški 9, komaj 
kakih šeststo metrov stran, iz peči, ki sta jo takrat z bratom ravno čistila in po 
zvoku ugibala, za kakšno letalo gre. Tiste knjige smo čez čas lahko nadomesti-
li; njegovih izkušenj se ne da.
Patosa je bilo doslej že toliko, da grem za konec lahko mirno še čez rob. 
Antični pisci so vedeli, da je treba biti ob smrti velike osebnosti pozoren na 
nenavadne pojave, ki jo spremljajo. Svetonij loči tri vrste, včasih nastopajo 
kot sinonimi, vendar to niso – prodigium, monstrum in ostentum. Prodigium 
je nekaj otipljivega, quod solidis corporibus conspicitur, denimo komet. Mon-
strum je nekaj nenaravnega, nadaljuje Svetonij, recimo kača z nogami, serpens 
cum pedibus, ali ptič s štirimi krili, avis cum quattuor alis. Nobena od teh dveh 
stvari običajno ne naznanja ničesar dobrega, prodigia in monstra so svarilo, 
komet ob smrti Julija Cezarja je s svojim uničevalskim ognjem že naznanjal 
katastrofo državljanskega spopada, ki je sledil. Ostentum je nekaj drugega, 
manj očitnega, pravzaprav je nekaj neotipljivega: ostentum sine corpore solido 
nobis se ostendit … ut interdiu tenebrae, nocte lux, pravi Svetonij; »ostentum je 
nekaj, kar se nam kaže brez trdnega telesa … kot noč sredi dneva ali svetloba 
ponoči«. In kar je najpomembnejše – ostentum je lahko dobro znamenje.
Kometov ali deformiranih živali v zadnjem obdobju nisem opazil in zato 
utemeljeno upam, da nam glede prihodnosti ni treba biti posebej v skrbeh. 
Pač pa sem bil ravno na dan pred profesorjevim pogrebom v Toulousu na sre-
čanju mreže univerz, ki ponujajo dvojni magisterij iz klasičnih kultur. V dru-
ščini dobrega ducata evropskih izobraževalnih ustanov, med katerimi je zdaj 
tudi naš – pravzaprav bi moral reči »njegov« – oddelek. Prav tistega večera sta 
Keria_2022-2_FINAL.indd   30 6. 02. 2023   07:45:02
31Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
profesorica iz Rima in profesor iz Münstra, ki projekt trenutno vodita, pre-
senetila s predlogom, da bi srečanje profesorjev in študentov tega programa 
leta 2026 potekalo v Ljubljani. Bilo je že pozno, tako da Svetonijev opis zveni 
zelo primerno za vtis, ki ga je zamisel naredila name – nocte lux, svetloba 
sredi noči. Rim, večno mesto, kajpak ne potrebuje simbolne razlage, glede na 
naravo znamenja pa ni nepomembno, da je pobuda prišla tudi iz Münstra. 
Bralci Utrinkov ugaslih sanj veste, da je mladi Kajetan leta 1955 dobil iz Mün-
stra odobreno celoletno štipendijo. Veste tudi, da mu zanjo v Ljubljani niso 
hoteli izdati potnega lista. Poklicali so ga v urad na Kotnikovo 6 in mu ga 
ponudili, če bi bil pripravljen ovajati Dušana Rueha, šentjakobskega kaplana, s 
katerim sta se takrat večkrat dobila, ker je ta pisal doktorat o patriarhu Fotiju 
in je potreboval pomoč pri grških virih. Petindvajsetletnik je na to ponudbo 
odgovoril: »Če je to cena za potni list, se mu odpovem.« Ohranil je hrbtenico, 
z že odobreno štipendijo v Münstru pa nato ni bilo nič. Kdor je bil kdaj priča 
njegovi intelektualni radovednosti, bo vedel, za kako veliko žrtev je šlo.
Vse to povsem ustreza Svetonijevim kriterijem za ostentum. Ne le, da 
bodo odslej naši študenti lahko študirali v Münstru, v Rimu, v Freiburgu, v 
Palermu, v Atenah, v Salamanci in drugod ter s teh ustanov dobili celo magi-
strsko listino, ne da bi jim bilo treba prej na Kotnikovo 6; nekateri najobetav-
nejši študenti klasične filologije, klasične zgodovine in klasične arheologije v 
Evropi ter njihovi profesorji se bodo čez nekaj let znašli v Ljubljani, prav na 
univerzi, ki ji je Kajetan Gantar posvetil vsa desetletja po tem mučnem do-
godku. Nocte lux. Ko sem šel s tiste večerje na metro, se mi je za hip zazdelo, 
da spet slišim profesorja in oceno, po kateri je tako rad posegel v kočljivih 
primerih, kadar kavzalnost ni bila čisto jasna, intuicija pa le premočna: »To 
najbrž ni naključje.«
Seveda je za tako obetavnim znamenjem skrito dolgoletno prizadevanje 
zelo odločne in predane peščice ljudi. Toda vsi do zadnjega med njimi so se 
svojega dela učili pri Kajetanu Gantarju, brez njega ga preprosto ne bi bilo. 
Univerza v Ljubljani v svojem prvem stoletju ni imela veliko raziskovalcev, ki 
bi svojo stroko dobili v tako krhkem stanju, na samem robu obstoja – nato pa 
po desetletjih premišljenega truda in navkljub mnogim nalašč zaprtim vratom 
pustili za seboj tako živo, odporno in v prihodnost usmerjeno akademsko sku-
pnost, kot je to storil on.
Ob tem dosežku tudi skrbno izbrane besede zbledijo. Zato bom za sklep 
raje posegel po njemu tako ljubem Horaciju, Sat. 1.6.64–97, na katerega se je 
ob očetovi smrti v knjigi Zasilni pristanek spomnil sam. Čeprav ga je toliko-
krat prepesnil, se je ob tem odlomku odločil za prozni prevod, kot da ne bi 
hotel izgubiti niti najmanjše pomenske nianse. Takole je napisal: »Bil je pošte-
njak v življenju in srcu. Če meni nihče ne more očitati pohlepnosti, umazane 
pogoltnosti in razvratnosti, če se lahko kdaj pohvalim s svojo neoporečnostjo 
in poštenostjo, če sem priljubljen pri svojih prijateljih, je temu vzrok moj oče. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   31 6. 02. 2023   07:45:03
32 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Čeprav je imel le skromno imetje, me ni maral pošiljati v zanikrno Flavije-
vo šolo v domačem kraju, kamor so za osem grošev mesečne učnine zahajali 
sinovi vojaških stotnikov z leseno tablico in torbico pod levo pazduho. Ne, 
pokazal je pogum in me poslal v Rim.«
David Movrin
Keria_2022-2_FINAL.indd   32 6. 02. 2023   07:45:03
33Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Kot skoraj vse klasične filologe, ki so zdaj dejavni v Sloveniji, je tudi mene 
doletel privilegij, da sem študirala pri akademiku prof. dr. Kajetanu Gantarju. 
Vendar se v tem zapisu ne bom posvetila osebnim spominom ali anekdotam, 
čeprav se jih je v letih nabralo kar precej. Namesto tega želim kot aktualna 
predsednica Društva za antične in humanistične študije Slovenije izpostavi-
ti profesorjevo pomembno, včasih kar ključno vlogo v nekaterih stanovskih 
društvih, ki združujejo znanstvenost in strokovnost z nagovarjanjem širšega 
občinstva. S tem imam v mislih predvsem Društvo za antične in humanistične 
študije (DAHŠ) in Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), pri ka-
terem sem prav tako imela več funkcij in zadolžitev.
Začnimo pri DSKP (1953–), strokovnem združenju prevajalcev lepo-
slovja, humanistike in družboslovja, ki skrbi za ohranjanje visoke ravni pre-
vajalskega dela, mreženje književnih prevajalcev in uveljavitev stroke. Svoje 
cilje uresničuje s prirejanjem javnih literarnih in debatnih večerov (v zadnjih 
letih ciklov »Pridobljeno s prevodom« in »Prevajalec in mesto«), predavanj 
ter letnih mednarodnih prevajalskih simpozijev in seminarjev za prevajalce 
slovenske književnosti v tuje jezike. Tujim in domačim prevajalcem omogoča 
rezidenčno bivanje v Sloveniji in izdaja strokovne publikacije o prevajalstvu 
(revijo Hieronymus, tematske zbornike, edicijo Studia translatoria). Profesor 
Gantar je bil eden najuglednejših članov društva, saj je sodil med vrhunske 
prevajalce iz klasičnih jezikov na Slovenskem in s svojim obsežnim prevajal-
skim in pedagoškim delom kazal pot novim generacijam prevajalcev iz stare 
grščine in latinščine. V letih 1984–1986 je vodil DSKP kot predsednik, leta 
2003 pa je bil izvoljen za častnega člana. Nekaj osebnih utrinkov iz njegovega 
delovanja v Društvu bo v posebnem prispevku nanizal Vinko Avsenak, prav 
tako častni član društva.
Še pomembnejšo, ustanovno vlogo pa je imel profesor Gantar pri DAHŠ. 
DAHŠ si po mnogih poteh prizadeva za širjenje antične kulture kot temelja 
evropske kulture. Če začnemo pri najmlajših generacijah: sodeluje s pristojni-
mi organi pri reševanju vprašanj, povezanih s poukom latinskega in grškega 
jezika, in že od leta 1975 organizira državno tekmovanje iz latinščine za gim-
nazijce. Od leta 2016 za gimnazijce redno organizira poletno šolo klasičnih 
jezikov (prva leta v Grčiji, po izbruhu pandemije 2020 pa v Sloveniji) s progra-
mom, ki obsega jezikovni pouk, predavanja, delavnice in oglede antičnih spo-
menikov. Med dejavnostmi, namenjenimi pretežno odraslim, najprej omeni-
mo redno izdajanje revije Keria (1999–), najstarejše in dolgo edine slovenske 
znanstvene in strokovne publikacije, ki je specializirana za področje klasične 
filologije, v sodelovanju z Znanstveno založbo Filozofske fakultete Univer-
ze v Ljubljani. Od leta 2009 DAHŠ prireja vsakoletni Grošljev simpozij (od 
2012 skupaj z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU), katerega glavni vodili 
sta interdisciplinarnost in povezovanje klasične filologije z drugimi znanstve-
nimi disciplinami. Za vse te dogodke, ki redno bogatijo slovensko kulturno, 
Keria_2022-2_FINAL.indd   33 6. 02. 2023   07:45:03
34 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
znanstveno in strokovno sceno, pa ima velike zasluge prav profesor Gantar kot 
eden od ustanoviteljev društva. Na srečo je zapustil o tem tudi zapis, članek 
»Spomini na ustanovitev Društva za antične in humanistične študije Slove-
nije«, ki je izšel leta 2000 v Kerii 2.2 na str. 239–242. Naj torej spregovori o 
dogodkih iz tistega časa z lastnimi besedami:
V petdesetih letih je obstajal aktiv profesorjev latinščine, ki se je sestajal v prosto-
rih nekdanje klasične gimnazije (današnje Osnovne šole Prežihovega Voranca). 
Toda to še ni bilo društvo, čeprav je naredilo tudi že nekaj korakov v tej smeri. […]
Leta 1974 so jugoslovanski klasični filologi prevzeli obvezo, da organizirajo 
kongres Eirene v Dubrovniku. Eirene je bila zveza društev klasičnih filologov 
takratnih socialističnih držav. […] Prof. [Milan] Grošelj je mene predlagal v 
pripravljalni odbor tega kongresa, ki se je več kot eno leto sestajal v prostorih 
takratne Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU) v Zagrebu. Pri-
pravljalni odbor je uglednega zagrebškega latinista, podpredsednika JAZU, prof. 
Veljka Gortana izvolil za predsednika, mene pa za tajnika kongresa. Na sestan-
kih pripravljalnega odbora je bilo sprejeto priporočilo, naj se ustanovijo repu-
bliška društva za antične študije (Hrvatje so takšno društvo že imeli), nato pa 
naj se republiška društva povežejo v Zvezo društev za antične študije Jugoslavije. 
Čeprav sem se branil, sem prevzel moralno obveznost, da pripravim ustanovitev 
ustreznega društva v Sloveniji.
Takoj po koncu dubrovniškega kongresa sem se lotil dela. Po predpisih je 
društvo lahko ustanovila skupina najmanj desetih ustanovnih članov, program-
sko zasnovo društva je morala odobriti Republiška konferenca SZDL [Sociali-
stične zveze delovnega ljudstva], nato pa se je društvo registriralo pri Državnem 
sekretariatu za notranje zadeve. 
Ni bilo težko najti deset podpisnikov. […] Nato so sledila mukotrpna poga-
janja na SZDL, kjer bi rajši videli, da se oblikujemo kot sekcija v okviru kakega 
že obstoječega društva (npr. Društva za tuje jezike ali Zgodovinskega društva). 
Vendar nismo odnehali in ne popustili. Nazadnje smo po poldrugem letu poga-
janj vendarle dosegli vpis v register društev.
Sledil je boj za denarna sredstva pri takratnih samoupravnih interesnih sku-
pnostih (Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost), ki je trajal kaki dve leti. 
Končno smo si izvojevali nekaj skromnih, simboličnih sredstev […]
Prvi društveni odbor smo sestavljali: podpisani kot predsednik, Silvo Ko-
priva (podpredsednik), Matija Pogorelec (tajnik), Zdenka Beran (blagajničar-
ka), Primož Simoniti, Katja Pavlič (predstavnica študentov); Erika Mihevc-Ga-
brovec je bila predsednica nadzornega odbora.
Komaj kak mesec po ustanovitvi je društvo doživelo svoj ognjeni krst: Ma-
tija Pogorelec, tajnik društva, je po svojih zvezah dobil v roke zaupni dopis, ki 
ga je Ana Tomić v imenu mestnega Zavoda za šolstvo poslala vsem ljubljanskim 
osnovnim šolam, naj ne ustanavljajo novih latinskih paralelnih razredov, že ob-
stoječe latinske paralelke pa naj ukinejo.
Keria_2022-2_FINAL.indd   34 6. 02. 2023   07:45:03
35Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Dilema, pred katero se je znašel takratni društveni odbor: naj na ta zaupni 
dopis reagiramo ali ne? […] Sestavil sem posebno protestno izjavo, s katero se 
je odbor v celoti strinjal. Kot predsednik društva sem prevzel obveznost, da to 
izjavo objavim v sredstvih javnega obveščanja.
Naslednje jutro sem odšel v uredništvo Dela, k Titu Vidmarju, uredniku 
kulturne rubrike. Predlaganega besedila ni hotel objaviti kot izjave društva, češ 
da to ni v skladu z uredniško politiko: takšno izjavo bi lahko objavili le s so-
glasjem RK SZDL. Vedel sem, da bi to pomenilo najmanj polletno zavlačevanje 
in »mehčanje«, saj SZDL na naše ostro besedilo ne bi dala svojega blagoslova. 
Pač pa mi je predlagal, da lahko besedilo objavim v svojem osebnem imenu, 
kot individualni podpisnik, seveda z vsem osebnim tveganjem. Po telefonskem 
posvetu s člani odbora sem besedilo podpisal v svojem imenu in ga objavil kot 
svoj osebni izdelek (kar je v resnici tudi bil). V takšni obliki je bilo besedilo takoj 
naslednji dan brez cenzure v Delu objavljeno pod naslovom Zavržena klasika.
Odmev je bil silovit. Na Osnovni šoli Prežihovega Voranca je bil sklican 
masovni roditeljski sestanek, ki se je razbesnel v pravi vihar. Delo je dobilo toliko 
pisem bralcev na to temo, da jih čez nekaj dni ni več hotelo objavljati, pač pa je 
namesto tega objavilo neko izjavo OO ZKS Zavoda za šolstvo pod demagoškim 
naslovom Nihče ne preganja latinščine iz osnovne šole, kjer je bilo med drugim 
svetohlinsko zapisano, da si bodo celó »prizadevali za razširitev pouka latinščine 
in tudi za pouk drugih klasičnih jezikov, npr. grščine«. […]
Odmeve na to polemiko so objavljali tudi drugi časopisi – Ljubljanski dnev-
nik, Pavliha, Sodobnost, Naši razgledi. Latinščina je sicer izgubila bitko, ni pa 
izgubila vojne. Že obstoječi homogeni latinski razredi na Osnovni šoli Prežiho-
vega Voranca so bili sicer v resnici ukinjeni. Vendar je ravno ta akcija naredila 
latinščino v takratnih »svinčenih letih« tudi politično atraktivno in zanimivo 
kot eno redkih oblik intelektualne opozicije proti tedanji uradni ideologiji. Za-
nimanje za pouk latinščine je vidno poraslo in tudi najbolj zadrti nasprotniki na 
zavodu za šolstvo so nas poslej otipavali s precejšnjim rešpektom, čeprav svojega 
odklonilnega odnosa do latinščine in klasike oziroma do naše stroke in do naših 
pogledov na vzgojo in izobraževanje niso mogli prikriti.
Društvu sem predsedoval štiri leta. Delo sem opravljal z veseljem, bilo je za-
nimivo in prijetno, saj sem imel okrog sebe zanesljive, požrtvovalne in pogumne 
sodelavce. Organizirali smo številna posvetovanja in predavanja, tekmovanja iz 
latinščine za srednješolce, zbirali smo sredstva za sofinanciranje Žive antike itd.
Po štirih letih sem vodstvo društva izročil prof. dr. Primožu Simonitiju, ki 
mi je že dotlej stal ob strani kot moja desna roka. Sam pa sem prevzel novo 
funkcijo: po takratnem ključu je na Slovenijo prešla vrsta, da prevzame Zvezo 
društev za antične študije Jugoslavije. Postal sem predsednik Zveze in moja so-
delavka, prof. dr. Erika Mihevc-Gabrovec, je postala tajnica Zveze. Poleg drugih 
obveznosti (zagotovitev sredstev za članstvo v FIEC [Fédération internationale 
des associations d‘études classiques] oz. sploh včlanjenje v to najvišjo mednaro-
dno znanstveno organizacijo za našo stroko, sodelovanje v raznih mednarodnih 
Keria_2022-2_FINAL.indd   35 6. 02. 2023   07:45:03
36 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
akcijah itd.) je bila moja poglavitna naloga, da organiziram obširno znanstveno 
zborovanje na zveznem nivoju. Organizirali smo znanstveno zborovanje v Žal-
cu, ki je bilo strokovno na zavidljivi višini. […]
Iz teh spominov profesorja Gantarja se jasno izlušči podoba predanega in 
energičnega filologa, ki je ob vseh akademskih in prevajalskih nalogah našel 
še čas in voljo za ustanovitev društva v zelo neugodnih razmerah. Sad tega 
prizadevanja živi še danes: DAHŠ je še vedno član FIEC, še vedno organizira 
znanstvena srečanja in posamezna predavanja ter administrativno vse zah-
tevnejša tekmovanja iz znanja latinščine. Še več: pičlih osem let po razglasi-
tvi slovenske samostojnosti je društvo ustanovilo takrat (in še dolgo zatem) 
edino klasičnofilološko revijo Keria, ki med istimi platnicami združuje pol-
nokrvne znanstvene in strokovne prispevke z obsežnimi prevodi klasičnih 
besedil. Njegove dejavnosti niso zamrle niti z zaprtji javnega življenja zara-
di pandemije: prilagodilo se je varnostnim ukrepom, uvedenim za zajezitev 
okužb, in brez prekinitve nadaljevalo svojo pot. Nasledniki profesorja Gan-
tarja v društvu si bomo vsekakor še naprej prizadevali stati in obstati; s tem se 
ne bomo poklonili le klasičnim jezikom in kulturi, ki so bili naša življenjska 
izbira, temveč tudi prizadevanjem in dosežkom velikega slovenskega filologa, 
ki nas je letos zapustil.
Nada Grošelj
Keria_2022-2_FINAL.indd   36 6. 02. 2023   07:45:03
37Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
Dovolite, da nanizam nekaj utrinkov svojih osebnih doživljajev s prof. Kaje-
tanom Gantarjem, ki pa so seveda povezani tudi z življenjem našega društva.
Poleg izjemnih umskih sposobnosti, ki so rodile njegov veličastni opus, so 
prof. Kajetana Gantarja odlikovale še poštenost, plemenitost, človekoljubnost, 
duhovitost, odprtost, zgovornost in še kaj.
Spoznal sem ga leta 1966, ko sem prišel na Filozofsko fakulteto v Ljubljani 
študirat romanistiko, a s tem pri njem, takrat še asistentu, tudi obvezno latin-
ščino. Njegove učne ure hranim v prijetnem spominu, še danes se mi zdijo 
neprecenljive, kajti znal jih je popestriti in začiniti z raznimi anekdotami, po-
sebnimi citati, zgodovinskimi vsebinami, a tudi šalami. 
Ko sem kasneje, leta 1978, postal član Društva slovenskih književnih pre-
vajalcev, mi je bilo v čast in veselje, da sem svojemu cenjenemu profesorju 
postal prevajalski kolega, da sem lahko z njim kramljal o tem in onem. Iz 
tega obdobja mi ostajajo v spominu predvsem njegova delavnost, zagnanost 
in predanost društvu. Poleg tega, da je bil dejaven predsednik (1983–1985) 
in častni član našega društva (2003), je bil prav gotovo tudi njegov spiritus 
agens. Nepozabni so njegovi govori ob raznih obletnicah, podelitvah nagrad 
in podobno. Govoril je blago, tekoče, toda zanosno, večkrat teatralno, prav po 
vzoru Demostena in Cicerona. Včasih smo ga morali celo ustavljati in preki-
njati, čeprav ga je bilo vedno užitek poslušati. 
23.  aprila  2019 smo na Ptuju slovesno proslavljali obletnico službo-
vanja Antona Sovreta na tamkajšnji klasični gimnaziji in Kajetan Gantar, 
ki je bil v letih 1954–1956, po odsluženem vojaškem roku, tudi sam pro-
fesor na tej gimnaziji, je bil osrednja osebnost večera. Spet je navdušeno 
pripovedoval, tokrat o svojem nekdanjem učitelju Antonu Sovretu in med 
drugim zanosno in teatralno v stari grščini recitiral odlomek iz Odiseje, 
tako zanosno, da se nam je že zdelo, da bomo odšli domov šele v zgodnjih 
jutranjih urah. 
Po končanem ptujskem večeru sva ga z ženo pospremila do hotela, odda-
ljenega kak kilometer. Bil je deževen večer, a ko smo prispeli, smo pred ho-
telskim vhodom kljub pozni uri še kar naprej kramljali pod dežniki. Kajetan 
Gantar je bil pač človek tudi neverjetnih fizičnih zmogljivosti. 
Nekajkrat me je obiskal na mojem domu, kar mi je bilo seveda v čast in ve-
selje. Ob teh priložnostih se je odprl in govoril o svojih dijaških in študentskih 
letih, da sem zaslutil in občutil dragoceno patino preteklosti.
Zaradi svojih zaslug je bil v društvu deležen naših pozornosti in zato smo 
s slovesnimi večeri na sedežu društva na Tomšičevi 12 družno proslavljali nje-
gove okrogle obletnice: 70-letnico, 80-letnico in 90-letnico. No, slednjo smo 
lahko zaradi pandemije priredili šele letošnjega 11. maja, ko je bil on že dolgo 
v 92. letu. Proslavili smo jo skupaj s Prešernovo nagrado, pozno, toda dostoj-
no, a tudi z velikim olajšanjem. Večer je mojstrsko zrežiral in izvedel njegov 
kolega dr. Matej Hriberšek.
Keria_2022-2_FINAL.indd   37 6. 02. 2023   07:45:03
38 Prispevki z žalne seje za akad. prof. dr. Kajetana Gantarja
V družabnem delu večera, ozaljšanim s torto, obogateno s Horacijevimi 
verzi, sva dolgo kramljala in pri tem mi je zaupal, da je imel težave s srcem, 
toda da so jih zdravniki z manjšim posegom uspešno odpravili. Njegove bese-
de so mi zvenele optimistično in pomirjujoče. 
1. junija pa mi je poslal pismo, ki je bilo verjetno zadnji stik z našim dru-
štvom, kajti potem je že čez 15 dni preminil. S pismom se mi je zahvalil za 
poslano revijo Na fronti, revijo, specializirano za zgodovino prve svetovne 
vojne, za katero sem napisal članek o petih bratih Sovrè v prvi svetovni vojni. 
Članek o doslej manj znani in slabo raziskani vojaški poti Antona Sovreta in 
njegovih bratov ga je živo zanimal. Prebral je tudi vse druge članke, jih ocenil 
in se o reviji pohvalno izrazil. Na koncu pisma je še zapisal: »Dragi Vinko, 
dobro se drži, še kaj napiši, in upam, da se še kdaj vidiva.« Te zadnje besede 
so se mi zazdele nekako zlovešče, a moje slutnje so se žal prekmalu pokazale 
kot upravičene. 
Prof. Kajetana Gantarja bom ohranil v lepem, prijetnem spominu. Dragi 
Kajetan, hvala ti za vse lepe, svetle trenutke, počivaj v miru! Sorodnikom moje 
iskreno sožalje.
Vinko Avsenak
Keria_2022-2_FINAL.indd   38 6. 02. 2023   07:45:03
Razprave
Keria_2022-2_FINAL.indd   39 6. 02. 2023   07:45:03
Keria_2022-2_FINAL.indd   40 6. 02. 2023   07:45:03
I.
»Zdaj zavezale smo grde jezike«: 
Vraževerje in čarovništvo v antiki 
Prispevki s 13. Grošljevega simpozija. 6.–8. 6. 2022, Atrij 
ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana
Keria_2022-2_FINAL.indd   41 6. 02. 2023   07:45:03
Keria_2022-2_FINAL.indd   42 6. 02. 2023   07:45:03
Benjamin Bevc
Jezus kot coprnik: nekateri vidiki 
polemike med Kelsom in Origenom
V jedru zgodnjekrščanskega oznanila stoji prepričanje, da je delovanje Je-
zusa iz Nazareta Bog potrdil z »močmi, čudeži in znamenji» (δυνάμεσι καὶ 
τέρασι καὶ σημείοις, Apd 2.22). Evangeliji, pa tudi Apostolska dela so polna 
pripovedi o pojavih, ki vsaj v nekaterih pogledih lahko sodijo v območje 
čarovništva: gre predvsem za izganjanje hudobnih duhov in ozdravljanje 
bolnikov, v manjši meri pa tudi za obujanje mrtvih. Jasno je, da kristjani 
tovrstnega eksorcističnega in tavmaturškega delovanje nikakor niso mogli 
istovetiti s čarovništvom, se pravi z nečim negativnim, transgresivnim, gre-
šnim in demonskim. Toda zastavlja se vprašanje, ali je sploh mogoče učin-
kovito pojasniti razliko med čarovniškimi dejanji, ki svojo moč zajemajo v 
»črni magiji«, in čudežnimi dejanji, ki jih navdihuje Bog Jezusa Kristusa. 
Vsaj na fenomenalni ravni sta namreč obe vrsti dejanj lahko izrazito po-
dobni. Na to v Matejevem evangeliju posredno opozarja tudi Kristus sam: 
»Vstali bodo lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja 
in čudeže, tako da bi, če bi bilo mogoče, zavedli celo izvoljene« (Mt 24.24). 
V luči teh besed se je, vsaj teoretično, pred zgodnjekrščansko skupnostjo 
odpirala dilema, kako ad intra razlikovati med pravimi in lažnimi božjimi 
poslanci, ko pa oboje spremljajo čudežna znamenja. Ad extra pa se je za-
stavljalo še odločilnejše vprašanje, namreč, kako se kot krščanska skupnost 
ubraniti pred obtožbo čarovništva, ki je vsaj od srede drugega stoletja priha-
jala tako s strani Judov kot poganov.
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.2.43-54
Keria_2022-2_FINAL.indd   43 6. 02. 2023   07:45:04
44 Benjamin Bevc
KELSOVE OBTOŽBE
Obtožba čarovništva je prvič izrecno izpričana pri Justinu iz Napluza,1 s sre-
dnjeplatonskim filozofom Kelsom pa postane vodilni argument zoper pora-
jajočo se krščansko skupnost. Kelsovo delo Resnični govor oziroma Resnični 
nauk (Ἀληθὴς λόγος), nastalo okoli leta 180, predstavlja prvi sistematični pro-
tikrščanski spis, ki ga je napisal kak predstavnik klasične grške kulture. Iden-
titeta njegovega avtorja ostaja skrivnostna; rekonstruiramo jo lahko zgolj na 
podlagi notic, ki nam jih je zapustil Origen.2 Toda tudi on nima le zanesljivih 
podatkov. Med drugim priznava, da ne ve, ali je avtor Resničnega govora isti 
Kels, ki je napisal več del zoper čarovništvo (prim. Cels. 1.68). Kakorkoli že, 
Origenovo obširno delo Zoper Kelsa kaže, da avtor Resničnega govora dobro 
pozna krščansko vero, tako njene judovske izvore kot tudi njene svete spise, 
glavne nauke ter bogoslužne in druge prakse, ki zaznamujejo vsakdanje življe-
nje kristjanov. 
Na osnovi Origenove zavrnitve Resničnega govora lahko sklepamo, da Kels 
od vsega začetka kristjane obtožuje čarovništva: »Zdi se, da kristjani najdejo 
moč v klicanju imen določenih demonov« (Cels. 1.6). Podobne obtožbe letijo 
tudi na Jezusa samega:
S pomočjo coprništva (γοητείᾳ) je mogel storiti čudeže (παράδοξα), za katere se 
je zdelo, da jih je storil; in ker je predvidel, da bodo tudi drugi, ko spoznajo iste 
učenosti (μαθήματα), storili enako, pri tem pa se ponašali, da delujejo z Božjo 
močjo, je takšne izgnal iz svoje družbe. (Cels. 1.6)3 
Iz ohranjenih fragmentov je razvidno, da Kels načeloma ne uporablja 
sorazmerno nevtralnih izrazov μάγος in μαγεία, ampak predvsem izraza 
γόης in γοετεία,4 ki ju spričo pomanjkanja boljše rešitve dosledno slove-
nim kot »coprnik« in »copranje«. Besedi izhajata iz glagola γοάω »objo-
kujem«, »ječim« oziroma samostalnika γόος »jok«, »ječanje«. Z etimolo-
škega vidika bi lahko torej γοετεία dobesedno označevala ječeče izrekanje 
čarovniških urokov. Vendar pa je že vsaj od Platona naprej γόης tako rekoč 
1 Prim. Justin, Dial. 69.7; 1 Apol. 30.1. Obtožba čarovništva nedvomno sega v prva desetletja kr-
ščanstva; morda se je porodila že med Jezusovimi sodobniki. Morton Smith je v klasičnem, 
a zelo kontroverznem delu Jesus the Magician iz leta 1978 skušal pokazati, da že kanonični 
evangeliji sami »provided evidence for a picture of Jesus the magician« (ibid., 139). Toda kot 
upravičeno poudarja Meier, A Marginal Jew, zv. 2, 551, je v novozaveznih spisih Jezus obtožen 
marsičesa, nikoli pa čarovništva.
2 Prim. Goulet in Whittaker, »Celsus«, 253–256.
3 Tudi v nadaljevanju Kels Jezusa še večkrat obtoži coprništva, prim. Cels. 1.28, 1.71, 2.32, 2.49, 
6.42, 7.36, 8.41.
4 Prim. Cels. 1.6, 1.26, 1.68, 1.71, 2.49[2x], 2.55, 4.33, 4.86, 5.6, 5.41, 6.38, 6.39, 6.42[2x], 7.9, 7.36, 8,41. 
Zgolj dvakrat Kels uporablja izraz μαγεία (prim. Cels. 6.39, 6.41).
Keria_2022-2_FINAL.indd   44 6. 02. 2023   07:45:04
45Jezus kot coprnik
zmerljivka za lažnivca in prevaranta.5 Ko Kels trdi, da je bila γοετεία vir 
Jezusovega tavmaturškega delovanja, Jezusa ne obtožuje zgolj čarovništva, 
ampak ga obtožuje najslabše vrste čarovništva: Jezus ni nič drugega kot 
navaden šarlatan. 
Toda iz dejstva, da Kels začetnika krščanstva in njegove učence obto-
žuje coprništva, ne izhaja nujno, da tudi sam priznava obstoj in učinkovi-
tost čarovniškega delovanja. Kljub temu, da v svojem pamfletu Mage pri-
števa med najbolj navdihnjena ljudstva (prim. Cels. 6.80),6 sam kot filozof 
vendarle ohranja določen aristokratski prezir do čarovništva. Med drugim 
omenja, da mu je neki egiptovski glasbenik Dionizij zatrdil, da ima čarov-
niško delovanje moč »nad neizobraženimi in nravno pokvarjenimi, da pa 
na filozofe nikakor ne more delovati, saj se ti držijo zdravega načina življe-
nja« (τῆς ὑγιεινῆς διαίτης, Cels. 6.41). Navkljub zadržkom do čarovništva 
pa Kels nikakor ni razsvetljenec ante litteram, ki bi izrecno zanikal možnost 
delovanja božanskih sil znotraj kozmosa. Nasprotno, v enem od fragmen-
tov izrecno zagovarja čaščenje demonov, saj ti lahko naklonijo zdravje in 
srečo (prim. Cels. 8.58);7 spet drugod pa, najbrž iz polemičnih razlogov, 
uvršča med coprništvo celo posamezne učinke naravnih sil, zlasti protistru-
pov (prim. Cels. 4.86). V celoti gledano Kelsova sodba glede čarovništva 
ostaja pretežno negativna, kajti samo tako lahko učinkovito polemizira s 
kristjani. In tudi ko v začetku Resničnega govora retorično dopušča resnič-
nost evangeljskih poročil o čudežih, to stori zgolj zato, da bi nato še bolj 
očrnil lik Jezusa Kristusa: 
K temu [Kels] dodaja: »Denimo, da verujemo, da si naredil takšne stvari.« In 
takoj jih prišteje »med dela coprnikov, ki obljubljajo še večje čudeže« in »med 
dosežke tistih, ki so jih poučili Egipčani, ki sredi trgov za drobiž prodajajo svoje 
častitljive učenosti (μαθήματα), iz ljudi izganjajo demone in odpihujejo bolezni, 
kličejo duše herojev…« (Cels. 1.68)
Takoj zatem Kels sproži odločilen napad:
Ali jih moramo zato, ker delajo takšne stvari, imeti za Božje sinove? Ali pa je 
treba reči, da so takšna dejanja lastna ljudem, ki so zlobni in so jih obsedli hu-
dobni demoni? (Cels. 1.68)
5 Izvorno sta izraza γόης in γοετεία povezana z izkušnjo šamanizma. Glede zgodovine obeh poj-
mov, prim. Delling, »Γόης«, 737–738, in Burkert, »Γόης«, 36–55.
6 Bolj kot neko ljudstvo je beseda μάγοι izvorno označevala svečenike zoroastrizma. Kot take 
jih najprej omenja Herodot, 1.101, 1.107, 1.140, za njim pa tudi avtorji kot Ksenofont, Cyr. 8.3.11, 
Platon, Alc. 1. 122a, in Apulej, Apol. 25.
7 O Kelsovi dajmonologiji, prim. Fédou, Christianisme et religions païennes, 268–272. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   45 6. 02. 2023   07:45:04
46 Benjamin Bevc
Kelsove besede spodbijajo same temelje krščanske vere.8 Jezusovo tavmatur-
ško in eksorcistično delovanje namreč ni zgolj pritegovalo množic, ampak je, vsaj 
za učence, predstavljalo tudi potrditev njegovega božanskega izvora: Jezus ni na-
vaden človek, ampak Božji Sin. Toda za Kelsa je njegovo delovanje identično de-
lovanju egiptovskih coprnikov, in zato je treba izbrati med dvojim: bodisi je treba 
priznati, da so tudi drugi coprniki Božji sinovi, in posledično zanikati edinstve-
nost Jezusa Kristusa, bodisi je treba priznati, da delovanje Jezusa Kristusa tako kot 
tudi delovanje drugih coprnikov navdihujejo demonske sile. Tertium non datur.
Kot že rečeno, obtožba coprništva ne leti zgolj na Kristusa, ampak tudi 
na kristjane Kelsovega časa. Filozof med drugim pravi, da je pri nekaterih kr-
ščanskih duhovnikih »videl knjige, ki vsebujejo imena barbarskih demonov in 
druga šarlatanstva (τερατείας)« (Cels. 6.40). Da še bolj podkrepi svojo napad, 
coprništva večkrat obtoži tudi Jude kot predhodnike krščanstva (prim. Cels. 
4.33, 5.6). Prav tako se dotakne tudi drugih, čarovništvu sorodnih področji, 
kot so vedeževanje in druge oblike prerokovanja: te za razliko od čarovništva 
vrednoti mnogo bolj pozitivno, obenem pa v njih prepoznava dovolj iracio-
nalnih elementov, da lahko z njimi napade biblično tradicijo preroštva.9 Vse-
kakor pa obtožba coprništva ves čas ostaja v jedru Kelsove polemike. 
ΟR IGENOVA APOLOGIJA
Vpliv Resničnega govora je moral bil dolgotrajen. Tako lahko vsaj sklepamo 
na podlagi dejstva, da mu je Origen okoli leta 250 posvetil obširno zavrnitev 
v osmih knjigah. Kelsove artikulirane obtožbe torej tudi po več kot pol sto-
letja še vedno niso izgubile svoje ostrine in našle ustreznih ugovorov s strani 
krščanske skupnosti. Kakorkoli že, v delu Zoper Kelsa je Origen sledil sosled-
ju obtožb, jih skrbno prepisal, nato pa ovrgel eno za drugo (prim. Cels. 1.41, 
2.46). Tako nam ni zapustil zgolj zavrnitve Kelsovega pamfleta, ampak je na 
srečo ohranil tudi precejšen del fragmentov, ki omogočajo sorazmerno dobro 
poznavanje zgradbe in vsebine Resničnega govora.10 
8 Te in še druge besede, ohranjene v prvih dveh knjigah Zoper Kelsa, filozof polaga v usta nekemu 
Judu. Čeprav se je obtožba čarovništva verjetno porodila v judovskih krogih, Norelli, La tradizione, 
141–148, dvomi, da bi Kels kot pogan uporabljal judovske vire. Nasprotno pa Niehoff, A Jewish Cri-
tique, 151–175, dokazuje, da se Kels naslanja na resnično literarno delo, ki naj bi ga v aleksandrijskem 
okolju napisal neki anonimen Jud: šlo naj bi za prvo literarno kritiko evangelijev. Po mojem mnenju 
lik Juda v Resničnem govoru predstavlja predvsem učinkovit literaren prijem, tj. prosopopejo, ki si jo 
je Kels lahko privoščil tudi zaradi sorazmerno dobrega poznavanja judovske tradicije.
9 Prim. Fédou, Christianisme et religions païennes, 420–432.
10 Kritično izdajo Kelsovih fragmentov je leta 1940 izdal Bader, Der ΑΛΗΘΗΣ ΛΟΓΟΣ des Kel-
sos. V nasprotju z Origenovimi izjavami je Arnold, Der Wahre Logos des Kelsos, zlasti 91–202, 
nedavno pokazal, da je Aleksandrijčan večkrat zgolj povzel Kelsove besede, predvsem pa je 
preskočil več delov Resničnega govora. Arnoldova študija Kelsovega spisa je zagotovo najsodob-
nejša in doslej najizčrpnejša; za nekoliko starejšo, a mnogo bolj sintetično predstavitev zgradbe 
pamfleta, prim. Ressa, »Introduzione«, 17–54.
Keria_2022-2_FINAL.indd   46 6. 02. 2023   07:45:04
47Jezus kot coprnik
Da obtožba čarovništva v delu Zoper Kelsa zavzema osrednje mesto, med 
drugim kaže dejstvo, da ji je posvečena kar četrtina od stopetdesetih poglavij, 
na katera sta razdeljeni prvi dve knjigi.11 Origen se celostno sooči s filozofo-
vimi obtožbami, med drugim tudi z njegovim aristokratskim preziranjem ča-
rovništva: primer čarovnika in filozofa Apolonija iz Tiane mu služi kot dokaz, 
da se filozofija in čarovništvo ne izključujeta povsem, kot je trdil Kels (prim. 
Cels. 6.41). Vsekakor Origen, za razliko od Kelsa, čarovniško delovanje jemlje 
smrtno resno: po njegovem ne gre zgolj za plod zgolj človeških sposobnosti, 
temveč presežnih moči.12 Mestoma se celo zdi, da Aleksandrijčan – v naspro-
tju s tradicijo krščanske apologetike – čarovništvo vrednoti pozitivno:
Pri tako imenovanem čarovništvu (ἡ καλουμένη μαγεία) ne gre, kot menijo 
Epikurovi in Aristotelovi učenci, za povsem neurejeno delovanje (πρᾶγμα 
ἀσύστατον), ampak, kot kažejo izvedenci v teh rečeh, za urejeno delovanje 
(συνεστός), katerega pravila (λόγους) so znana le maloštevilnim. (Cels. 1.24) 
Za pravilno interpretacijo je treba upoštevati, da je citirani odlomek del 
širše razprave o naravi imen stvari. Ali ta obstajajo po dogovoru ali po naravi? 
Origen nedvomno zagovarja drugo možnost (prim. Cels. 1.24–25, 5.45–46, 
6.39). Na ta način lahko ovrže Kelsovo tezo, po kateri imena različnih bogov 
navsezadnje označujejo isto stvarnost, obenem pa razvije svoje razumeva-
nje čarobnih urokov, zarotitvenih formul in drugih oblik invokacij: te vedno 
učinkujejo same po sebi, vendar zgolj v primeru, če so pravilno izgovorjene 
v izvornem jeziku. Povedano drugače, vsa božja imena, ne glede nas svoj po-
ganski ali judovsko-krščanski izvor, vsebujejo notranjo moč, bodisi pozitivno 
bodisi negativno, ki se jo dejansko sproži z njihovim klicanjem.13 
V tej luči lahko zdaj bolje razumemo tudi Origenovo pozitivno vredno-
tenje »tako imenovanega čarovništva«: medtem ko epikurejci in peripate-
tiki v čarovništvu ne vidijo nobene notranje logike, pa Origen priznava, da 
gre pri čarovništvu za koherenten sistem, saj v njem velja isto razumevanje 
narave imen kot drugod. Toda Origenovo pozitivno vrednotenje čarovni-
štva se tu bolj ali manj konča. Še več, kot poudarja Michel Fédou, že sam 
izraz ἡ καλουμένη μαγεία kaže, da gre bolj za »simple concession à l’usage 
courant«.14 Origenova prevladujoča sodba glede čarovništva je namreč izra-
zito negativna. 
11 Prim. Gallagher, Divine Man or Magician, 49.
12 To je še posebej očitno v Origen, Hom. in Num. 13.4–5.
13 V Cels. 1.6 na primer Origen trdi, da je Jezusovo ime tako močno, da lahko izžene demone, 
četudi ga izgovorijo hudobneži; pri tem morda namiguje na Apd 19.13–16. Za Origenovo razu-
mevanje narave imen, še zlasti v čarovniškem in religioznem kontekstu, prim. Bardy, »Origène 
et la magie«, 132–136, 142; Dillon, »The Magical Power«, 203–216, in Sfameni Gasparro, »Origene 
e la magia«, 741–747.
14 Fédou, Christianisme et religions païennes, 387.
Keria_2022-2_FINAL.indd   47 6. 02. 2023   07:45:04
48 Benjamin Bevc
V tem pogledu so povedne zlasti teologove besede o ljudstvu Magov:
Kels med najbolj navdihnjena (ἐνθεωτάτοις) ljudstva prišteva tudi Mage, čeprav 
je po njih magija dobila ime in se razširila med druge narode v njihov propad in 
v pogubo tistih, ki se je poslužujejo. (Cels. 6.80)
Ta negativen pogled na čarovništvo je tesno povezan z Origenovim poj-
movanjem demonov.15 O Magih z vzhoda (μάγοι ἀπὸ ἀνατολῶν, Mt 2.1), ki so 
prišli počastit novorojenega judovskega kralja, trdi na primer: 
Magi so v stiku (ὁμιλοῦντες) z demoni in jih kličejo v skladu s tem, kar so se 
naučili in kar hočejo. Pri tem so uspešni, dokler se ne pojavi ali se izreče nekaj 
bolj božanskega in močnejšega od demonov in uroka, ki jih kliče (τῆς καλούσης 
αὐτοὺς ἐπῳδῆς). (Cels. 1.60)
Očitno je, da Origen nikakor ne zanika resničnosti čarovniškega delova-
nja, ampak, nasprotno, trdno verjame, da so v svetu navzoče presežne sile, ki 
jih lahko prikličemo in izkoristimo. Toda sile, ki se jih poslužujejo čarovniki, 
so po Origenovem pojmovanju izrazito negativne: gre za padle demone, ki 
se hranijo »z dimom daritev ter z vonjem žrtvovane krvi in mesa« (Cels. 7.5, 
prim. Cels. 3.28–29, 7.6); poleg tega so tudi vzrok naravnih nesreč, kot so kuga 
ali suša (prim. Cels. 8.31). Toda v zgoraj citiranem odlomku se omenja obstoj 
še drugih, močnejših sil božanskega izvora. Njihovo delovanje ne spada več v 
domeno demonov, ampak v domeno Božjega. Ne gre več za čarovništvo, tem-
več za čudeže.16 To dobro ponazarja starozavezna pripoved o soočenju med 
egiptovskimi čarovniki in Mojzesom, bolj poznana kot pripoved o desetih 
egiptovskih nadlogah (prim. 2 Mz 7–11): 
Moč egiptovskih urokov (ἐπαοιδῶν) ni enaka čudežni milosti (παραδόξῳ 
χάριτι), ki je bila v Mojzesu, ampak njihova uresničitev (τέλος) dokazuje, da so 
bila dejanja Egipčanov čarovniška, Mojzesova pa božja. (Cels. 2.50)
Toda, ali je sploh možno razlikovati med čarovništvom in čudeži? Ali 
se lahko sploh dokaže, da v obeh primerih niso na delu iste moči? Mar ni 
15 V 3. stoletju je bila demonologija oziroma dajmonologija močno razvita, tako v krščanskem 
kot poganskem okolju. Kot je znano, izraz δαίμων ne označuje zgolj zlih demonov, ampak ima 
pogosto povsem pozitiven pomen, na primer kadar označuje posrednike med božjim in člo-
veškim. Toda medtem ko Kels priznava, da je δαίμων pravzaprav vox media, pa je Origenovo 
pojmovanje tovrstnih bitij izključno negativno (prim. Cels. 5.5). Za sintetičen prikaz Origeno-
vega pogleda na demone, prim. Fédou, Christianisme et religions païennes, 272–281.
16 Sfameni Gasparro, »Origene e la magia«, 748–751, nazorno pokaže, da – za razliko od Filona, 
Apuleja ali Heliodora – Origen ne razlikuje med dvema vrstama čarovništva, pozitivnim in 
negativnim, ampak priznava obstoj enega samega »čarovniškega« sistema, znotraj katerega de-
lujejo tako božje kot demonske moči. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   48 6. 02. 2023   07:45:05
49Jezus kot coprnik
razlikovanje med čarovništvom in čudeži zgolj socialni konstrukt, pri katerem 
ena družbena skupina drugi oponaša: »Kar jaz delam, so čudeži, kar pa ti de-
laš, je čarovništvo«?17 Še preden se zaustavimo ob teh vprašanjih, velja omeniti 
zanimiv filozofski argument, s katerim Origen utemeljuje, da morajo poleg 
čarovništva nujno obstajati tudi čudeži:
Zdi se mi, da je treba omeniti naslednje, v vseh primerih veljavno načelo: kjer 
obstaja nekaj zlega, ki se pretvarja, da je enake narave kot dobro, tam kot nje-
govo nasprotje vsekakor obstaja nekaj dobrega; prav tako poleg dejanj, ki se 
uresničijo s pomočjo čarovništva, vsekakor nujno obstajajo dejanja, ki nastanejo 
zaradi božjega delovanja v življenju. (Cels. 2.51)
Origen se opira na klasičen filozofski topos medsebojne soodvisnosti na-
sprotij, topos, ki je izpričan že pri Heraklitu in Platonu.18 Origenov namen je 
izrazito apologetski: če Kels priznava obstoj demonskega čarovništva, mora 
posledično priznati tudi obstoj njegovega nasprotja, božjih čudežev; če pa, na-
sprotno, zanika obstoj čudežev, mora nujno zanikati tudi obstoj čarovništva. 
Takšno dokazovanje seveda prepriča zgolj že prepričane. Tega se Origen verje-
tno dobro zaveda, a kljub temu soodvisnost nasprotij uporabi kot dodaten po-
lemičen argument zoper Kelsa. Njegova zavrnitev Resničnega govora namreč 
v prvi vrsti ni namenjena poganom, ampak kristjanom, ki v vsakem primeru 
že priznavajo razliko med čudežnimi in čarovniškimi dejanji. Ampak to še ne 
pomeni, da je tudi zanje meja med enimi in drugimi vedno očitna. Seveda pa 
to še manj velja za Kelsa, ki Jezusu oponaša, da je napovedal prihod zlobne-
žev in coprnikov, ki bodo delali »podobne čudeže« (δυνάμεσιν ὁμοίαις, Cels. 
2.49). V čem je torej posebnost krščanskih čudežev? 
MED ČAROVNIŠTVOM IN ČUDEŽI
Bolj kot poglobljen sistematičen razmislek glede razlikovanja med čarovni-
štvom in čudeži najdemo v delu Zoper Kelsa več priložnostnih ekskurzov, v 
katerih so jedrnato zbrani različni kriteriji, ki omogočajo tovrstno razloče-
vanje (prim. Cels. 1.68, 2.51, 8.61). Ti kriteriji zadevajo osebnost samega ču-
dodelca in njegov način postopanja, še zlasti pa namen in učinek njegovega 
delovanja.19 Tako v drugi knjigi Zoper Kelsa beremo:
17 Prim. Neusner, »Introduction«, 4–5: »A convention of the history of religion in the West, well-
established in a variety of studies, is that one group’s holy man is another group’s magician: 
‘what I do is a miracle, but what you do is magic’.«
18 Prim. Heraklit, fr. 23 in 88 (Diels-Kranz); Platon, Phd. 70c–72e; Hrizip, fr. 1169 (Arnim).
19 Prim. Mosetto, I miracoli evangelici, 126–127.
Keria_2022-2_FINAL.indd   49 6. 02. 2023   07:45:05
50 Benjamin Bevc
Če enkrat za vselej sprejmemo dejstvo, da obstaja čarovništvo in coprništvo, ki 
ga vršijo zlobni demoni, omreženi s pomočjo izpiljenih obrazcev (κατακλήσεσι) 
in poslušni ljudem – coprnikom, iz tega izhaja, da morajo med ljudmi obstajati 
tudi dejanja, ki izhajajo iz božje moči. Zakaj torej natančno ne preiščemo tis-
tih, ki obljubljajo čudeže (δυνάμεις), in vidimo, ali njihovo življenje in nravi ter 
posledice njihovih čudežev ljudem prinašajo škodo ali pa izboljšujejo njihove 
nravi? Kdo torej služi demonom in dela takšne stvari s pomočjo nekih urokov 
in čarovnij, kdo pa – potem ko se je na čistem in svetem kraju po duši, po duhu 
in mislim, da tudi po telesu ves predal Bogu in je sprejel božjega duha – takšne 
stvari opravlja zato, da koristi ljudem in spodbuja k verovanju v resničnega Boga? 
Enkrat za vselej je treba preiskati, in sicer ne da bi nas pri tem zavedli čudeži, 
kdo takšne stvari uresničuje na osnovi dobrega in kdo na osnovi slabega, da ne 
bi bodisi vsega označili za slabo bodisi vsega občudovali in sprejeli kot božje. 
Kako torej iz dogodkov, ki so se zgodili v Mojzesovem in v Jezusovem času, ko 
so po njunih znamenjih (σημεῖα) nastali celi narodi, ne bo postalo očitno, da 
sta z božjo močjo storila dejanja, o katerih je zapisano, da sta jih storila? Kajti 
hudobija in čarovništvo ne bi ustvarili celega naroda, ki presega ne samo kipe in 
človeške zgradbe, ampak tudi vso ustvarjeno naravo in sega vse do neustvarjen-
ega počela Boga vsega. (Cels. 2.51)
V tem odlomku, ki neposredno sledi Origenovemu razmišljanju o nuj-
nosti soobstoja čarovništva in čudežev, se zgolj mimogrede omenjajo postop-
kovne razlike, še zlasti nujnost obrazcev (κατακλήσεις), urokov (ἐπῳδαί) in 
čarovnij (μαγγανεῖαι). Za razločevanje med čarovništvom in čudeži so namreč 
ključni drugi, zlasti etični kriteriji: ali je čudodelnikovo življenje skladno z 
veljavnimi moralnimi normami in ali prek čudežev tudi druge usmerja k bolj 
nravnemu življenju ali ne. Kajti, kot drugje zapiše Aleksandrijčan, »nihče ne 
more dokazati, da je coprniško delovanje odvrnilo duše od mnogih grehov, ki 
vladajo med ljudmi, in od širjenja zla« (Cels. 2.44). Drug odločilen kriterij za 
razlikovanje med čarovništvom in čudeži pa je teološki: ali je čudodelniško 
delovanje osnovano na služenju demonom ali pa izhaja iz celostne posvetitve 
Bogu in »spodbuja k verovanju v resničnega Boga« (Cels. 2.51). Poleg teh kri-
terijev Origen med vrsticami poudarja, da imajo čudeži mnogo širši domet od 
čarovništva. Medtem ko je čarovniško delovanje osredotočeno na posamezno, 
časovno in krajevno omejeno nadnaravno dejanje, pa vsak čudež napotuje on-
kraj sebe. Tako primer izboljšanja nravi kot tudi primer nastanka judovskega 
in krščanskega ljudstva kažeta, da čudeži niso zgolj konkretna dejanja, ampak 
tudi – če uporabimo Origenov izraz – »znamenja« (σημεῖα), ki razodevajo 
Božjo resničnost in vabijo k spreobrnjenju. Njihov namen je torej izrazito mi-
sijonarski. Na to po Origenovih besedah kaže tudi dejstvo, da je Jezus obudil 
zgolj nekaj mrtvih: 
Keria_2022-2_FINAL.indd   50 6. 02. 2023   07:45:05
51Jezus kot coprnik
V Jezusovih dneh je bilo veliko mrtvih, toda vstali so samo tisti, za katere je 
Logos spoznal, da je primerno, da vstanejo, zato da Gospodova dejanja ne bi bila 
zgolj simboli nekih resničnosti (σύμβολά τινων), ampak bi tudi mnoge takoj 
privedla k čudovitemu nauku evangelija. (Cels. 2.48)
Izrednost in spektakularnost torej nikakor ne zadoščata, da bi neko deja-
nje upravičeno razumeli kot čudež, ampak je za to potrebno razločevanje na 
osnovi pravkar omenjenih kriterijev. Vse to kaže, da imajo čudeži v Origeno-
vem pojmovanju relativen značaj. Še več, Origen celo priznava, da se Jezusove 
besede o »še večjih delih«, ki jih bodo opravili učenci (prim. Jn 14.12), ne na-
našajo na telesna, marveč na duhovna ozdravljenja (prim. Cels. 2.48). S tem ne 
zanika pomena telesnih čudežev, ampak poudarja, da duhovna raven presega 
čutnozaznavno. Takšno razumevanje stvarnosti se seveda sklada s platonsko 
usmeritvijo njegove teologije, hkrati pa spoštuje tudi globalno usmeritev no-
vozaveznih spisov, ki se navdano ne omejujejo zgolj na telesne učinke določe-
nega čudeža. 
Ob koncu velja omeniti še Origenovo razlago že omenjenih novozaveznih 
perikop, v katerih Kristus sam svari pred lažnimi kristusi, ki bodo delali ve-
lika znamenja in čudeže (prim. Mt 7.22–23, 24.23–27). V Resničnem govoru 
se je namreč Kels večkrat obregnil ob tovrstne izjave (prim. Cels. 1.6, 2.49, 
6.42), saj je bilo po njegovem prepričanju absurdno »na osnovi istih del enega 
imeti za Boga, druge pa za coprnike« (Cels. 2.49). Origen je na tovrstne očitke 
posredno že odgovoril z omembo kriterijev, ki omogočajo razlikovanje med 
čarovništvom in čudeži, v drugi knjigi Zoper Kelsa pa se je tudi neposredno 
soočil s filozofovimi obtožbami:
Jezus učencev ni odvračal od poslušanja coprnikov nasploh in tistih, ki oblju-
bljajo, da bodo na ne vem kakšen način delali čudesa (τεράστια) – tega namreč 
njegovi učenci niso potrebovali –, ampak od poslušanja tistih, ki bi se razglašali 
za Božjega Kristusa in bi s pomočjo nekih čutnih utvar (φαντασιῶν) Jezusove 
učence skušali spreobrniti k sebi. (Cels. 2.49)
V Origenovi interpretaciji se Jezusova svarila v Mt 24.24 ne nanašajo na 
coprnike nasploh, temveč zgolj na ljudi, ki se sami razglašajo za kristuse, »če-
sar pa coprniki ne delajo« (Cels. 2.49). Če je bila Kelsova interpretacija Mt 
24.24 zelo enostranska, ker ni upoštevala konteksta Kristusovih besed, pa 
Origenu pozornost na črko novozaveznega besedila omogoča, da se izogne 
protislovju, v katerega je zapadel Kels. Vsakega čudodelniškega delovanja se 
namreč ne more, pa čeprav iz polemičnih razlogov, istovetiti s čarovništvom, 
ampak je vedno in povsod potrebno razločevanje. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   51 6. 02. 2023   07:45:05
52 Benjamin Bevc
ZAKLJUČEK
Tako Kelsov kot Origenov odnos do čarovništva zaznamuje zavračanje nekri-
tičnega sprejemanja delovanja iracionalnih sil.20 Toda kot kaže analiza izbra-
nih odlomkov, med avtorjema obstajajo tudi pomembne razlike. Kels resda 
ne zanika učinkovitosti čarovniških praks, a kot filozof do njih vendarle goji 
nekakšen aristokratski prezir, v polemiki z zgodnjekrščansko religijo pa čarov-
ništvo uporablja predvsem kot sredstvo, s pomočjo katerega razvrednoti Jezu-
sovo tavmaturško in eksorcistično delovanje ter krščanstvo poniža na raven 
enega izmed dvomljivih religioznih fenomenov svojega časa. Nasprotno pa je 
Origen trdno prepričan glede učinkovitosti čarovniškega delovanja: če bi trdil 
drugače, bi med drugim nasprotoval bibličnemu izročilu. Za razliko od Kelsa, 
ki istoveti čarovništvo in čudeže, Origen skrbno razlikuje med njimi, ne da bi 
pri tem zapadel v popreproščeno demonizacijo čarovništva. Vsaj implicitno se 
namreč zaveda, da je vsakršno čudodelniško delovanje ambivalentno, saj so 
tako pri čarovništvu kot pri čudežih na delu podobni mehanizmi. Verjetno se 
prav zato različni kriteriji, ki naj bi po Origenu omogočali razlikovanje med 
obema vrstama pojavov, sklicujejo predvsem na inteligenco vsakega posame-
znika: on je tisti, ki mora presojati ne toliko samega poteka čudodelniškega 
dejanja kot predvsem njegov izvor in učinek. V tem se, vsaj posredno, kaže 
Origenova modernost. Sodobne raziskave namreč poudarjajo, da je pojem 
čarovništva izrazito relacionalen: njegove meje so vedno znova subjektivno 
določene in odražajo posameznikovo osebno oziroma širše kolektivno razu-
mevanje sveta.21 In ker za kristjane oseba Jezusa Kristusa predstavlja »zgled 
najboljšega življenja«, je po Origenu nikakor ni mogoče »razumno primerjati 
delovanju coprnikov« (Cels. 1.68).
Benjamin Bevc
Papeška univerza Gregoriana
Teološka fakulteta
ben.bevc@gmail.com
20 Prim. Fédou, Christianisme et religions païennes, 415–417.
21 Da je čarovništvo relacionalen pojem, med drugimi trdi Remus, »‘Magic’, Method, Madness«, 
269–270 in 283. Zahvaljujem se Darji Šterbenc Erker, da me je opozorila na Remusov čla-
nek. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   52 6. 02. 2023   07:45:06
53Jezus kot coprnik
BIBLIOGR AFIJA
Arnold, Johannes. Der Wahre Logos des Kelsos: Eine Strukturanalyse. Jahrbuch für 
Antike und Christentum, Ergänzungsband 39. Münster: Aschendorff, 2016.
Bader, Robert. Der ΑΛΗΘΗΣ ΛΟΓΟΣ des Kelsos. Tübinger Beiträge zur 
Altertumswissenschaft 33. Stuttgart in Berlin: W. Kohlhammer, 1940.
Bardy, Gustave. »Origène et la magie.« Recherches de science religieuse 18 (1928): 126–142.
Burkert, Walter. »Γόης. Zum griechischen ‘Schamanismus’.« Rheinisches Museum für 
Philologie, Neue Folge 105 (1962): 36–55.
Delling, Gerhard. »Γόης.« V: Theologisches Wörterbuch zum Neuen Testament, ur. 
Gerhard Kittel, zv. 1, 737–738. Stuttgart: W. Kohlhammer 1933.
Dillon, John. »The Magical Power of Names in Origen.« V: Origeniana tertia, ur. Richard 
Hanson in Henri Crouzel, 203–216. Roma: Edizioni dell’Ateneo, 1985.
Fédou, Michel. Christianisme et religions païennes dans le Contre Celse d’Origène. 
Théologie historique 81. Paris: Beauchesne, 1988.
Gallagher, Eugene V. Divine Man or Magician?: Celsus and Origen on Jesus. Society of 
Biblical Literature Dissertation series 64. Chico, CA: Scholars Press, 1982.
Goulet, Richard in John Whittaker. »Celsus.« V: Dictionnaire des philosophes antiques, 
ur. Richard Goulet, zv. 2, 253–256. Paris: CNRS Éditions, 1994.
Maier, John P. A Marginal Jew: Rethinking the Historical Jesus. Zvezek 2: Mentor, Message, 
and Miracles. New York, London, Toronto, Sydney in Auckland: Doubleday, 1994.
Marcovich, Miroslav, izd. Origenes: Contra Celsum libri VIII. Supplements to Vigiliae 
Christianae 54. Leiden, Boston in Köln: Brill, 2001.
Mosetto, Francesco. I miracoli evangelici nel dibattito tra Celso e Origene. Biblioteca di 
Scienze Religiose 76. Roma: LAS, 1986.
Neusner, Jacob. »Introduction.« V: Religion, Science, and Magic: In Concert and in 
Conflict, ur. Jacob Neusner, Ernest S. Frerichs in Paul V. McCracken Flesher, 3–7. 
New York in Oxford: Oxford University Press, 1989.
Niehoff, Maren R. »A Jewish Critique of Christianity from Second-Century Alexandria.« 
Journal of Early Christian Studies 21 (2013): 151–175.
Norelli, Enrico. »La tradizione sulla nascita di Gesù nell’ Ἀληθὴς λόγος di Celso.« V: 
Discorsi di verità: Paganesimo, giudaismo e cristianesimo a confronto nel Contro 
Celso di Origene, ur. Lorenzo Perrone, 133–166. Studia Ephemeridis Augustinianum 
61. Roma: Institutum Patristicum Augustinianum, 1998.
Remus, Harold. »̒ Magic’, Method, Madness.« Method and Theory in the Study of Religion 
11 (1999): 258–298.
Ressa, Pietro. »Introduzione.« V: Origene: Contro Celso, izd. Pietro Ressa, 11–79. 
Letteratura cristiana antica, Nuova serie 33. Brescia: Morcelliana, 2000.
Sfameni Gasparro, Giulia. »Origene e la magia: teoria e prassi.« V: Origeniana octava: 
Origen and the Alexandrian Tradition, ur. Lorenzo Perrone, zv. 1, 733–756. Bibliotheca 
ephemeridum theologicarum Lovaniensium 164. Leuven: Leuven University Press – 
Uitgeverij Peeters, 2003.
Smith, Morton. Jesus the Magician: Charlatan or Son of God? London: Victor Gollancz, 
1978. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   53 6. 02. 2023   07:45:06
54 Benjamin Bevc
POVZETEK
Tavmaturško in eksorcistično delovanje Jezusa iz Nazareta so nekateri nasprotniki 
krščanstva interpretirali kot čarovništvo. To velja zlasti za pamflet Resnični govor, nastal 
okoli leta 180, v katerem srednjeplatonski filozof Kels trdi, da naj bi bil Jezus γόης, se 
pravi coprnik, čarovnik najslabše vrste. Na osnovi ohranjenih fragmentov Resničnega go-
vora članek najprej predstavi Kelsove obtožbe coprništva, nato pa se osredotoči na Ori-
genovo zavrnitev teh obtožb v delu Zoper Kelsa. Medtem ko Kels čudodelniško delovanje 
istoveti s coprništvom, pa Origen predstavi vrsto kriterijev, ki omogočajo razločevanje 
med njima. Obstoj tovrstnih kriterijev po eni strani kaže, da Origen vsaj posredno priz-
nava ambivalentnost čudodelniškega delovanja, po drugi strani pa razodeva, da je pojem 
čarovništva izrazito relacionalen. 
Ključne besede: Kels, Origen, čarovništvo, čudeži, protikrščanska polemika, krščanska 
apologetika
SUMMARY
Jesus as Sorcerer: Exploring Some Aspects of the 
Controversy between Celsus and Origen
The thaumaturgic and exorcistic activity of Jesus of Nazareth has been interpreted by 
some opponents of Christianity as witchcraft. This is particularly true of the pamphlet 
The True Word, written around 180, in which a Middle Platonic philosopher, Celsus, 
claims that Jesus was a γόης, that is, a sorcerer. On the basis of the extant fragments of 
The True Word, the article first presents Celsus’ accusations of sorcery and then discusses 
Origen’s refutation of these accusations in his treatise Against Celsus. Whereas Celsus 
identifies wonder-working with sorcery, Origen presents a set of criteria that enables one 
to discern between the two. The existence of these criteria shows that Origen implicitly 
acknowledges the ambivalence of wonder-working. Nevertheless, the criteria also reveal 
that the concept of witchcraft is highly relational.
Keywords: Celsus, Origen, witchcraft, miracles, anti-Christian polemics, Christian 
apologetics
Keria_2022-2_FINAL.indd   54 6. 02. 2023   07:45:06
Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in  
Gojko Tica
Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni 
umrli
EMONSK A GROBIŠČA
Emona je imela tri velika grobišča ob treh glavnih mestnih vpadnicah: vzho-
dno ob cesti proti Neviodunu in naprej proti Sisciji, severno ob cesti v Celejo 
in Petoviono ter zahodno ob cesti proti Akvileji (Slika 1). Doslej je bilo na 
območju vseh treh emonskih grobišč odkritih prek 3000 grobov, kar uvršča 
Emono med mesta z najvišjim dokumentiranim številom grobov v cesarstvu. 
Veliko dolgujemo raziskavam v zadnjih dvajsetih letih, ko so bili pridobljeni 
številni sodobni podatki.
Najbolje poznano je severno grobišče Emone, ki so ga odkrivali že od sre-
dine 17. stoletja. Za prve sodobne raziskave veljajo obsežna izkopavanja, ki jih 
je v šestdesetih letih 20. stoletja vodila Ljudmila Plesničar-Gec,1 starejše razis-
kave vseh emonskih grobišč je zbrala in objavila Sonja Petru.2 V zadnjih 15 le-
tih so ob prenovah Ljubljane na območju severnega grobišča Emone tekla šte-
vilna arheološka izkopavanja. Po številu odkritih grobov je bilo daleč največje 
izkopavanje za Potniški center Ljubljana v letih 2007 in 2008 s 435 grobovi.3 Po 
letu 2010 so sledila izkopavanja na lokacijah Kozolec,4 SNG Opera,5 Kongresni 
trg,6 Štefanova 47 in nekaj lokacijah ob Slovenski cesti.8 V zadnjih letih so naše 
1 Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče.
2 Petru, Emonske nekropole.
3 Mulh, Poročilo – lokacija Potniški center Ljubljana.
4 Miškec et al., Severno emonsko grobišče – raziskave na najdišču Kozolec.
5 Dirjec et al., »Zaščitna arheološka izkopavanja – lokacija SNG Opera«. 
6 Badovinac et al., Poročilo – parkirna hiša v Ljubljani, Kongresni trg.
7 Tomažinčič et al., Poročilo – podzemne zbiralnice na Štefanovi 4 v Ljubljani.
8 Tica in Bremec, Poročilo – lokacija Ljubljana - Slovenska cesta - Bavarski dvor.
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.2.55-84
Keria_2022-2_FINAL.indd   55 6. 02. 2023   07:45:07
56 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
védenje o severnem grobišču Emone pomembno spremenile raziskave pod 
in ob Vošnjakovi ulici,9 Vidovdanski10 in Dunajski cesti,11 najbolj pa odkritje 
domnevno zgodnjekrščanskega odseka severnega grobišča pod Gosposvetsko 
cesto.12 Severno emonsko grobišče se je glede na zadnje raziskave širilo od 
Kongresnega trga do Gospodarskega razstavišča z razširitvijo v smeri proti 
Kranju in ob domnevani cesti proti Posavju.13
Slika 1: Emona in njena grobišča (izdelava načrta: R. Bremec, B. Kumer).
9 Sraka et al., Poročilo – Slovenska cesta, Vošnjakova ulica, Kersnikova ulica in Dvorakova ulica 
(18-0354).
10 Sraka et al., Poročilo – arheološke raziskave ob gradnji v Ljubljani – Tabor.
11 Sraka et al., Poročilo – lokacija Ljubljana – Dunajska cesta (21-0334).
12 Gaspari et al., Poročilo – arheološke raziskave v Ljubljani na Gosposvetski cesti.
13 Sraka et al., Poročilo – arheološke raziskave ob gradnji v Ljubljani – Tabor, 91.
Keria_2022-2_FINAL.indd   56 6. 02. 2023   07:45:14
57Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
Tudi na območju zahodnega emonskega grobišča je v drugi polovici prejš-
njega stoletja raziskovala Ljudmila Plesničar-Gec. Znova so rimske pokope na 
območju Tobačne tovarne odkrila arheološka izkopavanja leta 2009,14 nove 
podatke pa so prinesla tudi izkopavanja leta 2011.15 V zadnji letih so pomemb-
no doprinesle k našemu poznavanju zahodnega emonskega grobišča arheo-
loška izkopavanja vzdolž Tržaške ceste16 ter na Trgu Mladinskih delovnih 
brigad,17 kjer je bilo raziskanih prek 100 grobov. 
Vzhodno emonsko grobišče je najmanj poznano. Dosedanje raziskave so 
nam med drugim dale dva zelo pomembna in bogata pokopa v sarkofagih iz 
poznorimskega časa, v katerih med pridatki v prvem izstopa ogrlica iz Gali-
jenovih zlatnikov in steklenih medaljonov, v drugem pa v sklepih gibljivi slo-
nokoščeni lutki.18
ORGANIZACIJA IN STRUKTUR A
Sodobne arheološke raziskave z odkrivanjem novih podrobnosti širijo naše znanje, 
zato lahko vedno več povemo tudi o organizaciji in strukturi emonskih grobišč.
V zadnjih desetletjih pogosto odkrivamo ostanke družinskih grobnih par-
cel, ki so imele zidane temelje,19 včasih dodatno utrjene z lesenimi koli,20 drug-
je pa so bile parcele domnevno omejene z jarki, v katere je bila zasajena nizka 
vegetacija.21 Na najdišču Kozolec smo prvič jasno odkrili mejni jarek grobišča, 
torej jarek, ki je zamejeval grobišče od območja, v katerega niso pokopavali.22 
Raziskave na Slovenski cesti-sever so odkrile zid, ki je razmejeval območje ce-
ste od območja grobišča,23 medtem ko razmejitev grobišča do obrtnih območij 
(lončarske peči na Štefanovi ulici,24 jame mesno-predelovalnih aktivnosti na 
lokaciji Opera SNG)25 ostaja nejasna. Primer, kako se je mesto v nekem trenut-
ku širilo tudi prav blizu območja, kjer je bilo prej grobišče – kar na območju 
cesarstva ni neznano –, je lokacija Kongresni trg; tam so blizu območja z zelo 
zgodnjimi grobovi v 1. in 2. stoletju živeli v urejenih hišah.26 
14 Hofman, Poročilo – arheološka izkopavanja na lokaciji Ljubljana-Tobačna.
15 Hvalec et al., Tobačna mesto. 
16 Pavković et al., Poročilo – arheološke raziskave v Ljubljani na Tržaški cesti.
17 Draksler, Poročilo – arheološke raziskave na Trgu mladinskih delovnih brigad.
18 Petru, Emonske nekropole, 122–123.
19 Mulh, Poročilo – lokacija Potniški center Ljubljana, 242.
20 Pavković et al., Poročilo – arheološke raziskave v Ljubljani na Tržaški cesti, 135.
21 Županek in Ravnik, »Interpretacija struktur«, 184.
22 Prav tam, 183.
23 Za informacijo se zahvaljujemo Roku Klasincu iz Skupine STIK. Za fotografijo situacije prim. 
Županek, »Landscapes of deceased«, 275, sl. 7.
24 Plesničar-Gec, Urbanizem Emone, 85. 
25 Dirjec et al., »Zaščitna arheološka izkopavanja – lokacija SNG Opera«.
26 Prim. Badovinac et al., Poročilo – parkirna hiša v Ljubljani, Kongresni trg.
Keria_2022-2_FINAL.indd   57 6. 02. 2023   07:45:14
58 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
Pokopi v družinskih parcelah so ena podoba severnega grobišča Emo-
ne; druga so različno »gosti« deli grobišča brez sledov grobnih parcel in 
tretja različno usmerjeni, blizu drug drugega vkopani grobovi, za katere 
se mestoma zdi, da so razporejeni v vrste.27 Nekaj izjemnega je del sever-
nega grobišča pod današnjo Gosposvetsko cesto, ki je domnevno njegov 
krščanski odsek.28 
Emonska grobišča pa so imela tudi drugo infrastrukturo. Vodnjak, odkrit 
na lokaciji Kozolec, je bil morda narejen za potrebe grobišča,29 nenazadnje je 
bilo v bližini odkritih več domnevnih poskusov kopanja vodnjaka.30 Znotraj 
območja severnega grobišča bi lahko stalo svetišče boginje Ekorne.31 Temelj 
v velikosti 2 × 1 × 0,5 m, morda spomenika, je bil odkrit ob Tržaški cesti, 
skoraj natančno 500 rimskih korakov oddaljen od zahodnih mestnih vrat.32 
Izkopavanja na Trgu mladinskih delovnih brigad so razkrila temelje objekta 
z glinenim tlakom, ki ga izkopavalci povezujejo z gostijami v čast pokojni-
ku, in zaenkrat še neopredeljene ostanke apsidalne arhitekture.33 Znotraj dela 
grobišča na Gosposvetski cesti pa so bili odkriti ostanki zgodnjekrščanskih 
sakralnih arhitektur.34
Obsežna grobišča dolgo živeče Emone se niso spreminjala samo v prosto-
ru, ampak tudi v času; ponekod je dokumentirana prekinitev uporabe grobiš-
ča med zgodnjo in pozno fazo ali več fazami.35
NAČIN POKOPA, GROBNA AR HITEKTUR A IN 
PR IDATKI
Načeloma velja, da so Emonci svoje mrtve v 1. in 2. stoletju sežigali, od 3. do 5. 
stoletja pa pokopavali nesežgane. Vendar prve skeletne grobove zasledimo že 
v 2. stoletju (Slika 2), morda pa celo konec 1. stoletja.36 Pri otroških grobovih 
to pravilo ne drži, tudi v zgodnjem obdobju so za pokop otrok uporabljali oba 
načina. 
27 Prim. Tomažinčič et al., Poročilo – podzemne zbiralnice na Štefanovi 4 v Ljubljani, 11; Mulh, 
Poročilo – lokacija Potniški center Ljubljana, 242.
28 Gaspari et al., Poročilo – arheološke raziskave v Ljubljani na Gosposvetski cesti, 79–82.
29 Županek, »Najdišče Kozolec: razvoj in ureditev grobišča«, 269–271.
30 Županek in Ravnik, »Interpretacija struktur«, 181.
31 Šašel Kos, Boginja Ekorna v Emoni, 9.
32 Pavković et al., Poročilo – arheološke raziskave v Ljubljani na Tržaški cesti, 136–137.
33 Draksler, Poročilo – arheološke raziskave na Trgu mladinskih delovnih brigad, 3.
34 Gaspari et al., Poročilo – arheološke raziskave v Ljubljani na Gosposvetski cesti, 79–82.
35 Županek, »Najdišče Kozolec: razvoj in ureditev grobišča«, 268.
36 Prim. grob 396 v Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, 79, t. 107.
Keria_2022-2_FINAL.indd   58 6. 02. 2023   07:45:15
59Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
Slika 2: Eden izmed najzgodnejših skeletnih pokopov v Emoni je pokop mlade ženske z 
deformacijami skeleta z najdišča Kozolec (grob 29), druga četrtina 2.–3. stoletje. Tru-
plo so pokopali ležeče na trebuhu, verjetno zato, da bi zadržali »nemirnega umrlega« 
v grobu (Karo et al., »Skeletni grobovi«, sl. 236).
Emonska grobna arhitektura je raznolika in vključuje preproste grobne 
jame, v katere je bila vsuta žganina ali pokopano truplo, različne žare, lesene 
krste, iz strešnikov narejene grobne strukture, zidane grobnice in sarkofage.37 
Glede na analogije domnevamo, da je bil vsaj del grobov na severnem gro-
bišču na nek način označen,38 vendar je neposrednih dokazov za to malo.39 
Sledove domnevnih vkopov ali temeljev za označbo groba je moč slediti le pri 
37 Pregled v Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, t. 112–117; Petru, Emonske nekropole, 11–16.
38 Toynbee, Death and burial in Roman world, 73ss. 
39 Npr. grob Dagalajfa na najdišču Gosposvetska, Gaspari et al., Poročilo – arheološke raziskave v 
Ljubljani na Gosposvetski cesti, 81; branje in interpretacija napisa Ioan Piso in Anja Ragolič: do-
stopno na Poznoantična nagrobna plošča z Gosposvetske ceste (https://mgml.si/sl/mestni-muzej/
razstave/541/poznoanticna-nagrobna-plosca-z-gosposvetske-ceste/, obiskano 23. 8. 2022).
Keria_2022-2_FINAL.indd   59 6. 02. 2023   07:45:15
60 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
natančnem izkopu,40 različne oblike nagrobnih obeležij, kot so nagrobne stele, 
oltarji in deli ograj parcel, pa so največkrat odkrite v sekundarni legi. Med nji-
mi izstopa monumentalni grob t. i. Emonca, nagrobno obeležje na cesarskem 
nivoju.41 
V večini emonskih grobov so bili odkriti deli noše in nakit pokojnika 
ter pridatki (npr. stekleno in glineno posodje, oljenke itd.); te se po številu in 
strukturi razlikujejo. Načeloma velja, da njihovo število upada od zgodnjega 
do poznega rimskega obdobja, vendar je opazna tudi razlika med posamezni-
mi deli grobišč, saj na strukturo in število predmetov v grobu vplivajo religi-
ozne preference, spreminjajoč se odnos do mrtvih, predstave o posmrtnem 
življenju ipd.
VR AŽEVERJE IN MAGIJA NA EMONSKIH 
GROBIŠČIH
Zaščita za časa življenja. Amuleti
Prebivalci Rimskega cesarstva so častili tako rimska kot posvojena nerim-
ska božanstva, poleg tega pa so verjeli tudi v nadnaravne sile in duhove. 
Tako so denimo na gospodinjstvo Rimljani gledali kot na prostor božanske 
navzočnosti in obredne prakse, a je vseeno prednostna naloga ostala zaščita 
doma in telesa pred zli duhovi.42 Da bi se zaščitili pred boleznijo, »zlobnim 
očesom«, nesrečo ali zlom nasploh, so izvajali različne magijske obrede, no-
sili pa so tudi amulete,43 predvsem tiste z apotropejskimi in profilaktični-
mi lastnostmi, ki naj bi preprečevali in odvračali zlo, bolezen ali nesrečo.44 
Amuleti naj bi najbolj ranljive, to je predvsem otroke, ženske, pa tudi vojake, 
ščitili pred zlom tako v življenju kot tudi po smrti. V antičnem svetu so bili 
vsenavzočni, njihova vloga je bila medicinska, se pravi varovanje pred ne-
nadno boleznijo, smrtjo, socialna – nekateri so namreč zaznamovali status 
– in religiozna – bili so namreč del nekih ritualov prehoda, npr. prehoda 
40 Npr. temelj nagrobnika v Berdnik et al., Poročilo – arheološko izkopavanje v Ljubljani, Sloven-
ska cesta 55c, 74; domnevni vkopi za nagrobna obeležja v Županek in Ravnik, »Interpretacija 
struktur«, 182.
41 Istenič, »Column grave monument from Emona«, 149–175.
42 Sessa, Daily Life in Late Antiquity, 201. Gre sicer za navajanje stanja v poznorimskem obdobju, 
a ugotovitve Kristine Sessa lahko prenesemo tudi na zgodnejša rimska obdobja.
43 Amulet je apotropejski predmet. Po ljudskem verovanju varuje pred boleznimi in nesrečami 
ter pred vplivom čarnih moči, nosilcu pa daje magično moč (Baš et al., ur., Slovenski etnološki 
leksikon, 7).
44 Baš et al., ur., Slovenski etnološki leksikon, 11; Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 63, 
150–152.
Keria_2022-2_FINAL.indd   60 6. 02. 2023   07:45:16
61Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
dečka v moškega.45 Poleg kovinskih ali steklenih so amuleti lahko izdelani 
tudi iz snovi živalskega, rastlinskega ali mineralnega izvora. Kljub temu da 
obstajajo številni arheološki in pisni dokazi o magiji in medicini v rimskem 
obdobju, pa je njihovo proučevanje težavno zaradi razpadanja ostankov, 
predvsem organskih, čeprav tudi močnejši materiali pogosto niso odporni 
na proces razpadanja.46 Rabo magičnih in medicinskih pripomočkov pa so 
zagotovo spremljali tudi nesnovni elementi, kot so izgovorjene besede, geste, 
vonjave, barve in zvoki.47
Za amulet so značilni oblika, surovina, iz katere so izdelani, in njihov 
namen; za prenos lastnosti amuleta na osebo je bil najpomembnejši telesni 
stik, zato so amulete nosili okoli vratu, rok ali pasu.48 Amuleti pa niso bili 
nujno ne dragi ne lepo izdelani. Kljub temu jih je bilo v grobovih, vsaj emon-
skih, najdenih razmeroma malo.49 Nekaj najbolj značilnih oblik navajamo v 
nadaljevanju.
Bul lae  (bule)
V poznorimskem otroškem grobu 5 na grobišču Kozolec sta bila najdena 
dva amuleta, bula (Slika 3) in obesek v obliki falusa (Slika 4).50 Rimska bula 
je obesek iz plemenitih kovin ali bakrove zlitine, izdelan iz kosa pločevine, 
ki je prepognjena tako, da njeni izbočeni polovici ustvarita predmet bolj ali 
manj lečaste oblike. Zgodnje bule imajo gladke, poznejše provincialne pa 
lahko tudi nazobčane robove.51 Bula naj bi bila v zgodnjerimskem obdobju 
družbeno sprejeto znamenje deštva, v poznorimskem obdobju pa je postala 
predmet, svojstven predvsem otrokom obeh spolov, in to v amuletno-apo-
tropejski vlogi ali le kot okras. Le izjemoma se pojavlja tudi v ženskih in 
45 Dasen, »Probaskania: Amulets and Magic«, 177; Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 
64.
46 Parker, »Curing with Creepy Crawlies«, 2; Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 150. 
47 Papyri Grecae Magicae; Parker, »Curing with Creepy Crawlies«, 1–2, 11.
48 Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 150.
49 Zdi se, da je denimo na viminacijskih grobiščih število amuletov večje. Tam so le v otroških 
grobovih našli prek 500 novcev, izmed katerih je bilo več kot 90 preluknjanih, kar pomeni, 
da gre za obeske (preluknjane novce srbski arheologi smatrajo za amulete); poleg tega je bilo 
najdenih še okoli 150 bul, nekaj obeskov v obliki falusa ipd. Vendar je treba upoštevati tudi, da 
je bilo v Viminaciju med letoma 1978 in 1990 le na tamkajšnjem južnem grobišču odkritih prek 
10000 grobov, od tega več kot 1800 otroških (za Viminacij, z navedeno starejšo literaturo, glej: 
Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura). Podobno kot na emonskih grobiščih so tudi 
drugod amuleti v grobovih redkost, največ je naključnih najdb v naseljih, predvsem vojaških 
(glej npr. Lennartz, »Meeresschnecke Cypraea als Amulett«, 209). 
50 Karo et al., »Skeletni grobovi«, 70–71; Tica, »Kovinske najdbe«, 205–206.
51 Migotti, »Rimska bula u Panoniji«, 189.
Keria_2022-2_FINAL.indd   61 6. 02. 2023   07:45:16
62 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
moških grobovih.52 Po številu znanih najdb bul močno izstopata Panonija,53 
predvsem s poznorimskimi primerki, in Gornja Mezija,54 kjer je število bul 
iz 1. in 2. stoletja približno enako številu poznorimskih bul. Panonske in 
gornjemezijske bule, za katere so dostopni najdiščni podatki, so večinoma 
našli v grobovih.55 Verjetno so bule vsebovale organsko ali anorgansko snov, 
a je njihova vsebina le redko dokumentirana in še redkeje raziskana. Naj-
večkrat gre za rastlinske ostanke in tkanino,56 v Karnuntu pa so znotraj bule 
našli tudi 1,9 cm visoko bronasto upodobitev Harpokrata, ovitega v lovorov 
list (Slika 5).57 Prav vsebina pa razkriva amuletsko-apotropejsko vlogo bule v 
času celotne antike. Kot kažejo redki primeri dobro dokumentiranih oziro-
ma objavljenih grobov, se je bula največkrat nosila kot edini obesek oziroma 
amulet okoli vratu ali pa v nizu različnih obeskov na ogrlici. Poleg bule iz 
groba 5 na Kozolcu z emonskih grobišč poznamo le še bulo iz žganega groba 
81 na severno emonskem grobišču, ki je verjetno iz 2. stoletja. Ta bula je po-
sebnost, saj je edini znan primerek, ki je bil obešen na železno zapestnico.58
Slika 3: V odlomkih ohranjena bula iz groba 5 na najdišču Kozolec (foto: A. Peunik; 
Karo et al., »Skeletni grobovi«, sl. 115).
52 Prav tam, 191, 198, 205, 208; Szilágyi, »Late Roman Bullae and Amulet«, 21–24; Tica, »Kovinske 
najdbe«, 206; Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 81–82.
53 Migotti, »Rimska bula u Panoniji«, 204; Szilágyi, »Late Roman Bullae and Amulet«, 10, sl. 1.
54 Migotti, »Rimska bula u Panoniji«, 196–197; Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 
80–94.
55 Migotti, »Rimska bula u Panoniji«, 204; Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 82–94.
56 Migotti, »Rimska bula u Panoniji«, 195, 205; Szilágyi, »Late Roman Bullae and Amulet«, 16–18; 
Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 83, op. 157.
57 Humer, Legionsadler und Druidenstab, 178, kat. št. 590, sl. 253.
58 Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, 27, t. 19: 11.
Keria_2022-2_FINAL.indd   62 6. 02. 2023   07:45:16
63Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
Slika 4: Obesek v obliki falusa iz groba 5 na najdišču Kozolec (foto: A. Peunik; Karo et al., 
»Skeletni grobovi«, sl. 114).
Slika 5: Bula, v kateri je bila najdena bronasta upodobitev, verjetno boga Harpokra-
ta, iz Karnunta59.
Obeski v oblik i fa lusa
Falus sodi med ene najbolj znanih amuletov v rimskem obdobju, ki so ga, 
kot je navedel tudi Plinij Starejši (Naravoslovje 28.39), uporabljali vsi, od do-
jenčkov do cesarja. Kar se danes morda zdi nespodobno, v rimskem obdobju 
59 Vir: https://sketchfab.com/3d-models/bulla-mit-amulett-f1fdb825bb2348caab2a42e41adaf11c 
(dostop 8. 10. 2022).
Keria_2022-2_FINAL.indd   63 6. 02. 2023   07:45:17
64 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
namreč ni imelo nobene zveze s plodnostjo ali spolnostjo. In ravno falus naj bi 
bil učinkovit proti zlobnemu očesu. Gre za pojav, še danes razširjen po vsem 
svetu, a se zdi, da verovanje v nevarnost zlobnega očesa ni povsod enako za-
koreninjeno; močno navzoče je pri ljudstvih na Bližnjem vzhodu in v Sre-
dozemlju.60 Mnogi verjamejo v moč zlobnega očesa, tj. v urok, ki ga nekdo 
lahko prenese s pogledom samim. Ker nikoli ne vemo, kdo ima zlobno oko, je 
modro ves čas imeti zaščitno sredstvo proti takšnemu uroku. Lahko gre za ge-
ste, kot sta npr. figa oziroma manus fica61 ali dotikanja genitalij,62 in zdi se, da 
je bil v antiki eden od pogostejših amuletov za zaščito pred zlobnim očesom 
prav falus. Zaščitna funkcija falusa je običajno povezana z moško in regenera-
tivno močjo pokončnega falusa, čeprav so v večini primerov čustva, sram ali 
smeh, ki jih povzroči nespodobnost, tista moč, ki odvrne zlobno oko.63 Obeski 
v obliki falusa iz rimskega obdobja so različnih oblik in velikosti, izdelani so 
tudi iz različnih materialov, njihova navzočnost v grobnih kontekstih pa je 
pomenila poenotenje reproduktivnih in apotropejskih moči v večnem novem 
obnavljanju življenja.64 Najdbe faličnih simbolov v rimskem obdobju kažejo 
predvsem na povezavo z otroki. Čeravno ne gre za pravilo, so namreč vsaj v 
evropskih provincah najdeni prav v otroških grobovih iz časa med 1. in 4. sto-
letjem.65 Najdbe različnih faličnih obeskov in delov vojaške ter konjske opre-
me s prikazi falusov so pogoste tudi na najdiščih, povezanih z rimsko vojsko,66 
saj naj bi bili tako vojaki kot otroci bolj ogroženi in dovzetni za zlo kot ostalo 
prebivalstvo. Toda obeski v obliki falusa so v moških grobovih izredno red-
ki.67 Kot kaže, so jih obešali na konje, s čimer so zaščitili tako žival kot sebe, 
saj bi bile lahko tudi živali, predvsem konji, prav tako uročene.68 Ne glede na 
priljubljenost falusa kot amuleta se ti v Emoni najdejo le redko. Tako iz vseh 
emonskih grobov poznamo le primerek iz otroškega groba na Kozolcu (Slika 4), 
60 Clarke, Roman Sex, 97; Kovač in Koščević, Falosom protiv uroka, 10; Golani, »Cowrie Shells and 
their Imitations«, 76.
61 Kovač in Koščević, Falosom protiv uroka, 10; Johns, Sex or Symbols, 72–74; Spasić-Đurić, »Falič-
ki motivi iz Viminacijuma«, 159, op. 53; Whitmore, »Phallic Magic«, 27.
62 Clarke, Roman Sex, 97.
63 Prav tam, 97, 108–111; Dasen, »Probaskania: Amulets and Magic«, 186; Vojvoda, Golubović in 
Mikić, Mors Immatura, 100.
64 Kovač in Koščević, Falosom protiv uroka, 32; Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 
100.
65 Npr. Whitmore, »Fascinating Fascina«, 50–54, t. 1; Whitmore, »Phallic Magic«, 21; Carroll, In-
fancy and Earliest Childhood, 100; Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 100–101.
66 Npr. Radman-Livaja, Militaria Sisciensia, t. 70: 511–512; Radman-Livaja, »Roman belt-fittings 
from Burgenae«, 298, št. 40–47; Nicolay, Armed Batavians, sl. 5.19; 6.9; 6.11; t. 67: A13; 80; B18; 
89: A9; 91: B4; 92: B4.; Ivčević, »Lunulasti privjesak konjske orme«, 97, kat. št. 88–90; Uroda, 
»Privjesak«, 154–157, kat. št. 32–43; Gencheva, Everyday Life of the Roman Legionary, 54, kat. št. 
121–124; Ferle et al., Zgodovina Ljubljane, 43, sl. 4.
67 Nicolay, Armed Batavians, 204, 233; Whitmore, »Fascinating Fascina«, 52, t. 2; Whitmore, 
»Phallic Magic«, 22.
68 Whitmore, »Phallic Magic«, 22–24.
Keria_2022-2_FINAL.indd   64 6. 02. 2023   07:45:18
65Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
nekaj različno oblikovanih kovinskih obeskov v obliki falusa69 pa iz emonskih 
naselbinskih plasti (Slika 6)70 in iz vojaškega tabora na Prulah.71
Slika 6: Obesek v obliki falusa iz emonskih naselbinskih plasti – Jakopičev vrt (foto: 
M. Paternoster).
Luničasti obeski
Luničasti (polmesečasti) obeski se v nespremenjeni obliki pojavljajo na območ-
ju Mezopotamije, Sredozemlja in ob severnih obalah Črnega morja že vsaj od 
bronaste dobe dalje, priljubljeni pa so bili tudi v času Rimskega cesarstva. Pro-
storsko in časovno gre za najbolj razširjen in uporabljan geometrični amulet.72 
Polmesec je otroke in ženske najverjetneje postavil pod zaščito boginje Artemi-
de-Selene, ki nadzoruje rast, zorenje in razmnoževanje tako ljudi kot tudi živali. 
Podoba lune je imela za ženske še večji pomen. Mesečni menstrualni cikel naj bi 
bil usklajen z luninim ciklusom, ki ga je simboliziral polmesec. Luničasti obesek 
69 Z najdišča NUK II je tudi okrogla, po robu narebrena koščena aplika z upodobitvijo falusa, ki 
jo hrani Mestni muzej Ljubljana, inv. št. 14852, neobjavljeno.
70 Sivec in Dirjec, Iz Vulkanove delavnice, 37, kat. št. 230–231; Gaspari, Masaryk in Peterle Udovič, 
Poročilo – lokacija Šumi v Ljubljani, Seznam posebnih najdb (PN 879 in 2112); Gaspari, Apud 
horridas gentis, sl. 50, t. 15: 7348; 28: 2112; Gaspari, Prazgodovinska in rimska Emona, 134, sl. 142.
71 Gaspari, Prazgodovinska in rimska Emona, 132, sl. 139; Ferle et al., Zgodovina Ljubljane, 43, sl. 4.
72 Dasen, »Probaskania: Amulets and Magic«, 189–190; Faraone, Transformation of Greek Amu-
lets, 42, 44–45, 256.
Keria_2022-2_FINAL.indd   65 6. 02. 2023   07:45:21
66 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
je tako »bedel« nad rednim odvajanjem odvečne krvi, kar je pomenilo ohranja-
nje zdravja in pogoj za zanositev, to pa naj bi bilo bistvo ženskega življenja. Lu-
ničasti obesek so tradicionalno podarjali deklicam ob rojstvu.73 Ženske, otroci 
in živali so za razliko od moških veljali za posebej šibke in dovzetne za zle vplive, 
zato so za zaščito nosili luničaste obeske, ki so jih v rimskem obdobju večinoma 
izdelovali iz srebra, redkeje iz zlata ali drugih kovin.74 Tako kot bule in obeski v 
obliki falusa se luničasti obeski v Emoni pojavljajo le redko. Iz emonskih zgo-
dnjerimskih naselbinskih plasti je bronast luničast obesek z najdišča NUK II,75 
po en srebrn luničast obesek je bil najden le v dveh emonskih grobovih; gre za 
poznorimska ženska grobova 669 in 894.76 
Slika 7: Del najdb iz bogatega ženskega groba 894 (Narodni muzej Slovenije); spodaj 
desno srebrn luničast obesek in dve lupini porcelanastega polža – kavrija (Gaspari, 
Prazgodovinska in rimska Emona, sl. 244).
73 Dasen, »Probaskania: Amulets and Magic«, 190; Carroll, Infancy and Earliest Childhood, 99; 
Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 94.
74 Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 94.
75 Gaspari, Apud horrida gentis, t. 13: 9124.
76 Petru, Emonske nekropole, t. 45: 23; 64: 19; Gaspari, Prazgodovinska in rimska Emona, 218, 
sl. 244.
Keria_2022-2_FINAL.indd   66 6. 02. 2023   07:45:24
67Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
V grobu 894 sta bila poleg luničastega obeska in ostalih najdb tudi dve 
lupini porcelanastega polža – kavrija (Cypraeidae) (Slika 7). Na lupini sta pri-
trjeni bronasti zanki, zato ju nekateri avtorji obravnavajo kot uhana,77 drugi 
kot obeska.78 Oblika hišice kavri polža bolj kot oblika katerekoli druge morske 
školjke spominja na ženski spolni organ in od tu izvira njegova simbolika, po-
vezana s predstavami o plodnosti, bogastvu in sreči. Školjke nasploh predstav-
ljajo simbol rojstva, regeneracije, življenja, ljubezni, poroke. V grško-rimski 
tradiciji je pri pogrebnih obredih školjka predstavljala tudi vstajenje.79 Kavriji 
naj bi bili tudi amuleti z apotropejskimi in profilaktičnimi lastnostmi. In če-
ravno je bila v rimskem svetu simbolika vulve kot apotropaion mnogo redkejša 
kot falus, je ravno tako služila za obrambo pred demoni in predvsem pred 
zlobnim očesom, medtem ko je kavri polž sodil med zaščitne amulete, ki naj 
bi preprečevali in odvračali zlo, bolezen ali nesrečo. V času rimskega in tudi 
zgodnjesrednjeveškega obdobja se kavriji pojavljajo v otroških in ženskih, le 
izjemoma v moških grobovih, ponekod na Bližnjem vzhodu pa se še danes 
uporablja kot zaščitnik majhnih otrok pred zlobnim očesom.80
Crepundia  (krepundije)
Slika 8: Rimskodobna krepundija (Johnston Whetstone, The Private Life of the Ro-
mans, sl. 17).
77 Petru, Emonske nekropole, 83, t. 64: 20–21; Gaspari, Prazgodovinska in rimska Emona, 218, 
sl. 244.
78 Mikl Curk, »Iz materialne kulture k vprašanjem verstva«, 184.
79 Chevalier, Gheerbrant, Penguin Dictionary of Symbols, 239, 871–872; Cooper, Illustrated Encyc-
lopedia of Traditional Symbols, 44, 144–145.
80 Obširneje o kavrijih kot amuletih v Lennartz, »Meeresschnecke Cypraea als Amulett«, 195–217.
Keria_2022-2_FINAL.indd   67 6. 02. 2023   07:45:24
68 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
Slika 9: Votivni kipec otroka s predstavitvijo krepundije na prsih in hrbtu iz Muzeja Pio-
Clementino (Vatikanski muzeji) (Visconti, Oeuvres de Ennius Quirinus Visconti, t. 22).
Za prenos lastnosti amuleta na osebo je bil najpomembnejši telesni stik, 
zato so se amuleti nosili na vidnih mestih, na roki, pasu ali okoli vratu, največ-
krat na ovratnicah ali pri manjših otrocih prišiti na oblačila, kjer so odvračali 
poglede zlobnega očesa.81 Amulete so lahko nosili kot posamične obeske na 
ovratnicah ali zapestnicah, ker pa več amuletov pomeni več zaščite, pozna-
mo tudi t. i. sestavljene amulete. Najbolj znane med njimi so krepundije (cre-
pundia) (Slika 8). Beseda crepundia izvira iz latinske besede crepo, ki pomeni 
»ropotati ali ustvarjati hrup«, zato bi jih lahko označili kot ropotuljice. Očitno 
81 Whitmore, »Fascinating Fascina«, 54–59; Whitmore, »Phallic Magic«, 24–26.
Keria_2022-2_FINAL.indd   68 6. 02. 2023   07:45:26
69Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
pa krepundije niso bile le ropotuljice ali igrače, ki bi jih dajali nemirnim otro-
kom, da bi jih zamotili, temveč gre za niz posebej oblikovanih amuletov za 
zaščito pred boleznimi in drugimi nevarnostmi. Za časa življenja so krepun-
dije otroke varovale, po smrti pa so jih polagali v grobove.82 Krepundije so bile 
ovratnice in zapestnice, sestavljene iz večjega števila obeskov, v veliki večini 
pa so najdene v otroških grobovih, redko v grobovih mlajših žensk.83 Izgled in 
uporabo krepundije dobro ilustrira kip dečka iz muzeja v Vatikanu, z nizom 
dvajsetih amuletov različnih oblik na vrvici, ki leži prek prsi (Slika 9). Toda 
ker definicija krepundij glede števila obeskov ni natančna, nekateri avtorji kot 
krepundije širše obravnavajo tudi nize z najmanj dvema obeskoma, saj naj bi 
tudi takšne opravljale osnovno funkcijo krepundije – ropotanje oziroma pro-
izvajanje zvoka.84 Po tej definiciji bi med krepundije lahko uvrstili tudi bulo in 
obesek v obliki falusa iz groba 5 na Kozolcu.85
Stek lene jagode
Zaščitniško vlogo pa so imele lahko tudi nekatere jagode, jantarne ali steklene, 
ki se pojavljajo v grobovih na prostoru Rimskega cesarstva in v Barbariku, po-
gostejše so predvsem v poznorimskem obdobju na panonskih grobiščih.86 V 
emonskih grobovih najdene steklene jagode so bile sicer, kot kaže njihova lega 
v grobu, največkrat nanizane na ogrlicah in zapestnicah, ki so krasile otroke, 
mladostnike in ženske.87 Med sicer prevladujočimi enobarvnimi jagodami po-
sebno pozornost vzbujajo redke jagode nenavadnih oblik in okrasov, pogosto 
izdelane iz neprosojnega stekla temne barve. Večkrat se pojavljajo v otroških 
grobovih, kot na primer v grobu 35 s Kozolca, v katerem je bil pokopan okoli 5 
let star otrok.88 Kot edini pridatek so bile v predelu vratu najdene štiri steklene 
jagode iz temnega stekla (Slika 10). Dve sta večji podolgovati, od katerih je 
ena okrašena z modrim peresastim okrasom, dve obročasti krasijo valovite 
črte in očesca. Na severno emonskem grobišču sta bili jagodi iz neprosojnega 
temnega stekla najdeni še ob lobanji skeleta v grobu 224; ena ima okras belih 
in modrih prepletajočih se niti in rumenih očesc med njimi, druga je okrašena 
82 Faraone, Transformation of Greek Amulets, 58; Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 
64–65, 164–167.
83 Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 164–165.
84 Vojvoda, Golubović in Mikić, Mors Immatura, 165–166.
85 Okostje, razen nekaj zob in pogačice, ni bilo ohranjeno. Glede na lego bule in obeska v obliki 
falusa domnevamo, da sta ležala ob lobanji in sta torej bila obeska na ovratnici (Karo et al., 
»Skeletni grobovi«, 70).
86 Migotti, »Kasnoantičko groblje na Štrbincima«, 156.
87 Karo, »Ogrlice in zapestnice iz steklenih jagod«. 
88 Karo et al., »Skeletni grobovi«, 124–125.
Keria_2022-2_FINAL.indd   69 6. 02. 2023   07:45:26
70 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
z valovnico rumene barve.89 Tudi v tem grobu ni bilo drugih jagod, ki bi bile 
nanizane skupaj z njima. 
Slika 10: Steklene jagode v otroškem grobu 35 na grobišču Kozolec (foto: A. Peunik; 
Karo et al., »Skeletni grobovi«, sl. 265).
Take jagode zaradi svoje velikosti in barvitost niso nujno le okrasni/na-
kitni predmeti, njihova funkcija je lahko tudi zaščitniška. Na to kaže dejstvo, 
da so največkrat najdene v grobovih otrok in mladostnikov. Tu se pojavljajo 
posamično ali v manjšem številu in niso vedno odložene na mestu nošenja, 
ampak lahko tudi drugje v grobu.90 Izrazit simbolni pomen naj bi imele zaradi 
svoje barve in kroglaste oblike, pa tudi zaradi motiva krogov in pik, ki naj bi 
umrlega varovali pred očmi zlih duhov, ter motiva valovnic kot prispodobe 
neprekinjene niti življenja.91 V nekaterih grobovih so poleg takih jagod naj-
deni še drugi priveski, npr. jantarni amuleti, koščeni obeski, bule ipd. (Slika 8). 
Domneva se, da so otroci in mladostniki obeh spolov te nosili že v času življe-
nja tako kot krepundije.92
MED SVETOM ŽIVIH IN SVETOM MRTVIH
Pogreb je obred prehoda, ko steče proces ločevanja pokojnega od sveta živih in 
njegova integracija v svet mrtvih. Smrt v socialnem smislu ni dogodek, ampak 
proces, in ta proces je poln negotovosti. Liminalno stanje med ločitvijo od sve-
ta živih in vključenjem v svet mrtvih je tvegano in nevarno tako za žive kot za 
89 Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, 49, t. 63: 3, 4 (grob 224).
90 Migotti, »Kasnoantička nekropola na Štrbincima«, 192–193.
91 Migotti, »Kasnoantičko groblje na Štrbincima«, 159.
92 Prav tam, 160; Karo, »Ogrlice in zapestnice iz steklenih jagod«, 224–225.
Keria_2022-2_FINAL.indd   70 6. 02. 2023   07:45:27
71Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
tiste, ki morajo do konca preiti v novo stanje.93 Zato so potrebni rituali, obredi 
prehoda, ki jih je treba izvesti pravilno, da zaradi morebitnih napak mrtvi ne 
bodo nemirni, da kot zli in nevarni duhovi ne bodo ogrožali živih. Eden teh je 
prilaganje novcev umrlemu, da bo prehod enostavnejši.
Novci
Med prepoznavnimi verovanji iz antične dobe, poznanimi tako iz pisnega94 
kot iz likovnega izročila, je tudi verovanje, da brodnik Haron, ki vozi umrle 
duše čez reko Stiks (tudi Aheront) do podzemlja Hada, za svoje delo priča-
kuje plačilo. Zato je treba pokojniku v usta ali dlan položiti denar. Številni 
antični avtorji slednjega imenujejo obolos, torej zanj uporabljajo ime grške-
ga novca nižje nominalne vrednosti, ki je ustrezal šestini drahme.95 Ali ta 
običaj potrjujejo tudi grobne najdbe iz Emone? Za severno emonsko gro-
bišče lahko na podlagi dostopnih podatkov v grobem ocenimo, da je imelo 
petnajst odstotkov grobov novce. 96 To število se ujema z deleži grobov z nov-
ci na drugih grobiščih v Rimskem cesarstvu, pri čemer je treba upoštevati 
časovno in regionalno razlikovanje; deleži novcev v grobovih lahko namreč 
v nekaterih primerih presegajo celo štirideset odstotkov, praviloma pa so 
precej manjši.97 
Na emonskih grobiščih v grobovih prevladujejo bronasti novci iz 1. in 2. 
stoletja, med njimi še posebej bronasti asi, torej novci najmanjše vrednosti,98 
prav te pa lahko interpretiramo kot plačilo Haronu. V nekaterih grobovih je 
bilo položenih več novcev, za katere lahko, če so bili položeni na predel prsi ali 
pasu, domnevamo, da so bili verjetno shranjeni v mošnjičku. Polaganje več kot 
dveh novcev v grob je značilno za poznorimsko obdobje, še posebej v provinci 
Panoniji.99 Tak primer je tudi pridan mošnjiček (marsupium ali crumina), od 
katerega se je ohranil del tkanine, z enaindvajsetimi bronastimi novci cesarja 
Magnencija, ki so ga obesili okrog vratu moškemu, pokopanemu v grob 44 na 
grobišču Kozolec (Slika 11).100 Teh primerov ne moremo neposredno povezati 
z verovanjem o Haronovem obolu, vendar jih lahko interpretiramo kot denar, 
93 Alfayé, »Sit tibi terra gravis«, 182–183.
94 Günther E. Thüry je zbral vse navedbe pri grških in rimskih avtorjih; prim. Thüry, Antike Mün-
ze als Fundgegenstand, 98–100, 110–115.
95 Thüry, Antike Münze als Fundgegenstand, 95. 
96 Za primerjavo: na petovionskih zahodnih grobiščih je grobov s pridanimi novci nekoliko več, 
in sicer okoli dvajset odstotkov (Miškec, »Analysis of the coin finds from the graves«, 135).
97 Gorecki, »Münzbeigabe, eine mediterraen Grabsitte«, 100. 
98 Miškec, »Analysis of the coin finds from the graves«, 135–137.
99 Gorecki, »Münzbeigabe, eine mediterraen Grabsitte«, 100; Torbágyi, »‘Purse Finds’ in the late 
Roman graves«. 
100 Miškec, »Novci«, 190–192.
Keria_2022-2_FINAL.indd   71 6. 02. 2023   07:45:27
72 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
namenjen za plačilo stroškov na drugem svetu.101 Ne glede na različne inter-
pretacije pa je najbolj splošna razlaga, da imajo novci magično-religiozni po-
men, saj je v rimskem obdobju veljalo splošno prepričanje, da imajo okrogle 
stvari brez ostrih robov in predmeti iz kovine, še zlasti brona, posebno moč, 
da odganjajo nesrečo in varujejo pred zlom.102
Slika 11: Skupek 21 bronastih novcev, zavitih v pleten mošnjiček iz lanene tkanine, polo-
žen v grobu 44 na grobišču Kozolec (foto: G. Babič; Karo et al., »Skeletni grobovi«, 137).
Novci se pojavljajo tako v žganih kot skeletnih grobovih. Na nekaterih 
izmed njih so sledovi ognja, kar bi lahko pomenilo, da so jih kot daritev med 
obredom sežiganja obredno vrgli na grmado skupaj z drugimi predmeti.103 
Med daritve (votive), odložene pri spominskih slovesnostih na grobišču, pa 
sodijo tudi novci, ki jih najdemo v jamah ali jarkih blizu grobov.104 Na grobi-
šču Kozolec so v mejnem jarku odkrili večje število poznorimskih bronastih 
novcev, iz konstantinskega in valentinijanskega obdobja, okvirno torej iz 4. 
stoletja.105 Novci so ležali dokaj enakomerno po vsej dolžini jarka, kar bi lahko 
kazalo, da gre za »ritualni depozit« (ritualno odlaganje). Težko rečemo, ali gre 
za obred, povezan z darovanjem, posvetilom ali votivom, lahko pa upravičeno 
101 Vojvoda in Mrdić, Nalazi novca sa viminacijumske nekropole Pećine, 27. 
102 Rossi, Le necropoli urbane di Padova romana, 289; Chevalier, Gheerbrant, Penguin Dictionary 
of Symbols, 118, 124–125, 543–544.
103 Gorecki, »Münzbeigabe, eine mediterraen Grabsitte«, 99. 
104 Thüry, Antike Münze als Fundgegenstand, 93.
105 Miškec, »Novci«, 193–194.
Keria_2022-2_FINAL.indd   72 6. 02. 2023   07:45:31
73Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
sklepamo, da je grobiščni mejni jarek imel pomembno mesto, ki je zamejevalo 
svet živih od sveta mrtvih, kjer se je odvijala izmenjava med človekom in nad-
naravnim svetom.106
ZAŠČITA PR ED NEVAR NIMI UMR LIMI
Živi so verjeli, da na nespokojno bivanje na drugi strani ne vpliva zgolj ne-
pravilna izvedba ritualov ob pokopu, ampak tudi način smrti. Verjeli so, da so 
tisti, ki so umrli prezgodaj, še posebej dekleta pred poroko, tisti, ki so umrli 
nasilne smrti, samomorilci in kriminalci ter tisti, ki so ostali nepokopani ali so 
bili pokopani, ne da bi izvedli uveljavljeni pogrebni ritual, ali pa so bili deležni 
nepravilnega/nepopolnega pogreba, lahko »nemirni umrli«.107 Potolažiti so 
jih poskušali na različne načine.108 Na emonskih grobiščih lahko jasno sledi-
mo trem: pokopu na trebuhu, pridajanju žebljev kot predmeta, ki naj umrlega 
»pritrdi« v grob, ter prilaganju zelo dragocenih predmetov v grobove mladih 
deklet, verjetno neporočenih ali nevest.
Ustaljena praksa pokopavanja skeletov na emonskih grobiščih je bilo po-
laganje pokojnika na hrbet.109 Izjemoma so umrlega v grob položili na trebuh, 
kot na primer v grobu 433 na lokaciji PCL, v katerem je bil pokojnik verjetno 
odrasel moški,110 ter v grobovih 14 in 29 na najdišču Kozolec (Slika 2). V gro-
bovih s Kozolca sta bila pokopana odrasel moški in mlada ženska.111 Grobova 
sta bila v času, ko so vanju pokopali pokojna, na robu grobiščnega prostora. 
Kar ju loči od ostalih grobov, je poleg neobičajne lege skeleta časovna umesti-
tev, saj sta bila, sodeč po predmetih v grobu, pokopana v času med prvo polo-
vico 2. stoletja in 3. stoletjem, ko je bil prevladujoči tip pokopa na emonskih 
grobiščih še sežiganje umrlih.112
Na trebuhu pokopani pokojniki so v rimskem obdobju redki, pa vendar 
se pojavljajo po celotnem cesarstvu. V nekaterih primerih so nanje lahko 
položeni tudi kamni.113 Domnevno gre za magično prakso, s katero so želeli 
»nemirne umrle« zadržati v grobu, jim preprečiti, da bi vstali in škodili ži-
vim. Pogosto so namreč zakopani na robu grobišča, na prostoru namenjenem 
marginaliziranim posameznikom, zaznamovanim zaradi njihovega socialne-
ga položaja, dela, ki so ga opravljali, duševne bolezni ali fizičnega videza, in 
106 Osborne, »Hoards, Votives, Offerings«, 5.
107 Alfayé, »Sit tibi terra gravis«, 184–187.
108 Prav tam, 190–214.
109 Glej Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče; Županek, »Najdišče Kozolec: razvoj in ureditev 
grobišča«, 276.
110 Mulh, Poročilo – lokacija Potniški center Ljubljana, 237.
111 Karo et al., »Skeletni grobovi«, 86–88, 114–117.
112 Županek, »Najdišče Kozolec: razvoj in ureditev grobišča«, 276.
113 Alfayé, »Sit tibi terra gravis«, 193, sl. 5.
Keria_2022-2_FINAL.indd   73 6. 02. 2023   07:45:31
74 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
pokojnim, ki so umrli zaradi kuge ali so bili usmrčeni. Paleopatološke analize 
razkrivajo, da so na trebuhu pokopani posamezniki večkrat bolehali za nalez-
ljivimi boleznimi ali so bili zaradi bolezni drugačnega fizičnega izgleda.114 
Tudi v grobu 29 na Kozolcu pokopana ženska je imela zaradi rahitisa močno 
ukrivljeni stegnenici in je bila na videz morda drugačna od drugih žensk; to bi 
lahko bil razlog za neobičajen način pokopa.115
Pogoste najdbe v grobovih iz rimskega obdobja so tudi kovani železni 
žeblji in žebljički različnih velikosti in oblik. Predvsem večji žeblji so lahko 
deli lesenih konstrukcij (npr. krst), manjši, s kratkim steblom in gobasto (tudi 
kupolasto) in piramidalno glavico, pa so se uporabljali kot žebljički za oko-
vanje obutve.116 Toda pojavljanja železnih žebljev in žebljičkov v grobovih ne 
moremo vedno razlagati kot ostankov uporabnih predmetov ali konstrukcij, 
to pa še zlasti velja v primerih, ko so najdeni posamično. Na območju Rim-
skega cesarstva se tako v žganih kot tudi skeletnih grobovih večkrat pojavlja 
kombinacija najdb, ki jo sestavljajo oljenka, žebelj, majhna keramična poso-
dica oziroma žara ter pogosto novec (Slika 12), kar bi kazalo, sicer z lokalnimi 
značilnostmi, na določena pravila v grobnem ritualu.117 Takšno kombinacijo 
poznamo tudi z emonskih grobišč, kjer se pojavlja v nekaj deset grobovih.118 
Žeblji v grobovih pa bi lahko imeli zaradi svoje oblike, ki omogoča zabijanje 
v površino materialov, in zaradi surovine, iz katere so izdelani,119 tudi apotro-
pejski in magičen pomen. Služili naj bi kot zaščita proti zlobnemu očesu ali 
škodljivim magičnim napadom. Nekateri avtorji sicer menijo, da so bili žeblji 
v grobove položeni za »pritrditev« duše umrlega, s čimer naj bi preprečili, da 
bi njihove duše tavale med živimi oziroma da so služili za zaščito živih pred 
mrtvimi. Šlo naj bi za duše zlobnih umrlih ali pa za »nemirne« duše, ki naj bi 
strašile na kraju, kjer so umrli.120
114 Prav tam, 208–210.
115 Županek, »Najdišče Kozolec: razvoj in ureditev grobišča«, 276.
116 Tica, »Kovinske najdbe«, 207–208 (z navedeno dodatno literaturo).
117 Alfayé Villa, »Nails for the Dead«, 429–431, sl. 11–12.
118 Tica, »Kovinske najdbe«, 208; glej tudi Petru, Emonske nekropole, in Plesničar-Gec, Severno 
emonsko grobišče. 
119 Železo, pa tudi bron in medenina, so imeli tudi v antičnem obdobju v določenih kontekstih 
apotropejsko moč in družbeni pomen. Za simboličen pomen brona, medenine in železa glej 
Chevalier, Gheerbrant, Penguin Dictionary of Symbols, 118, 124–125, 543–544.
120 Baills-Talbi in Dasen, »Rites funeraires et practiques magiques«, 607–608; Alfayé Villa, »Nails 
for the Dead«, 445–448. Oboje z navedeno dodatno literaturo.
Keria_2022-2_FINAL.indd   74 6. 02. 2023   07:45:32
75Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
Slika 12: V grobu 9 s Kozolca so bili med drugim najdeni tudi novec (2), oljenka (5), že-
belj (7) in keramična skodelica (11), torej kombinacija najdb, ki se pogosto pojavlja v 
grobovih na območju Rimskega cesarstva (Karo et al., »Skeletni grobovi«, sl. 127).
Glede na obliko in material, iz katerega so izdelane, bi lahko podobno 
domnevali tudi za kovinske igle, da so v pogrebnem kultu imele apotropejski 
in magičen pomen.121
Tretja skupina »nemirnih umrlih« so pokopi prezgodaj umrlih, torej otrok 
in mladih. Za dekleta, umrla v pozni adolescenci, torej v rimskem toku življe-
nja bodisi tik pred poroko ali kot neveste, tako kot za otroke velja, da so umr-
le, preden bi lahko izpolnile svoj potencial.122 V emonskih grobiščih je Kaja 
Stemberger identificirala osem tovrstnih grobov z zelo dragocenimi nakitnimi 
predmeti.123 Tudi v njih se pojavljajo predmeti, ki smo jih definirali zgoraj kot 
apotropejske, pa tudi igrače.124 V isto kategorijo, imenovano mors immatura, 
121 Tica, »Kovinske najdbe«, 209.
122 Stemberger, »Identity of females buried at Colonia Iulia Emona«, 72.
123 Prav tam, 72–73.
124 Prim. opombo 18.
Keria_2022-2_FINAL.indd   75 6. 02. 2023   07:45:33
76 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
sodijo otroci, katerih pokopi so v emonskih grobiščih relativno redko odkri-
ti, v njih pa ravno tako najdemo predvsem apotropejske predmete, igrače ter 
žeb lje.125 Na grobišču Kozolec bi mednje lahko uvrstili grob 27, v katerem je bil 
v amfori pokopan nedonošen otrok v 26.–30. tednu razvoja (Slika 13). V am-
foro je bil pridan tudi žebelj, ki naj bi imel magično moč, da »pritrdi« otroka 
in mu prepreči, da bi prihajal med žive.126
Slika 13: V amforo pokopanemu nedonošenemu otroku v grobu 27 s Kozolca so pridali 
železen žebljiček (foto: G. Babič).
SKLEP
Na grobiščih kolonije Emone je bilo doslej raziskanih več kot 3000 grobov, 
ki sodijo v čas od začetka 1. do prve polovice 5. stoletja. V prispevku smo 
predstavili arheološko sledljive ostanke praks pokopavanja v nekaterih od 
teh grobov, ki jih lahko označimo kot vraževerne in/ali magične. Identifici-
rali smo uporabo različnih profilaktičnih obeskov, namenjenih zaščiti nosilca 
pred zlom in nevarnostjo ter prakso pridajanja novcev kot pomoč pokojne-
mu v procesu prehoda. Kot obrambo pred »nemirnim umrlim« smo definirali 
pokop v legi na trebuhu in prilaganje žebljev, ki naj bi »nemirnega umrlega« 
zadržali v grobu. 
125 Bernarda Županek, »Childhood interrupted«.
126 Županek, »Najdišče Kozolec: razvoj in ureditev grobišča«, 276.
Keria_2022-2_FINAL.indd   76 6. 02. 2023   07:45:37
77Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
Zaključujemo, da lahko glede na pridatke in način pokopa govorimo o 
ambivalentnem odnosu Emoncev do umrlih. V nekaterih grobovih so bili 
odkriti amuleti, namenjeni zaščiti nosilca pred zlom, gotovo v času življenja, 
morda pa tudi po smrti, medtem ko nekaj grobov z načinom pokopa priča o 
tem, da so umrlega želeli pod zemljo zadržati.
Bernarda Županek
Muzej in galerije mesta Ljubljane
bernarda.zupanek@mgml.si
Alenka Miškec
Narodni muzej Slovenije
alenka.miskec@nms.si
Špela Karo
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 
Center za preventivno arheologijo
spela.karo@zvkds.si
Gojko Tica
Tica Sistem d.o.o.
tica.sistem@gmail.com
BIBLIOGR AFIJA
Alfayé, Silvia. »Sit tibi terra gravis: magical-religious practices against restless dead in 
the ancient world.« V: Formae mortis: el tránsito de la vida a la muerte en las socie-
dades antiguas, ur. Francisco Marco Simón, Francisco Pina Polo in José Remesal 
Rodríguez, 181–216. Barcelona: Universitat de Barcelona, 2009.
Alfayé Villa, Silvia. »Nails for the Dead: A Polysemic Account of an Ancient Funerary 
Practice.« V: Magical Practice in the Latin West. Papers from the International 
Conference held at the University of Zaragoza, 30 Sept. – 1 Oct. 2005, ur. Richard L. 
Gordon in Francisco Marco Simón, 427–456. Religions in the Graeco-Roman World 
168. Leiden, Boston: Brill, 2010.
Badovinac, David, Iris Bekljanov Zidanšek, Mate Božinović, Jerica Brečić, Robert Erjavec, 
Jožica Hrustel, Samo Hvalec, Rene Masaryk, Sašo Porenta, Jašar Skorupan, Tomaž 
Verbič in Petra Vojaković. Poročilo o arheoloških raziskavah na območju gradnje par-
kirne hiše v Ljubljani, Kongresni trg, zvezek I od XI (R. Masaryk ur.). Neobjavljeno 
strokovno poročilo. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2011.
Baills-Talbi, Nathalie in Véronique Dasen. »Rites funeraires et practiques magiques.« V: 
Nasciturus, infans, puerulus vobis mater terra: la muerte en la infancia, ur. Francesc 
Gusi i Jener, Susanna Muriel in Carmen Rosa Olaria Puyoles, 595–618. Castellón: 
Diputació, Servei d‘Investigacions Arqueològiques i Prehistòriques, 2008.
Keria_2022-2_FINAL.indd   77 6. 02. 2023   07:45:38
78 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
Baš, Angelos, ur., s sodelovanjem uredniških odborov. Slovenski etnološki leksikon. 
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004.
Berdnik, Alenka Julijana, Rok Klasinc, Matej Draksler, Rene Masaryk, Tatjana Tomazo-
Ravnik in Borut Toškan. Končno strokovno poročilo o arheološki raziskavi – 
arheološko izkopavanje v Ljubljani – Slovenska cesta 55c, kat. št. 2434/1, k. o. 3269 
Ajdovščina. Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Muzej in galerije mesta 
Ljubljane, 2018. 
Carroll, Maureen. Infancy and Earliest Childhood in the Roman World. ‘A Fragment of 
Time’. Oxford: Oxford University Press, 2018.
Chevalier, Jean in Alain Gheerbrant. The Penguin Dictionary of Symbols. 2. izdaja. 
London: Penguin Books, 1996.
Clarke, John R. Roman Sex: 100 B.C. to A.D. 250. New York: Harry N. Abrams, 2003. 
Cooper, Jean Campbell. An Illustrated Encyclopaedia of Traditional Symbols. Ponatis. 
London: Thames and Hudson, 1999. 
Dasen, Véronique. »Probaskania: Amulets and Magic in Antiquity.« V: The Materiality 
of Magic, ur. Dietrich Boschung in Jan N. Bremmer, 177–203. Morphomata 20. 
Paderborn: Wilhelm Fink, 2015.
Dirjec, Janez, Tatjana Tomazo-Ravnik, Mija Topličanec in Borut Toškan. »Zaščitna 
arheološka izkopavanja na lokaciji SNG Opera (Ljubljana).« V: Emona med Akvilejo 
in Panonijo, ur. Irena Lazar in Bernarda Županek, 27–47. Koper: Univerza na 
Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja, 
Univerzitetna založba Annales, 2012.
Draksler, Matej. Mesečno poročilo o arheoloških raziskavah na Trgu mladinskih de-
lovnih brigad. Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Muzej in galerije mesta 
Ljubljane, Arheološki konzorcij za Ljubljano, september 2021.
Faraone, Christopher A. The Transformation of Greek Amulets in Roman Imperial Times. 
Philadelphia: University of Pennsylvania Press, 2018.
Ferle, Mojca, Primož Gašperič, Martin Horvat, Ana Pokrajac, Janez Polajnar, Ana Porok, 
Barbara Savenc, Irena Šinkovec, Blaž Vurnik, Matija Zorn, Irena Žmuc in Bernarda 
Županek. Zgodovina Ljubljane. Od kolišč do zelene prestolnice. Ljubljana: Mestni 
muzej. Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2018.
Gaspari, Andrej, Rene Masaryk in Pavla Peterle Udovič. Poročilo o zaščitnih arheoloških 
izkopavanjih na lokaciji Šumi v Ljubljani 2004/2005. Neobjavljeno strokovno 
poročilo. Ljubljana: Arhej, 2005. 
Gaspari, Andrej. »Apud horridas gentis …« Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona / 
Beginnings of the Roman Town Colonia Iulia Emona. Ljubljana: Muzej in galerije 
mesta Ljubljana, 2010.
Gaspari, Andrej. Prazgodovinska in rimska Emona: vodnik skozi arheološko preteklost 
predhodnice Ljubljane / Prehistoric and Roman Emona: A guide through the archaeolo-
gical past of Ljubljana‘s predecessor. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljana, 2014.
Gaspari, Andrej, Samo Hvalec, Rene Masaryk, Rafko Urankar, Jana Stehlikova, Iris 
Bekljanov Zidanšek, Tina Žerjal, Jerica Brečič, Tomaž Verbič, Tamara Leskovar, 
Katarina Kolar, Grega Babič in Borut Plohl. Prvo strokovno poročilo o predhodni 
arheološki raziskavi – arheoloških raziskavah ob gradnji in arheološkem izkopavanju 
v Ljubljani na Gosposvetski cesti zaradi rekonstrukcije vodovoda in kanalizacije ter 
obnove ulice. Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Muzej in galerije mesta 
Ljubljane, Arheološki konzorcij za Ljubljano, 2018.
Keria_2022-2_FINAL.indd   78 6. 02. 2023   07:45:38
79Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
Gencheva, Evgenia. The Everyday Life of the Roman Legionary on the Lower Danube. XXII 
International Limes Congress. Rousse, Bulgaria. The Catalogue of the exhibition. 2. 
izdaja. Sofia: National institute of archaeology with museum, 2013.
Golani, Amir. »Cowrie Shells and their Imitations as Ornamental Amulets in Egypt and 
the Near East.« V: Beyond Ornamentation. Jewelry as an Aspect of Material Culture 
in the Ancient Near East, ur. Amir Golani in Zuzanna Wygnańska, 71–94. Polish 
Archaeology in the Mediterranean 23/2. Special Studies. Warszawa: University of 
Warsaw Press, 2014. 
Gorecki, Joachim. »Die Münzbeigabe, eine mediterraen Grabsitte. Nur Fährlohn für 
Charon?« V: Des Lichtes beraubt. Totenehrung in der römischen Gräberstraße von 
Mainz-Weisenau (Katalog zur Austellung, 08. 09. – 19. 11. 1995, Frankfurt, Augsburg, 
Linz, Kassel), ur. Marion Witteyer in Peter Fasold, 93–103. Mainz: Landesamt für 
Denkmalpflege Rheinland-Pfalz, Archäologische Denkmalpflege, Frankfurt am 
Main: Museum für Vor- und Frühgeschichte- Archäologisches Museum, 1995.
Hofman, Barbara. Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih na lokaciji Ljubljana-
Tobačna 2009, parc. št. 188/1, 188/2, 188/5 in 18894 k.o. Gradišče II, EŠD 18810 Ljubljana – 
Arheološko najdišče ob Tržaški cesti. Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: 
Okra, 2009.
Humer, Franz, ur. Legionsadler und Druidenstab. Vom Legionslager zur Donaumetropole. 
Katalogband. St. Pölten, Wien: Amt der NÖ Landesregierung, Abt. Kultur und 
Wissenschaft, Archäologischer Park Carnuntum, 2006.
Hvalec, Samo, Iris Bekljanov Zidanšek, Tomaž Verbič, Tatjana Tomazo-Ravnik, Borut 
Toškan, Janez Dirjec in Metka Culiberg. Tobačna mesto. Zaključno poročilo o 
predhodnih arheoloških raziskavah na najdišču Ljubljana – Tobačna mesto (faza 1.1.). 
Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Arhej d.o.o., 2012.
Istenič, Janka. »Column grave monument from Emona.« Arheološki vestnik 64 (2013): 
149–175. 
Ivčević, Sanja. »Lunulasti privjesak konjske orme / Lunate pendant from a horse harness« 
V: Nalazi rimske vojne opreme u Hrvatskoj / Finds of the Roman Military Equipment 
in Croatia, ur. Ivan Radman-Livaja, 97, kat. št. 88–90. Zagreb: Arheološki muzej u 
Zagrebu, 2010.
Johns, Catherine. Sex or Symbols. Erotic Images of Greece and Rome. London: The British 
Museum Press, 1989.
Johnston Whetstone, Harold. The Private Life of the Romans. Chicago: Scott, Foresman 
and Company. 1903. 
Karo, Špela, Alenka Miškec, Gojko Tica, Tina Žerjal, Borut Toškan in Tatjana Tomazo 
Ravnik. »Skeletni grobovi.« V: Severno emonsko grobišče – raziskave na najdišču 
Kozolec, ur. Alenka Miškec in Špela Karo, 62–138. Situla 45. Ljubljana: Narodni 
muzej Slovenije, 2020.
Karo, Špela. »Ogrlice in zapestnice iz steklenih jagod.« V: Severno emonsko grobišče – 
raziskave na najdišču Kozolec, ur. Alenka, Miškec in Špela Karo, 219–225. Situla 45. 
Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2020.
Kovač, Damir in Remza Koščević. Falosom protiv uroka. Arheološka zbirka dr. Damir 
Kovač / The phallus vs the curse. The archaeological collection of dr. Damir Kovač. 
Zagreb: Muzej grada Zagreba. 2003.
Lennartz, Annette. »Die Meeresschnecke Cypraea als Amulett im Frühen Mittelalter. 
Eine Neubewertung.« Bonner Jahrbuch 104 (2004): 163–232.
Keria_2022-2_FINAL.indd   79 6. 02. 2023   07:45:38
80 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
Migotti, Branka. »Kasnoantička nekropola na Štrbincima kod Đakova – iskopavanja u 
2001.« Arheološki radovi i rasprave 14 (2004): 141–246.
Migotti, Branka. »Rimska bula u Panoniji.« Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, 3. s., 
40 (2007): 187–219.
Migotti, Branka. »Kasnoantičko groblje na Štrbincima kod Đakova – iskopavanja u 2004 
i 2005.« Arheološki radovi i rasprave 16 (2009): 105–224.
Mikl Curk, Iva. »Iz materialne kulture k vprašanjem verstva in premožnosti na slo-
venskem ozemlju ob koncu 4. stoletja.« Arheološki vestnik 48 (1997): 179–189.
Miškec, Alenka. »Analysis of the coin finds from the graves in the northern cemetery 
of Emona.« V: Emona: med Akvilejo in Panonijo / between Aquileia and Pannonia, 
ur. Irena Lazar in Bernarda Županek, 133–141. Koper: Univerza na Primorskem, 
Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja, Univerzitetna 
založba Annales, 2012.
Miškec, Alenka, Bernarda Županek, Špela Karo in Gojko Tica. Severno emonsko grobišče – 
raziskave na najdišču Kozolec. Situla 45. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2020.
Miškec, Alenka. »Novci.« V: Severno emonsko grobišče – raziskave na najdišču Kozolec, 
ur. Alenka Miškec in Špela Karo, 188–194. Situla 45. Ljubljana: Narodni muzej 
Slovenije, 2020.
Mulh, Tadeja. Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih na lokaciji Potniški center 
Ljubljana 2007/2008. Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Zavod za varstvo 
kulturne dediščine, 2008.
Nicolay, Johan. Armed Batavians. Use and Significance of Weaponry and Horse Gear 
from Non-Military Contexts in the Rhine Delta (50 BC to AD 450). Amsterdam 
Archaeological Studies 11. Amsterdam: Amsterdam University Press, 2007. 
Osborne, Robin. »Hoards, Votives, Offerings: The Archaeology of the Dedicated Object.« 
World Archaeology 36, št. 1 (2004): 1–10.
Parker, Adam. »Curing with Creepy Crawlies: A Phenomenological Approach to Beetle 
Pendants Used in Roman Magical and Medicinal Practice.« Theoretical Roman 
Archaeology Journal 2 (2019): 1–16.
Pavković, Sandra, Matej Draksler, Anja Ipavec, Tina Žerjal, Jerica Brečič, Iris Bekljanov 
Zidanšek, Andreja Krašna, Lina Furlan in Rok Klasinc. Prvo strokovno poročilo o 
predhodni arheološki raziskavi – arheoloških raziskavah ob gradnji in arheološkem 
izkopavanju – v Ljubljani na Tržaški cesti zaradi ureditve površin za pešce in kolesarje 
ter menjave komunalne infrastrukture. Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: 
Muzej in galerije mesta Ljubljane, Arheološki konzorcij za Ljubljano, 2021.
Petru, Sonja. Emonske nekropole, odkrite med leti 1635-1960. Katalogi in monografije 7. 
Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1972.
Plesničar-Gec, Ljudmila. Severno emonsko grobišče. Katalogi in monografije 8. Ljubljana: 
Mestni muzej, 1972.
Plesničar-Gec, Ljudmila. Urbanizem Emone. Ljubljana: Mestni muzej Ljubljana, 
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1999.
Radman-Livaja, Ivan. Militaria Sisciensia. Nalazi rimske vojne opreme iz Siska u fundu-
su Arheološkog muzeja u Zagrebu / Militaria Sisciensia. Finds of the Roman military 
equipment in Sisak in the holdings of the Archaeological Museum in Zagreb. Katalozi i mo-
nografije Arheološkog muzeja u Zagrebu 1. Zagreb: Arheološki muzej u Zagrebu, 2004. 
Radman-Livaja, Ivan. »Roman belt-fittings from Burgenae.« Journal of Roman Military 
Equipment Studies 16 (2008): 295–308. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   80 6. 02. 2023   07:45:38
81Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
Rossi, Cecilia. Le necropoli urbane di Padova romana. Antenor Quaderni 30. Padova: 
Padova University Press, 2014.
Sessa, Kristina. Daily Life in Late Antiquity. Cambridge: Cambridge University Press, 2018.
Sivec, Irena in Božena Dirjec. Iz Vulkanove delavnice. Bronasti predmeti, bogastvo 
Emone. Katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno informacijski cen-
ter Križanke, od 9. 4. do 16. 5. 1998. Ljubljana: Mestni muzej Ljubljana, 1998.
Spasić-Đurić, Dragana / Спасић-Ђурић, Драгана. »Falički motivi iz Viminacijuma.« / 
»Фалички мотиви из Виминацијума«. Glasnik Srpskog arheološkog društva 24 
(2008): 121–174.
Sraka, Marko, Rok Bremec, Tadej Hrženjak, Gregor Babič, Mojca Kren, Polona Janežič, 
Matjaž Jenko, Rene Masaryk in Samo Hvalec. Prvo strokovno poročilo o arheoloških 
raziskavah na lokaciji Ljubljana – Slovenska cesta, Vošnjakova ulica, Kersnikova uli-
ca in Dvorakova ulica (18-0354). Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Muzej 
in galerije mesta Ljubljane, Arheološki konzorcij za Ljubljano, 2020.
Sraka, Marko, Matej Draksler, Jasna Štajdohar, Jasmina Magdič, Davor Pečar in Ana 
Kovačič. Prvo strokovno poročilo o arheološki raziskavi – arheološka raziskava in 
odstranitev arheološke ostaline – arheološke raziskave ob gradnji v Ljubljani zaradi 
rušitve in novogradnje poslovno-stanovanjskega objekta na zemljiščih s parc. št. 3519, 
3521, 3522, vse k.o. 1737 – Tabor (20-0426 Ljubljana – Vidovdanska ulica – Gamen). 
Neobjavljeno strokovno poročilo. Ljubljana: Skupina Stik, 2021.
Sraka, Marko, Matej Draksler in Jasna Štajdohar. Prvo strokovno poročilo o arheoloških 
raziskavah na lokaciji Ljubljana – Dunajska cesta (21–0334). Neobjavljeno strokovno 
poročilo. Ljubljana: Skupina Stik, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Arheološki kon-
zorcij za Ljubljano, 2021.
Stemberger, Kaja. »Identity of females buried at Colonia Iulia Emona.« Arheo 31 (2014): 
69–81.
Szilágyi, Magdolna. »Late Roman Bullae and Amulet Capsules in Pannonia.« Annual of 
Medieval Studies at CEU 11 (2005): 9–27.
Šašel Kos, Marjeta. »Boginja Ekorna v Emoni.« Zgodovinski časopis 46, št. 1 (1992): 5–12.
Thüry, Günther E. Die antike Münze als Fundgegenstand. Kategorien numismatisher 
Funde und ihre Interpretation. Oxford: Archaeopress, 2016.
Tica, Gojko in Rok Bremec. Prvo strokovno poročilo o arheoloških raziskavah na loka-
ciji Ljubljana – Slovenska cesta – Bavarski dvor. Neobjavljeno strokovno poročilo. 
Slovenska Bistrica: PJP d.o.o., 2019.
Tica, Gojko. »Kovinske najdbe.« V: Severno emonsko grobišče – raziskave na najdišču 
Kozolec, ur. Alenka Miškec in Špela Karo, 195–209. Situla 45. Ljubljana: Narodni 
muzej Slovenije, 2020.
Tomažinčič, Špela. Končno strokovno poročilo o arheoloških izkopavanjih na območju 
izgradnje podzemnih zbiralnic na Štefanovi 4 v Ljubljani. Neobjavljeno strokovno 
poročilo. Kranj: Magelan, 2014. 
Torbágyi, Melinda. »̒ Purse Finds’ in the Late Roman Graves in Pannonia.« V: Ex offici-
na… Studia in honorem Dénes Gabler, ur. Szilvia Bíró, 525–536. Győr: Mursella, 2009.
Toynbee, Jocelyn M. C. Death and burial in the Roman world. London: Thames and 
Hudson, 1971.
Uroda, Nikolina. »Privjesak / Pendant.« V: Nalazi rimske vojne opreme u Hrvatskoj / 
Finds of the Roman Military Equipment in Croatia, ur. Ivan Radman-Livaja, 154–157, 
kat. št. 32–43. Zagreb: Arheološki muzej u Zagrebu, 2010.
Keria_2022-2_FINAL.indd   81 6. 02. 2023   07:45:39
82 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
Visconti, Ennius Quirinus. Oeuvres de Ennius Quirinus Visconti. Musée Pie – Clémentin. 
Tome Troisième. Milan: Chez J. P. Giegler, Libraire, 1820. 
Vojvoda, Mirjana in Nemanja Mrđić. Nalazi novca sa viminacijumske nekropole Pećine 
i njihova uloga u pogrebnom ritualu / Coin finds from the Viminacium Necropolis of 
Pećine and their role in Funerary Ritual. Viminacium 5. Beograd: Arheološki insti-
tut, 2017.
Vojvoda, Mirjana, Snežana Golubović in Ilija Mikić. Mors Immatura. Novac i apotropejsko-
profilaktički elementi u pogrebnim ritualima – južna nekropola Viminaciuma / 
Mors Immatura. Coinage and apotropaic-prophylactic elements in funeral rituals – 
south ern Viminacium cemetery. Posebna izdanja 72. Beograd: Arheološki institut 
Beograd, 2021.
Whitmore, Alissa. »Fascinating Fascina: Apotropaic Magic and How to Wear a Penis.« V: 
What Shall I Say of Clothes? Theoretical and Methodological Approaches to the Study 
of Dress in Antiquity, ur. Megan Cifarelli in Laura Gawlinski, 47–65. Selected Papers 
on Ancient Art and Architecture 3. Boston: Archaeological Institute of America, 
2017.
Whitmore, Alissa. »Phallic Magic: A Cross Cultural Approach to Roman Phallic Small 
Finds.« V: Material Approaches to Roman Magic. Occult Objects and Supernatural 
Substances, ur. Adam Parker in Stuart Mckie, 17–31. TRAC Themes in Roman 
Archaeology 2. Oxford in Philadelphia: Oxbow Books, 2018.
Županek, Bernarda. »Childhood interrupted: infant burials on Colonia Iulia Emona’s 
northern cemetery.« European Association of Archaeologists Conference, session 
Child›s life between play and work, 2016, https://www.academia.edu/36789510/
Childhood_interrupted_infant_burials_on_Colonia_Iulia_Emona_s_northern_
cemetery (obiskano 10. 10. 2022).
Županek, Bernarda. »Landscapes of the deceased: the structure and dynamics of the nor-
thern Emona necropolis.« V: New Discoveries Between the Alps and the Black Sea: 
Results From the Roman Sites in the Period Between 2005 and 2015, ur. Maja Janežič, 
Barbara Nadbath, Tadeja Mulh in Ivan Žižek, 253–279. Ljubljana: Zavod za varstvo 
kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo, Ptuj: Pokrajinski 
muzej Ptuj Ormož, 2018.
Županek, Bernarda in Mateja Ravnik, »Interpretacija struktur.« V: Severno emonsko 
grobišče – raziskave na najdišču Kozolec, ur. Alenka Miškec in Špela Karo, 180–185. 
Situla 45. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2020.
Županek, Bernarda, »Najdišče Kozolec: razvoj in ureditev grobišča, način pokopa in de-
mografska struktura.« V: Severno emonsko grobišče – raziskave na najdišču Kozolec, 
ur. Alenka Miškec in Špela Karo, 266–282. Situla 45. Ljubljana: Narodni muzej 
Slovenije, 2020.
Keria_2022-2_FINAL.indd   82 6. 02. 2023   07:45:39
83Pokop v Emoni: zaščiteni živi, nevarni umrli
POVZETEK
V prispevku raziskujemo materialne sledove vraževernih in magijskih praks na grobiščih 
rimske kolonije Emone. Prebivalci mesta so svoje umrle pokopavali na treh velikih 
grobiščih ob glavnih vpadnicah: vzhodno ob cesti proti Neviodunu, severno ob cesti v 
Celejo in Petoviono, zahodno ob cesti proti Akvileji. Doslej je bilo na vseh treh grobiščih 
odkritih prek 3000 grobov iz 1. do 5. stoletja.
Raziskave kažejo, da se obsežna grobišča dolgo živeče Emone niso spreminjala samo v 
prostoru, ampak tudi v času; ponekod je dokumentirana prekinitev uporabe grobišča 
med zgodnjo in pozno fazo ali več fazami. Spreminjal se je tudi način pokopa: v 1. in 2. 
stoletju so Emonci svoje mrtve sežigali, od 3. do 5. stoletja pa pokopavali nesežgane. Izj-
emoma prve skeletne grobove zasledimo že v 2. stoletju. Zelo raznovrstna je bila grobna 
arhitektura, prav tako pridatki; ti se razlikujejo po številu in strukturi. 
Nekateri v grob položeni predmeti, kot so bule, obeski v obliki falusa in lunule ter steklene 
jagode, so lahko imeli funkcijo amuleta. Emonci so jih nosili že za časa življenja za obram-
bo pred zlom. Nekatere predmete, na primer novce, so svojci umrlih položili v grob za lažji 
prehod in bivanje v svetu mrtvih. Za zaščito živih pred umrlimi so uporabljali različne 
rituale, med drugim pokop na trebuhu ali pridajanje žebljev, ki naj bi umrlega zadržali v 
grobu, ter prilagali zelo dragocene predmete v grobove mladih, prezgodaj umrlih, deklet. 
Materialni ostanki vraževerja in magijskih praks na emonskih grobiščih kažejo, da je bila 
kolonija Emona tudi v tem pogledu del rimskega sveta, kjer je bila uporaba zaščitnih amu-
letov vsakdanja praksa, in v katerem so bili ugotovljeni analogni sledovi pogrebnih ritualov. 
Ključne besede: rimsko obdobje, Emona, pokop, grobne najdbe, vraževerje, magija
SUMMARY
The Emona Buria l: Protection for the Living, Danger 
from the Dead
The paper explores the material traces of superstitious and magical practices on the bur-
ial sites of the Roman colony Emona. The inhabitants buried their dead on three large 
burial sites along the main thoroughfares: to the east along the Neviodunum road, to the 
north along the Celeia and Poetovio road, and to the west along the Aquileia road. So 
far the three sites have yielded over 3000 graves, dating from the period between the 1st 
and 5th centuries.
Explorations suggest that the vast burial sites of long-lasting Emona changed not only 
in space but also in time: some places evidence an intermission in the use of the site 
between its early and late stages or between several stages. The manner of the burial 
changed over time as well; while the 1st and 2nd centuries saw the cremation of the 
Emonian dead, the period from the 3rd to 5th centuries witnessed inhumation without 
cremation. Exceptionally, the earliest skeleton graves may be traced as far back as the 2nd 
century. The grave architecture was highly diverse, as were the grave goods, which varied 
in number and structure. 
Some of the interred objects, such as bullae, phallus-shaped pendants, lunulae and glass 
beads, may have functioned as amulets. They were worn by Emonians already in their 
Keria_2022-2_FINAL.indd   83 6. 02. 2023   07:45:39
84 Bernarda Županek, Alenka Miškec, Špela Karo in Gojko Tica
lifetime as protection from evil. Other objects, such as coins, were laid in the grave by 
the relatives of the deceased to facilitate his or her passage to, and sojourn in, the world 
of the dead. To protect the living from the dead, a number of rituals were practised, such 
as burial in a prone posture or the addition of nails, meant to keep the deceased in the 
grave, while objects of great value were placed in the graves of prematurely deceased 
young girls. 
The material remnants of superstition and magical practices on the Emona burial sites re-
veal that in this aspect, too, the colony of Emona was part and parcel of the Roman world, 
which daily used protective amulets and has yielded analogous traces of burial rituals. 
Keywords: Roman period, Emona, burial, grave finds, superstition, magic
Keria_2022-2_FINAL.indd   84 6. 02. 2023   07:45:39
Andrej Preložnik
Medicus invidiae: Petovionska fascina in 
njihova raba
Medicus invidiae, »zdravilec zavisti« iz naslova je besedna zveza, ki jo zapiše 
Plinij starejši v znanem odlomku, ki govori o apotropejski moči božanstva 
Fascinusa, ki v obliki obeska ščiti pred zavistjo tako otroke kot triumfatorje 
(Naravoslovje 28.7). Že samo ta primer kaže, kako priljubljena, raznolika in 
vsesplošna je bila med Rimljani raba podobe falusa v varovalne namene. 
Arheološke najdbe potrjujejo ta vtis. Predvsem obeski-amuleti, namenje-
ni osebni rabi, so pogosta najdba.1 Podobno obrambno vlogo so imele tudi 
falere in različni drugi deli konjske opreme, okrašeni s falusi – ščitili so konja 
(in posredno jezdeca). V obliki obeskov ali itifaličnih kipcev so varovali bivali-
šča ali delavnice. Spet druge upodobitve falusov so nastopale – samostojno ali 
znotraj večje kompozicije – na javnih mestih kot okras javnih stavb ali podob. 
Namen tega prispevka je podati pregled apotropejskih pojav falusa na ob-
močju Petovione, rimskodobnega Ptuja. Veliko, bogato in svetovljansko me-
sto nam tudi na tem področju postreže s pestrim naborom najdb. Moj cilj ni 
detajlna analiza posameznih predmetov. Ugotoviti želim, ali se iz najdiščnih 
kontekstov da kaj sklepati o njihovih lastnikih/uporabnikih, namembnosti in 
specifični dejavnosti, povezani z njimi.
Ptujske najdbe s falusi so bile že večkrat opažene in objavljane. Več pred-
metov je omenil v svojem vodniku že Mihovil Abramič. Njihov seznam je ob 
priliki novo odkritih najdb iz petdesetih let sestavil in komentiral Rudolf Bra-
tanič.2 Od takrat se je njihovo število še povečalo, predvsem z objavami sta-
rih najdb iz graškega Joanneuma, a tudi s pomembnimi unikatnimi odkritji z 
izkopavanj v zadnjih petdesetih letih. 
1 Dasen »Les amulettes d’enfants«, »Probaskania«; Whitemore, »Fascinating Fascina«, »Phallic 
Magic«; Vass »Is that not Charming?«; Kovač in Koščević, Falusom protiv uroka; Alvar Nuño, 
»From domestic«; Спасић-Ђурић »Фалички мотиви«. 
2 Bratanič, »Nove najdbe«.
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.2.85-110
Keria_2022-2_FINAL.indd   85 6. 02. 2023   07:45:39
86 Andrej Preložnik
AMULET PROTI ZLONOSNEMU OČESU
Najdišče: Zgornja Hajdina, grobišče 1893. Material: zlato. Mere: premer 1,7 
cm. Hramba: UMJ 7637. Objava: Katalog Archäologiemuseum, 120/669. 
Pregled začenjam z zelo izpovednim predmetom, okrogla ploščico iz zlate 
pločevine je okrašeno z iztolčenim reliefom (slika 1). Na zgornjem robu ima 
dve predrtini, v kateri je vpeta iz žice izdelana zanka. V središču je prikazano 
oko, ki ga v krožno obdajajo in »napadajo« različni liki. Prepoznavni so strela, 
kuščar, zvezda, slon, škorpijon (?), krilati falus, pes, lev, kača ter ptica (?).
Slika 1: Amulet proti zlonosnemu očesu (fotografija: Universal Museum Joanneum).
Motiv predstavlja nazoren napad na (hudobno) oko, predmet torej sodi 
med praebia (Varon, LL 7.107) – odvračalne amulete proti negativnim energi-
jam, ki »sevajo« iz očesa in čustvom, ki te sile generirajo: zavisti, zlobi, sovra-
štvu ali ljubosumju. 
Taki prizori3 so poznani tudi s kamnitih reliefov, mozaikov, oljenk in gem, 
najbolj pogosti pa so prav na zlatih amuletih, ki so pritegnili pozornost zbira-
teljev in raziskovalcev že v 19. stoletju. Ti najzgodnejši primerki, ki so se preko 
zasebnih zbirk znašli v velikih svetovnih muzejih (Pariz, London, Dunaj, Va-
tikan, Firence) so bili pogosto brez vseh najdiščnih podatkov. Nove (pogosto 
detektorske) najdbe nam prinašajo vsaj lokacije, a večinoma še vedno brez 
konteksta.4 
3 Temeljni pregled še vedno Engemann, »Zur Verbreitung«, 25–30.
4 Popisi: Jahn, »Über den Aberglauben«; Elworthy, Evil eye, 127–131; Seligmann, Der böse Blick, 
151-152; Chinelli, »Gegen den Bösen Blick«, tab. 2.; Parker, »A Marble Relief«, 7–8, tab. 1.
Keria_2022-2_FINAL.indd   86 6. 02. 2023   07:45:40
87Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
Danes poznamo že okoli 20 takšnih predmetov. Velika večina je podob-
nih: okrogla zlata pločevina z iztolčenim motivom, vendar so razlike v izvedbi 
tolikšne, da lahko govorimo o različnih izdelovalcih. Razlikujejo se tudi po 
načinu pripenjanja: večinoma imajo zanko na vrhu, nekateri na hrbtu, le posa-
mezni pa kako drugače. Tudi prikazani liki niso vedno identični. Ob različnih 
nevarnih živalih (lev, slon, kača, kuščar, škorpion, ptica…) in orožju (bodalo, 
trizob, strela, lok…), je običajno tudi falus, ki s krili dobiva animalično naravo. 
Zdi se, da so bili tovrstni amuleti cenjeni in predelovani, vsaj v en prime-
rek se je nosil več stoletij po nastanku.5 Napadeno oko ostane priljubljen motiv 
amuletov tudi v pozni antiki, kjer pa poznamo le bronaste primerke.6 Nabor 
likov se takrat zoži, med opuščenimi je – pričakovano – tudi falus.
Iz različnih razlogov so do zdaj bili bolj znani in v študijah upoštevani 
le zahodnoevropski primerki, a jih enako pogosto najdemo tudi na Balkanu. 
Ker je motiv v drugih medijih znan tudi z bližnjega vzhoda in severne Afrike, 
smemo pričakovati tovrstne amulete tudi tam.
Hajdinski primerek je bil najden ob izkopavanju nekropole, a o okoliščinah 
zaenkrat ne vemo nič natančnejšega. Od ostalih primerkov sta dva iz datiranih 
grobov – iz konca 1. oziroma sredine 2. stoletja, k tema lahko pogojno priključimo 
še enega, ki izhaja iz Herkulaneja in torej sodi v čas pred izbruhom ognjenika.7 
Grob iz Rima je razen amuleta vseboval še dva obeska, par uhanov in pr-
stan, vse izdelano iz zlata.8 Gre torej za osebne pridatke, namenjene ženski/
deklici iz višjega sloja. Zlato pa v tem grobu in na splošno pri tovrstnih amu-
letih ne kaže le na dodatno vrednost in dragocenost, temveč tudi na varovalno 
moč tega materiala, za katerega Plinij pravi, da odvrača uroke uperjene proti 
ranjencem in otrokom (Naravoslovje 33.25). 
ZLATI OBESEK
Najdišče: Ptuj, bolnišnica 1990, grob SG 6. Material: zlato. Mere: dolžina 2 cm, 
premer 2,95 cm. Hramba: ZVKDS. Objava: Gojkovič in Žižek, Rimski vsak-
dan, 104/76; Tušek, »Arheološka zaščitna izkopavanja«, 67.
Preprosti polnoplastični bronasti obeski v obliki falusa so ena od najpo-
gostejših vrst amuletov na sploh. Številne grobne najdbe potrjujejo, da gre pr-
venstveno (a ne izključno) za otroške amulete. Bistveno redkejše od bronastih 
faličnih obeskov pa so seveda njihove izvedbe v zlatu.
5 Rusovce: Schmidtová in Ruttkay, »Das langobardische Gräberfeld«, 392, sl. 12.
6 Npr. Engemann, »Zur Verbreitung«, sl. 1, 6.
7 Massa Maritima: Chinelli, »Gegen den Bösen Blick«, 92; Rim, Stazione di Tor Sapienza: Musco, 
Luoghi e paesaggi, 185.
8 Musco, Luoghi e paesaggi, 185–186, sl. 36.
Keria_2022-2_FINAL.indd   87 6. 02. 2023   07:45:40
88 Andrej Preložnik
Tudi ptujski miniaturni zlat obesek, ki visi na obročku iz valovite žice, je 
bil odkrit v otroškem grobu, in sicer kot edini pridatek (slika 2). Za ta minuci-
ozni izdelek ne poznamo neposredne primerjave, zaradi uporabe granuliranja 
pa se zdi dobra analogija že v 19. stoletju najden obesek iz Amiensa.9 Ta je 
nataknjen na zlat žičnat obroček skupaj s stekleno, reliefno odtisnjeno plošči-
co, ki je datirana v 4. stoletje. Po doslej podanih domnevah je ptujski nekoliko 
starejši, iz 3. stoletja. 
Slika 2: Zlati obesek (fotografija: arhiv ZVKDS CPA).
Je šlo pri tovrstnih amuletih za obeske, o kakršnih govori Varon, ko ome-
nja res turpicula – očitno figure falusov – ki se obešajo dečkom okoli vratu 
z namenom priklicati dobro srečo (LL 7.97: scaevola)? Pri bronastih in pri 
amienškem ne govori nič proti temu, za ptujski primerek pa ni jasno, kako se 
je nosil. Žičnat obroček bi lahko predstavljal, kot bomo videli v nadaljevanju, 
tudi zapestnico. Ob tem velja omeniti, da so običajno obliko zlatih otroških 
amuletov predstavljali tudi drobni prstani s shematizirano prikazanim falu-
som; mesto nošnje torej ne vpliva na uporabnost predmeta. 
9 https://www.europeana.eu/en/item/2020708/society_albums_primeval_antiquities_pa79_6. 
Danes v british Museum v Londonu.
Keria_2022-2_FINAL.indd   88 6. 02. 2023   07:45:41
89Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
ZAPESTNICA Z MINIATUR NIM DVOJNI FALUSOM 
IN JANTAR NIM FALUSOM
Najdišče: Ptuj, brez konteksta. Material: bron, jantar. Mere: dolžina 1,5 cm 
premer žice 5 cm. Hramba: PMPO R 958. Objava: Abramić, Poetovio, 127; 
Mikl Curk, Poetovio, 21/958, T. 29: 2.
Še en miniaturni obesek v obliki falusa je bil odkrit na Ptuju, tudi tokrat na 
obročku iz valovite žice (slika 3). Obesek je droben in zelo stiliziran, le zaradi 
večjih in bolje izdelanih analogij lahko sklepamo, da gre za dvojni falus. Pr-
votne objave omenjajo razen tega na žici še jantarni obesek, prav tako v obliki 
falusa, ki pa ga med muzejskim gradivom danes ni mogoče identificirati. 
Slika 3: Zapestnica z miniaturnim dvojni falusom (fotografija: arhiv PMPO).
Žica je primerljiva s tisto pri prejšnjem obesku, za obesek sam pa najdemo 
najbližjo primerjavo v Aquileji. Tam gre za kvalitetnejši izdelek iz zlata, a, za-
nimivo, prav tako v kombinaciji z jantarnim falusom.10 
Za ptujski primer, ki je sicer brez vseh najdiščnih podatkov, lahko zato 
sklepamo, da je imel podobno apotropejsko funkcijo kot ostali drobni falusi – 
da je bil torej amulet, namenjen osebni rabi, najverjetneje zaščiti otroka. 
10 https://artefacts.mom.fr/result.php?id=AMP-4011
Keria_2022-2_FINAL.indd   89 6. 02. 2023   07:45:42
90 Andrej Preložnik
JANTAR NI FALUS
Najdišče: Spodnja Hajdina, grobišče 1893. Material: jantar. Mere: 4,7x1,6x1,3 
cm. Hramba: UMJ-3850. Objava: neobjavljeno.
Veliko gradiva iz rimskodobnih grobov iz okolice Hajdine, ki so jih inten-
ztivno izkopavali konec 19. stoletja, hrani graški Joanneum. Med njimi je tudi 
stiliziran, ploščat, v sredini predrt jantarni falus (slika 4). Za razliko od bro-
nastih falusov, pri katerih sta skrotum in glans uda poudarjeno kroglasti, je ta 
tip jantarnih falusov bistveno drugače oblikovan. Izdelki so – verjetno zaradi 
krhkosti materiala in oblike, v kateri se surov jantar pojavlja – kompaktni, po-
samezni deli pa le nakazani. Glava je konične oblike in skoraj tako velika kot 
ostanek uda. Običajno ima gumbast zaključek, ki je pri hajdinskem odkrušen.
Slika 4: Jantarni falus (fotografija: Universal Museum Joanneum).
Podobne faluse najdemo med gradivom od Aquileje do Donave in vzdolž 
Jadrana.11 Aquileia velja zaradi tesnih gospodarskih povezav in podobnosti 
med gradivom za izvorno območje jantarnih predmetov, najdenih vzdolž jan-
tarne ceste, čemur lahko pritrdimo tudi v primeru tega obeska.
Običajno so del večjih apotropejskih setov, t. i. crepundia, ki jih sestavljajo 
amuleti, jagode, zvončki in drugi neobičajni predmeti, ki so jih, nanizane na 
vrvico ali trak, nosili otroci. Njihova sestava, poreklo in material so lahko zelo 
11 Prim. npr. Calvi, Ambre romane, 110 (tip B), T. 79: 1a; Gagetti, »Locum in deliciis«, 138–139, sl. 2; 
Pichlerova, Gerulata, 38/4, T. VII: 1.
Keria_2022-2_FINAL.indd   90 6. 02. 2023   07:45:43
91Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
heterogeni, po drugi strani pa poznamo tudi sete, v katerih prevladujejo ali so 
celo izključno jantarni obeski različnih oblik. 
Tudi za jantar poznamo eksplicitne citate, ki govorijo o njegovi blagodejnosti 
za otroke, kadar je v obliki amuleta pritrjen na telo (Plinij, Naravoslovje 37.12).
Za hajdinski primerek ne poznamo konteksta in datacije, podobni obeski 
pa se običajno najdejo v otroških grobovih iz 1. ali 2. stoletja.
JANTAR NA OBESK A 
Najdišče: Zgornja Hajdina, grob 785. Material: jantar. Mere: dolžina 1,5 (e), 
1,6 cm (f). Hramba: UMJ-3615e,f. Objava: Istenič, Poetovio, 256–257, T. 177: 
6–7, sl. 67.
Jantarni predmeti iz groba 785 na Zgornji Hajdini so najlepši primer t. i. 
crepundia z območja Petovione. Sestavlja ga sedem kosov: en obesek kroglaste 
oblike (mošnja?), dva obeska v obliki čelade, en v obliki groteskne glave, en v 
obliki stilizirane žuželke (čebele ali škržata?) ali močno stiliziranega falusa, ter 
en, ki nakazuje značilno silhueto moškega osramja, vendar z odbitim falusom. 
Ob tem je ohranjen še en falus, ki pa ne glede na samo delno ohranjenost in 
ustrezno formo ne more biti manjkajoči del. Verjetno gre torej za del še enega, 
podobnega obeska (slika 5). 
Slika 5: Jantarna obeska (fotografija: Universal Museum Joanneum). 
Obeski, ki kažejo povešen falus od spredaj se datirajo v zgodnejši čas kot 
tisti, k prikazujejo erigiran falus.12 Pogosto so izdelani iz kosti, redkeje (in ver-
jetno kasneje) iz jantarja.13 
12 Deschler-Erb in Božič, »A Late Republican Bone Pendant«, 
13 Aquileia: Calvi, Ambre romane, T. 79: 1c; Brives, »Une inhumation«, sl. 2: 11–13; Viminacium: 
Спасић-Ђурић, »Фалички мотиви«, t. 2: 2,3.
Keria_2022-2_FINAL.indd   91 6. 02. 2023   07:45:43
92 Andrej Preložnik
Grob 785 je bil skeletni pokop v leseni, s svincem obloženi krsti. V njem je 
bila pokopan otrok, po Ferku deklica, ki je imela na prsih »ogrlico« iz jantarja. 
Podobne sete najdemo tudi v Italiji, Franciji ali na dalmatinski obali.14
Grob je datiran v 2. stoletje.
FAJANSNI OBESEK
Najdišče: Zgornja Hajdina 1893, grob 742. Material: fajansa. Mere: v. 1,6 cm. 
Hramba: UMJ-2543. Objava: Istenič, Poetovio, 240, T. 166: 1-2.
Skupaj z narebrenimi jagodami (devetimi belimi steklenimi, dvema zele-
no-modrima »melonastima« fajansnima) sta bila v grobu 742 hajdinske ne-
kropole odkrita tudi dva fajansna obeska (slika 6). Oba sta precej obrabljena 
in korodirana, a vsaj eden predstavlja osramje s povešenim falusom, medtem 
ko bi drugi lahko prikazoval isti motiv ali pa v pest stisnjene prste – manu fica. 
Primerjave zanju najdemo v pred leti odkritem depoju amuletov iz Pompejev, 
predvsem pa v vzhodnem Sredozemlju in v Črnomorju.15 Primerek s falusom 
iz Petovione je trenutno najbolj severozahodna najdba tega tipa. Tudi sicer so 
fajansni amuleti različnih oblik eksotična dobrina, ki le redko zaide v srednjo 
Evropo. Tradicionalno se jih povezuje z Egiptom, zaradi razširjenosti pa ni iz-
ključeno, da so jih izdelovale tudi delavnice na severnih obalah Črnega morja. 
Grob s hajdinske nekropole je na podlagi oljenke datiran v flavijski čas - 
začetek 2. stoletja. Skoraj identičen niz je bil najden tudi v Zadru v grobu iz 
druge tretjine 2. stoletja.16 
Slika 6: Fajansna obeska (fotografija: Universal Museum Joanneum). 
14 Npr. Aquileia: Calvi, Ambre romane, XVII, fig. 13; Solin: Mardešić, »Jantar«, 179, 187/36–44; 
Poitiers-Dunes: Brives, »Une inhumation«. 
15 http://pompeiisites.org/en/press-releases/the-luck-and-the-protection-against-the-bad-fate-
in-the-jewelery-of-regio-v/; Whitmore, »Egyptian faience«.
16 Zadar-TC Relja 1989, grob 206: Eterović Borzić in Štefanac, Antičko staklo, 316/1016.
Keria_2022-2_FINAL.indd   92 6. 02. 2023   07:45:43
93Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
OBESEK S KONJSKE OPR AVE
Najdišče: Ptuj, Panorama 1913. Material: bron. Mere: 3,5 cm. Hramba: PMPO 
R 8188. Objava: Abramić, »Archäologische Funde«, 119, sl. 103; Gojkovič in 
Žižek, Rimski vsakdan 117/113e.
Falusi so priljubljen dekorativni in apotropejski element na rimskodobni 
konjski opremi. Kot del le-te je interpretiran tudi obesek, najden na Panorami 
že pred sto leti (slika 7). Predstavlja stiliziran falus s skrotumom, njegova po-
sebnost pa sta dodatna falusa tik pod zanko, ter kroglasti izrastki ob spodnjem 
robu. Poznan je le en primerljiv obesek, a zato praktično identičen. Najden je bil 
v Burnumu (Ivoševci) v Dalmaciji, na območju rimskega legijskega tabora iz 1. 
stoletja.17 Podobno datacijo lahko zato domnevamo tudi za ptujski primerek. 
Slika 7: Obesek s konjske oprave (fotografija: Andrej Preložnik).
OBESEK Z DVOJNIM FALUSOM
Najdišče: Ptuj, brez konteksta. Material: bron. Mere: 5 x 2,1 cm. Hramba: 
PMPO R 976. Objava: Mikl Curk, Poetovio, 22/978 (z napačno inv. št).
Ptujski muzej hrani tudi dokaj velik bronast obesek v obliki dvojnega fa-
lusa (slika 8). Pod danes odlomljeno zanko dva kroglasta testisa. S simetrič-
no obliko in uravnoteženostjo daje vtis, da je prosto visel. Te oblike falusnih 
priveskov ne zasledimo v grobnih kontekstih. To, velikost zanke in celotne-
ga predmeta govori v prid tega, da ne gre za osebni amulet/okras, temveč za 
17 Zaninović, »Privjesci«, 287–288, sl. 11.
Keria_2022-2_FINAL.indd   93 6. 02. 2023   07:45:44
94 Andrej Preložnik
obesek, ki je prosto visel in “gledal” v dve smeri. Morda ga bi lahko v skladu s 
Plinijevo omembo fascinuma obešenega na/pod triumfalni voz, povezovali z 
varovanjem vozov za prevoz tovora in ljudi?
Tovrstne dvojne obeske srečujemo predvsem v Podravju in Podonavju 
(Carnuntum, Aquincum, Sirmium?)18 
Slika 8: Obesek z dvojnim falusom (fotografija: Andrej Preložnik).
KR ILATI OBESEK
Najdišče: Zgornji Breg pri Ptuju 1951, slučajna najdba ob rimski cesti. Mate-
rial: bron. Mere: 5,8 cm. Hramba: PMPO R 10296. Objava: Bratanič, »Nove 
najdbe«, 365-366, sl. 4.
Falusi so v rimski ikonografiji pogosto prikazani z živalskimi pritiklina-
mi – predvsem krili in tacami. Na ta način se njihova moč še potencira, saj 
dobijo še animalične moči. Zaradi zanke je jasno, da so bili obešeni in da so 
prosto viseli in bili gibljivi. To je jasno predvsem pri tistih primerkih, ki imajo 
na verižicah še dodatno obešene zvonce, ki so z zvenenjem dodatno odvračali 
negativne sile. Za tovrstne kipce se je uveljavil izraz tintinabuli, ki pa se zdaj 
uporablja za praktično vse polnoplastične animalične faluse. 
18 Gotterbilder, 421/997, 998; Falusom protiv uroka, 51/85–89; Voss, »Is that not Charming«, 85, sl. 
7: 8; 9: 8.
Keria_2022-2_FINAL.indd   94 6. 02. 2023   07:45:45
95Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
Tudi primerek, najden na Bregu pri Ptuju, je kvalitetno delo, z lepo iz-
delanimi krili in levjimi tacami (slika 9). Dinamična kompozicija prikazuje 
falus, ki se z levo zadnjo taco praska po telesu. Tudi sam falus ima lasten falus. 
Ni jasno, ali je danes odlomljen rep bil realistično živalski, ali pa je tudi ta bil 
oblikovan kot dodaten falus. Primerljive kose najdemo med najdbami iz ob-
močja Pompejev.19
Ptujski kos je bil najden ob rimski cesti,20 kar bi morda lahko govorilo v prid 
obeska na vozu, lahko pa gre za del opreme hiše ali lokala ob njej. Za nobenega 
od znanih tintinabulov ni mogoče nedvoumno reči, da je bil najdem v takšnem 
okolju, lahko pa si pomagamo z gemo, ki prikazuje kupide v delavnici vencev.21 
Slika 9: Krilati obesek (fotografija: Andrej Preložnik).
PEČATNA ŠK ATLICA Z APLICIR ANIM FALUSOM
Najdišče: Ptuj, brez konteksta. Material: bron, emajl. Mere: dolžina 3,3 cm. 
Hramba: PMPO R 974. Objava: Mikl Curk, Poetovio, 22/974, T. 23: 20; Gojko-
vič in Žižek, Rimski vsakdan, 91/12.
Pečatne škatlice se velikokrat povezujejo s pismenostjo in dopisovanjem, 
a so lahko varovale tudi pečat, s katerim je bilo označeno in zapečateno do-
ločeno blago. Večinoma so okrašene z geometrijskimi motivi, veliko skupino 
19 npr: https://www.britishmuseum.org/collection/object/G_1814-0704-1257
20 Bratanič, »Nove najdbe«, 365, 372, skica 1.
21 Brandt, Antike Gemmen 150, 130, T. 301: 3088.
Keria_2022-2_FINAL.indd   95 6. 02. 2023   07:45:45
96 Andrej Preložnik
pa predstavljajo tudi take, ki imajo na pokrovčku pritrjeno reliefno apliko. Te 
lahko upodabljajo različne živali, njihov najbolj pogost motiv pa je prav stili-
ziran falus. V tem primeru je namen falusa verjetno odvračanje zavisti, ki bi se 
lahko prebudila ob vsebini dokumenta oziroma pisma in bi posledično lahko 
kvarila zapečateno bogastvo. Ne glede na predmet, na katerem je bila škatlica, 
je imel uporabnik še dodaten razlog, da varuje pečat – ker je šlo za osebni 
podpis, ki predstavlja lastnika, je negativna energija, usmerjena na pečat, na ta 
način posredno ogrožala tudi njegovega lastnika.
Ptujski primerek (slika 10) je stara najdba brez znanega konteksta. Kar je 
presenetljivo, je njena oblika. Pečatne škatlice s falusom so zelo pogoste v seve-
rozahodnem delu imperija (zahodna Evropa), kjer se pojavljajo v različnih va-
riantah, katerih priljubljenost pa proti vzhodu upada. Najobičajnejša oblika so 
škatlice v obliki lista oziroma kaplje.22 Okrogle so redkejše, take z nazobčanim 
noskom pa so zaenkrat poznane le tri: iz angleškega Brougha, nizozemskega 
Zwammerdama ter s Ptuja.23 Očitno gre za izdelke iste delavnice, ki jo verjetno 
moramo iskati na eni ali drugi strani Rokavskega preliva. Od tam je en prime-
rek prišel do Ptuja. Pretirano je v tem videti dokaz za neposredne stike obeh 
prostorov, vsekakor pa gre za zanimivo paralelo.
Ker ne poznamo konteksta, ptujske škatlice ni mogoče datirati drugače, 
kot po primerjavah. Pečatne škatljice s falusom se najdejo v kontekstih od 
prvega do tretjega stoletja, okrogle z aplikami v prvo in prvo polovico drugega 
stoletja.24
Slika 10: Pečatna škatlica z apliciranim falusom (fotografija: Andrej Preložnik).
 
22 Furger, Wartmann in Riha, Siegelkapseln, 54–55, 59. prim. tudi http://artefacts.mom.fr/result.
php?id=BTS-4035.
23 Brough: https://collections.ashmolean.org/object/320368; Zwammerdam: Furger, Wartmann 
in Riha, Siegelkapseln, 71, sl. 46: 5. 
24 Furger, Wartmann in Riha, Siegelkapseln, 53.
Keria_2022-2_FINAL.indd   96 6. 02. 2023   07:45:46
97Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
BRONASTA HER MA
Najdišče: Spodnja Hajdina 1905, brez konteksta. Material: bron. Mere: dolžina 
12,7 cm. Hramba: PMPO R 932; Objava: Abramić, Poetovio 127-128, sl. 89; Mikl 
Curk, Poetovio, 21/932; Breščak, Antično bronasto posodje, 59/156, T. 16: 156.
Drugi bronasti predmet iz zbirk ptujskega muzeja, na katerem je prikazan 
falus, je mala odlita plastika, ki prikazuje hermo, saj ima jasno prepoznavne 
vse njene značilne dele: glavo, nastavke rok in moško spolovilo (slika 11). 
Slika 11: Bronasta herma (po: Abramić, Poetovio).
Čeprav je bila miniaturna herma večkrat interpretirana kot ročaj posode, 
ima ustreznejše primerjave v dveh drugih skupinah predmetov. M. Feugere jo 
primerja s stebriči ogrodja lanterne,25 lahko pa bi šlo tudi za apliko iz okrasne-
ga niza, kakršen je tisti iz Augsta.26 Odlomljen spodnji zaključek bi verjetno 
pojasnil njeno namembnost. Tudi na tem predmetu je prikaz spolovila verje-
tno mišljen vsaj deloma tudi kot apotropejsko sredstvo. Če gre za del lanterne, 
25 Feugère (M.), * Lantern type IIF ( amounts figured ) (Artefacts : LTN-4001) http://artefacts.
mom.fr/result.php?id=LTN-4001.
26 Kaufmann-Heinimann, Augst, 116/177d, T. 114/177d.
Keria_2022-2_FINAL.indd   97 6. 02. 2023   07:45:47
98 Andrej Preložnik
ga lahko razumemo kot obrambo pred nevarnostjo, ki na uporabnika preži v 
temi. Friz aplik iz Augsta je, po drugi strani, tolmačen kot okras na vratih, ki 
so kot prostor prehoda seveda še posebej izpostavljena škodljivim vplivom. 
Velja omeniti, da so lahko imele tudi skrinjice zaklepe v obliki herm, katerih 
vlogo lahko primerjamo z vlogo falusov na pečatnih škatlicah.27 In nenaza-
dnje, tudi nekateri amuleti imajo obliko herme.28 
K AMNITA HER MA
Najdišče: Ptuj, brez konteksta. Material: marmor. Mere: ohr. v. 44 cm, š. 17 cm, 
g. 12 cm. Hramba: PMPO RL 87. Objava: Hoffiler in Saria, AIJ, 87/338; Harl, 
Ubi Erat Lupa, 9385.
Slika 12: Kamnita herma (fotografija: Boris Farič, arhiv PMPO).
27 https://www.forumancientcoins.com/numiswiki/view.asp?key=Roman%20Chest%20Locks
28 Npr. Corti »Il fascinum«, sl. 2: 2. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   98 6. 02. 2023   07:45:48
99Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
Na Ptuju je bilo najdenih tudi več kamnitih spomenikov, na katerih je 
falus eden ključnih elementov. Od manjše marmorne itifalične herme (slika 
12) je ohranjen steber z bazo in začetkom vratu. Primitivno prikazan falus je 
erigiran, nad falusom je napis FELIX TERMINUS. Glava je na žalost odbita, 
a sta na vrhu stebra prikazana dva zavojka, ki verjetno predstavljata kodre, 
kot jih lahko vidimo na nekaterih drugih hermah, denimo na hermi mladega 
Dioniza ali Apolona iz Akvileje.29
Terminus je abstrakten pojem, varuh meje. V tem primeru je utelešen v 
hermi, kjer s poudarjenim falusom (kar ga loči od klasičnih herm, na katerih 
je falus ponavadi prikazan z osramjem in viseč) očitno odvrača zlo in poudar-
ja življenjsko energijo. 
Ob kamnitih itifaličnih spomenikih velja spomniti na Plinijevo omembo 
(Naravoslovje 19.4), da se po posestvih, parkih in forumih postavljajo podobe 
satirov kot zaščita proti urokom.
VOTIVNA PLOŠČA PR IAP-TER MINUS 
Najdišče: Ptuj-Panorama, slučajna najdba 1953. Material: pohorski marmor. 
Mere: ohr. v. 25,5 cm, š. 19, gl. 5,5 cm; PMPO RL 665. Objava: Bratanič, »Nove 
najdbe« 364-366, sl. 3; Harl, Ubi Erat Lupa, 9387.
Terminus je lahko personificiran v obliki Priapa, ki s poudarjenim falu-
som predstavlja rodovitnost a hkrati preganja slabonamerneže (tatove). O 
tem zlitju priča tudi votivni relief s Panorame (slika 13), ki ima med in ob 
nogah vklesan napis T(erminus) FEL(ix), ostali atributi - desnici drži koša-
rica s sadjem v desnici, plašč, v katerem nosi sadeže, ter seveda poudarjeno 
spolovilo - pa so značilni za Priapa. Dokaj kvalitetna upodobitev v polprofilu 
ima dobre paralele v votivih iz širše regije.30 Še posebej zanimiv je relief iz 
Aquileje, kjer je kot tarča, proti kateri je uperjen falus, dodano še oko, zmago 
nad le-tem pa podkrepljuje še palmova veja.31 To pomeni, da je Priapov falus 
razen plodnosti utelešal tudi apotropejsko moč. 
29 Harl, Ubi Erat Lupa, 17381.
30 Npr. Harl, Ubi Erat Lupa, 17230 (Aquileia), 20812 (Koper), 9826 (Aquincum).
31 F. und O. Harl, Ubi Erat Lupa, 13953
Keria_2022-2_FINAL.indd   99 6. 02. 2023   07:45:49
100 Andrej Preložnik
Slika 13: Votivna plošča Priap-Terminus (fotografija: Boris Farič, arhiv PMPO).
VOTIVNA PLOŠČA PR IAP 
Najdišče: Ptuj-Panorama, slučajna najdba 1953. Material: marmor. Mere: ohr. 
v. 17cm, š. 23 cm,  g. 7 cm. Hramba: PMPO RL 664. Objava: Bratanič, »Nove 
najdbe« 364-365, sl. 2; ; Harl, Ubi Erat Lupa, 9386.
Druga kamnita plošča s Panorame je dokaj naivno oblikovani relief, ki 
prikazuje Prijapa od spredaj (slika 14). Čeprav je ohranjena le polovica ka-
mna, se vidi, da je imel ogrnjen plašč. Falus je pokončen. Primerljive reliefe 
poznamo iz Aquileie in Concordie.32 
Ker sta bila oba votivna reliefa Priapa najdena skupaj, je že Bratanič do-
mneval, da je na severovzhodnem delu Panorame obstajalo svetišče.33 Lahko 
gre seveda tudi za preprosto kapelico ob križišču ali meji posestva ali mestne-
ga središča. Čeprav plošči nista veliki, sta polomljeni, kar bi lahko pomenilo 
tudi nasilno uničenje tega posvečenega mesta in njegovih kultnih podob.
32 Npr. F. und O. Harl, Ubi Erat Lupa, 17626, 29286, 
33 Bratanič, »Nove najdbe«, 365.
Keria_2022-2_FINAL.indd   100 6. 02. 2023   07:45:49
101Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
Slika 14: Votivna plošča Priap (fotografija: Boris Farič, arhiv PMPO).
ITIFALIČNI KIPEC
Najdišče: Ptuj, Rabelčja vas, Bolnišnica 1989-1990. Material: keramika. Mere: 
11 x 5,5 cm. Hramba: ZVKDS 89PB039/1. Objava: Vomer Gojkovič, »Življe-
nje«, 83, 85, T. 1:1; Gojkovič in Žižek, Rimski vsakdan, 126/136; Tušek, »Arhe-
ološka zaščitna izkopavanja«, 69-70.
Ob izkopavanjih obrtniškega kompleksa v Rabelčji vasi je bil odkrit nenava-
den keramični kipec (slika 15). Na žalost je precej poškodovan, zato ga je težko 
tolmačiti. Predstavlja groteskno, verjetno deformirano človeško figuro z eks-
presivnim izrazom na obrazu, poudarjenimi rebri na shiranem prsnem košu, 
nogami, zavihanimi za vrat, rokami, ki grabijo zadnjico in proporcionalno 
prevelikim (danes odlomljenim) falusom. Da bi šlo za Priapa, ni mogoče, saj 
temu ne ustrezajo ne splošen izgled, ne odsotnost drugih atributov (predpasnik 
s plodovi). Bolj verjetno gre za apotropejski kipec, ki z grotesknim izgledom 
in itifaličnostjo odvrača hudoben pogled in zavist. Podobne majhne plastike 
se najdejo tako v grobovih kot na naselbinah. Več jih je znanih iz vzhodnega 
Sredozemlja, kjer se zanje domneva poreklo iz helenističnih delavnic, morda 
v Aleksandriji.34 Nekatere imajo podobno kot ptujska napet izraz in shiran 
videz s poudarjenimi rebri, ki morda namiguje na fizično propadanje, ki ga 
34 Dunbabin in Dickie, »Invidia«, t. 2: b, 3: a, d.
Keria_2022-2_FINAL.indd   101 6. 02. 2023   07:45:50
102 Andrej Preložnik
povzroča zavist. So pa podobni kipci najdeni tudi v zahodnem delu imperija, 
v vojaških okoljih (Delbruck-Anreppen), na ladjah (Commachio) in v obrtni-
ških delavnicah (Modena).35 
Slika 15: Itifalični kipec (fotografija: arhiv PMPO).
Po kontekstu je ptujskemu kosu najbližje primerek iz opekarske in lončar-
ske delavnice v Modeni. Uporaba v delavnici se lepo sklada z navedbo Friniha 
(Phrynichus, Praeparatio sophistica 53.6-10), ki pravi, da obrtniki takšne kip-
ce, (pro)baskania, obešajo v delavnicah, da hudobni pogledi ne bi pokvarili 
izdelkov.36 Zanimivo – ptujski kipec ima na hrbtu grbo, ki je oblikovana kot 
izrastek za zanko, vendar brez predrtine. Ta niti ni bila potrebna, saj je bila 
predrta kar glava figure, očitno z namenom obešanja. 
KER AMIČNI FALUS
Najdišče: Spodnja Hajdina - Mariborska cesta 68 (1999), najdeno v lončar-
ski peči. Material: keramika, rdeč premaz. Mere: dolžina 6,6 cm. Hramba: 
ZVKDS. Objava: neobjavljeno.
35 Anreppen: Kühlborn, Anreppen, 13, sl. 12; Comacchio: Corti, »Il fascinum«, sl. 4: 3; Modena: 
Modena dalle origini, 344, sl. 345.
36 Elliott 2015–2017, vol. 2, 34. prim. tudi Dasen, »Probaskania«, 182, ki citira Poluksa (Onomasti-
con 7.108).
Keria_2022-2_FINAL.indd   102 6. 02. 2023   07:45:51
103Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
Če je pri kipcu iz Rabelčje vasi odlomljen falus, je na drugi strani Petovi-
one, na Spodnji Hajdini bil najden prav odlomljen falus (slika 16). Ud je rea-
listično oblikovan in dokaj velik, zaradi česar se zdi, da gre prej za del plastike 
kot za del posode. 
Tudi v tem primeru gre za najdbo iz obrtnega obrata, iz zasutja lončarske 
peči. Pomembnost tega konteksta je dokaj ozka datacija: peči so bile opuščene 
in zasute v drugi polovici prvega stoletja. 37 
Slika 16: Keramični falus (fotografija: Davorin Ciglar Milosavljević, arhiv ZVKDS CPA).
POSODA S FALUSOM
Najdišče: Ptuj, Rabelčja vas, Zdravstveni dom 1975, naselbinska plast. Materi-
al: keramika, rdeč premaz. Mere: ohr. d. 8,7 cm, rek. notranji premer na višini 
falusa14 cm. Hramba: PMPO R69.460. Objava: neobjavljeno.
V Petovioni so poznali tudi posode, okrašene s falusi. Fragment ostenja 
take posode je bil najden v Rabelčji vasi (slika 17). Iz njega štrli kratek falus 
med dvema izboklinama, okrašenima z vbodi, ki očitno predstavljata skro-
tum. Od modnika izhajata na obe strani girlandi, okrašeni z vrezi, od katerih 
pa sta ohranjena le začetka. Odlomek je premajhen, da bi se dalo rekonstrui-
rati obliko posode, prav tako ne obstaja natančna analogija. Sodimo lahko le, 
37 O najdišču in dataciji: Lubšina Tušek, »Hajdina«, 281–282.
Keria_2022-2_FINAL.indd   103 6. 02. 2023   07:45:52
104 Andrej Preložnik
da je bil falus apliciran na največjem obodu. Obraba rdečega premaza je lahko 
posledica rabe, pri kateri bi falus služil kot opora pri držanju. 
Slika 17: Posoda s falusom (fotografija: Andrej Preložnik).
Falus se pojavlja kot okras na različnih tipih posod. Na nekaterih je funkci-
onalen (deluje kot izliv),38 na drugih čisto ornamentalen. Zanimivo je njegovo 
pojavljanje na t. i. obraznih posodah. Na nekaterih so majhni falusi v profilu 
vključeni v prikaz obraza, se pa najdejo tudi take, ki so imele na eni strani upo-
dobljen obraz, na drugi pa falus.39 Pri ptujskem kosu zaenkrat ni mogoče z go-
tovostjo govoriti o čem takem, je pa zanimivo, da se identična tehnika izdelave 
in krašenja – apliciranje, zareze, vbodi – pojavlja tudi na obraznih posodah.40 
Vsekakor so tako posode s falusi kot obrazne posode, ki se jim v njihovi 
groteskni obliki prav tako pripisuje apotropejska moč, smiseln del jedilno-
pivskega servisa, saj je tudi pojedina rizično okolje, v katerem so udeleženci 
lahko izpostavljeni zavistnemu pogledu.41 
Posoda je bila izdelana iz običajne in kronološko neobčutljive lončarske 
mase, prav tako ne moremo natančneje datirati niti naselbinske plasti, v kateri 
je bil najdena.
ZAKLJUČEK
Kaj lahko povzamemo iz nanizanih podatkov?
V Petovioni so bila fascina, podobe falusa, splošno prisotne in upošteva-
ne. Zelo verjetno so služili v prvi bojni črti v boju proti »hudobnemu očesu« 
38 Npr. Vass, »Is that not Charming?«, sl. 5: 2. ; Dövener, Franziska. »Zwei außergewöhnliche«, 
44–46. 
39 Hederrnheim: Pfahl, »römischen Gesichtsgefäße«, npr. sl. 3/1, 6/13. 
40 Pfahl, »römischen Gesichtsgefäße«, npr. sl. 7/16, 9/43, 65. Za Ptuj: Vomer Gojkovič, »Obrazne 
posode«, npr. sl. 3, 6, 7, T. 1.
41 Elliott, Beware Evil Eye, 21–23, z navedkom iz Psevdo-Arisotelove Prob.Phys. 20.34.
Keria_2022-2_FINAL.indd   104 6. 02. 2023   07:45:54
105Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
oziroma škodljivemu pogledu.42 Falusi so na naštetih predmetih varovali zelo 
različne osebe, stvari in prostore: otroke, konje in prevozna sredstva, pečat 
ali zapečateno vsebino, uporabne predmete, bivališča in njihove prebivalce, 
delavnice in njihove izdelke, prostor in skupnost.
Da so otroci posebno potrebni zaščite pred hudobnim pogledom, je vede-
nje, ki ga poznajo različne kulture. Rimljani v tem pogledu niso izjema. Študije 
vedno znova ugotavljajo, da so bili amuleti najdeni predvsem v otroških gro-
bovih. Kar se mi zdi pri tem zanimivo, je dejstvo, da so amuleti, ki otrok očitno 
niso uspeli obvarovati za življenja, le-te spremljali kot pomemben, pogosto 
edini osebni pridatek, na poti v onostranstvo. Če naj vidimo v tem racionalno, 
zavestno odločitev (in ne le pokop v vsakdanji opravi), potem se zdi najbolj 
smiselna razlaga, da so v zagrobnem bivanju nanje prežale podobne nevarno-
sti kot na tem svetu. 
Kot osebo varovalo se falusi pojavljajo v obliki različnih amuletov, ki so 
bili tukaj najdeni v grobovih ali na grobiščih. Lahko so bili samostojni obeski, 
lahko pa so bili eden od elementov amuleta. Pri slednjih lahko gre za lik zno-
traj enega predmeta ali za predmet znotraj niza večih (crepundia). So najra-
zličnejših oblik (realistični tridimenzionalni, shematizirani, reliefni v pogledu 
od spredaj ali v profilu iztolčeni iz pločevine, erigirani ali povešeni). Zanimivo 
je, da so med materiali, iz katerih so izdelani, zaenkrat zastopani takšni, ki jim 
je bila zanesljivo (zlato, jantar) oziroma verjetno (eksotična fajansa) pripisana 
posebna moč. Res pa je, da z drugih najdišč poznamo tudi amulete iz »običaj-
nejših« brona in kosti.
Iz brona so tudi preostali ptujski amuleti, ki pa jih lahko verjetno povezu-
jemo z zaščito konja, voza ali prostora. V vseh treh primerih gre za obeske. So 
različnih oblik, ob dveh enostavnih in zelo stiliziranih pa izstopa animaličen 
krilati falus kvalitetne izdelave.
S falusom sta okrašena tudi dva bronasta predmeta, namenjena praktični 
uporabi. V tem primeru predstavlja falus dodatno varovalo. 
Na kamnitih spomenikih s falusom gre za sinkretizem Terminusa in Pria-
pa. Herma ter oba reliefa so slogovno sicer različni, falus na njih pa predstavlja 
tako življenjsko energijo in rodovitnost kot obrambno silo, ki varuje mejo/
območje in preganja škodljivce vseh vrst, vključno z zavistneži. 
Keramični kipec sodi med podobe, ki so z grotesknostjo in faličnostjo šči-
tile posebej ranljive stanove in obrti. Najverjetneje je podobnemu kipcu pripa-
dal tudi odlomljen keramični falus. Oba predmeta sta bila odkrita na območju 
lončarske delavnice. 
Za posodico s falusom zaenkrat ne moremo reči ničesar določenega, razen 
da je verjetno tudi pri tej podoba falusa vsaj deloma tudi apotropejske narave.
42 Aktualnost problematike je najbolj očitna iz znanega Plutarhovega »pogovora« na temo škodl-
jivega pogleda, v katerem skuša znanstveno pojasnit sile, ki delujejo in zakaj so amuleti lahko 
učinkoviti. (Plutarh Quaestiones Convivales, 5.7). 
Keria_2022-2_FINAL.indd   105 6. 02. 2023   07:45:54
106 Andrej Preložnik
Poreklo teh predmetov je podobno raznoliko kot predmeti sami. Gotovo 
so jih izdelovali tudi domači obrtniki, opazno eksotični izdelki pa so prihajali 
iz Italije in Akvileje (jantarni amuleti, krilati obesek), iz vzhodnega Sredoze-
mlja (fajansni), iz zahodnih provinc (pečatna škatlica).
Datiramo jih lahko med prvo in tretje stoletje. Dokaj jasno zamejeni so 
amuleti v nizih, ki so značilni za prvo ali začetek drugega stoletja, podobno ve-
lja za obeske s konjske oprave in krilati tintinabulum. Nobenega predmeta ne 
moremo datirati v čas po tretjem stoletju. Z nastopom krščanstva upodobitve 
falusov izgubijo varovalni pomen in ostanejo načeloma le še obscene podobe, 
vredne preganjanja. 
ZAHVALA
Pri zbiranju gradiva, s posredovanjem fotografij in s strokovnimi komentarji 
so mi prijazno pomagale: Valerija Lešnik, Mojca Vomer Gojkovič, Aleksandra 
Nestorović, Iva Ciglar (vse Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož), Marija Lubšina 
Tušek (ZVKDS-CPA, Ptuj), Barbara Porod (Universalmuseum  Joanneum, 
Gradec) in Ana Kovačič. Vsem najlepša hvala!
Andrej Preložnik
Univerza na Primorskem
andrej.preloznik@upr.si
BIBLIOGR AFIJA
Abramić, Mihovil. Poetovio, vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta. Ptuj: 
Muzejsko društvo, 1925.
Abramić, Mihovil. »Archäologische Funde in Pettau.« Jahreshefte des Österreichischen 
Archäologischen Institutes in Wien 17, Beiblatt (1914): 87–150.
Brandt, Elfriede, Antje Krung, Wendula Gercke in Evamaria Schmidt. Antike Gemmen in 
Deutschen Sammlungen. Band 1, Staatliche Münzsammlung München. Teil 3, Gemmen 
und Glaspasten der römischen Kaiserzeit sowie Nachträge. München: Prestel, 1972.
Bratanič, Rudolf. »Nove najdbe iz Ptuja.« Arheološki vestnik 5.2 (1954): 361–376.
Breščak, Danilo. Antično bronasto posodje Slovenije. Situla 22.1. Ljubljana: Narodni 
muzej, 1982.
Brives, Anne-Laure. »Une inhumation d’enfant privilégiée du Centre-Ouest de la Gaule: 
la sépulture 343 de la nécropole des Dunes à Poitiers (Vienne).« Antiquités nationales 
39 (2008): 161–171.
Calvi, Marina Carina. Le ambre romane di Aquileia. Aquileia: Associazione nazionale 
per Aquileia, 2005.
Chinelli, Rita. »Gegen den Bösen Blick... – Ein Goldamulett aus Wien 1, Am Hof.« 
Fundort Wien: Berichte zur Archäologie 13 (2010): 76–103.
Keria_2022-2_FINAL.indd   106 6. 02. 2023   07:45:54
107Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
Cianfriglia, Laura in Alessio De Cristofaro. »I crepundia dalla Tomba 37 della necropoli di 
Castel Malnome: usi funerari e rituali magici.« V: Contesti magici = Contextos mágicos, 
ur. Marina Piranomonte in Francisco Marco Simón, 233–245. Rim: De Luca, 2012. 
Corti, Carla. »Il fascinum e l’amuletum. Tracce di pratiche magico-religiose in alcuni 
insediamenti rurali del Modenese e del Reggiano.« Pagani e Cristiani. Forme e atte-
stazioni di religiosità del mondo antico in Emilia 1 (2001): 69–85.
Dasen, Véronique. »Les amulettes d’enfants dans le monde gréco-romain.« Latomus 62.2 
(2003): 275–289.
Dasen, Véronique. »Probaskania: amulets and magic in antiquity.« V: The Materiality of 
Magic. Morphomata 20, ur. Dietrich Boschung in Jan Bremmer, 177–204. Paderborn: 
Wilhelm Fink, 2015. 
Deschler-Erb, Eckhard in Dragan Božič. »A Late Republican Bone Pendant from the 
Münsterhügel in Basel (CH).« Instrumentum 15 (2002): 39–41. 
Dövener, Franziska. »Zwei außergewöhnliche Keramikgefäße aus dem Vicus von Mamer-
Bertrange.« Empreintes 4 (2011): 42–49.
Dunbabin, Katherine M. C. in M. Dickie. »Invidia rumpantur pectora.« Jahrbuch für 
Antike und Christentum 26 (1983): 7–37.
Elliott, John H. Beware Evil Eye: The Evil Eye in the Bible and the Ancient World. Vol. 2: 
Greece and Rome. Eugene: Cascade Books, 2016.
Elworthy, Frederick Thomas. The Evil Eye: An Account of this Ancient and Widespread 
Superstition. London: John Murray, 1895.
Engemann, Josef. »Zur Verbreitung magischer Übelabwehr in der nichtchristlichen und 
christlichen Spätantike.« Jahrbuch für Antike und Christentum 18 (1975): 22–48.
Eterović Borzić, Anamarija in Bersilav Štefanac, Antičko staklo: Katalog stalnog postava 
Muzeja antičkog stakla u Zadru. Zadar: Muzej antičkog stakla, 2021.
Furger, Alex R., Maya Wartmann in Emilie Riha. Die römischen Siegelkapseln aus 
Augusta Raurica. Forschungen in Augst 44. Augst: Römermuseum, 2009. 
Gagetti, Elisabeta. »locum in deliciis ... sucina optinent. Le ambre di Aquileia e di Spalato.« 
V: Le regioni di Aquileia e Spalato in epoca romana, ur. Maurizio Buora, 135–161. 
Udine: Fondazione Cassamarca, 2007. 
Harl, Friederike in Ortolf Harl. Ubi erat lupa. Podatkovna baza. http://lupa.at/
Hoffiller, Viktor in Balduin Saria. Antike Inscriften aus Jugoslavien (AIJ) Zagreb: Narodne 
novine, 1938.
Humer, Franz in Gabrielle Kremer, ur. Götterbilder – Menschenbilder: Religion und Kulte in 
Carnuntum. Wien: Amt der NÖ Landesregierung, Abt. Kultur und Wissenschaft, 2011.
Istenič, Janka. Poetovio, zahodna grobišča I, II: grobne celote iz Deželnega muzeja 
Joanneuma v Gradcu. Katalogi in monografije 32, 33. Ljubljana: Narodni muzej 
Slovenije, 1999–2000.
Jahn, Otto. »Über den Aberglauben des bösen Blicks bei den Alten.« Berichte über die 
Verhandlungen der Königlich Sächsischen Gesellschaft der Wissenschaften Leipzig 
(1855): 28–110.
Katalog Schloss Eggenberg. Schild von Steier 22. Graz: Universalmuseum Joanneum, 2009.
Kaufmann-Heinimann, Annemarie. Augst und das Gebiet der Colonia Augusta Raurica. 
Die römischen Bronzen der Schweiz 1. Mainz am Rhein: P. von Zabern, 1977.
Kovač, Damir in Remza Koščević. Falusom protiv uroka. Zagreb: Muzej grada Zagreba, 2003.
Kühlborn, Johann – Sebastian. Anreppen, Stadt Delbrück, Kreis Paderborn. Römerlager 
in Westfalen 4. Münster: Altertumskommission für Westfalen, 2009. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   107 6. 02. 2023   07:45:54
108 Andrej Preložnik
Lubšina Tušek, Marija. »Hajdina, prazgodovinski in rimski arheološki kompleks.« Zavod 
za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, letno poročilo 1999 (2001):, 280–284.
Mardešić, Jagoda. »Jantar.« V: Longae Salonae, ur. Emilio Marin, 175-200. Split: Arheološki 
muzej, 2002.
Mikl Curk, Iva. Poetovio I. Katalogi in monografije 13. Ljubljana: Narodni muzej, 1976.
Modena dalle origini all‘anno Mille : studi di archeologia e storia. Modena: Panini, 1988.
Musco, Stefano, Lorenzo Petrassi in Stefano Pracchia, ur. Luoghi e paesaggi archeologici 
del suburbio orientale di Roma. Roma: Baioni Stampa, 2011. 
Parker, Adam. »A Marble Relief of the ‘All-Suffering Eye’ in Woburn Abbey.« Lucerna 58 
(2020): 6–9.
Pfahl, Stefan. »Die römischen Gesichtsgefäße von Nida-Heddernheim.« Xantener Ber. 13 
(2003): 173-196.
Pichlerová, Magda. Gerulata Rusovce: rimske pohrebisko II. Bratislava: Osveta, 1981. 
Schmidtová, Jaroslava in Matej Ruttkay. »Das langobardische Gräberfeld von Bratislava–
Rusovce.« V: Kulturwandel in Mitteleuropa. Langobarden–Awaren–Slawen. 
Kolloquien zur Vor- und Frühgeschichte 11., ur. Jan Bemann in Michael Schmauder, 
377–398. Bonn: 2008.
Seligmann, Siegfried. Der böse Blick und Verwandtes. Berlin: Hermann Barsdorf, 1910.
Спасић-Ђурић, Драгана. »Фалички мотиви из Виминацијума.« Гласник Српског 
археолошког друштва 24 (2008): 121–174.
Спасић-Ђурић, Драгана. »Крепундије (crepundiae) iз Виминацијума.« Зборник 
Народног mузеја - Археологија XXV–1 (2021): 201–237.
Tušek, Ivan. »Arheološka zaščitna izkopavanja na prizidku h ginekološko porodnem oddelku 
Splošne bolnišnice dr. Jožeta Potrča na Ptuju v letih 1989 do 1991.« V: Zbornik Splošne 
bolnišnice dr. Jožeta Potrča Ptuj, 55–72. Ptuj: Splošna bolnišnica dr. Jožeta Potrča.
Vass Lóránt. »Is that not Charming? Fascinum in Aquincum – Protection against Evil 
Eye. Phallic Amulets ina Roman City.« Budapest Régiségei 49 (2016): 63–87.
Vomer Gojkovič, Mojca. »Življenje v rimski lončarsko-opekarski delavnici.« V: Zbornik 
Splošne bolnišnice dr. Jožeta Potrča Ptuj 1874-2004, 81–91. Ptuj: Splošna bolnišnica dr. 
Jožeta Potrča.
Vomer Gojkovič, Mojca. »Obrazne posode iz Petovione.« Histria antiqua 19 (2010): 
221-–232.
Vomer Gojkovič, Mojca in Ivan Žižek, Rimski vsakdan v Petovioni. Ptuj: Pokrajinski 
muzej Ptuj, 2008.
Whitmore, Alicia. »Fascinating Fascina: Apotropaic Magic and How to Wear a Penis.« 
V: What Shall I Say of Clothes? Theoretical and Methodological Approaches to the 
Study of Dress in Antiquity, ur. Megan Cifarelli in Laura Gawlinski, 47–65. Boston: 
Archaeological Institute of America, 2017.
Whitmore, Alicia. »Phallic Magic: A Cross Cultural Approach to Roman Phallic Small 
Finds.« V: Material Approaches to Roman Magic : Occult Objects and Supernatural 
Substances, ur. Adam Parker in Stuart McKie, 17–31. Oxford: Oxbow, 2018.
Whitmore, Alissa. »Egyptian faience flaccid phallus pendants in the Mediterranean, Near 
East, and Black Sea regions.« V: Un-Roman Sex: Gender, Sexuality, and Lovemaking 
in the Roman Provinces and Frontiers, ur. Tatiana Ivleva in Rob Collins, 310–345. 
London: Routledge, 2020.
Zaninović, Joško. »Privjesci s rimske ikonjaničke opreme iz Burnuma.« Histria Antiqua 
18/2 (2009): 283–290.
Keria_2022-2_FINAL.indd   108 6. 02. 2023   07:45:55
109Medicus invidiae: Petovionska fascina in njihova raba
POVZETEK
Fascinum, magični falus, ni le najpogostejše sredstvo za odvračanje zlonosnega pogleda 
in zavisti, ampak se tudi pojavlja v najrazličnejših oblikah. Tako je tudi na Ptuju, kjer ga 
srečujemo v raznih izvedbah in kombinacijah - od amuletov in nakita, do upodobitev 
na uporabnih predmetih in kipih. Falusi so na naštetih predmetih varovali zelo različne 
osebe, stvari in prostore: otroke, konje in prevozna sredstva, pečat ali zapečateno vsebino, 
uporabne predmete, bivališča in njihove prebivalce, delavnice in njihove izdelke, prostor 
in skupnost. Kot osebo varovalo se pojavljajo v obliki različnih amuletov, ki so lahko bili 
samostojni obeski, lik znotraj enega predmeta ali za predmet znotraj niza večih (crepun-
dia). Med materiali, iz katerih so izdelani, so na Ptuju zaenkrat zastopani takšni, ki jim 
je bila zanesljivo (zlato, jantar) oziroma verjetno (fajansa) pripisana posebna moč. Po 
grobnih kontekstih sodeč so jih v Petovijoni nosili predvsem otroci. Iz brona so preostali 
ptujski amuleti različnih oblik, ki jih lahko verjetno povezujemo z zaščito konja, voza 
ali prostora. S falusom sta okrašena tudi dva bronasta predmeta, namenjena praktični 
uporabi. V tem primeru predstavlja falus dodatno varovalo. Na kamnitih spomenikih s 
falusom gre za sinkretizem Terminusa in Priapa. Herma ter oba reliefa so slogovno sicer 
različni, falus na njih pa predstavlja tako življenjsko energijo in rodovitnost kot obramb-
no silo, ki varuje mejo/območje in preganja škodljivce vseh vrst, vključno z zavistneži. 
Keramični kipec sodi med podobe, ki so z grotesknostjo in faličnostjo ščitile posebej 
ranljive stanove in obrti. Podobnemu kipcu je lahko pripadal tudi odlomljen keramični 
falus. Oba predmeta sta bila odkrita na območju lončarske delavnice. Za posodico s falu-
som zaenkrat ne moremo reči ničesar določenega, razen da je verjetno tudi pri tej falus 
vsaj deloma apotropejske narave.
Poreklo teh predmetov je podobno raznoliko kot predmeti sami. Gotovo so nekatere 
izdelali domači obrtniki, opazno eksotični izdelki pa so prihajali iz Italije in Akvileje 
(jantarni amuleti, krilati obesek), iz vzhodnega Sredozemlja (fajansni), iz zahodnih 
provinc (pečatna škatlica). Datiramo jih lahko med prvo in tretje stoletje. Dokaj jasno 
zamejeni so amuleti v nizih, ki so značilni za prvo ali začetek drugega stoletja, podobno 
velja za obeske s konjske oprave in krilati tintinabulum. 
Ključne besede: falus, amulet, hudobni pogled, zavist, rimska doba, arheologija, Ptuj
SUMMARY 
Medicus invidiae: The Fascina of Poetovio and Their Use 
Fascinum, the magical phallus, is the most common device for averting the evil eye 
and envy, and as such it occurs in a variety of forms. This may also be observed in Ptuj 
(ancient Poetovio), where the fascinum may be encountered in various renditions and 
combinations – from amulets and jewelry to pictorial representation on practical objects 
and statues. The phalli on such objects guarded a variety of persons, things, and places: 
children, horses and vehicles, seals or sealed contents, practical objects, habitations and 
their inhabitants, workshops and their products, space and community. As personal 
protection, they take the form of amulets, which could be pendants in their own right, 
figures within an object, or parts of a cluster (crepundia). Of the materials used for their 
Keria_2022-2_FINAL.indd   109 6. 02. 2023   07:45:55
110 Andrej Preložnik
production, Ptuj has so far yielded those which were certainly (gold, amber) or probably 
(faience) credited with special powers. Judging by the grave contexts, they were worn in 
Poetovio primarily by children. The rest of the many-shaped Ptuj amulets, which may be 
associated with the protection of a horse, a cart, or a space, are made of bronze. The phal-
lus is also used to decorate two bronze objects intended for practical use: in those cases it 
represents an additional precaution. The stone monuments with a phallus represent the 
syncretism of Terminus and Priapus. While the herm and the two reliefs differ in style, 
the phallus depicted always represents vital energy and fertility, as well as a protective 
force guarding a certain boundary or area and driving away all forms of malevolence, 
including envious people. The ceramic statuette belongs among the images which pro-
tected through their grotesque and phallic qualities those estates and crafts which were 
particularly vulnerable. The broken-off ceramic phallus may have belonged to a similar 
statuette: both objects were found on the site of a pottery workshop. The bowl with a 
phallus has so far defied a definite interpretation, but there, too, the phallus seems to be 
at least partly apotropaic.
The origins of the objects are as varied as the objects themselves. While some of them 
must have been crafted by local craftsmen, there are also noticeably exotic products 
hailing from Italy and Aquileia (amber amulets, a winged pendant), from the eastern 
Mediterranean (faience), or from the western provinces (a seal box). They may be dated 
between the 1st and 3rd centuries. More narrowly delimited are the amulets in clusters, 
which are typical of the 1st or early 2nd centuries; the same applies to the pendants from 
horse gear and the winged tintinnabulum.
Keywords: phallus, amulet, evil eye, envy, Roman Age, archaeology, Ptuj
Keria_2022-2_FINAL.indd   110 6. 02. 2023   07:45:55
II
Keria_2022-2_FINAL.indd   111 6. 02. 2023   07:45:55
Keria_2022-2_FINAL.indd   112 6. 02. 2023   07:45:55
Vid Žepič
Etimologija kot argumentacijski topos  
v rimski pravni literaturi
Rad méni, kadar le besede sliši kdo, 
da vendar treba kaj mu misliti je tudi.1 
Goethe, Faust 2565 
IURI OPER AM DATURUM PRIUS NOSSE OPORTET, 
UNDE NOMEN  DESCENDAT2
Furtum … a ferendo, id est auferendo vel a Graeco sermone … ἀπὸ τοῦ φέρειν. 
Tatvina [furtum] … od nošenja [ferendo], to je od odnašanja ali iz grškega jezika 
... od besede nositi [φέρειν].
(Paulus, Digesta 47.2.1 pr.) 
Testamentum … quod testatio mentis est. 
Oporoka [testamentum] …, ker je (to) s pričami potrjena volja [testatio mentis].3
(Iustinianus, Institutiones 2.10) 
[M]utuum …, quia quod ita tibi a me datum est, ex meo tuum fit. 
[P]osojilo [mutuum] …, ker je od mene dano tako, da iz mojega [ex meo] pos-
tane tvoje [tuum].
(Gaius, Gai institutionum commentarii quattuor 3.90)
[Q]uia fiat quod dictum est, appellatam fidem. 
[D]obra vera [fides] je poimenovana, ker naj se zgodi [fiat], kar je bilo obljubljeno.
(Cicero, De officiis 1.23) 
1 Po Funtnekovem prevodu (Faust: Tragedije prvi del, 97). Izvirnik (Goethe, Faust, 2565): »Gewöhn-
lich glaubt der Mensch, wenn er nur Worte hört. Es müsse sich dabei doch auch was denken lassen.«
2 Ulp. D. 1.1.1. 
3 Prevod po Kranjc, Justinijanove Institucije, 185, op. 124.
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.2.113-152
Keria_2022-2_FINAL.indd   113 6. 02. 2023   07:45:55
114 Vid Žepič
Pignus appelatum a pugno. 
Ročna zastava [pignus] je poimenovana po pesti [a pugno].
(Gaius, Digesta 50.16.238.2)
Etimologije v rimskih pravnih virih vzbujajo zanimanje pravnih zgodovi-
narjev in filologov.4 Mnenja o njihovi vlogi v pravniški argumentaciji so bila in 
ostajajo deljena. Nekateri juristi so se navduševali nad njihovo posrečenostjo, 
drugi ob njihovi omembi zardevali. Vse od pravnega humanizma 16. stoletja 
jih je del piscev štel za govorniški curiosum, ki naj bi z nenavadnimi besednimi 
igrami stežka ohranjal podobo prizemljene rimske jurisprudence. Po mnenju 
Lorenza Valle v pravniški literaturi ni bilo prav nič bolj smešnega, kot so bile 
etimologije, s katerimi se je bil igral in bil izigran že Varon.5 Za Mommsna so 
bile pravniške etimologije »čudaške in brezglave stoiške šarade«,6 Jhering pa 
je v njih videl »enega od najbolj zgovornih in zanesljivih virov, iz katerih je 
mogoče ugotavljati prvobitne pravne nazore«. Po njegovem prepričanju »tisto, 
kar je že zdavnaj izumrlo oziroma je že povsem izginilo iz spomina ljudi, ohra-
nja etimologija za vedoželjne bodoče čase.« Po Jheringu so etimologije »prikaz 
prvobitnih razmer v hieroglifski pisavi, za katero bo ključ mogoče najti šele 
čez več tisoč let«.7 
V prvem delu razprave obravnavam vlogo pravnih definicij, ki so jih pod 
vplivom govorniškega nauka rimski pravniki neredko nadomeščali z etimo-
logijami. V drugem delu pravniško etimologiziranje postavljam v kontekst 
splošnih značilnosti rimskega pravnega jezika, ki ga je preko stoiške šole za-
znamovala grška filozofija jezika. Najobsežnejši sklop pričujoče razprave pa 
predstavljajo po različnih funkcijah razvrščeni primeri pravniških etimologij. 
Pri izboru, deloma naslonjenem na pionirsko delo Luigija Cecija,8 sem bil 
pozoren zlasti na tisto etimološko gradivo, za katero bi lahko sklepali, da bi 
utegnilo sooblikovalo razvoj civilnopravne dogmatike. 
4 V razpravi uporabljam izraz »etimologija« redoma v antičnem pomenu in ne v pomenu znan-
stvene etimologije, o kateri govorimo šele od 19. stoletja naprej.
5 Nihil habet magis ridiculum haec, de qua loquitur, scientia, quam etymologiam, in qua ipse qu-
oque Varro & lusit & lusus est. Valla, Elegantiarvm latinae lingvae, 239, se v navedku posmehuje 
rimski etimologiji besede »oporoka« (testamentum − testatio mentis). Pojasnjuje, da končnice 
-mentum ne bi smeli izpeljevati iz samostalnika mens, me-ntis (misel, razum), saj bi lahko po-
temtakem tudi kopico drugih samostalnikov, ki z mislijo oziroma človekovo voljo nimajo prav 
nobene zveze – omenja armentum, falsamentum, ornamentum, condimentum, vestimentum – 
izpeljevali na enako nenavaden način.
6 Mommsen, Römische Geschichte, 397.
7 Jhering, Geist des römischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner Entwicklung, 88.
8 Ceci, Le etimologie dei giureconsulti romani.
Keria_2022-2_FINAL.indd   114 6. 02. 2023   07:45:55
115Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
POTISSIMA PARS PRINCIPIUM EST:9 MED 
DEFINICIJAMI IN ETIMOLOGIJAMI 
Aktivna vloga jezika
Za pravni jezik je značilno, da besede prevzema iz splošnopogovornega jezika, 
vendar jim preko doktrinarnih in zakonskih definicij10 oži in razširja njihov 
splošnopogovorni pomen.11 Če so definicije12 v splošnem jeziku rezultat dogo-
vorov vsakdanjega življenja, ki imajo le opisno (deskriptivno) funkcijo, imajo 
pravne definicije t. i. stipulativno funkcijo. To pomeni, da pravni teoretiki in 
normodajalci pomene besed iz splošnega jezika ustvarjajo povsem na novo.13 
Pravna terminologija ne poimenuje le že izoblikovanih snovnih ali nesnovnih 
pojavnosti sveta (realij),14 marveč tudi sama aktivno vpliva na nastanek novih. 
Tako se je ustalilo razlikovanje med pasivno in aktivno funkcijo pravnega je-
zika. Ko se realija, pod katero si predstavljamo neki pravni institut (npr. delikt 
tatvine), spreminja, to odseva tudi v spreminjanju človekovega dojemanja sve-
ta. Preko spremenjenega konceptualiziranja se prilagaja tudi poimenovanje 
instituta (npr. latinski izraz furtum). Kadar je torej poimenovanje le v funkciji 
opisa človekove izkušnje, govorimo o pasivni funkciji pravnega jezika. Če pa 
jezik dojemamo v njegovi aktivni vlogi, to pomeni, da ex post rekonstruirano 
poimenovanje preko človekovega kognitivnega procesa realijo (pravni insti-
tut) soustvarja oziroma ji določa njene meje.15 
V pravu se aktivna funkcija jezika povezuje z govornimi (performativnimi) 
dejanji. Znamenito Ulpijanovo analogijo med svečenikovim in juristovim de-
lom16 je Glossa Ordinaria razložila takole: če svečeniki dosegajo transcendenčne 
učinke s predpisanim obredjem, lahko pooblaščeni juristi z izbranimi besedami in 
ob izbranih priložnostih dosegajo neposredne pravne učinke na performativnem 
9 Gai. D. 1.2.1.
10 Zakonske definicije se v sodobni zakonodaji običajno podajo v uvodnem delu predpisa (No-
motehnične smernice, 41−42). V starejših predpisih najdemo zakonske definicije tudi v zadnjih 
poglavjih (prim. 99. člen Kazenskega zakonika: »Pomen izrazov v tem zakoniku«), kar sledi 
tehniki Justinijanovih Digest. Te so v zadnjem naslovu poslednje petdesete knjige obravnavale 
pomen izrazov (D. 50.16 De verborum significatione) in različna pravila starega prava (D. 50.17: 
De diversis regulis iuris antiqui). Digestam je sledila tudi srednjeveška kodifikacija kanonskega 
prava Liber extra (1234) v 40. naslovu 5. knjige (10.5.40: De verborum significatione). 
11 Najnovejša spoznanja o razmerju med pravom in jezikom gl. v Tomazin, Škrubej in Strban, 
Med jasnostjo in nedoločenostjo. Starejše delo, ki obravnava številne pravnozgodovinske vidike 
(zlasti nemškega) pravnega jezika, je Günther, Recht und Sprache, z obširno navedbo lit. 61−319.
12 O zgradbi definicij gl. Novak, »O definiciji prava«, 82−83.
13 Viskovič, Jezik prava, 32−33.
14 Furlan, Novi etimološki slovar, 20, op. 26.
15 Beaulac, The Power of Language, 25.
16 Ulp. D. 1.1.1.1.
Keria_2022-2_FINAL.indd   115 6. 02. 2023   07:45:56
116 Vid Žepič
nivoju.17 Med primere performativnega učinkovanja smemo prištevati tudi naj-
različnejše pravne etimološke izpeljave, ki so, kadar so se jih »izumili« oziroma 
»ustvarili« juristi s posebnim pooblastilom (denimo ius ex auctoritate principis 
respondendi)18 sodoločale konceptualizacijo pravnega instituta.19 
Omnis def init io periculosa :  etimologije kot nadomestek 
def inicij?
Ker je vsaka opredelitev (definitio) določala meje uporabe pravnega institu-
ta, so bili rimski juristi definiranju nenaklonjeni.20 »V civilnem pravu namreč 
nobeno pravilo ni bilo večno, nobeno, ki bi ga ne bilo mogoče vsaj deloma 
spodjesti, uničiti in zavrniti: kajti pravo sestavljajo posamični primeri in pri 
pomenu posamičnih zadev ni jasne opredelitve«, je ugotavljal francoski hu-
manistični pravnik Cujas.21 Morda so rimski juristi zaradi odpora proti defini-
ranju pogosteje posegali po etimologijah, ki so stopile na mesto definicij.22 Na 
to bi lahko nakazoval že prvi odlomek Justinijanovih Digest: 
Iuri operam daturum prius nosse oportet, unde nomen iuris descendat. Est autem 
a iustitia appellatum: nam, ut eleganter celsus definit, ius est ars boni et aequi.
Tisti, ki se hoče ukvarjati s pravom, mora najprej vedeti, od kod izvira ime pravo 
[nomen iuris]. Poimenovano je po pravičnosti [a iustitia]; pravo je namreč, kot 
(ga) je elegantno opredelil Celz, veščina dobrega in pravičnega.23
(Ulpianus, Digesta 1.1.1 pr.)
17 Prim. Glossa Ordinaria, glo. Sacerdotes k Ulp. D. 1.1.1 pr., ki primerja sojenje s tipičnim govornim 
dejanjem − spovedjo: ut ius suum cuique tribuit sacerdos in danda poenitentia, sic & nos in iudi-
cando). Prim. Hogewood, »The Speech Act of Confession«, 73, op. 9−10, in Ceci, Le etimologie, 13 s.
18 Gai. 1.7: Responsa prudentium sunt sententiae et opiniones eorum, quibus permissum est iura 
condere. (»Odgovori pravnih strokovnjakov so stališča in mnenja tistih, ki jim je dovoljeno 
ustvarjati pravo«; prevod po Kranjc, Rimsko pravo, 110, op. 229); prim. Inst. 1.2.8. O ius respon-
dendi gl. Wieacker, Römische Rechtsgeschichte I, 496.
19 Chevreau, »Etymologie juridique«, 37.
20 Iav. D. 50.17.202: Omnis definitio in iure civili periculosa est: parum est enim, ut non subverti 
posset. (»V civilnem pravu je vsaka (dokončna) opredelitev nevarna; malo je namreč takega, da 
se ne bi dalo zavrniti«; prevod po Kranjc, Rimsko pravo, 164, op. 395.) O definicijah v rimskih 
pravnih virih gl. Radovčič, »Retoričko učenje o definiciji i rimski pravnici«, 57−73.
21 Cujas, Tomus quartus, 1421: [Q]uia nulla est regula in jure civili perpetua, nulla quae non ali-
quando vitiari, labefactari & subverti parte aliqua possit: quia jus constituitur de singulis rebus, 
sive causis et singularum causarum nulla est notio, sive definitio certa, ut ait Aristot.
22 Če je še v 18. stoletju veljalo, da naj bo zakon hkrati učbenik z definicijskimi katalogi, se je zlasti 
v 19. stoletju ustalilo prepričanje, da naj zakonodajalec definiranje raje prepusti pravni zna-
nosti. O zakonskih definicijah s pravnozgodovinskega vidika gl. Ebel, Über Legaldefinitionen; 
Kitka, Ueber das Verfahren bei Abfassung der Gesetzbücher überhaupt, 43.
23 Prevod po Kranjc, Primeri iz rimskega prava, 21.
Keria_2022-2_FINAL.indd   116 6. 02. 2023   07:45:56
117Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
Ulpijanova24 misel je zlitina etimologije in definicije.25 Sledila je Kvinti-
lijanovemu govorniškemu nauku, po katerem so etimološke razlage sodile k 
definicijam.26 Za Kvintilijana je imela etimologija odločilen pomen pri inter-
pretaciji pomena besed. Ob številnih očitkih, da so bile etimologije pogosto 
»napačne« ali vsaj nenavadne, pa je treba upoštevati, da je moral sodni govor-
nik v prvem delu govora (exordium)27 avditorij prepričati že s samim poime-
novanjem teme, kar je dosegal z najrazličnejšimi pretiravanji, tudi z naivnimi 
etimološkimi izpeljavami:
[R]hetori concessum est, sententiis uti falsis, audacibus, versutis, subdolis, cap-
tiosis, si veri modo similes sint et possint movendos hominum animos quali-
cunque astu inrepere. Praeterea turpe esse ait rhetori, si quid in mala causa des-
titutum atque inpropugnatum relinquat. 
[G]ovorniku je dovoljeno, da uporablja neresnične, drzne, prebrisane, varljive, 
napeljujoče trditve − vsaj dokler so te na videz resnične − in da se lahko s kater-
okoli zvijačo prikrade v misli oseb, ki jih prepričuje. Poleg tega je sramotno za 
govornika, da − čeprav je njegov primer slab (tj. težko branljiv) − zadevo zapusti 
in je ne brani. 
(Gellius, Noctes Atticae 1.6.4)
Vprašanje, ki izhaja iz zveze med definicijami in etimologijami ter se na-
vezuje tudi na teorijo aktivne funkcije jezika, je, ali je etimologija kot nado-
mestek definicije sodoločala dogmatično zgradbo pravnega instituta. Čeprav 
Luigi Ceci o tem sploh ni dvomil, terja vprašanje ponovni razmislek.28 
24 O fanatizmu nekega tirskega sofista Ulpijana − vprašanje o tem, ali gre v resnici za jurista Ulpi-
jana ali njegovega očeta, ostaja sub iudice − priča Athen., Deipn. 362a in 401 d−e: »Vedno, o 
Ulpijan, zavrneš svojo jed, dokler se (najprej) ne poučiš o tem, ali je poimenovanje te jedi sta-
rodavno.« (ἀεί ποτε σύ, ὦ Οὐλπιανέ, οὐδενὸς μεταλαμβάνειν εἴωθας τῶν παρασκευαζομένων 
πρὶν μαθεῖν εἰ ἡ χρῆσις μὴ εἴη τῶν ὀνομάτων παλαιά); prim. Smiley, »Ulpian o Keitoukeitos«, 
322−328. Kunkel, Die römischen Juristen, 249, op. 518, je glede istovetnosti Atenejevega Ulpi-
jana in rimskega jurista Ulpijana (ali njegovega očeta), čigar origo naj bi bil feničanski Tir, 
zadržan. Sofistovo istovetnost z juristom Ulpijanom potrjuje Crifò, »Ulpiano. Esperienze e 
responsabilità del giurista«, 715–734.
25 Čeprav ne gre za aristotelijanski definicijski ideal per genus proximum et differentiam speci-
ficam (sec. Arist., Top. 6.5.143a), štejejo Celzov odlomek za edino opredelitev prava v rimskih 
pravnih virih. O tem Kranjc, »Ius est ars boni et aequi«, zlasti 376–381, 386–388, 397.
26 Quint., Inst. orat. 1.6.29: Ideoque in definitionibus assignatur etymologiae locus. (»Zato se pros-
tor etimologiji odkazuje v definicijah.«) Sanio, Varroniana, 266, je rimske etimologije opisal 
kot etiološke definicije. Prim. Oldendorp, Topicorum legalium, 91: Etymologia … est species 
definitionis.
27 Cic., De invent. 1.15. 
28 »[L›]etimologizzare dei giureconsulti può essere fonte di nuove interpretazioni del diritto, di 
nuove costruzioni, e − perchè no? − di nuovi istituti giuridici« (Ceci, Le etimologie, 56).
Keria_2022-2_FINAL.indd   117 6. 02. 2023   07:45:56
118 Vid Žepič
R IMSKI PR AVNI JEZIK IN ANTIČNE ETIMOLOGIJE
Rimski pravni jezik
Rimskemu pravnemu jeziku do konca 19. stoletja niti juristi niti literati niso po-
svečali večje pozornosti,29 čeprav je rimska pravna literatura edina zvrst rimske 
antične literature, ki ni nastala pod tujim vplivom.30 Grških besed je v rimski 
pravni terminologiji zanemarljivo malo.31 Do nastanka nemškega Državljanske-
ga zakonika (1896) so bili romanisti polno zaposleni s kodificiranjem »sodob-
nega« rimskega prava. Po stoletni instrumentaliziranosti pravne zgodovine za 
dogmatične namene je na prelomu med 19. in 20. stoletjem sledila »romani-
stična emancipacija«32 od pozitivnopravne znanosti in njen umik v preučevanje 
zgodovine rimskega prava (»historizacija rimskega prava«). Podrobnejših razi-
skav je bil deležen tudi pravni jezik. Toda njegovi prvi preučevalci, med katere bi 
šteli zlasti Gradenwitza, Lenela in Beselerja, so rimski pravni jezik raziskovali z 
namenom, da bi v pravnih virih, zlasti Justinijanovih Digestah, odkrili interpola-
cije, t.j. zavestne spremembe klasičnih besedil, ki so jih pripisovali Justinijanovi 
kodifikacijski komisiji, zlasti njenemu vodji pravosodnemu ministru Tribonija-
nu (emblemata Triboniani).33 Drugačna pa sta bila pristopa Cecija in Kalba. Prvi 
je leta 1898 napisal monografijo, ki se je ukvarjala z rimskimi pravniškimi eti-
mologijami, drugi pa je v več delih preučeval skladenjske in slogovne značilno-
sti pravne latinščine, pri čemer njegov primarni cilj ni bilo iskanje interpolacij, 
marveč posebnosti pravnega jezika samega po sebi.34 
Interpolacionistične raziskave so izhajale iz idealističnih sodb o jeziku 
klasičnih juristov. Vsak odmik od kanona naj bi bil polnovredni dokaz, da 
besedilo ni bilo avtentično oziroma je prešlo najrazličnejše predelave tako v 
poklasični dobi kot v obdobju kompiliranja. Romanisti druge polovice 19. in 
prve polovice 20. stoletja so izhajali iz prepričanja, da so bili klasični juristi 
29 Izjema je Dukerjevo delo Opuscula varia de latinitate jurisconsultorum veterum (prva izdaja 
1711).
30 Teuffel, Geschichte der römischen Literatur, 87; Ceci, Le etimologie, vii; Kalb, Roms Juristen, 1; 
Schulz, History of Roman Legal Science, 259: »The style of Roman jurists … expresses the inner-
most core of their national character.«
31 Weise, Die griechischen Wörter im Latein, 263−265, na zasebnopravnem področju omenja zgolj 
naslednje izraze: premoženje svojepravne žene, izvzeto iz dote − parapherna (παράφερνα), 
neposestna zastavna pravica − hypotheca (ὑποθήκη), zadolžnica − syngrapha (συγγραφή) oz. 
chirographum (χειρόγραφον), pobotnica − apocha (ἀποχή), obrestovanje obresti − anatocismus 
(ἀνατοκισμός), ara − arrha (ἀῤῥαβών), dedni zakup − emphyteusis (ἐμφύτευσις).
32 Besedi »romanistika« in »romanist« se v razpravi nanašata na vedo o rimskem pravu in na 
strokovnjake s tega področja; op. ur. 
33 Zgoščen pregled metodoloških temeljev interpolacijskih raziskav podaja Bonfante, Storia, 
121−260, z navedbo lit. 121, op. 1.
34 Kalb, Das Juristenlatein; Id., Roms Juristen; Id. Wegweiser in die römische Rechtssprache; Id. 
Spezialgrammatik.
Keria_2022-2_FINAL.indd   118 6. 02. 2023   07:45:56
119Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
pravzaprav jezikovni puristi.35 Živeli naj bi v nekakšnem vakuumu, v katerem 
ni bilo prostora za juristov individualizem, morebitno trivialnosti, neposreče-
no latinščino in za vplive filozofskih in govorniških šol. Jezik visokoklasičnih 
juristov, ki so sledili republikanskim vzornikom,36 naj bi bil po mnenju tako 
imenovanih »lovcev na interpolacije« še posebej imun na govorniške vplive.37 
Na govorništvo so gledali kot na »pokvarjeno disciplino«, nevredno rimskih 
pravnikov.38 Govornika je bolj kot iskanje najbolj pravične rešitve pritegnila 
tista pravna razlaga, ki se je v konkretnem primeru prilegala stranki, ki jo je 
sodni govornik branil.39 Rimski juristi naj bi pisali tako, kot so dejansko govo-
rili ob podeljevanju pravnih nasvetov (responsa). Zato so njihov preprost,40 ja-
sen in izbran slog tekstni kritiki označevali kot genus tenue ali genus humile.41 
Njihov jezik naj bi bil realističen, odtujen misticizmu in cepidlačenju.42 Ker 
naj bi jezikovne figure uporabljali le priložnostno, naj bi njihov jezik deloval 
hladno, neosebno, objektivizirano, celo monotono.43 Juristi naj bi se izogibali 
zaznamovanim besednim zvezam, arhaizmom in neologizmom. Poskusi indi-
vidualiziranja jezika posameznih pravnikov so ostajali zadržani,44 ker naj bi bil 
za juriste značilen tralaticijski značaj pravnega pisanja in razlogovanja. Ta naj 
bi odseval v doslednem povzemanju tujih misli in odporu proti drznemu slo-
govnemu izstopanju. Savigny je rimske juriste zaradi ubranega sloga označil 
kar za vzajemno nadomestljive posameznike (»fungible Personen«).45 
Do nekakšnega preloma s staro jezikovno tradicijo naj bi prišlo šele po 
cesarju Dioklecijanu.46 Tedaj v pravno latinščino cesarskih konstitucij vsto-
35 O tem Lenel, »Interpolationenjagd«, 17−38; Wieacker, »Textkritik und Sachforschung«, 1−40; 
Schulz, History of Roman Legal Science, 141−144. Gl. tudi op. 32.
36 O pravnem jeziku pozne republike gl. Schulz, History of Roman Legal Science, 96−98.
37 »Passion, pathos, and emotion in expression are taboo; the tempo of the exposition is a serene 
andante« (Schulz, History of Roman Legal Science, 259).
38 Crook, Legal advocacy, 17: »[I]t was making the worse argument the better; it was concerned 
with victory, not truth.«
39 Cic., De Orat. 3.80: de omnibus rebus in utramque partem possit dicere; Coing, Die juristischen 
Auslegungsmethoden, 7; Ceci, Le etimologie, 12. O razmerju med govorništvom in pravom Wie-
acker, Römische Rechtsgeschichte I, 662– 675.
40 Stališču, da je pravna latinščina zaradi svoje enostavnosti zgolj »pollatinščina«, se je zoperstavil 
nemški filolog Taubmann (1565−1613). Zapisal je, da bi bilo mogoče Ciceronov jezik, če bi njego-
va podoba kdaj zbledela, brez težav obnoviti iz dela Corpus iuris civilis: Vulgus opinatur, Juris 
sat habere peritum, si sciat in causis semilatina loqui … Credo ego, si linguae Ciceronis imago 
perisset e juris posset corpore restitui. Anon. Taubmanniana, 238.
41 »[A]ll the langage of juristic literature up to the end of classical jurisprudence faithfully reflects 
the Roman inclination for simplicity, uniformity, and homogeneity« (Schulz, Principles of Ro-
man Law, 80; Id., History of Roman Legal Science, 259).
42 Lévy-Bruhl, »Le Latin et le droit romain«, 103.
43 Bonfante, Storia, 141−50; Schulz, History of Roman Legal Science, 259; Kalb, Wegweiser in die 
römische Rechtssprache, 130, o stilistiki rimskega pravnega jezika gl. 127 ss.
44 Gl. Kalb, Roms Juristen, in Kunkel, Die römischen Juristen − Herkunft und soziale Stellung, 
zlasti 66−72 in 158; Schulz, Principles of Roman Law, 107−108.
45 Savigny, Vom Beruf unsrer Zeit, 157.
46 Honig, Humanitas und Rhetorik in spätrömischen Kaisergesetzen, 24 s.
Keria_2022-2_FINAL.indd   119 6. 02. 2023   07:45:57
120 Vid Žepič
pijo jezikovne figure, zlasti besedne zveze s prenesenim pomenom − meta-
fore, metonimije, sinekdohe, olepšave. Kalb to »nenaravno« latinščino, ki se 
razlikuje od latinščine zlate in srebrne dobe, označuje kot umetno latinščino 
(»Kunstlatein«), saj se jo je bilo mogoče priučiti le na maloštevilčnih pravnih 
šolah v Rimu, Bejrutu (Βηρυτός) in Konstantinoplu.47 Še posebej Konstanti-
nove konstitucije in postteodozijanske novele niso skoparile s skoraj baročno 
nabuhlimi govorniškimi prvinami.48 Šele Justinijanove konstitucije se skladno 
z njegovo klasicistično usmeritvijo49 skušajo vrniti v stare jezikovne ideale.
V desetletjih, ki so sledila drugi svetovni vojni, je romanistika od strogih sodb 
o jeziku rimskih juristov odstopila in priznala, da je bil vpliv govorništva razviden 
že v klasični literaturi.50 To je med drugim pomenilo tudi odpiranje vprašanj o 
vplivu grške filozofske misli na ustroj argumentacije rimskih juristov. Za potrebe 
pričujoče razprave si oglejmo osnovno tezo helenistične filozofije jezika, ki je bi-
stvena za razumevanje pomena antičnih etimologij v pravni literaturi.
Nomina sunt consequentia rerum:51osnove helenistične 
f ilozof ije jezika 
Platon v dialogu Kratil razpravlja, ali »je pravilnost poimenovanja po naravi 
prirojena sleherni od bivajočih stvari«. Pri tem skuša ovreči tezo, »da poime-
novanje ni to, kar so se nekateri dogovorili, da z njim imenujejo …, ampak da 
v poimenovanjih po naravi obstaja neka pravilnost«.52 Kratilovo stališče, ki mu 
Platon (v Sokratovi preobleki) sicer nasprotuje, je, da »kdor pozna poimeno-
vanja, pozna tudi stvari«.53 Kratilova naturalistična trditev naj bi sledila pita-
47 O pravnih šolah v cesarski dobi gl. Wieacker, Römische Rechtsgeschichte I, 223−227.
48 Wieacker, Vulgarismus und Klassizismus, 46−47; Schulz, Principles of Roman Law, 82. O nomo-
tehnično-jezikovni spremembi cesarskih konstitucij po letu 300 gl. Wieacker, Römische Recht-
sgeschichte II, 188−189.
49 Na programski ravni napoveduje Justinijanovo zavezanost klasični misli in formalizmu že uvodna 
konstitucija Tanta, s katero so bile leta 533 promulgirane Digeste: Tanta autem nobis antiquitatis 
habita est reverentia (»Do preteklosti pa gojimo tolikšno spoštovanje«). O Justinijanovem klasicizmu 
gl. Schulz, History of Roman Legal Science, 278 ss, in Wieacker, Vulgarismus und Klassizismus, 50−61.
50 Kaser, Zur Methodologie der römischen Rechtsquellenforschung, pass. O pomembnosti vpliva 
govorništva na rimsko pravo je prvi pisal Stroux, Summum ius summa iniuria, 16 ss.
51 »Poimenovanja so posledica stvari« (Dante, La vita nuova, XIII). Dante se je po mnenju lite-
rarnih zgodovinarjev (Curtius, European Literature and the Latin Middle Ages, 499) zgledoval 
po Justinijanovih Institucijah. Justinijan v Inst. 2.7.3. odreja, da se bodo darila pred sklenitvijo 
zakonske zveze (donationes ante nuptias) poslej imenovala »darila zaradi sklenitve zakonske 
zveze« (donationes propter nuptias). Preimenovanje utemeljuje z željo, da bi imena odsevala 
stvari, ki jih dejansko poimenujejo (nos plenissimo fini tradere sanctiones cupientes et consequ-
entia nomina rebus esse studentes). 
52 Plat., Crat. 383a.
53 Plat., Crat. 435d: ὃς ἂν τὰ ὀνόματα ἐπίστηται, ἐπίστασθαι καὶ τὰ πράγματα. Biondi, »Valore 
delle etimologie dei giuristici romani«, 739: »[U]n rapporto intimo e naturale tra pensiero e 
parola«; prim. tudi Herbermann, »Moderne und antike Etymologie«, 36; Allen, »The Stoics on 
the Origin of Language and the Foundations of Etymology«, 14 ss.
Keria_2022-2_FINAL.indd   120 6. 02. 2023   07:45:57
121Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
gorejski tradiciji, ki je učila, da so vsa poimenovanja božanskega izvora in kot 
taka odsevajo realije.54 Za privržence tega nauka poimenovanje ni bilo rezultat 
dogovora med ljudmi (θέσει), marveč odsev »narave« realije same (φύσει). 
Naloga etimologov je bila zato paleontološki izziv, saj naj bi ti iz poimenovanja 
kot živega fosila izcedili njegov pravi naravni pomen. Ta naj bi pošel iz obče-
človeškega spomina,55 vendar je hkrati odločilno vplival na pomen besede.56 
Etimologi so potemtakem raziskovali, zakaj in od kod pride neka beseda (cur 
et unde sint verba scrutantur) in na tak način zasledovali resnico.57 To prepri-
čanje je preko učenja stoiške šole prešlo v rimsko govorništvo, prek tega pa v 
pravno literaturo.
Nomina verbaque non positu fortuito, sed quadam vi et ratione naturae facta 
esse, P. Nigidius in Grammaticis Commentariis docet. … Quaeri enim solitum 
aput philosophos, φύσει τὰ ὀνόματα sint ἢ θέσει. In eam rem multa argumenta 
dicit, cur videri possint verba esse naturalia magis quam arbitraria. 
Publij Nigidij je v svojih Komentarjih o gramatiki učil, da samostalniki in glagoli 
niso nastali naključno, temveč po določenem naravnem smislu in namenu … 
Pri filozofih se je pogosto pojavilo vprašanje, ali so besede nastale na naraven 
način ali po nekem dogovoru. In pri tej stvari navaja mnogo argumentov v prid 
tezi, da so besede res bolj naravne kot dogovorne.
(Gellius, Noctes Atticae 10.4.1−3)
O sinhroni »ljudski« in diahroni »znanstveni« 
et imologiji
Ker se antična in sodobna znanstvena etimologija po funkcijah in metodah razli-
kujeta, velja na tem mestu navesti pojasnilo. Šele 19. stoletje je po Webrovi sintagmi 
»odčaranja sveta«58 tudi jezikoslovje osvobodilo od njegovih magično-mitoloških 
54 V sklepnem delu dialoga Platon zavrne Kratilovo naturalistično tezo (Plat., Crat. 439b−440d). 
Za resnično spoznanje stvari je po njegovem mnenju treba preseči vero v »pravilen« pomen nje-
nega poimenovanja in raje spoznati originalne oblike (εἶδος) stvari oz. ideje (ἰδέα). Platonovega 
stališča rimski stoiki niso prevzeli.
55 Allen, »The Stoics on the Origin of Language and the Foundations of Etymology«, 33.
56 Ker je prvotna pomenska motivacija besede določala tudi njen sodobni pomen, je bila meja med 
antično etimologijo in pomenoslovjem (semantiko) zelo zabrisana. Jasno ju razločuje denimo 
Var., De ling. lat. 5.1.2.
57 Quint., Inst. Orat. 1.6.32: studiosi …, qui verba paulum declinata varie et multipliciter ad ve-
ritatem reducunt aut correptis aut porrectis, aut adiectis aut detractis, aut permutatis litteris 
syllabisve. (»Učenjaki [etimologi, op. avt.] …, ki z različnimi in številnimi metodami zasledu-
jejo resnično obliko besed, ki so bile le malce spremenjene, bodisi s krajšanjem, daljšanjem, 
dodajanjem, odstranjevanjem ali zamenjavo črk in zlogov.«)
58 »Nicht mehr, wie der Wilde, für den es Solche Mächte gab, muß man zu magischen Mitteln 
greifen, um die Geister zu beherrschen oder zu erbitten« (Weber, Geistige Arbeit als Beruf, 16).
Keria_2022-2_FINAL.indd   121 6. 02. 2023   07:45:57
122 Vid Žepič
začetkov.59 Od srede 19. stoletja so etimologijo razumeli kot diahrono jezikoslov-
no znanost, katere končni cilj je, da »sodobni leksikalni (slovarski) pomen pojasni 
s prvotnim in ob tem odkrije miselni vzorec, ki je človeka spodbudil, da je realijo 
poimenoval prav s tem in ne s katerim drugim leksemom«.60 Etimološke raziskave 
temeljijo na diahroni primerjavi jezikov, ki so se razvili iz rekonstruirane prain-
doevropejščine. Pri tej operaciji imajo temeljno vlogo glasovni zakoni, s kateri-
mi jezikoslovci prepoznavajo etimon, tj. najstarejšo besedo ali njen del (koren).61 
Moderna znanstvena etimologija zato s sinhronim » ljudskim etimologiziranjem« 
pred 19. stoletjem nima veliko skupnega.62 
Z vprašanjem izvora besed so se sprva ukvarjale ljudske množice in ne 
specializirani jezikoslovci. Pri tem je ljudstvo nastopalo v svojstvu naivne-
ga filozofa, ki z zakonitostmi hermenevtičnega kroga63 ni imel nikakršne-
ga vpogleda v diahroni jezikovni razvoj. Nemški jezikoslovec Förstemann 
je »sinhrono etimologiziranje« kot prvi poimenoval ljudska etimologija 
(»Volksetymologie«).64 Ta naj bi bila mitologija posebne vrste,65 skozi kate-
ro je človek projiciral svoje fantazijsko gledanje na svet.66 Značilni metodični 
pristop ljudske etimologije je bil v uporabi glasovne povezovalne tehnike (t. i. 
phonetic bridging technique),67 s katero so vzpostavili zvezo med prvotno bese-
do (explanans) in besedo, ki je predmet etimološke razlage (explanandum).68 
59 Malkiel, Etymology, 2. O mističnih razsežnostih etimologije, njeni tesni zvezi z alegorijo pri ek-
segezi svetih spisov v judovski, hindujski, arabski in grški kulturi ter njenih odjekih v srednjem 
veku, gl. Del Bello, Forgotten Paths. Etymology and the Allegorical Mindset, 43. 
60 Furlan, Novi etimološki slovar, 20.
61 Glasovni zakoni so »skoraj edino eksaktno orodje primerjalnega jezikoslovja in etimologije, 
njihovo delovanje pa eden glavnih vzrokov za to, da so si jeziki med seboj različni« (Snoj, Slo-
venski etimološki slovar, 9); prim. tudi Furlan, Novi etimološki slovar, 20; Sluiter, »Ancient Ety-
mology: A Tool for Thinking«, 897.
62 »Die neuere Etymologie ist diachronisch … Sie ist das Bemühen, die Geschichte der Wörter 
möglichst weit zurückzuverfolgen … Ältere, d. h. antike mittelalterliche und barocke Etymolo-
gie bewegt sich vorwiegend im Synchronen.« (Willer, Poetik der Etymologie, 6.)
63 Hermenevtika uči, da predmet razumevanja »drži ogledalo razlagalcu«, saj ta proučevani pred-
met razume zgolj ob predpostavki vsaj minimalnega predhodnega védenja o predmetu (t. i. 
»predrazumevanje«). Gl. Novak, »O definiciji prava«, 84−85.
64 Förstemann, »Ueber deutsche Volksetymologie«, 1−25. Uveljavljena angleška izraza sta tudi po-
pular etymology in false etymology; gl. Malkiel, »Essays on Linguistic Themes«, 20.
65 Sluiter, »Ancient Etymology: A Tool for Thinking«, 918.
66 Da so ljudske etimologije nastale tudi na področju prava, ne preseneča, saj je pravni jezik abs-
trakten in laikom še posebej težko razumljiv. Prim. Dernburg, Die Phantasie im Recht, 14: »Die 
Volksphantasie bildet den Urgrund alles Rechts.« 
67 Sluiter, »Ancient Etymology: A Tool for Thinking«, 903.
68 Prim. Everardovo definicijo etimologije: Ethimologia est expositio unius vocabuli per aliud vocabu-
lum unum vel plura magis notum, vel nota in eadem lingua vel diversa secundum rerum proprieta-
tem, vel literarum similitudinem, ut … testamentum testatio mentis … mutuum quasi de meo tuum, 
possessio quasi pedum positio, … theologus quasi de Deo loquens … feudum a fide seu fidelitate … 
damnum quasi diminutio patrimonii … (»Etimologija je razlaga ene besede z drugo ali drugimi bolj 
znanimi besedami bodisi v istem ali drugem jeziku, temelji pa bodisi na značilnosti stvari bodisi na 
podobnosti črk, kot denimo … oporoka zaradi izjave o namenu … posojilo, ker je od mojega posta-
lo tvoje, posest kot od »položaja stopal« … teolog kot nekdo, ki govori o Bogu … fevd od zvestobe 
… škoda od ›zmanjšanja premoženja‹«) (Everardi, Topicorum seu locorum legalium, 67).
Keria_2022-2_FINAL.indd   122 6. 02. 2023   07:45:57
123Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
Ta povezava je bila navadno v glasovih ali črkah, ki povezujejo explanans in 
explanandum. Besedne igre, ki gradijo na blizuzvočju,69 so že v antični litera-
turi naletele na številne kritike. Cicero se je posmehoval nekomu, ki je sku-
šal ime boga Neptuna povezati s plavanjem (Neptunus a nando), saj bi lahko 
potemtakem vsakdo katero koli besedo razlagal z drugo, če bi le obe besedi 
družila že vsaj ena črka.70 Antično etimološko operacijo so nekateri označili za 
zmoto krožnega sklepanja (petitio principii).71
Vpliv govorništva na pravno argumentacijo
Pravo, z njim pa tudi pravni jezik sledi ustaljenosti, stabilnosti, precedenčno-
sti in tradiciji. Pravni jezik ima konservativen značaj.72 Če obstaja potreba po 
urejanju in hkratnem poimenovanju novonastajajočih razmerij, skuša pravna 
znanost v obstoječi terminološki zakladnici najti tista poimenovanja, ki bi jim 
lahko nadela novo vsebino.73 To navadno ni potekalo brez zapletov − ne v 
antičnem rimskem pravu in ne v kasnejših obdobjih.74 Rimskim juristom je 
pri prilagajanju pravnega izrazja novim potrebam pomagala etimologija, saj 
so v že uveljavljenih pravnih izrazih iskali in rekonstruirali nove pomene.75 
69 Biondi, »Valore delle etimologie dei giuristici romani«, 741: »etimologia ad orecchie«.
70 Cic., De nat. deor. 3.24.6: Quam periculosa consuetudo! … quamquam, quoniam Neptunum a 
nando appellatum putas, nullum erit nomen quod non possis una littera explicare unde ductum 
sit; in quo quidem magis tu mihi natare visus es quam ipse Neptunus.
71 Bretone, Storia del diritto Romano, 318. Miglietta, »Giurisprudenza romana«, 214, meni, da eti-
mološki poskusi niso sami po sebi zaverovani v iskanje strogo znanstvenega izvora besede, 
temveč v neko naravno in »na prvi posluh« slišno razlago.
72 Watt, »Rule of the Root: Proto-Indo-European Domination of Legal Language«, 574.
73 Prim. z rešitvami v rimskem pravu, ki kažejo zanimivo nagnjenost k ekonomiziranju. Manci-
pacijo, arhaični formalni akt, s katerim so prenašali oblastna upravičenja (denimo lastnino), so 
prilagodili in jo v trikratni sekvenčni izvedbi preoblikovali v nov pravni posel, namreč »eman-
cipacijo«. Z njo je svobodna oseba pod oblastjo postala svojepravna (tj. premoženjsko sposob-
na). Ni se ohranil le del starega imena (emancipatio), temveč tudi oblični vidik prastarega posla. 
O tem Rabel, »Nachgeformte Rechtsgeschäfte«, 290−335.
74 Za ilustracijo navedimo epizodo v dogmatičnem razvoju zemljiških služnosti. V dobi usus moder-
nus pandectarum (16.−18. stoletje) se je raznotere pojave fevdalne dobe (npr. kmečka upravičenja 
na skupnih zemljiščih, podložništvo, regalije) osmišljalo z izrazoslovjem rimskih zemljiških služ-
nosti. Te so se seveda v mnogočem razlikovale od srednjeveških partikularnopravnih institutov. 
Toda občepravnih juristov te razlike niso odvračale od natezanja partikularnopravnih institutov 
na rimskopravne dogmatične tvorbe. Nemški profesor Maurenbrecher je o tem procesu zapisal: 
»Das heutige Leben hat zwar viele neue Fälle erzeugt, aber sie brauchen nur in die römischen 
Formen eingepaßt zu werden. Der Name entscheidet darum am wenigsten, und man findet so-
wohl neue Namen für alte Fälle des römischen Rechtes, wie römische Namen für neue Fälle.« Po-
imenovanje partikularnopravnega instituta (npr. kmečkega upravičenja na skupnih zemljiščih) 
z rimsko kategorijo služnosti (servitus) je torej vzpostavljalo novo realnost v že opisanem smislu 
aktivne vloge jezika. Ta realnost je bila kmetu, neukemu učenega prava, tuja in nepričakovana. To 
je seveda vodilo v dolge in zapletene spore. O tem Žepič, »Zemljiška služnost kot pravnodogma-
tični model v obdobju usus modernus pandectarum«, 12 in 14.
75 Prim. Quint., Inst. Orat. 5.14.34: Iurisconsulti, quorum summus circa verborum proprietatem 
labor est … (»Juristi, ki se najbolj trudijo glede pomena besed…«)
Keria_2022-2_FINAL.indd   123 6. 02. 2023   07:45:57
124 Vid Žepič
Oglejmo si vpliv etimologije na pravno argumentacijo na primeru besede 
postliminium:76
 
Multa etiam ex notatione sumuntur. Ea est autem cum ex vi nominis argumentum 
elicitur; quam Graeci ἐτυμολογίαν appellant, id est verbum ex verbo veriloquium 
… Multa igitur in disputando notatione eliciuntur ex verbo, ut cum quaeritur postli-
minium quid sit … in quo Servius noster, ut opinor, nihil putat esse notandum nisi 
post, et liminium illud productionem esse verbi vult, ut in finitimo, legitimo, ae-
ditimo non plus inesse timum quam in meditullio tullium; Scaevola autem P. filius 
iunctum putat esse verbum, ut sit in eo et post et limen; ut quae a nobis alienata cum 
ad hostem pervenerint, ex suo tamquam limine exierint, ea cum redierint post ad 
idem limen postliminio redisse videantur. Quo genere etiam Mancini causa defendi 
potest postliminio redisse, deditum non esse, quoniam non sit receptus; nam neque 
deditionem neque donationem sine acceptione intellegi posse. 
Številni argumenti se izvajajo iz poimenovanja. Za to gre tedaj, ko se argument iz-
vaja iz pomena besede, kar Grki imenujejo etimologija, to je dobesedno veriloquium 
− kar je resnično povedano. V razpravljanju so mnogi argumenti izvedeni iz be-
sede; tak primer je pomen besede postliminium … Naš prijatelj Servij77 želi, če se 
ne motim, da le (del besede) post (onkraj) določa etimološki pomen, liminium (od 
limen, prag, meja) pa (po njegovem) ni nič drugega kot končnica, nekaj podobnega, 
kot je -timus pri besedah finitimus, legitimus, aeditimus, (in da) pri tej besedi nima 
nič večje vrednosti kot tullium pri meditullium. Scevola, sin Publija,78 pa je menil, da 
je beseda postliminium sestavljena, saj je v njej tako (koren) post kot limen. Tako se 
zdi, da se stvari, ki so nam bile odtujene, ko so prešle v roke sovražnikov, takorekoč 
odšle iz svojega praga, ko pa so se vrnile, se zdi, da so se vrnile postliminio. S tem ar-
gumentom je mogoče braniti Mancinov spor, saj (ta) ni bil predan, ker ni bil sprejet; 
niti predaje niti darila pa si ni mogoče predstavljati brez sprejema. 
(Cicero, Topica 35−37)
Ius postliminii (»pravica hišnega praga«) je bila pravica rimskega državlja-
na, na temelju katere so temu ob vrnitvi iz vojnega ujetništva oživela civil-
nopravna upravičenja.79 Vojno ujetništvo je bilo namreč izenačeno s civilno 
smrtjo – popolno izgubo pravne sposobnosti (capitis deminutio maxima). Pra-
vica ius postliminii pa ni veljala za tistega, ki se je v bitki predal sovražniku oz. 
za tistega, ki ga je rimsko ljudstvo za kazen izročilo sovražniku (t. i. deditio).80
76 D. 49.15 in C. 8.50. 
77 Servius Sulpicius Rufus (umrl 43 pr. Kr.) (Kunkel, Die römischen Juristen, 25).
78 Quintus Mucius Scaevola (umrl 82 pr. Kr.) (Kunkel, Die römischen Juristen, 18).
79 V prvi vrsti so oživeli status libertatis, očetovska oblast (patria potestas) in druge premoženjske 
pravice, ne pa zakonska zveza ter zaradi dejstvene narave niti ne posest (Berger, Encyclopedic 
Dictionary, s.v. postliminium, 629).
80 Cic., De. orat. 1.181: quem pater suus aut populus vendidisset aut pater patratus dedidisset, ei 
nullum esse postliminium (»kogar je po starem običaju bodisi družinski oče ali ljudstvo prodalo 
bodisi ga je pater patratus [načelnik pontifikalnega kolegija z vojaškimi pooblastili, op. avt.] 
predal tujemu ljudstvu, ta ne more koristiti pravice vrnitve«).
Keria_2022-2_FINAL.indd   124 6. 02. 2023   07:45:58
125Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
Cicero v spisu Topica v zvezi s postliminijem opisuje zgodbo Hostilija 
Mancina, ki je leta 137 pr. Kr. proti volji senata sklenil mirovno pogodbo z Nu-
mantinci, ljudstvom v današnji Španiji. Rimski senat mu je sodil in ga za kazen 
izročilo sovražnemu ljudstvu, numantinsko ljudstvo pa ga ni želelo sprejeti 
in Mancin se je vrnil v Rim. Pojavilo se je vprašanje, ali so ob njegovi vrnitvi 
oživele državljanske pravice na temelju pravice hišnega praga (postliminio). 
Cicero navaja, da bi se Mancin po mnenju pravnika Rufa lahko branil s tem, 
da njegove državljanske pravice nikoli niso ugasnile. Sovražno numantinsko 
ljudstvo ga pač ni sprejelo na svoje ozemlje (bil je deditus [sed] non receptus). 
V tem primeru rimskega limesa – ki je sestavni del besede postliminium – ni 
prečkal. K tej argumentaciji pritegne Ruf še analogijo med javnopravnim in-
stitutom predaje (deditio) in zasebnopravnim institutom darila (donatio), saj 
sta oba pravna akta dvostranske narave, ki kot taka potrebujeta soglasje na-
sprotne stranke. Ni darila, če ni soglasja obdarjenca. Ni predaje, če sovražnik 
ne sprejme tistega, ki se je predal. Rufov nasprotnik Scevola pa je menil, da 
je predaja podobna izgonu (aquae et ignis interdictio), ki pa kot enostranski 
akt ne zahteva nobenega sprejema in s tem tudi ne nujnega prehoda rimskega 
limesa. Za izgubo rimskega državljanstva naj bi zadoščal izgon, ki ga je ukazal 
senat, in ne izgnančevo prečkanje meje. To mnenje je bilo najbrž že dlje časa 
uveljavljeno, pravnik Ruf pa ga je skušal pobijati z etimološkim argumentom.81 
Na koncu je obveljalo Scevolino prepričanje. Mancin je, četudi ga Numantinci 
niso sprejeli in limesa ni prestopil, državljanstvo, z njim pa tudi vsa civilno-
pravna upravičenja, nepovratno izgubil. 
Eos, qui ab hostibus capiuntur vel hostibus deduntur, iure postliminii reverti 
antiquitus placuit. an qui hostibus deditus reversus nec a nobis receptus civis 
romanus sit, inter Brutum et Scaevolam varie tractatum est: et consequens est, 
ut civitatem non adipiscatur. 
Stari pravniki so menili, da se lahko tisti, ki so bili zajeti s strani sovražnikov 
ali bili njim prepuščeni, vrnejo na temelju pravice ius postliminii. Ali se je tisti, 
ki je bil prepuščen sovražniku, pa ga mi nismo sprejeli nazaj, vrnil in (znova) 
postal rimski državljan, sta razpravljala Brut in Scevola. Obveljalo je, da tak 
posameznik ni mogel (ponovno) pridobiti statusa državljana.
(Modestinus, Digesta 49.15.4)
81 Argument Servija Sulpicija Rufa naj bi, s Ciceronovimi besedami, kazal na naravnost »bo-
žansko znanje v razlagi zakonov in v pojasnjevanju tega, kaj je pravično, ki mu med pravniki 
ni bilo enakega« (Cic., Phil. 9.10: admirabilis quaedam et incredibilis ac paene divina eius in 
legibus interpretandis, aequitate explicanda scientia). O pomenu Scevole in Rufa za razvoj 
rimske jurisprudence gl. Stroux, Summum ius summa iniuria, 35 ss, in Kranjc, »Ius est ars 
boni et aequi«, 383.
Keria_2022-2_FINAL.indd   125 6. 02. 2023   07:45:58
126 Vid Žepič
Kot razberemo iz gornjega odlomka, je etimologija v pravni literaturi za-
vzemala položaj argumentacijskega skupnega mesta (topos),82 torej splošno 
uporabnega argumentacijskega vodila, ki v kombinaciji83 s številnimi drugimi 
topoi osvetli pravni problem in najde rešitev zanj.84 Interpretacija prava je tudi 
za rimske juriste pomenila ustvarjalno in pravotvorno dejavnost.85
ETIMOLOŠKO GR ADIVO R IMSKE JUR ISPRUDENCE
Viri rimskih pravnih et imologij
Najpomembnejše ime rimske etimologije je starinoslovec Varon (1. stol. pr. 
Kr.).86 Znano je, da je poleg jezikoslovnih del napisal vsaj 15 knjig o civil-
nem pravu (Libri XV de iure civili). Sklepamo lahko, da so bile te bogate z 
etimološkimi navedki,87 saj so se nam Varonove pravne etimologije ohranile 
tudi v delu De lingua latina. Med ključna pravnorelevantna gesla, ki jih Varon 
obravnava v V. knjigi dela De lingua latina, prištevamo (z navedbo paragrafa): 
175. dos (dota), arrabo (ara), donum (darilo); 176. damnum (škoda), lucrum 
(dobiček); 177. multa (globa), poena (kazen), pretium (cena), tributum (da-
vek); 178. merces (plača, mezda); praeda (vojni plen), praemium (nagrada); 
179. mutuum (posojilo), munus (darilo); 180. sacramentum (pravdna stava); 
82 Izraz τόποι Aristotel prvič uporabi v Top. 1.18.5, nato našteva njihove posamezne pojavnosti, 
svoja izvajanja pa sklene z ugotovitvijo: »To so torej topoi, ki nam pomagajo, da v zvezi z vsakim 
problemom izvedemo dialektične sklepe« (Arist., Top. 7.5.14). Definicijo kot pojavno obliko to-
posa Aristotel obravnava v 7. knjigi. Cicero je delo Topica napisal ob naslonitvi na Aristotelovo 
delo, zanimivo pa je, da ga je posvetil juristu Trebaciju Testi ( Viehweg, Topik und Jurisprudenz, 
26). O κοινοὶ τόποι, lat. loci communes, nem. »Gemeinörter«, »skupnih mestih« gl. Curtius, 
European Literature and the Latin Middle Ages, 70. 
83 Katalog srednjeveških pravnih topoi gl. denimo pri Baldu, In primum, 40, lex Conventiculam. 
Bald svoj katalog začne z etimološkim argumentom (argumentum a vocabuli allusione), ki mu 
sledi njemu podoben »argument ljudskega mnenja« (argumentum a vulgi opinione, prim. »ljud-
ska etimologija«). Seznam starejših občepravnih del, ki obravnavajo skupna mesta, navaja tudi 
Lipenius, Bibiliotheca realis juridica, 304 s.v. loci legales in loci cc. juris, 528 s.v. topica. O po-
menu topike v mos italicus gl. Viehweg, Topik und Jurisprudenz, 62−76, in Lange, Kriechbaum, 
Römisches Recht im Mittelalter, 285−286.
84 Prim. Viehweg, Topik und Jurisprudenz. Za Viehwega je topika téchne problemskega mišljenja, 
ki se je razvijala pod vplivom govorništva in ki se v svojem bistvu loči od deduktivno-sistema-
tičnega pristopa uporabe prava (str. 14); gl. tudi Schröder, Recht als Wissenschaft, 25−27. Srž to-
pične misli najlepše opiše jurist Pavel, D. 50.17.1: [N]on ex regula ius sumatur, sed ex iure quod est 
regula fiat. (»[P]ravo ne izvira iz pravnega pravila, temveč se pravno pravilo oblikuje iz prava, 
kakršno je.«) Topično razlogovanje je značilnost pravniške argumentacije predracionalistične 
dobe, vztraja pa tudi v metodiki nemških novih praktikov (usus modernus). Gl. Viehweg, Topik 
und Jurisprudenz, 62−76; Lange, Kriechbaum, Römisches Recht im Mittelalter, 267 in 272.
85 Prim. Kranjc, »Beseda interpretatio«, 66.
86 »En matière d’étymologie, on peut dire qu’à Rome il y a un avant-Varron et un après-Varron« 
(Del Bello, Forgotten Paths. Etymology and the Allegorical Mindset, 71, op. 1.)
87 Ceci, Le etimologie, 20.
Keria_2022-2_FINAL.indd   126 6. 02. 2023   07:45:58
127Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
181. tributum (davek); 182. stipendium (vojaška mezda); 183. usurae (obresti). 
V VI. knjigi poleg tega najdemo: 69. spondeo (obljubim) in 85. mancipium 
(suženj). 88
Da so tudi klasični juristi Varonova spoznanja vključevali v svoje spise ali 
ustvarjali nove etimologije, kažejo odlomki »antikvarnih« in »šolskih« prav-
niških del. Mednje štejemo tudi Gajev komentar k Zakoniku dvanajstih plošč 
in Pomponijev kratki učbenik Liber singularis enchiridii.89 
»[U]rbs« ab urbo appellata est: urbare est aratro definire. Et varus [sc. Varro] ait 
urbum appellari curvaturam aratri, quod in urbe condenda adhiberi solet. 
Beseda mesto [urbs] izhaja iz glagola urbo: urbare namreč pomeni razmejiti s 
plugom. Varon pravi, da urbum označuje krivuljo, ki jo kdo naredi s plugom, to 
pa so uporabljali pri ustanavljanju mest.90
(Pomponius, Digesta 50.16.239.6)
V delih »šolske« jurisprudence, torej v sistematično zasnovanih učbeni-
kih, pričakujemo vključevanje figurativnih uvodov.91 Etimologije je na učbe-
niških mestih, na katerih bi bralec pričakoval definicije, še posebno rad vklju-
čeval jurist Gaj,92 jurist Pavel pa je to tehniko prevzel tudi v svoje monografije, 
pri čemer nekoliko izstopa z izpeljavo besed iz grških izrazov. 
Nomen cognationis a Graeca voce dictum videtur: συγγενεῖς enim illi vocant, 
quos nos cognatos appellamus. 
Zdi se, da beseda krvno sorodstvo [cognatio] izhaja iz grške besede: sorodnike 
(συγγενεῖς) namreč imenujejo tiste, ki jih mi imenujemo kognati.93
(Gaius, Digesta 38.10.10.1)
88 Celovit pregled daje Bruns, Fontes II, 1−46.
89 Gajeve etimologije: D. 50.16.233 pr. calumnia (lažna obtožba); D. 50.16.238.1 detestatum (poklica-
na priča) in D. 50.16.238.2 pignus (ročna zastava). Pomponijeve etimologije: D. 1.2.2.16 consules, D. 
1.2.2.20 tribuni, D. 1.2.2.21 aediles, D. 1.2.2.22 quaestores; D. 50.16.239.1 servus (suženj), D. 50.16.239.5 
decuriones, D. 50.16.239.6 in 7 urbs, oppidum (mesto in utrjeno mesto), D. 50.16.239.8 territorium, D. 
50.16.242.3 vidua (vdova). O Pomponijevih etimologijah gl. Nörr, »Pomponius«, 518−22.
90 F. Sanio je v delu Varroniana in den Schriften römischer Juristen, 238, zagovarjal tezo, da so na 
Pomponijevo šolsko (izagogično) delo Enchiridum odločilno vplivale Varonove Libri XV de 
iure civili.
91 Babusiaux, »Funktionen der Etymologie in der juristischen Literatur«, 48.
92 Gai. 1.14 dediticii (kategorija peregrinov), Gai. 1.64 spurii (nezakonski otroci), Gai. 1.99 adroga-
tio (posinovitev svojepravne osebe), Gai. 1.112 confarreatio (arhaična oblika sklepanja zakonske 
zveze), Gai. 1.121 mancipatio, Gai. 2.164 cretio (obličen sprejem dediščine), Gai. 3.90 mutuum 
(posojilo), Gai. 4.40 demonstratio (demonstracija kot del tožbene formule).
93 Enako D. 39.6.35.1, kjer z grecizmi pojasnjuje donatio iz δῶρον; D. 47.2.1 pr. furtum (tatvina) 
iz φώρ (tat) oz. φέρω (nesem). Gl. tudi Mod., D. 1.5.23: spurii (nezakonski otroci) od παρὰ τὴν 
σπορὰν (od semen). 
Keria_2022-2_FINAL.indd   127 6. 02. 2023   07:45:58
128 Vid Žepič
V pravnih komentarjih prednjači etimologiziranje v Gajevem,94 Pavlo-
vem95 in Ulpijanovem96 komentarju provincialnega in pretorskega edikta, pri 
čemer klasični avtorji največkrat omenjajo Labeonove etimologije. Labeo velja 
za najpomembnejšega rimskega pravnika etimologa:
Possessio appellata est, ut et Labeo ait, a sedibus quasi positio, quia naturaliter 
tenetur ab eo qui ei insistit, quam Graeci κατοχήν dicunt. 
Posest je, kot pravi Labeo, imenovana po sedežu [sedes] kot nekakšna lega [po-
sitio], zato ker ima posest po naravi tisti, ki jo ima v imetništvu, kar Grki im-
enujejo κατοχή.
(Paulus, Digesta 41.2.1 pr.)
Convicium iniuriam esse Labeo ait. Convicium autem dicitur vel a concitatione 
vel a conventu, hoc est a collatione vocum cum enim in unum complures voces 
conferuntur, convicium appellatur quasi convocium. 
Labeo pravi, da je beseda convicium (neke vrste) injurija. Imenuje pa se po 
hrušču [concitatione] ali po shodu [conventu], torej od zbira zvokov, ki se 
združijo v enega, kakor če bi rekli »sozvočje«.
(Ulpianus, Digesta 47.10.15.4)
Viduam non solum eam, quae aliquando nupta fuisset, sed eam quoque muli-
erem, quae virum non habuisset, appellari ait Labeo: quia vidua sic dicta est 
quasi vecors, vesanus, qui sine corde aut sanitate esset, similiter viduam dictam 
esse sine duitate. 
Labeo je rekel, da vdova [vidua] ni le tista, ki je bila nekoč poročena, temveč tudi 
tista, ki nikoli ni imela moža, saj je beseda vdova tako poimenovana na podoben 
način kot »brez srca« [ve-cors] ali »brez razuma« [ve-sanus] in zato beseda vi-
dua pomeni brez dvojine [sine duitate].97 
(Iavolenus, Digesta 50.16.242.3)
Manj etimološkega gradiva je prisotnega v problemsko zastavljenih kazu-
ističnih spisih.98 
94 D. 2.8.1 satisdatio (varščina), D. 38.10.1.6 consobrini (bratranci).
95 D. 24.2.2, pr. divortium (razveza), D. 26.1.1.1 tutores (varuhi), D. 39.2.3 damnum (škoda), D. 47.2.1 
pr. furtum (tatvina), D. 50.16.57 pr. magister, magistratus.
96 D. 2.14.1.1 pactum, D. 3.2.4.4 praevaricator (tožnik, ki zaradi interesne koluzije toženca preganja 
le na videz), D. 14.3.3 institor (nameščenec), D. 15.1.5.3 peculium, D. 16.3.1 pr. depositum (shran-
jevalna pogodba), D. 21.1.21 pr. redhibere (vrniti, razdreti), D. 29.1.1.1 milites (vojaki), D. 39.4.1.1 
publicani (davčni zakupniki), D. 43.29.3.8 exhibere (predložiti), D. 47.10.1 pr. iniuria, D. 47.10.15.4 
convicium (eden od dejanskih stanov injurije, t. i. »mačja godba«), D. 50.16.49 bona (premožen-
je), D. 50.16.195.4 familia, D. 23.1.2 sponsalia (zaroka).
97 O tem Ceci, Le etimologie, 31, in Kalb, Roms Juristen, 43−44.
98 Npr. Cels. D. 31.21 reddendi (vrniti), Cels. D. 33.10.7 pr. suppellex (oprema), Iul. D. 9.2.51 pr. occidere 
(ubiti), Ulp. 46.2.1 pr. novatio (prenovitev), Mod. D. 50.16.100 sequester (shranjevalec posebne vrste).
Keria_2022-2_FINAL.indd   128 6. 02. 2023   07:45:58
129Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
O pomenu, ki so ga poznoantični in zgodnjesrednjeveški avtorji pripisovali 
rimskim pravnim etimologijam, priča 5. knjiga Izidorjevih Etimologij (Etymo-
logiae sive origines) z naslovom De legibus et temporibus (O zakonih in časih):99 
III. ius autem dictum, quia iustum (»pravo je imenovano, ker je pravično«); lex 
a legendo, quia scripta est (»zakon [lex] je poimenovan po branju [a legendo], 
ker je zapisan«); consuetudo, quia communi est usu (»običaj [consuetudo], ker 
je v skupni rabi [communi uso]«); XI. scita quod ea plebs sciat, vel quod scisci-
tatur et rogatur ut fiat (»ljudski sklepi [scita], ker jih ljudstvo pozna [sciat] ali 
ker je nekaj iskano [sciscere] in naprošeno, da se zgodi«); XVIII. privilegium 
inde dictum, quod in privato feratur (»privilegij je imenovan, ker se privatno 
uporablja«); XXIII. testes dicti quod testamento adhiberi solent (»priče [testes] so 
imenove po tem, ker so navadno prisotne pri oporoki [testamento]«); XXIV. 2. 
dictum testamentum, quia non valet nisi post testatoris monumentum (»oporoka 
[testamentum] se imenuje zato, ker ne velja, dokler ni zapustnikovega [testato-
ris] spomenika«); 16. cretio quasi decretio, id est decernere vel constituere (»kreci-
ja [cretio]100 je kot neke vrste odločitev, to je odločanje [decernere] ali postavitev 
[constituere]«); 17. fideicommisum dictum, ut fiat quod a defuncto committitur 
(»fideikomis [fideicommisum]101 je imenovan po tem, ker naj se zgodi, kar je 
bilo naročeno po pokojniku [fiat ... committitur]«); fides dicta eo quod fiat (»do-
bra vera [fides] je imenovana po tem, da se zgodi [fiat]«); 18. pactum … ex pace 
(»pakt … iz miru [pace]«); 20. mandatum dictum quod olim in comisso negotio 
alter alteri manum dabat (»mandat je imenovan, ker so nekoč (pri sklepanju po-
godbe) drug drugemu dali roko [manum]«); 24. emtio … quod a me tibi sit (»ku-
pna pogodba [emtio], ker nekaj od mene [a me] postane tvoje [tibi sit]«); vendi-
tio quasi venundatio, id est a nundinis (»prodajna pogodba [venditio] po besedi 
venundatio, to je od tržnice«); 25. donationem quasi doni actionem; dotem quasi 
do item (»darilo izvedbe daru; dota od tega, ker prav tako dam«); 30. stipulatio 
ab stipula (»stipulacija od slame [stipula]«); XV. 1. hereditas a rebus aditis (»de-
diščina [hereditas] od pridobljenih [aditis] stvari«); 3. res a recte habendo (»stvar 
[res] od pravilnega [recte] držanja«), ius a iuste possidendo (»pravica [ius] od 
posedovanja, ki se pravično [iuste] izvršuje«); 5. peculium … a pecudibus dic-
tum (»pekulij [peculium]102 je imenovan po živini [a pecudibus]«); 8. caduca 
99 Izidor (Isid., Etym. 1.29.1−2) je o pomenu etimologije napisal naslednje: Etymologia est origo 
vocabulorum, cum vis verbi vel nominis per interpretationem colligitur … Cuius cognitio saepe 
usum necessarium habet in interpretatione sua. Nam dum videris unde ortum est nomen, citius 
vim eius intellegis. (»Etimologija je izvor besed, ko prek razlage pridemo do pomena glagola 
ali samostalnika … Poznavanje etimologije besede je pogosto nujno za njeno razlago … Kajti 
hitreje boš razumel pomen besede, če boš poznal njen izvor.«)
100 Krecija je bila obličen akt pridobitve dediščine. 
101 Fideikomis je bila brezoblična oporočiteljeva prošnja, s katero je prosil dediča, legatarja ali fi-
deikomisarja, da naj določeni osebi (fideikomisarju) nakloni neko posamično dajatev (ali stori-
tev) ali celotno dediščino.
102 Pekulij je premoženje, ki je de iure veljalo za premoženje nosilca oblasti (gospodarja ali družin-
skega očeta), de facto pa je bilo v prostem upravljanju sužnja ali osebe pod oblastjo.
Keria_2022-2_FINAL.indd   129 6. 02. 2023   07:45:58
130 Vid Žepič
inde dicitur, quia eius heredes ceciderunt (»zapuščena dediščina [caduca], ker so 
njeni dediči umrli [ceciderunt]«); 15. usura … ab usu aeris crediti nuncupata 
(»obresti [usura] so imenovane po uporabi [usu] denarja«); 17. precarium quia 
prece aditur (»prekarij [precarium], ker je pridobljen na prošnjo [prece]«); 18. 
mutuum appellatum est quia id, quod a me tibi datur, ex meo tuum fit (»posojilo 
[mutuum] je imenovano po tem, ker je to, kar je od mene dano tebi [a me], iz 
mojega postalo tvoje [tuum]«); 19. depositum … quasi diu positum (»shranjeval-
na pogodba [depositum] je, kot da bi bilo dolgo deponirano«); 31. mancipatio 
dicta est quia manu res capitur (»mancipacija103 je imenovana po tem, ker je stvar 
vzeta v roke [manu capitur]«); 35. commercium dictum a mercibus (»pravica do 
trgovanja [commercium] je imenovana po blagu [a mercibus]«).
Lahko si predstavljamo, da so bile Izidorjeve Etimologije spričo vsem 
razumljivega jezika propedevtično branje slehernega srednjeveškega pravni-
ka.104 Njihovega vpliva ne zaznamo le v delih posvetnih glosatorjev,105 tem-
več tudi v kanonističnih delih, zlasti Gracijanovem dekretu.106 In čeprav jih je 
Mommsen spričo pomanjkljive sistematike ter hudomušne naivnosti označil 
za surovo in neurejeno besedilo, ki – še zlasti na pravnem področju – ne more 
imeti nobene teže,107 ostajajo pomemben prežitek antičnega etimologiziranja. 
Funkcije et imologije v pravni l iteraturi
Didaktična funkcija
Antična etimologija je bila tudi v pravnih besedilih zakladnica kulturnega 
spomina, »repozitorij kulturne informacije«.108 Ali neka beseda v resnici izvira 
iz pogosto zamišljene besede, sploh ni bilo bistveno.109 Cilj etimologije je bil 
ustvariti mnemotehnično konstrukcijo pomena besede, ki bi poslušalca oz. 
103 Mancipacija je bil oblični pravni posel, s katerim je nekdo pridobil lastninsko ali drugo oblast-
no pravico nad stvarjo ali osebo.
104 Vinogradoff, Roman Law in Mediaeval Europe, 28−29. Curtius, European Literature and the 
Latin Middle Ages, 496, je Izidorjeve Etimologije opisal kot »the basic book of the entire Middle 
Ages«.
105 Srednjeveški juristi − glosatorji − so po antičnem zgledu etimologizirali tudi osebna imena. 
Glosator Akurzij je svoje ime pojasnjeval s tem, da s svojim ustvarjanjem razsvetljuje temač-
nosti civilnega prava (Accursius … quia accurit et succurit contra tenebras iuris civilis). Kanto-
rowicz, Studies in the Glossators of the Roman Law, 123; o tej priljubljeni obliki srednjeveškega 
etimologiziranja, ki izrašča iz prepričanja, da je nomen tudi omen, gl. Curtius, European Lite-
rature and the Latin Middle Ages, 495 ss.
106 Distinctio 3 capitulum 3 Gracijanovega Dekreta: Quid sit privilegium. Privilegia sunt leges pri-
vatorum, quasi private leges. Nam privilegium inde dictum est, quod in privato feratur. (»Kaj je 
privilegij? Privilegiji so zakoni zasebnikov kot nekakšni zasebni zakoni. Privilegij je namreč 
imenovan zato, ker ureja zasebne zadeve.«) (= Isid., Etym. 5.18).
107 Quod ut rudis indigestaque est moles … ita in eis partibiis, quae ad ius pertinent, omni caret 
iudicio. (Bruns, Fontes II, 79 ss.)
108 Sluiter, »Ancient Etymology: A Tool for Thinking«, 918.
109 Lobeck, Graeci Sermonis Elementa, 149.
Keria_2022-2_FINAL.indd   130 6. 02. 2023   07:45:59
131Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
bralca glasovno spominjala na bistvo pravnega instituta.110 To je bilo še toliko 
bolj pomembno v srednjeveški Evropi, ko je bilo treba abstraktne pravne poj-
me približati govorcem, ki jim latinščina ni bila materni jezik.111 Srednjeveški 
in novoveški juristi so zato etimologijo šteli za aluzijo (namig).112 V nadalje-
vanju si oglejmo nekaj najznačilnejših pravniških »didaktičnih« etimologij.113
Fundamentum autem est iustitiae fides, id est dictorum conventorumque con-
stantia et veritas. Ex quo quamquam hoc videbitur fortasse cuipiam durius, ta-
men audeamus imitari Stoicos, qui studiose exquirunt, unde verba sint ducta, 
credamusque, quia fiat quod dictum est, appellatam fidem. 
Temelj pravičnosti pa je dobra vera, to je resnica in zvestoba dani obljubi in 
dogovorom. In zato lahko sledimo stoikom, ki so skrbno ugotavljali etimologijo 
besed. In lahko jim verjamemo, da je dobra vera (fides) tako imenovana, ker naj 
se zgodi, kar je bilo obljubljeno (fiat quod dictum est).
(Cicero, De officiis 1.23)
Ciceronovo etimologiziranje besede fides (zvestoba, poštenje, dobra vera) 
ima poseben pomen za evropsko pravno tradicijo. V koncizni misli je uspelo 
Ciceronu, eruditskemu poznavalcu prava,114 izraziti bistvo načela, ki še danes 
ostaja temeljni smerokaz interpretacije v civilnem pravu.115
Značilna primera didaktične funkcije sta tudi etimologiji nezakonske-
ga otroka (spurius) in posojila (mutuum). Po znani pravni domnevi je oče 
otroka tisti, na kogar kaže zakonska zveza (pater vero is est, quem nuptiae 
demonstrant).116 Če zakonska zveza (matrimonium iustum) ni bila (veljavno) 
sklenjena, je bil otrok spočet na podoben način, kot teče razmnoževanje v 
rastlinskem svetu: namreč »s sporami« (semeni, gr. σπορά), ki jih naključno, 
brez vsakega reda, raznaša veter. Zato so bili nezakonski otroci (spurii) tisti, ki 
so bili »raztreseni« (gr. σποράδην »raztreseno« iz ἡ σπορά »seme«).
110 Podobno didaktično vlogo so imeli srednjeveški mnemonični verzi, denimo heksameter rés 
habilís titulús fidés posséssio témpus, s katerim si je študent hitreje zapomnil predpostavke 
priposestvovanja, ali iudex, iudicium, clerus, connubia, crimen, ki našteva vsebino petih knjig 
cerkvene kodifikacije Liber Extra (1234). Upoštevati je namreč treba, da se je od juristov pri-
čakovalo, da so (vsaj določene dele) zbirke Corpus iuris civilis znali na pamet; o tem Stolleis, 
Margarethe und der Mönch, Rechtsgeschichte in Geschichten, 111 ss.
111 Loschiavo, »Isidore of Seville«, 2.
112 Allusio autem solam respicit vocabuli interpretationem. Igitur probabilem potius, quam necessa-
riam facit probationem. (»Namig pa se nanaša na samo razlago besede. Zato dela dokazovanje 
bolj verjetno kot pa nujno.«) (Oldendorp, Topicorum legalium, 91.)
113 Sanio, Varroniana, 266, op. 398.
114 Kljub izjemnemu pomenu Ciceronovih pravnih besedil, pri katerih – v nasprotju s pravniškimi 
spisi – odpade dvom o njihovi pristnosti, jih moramo zaradi pogosto poudarjenega govorniške-
ga patosa nujno jemati cum grano salis; prim. Kranjc, »Ius est ars boni et aequi«, 381. 
115 »Rimska etimologija besede fides … podaja, čeprav je naivna, bistveno vsebino: vezanost na 
besedo.« (Krek, Obligacijsko pravo, 272.)
116 Paul. D. 2.4.5.
Keria_2022-2_FINAL.indd   131 6. 02. 2023   07:45:59
132 Vid Žepič
[N]am et hi patrem habere non intelleguntur, cum is et incertus sit, unde solent 
»spurii« filii appellari vel a Graeca voce quasi σποράδην concepti vel quasi »sine 
patre« filii. 
[N]amreč zdi se, da ti nimajo očeta, ker je ta nedoločen in od tod so jih imeno-
vali spurii ali iz grščine, kot da bi bili razpršeno zaplojeni ali sinovi »brez očeta«.
(Gaius, Gai institutionum commentarii quattuor 1.64)
Posojilo (mutuum),117 edini realni kontrakt s stvarnopravnim učinkom, 
jurist Gaj izvaja iz besedne igre »moj − tvoj« (meum tuum): quod ita tibi a me 
datum est, ex meo tuum fiat.118 Ta razlaga je bila posebej priljubljena tudi med 
poznejšimi juristi:
Appellata est autem mutui datio ab eo, quod de meo tuum fit: et ideo, si non 
faciat tuum, non nascitur obligatio.  
Poimenovana je dajatev posojila od tega, ker nekaj mojega postane tvoje: in zato, 
če to stvari ne naredi za tvoje, obveznost (iz posojila) ne nastane.
(Paulus, Digesta 12.1.2.2)
Mutuum je po etimološki izpeljavi lahko le tista pogodba, pri kateri je 
nekaj izročeno tako, da iz mojega postane tvoje. Uporaba etimologije daje 
smiselne rezultate le, če jo razumemo v negativnem smislu: za posojilo ne gre, 
če nekaj »tvojega« ne postane »moje«. Pozitivnega sklepa, da bi bilo posoji-
lo »vse, kar iz tvojega postane moje« posojilo, pa iz navedene etimologije ni 
mogoče izpeljevati. Pri darilu in prodaji (ob hkratni izročitvi) redno preide 
lastninska pravica na obdarjenca oz. kupca, pa vendarle pri tem ne gre za po-
sojilo, saj se kavza (gospodarski namen pogodbenih strank) posojila, prodaje 
in darile seveda razlikuje, kar je lepo ubesedil humanist Zasius:
Prima regula: Ab interpretatione ad rem interpretatam affirmatiue non sumitur 
argumentum: vt, non sequitur de meo est factum tuum, ergo est mutuum: quia 
ex donatione etiam potest fieri de meo tuum. Sic non sequitur, est mentis testa-
tio, ergo est testamentum: quia codicillus est etiam mentis testatio, & tamen non 
est testamentum. (Zasius, Lecturae, 95)
Prvo pravilo: iz razlage stvari, ki se razlaga, se ne povzema pozitivnih argumen-
tov, ker iz tega, da nekaj postane iz mojega tvoje, ne sledi, da gre za posojilo, kajti 
tudi na podlagi darila lahko nekaj iz mojega postane tvoje. Tako tudi ne sledi, 
117 Kot ugotavljajo novejše študije, izvira beseda mutuum iz pridevnika »vzajemen« (mutuus, -a, 
-um). Gl. tudi Var., De ling. lat. 5.179: Si datum quod reddatur, mutuum. Izvor posojila gre na-
mreč iskati v vsakodnevnih »prijateljskih« posojilih (t. i. Freundschaftsdarlehen), ki jih niso ra-
zumeli kot kapitalske naložbe, temveč kot altruistično pomoč nelikvidnemu prijatelju (officium 
amici). Zimmermann, The Law of Obligations, 155, op. 13; Kelly, »A Hypothesis on the Origin of 
›mutuum‹«, 15.
118 Gai. 3.90.
Keria_2022-2_FINAL.indd   132 6. 02. 2023   07:45:59
133Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
da je vse, kar je »pričanje (izjava) o namenu« (testatio mentis), tudi oporoka 
(testamentum): ker je tudi kodicil »pričanje (izjava) izjava o namenu«, pa vendar 
ni oporoka.
(Zasius, Lecturae, 95)
Dogmatični pomisleki sicer priljubljeni pravniški etimologiji119 niso jema-
li mnemotehnične oziroma pedagoške vrednosti.120 
Kot zadnji primer didaktične funkcije navedimo besedo »oporoka« (testa-
mentum). Ulpijan jo izvaja iz contestatio, kar lahko pomeni sklic prič oz. izvr-
šitev pravnega dejanja pred pričami. Priče se potemtakem zberejo, da slovesno 
poslušajo misel zapustnika, ki bo obveljala po njegovi smrti.121 Poudarjanje 
prič pri napravi oporoke je razumljivo, če pomislimo, da je bila njihova nav-
zočnost vsaj v klasičnem pravu bistvena oporočna formalnost.122
Historizirajoča funkcija
Ohranjanje zgodovinskega izročila je bilo za Rimljane posebna vrednota.123 
Zakonik dvanajstih plošč, najstarejši posredno ohranjeni pravni vir rimskega 
prava, do Justinijanove kodifikacije ni bil uradno odpravljen. V klasični dobi 
rimskega prava pa so bile njegove formalno še vedno zavezujoče norme nera-
zumljive že spričo zastarelega besedišča.124 Slovničarji, ki so razlagali pomen 
starih izrazov, so imeli pri pravni argumentaciji pomembno vlogo. V izjemnih 
primerih pa so − ex privata diligentia − njihovo poslanstvo prevzeti juristi. 
119 Prim. Cels. D. 12.1.32: quia pecunia mea ad te pervenit (»ker je moj denar prišel k tebi«). Afr. 
D. 17.1.34 pr. na podoben način omenja pretvorbo depozita v kredit pri nepravi shranjevalni 
pogodbi (depositum irregulare): si pecuniam apud te depositam convenerit ut creditam habeas, 
credita fiat, quia tunc nummi, qui mei erant, tui fiunt. (»Če je bilo dogovorjeno, da se denar, ki 
je bil pri tebi položen, da bi ga imel kot posojenega, postane posojen, ker tedaj novci, ki so bili 
moji, postanejo tvoji.«)
120 Giuffre poudarja »una etimologia, questa, che ha fatto sorridere generazioni di lettori, perché 
ingenuamente basata su una assonanza … rifletteva una tendenza di certo pensiero giuridico 
romano a rappresentarsi in corposi termini lato sensu economici gli atti ed i rapporti presi in 
considerazione sotto il pensiero giuridico«. Navedek po Bramante, Il mutuum nell’esperienza 
giuridica romana, 7, op. 14. Niederländer, »Die Entwicklung des furtum«, 259, etimologijo 
besede furtum opiše kot »in ein etymologisches Gewand gekleidete Merkverschen«. 
121 Gell., N. A. 7.12: »[T]estamentum« … a »testatione« productum; UE 20.1: Testamentum est men-
tis nostrae contestatio, in id solemniter factum, ut post mortem nostram valeat. (»Oporoka je 
pričanje o našem namenu, ki je svečano izvršeno, da bi obveljalo po naši smrti.«) Prim. Mod. D. 
28.1.1. Schulz, Classical Roman Law, 239, je do te razlage kritičen, saj trdi, da se koren testat- na-
naša na testatorja, ne na priče (testes). Zato testamentum tudi pomeni nekaj, kar potrjuje, kaže, 
dokazuje, razglaša: »Testator is a person who declares and not a witness.«
122 O oporočnih formalnostih, zlasti o pomenu prič pri vseh rednih oblikah oporok, gl. npr. Rüf-
ner, »Testamentary formalities«, 2−26.
123 Prim. Cic., De re publ. 5.1: Moribus antiquis res stat Romana virisque. Schulz, Principles of Ro-
man Law, 100: »Tradition is a great power in Roman life.«. 
124 Schulz, History of Roman Legal Science, 187.
Keria_2022-2_FINAL.indd   133 6. 02. 2023   07:45:59
134 Vid Žepič
Olim enim mortuo patre familias inter suos heredes quaedam erat legitima 
simul et naturalis societas quae appellabatur ercto non cito, id est dominio non 
diviso: erctum enim dominium est, unde erus dominus dicitur: ciere autem di-
videre est: unde caedere et secare (et dividere) dicimus. 
Nekoč je po očetovi smrti med njegovimi heredes (dediči) nastala določena 
skupnost, ki je bila sočasno zakonita in naravna, imenovana ercto non cito, to 
je »nedeljena lastnina«. Erctum namreč pomeni lastnina, iz česar se izpelje erus 
(lastnik); glagol ciere pa pomeni deliti. Zato pravimo, da caedere (razdeliti) ra-
zumemo tako v smislu »sekati« [secare] kakor tudi v smislu »deliti« [dividere].
(Gaius, Gai institutionum commentarii quattuor 3.154a)
Ime starodavne dediščinske skupnosti − ercto non cito − številnim rim-
skim juristom v 2. stol. po Kr. ni več veliko povedalo, čeprav je odsevalo v 
poimenovanju dediščinske delitvene tožbe (actio familiae (h)erciscundae).125 
Razlaga jurista Gaja, ki jo je vnesel v svoj pravni učbenik Institucije (Gaii In-
stitutiones Iuris Civilis Commentarii Quattuor) je bila za pravni pouk nepogre-
šljiva. Odseva juristovo zanimanje za pravno zgodovino, kar lepo ubesedi že v 
predgovoru h komentarju Zakonika dvanajstih plošč: »[K]ot ni mogoče kositi 
z umazanimi rokami, se tudi civilnega prava ni mogoča lotiti brez poznavanja 
njegove zgodovine« (Gai. D. 1.2.1.). Gajeve zavzetosti za pravnozgodovinska 
in jezikoslovna vprašanja pa – razen na jurista Pomponija126 – ni mogoče po-
sploševati tudi na druge rimske juriste. Gelij pripoveduje, da se je nekoč med 
učenjaki vnela razprava o tem, koga vse označuje izraz »proletarec« (prole-
tarius). Ker je to besedo vseboval tudi Zakonik dvanajstih plošč, se je Gelij 
o njenem pomenu odločil povprašati jurista. Ta mu je začudeno odvrnil, da 
odgovarja le na pravna, ne pa na slovnična vprašanja. Gelij mu je očitajoče 
pripomnil, da bi moral prav zato, ker je jurist, biti seznanjen tudi s pomenom 
izraza v sicer res starodavnem pravnem viru.127 Juristu pa se je zdelo, da prav-
nozgodovinsko znanje ni bilo več v domeni pravnikov − ti se namreč ukvarja-
jo le s tistimi izrazi, ki jih vsebuje veljavno pravo.128 
125 Gl. Babusiaux, Wege zur Rechtsgeschichte, 85−87.
126 Gl. npr. Pomp. D. 1.2.2.2, kjer pojasnjuje, da je Romul rimsko ljudstvo razdelil na 30 delov − ku-
rij, beseda curia pa naj bi izhajala od skrbi (lat. cura), ki jim jo je posvečal Romul. »Legal history 
remained a closed book« (Schulz, History of Roman Legal Science, 134). O pionirski naravi Po-
mponijevih historičnih vključkov v pravniške spise gl. Id., 169, in navedek na 171: »It was in any 
case a pioneer work in juristic literature, but it remained an isolated phenomenon, legal history 
being a meal that Roman jurisprudence could not swallow.« O Pomponijevemu zgodovinopisju 
gl. Sanio, Varroniana, pass., in Nörr, »Pomponius«, 501−507.
127 Gell., N. A. 16.10.2−4: Tum ibi quaeri coeptum est, quid esset proletarius. Atque ego aspiciens 
quempiam in eo circulo ius civile callentem, familiarem meum, rogabam, ut id verbum nobis 
enarraret, et, cum illic se iuris, non rei grammaticae peritum esse respondisset, »eo maxime« 
inquam »te dicere hoc oportet, quando, ut praedicas, peritus iuris es«.
128 Gell., N. A. 16.10.8: Sed enim cum »proletarii« et … evanuerint omnisque illa duodecim tabula-
rum antiquitas nisi in legis actionibus centumviralium causarum lege Aebutia lata consopita sit, 
studium scientiamque ego praestare debeo iuris et legum vocumque earum, quibus utimur.
Keria_2022-2_FINAL.indd   134 6. 02. 2023   07:45:59
135Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
Pravnopolitična in legitimizirajoča funkcija
Etimologija v rimskih virih često nastopa tudi v funkciji osmišljanja in apolo-
getike nekaterih težje doumljivih družbenih zakonitosti.129 
Znano je, da so pod vplivom stoiške šole, ki je poudarjala enakost vseh 
ljudi,130 vzniknile kritike sužnjelastništva. Čeprav so se rimski juristi načelno 
zavedali, da je suženjstvo nasprotno naravnemu pravu,131 jih to ni podžgalo 
k prespraševanju o njegovi morebitni ukinitvi. Ideja, da pozitivnemu pravu, 
ki nasprotuje naravnemu pravu, ne bi bilo dopustno slediti, je bila rimski 
pravni misli tuja. Kljub temu pa so se tudi rimski juristi znašli v zadregi, ko 
so morali upravičiti institut, ki je bil nasproten naravnemu pravu. Florentin 
se je znašel tako, da je z etimološkim argumentom upravičil odmik od na-
ravnega prava:
Servi ex eo appellati sunt, quod imperatores captivos vendere ac per hoc servare 
nec occidere solent. 
Sužnji [servi] se imenujejo zato, ker poveljniki ujetnike prodajo ter jim s tem 
rešijo [servare] življenje in jih ne ubijejo.132
(Florentinus, Digesta 1.5.4.2)
Suženjstvo je po Florentinovem fragmentu torej odsev vladarjeve bla-
gohotnosti. Njej gre zasluga, da so vojne ujetnike raje prodajali kot sužnje 
in jih s tem »ščitili« (servare), kot pa da bi jih usmrtili. Čeprav je mnogo 
bolj očitna povezava z glagolom »služiti« (servire), je Florentin tovrstno zve-
zo zavestno odklonil. Tej legitimizirajoči etimološki funkciji133 je sorodna 
129 »Etymology is traditionally a legitimizing device« (Herzfeld, Anthropology Through the Lo-
oking-Glass, 23).
130 Ulp. D. 50.17.32: Quod attinet ad ius civile, servi pro nullis habentur: non tamen et iure naturali, 
quia, quod ad ius naturale attinet, omnes homines aequales sunt. (»Kar zadeva ius civile so suž-
nji ničje stvari, ne pa po naravnem pravu, ker so po naravnem pravu vsi ljudje enakopravni.«) 
131 Flor. D. 1.5.4.1; Ulp. 50.17.32. Tomaž Akvinski je suženjstvo kot ustanovo človekovega prava (lex 
humana) legitimiral s sklicevanjem na izvirni greh: Iª q. 96 a. 4 arg. 2: Sed hominem subesse 
homini, introductum est in poenam peccati (»Kot kazen za greh je bilo uvedeno, da je človek 
podrejen človeku«); Iª−IIae q. 94 a. 5 ad 3: Et hoc modo communis omnium possessio, et omnium 
una libertas, dicitur esse de iure naturali, quia scilicet distinctio possessionum et servitus non 
sunt inductae a natura, sed per hominum rationem, ad utilitatem humanae vitae. Et sic in hoc 
lex naturae non est mutata nisi per additionem. (»In na ta način je posest, ki je bila prej od vseh, 
ter vsem skupna svoboda, za katero se pravi, da obstaja po naravnem pravu, ker namreč razlo-
čevanje posesti in suženjstvo nista ustvarjena po naravi, temveč zaradi človekovega razuma, v 
korist človeškemu življenju. In tako se naravni zakon ni spremenil, razen z dodajanjem.«)
132 Prevod po Kranjc, Rimsko pravo, 267. Pri tem gre za enega redkih mest redkih primerov, kjer 
rimski jurist prizna, da naravno pravo odstopa od prava narodov (ius gentium). Prim. Tryph. D. 
12.6.64: [U]t enim libertas naturali iure continetur et dominatio ex gentium iure introducta est. 
(»[K]ot je namreč svoboda del naravnega prava in je bila nadvlada vpeljana po pravu narodov.«) 
Flor. D. 1.5.4.1: Servitus est constitutio iuris gentium, qua quis dominio alieno contra naturam 
subicitur. (»Suženjstvo je ustanova prava narodov, zaradi katere je nekdo proti svoji naravi pod-
rejen tujemu gospostvu.«) O tem Kranjc, »Zametki naravnega prava«, 154.
133 Babusiaux, »Funktionen der Etymologie in der juristischen Literatur«, 45. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   135 6. 02. 2023   07:45:59
136 Vid Žepič
tudi pravnopolitična funkcija, ki jo ilustrira Labeonova etimologija besede 
»sestra«:
Labeo Antistius iuris quidem civilis disciplinam principali studio exercuit et con-
sulentibus de iure publice responsitavit; set ceterarum quoque bonarum artium 
non expers fuit et in grammaticam sese atque dialecticam litterasque antiquiores 
altioresque penetraverat Latinarumque vocum origines rationesque percalluerat 
eaque praecipue scientia ad enodandos plerosque iuris laqueos utebatur. Sunt 
adeo libri post mortem eius editi, qui posteriores inscribuntur, quorum librorum 
tres continui, tricesimus octavus et tricesimus nonus et quadragesimus, pleni sunt 
id genus rerum ad enarrandam et inlustrandam linguam Latinam conducentium. 
Praeterea in libris, quos ad Praetoris edictum scripsit, multa posuit pariter lepide 
atque argute reperta. Sicuti hoc est, quod in quarto ad edictum libro scriptum 
legimus: »Soror,« inquit, »appellata est, quod quasi seorsum nascitur separaturque 
ab ea domo, in qua nata est, et in aliam familiam transgreditur.  
Antistij Labeo je s posebnim zanimanjem gojil študij civilnega prava in javno 
svetoval tistim, ki so se z njim posvetovali o pravnih vprašanjih; prav tako 
mu niso bile neznane druge svobodne umetnosti, poglobljeno se je ukvarjal s 
slovnico in dialektiko, pa tudi z starejšo in zahtevnejšo literaturo. Poznal je tudi 
izvor in nastanek latinskih besed in je to znanje uporabljal zlasti pri reševanju 
številnih zapletenih pravnih vprašanj. Po njegovi smrti so izšla njegova dela z 
naslovom Posteriores, od katerih so tri knjige, osemintrideseta, devetintrideseta 
in štirideseta, polne tovrstnih spoznanj, namenjenih razlagi in prikazu latin-
skega jezika. Poleg tega je v knjige, ki jih je napisal o pretorskem ediktu, vključil 
številna spoznanja, med katerimi so nekatera od njih posebej lepa in duhovite. 
Takšna je ta, ki jo najdemo zapisano v četrti knjigi k ediktu: »sestra« (soror), 
pravi, »se tako imenuje zato, ker se tako rekoč rodi ʽzunaj’ (narazen) in ločeno 
od doma, v katerem je bila rojena, da bi prešla v drugo družino.«
(Gellius, Noctes Atticae 13.10)
Labeo je z navedeno razlago utemeljeval nauk, da gre že po naravnem pra-
vu (ki odseva v »naravnem pomenu« besede) pričakovati, da se hči (oziroma 
sestra) loči od očetove (bratove) pravne skupnosti in vstopi v novo − moževo 
pravno skupnost.134 To se je zgodilo ob sklenitvi zakonske zveze, ko se je (v 
primeru prvotno prevladujoče oblike zakonske zveze »in manu«) očetova pa-
tria potestas pretvorila v možev manus.135 Labeonova etimologija utegne biti 
zvezana tudi z ženitnimi reformami avgustejske dobe, ki so skušale Rimljanke 
spodbuditi k sklenitvi zakonske zveze in s tem k večji rodnosti.136 Labeo z eti-
134 Prim. Sluiter, »Ancient Etymology: A Tool for Thinking«, 921.
135 Prim. Gai. D. 4.51: Capitis minutio est status permutatio.
136 O zakonih Lex Iulia de maritandis ordinibus, Lex Pappia Poppea in Lex Iulia caduciaria gl. 
Field, »The Purpose of the Lex Iulia Et Papia Poppaea«, zlasti 403 ss; Schulz, Classical Roman 
Law, 105−108.
Keria_2022-2_FINAL.indd   136 6. 02. 2023   07:46:00
137Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
mologijo pokaže, da civilnopravni ukrepi, ki so uvajali sankcije za neporočene 
državljane, zgolj sledijo naravnopravnim pravilom.137 
Podobno zasleduje pravnopolitični cilj tudi etimologija besede »varuštvo« 
(tutela):
Tutores autem sunt qui eam vim ac potestatem habent, exque re ipsa nomen ce-
perunt: itaque appellantur tutores quasi tuitores atque defensores, sicut aeditui 
dicuntur qui aedes tuentur. 
Varuhi pa so tisti, ki imajo to moč in oblast, po kateri so tudi dobili ime, zato se 
varuhi imenujejo tutores kot neke vrste zaščitniki [tuitores] in branitelji, kakor 
so tisti, ki ščitijo templje [aeditui], imenovani zaščitniki templjev [aedes].
(Paulus, Digesta 26.1.1.1)
Jurist Pavel izvaja besedo »varuh«, tutor, iz latinskega glagola tueri (varo-
vati, ščititi). Varuh lahko ustrezno opravlja funkcijo le, če je sposoben najprej 
poskrbeti zase. Zato za varuha ni mogel biti postavljen tisti, ki je nem ali gluh. 
Nemi namreč ni mogel izvršiti avtorizacije, ki je predpostavljala posebno bese-
dno obličnost v smislu izreka predpisanih besed (npr. auctor fis? auctor fio).138 
Dogmatična funkcija
Doslej smo izhajali iz prepričanja, da so juristi z etimologijo ex post razlagali 
že utečene pravne institute. Vprašanje pa je, ali je lahko etimološki argument 
imel sam po sebi takšno moč, da je krojil dogmatično strukturo pravnega in-
stituta. Če parafraziram Jheringa: ali so bila tudi poimenovanja tista, ki so jih 
juristi »med sabo oplajali, da bi iz njih ustvarjali nove dogmatične dogmatične 
tvorbe«?139 Chevreaujeva meni, da etimologija v pravniških virih ni bila zgolj 
govorniški okras ali historizirajočim namenom služeča uvodna floskula.140 V 
137 Vprašali bi se lahko, zakaj Labeo ne povezuje besede »soproga« (uxor) z besedo seorsum (narazen). 
Odgovor je preprost: definiens in definiendum mora nujno povezovati glasovna vez (Ceci, Le eti-
mologie, 51: »[L]a traccia fonetica della parola primitiva«), ki je med besedama uxor in seorsum ni. 
138 Paul. D. 26.1.1.2.
139 »Durch Combination der verschiedenen Elemente kann die Wissenschaft neue Begriffe und 
Rechtssätze bilden; die Begriffe sind productiv, sie paaren sich und zeugen neue« (Jhering, Geist 
des römischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner Entwicklung, 29). 
140 Angleški sodnik Edward Coke (1552−1634) je bil glede vloge etimološkega argumenta v sodbah 
precej zadržan: »Concerning the reason drawn from the etymologies … etymologies are too 
weak and too light for Judges to build their judgments upon: for sæpenumero ubi proprietas 
verborum attenditur, sensus veritatis amittitur: and yet when they agree with the judgment of 
law, Judges may use them for ornaments«; Calvin’s Case (= Case of the Postnati, 1608, 7 Coke 
Reports 1a at 27b; 77 E.R. 379 at 411). Coke je latinski rek povzel po X. 5.40.8: Propterea, si proli-
xam epistolam meam ad interpretandum accipere te fortasse contigerit, rogo, non verbum ex ver-
bo, sed sensum ex sensu transferri, quia plerumque, dum proprietas verborum attenditur, sensus 
veritatis amittitur. (»Če se boš morda lotil razlage mojega prijaznega pisma, te zato prosim, da 
ne prestavljaš besede iz besede, temveč smisel iz smisla, ker se pogosto zgodi, da se, ko se pazi 
na pomen besed, izgubi resnični pomen [dob.: smisel resnice].«) Prim. tudi Cic., Opt. Gen. 5.14, 
in Hier., Epist. LVII Ad Pamm. 5 (= PL XXII, 571).
Keria_2022-2_FINAL.indd   137 6. 02. 2023   07:46:00
138 Vid Žepič
določenih kontekstih je igrala aktivno jezikovno vlogo ter imela s tem tudi 
performativno razsežnost.141 Oglejmo si nekaj primerov, kjer bi etimologija 
utegnila zaznamovati zasnovo posameznega instituta.
a) Puberes
Ena najbolj znanih kontroverz med Sabinijanci in Prokulijanci, predstavniki 
dveh vodilnih pravniških krogov,142 se je nanašala na vprašanje, kdaj je mogo-
če človeka šteti za doraslega. Sabinijanci so predlagali telesni pregled (inspectio 
corporis), ki bi v vsakem posamičnem primeru pokazal, ali je posameznik že 
spolno zrel.143 Prokulijanci pa so zastopali praktično stališče, da naj za do-
raslega obvelja deček z dopolnjenim štirinajstim in deklica z dopolnjenim 
dvanajstim letom starosti. Sabinijance je pri njihovem stališču, ki ni trpelo 
posploševanj, utegnila voditi etimologija besede pubes (= tisti, ki je sposoben 
nositi orožje), ki so jo izvajali iz pubertas (spolna zrelost): 
Puberem autem Sabinus quidem et Cassius ceterique nostri praeceptores eum esse 
putant, qui habitu corporis pubertatem ostendit, id est eum qui generare potest. 
Za polnoletnega [puberes] pa so šteli Sabin, Kasij in drugi naši učitelji tistega, ki 
je kazal polnoletnost [pubertas] z značilnostmi svojega telesa, tj. tistega, ki lahko 
spočne otroka.144
(Gaius, Gai institutionum commentarii quattuor 1.196)
b) Occidere 
Akvilijski zakon, plebiscit iz leta 287 pr. Kr., je urejal delikt poškodovanja tuje 
stvari (damnum iniuria datum), med katere šteje tudi uboj ali poškodovanje 
tujega sužnja. Zakonsko besedilo145 je v prvem poglavju, ki je urejalo uboj su-
žnja, vsebovalo besedo occidere, tj. »ubiti«.146 Beseda »ubiti« je po mnenju ju-
141 Chevreau, »Etymologie juridique«, 45. Kot poudarja Škrubej, »Diahrona pomenska stabilnost«, 
256−257, po teoriji govornih dejanj potencialne vplivanjske vloge oz. po Austinu »ilokucijske« 
sile nimajo zgolj klasične eksplicitne performativne izjave (npr. »obljubljam«, »odpovedujem se«), 
temveč tudi zatrjevani izreki, ki jih izreka s strani konkretne skupnosti pooblaščena oseba. Bour-
dieu, Language and Symbolic Power, 106, o tem zapiše: »The word or, a fortiori, the dictum, the 
proverb and all the stereotyped or ritual forms of expression are programmes of perception and 
different, more or less ritualized strategies for the symbolic struggles of everyday life, just like the 
great collective rituals of naming or nomination … imply a certain claim to symbolic authority 
as the socially recognized power to impose a certain vision of the social world.« Če in ko je jurist 
etimologiziral, še posebej, kadar mu je bil podeljena pravica podeljevati pravne nasvete s cesarsko 
avtoriteto (ius respondendi ex auctoritate principis), je dosegal performativne učinke.
142 O tem gl. Kranjc, Rimsko pravo, 119−120.
143 Več o tem gl. Kambič, »Tutela impuberum«, 121−122, zlasti op. 33.
144 Prevod po Kranjc, Rimsko pravo, 293−294; prim. tudi Fest. 217 in 250. 
145 Gl. rekonstrukcijo besedila pri Bruns, Fontes 1. 45. Več o tem zakonu Kambič, »Določanje 
odškodnine«.
146 Gai. D. 9.2.2 pr.: Ut qui servum servamve alienum alienamve quadrupedem vel pecudem iniuria 
occiderit. (»Če kdo protipravno ubije tujega sužnja ali tujo sužnjo oziroma tujo štirinožno čred-
no žival.«) Prevod po Kranjc, Rimsko pravo, 720.
Keria_2022-2_FINAL.indd   138 6. 02. 2023   07:46:00
139Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
rista Julijanova pomenila, da nekdo nekomu povzroči smrt.147 Julijan je besedo 
occidere izvajal iz besede »udariti, potolči« (caedere) oziroma iz poboja, umora 
(caedes).148 Iz te etimološke opazke pride do ugotovitve, da lahko po prvem 
poglavju Akvilijskega zakona odgovarja le tisti, ki je »s silo … lastnoročno 
povzročil smrt«, torej le z neposredno telesno povzročitvijo. Tudi po Ulpijanu 
oziroma Labeonu je glagol occidere pokrival le tiste primere ubojev, pri kate-
rih je bila fizična sila uporabljena neposredno.149 Dejanski stan konkretizirata 
takole: nekomu je prerezan vrat ali je bil zadušen, vržen (s pečine) ali pobit s 
skalo, gorjačo, kamnom oziroma drugim podobnim orožjem.150 Povzročitev 
smrti, ki torej ni zvezana s čutno zaznavno silo, temveč z golo opustitvijo, ni 
bila iztožljiva s tožbo iz akvilijskega zakona.151 Pravnega sredstva po civilnem 
pravu pa tožnik v primeru posredne povzročitve – bržkone zaradi etimoloških 
razlogov – sprva ni imel. Pretorsko pravo je civilno pravo dopolnilo tako, da je 
v primerih posredne povzročitve škode oz. sužnjeve smrti tožnik smel tožiti z 
analogno (actio utilis ad exemplum legis Aquiliae) ali s tožbo na podlagi dejan-
skega stanja (actio in factum).152 
c) Damnum 
Damnum et damnatio ab ademptione et quasi deminutione patrimonii dicta 
sunt. 
Škoda [damnum] in obsodba [damnatio] izhajata iz odvzema [ademptione], ker 
gre tako rekoč za zmanjšanje premoženja [deminutione patrimonii].
(Paulus, Digesta 39.2.3)
147 Iul. D. 9.2.51 pr.: Occidisse dicitur vulgo quidem, qui mortis causam quolibet modo praebuit. 
(»Ubiti na splošno pomeni, da je nekdo na kakršenkoli način povzročil smrt.«) 
148 Iul. D. 9.2.51 pr.: [S]ed lege Aquilia is demum teneri visus est, qui adhibita vi et quasi manu 
causam mortis praebuisset, tracta videlicet interpretatione vocis a caedendo et a caede. (»[P]o 
zakonu Lex Aquilia pa se šteje, da odgovarja samo tisti, ki je s silo in tako rekoč lastnoročno 
povzročil smrt, pri čemer se izvaja beseda iz udariti, potolči in iz poboja, umora.«) (Kranjc, 
Rimsko pravo, 118). Akvilijski zakon je torej izrecno urejal primere škode, ki je telesu povzroče-
na s telesom, tj. damnum corpore corpori datum, ne pa t. i. posredno povzročene škode.
149 Ulp. D. 29.5.1.17: Occisorum appellatione eos contineri labeo scribit, qui per vim aut caedem sunt 
interfecti. (»Labeo je odpisal, da kot ubite razumemo tiste, ki so bili pokončani s silo ali pobo-
jem.«) Gl. tudi Ulp. D. 9.2.7.6. 
150 Ulp. D. 29.5.1.17.
151 Gre zlasti za opustitvena izvršitvena ravnanja (npr. izstradanje, podhladitev), gl. navedbo zna-
čilnih mest pri Kaser, Das römische Privatrecht, 519, in Kranjc, Primeri iz rimskega prava, 267, 
primeri 815−819.
152 Ulp., D. 9.2.7.6. Kaser, Knüttel in Lohsse, Römisches Privatrecht, 316, r. št. 15, domnevajo, da je 
na razlikovanje med posredno in neposredno vzročnostjo vplivala misel grškega govorništva. 
Honorarnopravni tožbi sta bili za razliko od civilne akvilijske tožbe, ki je bila actio perpetua, 
časovno omejeni na leto dni (Paul. D. 44.7.35 pr.).
Keria_2022-2_FINAL.indd   139 6. 02. 2023   07:46:00
140 Vid Žepič
Izraza za škodo (damnum) in za njeno izpeljanko, namreč »obsodbo« 
(povzročitelja škode), tj. damnatio, naj bi imela skupen koren (damn-). Pavel 
zato pojasni, da je škoda poimenovana po odvzemu (ademptio) oz. zmanj-
šanju oškodovančevega premoženja (deminutio patrimonii). Tudi Varon piše, 
da damnum izhaja iz besede ademptio (odvzem), saj tisti, ki nekomu pozroči 
škodo, oškodovancu odvzame premoženjsko vrednost stvari.153 Ta etimolo-
gija ima svoje dogmatične nasledke v dojemanju pravnorelevantne škode, ki 
se lahko izkazuje le v premoženjski sferi in ne v subjektivni (psihični) oceni 
nastale škode:
[I]n lege enim Aquilia damnum consequimur: et amisisse dicemur, quod aut 
consequi potuimus aut erogare cogimur.  
[P]o akvilijskem zakonu zasledujemo škodo in pravimo, da se izgubi tisto, kar bi 
lahko tudi zasledovali oziroma bi bili prisiljeni, da izplačamo.154 
(Paulus, Digesta 9.2.33 pr.)
Premoženjska izguba po rimskem pojmovanju znaša le toliko, kolikor bi lah-
ko oškodovanec pridobil, če bi bil poškodovano dobrino (denimo sužnja) prodal 
pred povzročitvijo škode. Relevantno je bilo torej le toliko, kolikor je bil suženj 
vreden »na splošno« in ne kolikor bi bil zanj pripravljen plačati oškodovanec.
Si servum meum occidisti, non affectiones aestimandas esse puto, … sed quanti 
omnibus valeret. extus quoque Pedius ait pretia rerum non ex affectione nec 
utilitate singulorum, sed communiter fungi. 
Če si mojega sužnja ubil, menim, da se ne sme ocenjevati posebne priljubljenosti, 
… temveč kolikor bi bil vreden za vse. Tudi Pedij pravi, da se cen ne določa glede 
na posebno priljubljenost ali glede na korist posameznikov, temveč na splošno.155 
(Paulus, Digesta 9.2.33 pr.)
Dejstvu, da rimski juristi cene posebne priljubljenosti (t. i. pretium affecti-
onis) v okviru določanja višine odškodnine niso priznavali, bi lahko potemta-
kem botrovala etimologija besede damnum.
d) Pignus, depositum
Etimologiji besede pignus (ročna zastava, zastavna pogodba) in depositum 
(shranjevalna pogodba) odpirata načelno vprašanje, ali je predmet ročne za-
stave in hrambe lahko premična stvar. 
153 Var., De ling. lat. 5.176: Damnum a demptione, cum minus re factum quam quanti constat. (»Ško-
da [je imenovana] od odvzema, ker je [zaradi škode] stvari manj, kot je vredna.«) 
154 O tem Kambič, »Določanje odškodnine«, 176.
155 O računanju interesa v okviru deliktne odškodninske odgovornosti gl. Kambič, »Določanje 
odškodnine«, 175−176.
Keria_2022-2_FINAL.indd   140 6. 02. 2023   07:46:00
141Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
»Pignus« appellatum a pugno, quia res, quae pignori dantur, manu traduntur. 
unde etiam videri potest verum esse, quod quidam putant, pignus proprie rei 
mobilis constitui.  
Ročna zastava [pignus] je dobila ime po pesti [pugnus], ker se stvari, ki se dajejo 
v ročno zastavo, izročajo z roko. Zato se tudi lahko šteje, da je res, kar neka-
teri menijo, da se (namreč) ročna zastava v pravem smislu ustanavlja (le) na 
premičninah.156 
(Gaius, Digesta 50.16.238.2)
Gaj razloži, da je beseda pignus izpeljana iz pugnus, kar pomeni »pest«. 
Zato naj bi bili nekateri mnenja, da si je kot predmet ročne zastave kot stvarne 
pravice na tuji stvari mogoče predstavljati le premične stvari. To spoznanje v 
rimskem pravu sicer ni imelo dogmatičnih nasledkov, saj sta bili predmeta 
ročnozastavne pogodbe (pignus) lahko tako premična kot nepremična stvar. 
Bolj pa je zanimivo, da sodobni sistemi stvarnega prava omejujejo posestno 
zastavo zgolj na premičnine. Obči državljanski zakonik, švicarski in italijanski 
Civilni zakonik so terminološke ustreznice latinske besede pignus ohranili na 
ravni zakonskega jezika.157 
Vplivnejša je bila vloga etimologije pri omejitvi predmeta shranjevalne 
pogodbe:
Depositum est, quod custodiendum alicui datum est, dictum ex eo quod ponitur. 
Shranjeno [depositum] je tisto, kar je dano drugemu v varovanje, poimenovano 
od tega, ker se (to, kar je shranjeno) položi [ponitur].158
(Ulpianus, Digesta 16.3.1 pr.)
Predmet rimske in moderne hrambe je le premična stvar, saj se »položi« v 
fizičnem smislu le tisto, kar je mogoče premakniti. Pri tem se pojavi vprašanje, 
zakaj ne bi bilo mogoče shraniti tudi nepremičnine. Zimmermann ocenjuje, 
da so učinek po rimskem pravu vselej neodplačne nepremičninske hrambe 
dosegli z mandatom ali prekarijem.159 Vprašanje pa je ostalo sporno med ob-
čepravnimi teoretiki. Obči državljanski zakonik je zavzel stališče, da je mogo-
če dati v hrambo tudi nepremično stvar,160 nemški Državljanski zakonik pa je 
ostal pri pojmovanju, ki sledi starorimski etimologiji.161
156 Prevod po Kranjc, Primeri iz rimskega prava, 98.
157 Prim. »Handpfand«, § 448 ABGB; »Faustpfand«: Art. 884 ZGB; »Pfandrecht an beweglichen Sachen«: 
§ 1204 BGB; »il pegno«: art. 2784 CC (it.); »le gage« art. 2333 CC (fr.); »la prenda«: art. 1864 CC (šp.).
158 Gl. tudi PS 2.12.2: Depositum est quasi diu positum (= Coll. 10.7.2).
159 Zimmermann, The Law of Obligations, 215.
160 § 960 ABGB: »Premičnine in nepremičnine se smejo dati v skrb.«
161 § 688 BGB: »Pogodba o hrambi zavezuje shranjevalca, da hrani premično stvar, ki mu jo je 
izročil položnik.« Enako določajo Art. 472 (švic.) OR; Art. 1766 CC (it.); Art. 1918 CC (fr.); Art. 
1761 CC (šp.).
Keria_2022-2_FINAL.indd   141 6. 02. 2023   07:46:00
142 Vid Žepič
e) Furtum
Furtum a furvo, id est nigro dictum Labeo ait, quod clam et obscuro fiat et 
plerumque nocte: vel a fraude, ut Sabinus ait: vel a ferendo et auferendo: vel 
a Graeco sermone, qui φῶρας appellant fures: immo et Graeci ἀπὸ τοῦ φέρειν 
φῶρας dixerunt. 
Labeo pravi, da je imenovana tatvina po besedi furvo, to je črno, ker se zgodi na 
skrivaj in prikrito ter po navadi ponoči; ali pa je, kot pravi Sabin, imenovana po 
prevari oziroma pride od »nesti« in »odnesti«; ali pa pride iz grščine, kjer im-
enujejo tatove φῶρας: celo Grki so poimenovali tatove od »nositi«.162
(Paulus, Digesta 47.2.1 pr.)
Tudi etimologija besede »tatvina« odpira vprašanje, ali si je mogoče pred-
stavljati tatvino nepremične stvari. Ključni podatek ene izmed etimoloških iz-
peljav je, da je mogoče ukrasti zgolj tisto, kar je mogoče odnesti (furtum … ἀπὸ 
τοῦ φέρειν). Tat (fur) je bil torej v rimskem pravu toliko kot »odnašalec«.163 
Kljub široki koncepciji rimske tatvine, ki se je raztezala tudi na sodobna kazni-
va dejanja zatajitve in goljufije, je njeno temeljno pojavno obliko tatvine, ki je v 
naklepni prilastitvi tuje premične stvari, razodevala prav etimologija.164 Bese-
da furtum je izvirala iz glagola ferre, grško φέρειν.165 Niederländer pojasnjuje, 
da se je povezava med poimenovanjem (fur) in glagolom ferre sicer zabrisala 
in vzpostavila nova zveza s »temačnim« (furvus), saj naj bi bil pridevnik furvus 
pač bližje samostalniku fur kot glagolu ferre. V najstarejših obdobjih rimskega 
prava namreč individualna lastnina na nepremičninah ni obstajala, saj naj bi 
bile te v kolektivni lasti. Tudi zato zemljišča, ki je bilo od vseh, že pojmovno 
ne bi bilo mogoče ukrasti. Poudarjanje prvotne pomenske motivacije v smislu 
glagola ferre, ki predpostavlja premično stvar, zato ni bilo potrebno. Ko pa 
se je utrdilo prepričanje, da je predmet lastninske pravice lahko zemljišče, o 
navedeni samoumevnosti ni bilo več govora. To kaže poskus jurista Sabina, ki 
omenja pravico lastnika, da zakupnika, ki je zemljišče neupravičeno oz. nepo-
oblaščeno prodal, toži na podlagi tožbe iz tatvine. 
162 Prevod po Kranjc, Rimsko pravo, 164, op. 396. Sabin je besedo furtum izvajal iz »goljufije« 
( fraus): Paul. D. 47.2.1 pr.: Furtum − dictum − a fraude, ut Sabinus ait. Razlikovanje med pre-
varo in tatvino je bilo dokaj neizdelano, kar kaže tudi Ulp. D. 47.2.52.22: jurist Mela je zastopal 
stališče, da je komodant odgovoren za tatvino ( furti eum venditori teneri mela scribit), če je 
komodatarju vede posodil uteži, ki so bile težje od njihove nazivne vrednosti. Komodatar je 
namreč ob vsaki prodaji, ki je zajemala tudi tehtanje blaga, dobil manj, kot bi v primeru, če bi 
se nazivna vrednost uteži in njena masa pokrivali. Schulz, Classical Roman Law, 577 in 607, 
sodi, da je fragment interpoliran in da se je bila v originalu tožba zaradi prevare (actio de dolo). 
Schulzovo mnenje je najbrž utemeljeno – primerjaj vzporedno mesto Paul. D. 4.3.18.3.
163 Niederländer, »Die Entwicklung des furtum«, 257. 
164 Schulz, Classical Roman Law, 575 in 580. Schulz tudi meni, da trihonomija furtum rei – furtum 
usus – furtum possessionis, ki jo izpričuje Paul. D. 47.2.1.3 (= Inst. 4.1.1), v resnici ni Pavlovo, 
temveč kompilatorsko delo.
165 Walde in Hoffmann, Lateinisches Etymologisches Woerterbuch, 569, s.v. fur.
Keria_2022-2_FINAL.indd   142 6. 02. 2023   07:46:01
143Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
In quo id quoque scriptum est, quod volgo inopinatum est, non hominum tan-
tum neque rerum moventium, quae auferri occulte et subripi possunt, sed fundi 
quoque et aedium fieri furtum; condemnatum quoque furti colonum, qui fun-
do, quem conduxerat, vendito possessione eius dominum intervertisset. 
V tej (tj. Sabinovi) knjigi je napisano tudi to, kar je na splošno nepričakovano, 
namreč da se ne ukrade zgolj sužnjev in premičnih stvari, ki jih je mogoče na 
skrivaj odtujiti, temveč tudi zemljišča in stavbe. Zaradi tatvine je bil obsojen tudi 
zakupnik, ki je zakupljeno zemljišče prodal (in s tem) ogoljufal lastnika. 
(Gellius, Noctes Atticae 11.18.13)
Sabinovemu stališču kasnejši pravniki niso sledili, saj se je predmet tatvine 
zožil na premične stvari.
Verum est, quod plerique probant, fundi furti agi non posse. 
Res je, kar mnogi dokazujejo, da ni mogoče tožiti zaradi tatvine zemljišča. 
(Ulpianus, Digesta 47.2.25 pr.)
Zamejitev predmeta tatvine na premično stvar,166 ki je podprta z etimolo-
škim argumentom, je onemogočala tožbo iz tatvine v primeru zaposedenega 
zemljišča167 ali ob neupravičeni oz. nepooblaščeni odtujitvi zemljišča, ki je bilo 
prepuščeno v ročno zastavo.168 
Niederländer sklene, da je treba vsaj pri nekaterih institutih dopustiti mo-
žnost, da etimologije niso bile zgolj sekundarni in pasivni odjeki že uveljavlje-
ne doktrine, temveč so lahko napovedovale tudi nove poglede na konkreten 
pravni institut.169 Avtor poudari, da je bila etimologija besede furtum v tem 
smislu velika posebnost, ki na temelju samega poimenovanja določa dogma-
tične meje instituta.170 
166 Tako je še danes, gl. člen 204 KZ−1. Tatvina raba ( furtum usus) je po slovenskem Kazenskem 
zakoniku inkriminirana zgolj v primeru odvzema motornega vozila (210. člen KZ−1).
167 Kljub temu, da tatvine zemljišča niso priznavali, so lastniku proti deicientu priznavali condictio 
furtiva. O tem Ulp. D. 13.3.2: Sed et ei, qui vi aliquem de fundo deiecit, posse fundum condici 
Sabinus scribit, et ita et Celsus, sed ita, si dominus sit qui deiectus condicat. (»Sabin je napisal, da 
se tudi tistemu, ki ga je nekdo nasilno pregnal z zemljišča, prizna možnost kondiciranja. Tako 
meni tudi Celz, toda pod predpostavko, da je bil lastnik tisti, ki je bil nasilno pregnan.«) Srž 
stališča, po katerem se lastniku zaposedenega zemljišča sicer priznava condictio furtiva, ne pa 
hkrati tožbe iz tatvine (actio furti), je po mojem mnenju prav etimologija besede furtum; prim. 
Schulz, Classical Roman Law, 1063, ki kondikcijo imenuje kar »condictio quasi furtiva«.
168 Gl. npr. Ulp. D. 13.7.4: [u]bi vero convenit, ne distraheretur, creditor, si distraxerit, furti obligatur, 
nisi ei ter fuerit denuntiatum ut solvat et cessaverit. (»[k]adar je bilo dogovorjeno, da se [pred-
met zastave] ne sme prodati, odgovarja upnik za tatvino, če je stvar kljub temu prodal, če ga 
ni [dolžnika] trikrat pozval, naj izpolni, pa ni.«) Ulpijanov fragment predpostavlja posestno 
zastavitev premične stvari.
169 Niederländer, »Die Entwicklung des furtum«, 258. 
170 Niederländer, »Die Entwicklung des furtum«, 260.
Keria_2022-2_FINAL.indd   143 6. 02. 2023   07:46:01
144 Vid Žepič
SKLEP
Antične etimologije so imele v pravnih spisih različne vloge. Z njimi so juristi 
osvetljevali pomensko težko razumljive arhaične institute (npr. dediščinsko 
skupnost ercto non cito). V didaktični pravni literaturi so etimologije nastopa-
le v mnemotehnični funkciji (fides, spurii, mutuum). V instrumentalizirajoči 
vlogi so se etimologije pojavljale tedaj, ko so juristi čutili potrebo po legitimi-
ranju socialno občutljivih pravnih institucij (suženjstvo) ali kadar je bilo treba 
nekaterim institutom nadeti aktualno pravnopolitično utemeljitev (soror, tute-
la). Upoštevaje tezo o aktivni funkciji jezika smo se vprašali, ali poimenovanje 
sámo utegne sodoločati pravnodogmatični ustroj instituta.171 Po preučenem 
etimološkem gradivu lahko sklenemo, da večina rimskih pravnih etimologij 
v tej funkciji sploh ne nastopa. Vpliv etimologije na dogmatiko je mogoče za-
govarjati pri redkih, a zato nič manj vplivnih primerih. Gre za pojmovanje 
vzročne zveze pri akvilijskem zakonu (v smislu pomenskega dosega besede 
occidere), opredelitev pravno priznane škode (damnum) in omejitev možnega 
predmeta shranjevalne pogodbe (depositum), posestne zastavne pravice (pi-
gnus) in tatvine (furtum).172 
Ugotavljam, da je etimologija pri pravni argumentaciji zasedala enega iz-
med številnih skupnih mest (topoi).173 V kolikšni meri je etimološki argument 
izolirano vplival na dogmatične rešitve, je spričo dejstva, da na razvoj dogma-
tike nikoli ne vpliva zgolj posamičen argument, težko dokazovati. Ne glede na 
dejanski doseg etimološkega argumenta se strinjam z Jheringom, ki je menil, 
da so antične etimologije »nezmotljive priče prvobitnih pravnih nazorov«.174 
Prav zaradi njihove posrečenosti je bil etimološki argument izjemno trdoživ. 
Evropski juristi so ga − tudi zaradi ustaljenega jezikovnonaturalističnega pre-
pričanja175 − uporabljali še v obdobju usus modernus pandectarum med 16. in 
171 »[T]he republican jurists applying etymological analysis to legal terms, though their common 
sense saved them from straying far on this false trail« (Schulz, History of Roman Legal Science, 
67).
172 Po slovenskem kazenskem pravu je lahko predmet tatvine le premična stvar, ne pa denimo sto-
ritev. V tem se zrcali starodavna rimska etimologija, ki je besedo furtum izvajala iz latinskega 
glagola ferre oziroma grškega glagola φέρειν. 
173 Cic., Top. 2.7−8: [A]ppellatae ab Aristotele sunt eae quasi sedes, e quibus argumenta promun-
tur. [8] itaque licet definire locum esse argumenti sedem, argumentum autem rationem, quae rei 
dubiae faciat fidem. (»[Skupna mesta] pa je Aristotel imenoval kot nekakšne sedeže, iz katerih 
izhajajo argumenti. In zato se spodobi, da [skupno] mesto opredelimo kot sedež argumenta, 
argument ali razlogovanje, ki dvomljivi stvari povrne vero.«) Everardus, Topicorum seu loco-
rum legalium, 66: Praeterea habemus in iure locum ab ethimologia vocabuli …, a quo sumptum 
argumentum nedum est probabile, sed forte utile & multum frequens. (»Poleg tega obstaja v pra-
vu locus, ki izhaja iz etimologije besede … Tak argument je sicer malo verjeten, je pa precej 
uporaben in zelo pogost.«) 
174 Jhering, Geist des römischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner Entwicklung, 276. 
175 Foucault, Les mots et les choses, 49−50, zatrjuje, da je vse do 16. stoletja veljalo, da so bila poime-
novanja in realije nekaj neločljivega. Jezik zato ni veljal za arbitrarni sistem, marveč so besede v 
sebi skrivale notranji misterij, ki je klical k »dešifriranju«.
Keria_2022-2_FINAL.indd   144 6. 02. 2023   07:46:01
145Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
18. stoletjem.176 Ocena romanistov z začetka 20. stoletja, ki so v etimologijah 
videli le z brezokusnim humorjem177 nabite trivialnosti,178 je danes presežena 
in spada v preživete čase »interpolacijskega lova«. Če znanstvena etimologija 
odkriva miselni vzorec, ki je »človeka spodbudil, da je realijo poimenoval prav 
s tem in ne s katerim drugim leksemom«,179 je bil namen antične etimologije 
v zagotavljanju orodja za umevanje pomena sodobnosti.180 Zaradi različnih 
funkcij antične in znanstvene etimologije prve ni mogoče razglašati za na-
pačne etimologije (false etymology).181 Juristi so namreč etimološki argument 
uporabljali po pravniško in ne na moderni znanstveni način.182 In če je avto-
nomen pravni jezik − najbolj značilen primer so stipulativne pravne definicije 
−, ostajajo avtonomne tudi pravne etimologije, ki so pogosto nadomeščale de-
finicije.183 Ali se je rimskim juristom njihova »svobodna« dejavnost pri zasle-
dovanju »resničnega« pomena besed vselej posrečila, je stvar občutka in okusa 
176 Pravne disertacije novoveških juristov se redoma začnejo z etimološkim argumentom, gl. npr. 
Blume, Discursum juridicum, § III: In omni enim tractatione videndum, ut omnis fallacia evite-
tur, & in una quaquae re prius vocis ipsius usum cognoscere oportet, nominisque definitio recte 
precedit definitionem rei, cum notatione nominis in ipsius saepe rei perceptionem provehamur. 
(»V vsakem traktatu je namreč treba opaziti, da bi se izognilo vsaki prevari, da se vsaka stvar 
najprej spoznava preko besede same in da je opredelitev poimenovanja praviloma pred oprede-
litvijo stvari, saj iskanje izvornega pomena besede same pogosto narekuje prepoznavo stvari.«) 
O pravniški topiki med 16. in 18. stoletjem gl. Schröder, Recht als Wissenschaft, 27 ss.
177 Da so juristi vključevali etimologije ioci causa, je bila teza nekega humanista, ki je Lorenzu Val-
li, srditemu kritiku pravniških etimologij, takole odpisal: An vero censes clarissimum illum iu-
reconsultum, cum testamentum duplex esse verbum scripsit a mentis contestatione compositum, 
ignorasse [mentum] illud productionem esse vocabuli et additamentum quoddam, quod nihilo 
magis a mente deductum sit, quam in calciamentum aut paludamentum postremae syllabae? … 
Luserunt scilicet in iis ετυμοις proponendis, et ingenio suo indulserunt, quod omnibus fere, qui 
verborum origines consectantur, permissum videmus. (»Res misliš, da slavni jurist, ko je odpisal, 
da je beseda testamentum dvojna, namreč iz »pričanja« in »namena«, ni vedel, da je »mentum« 
le podaljšek besede in nekakšen dodatek, ter da mentum ni nič manj izveden (iz »namena«), 
kot sta denimo v besedah calciamentum ali paludamentum poslednja dva zloga? V predlaganih 
etimonih se [juristi] igrajo ter dajejo duška svoji ostroumnosti, kar se, kot vidimo, dopušča 
skoraj vsem, ki iščejo izvore besed.«) Za Vallinega korespondenta je bilo etimologiziranje odsev 
pravniškega habitusa (Duker, Opuscula varia de latinitate jurisconsultorum veterum, 27).
178 »Di solito si dice che sono innocenti inezie, curiosità infruttuose, sterili arguzie, allusiones più 
che etimologie« (Biondi, »Valore delle etimologie dei giuristici romani«, 739).
179 Furlan, Novi etimološki slovar, 20.
180 »[A] tool for thinking and an orienting device«; »Ancient etymology is primarily about the 
present, modern etymology is about the past. Modern etymology is about phonology, ancient 
etymology is almost entirely about semantics« (Sluiter, »Ancient Etymology: A Tool for Thin-
king«, 898 in 903).
181 Spomnimo se le na Maussovo modrost: »[L]es formes les plus rudimentaires ne sont à aucun 
degré plus simples que les formes les plus développées. Leur complexité est seulement de nature 
différente« (Mauss, La prière, 31).
182 Chevreau, »Etymologie juridique«, 30.
183 Svobodo pri uporabi etimološkega argumenta je po zgledu pesniške svobode pri metrih (licen-
tia poetica) zagovarjal tudi francoski pionir interpolacijskih študij Cujas: Sunt iurisconsulti, et 
sumus nos, qui eos sequimur, in originibus verborum licentiores, et quodammodo στοικωτεροι, 
id est, licentiam stoicorum imitantes. (»Tako juristi kot mi, ki jim sledimo, smo svobodni pri is-
kanju izvora besed in nekako podobni stoikom, saj se zgledujemo po svobodi stoikov.«) (Cujas, 
Opera, quae de jure reliquit, 25.)
Keria_2022-2_FINAL.indd   145 6. 02. 2023   07:46:01
146 Vid Žepič
posameznika.184 Z vidika njihove »pravilnosti« pa velja Biondijeva ugotovitev, 
da so v službi pravnoargumentacijskega koda vse pravniške etimologije točne, 
najsi bodo filološko še tako napačne.185
Vid Žepič
Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta
vid.zepic@pf.uni-lj.si
BIBLIOGR AFIJA
Allen, James. »The Stoics on the Origin of Language and the Foundations of Etymology.« 
V: Language and Learning, Philosophy of Language in the Hellenistic Age, ur. D. 
Frede in B. Inwood, 14−35. Proceedings of the Ninth Symposium Hellenisticum. 
Cambridge: Cambridge University Press, 2005.
Anonymus. Taubmanniana oder Des Sinnreichen Poetens Friederich Taubmanns na-
chdenckliches Leben scharffsinnige Sprüche Kluge Hof-und schrertzhaffte Studenten-
Reden wie auch dessen denckwürdige Gedichte artige Begedenheiten und was dem 
allen gleich förmig. Berlin: Bey Christoph Gottlieb Nicolai, 1737.
Babusiaux, Ulrike. »Funktionen der Etymologie in der juristischen Literatur.« 
Fundamina, A Journal of Legal History 20, št. 1 (2014): 39−60 (Editio specialis, 
Festschrift Laurens Winkel).
Babusiaux, Ulrike. Wege zur Rechtsgeschichte: Römisches Erbrecht. Köln, Weimar in 
Dunaj: Böhlau Verlag, 2015.
Beaulac, Stephane. The Power of Language in the Making of International Law: The Word 
Sovereignty in Bodin and Vattel and the Myth of Westphalia. Leiden in Boston: 
Martinus Nijhoff Publishers, 2004.
Berger, Adolf. Encyclopedic Dictionary Of Roman Law. Philadelphia: The American 
Philosophical Society, 1953.
Biondi, Biondo. »Valore delle etimologie dei giuristici romani.« V: Synteleia Vincenzo 
Arangio-Ruiz, ur. A. Guarino in L. Labruna, 739−742. Neapelj: Jovene, 1964. 
Blume, Christian Heinrich. Discursum juridicum de peste et juribus circa tempvs pestis, 
Von Dem was recht ist zu Pest-Zeiten. Helmstadii, 1683.
Bonfante, Pietro. Storia del diritto romano. Quarta edizione riveduta dall`autore, Volume 
secondo. Rim: Instituto di diritto Romano, 1934.
Bourdieu, Pierre. Language and Symbolic Power. Translated by G. Raymond and Matthew 
Adamson. Cambridge: Polity Press, 1991.
Bramante, Maria Vittoria. Il mutuum nell’esperienza giuridica romana: Linee di studio, 
profili interpretativi e prassi. Dottorato di Ricerca in Diritto romano e tradizione ro-
manistica: fondamenti del diritto europeo. Napoli: Università degli Studi di Napoli 
Federico II, 2008.
Bretone, Mario. Storia del diritto Romano. Terza edizione ampliata. Bari: Editori Laterza, 1989.
184 Ob tem lahko tudi pritrdimo Julijanovi ugotovitvi, ko pravi, da za vse določbe juristov (v tem 
primeru je mislil na predklasične, tj. veteres) pač ni mogoče najti tudi razumne razlage: Non 
omnium, quae a maioribus constituta sunt, ratio reddi potest (Iul. D. 1.3.20 pr.).
185 Biondi, »Valore delle etimologie dei giuristici romani«, 739.
Keria_2022-2_FINAL.indd   146 6. 02. 2023   07:46:01
147Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
Bruns, Carl Georg, ur. Fontes iuris antiqui. Post curas Th. Mommseni ed. quintae et sextae 
adhibitas, septimum ed. Otto Gradenwitz. Pars prior: Leges et negotia. Tubingae: 
Mohrii (p. Siebeck), 1909.
Bruns, Carl Georg, ur. Fontes iuris antiqui. Post curas Th. Mommseni ed. quintae et sextae 
adhibitas, septimum ed. Otto Gradenwitz. Pars posterior: Scriptores. Tubingae: 
Mohrii (p. Siebeck), 1909.
Ceci, Luigi. Le etimologie dei giureconsulti Romani: Raccolte ed illustrate con introduzio-
ne storico-critica. Torino: Ermanno Loescher, 1892. 
Chevreau, Emmanuelle. »Etymologie juridique et regula iuris.« Revue Internationale des 
Droits de l’Antiquité, 61 (2015): 29−45.
Coing, Helmut. Die juristischen Auslegungsmethoden und die Lehren der allgemeinen 
Hermeneutik. Arbeitsgemeinschaft für Forschung des Landes Nordrhein-Westfalen 
Geisteswissenschaften, Heft 84. Wiesbaden: Springer, 1959.
Crifò, Giuliano. »Ulpiano. Esperienze e responsabilità del giurista.« Aufstieg und 
Niedergang der römischen Welt (ANRW), 2.15 (1976): 708–789.
Crook, John Crook. Legal Advocacy in the Roman World. London: Duckworth, 1915.
Cujas, Jacobus. Opera, quae de jure reliquit. Tomus quartus: sive Codex Justinianus. 
Lutetiae Parisiorum 1617.
Cujas, Jacobus. Tomus quartus vel primus operum postumorum. Neapoli, 1722.
Curtius, Ernest Robert. European Literature and the Latin Middle Ages. Translated 
by Willard R. Trask. Bollingen Series XXXVI. Princeton in Oxford: Princeton 
University Press, 2013 (1953).
Del Bello, Davide. Forgotten Paths. Etymology and the Allegorical Mindset. Washington 
D.C: The Catholic University of America Press, 2007.
Dernburg, Heinrich. Die Phantasie im Recht. Berlin: H. W. Müller, 1891.
Duker, Carolus Andreas. Opuscula varia de latinitate jurisconsultorum veterum. Lugduni 
Batavorum: Apud Johannem Vander Lindern, 1711.
Ebel, Friedrich. Über Legaldefinitionen. Rechtshistorische Studie zur Entwicklung 
der Gesetzgebungtechnik in Deutschland, insbesondere über das Verhältnis von 
Rechtsetzung und Rechtsdarstellung. Berlin: Duncker & Humblot, 1974.
Everardi, Nicolai. Topicorum seu locorum legalium opus de inventione & argumentatione. 
Basilae: Per Henrichum Petrum, 1544.
Field, James A. »The Purpose of the Lex Iulia Et Papia Poppaea.« The Classical Journal 40, 
št. 7 (1945): 398–416. 
Förstemann, Ernst. »Ueber deutsche Volksetymologie.« Zeitschrift für vergleichende 
Sprachforschung auf dem Gebiete des Deutschen, Griechischen und Lateinischen 1 
(1852): 2−25.
Foucault, Michael. Les mots et les choses − Une archéologie des sciences humaines. Paris: 
Éditions Gallimard, 1966.
Furlan, Metka. Novi etimološki slovar slovenskega jezika. Poskusni zvezek. Ljubljana: 
Založba ZRC SAZU, 2013.
Günther, Ludwig. Recht und Sprache: Ein Beitrag zum Thema vom Juristendeutsch. Berlin: 
Carl Heymanns Verlag, 1898. 
Herbermann, Clemens Peter. »Moderne und antike Etymologie.« Zeitschrift für verglei-
chende Sprachforschung 95, št. 1 (1981): 22−48.
Herzfeld, Michael. Anthropology Through the Looking-Glass. Cambridge: Cambridge 
University Press 1987.
Keria_2022-2_FINAL.indd   147 6. 02. 2023   07:46:01
148 Vid Žepič
Hogewood, Jay C. »The Speech Act of Confession: priestly Performative Utterance in 
Leviticus 16 and Ezra 9−10.« V: Seeking the Favor of God, vol. 1, ur. M. J. Boda et al., 
69−82. Atlanta: Society of Biblical Literature, 2006.
Honig, Richard, M. Humanitas und Rhetorik in spätrömischen Kaisergesetzen: Göttingen: 
Otto Schwarz & Co. Verlag, 1960.
Jemec Tomazin, Mateja, Katja Škrubej in Grega Strban, ur. Med jasnostjo in nedoločenostjo. 
Pravna terminologija v zgodovini, teoriji in praksi. Ljubljana: Pravna obzorja, 2019.
Jhering, Rudolf von. Geist des römischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner 
Entwicklung. Teil 1. Leipzig: Breitkopf und Härtel, 1852.
Justinijanove Institucije. Spremna beseda in prevod Janez Kranjc, Založba GV, Ljubljana 
2012.
Kalb, Wilhelm. Das Juristenlatein, Versuch einer Charakteristik auf Grundlage der 
Digesten. Zweite, erw. Auflage. Nürnberg: Sebald, 1888.
Kalb, Wilhelm. Roms Juristen, nach ihrer Sprache dargestellt. Leipzig: Teubner, 1890.
Kalb, Wilhelm. Spezialgrammatik zur selbstständigen Erlernung der römischen Sprache 
und zur Wiederholung insbesondere für Rechtsstudierende, 2. Aufl. Leipzig in 
München: Verlag von Otto Nemnich, 1923.
Kalb, Wilhelm. Wegweiser in die römische Rechtssprache für Absolventen des humanisti-
schen Gymnasiums. Leipzig: Ballhorn, 1912. 
Kambič, Marko. »Določanje odškodnine za protipravno povzročeno škodo po zakonu 
Lex Aquilia.« Zbornik znanstvenih razprav 54 (1994): 167−184.
Kambič, Marko. »Tutela impuberum v historični perspektivi s poudarkom na statutih 
srednjeveških primorskih mest na Slovenskem.« Zbornik znanstvenih razprav 72 
(2012): 117−147, 310−311.
Kantorowicz, Hermann. Studies in the Glossators of the Roman Law. Cambridge: 
University Press, 1938.
Kaser, Max, Rolf Knütel in Sebastian Lohsse. Römisches Privatrecht. 21., überarbeitete 
und erweiterte Auflage. München: C. H. Beck Verlag, 2017.
Kaser, Max. Das römische Privatrecht: Erster Abschnitt, Das altrömische, das vorklassi-
che und klassiche Recht, München: C.H. Beck, 1955. 
Kaser, Max. Römische Rechtsgeschichte. 2. Aufl. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 
1967. 
Kaser, Max. Zur Methodologie der römischen Rechtsquellenforschung. Dunaj: Böhlau, 
1972.
Kaser, Max; Karl, Hackl. Das römische Zivilprozessrecht. 2. Aufl., neu bearbeitet. 
München: C. H. Beck, 1996.
Kelly, John M. »A Hypothesis on the Origin of ‚mutuum‘.« Irish Jurist new series 5, št. 1 
(1970): 156−163.
Kitka, Joseph. Über das Verfahren bei Abfassung der Gesetzbücher überhaupt. Dunaj: 
Braumüller und Seidel, 1841.
Kranjc, Janez. »Beseda interpretatio v rimskih pravnih virih.« Zbornik znanstvenih 
razprav 46 (1986): 61−76.
Kranjc, Janez. »Ius est ars boni et aequi.« Zbornik znanstvenih razprav 40 (1980): 373−401.
Kranjc, Janez. »Zametki naravnega prava v tekstih rimskih klasičnih pravnikov.« Zbornik 
znanstvenih razprav 50 (1990): 141−166.
Kranjc, Janez. Primeri iz rimskega prava. Ljubljana: Uradni list, 2013.
Kranjc, Janez. Rimsko pravo. Ljubljana: GV Založba, 2019.
Keria_2022-2_FINAL.indd   148 6. 02. 2023   07:46:02
149Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
Krek, Gregor. Obligacijsko pravo. Celje: Založba sv. Mohorja v Celju, 1937.
Kunkel, Wolfgang. Die römischen Juristen: Herkunft und soziale Stellung. Unveränderter 
Nachdruck der 2. Aufl. Köln, Weimar in Dunaj: Böhlau Verlag, 1976 (fotomehanični 
ponatis 2001).
Lange, Hermann in Maximilliane Kriechbaum. Römisches Recht im Mittelalter: Band. II, 
Die Kommentatoren. München: C. H. Beck, 2007.
Lenel, Otto. »Interpolationenjagd.« Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: 
Romanistische Abteilung 45, št. 1 (1925): 17−38.
Lévy-Bruhl, Henri. »Le Latin et le droit romain.« Revue des études latines 2 (1924): 103−120.
Lipenius, Martinus. Bibliotheca realis juridica omnium materiarum rerum, et titulorum in 
universo juris ambitu occurentium. Ordine alphabetico sic disposita … . Francofurti 
ad Moenum 1679.
Lobeck, Augustus. Graeci Sermonis Elementa. Pars prior. Regimontii Borussorum, 1853.
Loschiavo, Luca. »Isidore of Seville and the construction of a common legal culture 
in early medieval Europe«. Clio@Themis, Revue électronique d’histoire di droit 10 
(2016), https://publications-prairial.fr/cliothemis/index.php?id=1203#authors-infos. 
Zadnji dostop 26. 5. 2021.
Malkiel, Yakov. Essays on Linguistic Themes. Berkley, Los Angeles: University of 
California Press, 1968.
Malkiel, Yakov. Etymology. Cambridge: University Press, 1993.
Mauss, Marcel. La prière. Paris: Félix Alcan Éditeur, 1909.
Miglietta, Massimo. »Giurisprudenza romana tardorepubblicana e formazione della ‚re-
gula iuris‘.« Seminarios complutenses de derecho romano revista internacional de de-
recho romano y tradición romanística XXV (2012): 187−245.
Mommsen, Theodor. Römische Geschichte: dritter Band, Von Sullas Tode bis zur Schlacht 
von Thapsus. 8. Aufl. Berlin: Weidmannsche Buchhandlung, 1889.
Niederländer, Hubert. »Die Entwicklung des furtum und seine etymologischen 
Ableitungen«. Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: Romanistische 
Abteilung 67, št. 1 (1950): 185−260.
Nomotehnične smernice. 3. sprem. in dop. izdaja. Ljubljana: Služba Vlade Republike 
Slovenije za zakonodajo, 2018. 
Nörr, Dieter. »Pomponius oder ʽZum Geschichtsverständnis der römischen Juristen’.« V: 
Aufstieg und Niedergang der römischen Welt (ANRW). Geschichte und Kultur Roms 
im Spiegel der neueren Forschung, Ed. Temporini Hildegard, Bd. 15, 497−603. Berlin 
in Boston: De Gruyter, 1976.
Novak, Aleš. »O definiciji prava.« Zbornik znanstvenih razprav 61 (2001): 81−102.
Oldendorp, Ioannes. Topicorum legalium, hoc est Locorum seu notarum ex quibus argu-
menta & rationes legitime probandi sumuntur. Lugduni: Apud Seb. Gryphium, 1555.
Rabel, Ernst. »Nachgeformte Rechtsgeschäfte: Mit Beiträgen zu den Lehren von 
der Injurezession und vom Pfandrecht.« Zeitschrift der Savigny-Stiftung für 
Rechtsgeschichte, Romanistische Abteilung 27 (1906): 290−335.
Radovčič, Vesna. »Retoričko učenje o definiciji i rimski pravnici.« V: Hrestomatija 
rimskog prava, svezak I, ur. Stjenko Vranjican, 57−73. Manualia Facultatis iuridicae 
Zagrabiensis: Zagreb, 1998.
Rüfner, Thomas. »Testamentary Formalities in Roman Law.« V: Comparative Succession 
Law, Testamentary Formalities, vol. I., ur. Kenneth Creid et al., 1−26. Oxford: Oxford 
University Press, 2011.
Keria_2022-2_FINAL.indd   149 6. 02. 2023   07:46:02
150 Vid Žepič
Sanio, Friedrich. Varroniana in den Schriften der römischen Juristen: Vornemlich an dem 
Enchiridion des Pomponius nachzuweisen versucht. Leipzig: S. Hirzel, 1867.
Savigny, Friedrich Carl von. Vom Beruf unsrer Zeit für Gesetzgebung und 
Rechtswissenschaft. Heidelberg: Mohr und Zimmer, 1814.
Schröder, Jan. Recht als Wissenschaft. Geschichte der juristischen Methodenlehre in der 
Neuzeit (1500−1933). 2. Auflage. München: Verlag C. H. Beck, 2012.
Schulz, Fritz. Classical Roman Law. Oxford: Clarendon Press, 1951.
Schulz, Fritz. History of Roman Legal Science. Oxford: Clarendon Press, 1946.
Schulz, Fritz. Principles of Roman Law. Oxford: Clarendon Press, 1936.
Sluiter, Ineke. »Ancient Etymology: A Tool for Thinking.« V: Brill’s Companion to Ancient 
Greek Scholarship, vol. 1., ur. F. Montanari et al., 896–922. Leiden in Boston: Brill, 2015. 
Smiley, Charles N. »Ulpian o Keitoukeitos: The Influence of the Stoic Theory of Style in 
Athenaeus.« The American Journal of Philology 29, št. 3 (1908): 322−328.
Snoj, Marko. Slovenski etimološki slovar. Tretja izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, 2016. 
Stolleis, Michael. Margarethe und der Mönch, Rechtsgeschichte in Geschichten. München: 
C. H. Beck, 2015.
Stroux, Johannes. Summum ius summa iniuria. Ein Kapitel aus der Geschichte der inter-
pretatio iuris. Leipzig in Berlin: Teubner, 1926.
Škrubej, Katja. »Diahrona pomenska stabilnost nekaterih najstarejših slovenskih pravnih 
izrazov in performativ.« V: Razvoj slovenskega strokovnega jezika, ur. Irena Orel, 
247−261. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2007.
Škrubej, Katja. »Slovenska pravna terminologija pred dobo modernih kodifikacij in 
spremembe v 19. stoletju. Študija izbranih starih pravnih poimenovanj za upniško-
dolžniško razmerje.« V: Med jasnostjo in nedoločenostjo: pravna terminologija v zgo-
dovini, teoriji in praksi, ur. Mateja Jemc Tomazin, Katja Štrubej in Grega Strban, 
25−85. Ljubljana: Pravna obzorja, 2019.
Teuffel, Wilhelm Sigismund. Geschichte der römischen Literatur. Leipzig: Teubner Verlag, 
1875. 
Ubaldis, Baldus de. In primum, secundum et tertium codicis libri Commentaria. Venetiis, 
1577.
Valla, Lorenzo. Elegantiarvm latinae lingvae libri sex. Antverpiae: In aedibus Ioannis 
Latii, 1557. 
Viehweg, Theodor. Topik und Jurisprudenz. 5. durchgesehene und erweiterte Auflage. 
München: C.H. Beck, 1974. 
Vinogradoff, Paul. Roman Law in Mediaeval Europe. London in New York: Harper 
Brothers, 1909. 
Viskovič, Nikola. Jezik prava. Zagreb: Naprijed, 1989.
Walde, Alois in Johann Baptist Hoffmann. Lateinisches Etymologisches Woerterbuch. 3e 
Auflage, 1. Bd. A–L. Heidelberg: Winter, 1938.
Watt, Gary. »Rule of the Root: Proto-Indo-European Domination of Legal Language.« V: 
Law and Language Current Legal Issues, vol. 15, ur. M. Freeman in F. Smith, 571−589. 
Oxford: Oxford University Press, 2011.
Weber, Max. Geistige Arbeit als Beruf Vier Vorträge vor dem Freistudentischen Bund. 
Erster Vortrag. München, 1919.
Weise, Franz Oscar. Die griechischen Wörter im Latein. Leipzig: Bei S. Hirzel, 1882.
Wieacker, Franz. »Textkritik und Sachforschung.« Zeitschrift der Savigny-Stiftung für 
Rechtsgeschichte: Romanistische Abteilung 91, št. 1 (1974): 1−40.
Keria_2022-2_FINAL.indd   150 6. 02. 2023   07:46:02
151Etimologija kot argumentacijski topos v rimski pravni literaturi
Wieacker, Franz. Römische Rechtsgeschichte, Erster Abschnitt, Quellenkunde, 
Rechtsbildung, Jurisprudenz und Rechtsliteratur. München: Verlag C. H. Beck, 1988.
Wieacker, Franz. Römische Rechtsgeschichte, Zweiter Abschnitt, Die Jurisprudenz vom 
früheren Prinzipat bis zum Ausgang der Antike im Weströmischen Reich und die 
oströmische Rechtswissenschaft bis zur Justinianischen Gesetzgebung. München: 
Verlag C. H. Beck, 2006.
Wieacker, Franz. Vulgarismus und Klassizismus im Recht der Spätantike. Heidelberg: 
Carl Winter Universitätsverlag, 1955.
Willer, Stefan. Poetik der Etymologie: Texturen sprachlichen Wissens in der Romantik. 
Berlin: Walter de Gruyter GmbH & Co, 2015.
Zasius, Ulrich. In titt. aliquat ff. celeberrimos Dn. Udalrici Zasii. Lecturae. Basileae, 1543.
Zimmermann, Reinhard. The Law of Obligations, Roman Foundations of the Civilian Law 
Tradition. Cape Town, Wetton in Johannesburg: Juta & Co. Ltd, 1990.
Žepič, Vid. »Zemljiška služnost kot pravnodogmatični model v obdobju usus modernus 
pandectarum.« Zbornik znanstvenih razprav 80 (2020): 157–192.
POVZETEK
V rimski pravni literaturi se na številnih mestih, kjer bi pričakovali definicije, nahajajo 
etimologije. Te je v dela rimskih klasičnih pravnikov vnesla stoiška filozofija, ki je sledila 
helenističnemu učenju o naravni zvezi med realijami in njihovimi poimenovanji. Antične 
etimologije so zasledovale druge namene kot moderna znanstvena etimologija, saj so bile 
predvsem orodje za umevanje sodobnosti. V pravniških spisih so etimologije nastopale 
v didaktični, historizirajoči, pravnopolitični, legitimizirajoči in dogmatični funkciji. Av-
tor obravnava etimološki argument v kontekstu slogovnih značilnosti rimskega pravnega 
jezika, ki je bil izpostavljen vplivom govorništva. Po prikazu virov pravnoetimološkega 
gradiva in primerov najtehtnejših pravniških etimologij se avtor opredeli do vprašanja, 
ali je etimologija vplivala na pravno dogmatiko. Izkaže se, da so bile etimologije le eno od 
številnih skupnih mest (topoi) pravnoargumentacijske zakladnice, katerih izključen vpliv 
na dogmatiko je mogoče zagovarjati le v zelo omejenem obsegu. Na pravne etimologije ni 
mogoče gledati kot na trivialnosti, ki bi šibile kvaliteto prizemljene rimske jurisprudence. 
Kot verodostojne priče prvobitnih pravnih prepričanj ter kot odsev pravniškega jeziko-
vnega habitusa so bile spričo didaktične in mnemotehnične vrednosti v evropski pravni 
znanosti navzoče vse do 18. stoletja. 
Ključne besede: antična etimologija, topika, stoa, pravna argumentacija, rimsko pravo, 
civilno pravo, pravni jezik, govorništvo, pravne definicije
Keria_2022-2_FINAL.indd   151 6. 02. 2023   07:46:02
152 Vid Žepič
SUMMARY
Etymology as Argumentative Topos in Roman Legal 
Literature
One of the particularities of Roman legal literature is that where one might expect defini-
tions, one finds etymologies instead. What introduced the penchant for etymology into 
the works of the Roman classical jurists was the Stoic philosophy, following the Hellenis-
tic notion of a natural relation between things and their denominations. Ancient etymol-
ogies, pursuing different objectives from modern (scientific) etymology, were primarily a 
tool for understanding the contemporary world. The purposes of legal etymologies were 
manifold: they served didactic, historicising, policy-making, legitimising and dogmatic 
functions. The paper examines the etymological argument in legal literature from the 
perspective of Roman legal language style, which was influenced by rhetoric. After in-
troducing the sources and the soundest examples of Roman legal etymologies, the paper 
discusses the effects of etymology on the legal dogmatics. Etymologies are presented as 
one of the numerous argumentative topoi, which should not be credited with too much 
influence on their own. Nevertheless, etymologies should not be perceived as trivialities 
that somehow diminish the lucid outlook of the Roman jurisprudence. In fact, they are 
authentic evidence of the ancient beliefs and a reflection of the juridical habitus, whose 
didactic and mnemonic value persisted in the European legal science as long as into the 
18th century.
Keywords: ancient etymology, topics, Stoa, legal argumentation, Roman law, civil law, 
legal language, rhetoric, legal definitions
Keria_2022-2_FINAL.indd   152 6. 02. 2023   07:46:02
Sergej Valijev
Pet krščanskih zasebnih pisem iz Egipta
UVOD
Predvsem po zaslugi podnebnih razmer so se v Egiptu ohranile velike količine 
zapisov na papirusu. In ker je bil papirus najpomembnejši napisni material 
v antiki, ta arheološka odkritja prispevajo pomemben drobec v mozaiku na-
šega poznavanja življenja in družbenih razmer v helenistični, rimski in zgo-
dnjebizantinski dobi. Od leta 1896, ko sta v Oksirinhu1 začela z izkopavanji 
britanska arheologa B. Grenfell in A. Hunt, je bila še posebej na tem področju 
odkrita velika količina zapisov na papirusu, pa tudi na črepinjah (gr. ostraka). 
Ti zapisi segajo v čas med helenističnim ptolemajskim kraljestvom in osmim 
stoletjem po Kr. Glede na vsebino jih lahko razdelimo na literarne, ki vsebu-
jejo odlomke literarnih del (v Oksirinhu so bili najdeni papirusi z odlomki 
Homerja, Hezioda, Pindarja, Sapfo, Alkaja, Kalimaha, Ajsila, Sofokla, Evripi-
da, Menandra, Apolonija Rodoškega, Demostena in drugih avtorjev), in neli-
terarne. Slednji nudijo vpogled v različne vidike vsakodnevnega življenja an-
tičnih prebivalcev omenjenega področja, saj so vsaj fragmentarno ohranjena 
tako uradna besedila kot besedila zasebne korespondence. Pomen Oksirinha 
kot najdišča antičnih pisnih virov je zato neprecenljiv, isto pa velja tudi za šte-
vilna druga, četudi manjša arheološka najdišča.
1 Oksirinh (staroegipčansko Per-Medjed, koptsko Pemdje, arabsko Al-Bahnasa), mesto zahodno 
od Nila, ob kanalu Bahr Yusuf, ki vodi proti Fajumski oazi, je bilo v pozni antiki pomembno 
pokrajinsko središče in tretje največje mesto v Egiptu. Od konca četrtega stoletja naprej je bil 
Oksirinh prestolnica rimske pokrajine Arcadia Aegypti. Oksirinh je imel gledališče, ki je lah-
ko sprejelo 11.000 gledalcev, štiri javna kopališča, številna svetišča, posvečena egipčanskim, 
grškim in rimskim božanstvom. Krščanska prisotnost se v mestu omenja od 3. st. dalje. Konec 
4. st. pa je krščanstvo v mestu že povsem prevladovalo. Mesto, ki je bilo sedež škofa metropolita, 
je v krščanski dobi slovelo po številnih cerkvah in samostanih. Poleg prevladujoče krščanske 
skupnosti je bila v Oksirinhu navzoča tudi manjša judovska skupnost. Po arabski osvojitvi l. 
641 je mesto postopoma izgubljalo pomen in nazadovalo. Danes se na območju, ki se približno 
ujema z antičnim Oksirinhom, nahaja manjše mesto Al-Bahnasa z ok. 16.000 prebivalci. Prim. 
Di Bernardino, »Ossirinco«, 3000–3007.
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.2.153-168
Keria_2022-2_FINAL.indd   153 6. 02. 2023   07:46:02
154 Sergej Valijev
Nekatera besedila, med drugim tudi dve izmed spodaj obravnavanih pisem, 
pa se niso ohranila niti na papirusu niti na črepinjah, temveč na pergamentu. 
Pergament – napisni material, pridobljen iz živalske, zlasti ovčje ali kozje kože, 
strojene z galunom – je bil dražji od papirusa. V antiki so ga le redko uporablja-
li za zapisovanje neliterarnih besedil, kakršna so bila tudi zasebna pisma. Kot 
piše L. Blumell, so med doslej objavljenimi približno 7500 pismi, izvirajočimi 
iz Egipta iz obdobja med 3. in 7. st. po Kr., samo štiri pisma ohranjena na per-
gamentu.2 Dve izmed njih (PSI III 208 in PSI IX 1041) pripadata istemu piscu, 
oksirinškemu škofu Sotasu, kar kaže, da so kristjani v Oksirinhu v 3. st. izdelova-
li svoje kodekse, njun ostanek pa sta omenjeni pismi na pergamentu.3
Pisma, ohranjena na papirusu in pergamentu, ki jih obravnavam v nada-
ljevanju, sodijo v čas med drugo polovico 3. st. (tri Sotasova pisma) in 4. st. (P. 
Bour. 25 in PSI X 1161). Namen članka je opozoriti, da antična neliterarna be-
sedila pogosto nudijo vpogled v življenje tedanjih kristjanov. Sotasova pisma – 
imenujejo se po škofu v prej omenjenem kraju Oksirinh – so bila najdena prav 
na področju tega antičnega mesta (Ὀξύρυγχος, danes Al-Bahnasa). Po drugi 
strani pa ni znano, kje je bilo najdeno pismo iz zbirke Les Papyrus Bouriant 
(P. Bour. 25), ki je sicer bilo iz Sirije poslano v Egipt, ter pismo PSI X 1161. V 
zadnjem primeru ni znan niti kraj nastanka.
Pri prepisu sem izhajal iz izdaj, ki so bile v digitalni obliki ponovno obja-
vljene v korpusni zbirki The Duke Databank of Documentary Papyri (DDbDP).4 
Vsi prepisi so opremljeni s kritičnimi znaki v skladu z Leidenskimi dogovori.5 
Glavni vir za jezikovne aparate in komentarje pisem je bila Naldinijeva izda-
ja krščanskih pisem iz Egipta, ki še vedno velja kot eno osrednjih del s tega 
področja,6 njegova opažanja pa sem obogatil s spoznanji novejše sekundarne 
literature.
Obravnavana pisma nam uveljavljanje krščanstva v Egiptu kažejo z dveh 
plati: po eni strani vidimo predstavnika cerkvene hierarhije, škofa Sotasa, kako 
posreduje v zvezi z zemljo, ki naj bi se zapustila cerkvi, in piše priporočilna pi-
sma za člane svoje verske skupnosti, po drugi strani pa se nam v pismih Tare in 
Amona razkriva življenjska stiska dveh ljudi, ki prosita za pomoč svoje bližnje 
in v svoji pismi vtketa znamenja krščanske identitete. V prispevku obravna-
vam izbrana pisma z vsebinskega in jezikovnega vidika. Pri vsebinskem vidiku 
se osredotočam predvsem na formulacije, ki nam omogočajo postaviti pismo 
v krščanski kontekst in prepoznati avtorja pisma kot kristjana (podrobneje 
o tem v uvodu v P. Bour. 25), in na nekatere lastnosti organizacije krščanske 
2 Blumell, Lettered Christians. Christians, Letters, and Late Antique Oxyrhynchus, 178–179.
3 Blumell, Lettered Christians. Christians, Letters, and Late Antique Oxyrhynchus, 180.
4 Besedila so dostopna na spletni strani: https://papyri.info/docs/ddbdp.
5 Za najpomembnejša znamenja gl. Luijendijk, Greetings in the Lord. Early Christians and the 
Oxyrhynchus Papyri, xix.
6 M. Naldini, Il cristianesimo in Egitto, 1998, popravljena in razširjena izdaja knjige iz l. 1968.
Keria_2022-2_FINAL.indd   154 6. 02. 2023   07:46:03
155Pet krščanskih zasebnih pisem iz Egipta
skupnosti v Egiptu v tretjem stoletju (slednje predvsem na podlagi Sotasovih 
pisem). Kar pa se tiče jezikovnega vidika, poznoantična pisma pomembno 
prispevajo k našemu védenju o kojné ali skupni grščini. Sploh v tistih pismih, 
kjer je jezik bližje pogovornemu, lahko spremljamo odstopanje od nekaterih 
pravopisnih in skladenjskih norm klasičnega obdobja, kar do neke mere že 
nakazuje na postopen prehod k bizantinski (in novi) grščini.7
PISMA
Pismo sirote Tare tet i Horejni (P. Bour. 258)
V pismu P. Bour. 25 beremo žalostne besede osirotele Tare, namenjene teti 
Horejni. Po smrti matere je ostala sama v tujini – v sirskem mestu Apameja 
(dan. Qala‘at el-Medik), od koder piše teti v mesto Koptos v Egiptu (gr. Κοπτός 
oziroma Ἰουστινιανούπολις, danes Qift). Naldini sprejema Schubartovo data-
cijo na podlagi sloga pisave in postavlja pismo v četrto stoletje po Kr., medtem 
ko je po mnenju izdajatelja papirusa Collarta pismo nastalo v petem stoletju.9 
V besedilu naletimo na nekaj izrazov, na podlagi katerih lahko upravičeno 
sklepamo, da je bila avtorica kristjanka. V tretji vrstici na sprednji strani najde-
mo značilno krščansko pozdravno formulo ἐν θ(ε)ῷ χαίρειν, ki prepričljivo kaže, 
da je avtorica kristjanka.10 V naslednji vrstici najdemo besedno zvezo εὔχομε τῷ 
θ(ε)ῷ, ki prav tako govori v prid njene krščanske identitete, saj se takšna formu-
lacija, ki sicer temelji na starejši, poganski uvodni pisemski formulaciji, ne po-
javlja v pismih, ki jim zanesljivo lahko pripišemo poganski izvor.11 Pri tem pa je 
treba opozoriti, da zgolj omemba Boga v ednini (s členom ali brez: ὁ θεός, θεός) 
sama po sebi še ne zadošča za identifikacijo pisca pisma kot kristjana. Takšno 
monoteistično formulacijo bi lahko uporabili tudi Judje, pa tudi, a zelo redko, 
pogani, če bi imeli v mislih kakega določenega krajevnega boga.12
7 Kljub temu pa na dokumentih iz cesarske dobe, najdenih v Egiptu, zasledimo tudi jezikovne 
značilnosti, ki jih ni mogoče pojasniti zgolj kot posledico diahronih sprememb v grškem jezi-
ku. Zanje lahko iščemo vzrok tudi v dvojezičnosti prebivalstva Egipta v tem obdobju; določen 
del prebivalstva je namreč gotovo znal koptsko in grško (medtem ko je bilo znanje latinščine 
redkejše) (Gignac, A Grammar of the Greek papyri of the Roman and Byzantine periods, 46–48.) 
O posebnostih egipčanske kojné gl. tudi Horrocks, Greek: A history of the language and its spe-
akers, 111–113 in 165–188.
8 Papiruse iz zbirke U. Bourianta hranijo na Inštitutu za papirologijo na pariški Sorboni. 
9 Naldini, Il cristianesimo, 307.
10 Blumell, Lettered Christians. Christians, Letters, and Late Antique Oxyrhynchus, 55.
11 Naldini, Il cristianesimo, 12; Blumell, Lettered Christians, 55; gl. tudi op. 14 spodaj.
12 Rees, »Popular Religion in Greaco-Roman Egypt: II. The Transition to Christianity«, 94; Naldi-
ni, Il cristianesimo, 7–10 in 12, Naldini, op. cit., 7, zavrača Ghedinijevo mnenje, da za identifika-
cijo pisca pisma kot kristjana zadošča že uporaba samostalnika θεός brez člena; gl. Luijendijk, 
Greetings in the Lord, 31.
Keria_2022-2_FINAL.indd   155 6. 02. 2023   07:46:03
156 Sergej Valijev
Izredno pomenljivo pri določanju krščanske identitete avtorice je dej-
stvo, da je samostalnik θεός obakrat v tem pismu zapisan v obliki t. i. nomen 
sacrum, enako velja tudi za samostalnik κύριος v 14. vrstici na sprednji strani. 
Nomina sacra so okrajšave besed, ki so se nanašale na temelje krščanskega 
verskega prepričanja (npr. θεός, κύριος, Ἰησοῦς, χριστός, kasneje pa so se jim 
pridružile še druge).13 Nad okrajšanimi besedami so zapisali vodoravno črtico 
– takšna praksa pa v nasprotju z običajno grško pisarsko prakso ni bila name-
njena varčevanju s prostorom; kot rečeno, so se na ta način dodatno poudarili 
najpomembnejši termini.14 Ohranjenih je sicer tudi nekaj primerov judovske 
uporabe nomina sacra, a vendar takšnih primerov ne najdemo v zasebnih pi-
smih.15 Zato je upravičen sklep, da so nomina sacra jasen odraz piščeve kr-
ščanske identitete.16 
Omemba pashe, velike noči, v sedmi vrstici na prednji strani nedvomno 
uvršča pismo v judovski ali krščanski kontekst, a na podlagi drugih znamenj, 
kot je raba nomina sacra, lahko z zelo veliko verjetnostjo rečemo, da je govora 
o veliki noči v krščanskem kontekstu.
Zaključni pozdrav ἐρρωμένην σε ὁ κ(ύριο)ς διαφυλάττοι (r. 16–17) sicer 
temelji na starejši, poganski formuli ἐρρῶσθαί σε εὔχομαι,17 a se v takšni obli-
ki (torej z dodano značilno monoteistično besedno zvezo) kljub temu pravilo-
ma uporablja v pismih krščanskega izvora.18
13 Blumell, Lettered Christians, 49–50.
14 Roberts, Manuscript, Society and Belief in Early Christian Egypt, 26–27 in 46.
15 Blumell, Lettered Christians, 50; Roberts, Manuscript, 32–33. Gotovo je utemeljeno Robert-
sovo mnenje, da je psihološko ozadje nastanka nomina sacra v krščanskem okolju judovsko 
spoštovanje Božjega imena. Toda sama praksa zapisovanja nomina sacra je kasnejša, tako deni-
mo nomina sacra ne najdemo na judovskih papirusih iz Egipta predkrščanskega obdobja niti v 
kumranskih rokopisih (Roberts, Manuscript, 28–30).
16 Blumell, Lettered Christians, 50; Naldini, Il cristianesimo, 12–13 in 22–23; Luijendijk, Greetings 
in the Lord, 57–62; Martinez, »The Papyri and Early Christianity«, 592.
17 Trapp, Greek and Latin Letters, 35. Isto velja za uvodno formulacijo, ki sledi pozdravu: πρὸ 
παντὸς εὔχομαι τῷ θ(ε)ῷ ὑγιαίνειν. Ta formulacija, ki vsebuje monoteistično besedno zvezo τῷ 
θ(ε)ῷ, izvira iz starejše formulacije brez te besedne zveze: πρὸ παντὸς εὔχομαι ὑγιαίνειν (Trapp, 
loc. cit.).
18 Blumell, Lettered Christians, 55; Rees, »Popular Religion«, 96. Prim. tudi Reesovo opažanje, ki 
velja tako glede pisemskih formulacij kot tudi širše glede vpliva krščanstva na razvoj jezika: 
»The scriptures became popular and everyday vocabulary was leavened with scriptural terms« 
(Rees, loc. cit.).
Keria_2022-2_FINAL.indd   156 6. 02. 2023   07:46:03
157Pet krščanskih zasebnih pisem iz Egipta
Besedilo19
recto
κυρίᾳ μου καὶ ἐπιποθήτῃ θείᾳ, Τάρη 
θυγάτηρ ἀδελφῆς σου Ἀλλοῦτος 
ἐν θ(ε)ῷ χαίρειν.
πρὸ παντὸς εὔχομε τῷ θ(ε)ῷ ὑγιένουσάν 
σε καὶ εὐθυμοῦσαν ἀπολαβῖν τὰ παρ’ ἐμοῦ    5
γράμματα· αὕτη γὰρ μού ἐστιν εὐχή. γεί-
νωσκε δέ, κυρία μου, ὅτι ἀπὸ τῶν Πάσχω(ν)
ἡ μήτηρ μου, ἡ ἀδελφή σου, ἐτελε[ύτη]σεν.
ὅ[τ]ε δὲ τὴν μητέρα μου εἶχα, μεθ’ [ἑ]αυτῆς 
ὅλον τὸ γένος μου αὕτη ἦν· ἀφ’ οὗ δ[ὲ] ἐτε-   10
λεύτησ\ε/ν, ἔμινα ἔρημος, μ[η]δένα ἔχουσα
ἐπὶ ξένοις τόποις. μνημόνευε οὖν,
θεία, ὡς ζητούσης τῆς μητρός μου, εἵνα εἴ τι-
να εὑρίσκις πέμπε πρὸς ἐμέ. προσα-
γόρευε πᾶσαν τὴν συγγένιαν ἡμῶν.     15
ἐρρωμένην σε ὁ κ(ύριο)ς διαφυ-
λάττοι μακροῖς καὶ εἰρη-
νικοῖς χρόνοις, κυρία μου. 
verso
[ἀπό]δος τὴν ἐπιστολὴν 
Ὡρείνᾳ, ἀδελφῇ Ἀπολλωνίου, Κοπτιτίσᾳ, παρὰ   20
Τάρης, θυγατρὸς ἀδελφῆς αὐτῆς, ἀπὸ Ἀπαμίας.
Jezikovni aparat in komentar
r.1. ἐπιποθήτῃ = ἐπιπόθητῳ: pridevniku z dvema končnicama se doda poseb-
na ženska končnica, kar je splošna značilnost skupne grščine ali kojné; r.1–2 
κυρίᾳ μου καὶ ἐπιποθήτῃ θείᾳ, Τάρη θυγάτηρ ἀδελφῆς σου Ἀλλοῦτος: za 
krščanska pisma je značilno, da je v uvodnem pozdravu naslovnik pisma na 
prvem mestu;20 r.4. εὔχομε = εὔχομαι, diftong αι se je najmanj od cesarske 
dobe izgovarjal kot [e], zato zamenjava digrafa αι s črko ε; gre za zamenjavo, 
na katero zelo pogosto naletimo v papirusih iz tega obdobja;21 ὑγιένουσάν = 
19 Besedilo s papirusa je na voljo v spletni bazi Heidelberger Gesamtverzeichnis der griechischen 
Papyrusurkunden Ägyptens (HGV): http://aquila.zaw.uni-heidelberg.de/hgv/32904. Besedilo, 
objavljeno na tej spletni strani, sledi izdaji Paula Collarta iz l. 1926. Fotografiji (recto, verso) 
papirusa sta dostopni na spletnih naslovih: http://www.papyrologie.paris-sorbonne.fr/pho-
tos/2010850.jpg in http://www.papyrologie.paris-sorbonne.fr/photos/2010850.jpg. Na fotogra-
fiji sprednje strani papirusa sta lepo vidna nomina sacra v 3. in 16. vrstici.
20 Trapp, Greek and Latin Letters, 34–35.
21 Gignac, A Grammar of the Greek papyri, 191–192.
Keria_2022-2_FINAL.indd   157 6. 02. 2023   07:46:03
158 Sergej Valijev
ὑγιαίνουσάν: zamenjava digrafa αι z ε; r.5. ἀπολαβῖν = ἀπολαβεῖν: nepravi 
diftong ει je označeval dolgi ozki e ([ḗ]) in se je že najmanj od helenističnega 
obdobja izgovarjal kot [i], zato zamenjava digrafa ει s črko ι;22 r.6-7. γεί-νωσκε 
= γί|γνωσκε: zamenjava črke ι z digrafom ει (obratno kot v r.5, a z enako glaso-
slovno utemeljitvijo); r.9: εἶχα: namesto običajne imperfektne oblike εἶχον se 
v kojné po analogiji s šibkim aoristom uveljavlja ta oblika; r.11. |λεύτησ\ε/ν,ν 
corr. ex ετελευτησ⟦α⟧ν; r.11. ἔμινα = ἔμεινα: zamenjava digrafa ει s črko ι; 
r.13. εἵνα = ἵνα: zamenjava črke ι z digrafom ει. Ob μνημονεύω se namesto 
klasičnega infinitiva ali veznikov ὅτι ali ὡς (ki sta redkejša) v kojné upora-
blja tudi veznik ἵνα; r.14. εὑρίσκις = εὑρίσκεις: zamenjava digrafa ει s črko ι; 
r.14. εἴ τινα εὑρίσκις πέμπε πρὸς ἐμέ: Naldini razume πέμπειν na tem mestu 
kot »inviare notizie« in prevaja: [Ricordati] … di mandarmi (un tuo scritto), 
se trovi qualcuno (che lo porti).«23 Menim, da je prevod urednika papirusa 
Collarta prepričljivejši: »si tu en trouves l‘occasion, envoie quelqu’un«;24 r.15. 
συγγένιαν = συγγένειαν: zamenjava digrafa ει s črko ι; v.20. Κοπτιτίσᾳ = 
Κοπτιτίσσῃ: enojna sigma namesto dvojne. Pri zamenjavi ῃ z ᾳ gre za pojav, ki 
ga na papirusnih dokumentih iz tega obdobja zasledimo redkeje, najverjetneje 
ga je treba pripisati vplivu koptščine;25 v.21. Ἀπαμίας = Ἀπαμείας: zamenjava 
digrafa ει z joto.
Prevod
Spredaj:
Svojo gospo in drago teto pozdravljam v Bogu Tare, hči tvoje sestre Alut.
Najprej prosim Boga, da bi prejela moje pismo vedra in zdrava. To je na-
mreč moja želja. Vedi, moja gospa, da je moja mati, tvoja sestra, umrla ob ve-
liki noči. Ko je bila moja mati še z menoj, je bila ona vsa moja družina. Odkar 
pa je umrla, sem sama in nimam nikogar v tujih krajih. Spomni se torej, teta, 
kakor če bi bila moja mati živa, poslati k meni, če koga najdeš. Pozdravi vso 
našo družino.
Naj te, moja gospa, Gospod ohranja zdravo mnoga mirna leta.
Zadaj:
Oddaj pismo Horejni, Apolonijevi sestri iz Kopta; od Tare, hčere njene sestre 
iz Apameje.
22 Gignac, A Grammar of the Greek papyri, 189–190.
23 Naldini, Il cristianesimo, 308–309.
24 Navedeno v: Naldini, Il cristianesimo, 309.
25 Gignac, A Grammar of the Greek papyri, 285–286.
Keria_2022-2_FINAL.indd   158 6. 02. 2023   07:46:03
159Pet krščanskih zasebnih pisem iz Egipta
Pismo Amona materi Kalinik i (PSI X 1161)
V tem presunljivem pismu Amon iz tujine piše svoji materi Kaliniki, naj ga 
reši, da ne bo umrl v tujini povsem osamljen. Razloga, zakaj se nahaja na tu-
jem, ne izvemo. Prav tako nista znana niti lokacija nastanka pisma niti kraj, 
kamor je Amon pismo poslal. Besedilo ni ohranjeno v celoti, saj manjka del 
papirusa s sklepnim besedilom na sprednji strani. Zapis se nahaja na papirusu 
z merami 10 x 14 cm, Naldini pa ga datira v 4. st.
Znamenji krščanske identitete pisca sta uvodna formula εὔχομαί σε 
ὑγειένειν παρὰ τῷ κυρίῳ θεῷ in besedna zveza ἔχω … οὐδένα ἄλλον εἰ μὴ 
μόν\ον/ τὸν θεόν. Čeprav na podlagi teh dveh indicev samih po sebi ne more-
mo s popolno gotovostjo sklepati na krščansko identiteto pisca, pa je to ven-
darle zelo verjetno.26
Besedilo27
recto
Καλινίκῃ κυρίᾳ μου μητρὶ
Ἄμμων χαίρειν.
πρὸ μὲν πάντων εὔχομαί 
σε ὑγειένειν παρὰ τῷ κυρί-
ῳ θεῷ. οἶδ̣ες μὲν καὶ σοὶ τὰ    5
ὄντα ἐν̣ τῇ οἰκίᾳ ἡμῶν καὶ 
μάλιστα ὅτι ἐπὶ ξένης εἰμί.
πολυπ̣ρ[α]γμόνησον οὖν
καὶ ἐξέτασον καθ’ ἑκάτην 
ἡμέραν περὶ τῆς σωτηρίας    10
μου. οἶδας γὰρ ὅτι οὐδένα
ἔχω σὺν ἐμοί, οὐκ ἀδελφή(ν),
οὐκ ἀδελφὸν, οὐκ οι ̔̈ειόν, οὐ-
δένα ἄλλον εἰ μὴ μόν\ον/ τὸν 
θεόν. παρακαλῶ οὖν, κυρία    15
μου μήτηρ, μνηθσ̣ῆνέ
μου καὶ κὰν μιᾶς ἡμέρας, μή πως
ἐπὶ ξένης ἀποθάνω μηδένα
ἔχοντα. γνῶνέ σε θέλω \ὅτι/ὁ εὔμυ-
ρος Θεέτητος ἐτελεύτησεν,    20
καὶ ἐνθάδε ἀφείθη ταῦτα
26 Naldini, Il cristianesimo, 11 in 15; Blumell, Lettered Christians, 53; prim. tudi uvod v zgornje 
pismo.
27 Besedilo je na voljo v spletni bazi Heidelberger Gesamtverzeichnis der griechischen Papyrusur-
kunden Ägyptens (HGV): http://aquila.zaw.uni-heidelberg.de/hgv/32846. Besedilo, objavljeno 
na tej spletni strani, sledi izdaji G. Vitellija in M. Norse iz l. 1932.
Keria_2022-2_FINAL.indd   159 6. 02. 2023   07:46:03
160 Sergej Valijev
-- -- -- -- -- -- -- -- -- --
verso
ἀπό[δ(ος)] τ̣ῇ̣ μ̣ητρί μου Κα̣λ̣λ̣ι̣[ν]ί̣κῃ τ  ̣  ̣ 
Jezikovni aparat in komentar
r.1. corr. ex καλο\ι/νικη; r.4. ὑγειένειν = ὑγιαίνειν: zamenjava digrafa ει s črko 
ι ter digrafa αι s črko ε; r.5. σοὶ = σὺ: zamenjava črke υ z digrafom οι; r.5. 
οἶδ̣ες: οἶδ̣ες in οἶδας (r. 11) se pod vplivom analogije s končnicami imper-
fekta in krepkega aorista uveljavljata v kojné namesto klasične oblike za 2. 
os. sg. οἶσθα;28 r.9. ἑκάτην = ἑκά<σ>την; r.11. οἶδας: gl. r. 5; r.13. οὐκ’ οι ̔̈ειόν 
= οὐκ υἱόν: nikalnica z nepridihnjenim zapornikom κ, zamenjava črke υ z 
digrafom οι, zamenjava črke ι z digrafom ει; odsotnost pridiha (ali psiloza) je 
ena od glasoslovnih značilnosti kojné; r.16. μήτηρ: vokativ, klasično μῆτερ; 
r.16. μνηθσ ̣ῆνέ = μνησθῆναί: zamenjava diftonga αι s črko ε; r.18–19 μηδένα 
ἔχοντα: particip se po sklonu ne ujema z nanosnico, kar je splošna značilnost 
grščine tega obdobja in odraža nastajanje deležja; r.19. γνῶνέ = γνῶναί: zame-
njava diftonga αι s črko ε; r.19–20. εὔμυρος = εὔμοιρος: zamenjava digrafa οι 
s črko υ, obratno kot v r. 5;29 r.20. Θεέτητος = Θεαίτητος: zamenjava digrafa 
αι s črko ε.
Prevod
Spredaj
Svojo gospo in mati pozdravljam Amon. Najprej prosim Boga, da si zdrava. 
Sama veš, kakšne so razmere pri nas doma, sploh pa to, da sem v tujini. Zato 
vsak dan poizveduj o moji rešitvi in si prizadevaj zanjo. Veš, da ni nikogar ob 
meni, ne sestre ne brata ne sina, nikogar nimam, le Bog je z menoj. Prosim te 
torej, moja gospa mati, spomni se name, četudi le za en dan, in naj ne umrem 
v tujini brez vseh. Želim, da veš, da je umrl dobri Teajtet, tukaj pa so bile za-
puščene te […]
Zadaj
Oddaj moji materi Kaliniki […]
28 Naldini, Il cristianesimo, 273–274.
29 Gignac, A Grammar of the Greek papyri, 197–198.
Keria_2022-2_FINAL.indd   160 6. 02. 2023   07:46:04
161Pet krščanskih zasebnih pisem iz Egipta
Škof Sotas piše Demetrijanu (P. Oxy. 12.1492)
Pismo Sotasa, za katerega A. Luijendijk na podlagi ohranjenih pisem iz njegove 
korespondence utemeljeno sklepa, da je bil oksirinški škof,30 osvetljuje, kako je 
Cerkev pridobivala premoženje prek darov članov krščanske skupnosti. Da je 
bil naslovnik pisma Demetrijan posebej spoštovan član krščanskega občestva v 
Oksirinhu, kaže Sotasov nagovor ἱερ[ὲ υἱὲ] (r. 1, prav tako v formulaciji naslova, 
v. 1). Posebno zanimiva je Sotasova omemba Božje previdnosti τὰ̣ ἐ[ν τῇ]θείᾳ 
προνοίᾳ (r. 7–8), kar kaže na teološko razumljeno ozadje cerkvene organizacije. 
Nekaj podobnega lahko trdimo o Sotasovi omembi odrešenja (r. 6).31
Na podlagi sloga pisave A. Luijendijk sklepa, da je pismo nastalo v 3. st. po 
Kr.32 Mere papirusa so 10.3 x 22.6 cm, zgornji del in desni rob sta poškodovana.
Besedilo33
recto
χα[ῖ]ρε, ἱερ[ὲ υἱὲ]
Δημητρι[ανέ. Σώτας]
σε πρ[οσαγορεύω.]
τὸ κοινὸν . .[. . . . . .]
ε̣ὔ̣δηλον καὶ τὸ κο̣ι̣[νὸν]   5
σωτήριον ἡμῶν [. . .,]
ταῦτα γάρ ἐστιν τὰ̣ ἐ[ν τῇ]
θείᾳ προνοίᾳ. εἰ οὖν ἔ-
κρεινας κατὰ τὸ π̣α̣λ̣[αιὸν]
ἔθος δοῦναι τὴν ἄ̣ρ[ο]υ̣-   10
ραν τῷ τόπῳ, ποίησον
αὐτὴν ἀφωρισθῆναι
ἵνα χρήσωνται, κ[α]ὶ ὡς
ἐὰν κρείνῃς περὶ \τοῦ/ ἔ̣[ρ]γ̣[ου]
θάρρει. πάντας τ[ο]ὺ̣[ς]   15
ἐν τῷ οἴκῳ σου ἅπα̣ν̣τ̣[ας]
προσαγόρευε. ἐρρῶ-
σθαι ὑμᾶς εὔχομαι
τῷ θεῷ διὰ παντὸς
καὶ ἐν παντί.      20
verso
τῷ ἱερῷ υ[ἱ]ῷ μ[ο]υ Δημητριανῷ π(αρὰ) Σώ̣του. 
30 Luijendijk, Greetings in the Lord, 100.
31 Luijendijk, Greetings in the Lord, 131.
32 Luijendijk, Greetings in the Lord, 94, zlasti op. 39.
33 Besedilo je na voljo v spletni bazi Heidelberger Gesamtverzeichnis der griechischen Papyrusur-
kunden Ägyptens (HGV): https://aquila.zaw.uni-heidelberg.de/hgv/31748. Besedilo, objavljeno 
na tej spletni strani, sledi izdaji B. Grenfella in A. Hunta iz l. 1916.
Keria_2022-2_FINAL.indd   161 6. 02. 2023   07:46:04
162 Sergej Valijev
Jezikovni aparat in komentar
r.1. ἱερ[ὲ: na papirusu trema namesto ostrega pridiha na črki ι: ϊερ[ε]; r.1. ἱερ[ὲ 
υἱὲ]: najverjetneje simbolna uporaba tega naziva. Bolj kot to, da bi bil Demetri-
jan Sotasov dejanski sin, gre verjetno ali za »duhovno sinovstvo«, torej za odnos 
med duhovnim učiteljem in učencem, ali za odnos med zvestim članom verske 
skupnosti in njenim voditeljem. Če je temu tako, morda poimenovanje kaže, 
da je bil Demetrijan v Sotasovih očeh pomemben darovalec;34 r.8–9. ἔκρεινας 
= ἔκρινας: zamenjava digrafa ει s črko ι; r. 9–10. κατὰ τὸ π̣α̣λ̣[αιὸν] ἔθος: na-
vada, da posamezniki darujejo v dobro krščanske skupnosti sega že v apostol-
ske čase;35 r.10–11. ἄ̣ρ[ο]υ̣ραν: arura, površinska mera v Egiptu, približno 3000 
m2.36 V tem primeru je verjetno šlo za aruro obdelovalne zemlje;37 r.11. τῷ τόπῳ: 
s tem nevtralnim izrazom je lahko mišljena kakršnakoli cerkvena skupnost;38 
r.12. ἀφωρισθῆναι = ἀφορισθῆναι: v kojné se izgublja razlika med dolgim in 
kratkim o, zato se pogosto zamejujeta črki ω in o;39 r.13. ἵνα: na papirusu name-
sto ostrega pridiha trema na črki ι: ϊνα; r.14. κρείνῃς = κρίνῃς: digraf ει namesto 
ῃ (oz. črke η s podpisano joto); r.14. ἔ̣[ρ]γ̣[ου]: ἔργον bi v tem kontekstu lahko 
pomenilo tako »dejanje« (torej darovanje zemlje) kot »polje«, »obdelovalna ze-
mlja« (za ta pomen prim. P. Baden 2.40, l. 5 = P. Sarap. 15, 2. st. po Kr.); r.18. 
ὑμᾶς: na papirusu namesto ostrega pridiha trema na črki υ: ϋμασ; v.21. ἱερῷ: na 
papirusu trema namesto ostrega pridiha na črki ι: ϊερω.
Prevod
Spredaj
Pozdravljen, sveti sin, Demetrijan! Sotas te pozdravljam.
Skupno […] je jasno in naše skupno odrešenje […], kajti te stva-
ri so v Božji previdnosti. Če si se torej odločil, da v skladu s starim običa-
jem podeliš aruro zemlje skupnosti/Cerkvi, ji označi meje, da jo bodo lah-
ko uporabljali, in ne boj se, kakor koli se boš odločil glede polja/dejanja. 
Pozdravi vse svoje domače. Molim k Bogu, da ste dobro v vsakem oziru.
Zadaj
Svetemu sinu Demetrijanu od Sotosa.
34 Luijendijk, Greetings in the Lord, 128–131.
35 Naldini, Il cristianesimo, 158. Prim. tudi zanimivo opažanje A. Luijendijk, Greetings in the Lord, 
132, glede Sotasovega sklicevanja na navado v drugih njegovih ohranjenih pismih (PSI 3 208, 
vrstica 6 in PSI 9 1041, vrstica 12). To po njenem mnenju kaže na zavedanje Cerkve, da je dedinja 
častitljivega izročila.
36 Naldini, Il cristianesimo, 158; prim. tudi Luijendijk, Greetings in the Lord, 132.
37 Luijendijk, Greetings in the Lord, 132.
38 Luijendijk, Greetings in the Lord, 133.
39 Gignac, A Grammar of the Greek papyri, 275–277.
Keria_2022-2_FINAL.indd   162 6. 02. 2023   07:46:04
163Pet krščanskih zasebnih pisem iz Egipta
Sotasovo pismo Petru (PSI III 208)
To pismo je predstavitveno oziroma priporočilno pismo. Škof Sotas ga je na-
pisal za nekega Herakla in naslovil na »ljubljenega brata« (ἀγαπητὲ ἀδελφέ, 
r. 1–2) Petra. Namen tovrstnih priporočilnih pisem je bil predstaviti vernika 
krščanski skupnosti, znotraj katere še ni bil poznan.40
Pismo je napisano na pergament, ki meri 5.1 x 11.5 cm41 in je bil najden 
med italijanskimi izkopavanji v Oksirinhu med l. 1910 in 1914. Naldini ga je 
datiral v konec 3. st., prav tako pa tudi Luijendijk,42 ki meni, da je nastalo v 
drugi polovici 3. st.
V pismu so uporabljena nomina sacra (1. in 13. vrstica), značilno krščanski 
je tudi Sotasov nagovor naslovnika: ἀγαπητὲ [ἄδ]ελφε. Kot v prejšnjem pismu 
(r. 9–10) tudi tukaj Sotas podkrepi svoje besede s sklicevanjem na uveljavljen 
običaj: [κ]ατὰ τὸ ἔθος (6. vrstica). Sklepna formula je značilno krščanska.
Besedilo43
χ̣αῖρε ἐν κ(υρί)ῳ, ἀγαπητὲ
[ἄδ]ελφε Πέτρε, Σώτ̣[ας]
σε προσαγορεύω.
τὸν ἀδελφὸν ἡμῶν
Ἡρακλῆν παράδεξαι    5
[κ]ατὰ τὸ ἔθος, δι’ οὗ σὲ
καὶ τοὺς σὺν σοὶ πάν-
τας ἀδελφοὺς ἐγὼ
καὶ οἱ σὺν ἐμοὶ
προσαγορεύομε(ν).    10
ἐρρῶσθαί σε
ἐν θ(ε)ῷ εὔχομαι.
Jezikovni komentar
1.κ(υρί)ῳ: beseda je zapisana kot nomen sacrum. Tako v tem kot v naslednjem 
priporočilnem oziroma predstavitvenem pismu Sotas brez izjeme uporablja 
40 Luijendijk, Greetings in the Lord, 123.
41 Fotografija pergamenta je dostopna na spletnem naslovu: http://www.psi-online.it/images/
orig/PSI%20III%20208%20r.jpg?1365956500.
42 Naldini, Il cristianesimo, 151; Luijendijk, Greetings in the Lord, 94.
43 Transkribirano besedilo s papirusa je vzeto iz spletne baze Heidelberger Gesamtverzeichnis 
der griechischen Papyrusurkunden Ägyptens (HGV): http://aquila.zaw.uni-heidelberg.de/
hgv/33228. Besedilo, objavljeno na tej spletni strani, sledi izdaji Lodija v Papiri greci e latini, III 
208, Firence 1914.
Keria_2022-2_FINAL.indd   163 6. 02. 2023   07:46:04
164 Sergej Valijev
nomina sacra, ki pa jih ni uporabil v zgornjem pismu Demetrijanu (P. Oxy 
12.1492). Po mnenju A. Luijendijk, ki se mi zdi utemeljeno, imajo v pripo-
ročilnih pismih znotraj krščanskih skupnosti nomina sacra še večjo težo kot 
sicer: delujejo namreč kot nedvoumno znamenje krščanske identitete in za-
nesljivosti pisca, kar je bilo še toliko pomembneje v časih, ko je bilo izražanje 
krščanske identitete nevarno;44 1. ἀγαπητὲ: značilno krščanski pridevnik v na-
govoru naslovnika;45 2. [ἄδ]ελφε: glede na kontekst je očitno, da ne gre za dru-
žinsko razmerje, temveč za brata v veri, enako v četrti vrstici. Izraza ἀδελφός 
in ἀδελφή sta se v tem kontekstu uporabljala za krščene člane krščanskega 
občestva;46 13. θ(ε)ῷ: beseda je zapisana kot nomen sacrum.
Prevod
Pozdravljen v Gospodu, ljubljeni brat Peter, Sotas te pozdravljam.
V skladu z navado sprejmi našega brata Herakla, prek katerega jaz in ti, ki 
so z menoj, pozdravljamo tebe in vse brate, ki so s teboj.
Molim zate, da bi bil zdrav v Bogu.
Sotasovo pismo Pavlu (PSI IX 1041)
To pismo je, tako kot prejšnje, priporočilno pismo, ki ga je napisal oksirinški škof 
Sotas. Naslovil ga je na Pavla s prošnjo, naj sprejme »brate« Herona, Horiona, Fi-
ladelfa, Pekisisa, Naruna in Leona – slednji je bil na začetni stopnji katehumenata, 
medtem ko so se drugi nahajali že na višji stopnji uvajanja v krščansko skupnost. 
Kot omenjeno zgoraj, je izraz brat/sestra v krščanskih pismih navadno uporabljen 
za krščene člane skupnosti.47 Zato se na tem mestu pojavi težava pri razumevanju 
Sotasovih besed, ki so jo razlagalci tega mesta spregledali. Navedenih je pet imen: 
Heron, Horion, Filadelfon, Pekisis in Narun (Leon ne sodi v ta okvir, saj je tam 
jasno, da je le on katehumen začetnik). Zastavlja se vprašanje, ali Filadelf spada k 
»bratom« ali »katehumenom na višji stopnji« (glede drugih štirih je jasno, da sta 
44 Luijendijk, Greetings in the Lord, 135. Avtorica meni, da Sotas v pismu Demetrijanu ni potrebo-
val tako močnega identitetnega znamenja. Čeprav svojega stališča ne pojasni natančneje, lahko 
iz pisma sklepamo, da sta se Sotas in Demetrijan poznala in bila že prej v stiku v zvezi z zemljo, 
ki jo je slednji podaril cerkvi. Pri tem gotovo ni bilo takšnega tveganja kot pri sprejemu neznan-
ca v svojo sredo. Takšna razlaga sicer ne pojasni uporabe nomina sacra med ljudmi, ki so se 
nedvomno poznali, kot na primer v prvih dveh pismih zgoraj. Res pa je tudi, da pismi segata že 
v čas po milanskem ediktu, ki je kristjanom zagotovil versko svobodo. Tudi to bi lahko vplivalo 
na spremembo v rabi nomina sacra.
45 Naldini, Il cristianesimo, 20.
46 Treu, »Christliche Empfehlungs-Schemabriefe«, 633, navedeno v: Luijendijk, Greetings in the 
Lord, 115. Pri tem pa je treba upoštevati, da sta lahko omenjena izraza rabljena tudi v širšem po-
menu, in sicer za izražanje čustvene bližine in tesnejšega prijateljstva z nekom. Poleg tega je bilo v 
Egiptu v navadi, da so žene svoje može imenovale ἀδελφοί (Naldini, Il cristianesimo, 15–16).
47 Gl. zg. PSI III 208, 2.
Keria_2022-2_FINAL.indd   164 6. 02. 2023   07:46:04
165Pet krščanskih zasebnih pisem iz Egipta
prva dva »brata«, druga dva pa »katehumena na višji stopnji«, saj sta oba samostal-
nika uporabljena v množini); ali pa, nasprotno, Sotas vendarle tudi katehumene 
– vsaj te na višji stopnji, ki so torej že bližje krstu – že imenuje kot svoje »brate«. 
Kakorkoli že, razlikovanje med dvema stopnjama katehumenata kaže na razvito 
cerkveno strukturo sprejemanja članov v svojo sredo.48
Pismo je napisano na pergament, ki meri 6.3 x 15 cm, A. Luijendijk pa ga 
datira v drugo polovico 3. st.49
Besedilo50
χαῖρε ἐν κ(υρί)ῳ, ἀγαπητὲ
ἄδελφε Παῦλε,
Σώτας σε προσαγορ(εύω).
τοὺς ἀδελφοὺς ἡμῶν 
Ἥρωνα καὶ Ὡρίωνα    5
καὶ Φιλάδελφον καὶ Πε-
κῦσιν καὶ Νααρωοῦν
καθηχουμένους τῶν
συναγομένων καὶ 
Λέωνα καθηχούμενον    10
ἐν ἀρχῇ τοῦ εὐαγγελίου
πρόσδεξαι ὡς καθήκε̣[ι]·
δι’ ὧν σὲ καὶ τοὺς σὺν σοὶ
ἐγὼ καὶ οἱ σὺν ἐμ̣οὶ προσα-
γορεύω. ἐρρῶσθαί σε εὔ-   15
χομαι ἐν κ(υρί)ῳ,
ἀγαπητὲ ἄδελ(φε).
Jezikovni aparat in komentar
1.κ(υρί)ῳ: beseda je zapisana kot nomen sacrum; ἀγαπητὲ: prim. zg. 
PSI III.208.1; 4. ἀδελφοὺς: gl. zg. PSI III.208.2; 8. καθηχουμένους = 
κατηχουμένους: zamenjava črke τ s črko θ je posledica sovpada med nepri-
dihnjenimi in pridihnjenimi zapornikov v govoru posameznih pisarjev in ne 
odraža širšega pojava v razvoju grškega jezika; morda pa je bila to ena izmed 
posebnosti grškega jezika v Egiptu;51 8–9. καθηχουμένους τῶν συναγομένων: 
48 Bagnall, Egypt in Late Antiquity, 281–283.
49 Luijendijk, Greetings in the Lord, 94.
50 Transkribirano besedilo s papirusa je vzeto iz spletne baze Heidelberger Gesamtverzeichnis 
der griechischen Papyrusurkunden Ägyptens (HGV): http://aquila.zaw.uni-heidelberg.de/
hgv/30662. Besedilo, objavljeno na tej spletni strani, sledi izdaji G. Coppole v Papiri greci e 
latini, IX 1041, Firence 1929.
51 Gignac, A Grammar of the Greek papyri, 90–92.
Keria_2022-2_FINAL.indd   165 6. 02. 2023   07:46:04
166 Sergej Valijev
katehumeni, ki so že na višji stopnji uvajanja v krščanstvo. Na podlagi nekaterih 
mest iz patristične literature se je Naldini vprašal, ali gre morda za katehume-
ne, ki se jim je ob liturgičnem lomljenju kruha že dovoljeno približati oltarju.52 
A. Luijendijk besedno zvezo prevaja kot »catechumens of the congregation«, 
a žal ne razloži natanko, kaj misli s tem izrazom (se pravi, na kakšen način je 
ta skupina katehumenov že sprejeta v krščansko občestvo).53 R. Burnet prevaja 
»catéchumène participant [à la messe]«;54 10. καθηχούμενον = κατηχούμενον: 
gl. zg. 8. 10–11. καθηχούμενον ἐν ἀρχῇ τοῦ εὐαγγελίου: gotovo gre za kate-
humena na začetku uvajanja v krščanstvo. A. Luijendijk meni, da moramo 
besedno zvezo razumeti dobesedno, kot začetek preučevanja evangelijev;55 12. 
ὡς καθήκε̣[ι]: prim. P. Oxy 12.1492, r.9–10 κατὰ τὸ π ̣α̣λ̣[αιὸν] ἔθος. V obeh 
primerih Sotas posebno težo pripisuje ustaljenemu običaju, izročilu krščanske 
skupnosti; 11. εὐαγγελίου: na pergamentu εὐαγ’γελίου; 16. κ(υρί)ῳ: beseda 
je zapisana kot nomen sacrum.
Prevod
Pozdravljen v Gospodu, ljubljeni brat Pavel! Sotas te pozdravljam.
Sprejmi, kot se spodobi, naša brata Herona in Horiona, Filadelfa, Pekisisa 
in Naruna, katehumene, ki že lahko pristopajo k lomljenju kruha, in Leona, 
ki je na začetku uvajanja v evangelij. Tebe in te, ki so ob tebi, pozdravljam jaz 
skupaj s tistimi, ki so ob meni.
Molim zate, da bil zdrav v Gospodu, ljubljeni brat.
ZAKLJUČEK
Poznoantična zasebna pisma ponujajo neprecenljiv vpogled v življenje posa-
meznikov, ki bi sicer ostali skriti v temi zgodovine. V njih slišimo njihov ne-
posreden, neliteraliziran glas, kar je sicer zelo redka priložnost na področju 
klasične filologije in sorodnih ved. Na ta način zasebna pisma tudi dopolnju-
jejo druge zgodovinske vire iz tega obdobja in nas, enkrat bolj in drugič manj 
neposredno, seznanjajo z njegovimi kulturnimi, družbenimi in političnimi 
značilnostmi. Med pismi, ki sem jih obravnaval v članku, slednje velja zlasti za 
tri Sotasova pisma, ki nam razkrivajo nekatere poteze cerkvene organizacije v 
obdobju zgodnjega krščanstva. Drugi dve pismi sta bolj intimno povezani z 
individualno usodo pošiljateljev in nam tako razkrivata določene poteze con-
dition humaine, ki presega to ali ono zgodovinsko obdobje.
52 Naldini, Il cristianesimo, 154–155 in 39. 
53 Luijendijk, Greetings in the Lord, 116.
54 Burnet, L’Égypte ancienne à travers les papyrus. Vie quotidienne, 87.
55 Luijendijk, Greetings in the Lord, 116–117.
Keria_2022-2_FINAL.indd   166 6. 02. 2023   07:46:05
167Pet krščanskih zasebnih pisem iz Egipta
Ob tem naj dodam, da ima preučevanje dokumentov s papirusov, po šte-
vilu letno objavljenih papirusov sodeč, svetlo prihodnost.56 Van Minnen je l. 
2001 ocenjeval, da je bilo število do tedaj objavljenih dokumentov s papirusov 
in ostraka okrog 72.000, medtem ko je bilo število vseh znanih tovrstnih do-
kumentov med 1.000.000 in 1.500.000.57 To seveda pomeni, da lahko v priho-
dnosti tako na področju literarnih kot zasebnih besedil upravičeno upamo še 
na kakšno zanimivo najdbo, ki bo obogatila naše védenje o antiki.
Sergej Valijev
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede 
ZRC SAZU, Ljubljana
sergej.valijev@zrc-sazu.si
BIBLIOGR AFIJA
Izdaje pisem
P. Bour.: P. Collart, izd. Les Papyrus Bouriant. Paris: Honoré Champion, 1962.
P. Oxy 12: B. Grenfell in A. Hunt, izd. The Oxyrhynchus Papyri. 12. zv. London: Egypt 
Exploration Fund, 1916.
PSI III: T. Lodi, izd. Papiri greci e latini. 3. zv. Firence: Felice le Monnier, 1914.
PSI IX: G. Coppola, izd. Papiri greci e latini. 9. zv. Firence: Felice le Monnier, 1929.
PSI X: G. Vitelli izd. Papiri greci e latini. 10. zv. Firence: Felice le Monnier, 1932.
Sekundarna literatura
Bagnall, R. S. Egypt in Late Antiquity. Princeton, NY: Princeton University Press, 1993.
Blumell, L. H. Lettered Christians. Christians, Letters, and Late Antique Oxyrhynchus. 
Leiden in Boston: Brill, 2012.
Burnet, R. L’ Égypte ancienne à travers les papyrus. Vie quotidienne. Pariz: Éditions 
Flammarion, 2003.
Di Bernardino, A. »Ossirinco.« V: Nuovo dizionario patristico e di antichità cristiane, 2. 
zv., ur. A. Di Bernardino, 3700–3704. Genova in Milano: Marietti, 2007.
Gignac, F. T. A Grammar of the Greek papyri of the Roman and Byzantine periods. 
Phonology. Zv. 1: Phonology. Milano: Istituto Editoriale Cisalpino, 1975.
Horrocks, G. A History of the Language and its Speakers. 2. izd. Chichester: John Wiley 
& Sons, 2010.
Luijendijk, A. Greetings in the Lord. Early Christians and the Oxyrhynchus Papyri. 
Cambridge, MA: Harvard Theological Studies, 2008.
56 Tako je bilo na primer med letoma 1995 in 1999 urejenih in izdanih okrog 1000 papirusov letno, 
van Minnen, »The Millennium of Papyrology (2001–)?«, 707 in 714.
57 Van Minnen, »The Millennium of Papyrology (2001–)?«, 705.
Keria_2022-2_FINAL.indd   167 6. 02. 2023   07:46:05
168 Sergej Valijev
Martinez, D. G. »The Papyri and Early Christianity.« V: The Oxford Handbook of 
Papyrology, ur. R. S. Bagnall. Oxford: Oxford University Press, 2011.
Minnen, P. van. »The Millennium of Papyrology (2001–)?« Papyrologica Vindobonensia 
1 (2007): 703–714.
Naldini, M. Il cristianesimo in Egitto. 2. izd. Firence: Nardini Editore, 1998.
Rees, B. R. »Popular Religion in Greaco-Roman Egypt: II. The Transition to Christianity.« 
The Journal of Egyptian Archaeology 36 (1950): 80–100.
Roberts, C. H. Manuscript, Society and Belief in Early Christian Egypt. Oxford: Oxford 
University Press, 1979.
Trapp, M. Greek and Latin Letters. Cambridge: Cambridge University Press, 2003.
POVZETEK
V članku obravnavam pet zasebnih pisem, ki so bila najdena v Egiptu in so nastala med 
3. in 4. st. po Kr.: P. Bour. 25, PSI X.1161, P. Oxy 12.1492, PSI III.208 in PSI IX.1041. Ta 
pisma lahko z veliko mero gotovosti pripišemo krščanskim avtorjem. V prid tej iden-
tifikaciji govorijo zlasti uvodne in sklepne formulacije ter raba nomina sacra. Iz pisem 
Sotasa, ki je bil verjetno oksirinški škof v drugi polovici 3. st., lahko razberemo tudi nekaj 
potez cerkvene organizacije v tem obdobju. Poleg tega pozornost posvečam tudi tistim 
pravopisnim in slovničnim značilnostim jezika obravnavanih dokumentov, ki odstopajo 
od jezikovnih norm klasičnega obdobja in nam do določene mere nudijo vpogled v to 
obdobje zgodovine grškega jezika.
Ključne besede: krščanska pisma iz pozne antike, zgodnjekrščanska skupnost v Egiptu, 
škof Sotas, Oksirinh
SUMMARY
Five Private Christ ian Letters from Egypt 
The article discusses five private letters found in Egypt, dating from the 3rd and 4th centuries 
A.D.: P. Bour. 25, PSI X 1161, P. Oxy 12 1492, PSI III 208 and PSI IX 1041. There is sufficient 
evidence for ascribing them to Christian authors. The indications allowing such identifica-
tion are particularly the opening and closing formulae and the use of nomina sacra. The 
letters of Sotas, who was probably the bishop of Oxyrhynchus in the second half of the 3rd 
century, provide some data about the ecclesiastic organisation in this period. Furthermore, 
the paper draws attention to those orthographic and grammatical characteristics of the 
documents which deviate from the language norms of the classical period. These features 
grant us some insight into this stage of development of the Greek language.
Keywords: Christian letters from late antiquity, early Christian community in Egypt, 
bishop Sotas, Oxyrhynchus
Keria_2022-2_FINAL.indd   168 6. 02. 2023   07:46:05
Prevodi
Keria_2022-2_FINAL.indd   169 6. 02. 2023   07:46:05
Keria_2022-2_FINAL.indd   170 6. 02. 2023   07:46:05
Ovidij: Brizeidino pismo Ahilu 
Prevedla Polonca Zupančič
Ovidij se je v tretjem pismu iz zbirke z naslovom Junakinje oz. Pisma junakinj1 
prelevil v Homerjeve like iz znamenite trojanske vojne: po prihodu Grkov v 
Frigijo so vojaki najprej napadli mesta v okolici Troje: Ahil je tako razrušil 
Tebe in Lirnes, pri tem pa si kot plen prisvojil tudi dve prelepi dekleti, hčeri 
Hriza in Briza, ki ju Iliada generično poimenuje zgolj po očetih, torej s pa-
tronimi. Medtem ko je Hrizéido Ahil podaril Agamemnonu, pa je Brizéido 
zadržal zase; ker pa je moral Agamemnon po volji bogov vrniti svojo deklico 
očetu, je Ahilu nasilno odvzel njegovo. Junak, užaljen zaradi takšne žalitve, 
je umaknil svoje bojne vrste in odrekel svojo pomoč v boju proti Trojancem 
(Iliada 1). Potem ko so Grki v spopadih večkrat doživeli poraz, je Agamemnon 
poslal k Ahilu poslance z darovi, vendar je Ahil vse to iz jeze zavrnil (Iliada 9). 
Dogajalni čas pisma je ravno po tem trenutku, saj ga Brizeida v njem naproša, 
naj sprejme ponujene darove in znova stopi v boj proti Troji.
Po uvodu, v katerem se Brizeida predstavi, Ahilu potoži nad svojo žalo-
stno usodo in ga okrivi za njeno nesrečo: ko sta k njemu po Agamemnonovem 
ukazu prišla poslanca Evribát in Taltibij, da bi jo odpeljala, jo je Ahil predal 
brez obotavljanja, čemur so se vsi trije čudili (1–13). Brizeida je v joku odšla 
in poskusila večkrat zbežati, a jo je vsakič zaustavil strah, poleg tega pa si Ahil 
sploh ni prizadeval, da bi jo dobil nazaj, čeprav ji je celo Patroklos obljubljal, 
da bo odšla le za kratek čas (14–26). V naslednjih verzih Brizeida omeni drugo 
skupino poslancev, ki jo sestavljajo Fojniks, Ajant in Odisej – Agamemnon 
jih pošilja skupaj s številnimi krasnimi darovi, da bi se odkupil Ahilu za svojo 
nespametno potezo (27–40). Ahilova brezbrižnost do nje in darov Brizeido 
spomni na vse zlo, ki ga je morala zaradi njega prestati v preteklosti: porušil je 
1 Lat. Epistulae heroidum. Gre za ljubezenske zgodbe iz grške mitologije, ki jih je Ovidij črpal 
predvsem iz epsko-tragiške tradicije, deloma pa iz helenističnih in sočasnih pesnitev. Prva seri-
ja pisem, ki jih svojim ljubimcem ali oddaljenim možem pišejo slavni ženski liki (najbolj znane 
dvojice so npr. Penelopa in Odisej, Dejanejra in Herkul, Ariadna in Tezej, Medeja in Jazon ter 
Didona in Enej), spada v zgodnje obdobje Ovidijevega ustvarjanja; datirajo jih v čas pred letom 
15 pr. Kr.
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.2.171-180
Keria_2022-2_FINAL.indd   171 6. 02. 2023   07:46:05
172 Polonca Zupančič
njen dom in ji pobil celotno družino z možem vred, sedaj pa je Ahil edini, ki ji 
je ostal in ji bo nadomestil izgubo (41–56). Govorice, da namerava kmalu odi-
ti, ji zato vzbujajo grozo in v nadaljevanju ga prosi, naj jo vzame s sabo, saj mu 
ne bo v nadlego (57–68). Postala bo njegova sužnja na domu in služila novi 
gospodarici, da le ne bo groba z njo (69–82). Brizeidino razmišljanje se na 
tem mestu vrne v sedanjost in Ahila poziva, naj se vendarle vrne v boj, saj se 
Agamemnon očitno kesa svoje togote: ker je bila sama vzrok za prepir, naj bo 
sedaj povod za spravo (83–90). Pri tem omeni junaka Meleagra, ki ga je prav 
žena prepričala, da je šel v boj – tako naj sedaj Ahil prisluhne njej (91–102). V 
nadaljevanju mu tudi v dolgi prisegi zatrjuje, da z njo ni spal noben izmed Gr-
kov, nasprotno pa tega Ahil ne more obljubiti, saj se v času njene odsotnosti v 
družbi dekleta zabava ob igranju na liro, namesto da bi se šel borit (103–120). 
Brizeida ga opomni, da mu je nekdaj slava predstavljala največjo vrednoto, in 
ga poziva, naj že porazi Hektorja, ki seje smrt po taboru, Grkom pa naroča, 
naj prav njo zadolžijo za njihovo poslanko, saj bo lahko s svojimi objemi in po-
ljubi dosegla več kakor vsi prejšnji glasniki (121–138). Če pa je vendarle Ahil 
popolnoma brezbrižen do nje, naj jo pokonča s svojim mečem, saj jo edino up 
nanj še ohranja pri življenju (139–148). Kljub temu ga v zadnjem delu pisma 
prosi, naj jo pusti pri življenju in jo vzame s sabo, kakorkoli se bo že odločil: 
ali bo šel v boj ali odšel domov (139–154).
Pismo Brizeide Ahilu je primer enostranskega pisma, v katerem Ovidij 
prikaže znameniti prepir med junaškim Ahilom in Agamemnonom iz per-
spektive ujetnice. Pismo brez odgovora tako le še poglobi vtis o Ahilovi brez-
brižnosti do nje in potrdi njen sum, da so čustva enostranska. Ovidij pri tem 
to pesem lepo vpne v Homerjevo delo, saj ohrani vse elemente zgodbe, po 
drugi strani pa bistveno dodela lik Brizeide, ki je pri Homerju skorajda nema 
obstranska figura. Na podlagi ohranjenih zapisov je razvidno, da Grki sami 
niso nikdar razširili zgodbe o Brizeidi – je namreč le redko omenjena in nik-
dar ne nastopa kot glavni lik. Čeprav se je ohranilo kar nekaj tragedij o Ahi-
lu, v njih Brizeida nima pomembnejše vloge, poleg tega v večini primerov ni 
dokazov, da bi njen lik kaj spregovoril, podobno pa tudi v drugih primerih, 
kjer se pojavi, ostaja bistveno obstranski lik.2 Pesniki pri tem izpostavljajo dva 
motiva: na eni strani njeno zgodbo uporabljajo za ponazoritev moči ljubezni3 
oziroma ljubezni do ženske nižjega statusa.4 Tudi v likovni umetnosti prevla-
duje prizor ugrabitve ali prihod Brizeide k Agamemnonu, medtem ko se ni 
ohranilo nobeno delo, ki bi upodobilo Brizeidino vrnitev k Ahilu. Jacobson 
2 Howard Jacobson, »Ovid’s Briseis: A Study of Heroides 3«, Phoenix 25.4 (1971): 331–356, tu 334–
336. V epu Kypria je omenjena le bežno, v Ajtiopidi se verjetno ni sploh pojavila. V eni izmed 
pesmi jo omenja Kvint iz Smirne (3.544 isl.), njeno usodo pa predstavi tudi Propercij (2.9.9 isl.): 
v tej pesmi Brizeida objokuje Ahilovo smrt.
3 Tako npr. Propercij 2.8.35–36 in Ovidij, Amores 1.9.33. 
4 Horacij, Carmina 2.4.2–4 in Ovidij, Amores 2.8.11.
Keria_2022-2_FINAL.indd   172 6. 02. 2023   07:46:05
173Ovidij: Brizeidino pismo Ahilu
zato zaključuje, da je »Brizeida imela v upodobitvah Ahilovega mita nedvo-
mno svoje mesto, tudi izven homerskega konteksta, a očitno ni nikdar dosegla 
položaja, ko bi bila dovolj pomemben lik v mitski tradiciji izven njene vloge 
v Iliadi.«5 Prav to je po drugi strani omogočilo Ovidiju, da je lahko na pod-
lagi lastne domišljije oblikoval njen neizdelan in neoprijemljiv lik iz homer-
ske pesnitve in Brizeidino usodo v pesmi prikazal skozi njene oči in ne preko 
objektivnega pesnika, kot je to pred njim storil Homer. Tako nas bralce Ovidij 
prisili, »da na znamenite dogodke zremo z vidika okrasnega predmeta – ose-
be, ki je v antični epiki igrala zgolj manjšo in pasivno vlogo.«6
Že v prvih vrsticah se Brizeida zaveda razkoraka med sabo in Ahilom: 
medtem ko je sama barbarska sužnja, je junak v prvi vrsti njen novi gospodar 
in šele nato tudi njen moški. Čutiti je dvojnost med stalnim opravičevanjem, 
hkrati pa zase zahteva pravico – razpeta je med prošnjo in pritožbo (npr. vv. 
67–69, 77, 91–92, 97–100), a na koncu ohrani svojo vlogo sužnje, ki mora 
ponižno čakati na gospodarjevo povelje. Njeno vlogo predmeta, ki si ga po 
voljo podajata kralja, še poudarja pogosta raba pasivnih oblik in raba oseb-
nega zaimka v dativu ali akuzativu.7 To Jacobson ponazori z verzoma 9 in 10, 
v katerih Ovidij omenja prihod glasnikov Taltibija in Evribalta – podatke o 
likih je moral črpati neposredno pri Homerju, saj se ime Evribat v drugih vi-
rih skorajda ne omenja.8 Poleg tega je ta prizor slovesa opisan drugače kot pri 
epskem pesniku, saj Ovidijeva Brizeida ne odide brez besed, ni nemi lik, pač 
pa »nazorno in fizično prikaže svoja čustva nemoči, izgube in negotovosti.«9 
Homer, nasprotno, njenega joka in samopoškodovanja ne omenja, pač pa s 
temi besedami opisuje njen odziv, ko zagleda Patroklovo truplo.
Posnemanje Homerja se tako lepo vidi v opisu darov, ki jih poslanci pri-
nesejo Ahilu. Iz njenih besed je čutiti ljubosumje na dekleta, v katerem je pri-
soten tudi strah, da jo bo sedaj Ahil zamenjal in zavrgel, po drugi strani pa 
do njih občuti tudi sočutje, saj si delijo isto usodo, ki jo je zakrivil prav Ahil. 
Ovidij je tako v nasprotju s Homerjem opisal Brizeidino neposredno izkušnjo 
in s tem še povečal njeno bolečino. S takim opisom Ovidij po Jacobsonovem 
mnenju kaže, da se ta zaveda travmatičnosti tovrstne izkušnje, ki je v Brizeidi 
pustila trajne brazgotine in je zato sedaj povsem preplašena in obremenjena s 
preteklostjo. V svoji analizi tako opozarja na nenavadno pogostost izrazja za 
družinske člane. Brizeida tako vedno znova podoživlja izvorno izgubo druži-
ne, ki jo želi nadomestiti z Ahilom, njeno negotovost, dvom, strah in nemoč 
5 Jacobson, »Ovid’s Briseis«, 337–339.
6 Hermann Fränkel, Ovid, a Poet Between Two Worlds (Berkeley: University of California Press, 
1945), 43.
7 Jacobson, »Ovid’s Briseis«, 352–353.
8 Ibid., 334–335.
9 Ibid., 343.
Keria_2022-2_FINAL.indd   173 6. 02. 2023   07:46:06
174 Polonca Zupančič
pa le še poudarja pogosta raba vprašalnih stavkov, na katero opozori Jacob-
son.10 Čeprav Ovidij opis deloma prilagodi, je vir očiten, Jacobson pa ravno 
v nadaljevanju tega prizora vidi tudi »Ovidijevo najbolj očitno in umetniško 
manipulacijo Homerja«:11 meni namreč, da se Ovidijeva Brizeida močno po-
istoveti s Fojniksom, saj ju v prvi vrsti druži skupen namen – prepričati Ahila 
v boj –, poleg tega pa tudi skupna usoda: oba sta Ahilu zelo blizu, z njim želi-
ta domov, oba sta doživela osebno tragedijo, Ahil jima predstavlja družino,12 
nenazadnje pa oba predstavita svojo verzijo zgodbe o Meleagru. Medtem ko 
želi pri Homerju Fojniks s to zgodbo Ahila poučiti, naj ne ravna enako, saj je 
ta z odlašanjem izgubil vse darove, pa ga Brizeida nasprotno spodbuja, naj ga 
posnema. Pri tem prikladno iz zgodbe izpusti posamezne podatke: tako reci-
mo ne omeni, da je Meleager zaradi odloga izgubil darove, po drugi strani pa 
izrazito poudari, da ga je v boj prepričala žena in ne goreče mesto.13
Zanimiva je tudi Brizeidina prisega, da ni nihče od Mikencev v času ločitve 
od Ahila spal z njo – pri Homerju to Ahilu priseže sam Agamemnon, Ovidij 
pa je v svoji pesmi prisego še dodatno razširil. Jacobson v njej vidi paradoks, 
saj Brizeida prisega pri dejanjih (razdejanje mesta, uboj družine in moža), ki 
jih je zakrivil prav Ahil. V tem vidi podobnost med Brizeido in Priamom, ki v 
sklepnem prizoru Iliade poljublja roko morilcu svojega sina.14 Del Brizeidine-
ga nagovora Ahilu dalje spominja na Andromahinin nagovor Hektorju iz šeste 
knjige Iliade, preden se ta odpravi v svoj poslednji boj. Ženski se na prvi pogled 
nahajata v različni situaciji: medtem ko je Andromaha srečno poročena s slav-
nim junakom, je Brizeida osamela sužnja na tujem, ki so ji pobili družino in 
razrušili dom. Toda vseeno ju druži skupna preteklost, kajti obema je sorodstvo 
pobil prav Ahil – Andromahi Hektor predstavlja vse, kar ima, za Brizeido pa je 
to – ironično – Ahil. Obe se v nagovoru bojita, da bosta izgubili še zadnjo ose-
bo iz svojega življenja, kar se zares zgodi. In da je ironija še večja, Andromaha 
po padcu Troje postane sužnja Ahilovega sina. Ker se Andromaha boji izgube 
moža, ga odvrača od boja, Brizeida pa ga iz istega razloga spodbuja v boj. 
V verzih 113–122 ga obtoži, da se ne obnaša primerno, saj se namesto z vojno 
ukvarja z igranjem na liro in preživljanjem časa z lepim dekletom. V elegiji sta 
vojna in ljubezen nasprotni, tukaj pa Brizeida poziva Ahila v boj ravno zato, da 
bi ob tem obnovil še zvezo z njo. Za Brizeido je Ahil edini človek poleg Patrokla, 
s katerim je oblikovala tesnejšo vez – zaradi tega lahko ta nad njo izvaja popolno 
kontrolo. Čeprav se Brizeida zaveda enostranskosti svojih čustev, pa vendarle ne 
more prenesti misli, da bi Ahil odšel brez nje. Kljub temu Jacobson v svoji analizi 
ugotavlja, da »Brizeida ni upodobljena kot popolnoma slabotna in nedejavna, a 
10 Ibid., 343–346.
11 Ibid., 347.
12 O Fojniksu gl. Il. 9.434–443, 447–457, 494–495.
13 Še na nekaj drugih razlik opozarja Jacobson, »Ovid’s Briseis«, 348–349.
14 Il. 24.505 isl.
Keria_2022-2_FINAL.indd   174 6. 02. 2023   07:46:06
175Ovidij: Brizeidino pismo Ahilu
so njeni poskusi samouveljavitve in izrazi jeze (npr. v. 5, 21–42, 98–101) redki in 
navadno zadržani.«15 Ahila poskuša spodbuditi z izjavami, ki jih v resnici ne misli 
zares – pogosto ne govori iz ljubosumja, pač pa iz strahu, saj je najbolj boji prav 
tega, da bi ostala sama, medtem ko so grožnje njeno zadnje orožje, ki ga ima. Njen 
poziv, naj jo Ahil ubije, bi bil tako zanjo potrditev, da vendarle ni povsem brezbri-
žen do nje. Jacobson vidi v Brizeidinem opravičevanju, obsedenosti z družino in 
želji po smrti odraz krivde, ker je edina preživela razdejanje in celo ljubi morilca 
njene družine. Hkrati opozarja na očiten konflikt med besedami in dejanji ozi-
roma obljubami in dejanskim obnašanjem, ki se vleče čez celotno pesnitev – ker 
je Brizeida doživela mnogo neuresničenih obljub (npr. vv. 23–24, 53–54), besede 
sedaj zanjo nimajo nobene teže, so brezpredmetne, medtem ko so čustva tisto, kar 
lahko gane Ahila (npr. vv. 1–4, 11–12, 91 isl.).16 
Razlika med Homerjem in Ovidijem je tudi v poteku dogajanja: medtem ko 
Homer zgodbo predstavi linearno, v eni povezani celoti, pa Ovidij to enovitost 
razbija v vrsto ločenih in individualnih delov (npr. vv. 27–38: prinos darov, 57 isl.: 
napoved odhoda, 92 isl.: zgodba o Meleagru, 129 isl.: prihod poslancev), ki jim 
sledi Brizeidin čustven odziv nanje. Jacobson vidi višek drame in retorike v verzih 
57–58, ko se Brizeida v svoji pripovedi iz sedanjosti usmeri v nedoločeno priho-
dnost: junakinjo je tako postavil v trenutek največje krize, ko se odloča Ahilova in 
njena usoda. Ugotavlja, da je za Ovidijeva Pisma sicer »značilno, da strogo vzeto 
obstajajo le v enem zelo specifičnem in kratkem trenutku, vendar kljub temu vselej 
vsebujejo mit v celoti – sedanjost, preteklost in celo prihodnost.«17
Glej, odvedena Brizeida ti v branje pošilja to pismo –
   pišem po grško, a v njem slišiš barbarski naglas.18
Videl boš zmočena mesta, kjer solze so zbrisale črke, 
   vendar imajo lahko solze vso težo glasu.
Če mi dovoliš, da malce potožim nad tabo, o mož moj,  5
   moj gospodar, zares »malce« potožim, nič več.
Ni tvoja krivda, da naglo bila sem na dano zahtevo 
   kralju predana – čeprav vendarle ti si bil kriv.19 
Brž ko sta pome s pozivom prišla Evribat in Taltibij,20
15 Jacobson, »Ovid’s Briseis«, 350.
16 Ibid., 352–354. 
17 Ibid., 355.
18 Njeno pravo ime je bilo Hipodameja, ime Brizeida pa je dobila po očetu Brizu, Apolonovem 
svečeniku. Brizeida je bila iz Lirnesa blizu Troje, zato si Ovidij predstavlja, da je slabo znala 
grško. Grki so imeli vsa negrško govoreča ljudstva za barbarska. 
19 Ahila morda res ne more kriviti za to, da jo je na ukaz predal kralju, lahko pa bi jo vendarle 
zadržal še nekaj dni pri sebi. 
20 Evribat in Taltibij sta bila v Iliadi glasnika grške vojske pred Trojo, ki sta na Agamemnonov 
ukaz Ahilu odvzela Brizeido. Evribat je omenjen tudi kot Odisejev služabnik in glasnik, ki je 
bil cenjen zaradi svoje oskritosti in poštenosti. V mitologiji in klasični književnosti je Taltibij 
pogosto izvrševalec neprijetnih nalog, ki mu jih naložijo drugi. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   175 6. 02. 2023   07:46:06
176 Polonca Zupančič
   že si predal me, da jaz spremstvo možem bi bila.  10
Ko sta v začudenju večkrat izmenjala dolge poglede,
   sta spraševala molče, kje je zdaj najina strast.
Zlahka odbil bi; bila bi vesela odloga te kazni.
   Jojme, na pot sem odšla, ne da bi dala poljub, 
pač pa točila sem solze brez konca, lase si pulíla,  15
   zdelo se je, da spet, reva, sem vojni ulov.21
Večkrat želela s prevaro stražarja nazaj sem zbežati,
   vendar sovražnik bi bil, kdor bi me, plašno, ujel.
Strah me bilo je, da kdo me ponoči zaloti med begom,
   da me kot deklo spodi k eni od Priama snah.  20
Dal si morda me zato, ker si moral – ponoči ti manjkam,
   a me ne iščeš, in srd, ker omahuješ, plahni.
Ko si predal me, Menójtijev sin22 na uho mi je šepnil: 
   »Kaj je ta jok? Le hip mine in spet boš nazaj!« 23 
Nisi iskal me, Ahil, še proti vrnitvi spodbujaš!  25
   Res, kar privzemi naziv tega, ki ljubi srčnó.
Telamoniad24 in Amintorjev sin25 sta do tebe prispela, 
   prvi sorodne krvi, drugi prijatelj je bil – 
dalje Laertov potomec,26 da vrnem se v njihovem spremstvu,
   težo vseh vljudnih prošnjá večal obilen je dar:27  30
dvajset sijajnih posod – umetelnih izdelkov iz brona,
   sedem tripodov,28 prav vsak v teži, veščini enak.
K tem so pridali še dvakrat pet meric talentov v zlatu,
   dali so dvakrat po šest žrebcev, navajenih zmag,
zraven – odvečno darilo – še lezboške krasne mladenke,  35
   ki so jim zrušili dom in prepeljali jih sèm;
slednjič ti je za soprogo – čeprav ne rabiš soproge – 
   eno od treh hčera dal Agamemnonov rod. 
Če bi me ti od Atrida z enakim plačilom odkupil,
   mar ne bi dal teh darov, ki jih odklanjaš sedaj?  40
21 Glede Brizeidinega žalovanja in samopoškodovanja prim. Il. 19.295–299, kjer objokuje Patrokla.
22 Patroklos, Ahilov zaupni prijatelj. Menojtij je bil v grški mitologiji kralj v pokrajini Lokridi in 
eden izmed Argonavtov.
23 Glede opisa slovesa prim. Il. 1.298 isl. ter 329 isl. 
24 Ajant, imenovan Veliki. Homer ga prikazuje kot enega največjih grških junakov pred Trojo. 
Télamon je bil v grški mitologiji kralj Salamine, ki se je udeležil pohoda Argonavtov.
25 Fojniks, v grški mitologiji sin argoškega kralja. Ker je na materino prošnjo zapeljal očetovo 
ljubico, ga je oče oslepil. Fojniks se je zatekel v Ftijo, kjer ga je gostoljubno sprejel Pelej in mu 
zaupal v vzgojo mladega Ahila. Pozneje je bil zvest prijatelj in svetovalec velikega junaka, Grki 
pa so ga izbrali za enega izmed poslancev, ki naj bi prepričali užaljenega Ahila, naj se vrne v boj.
26 Odisej, ki ga Homer prikazuje kot pogumnega, prekaljenega in spretnega moža. Laert je bil v 
grški mitologiji kralj Itake, eden izmed Argonavtov. 
27 Glede opisa darov prim. Il. 9.122–130 in 135–147.
28 To so bile posode s tremi nogami.
Keria_2022-2_FINAL.indd   176 6. 02. 2023   07:46:06
177Ovidij: Brizeidino pismo Ahilu
S čim si zaslužim, Ahil, to tvojo brezbrižnost do mene?
   Kam je nenadoma strast s takšno lahkoto odšla?
Mar res nesrečna usoda nenehoma bednike muči,
   mar bo napočil kdaj čas, ki bo to zlo ublažil?29
Videla sem, kako si razrušil lirnejsko obzidje,  45
   sama pomemben del rodne zemljé sem bila.
Videla brate sem tri, sorodne po rodu, usodi:
   padli takrat so – nam vsem ista je mati bila.
Videla sem, ko soprog je na zemlji krvavi obležal, 
   pljuča je komaj napel, ko ga zalila je kri.30  50
Vendar vse svoje izgube sem s tabo lahko zapolnila:
   ti si mi bil gospodar, bil si soprog in moj brat.
Dal si prisego pri materi svoji, vodnatem božanstvu,31 
   rekel, da neka korist v tem je, da zdaj sem tvoj plen –32
mar le zato, da spodiš me kljub doti, ki nosim jo s sabo,  55
   da bi ubežal pred vsem, kar se ti daje z menoj?
Zdaj že celo govori se, da hočeš ob jutrišnjem svitu 
   zore odpluti od tu z Notom33 oblačnim naprej.
Brž ko novica o tem je zadela ob plašna ušesa, 
   mi je zastalo srce, v prsih bilo ni krvi.  60
Šel boš, a komu boš mene, nesrečnico, pustil, nasilnež? 
   Kdo bo zavrženi dal milo uteho odslej?
Prej naj me, prosim, znenada razpoka v zemlji pogoltne, 
   ali rdeč ogenj sežge, ki je bil s strelo poslan,
kot da brez mene bi vesla iz Ftije34 vrtinčila morje  65 
   in bi uzrla, da šle ladje so tvoje na pot.
Če si res sklenil, da vrneš nazaj se k domačim penatom,35
   nisem tovor, ki bi ladjo zelo obtežil. 
Tja ti sledim kakor plen zmagovalcu, ne žena soprogu,
   mojim se rokam poda volna, da stkem jo v nit.  70
Daleč najlepša potomka ahajskih36 soprog bo kot tvoja 
   žena v posteljo šla s tabo – in naj bo tako;
vredna je snaha potomcu Jupitra z ženo Ajgíno,37 
29 Prim. Il. 19.290 isl.
30 Glede opisa Ahilovega razdejanja prim. Il. 19.291–296.
31 Tetida, v grški mitologiji ena izmed Nereid, morskih nimf, ki je smrtniku Peleju rodila Ahila.
32 Pri Homerju je Brizeido ob rušenju mesta tolažil Patroklos, Ovidij ga zamenja z Ahilom in 
izpostavi kontrast z njegovim prejšnjim obnašanjem. Morda zato, da bi poudaril njeno odgo-
vornost zanjo? (tako Jacobson, »Ovid’s Briseis«, 347).
33 Notos je južni veter.
34 Ftija je bila Ahilova domovina – gre za pokrajino v Tesaliji.
35 Tj. hišnim bogovom.
36 Tj. grških. Ahaja je bila sicer pokrajina v Grčiji, po kateri so bili naposled poimenovani vsi Grki. 
37 Ajak je bil v grški mitologiji Pelejev oče in Ahilov ded. Veljal je za pravičnega in nepodkupljivega, 
zato je po smrti postal sodnik v podzemlju.
Keria_2022-2_FINAL.indd   177 6. 02. 2023   07:46:06
178 Polonca Zupančič
   ki mu je starec Neréj hotel postati pratast.38
Jaz pa ponižno vršila nalóge kot tvoja bom dekla,  75
   s preslico predla bom nit, lajšala breme vreten.
Prosim le, naj ne trpinči preveč me ta tvoja soproga,
   slutim pa, da mi z njo ravno prijetno ne bo. 
Níkdar ne pusti, da puli lase mi, ko ti bi bil poleg 
   in bi brezbrižno dejal: »Moja bila je nekoč.«  80
To bi prav rada prestala, da le ne pustiš me prezrte 
   – joj, kako mi ta strah, revi, pretresa kosti!
Čakaš morda še kaj več? Agamemnon kesa se togote,
   klavrna Grčija – glej, padla ti je pred nogé.
Ti, ki nad vsemi zmaguješ, premagaj še trmo in jezo.39  85
   Mar naj nam Hektor še dlje trumo Danajcev mori? 
Zgrabi za meč, Ajakíd,40 še prej pa si mene pribori,
   saj ti naklonjen je Mars: množico mož z njim zatri!
Vzrok za prepir sem bila, a zdaj naj togoto ustavim, 
   ker sem bridkosti izvor, naj bom sedaj še mejnik.  90
Naj ti v sramoto ne bo, da mojim pozivom ustrežeš – 
   ženi na ljubo je vzel bojno opravo Ojníd.41
Slišim, kar tebi je znano – da mati preklela je sina,
   svoje življenje in up, ker ji je brate pobil.
Vojna bila je, a on je ves besen odložil orožje,  95
   v trmi naposled odšel, domu odrekel pomoč.
Srečnica žena: edina je mogla moža omehčati!42
   Jaz pa, nasprotno, zaman tebi vse to govorim.
Vendar ti nič ne zamerim, saj nisem veljala za ženo, 
   tudi če sem na poziv večkrat ležala s teboj.43  100
38 Nerej je bil v grški mitologiji morsko božanstvo, bil je oče 50 morskih nimf, t. i. Nereid. Veljal 
je za blagega, razumnega in pravičnega boga, poleg tega pa je imel preroški dar in sposobnost 
spreminjanja oblike. 
39 Prim. Il. 9.496.
40 Ajakov potomec = Ahil. 
41 Ojnejev sin = Meleager. Ojnej je bil kalidonski kralj, ki je z Altajo imel sina Meleagra, slavnega 
lovca in enega izmed Argonavtov. Ker je Ojnej pozabil prinesti Artemidi žrtveni dar, je ta poslala 
strahovitega merjasca, da bi opustošil Kalidon. Meleager ga je z drugimi grškimi junaki naposled 
uspel obvladati: prva je merjasca ranila Atalanta, zaradi česar ji je junak kot trofeji odstopil glavo 
in kožo zveri. Nad tem so se pritožili sorodniki kraljice Altaje in izbruhnila je krvava vojna. V ob-
računu je Meleager pobil svoje strice in s tem priklical nadse strašno materino prekletstvo. Junak 
se je nato umaknil iz boja in privolil v vrnitev šele takrat, ko so bili njegovi sobojevniki v težavnem 
položaju – omehčala naj bi ga prav žena. Kot Ahilu naj bi bilo tudi njemu usojeno umreti kmalu 
po zmagi nad sovražniki. Njegova mati naj bi namreč kmalu po njegovem rojstvu slučajno slišala 
boginje Usode, ki so rekle, da bo otrok živel, dokler ne bo dogorela trstika, zapičena v ogenj. Ko so 
boginje odšle, je mati skrivaj vzela trstiko in jo shranila. Toda ko je Meleager pobil njene brate, je 
trstiko zažgala in junak je v divji vročici naposled umrl. 
42 Po eni različici Alkíona, po drugi Kleópatra. Po eni izmed razlag naj bi po Meleagrovi smrti 
storila samomor. Glede Fojniksove različice zgodbe prim. Il. 9.347–348.
43 Db. »sem šla v gospodarjevo posteljo«.
Keria_2022-2_FINAL.indd   178 6. 02. 2023   07:46:06
179Ovidij: Brizeidino pismo Ahilu
Spomnim se, da me je jétnica večkrat z »gospo« naslovila: 
   rekla sem ji, da mi s tem sužnost še bolj oteži. 
Vendar prisegam pri ljubih kosteh, ki napol jih je zemlja
   v grobu prekrila, da res vselej častila jih bom;
dalje pri hrabrem zanosu treh bratov, zdaj varuhov mojih,  105 
   ki so popadali v smrt za domovino in z njo; 
dalje pri najinih glavah (te družno sva skupaj sklenila);44
   dalje pri mečih in vseh kopjih, ki znana so mi – 
– da se nihče od Mikencev v postelji z mano ni združil.45 
   Če bi lagala, lahko tu me takoj zapustiš.  110
Če pa jaz tebi bi rekla, junak moj: »Še ti mi prisezi, 
   da si le z mano užil rádost,« odrekel bi mi. 
Grki46 trdijo, da silno žaluješ – v resnici na strune
   brenkaš in v topel objem stiska te nežno dekle.47
In če bi kdo te povprašal, zakaj ne želiš se boriti?  115
   Boj je nevaren, a zvok strun ti ugaja in strast.48
Varneje je na ležišču ležati v objemu dekleta, 
   s prsti izvabljati zvok, trakijske lire napev, 
kakor držati z rokami za ščit in zašiljeno kopje, 
   vtem ko čelada vse bolj stiska naglavne kosti.  120
Toda junaška dejanja bila so ti ljubša od varnih, 
   slajša je slava bila, ki bi jo v boju dobil.49
Ali si vojne grozote prestajal le, da bi ujel me, 
   da bi porazil moj dom, zmago si v slavo prištel? 
Prosim, naj bog ti pomaga, da mogel krepkó bi zagnati  125
   pélijsko kopje,50 da to šine čez Hektorjev bok. 
Mene pošljíte, Danajci! Gospoda za vas bom prosila,
   nesla bom mnogo zahtev, mednje zmešala poljub. 
Več dosežem lahko, verjemíte, kot mogel bi Fojniks, 
   mojster besed Odisej ali pa Tevkrov bi brat.51  130
Dosti zaleže že to, ko z vajeno roko objamem 
   vrat mu, opomnim oči, da sem ponovno ob njem.
Res si lahko bolj surov, bolj divji kot rodni52 valovi, 
44 Sinonim za ljubezensko zvezo.
45 Pri Homerju prisega Agamemnon (prim. Il. 9.274–276).
46 Db. »Danajci«.
47 Verjetno Diomeda, Forbantova hči, ki jo omenja Homer: z njo naj bi se Ahil tolažil v času, ko 
mu je bila odvzeta Brizeida. 
48 Db. »Venera«, poosebljena ljubezen.
49 Ahilu je bila dana izbira med dolgim in neslavnim ter kratkim in slavnim življenjem – odločil 
se je za slednje. 
50 Tj. tesalsko – imenovano po gori Pélion v Tesaliji. Homer pripoveduje, da je bila Ahilova sulica 
tako težka, da jo je lahko zavihtel le on.
51 Ajaks, ki je bil Tevkrov polbrat – imela sta skupnega očeta Telamona.
52 Db. »materini«.
Keria_2022-2_FINAL.indd   179 6. 02. 2023   07:46:06
180 Polonca Zupančič
   vendar med molkom te jaz s sólzami spet pridobim.
Zdaj pa – da oče Pelej bi dopolnil vsa leta življenja,  135 
   da bi imel tak uspeh Pir, ko bi v vojno odšel53 –
name ozri se, pogumni Ahil, na vznemirjeno žensko, 
   ki jo, ubogo, moriš s krutim odlogom namer.54
Če pa se tvoja ljubezen v odpor je morda spremenila, 
   v smrt me prisili, če naj dalje brez tebe živim!  140
Siliš me s tem, kar počneš: odšla sta telesna lepota,
   zdrava rdečica,55 le up nate ohranja me tu.
Če me ta up zapusti, sledila bom možu in bratom, 
   tebi bo štelo v nečast, da si ukazal mi smrt.
Toda zakaj bi ukazal? Izvleci svoj meč, ga zasádi  145
   v prsi, obilo krvi mi bo priteklo iz ran. 
Vame naj cilja tvoj meč, s katerim lahko bi prebodel 
   prsi Atridu, če to dala boginja bi ti.56
Raje mi pusti življenje: po zmagi bilo je darilo 
   zame sovražnico, zdaj prosim kot ljubica zanj.  150
Nudil Neptunov bo Pergam57 obilico teh, ki jih zlahka
   zmagaš, sovražnik naj dá druge možé za poboj.
En sam ukaz si želim – pa naj se pripravljaš na plovbo
   ali ostajaš, kjer si: k sebi mi vêli, gospod.58
Polonca Zupančič
Škofijska Gimnazija Vipava
polonca.etc@gmail.com
53 Pir je v grški mitologiji sin Ahila in Likomedove hčerke. Po Ahilovi smrti je reorganiziral grški 
tabor in se odlikoval po pogumu.
54 Db. »prenehaj me moriti z neomajnim odlogom (sc. namer)«.
55 Db. »telo in barva«.
56 Mišljena je Minerva oz. Atena, za katero Homer pravi, da je obrzdala Ahila, ko je potegnil svoj 
meč proti Agamemnonu.
57 Po legendi naj bi Neptun pomagal pri gradnji Troje. 
58 Db. »saj imaš kot gospodar to pravico«. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   180 6. 02. 2023   07:46:07
Ptohoprodrom: Prekleto šolanje!
Prevedla Jelena Isak Kres
UVOD
Ptohoprodrom oz. Revni Prodrom je naslov zbirke, ki jo je morda napisal Teo-
dor Prodrom (najverjetneje gre za avtorja, ki so ga imenovali tudi Ptoho-Pro-
drom oziroma Revni Prodrom), morda pa kak njegov posnemovalec. Teodor 
Prodrom, ki je živel v 12. stoletju, in sicer nekje med letoma 1100 in 1170,1 je 
bil znamenit in plodovit bizantinski avtor tako proznih del kot tudi poezije. 
O njegovem življenju ni veliko znanega, poznamo ga predvsem kot pisca 
priložnostnih pesmi za pokrovitelje bizantinskega dvora. Bil je v stikih s cesar-
jema Joannesom II. Komnenom in Manuelom I. Komnenom, pod katerim je 
Bizantinsko cesarstvo doživelo ponovni vzpon vojaške in ekonomske, pa tudi 
kulturne moči. To je bil zadnji vrhunec tisoč petsto letne zgodovine Rimskega 
cesarstva.2
Znano je, da je Prodrom med drugim napisal tudi roman v verzih,3 pa-
rodično tragedijo,4 verze z biblično vsebino, satirične in astrološke pesmi ter 
številne priložnostne pesmi in epigrame. Mnoga njegova dela so nastala ob 
priliki pomembnih javnih dogodkov ali praznikov, včasih pa kot priprošnje. 
Pisal je tudi pesmi z religiozno vsebino ter teološke, filozofske in gramatične 
razprave, dialoge, hagiografije, priložnostne govore, pisma in drugo. Nekatera 
njegova dela so še neobjavljena, za marsikatero pa niti ni soglasja, ali je res 
njegovo.
1 Verjetno gre za drugo polovico 12. stoletja; gl. Hans Eideneier, izd., Ptochoprodromos: Kritische 
Ausgabe der vier Gedichte (Köln: Romiosini, 1991), 38.
2 Ob tem je treba vedeti, da je t.i. Bizantinsko cesarstvo nadaljevanje vzhodnega dela antič-
nega Rimskega cesarstva (posledično se zanj občasno uporablja tudi izraz Vzhodno rimsko 
cesarstvo).
3 Roman vsebuje devet knjig in nosi naslov Τὰ κατὰ Ῥοδάνθην καὶ Δοσικλέα. Napisan je po zgle-
du Heliodorovih Etiopskih zgodb; gl. Miroslav Marcovich, izd., Theodori Prodromi De Rhodant-
hes et Dosiclis amoribus libri IX (Teubner: Stuttgart, 1992).
4 Naslov te parodične drame je Κατομυομαχία, obravnava pa spor med mačkami in mišmi.
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.2.181-184
Keria_2022-2_FINAL.indd   181 6. 02. 2023   07:46:07
182 Jelena Isak Kres
Ptohoprodrom je zbirka daljših pesmi, ki je pomembna predvsem zato, ker 
gre za eno prvih besedil v bizantinskem ljudskem jeziku, ki ga že lahko šteje-
mo za novo grščino. Napisana je v pristni srednjeveški grščini, kakršno je bilo 
verjetno v tistem času mogoče slišati po konstantinopelskih ulicah in kuloar-
jih, čeprav niti v tem primeru ne moremo v celoti izključiti vpliva bizantinske 
tradicije, po kateri so se tako rekoč vsa pisna besedila v določenih pogledih 
zgledovala po stari grščini. Do odkritja epa Digenes Akritas so pesmi veljale za 
sploh najstarejše besedilo novogrške književnosti. Kot že omenjeno, pa med 
poznavalci ni soglasja, ali je njihov avtor res Teodor Prodrom ali gre za kakega 
imitatorja.5 Zbirka Ptohoprodrom vsebuje v Eideneierjevi izdaji štiri, v starejši 
Legrandovi izdaji pa šest daljših pesmi.6 Po vsebini so vse nekakšne tožbe, 
njihov osrednji motiv pa je siromaštvo. 
(Ι.) Prva ima 274 verzov in je naslovljena kot »Prodroma Teodora (sc. ver-
zi) za cesarja Mavrojannisa«, namreč za Joannesa II. Komnena, ki je vladal 
med letoma 1118 to 1143. Glavno vlogo v tej pesmi igra Prodromova klepe-
tava žena.
(II.) Druga vsebuje 117 verzov in je naslovljena kot »Istega (sc. Prodroma 
verzi) za sebastokratorja«. Sebastokrator je dvorni naziv za visok položaj na 
bizantinskem dvoru, takoj pod samim cesarjem (običajno rezerviran za člane 
cesarjeve družine, s pomenom »vzvišeni vladar«). Ta pesem je nekakšna bera-
ška pesem, saj avtor v njej prosi miloščine za hrano.
(III.) Tretja pesem ima 291 (ali po Legrandovi izdaji 655) verzov in je na-
slovljena kot »Verzi Teodora Ptohoprodroma za cesarja Manuela Komnena«, 
namreč za Manuela I. Komnena, ki je vladal med letoma 1143 in 1180. Pesem 
je izpoved mladega meniha, ki se pritožuje nad škandalozno težkimi vsakda-
njimi razmerami, ki vladajo v njegovem samostanu.
(IV.) Četrta pesem vsebuje 665 (ali po Legrandovi izdaji 650) verzov in 
nosi naslov »Drugi Prodromovi verzi meniha Hilariona za najpobožnejšega 
cesarja Manuela Porfirogeneta Komnena« (tudi tu gre za Manuela I. Komne-
na). Pesem je nekoliko podobna predhodni pesmi in govori o samostanskem 
življenju fratra Hilariona. Eideneierjeva izdaja se s to pesmijo zaključi.
(V. in VI.) Peto in šesto pesem ima samo Legrandova izdaja. Ti dve pesmi 
vsebujeta še 167 oziroma 397 verzov ter opisujeta bizantinskega pisca, morda 
Prodroma samega.
5 Še nekaj virov, ki se ukvarjajo s Teodorom Prodromom oziroma njegovimi deli: Kopp, A., »Zu 
Theodoros Prodromos«, Hermes 21 (1886): 318–319; Polemis, Ioannis D., »An Unknown Treatise 
of Theodore Prodromos«, Byzantion 62 (1992): 414–423; Alexiou, Margaret, »Of Longings and 
Loves: Seven Poems by Theodore Prodromos«, Dumbarton Oaks Papers 69 (2015): 209–224; 
Zagklas, Nikos, »Theodore Prodromos and the Use of the poetic Work of Gregory of Nazianzus: 
Appropriation in the Service of Self-representation«, Byzantine and Modern Greek Studies 40, 
št. 2 (2016): 223–242.
6 Hans Eideneier, izd., Ptochoprodromos. Emile Legrand, Bibliothèque Grecque Vulgaire, 1. del. 
(Maisonneuve: Pariz, 1880).
Keria_2022-2_FINAL.indd   182 6. 02. 2023   07:46:07
183Ptohoprodrom: Prekleto šolanje!
Pričujoči prevod je odlomek iz tretje pesmi, kjer mladi menih preklinja 
svoje preteklo šolanje in toži nad ničvrednostjo svoje s trudom pridobljene 
izobrazbe. V nasprotju z obljubami očeta, ki ga je nagovarjal, naj se vendarle 
izšola, mu namreč ta ni prav nič pomagala do materialnega blagostanja.
PR EVOD
Ptohoprodrom 3.56–65; 70–73, 80–107
Od malega mi je govoril moj priletni oče,
»Izšolaj se, moj fant, kot se je kdo, podoben tebi,
poglej falota, ki še včeraj je samo pešačil,
a danes jezdi tolsto mulo z dvojnim prsnim pasom!
Ta, dokler se je šolal, ni premogel obuvala,   60
a glej ga zdaj, ko nosi čevlje s špičasto konico!
Ta, dokler se je šolal, ni prišel do vrat kopalnic,
a glej ga zdaj, ko gre v kopel na teden najmanj trikrat!
Po žepih je imel uši, velike kakor mandlje,
a zdaj ima v njih zlat denar cesarja Manuela. /…/  65
Ta, dokler se je šolal, skuštran hodil je okoli,   70
a glej ga zdaj, kako ima nakodrano frizuro!
Prisluhni, sin, besedam ostarelega očeta,
izšolaj se, kot se je kdo, ki je podoben tebi!« /…/
No, in tako sem se izšolal, z res ogromno truda,   80
a zdaj, odkar menda postal sem izobražen šolnik,
nenehno hrepenim po kruhu in po krušni mani
in vpričo strašne lakote in svoje silne stiske
preklinjam izobrazbo in med solzami robantim:
»Prekleto šolanje, moj bog, in vsak, ki čisla šole,  85
preklet naj bo ves tisti čas in tisti dan nesrečni,
ko so me dali v uk z namenom, da bi se izšolal
in da bi se nato preživljal s svojo izobrazbo!«
Če bi se usposobil za krojača zlatovezca,
tako kot vsi, ki se nato preživljajo s krojaštvom,   90
bi zdaj bil mojster obrti, ki je nihče ne ceni,
zato pa bi imel doma omaro, polno kruha
in polno vina in vnaprej pripravljene tunine,
pa tune v kosih in še skuše, sveže in sušene.
A zdaj v omari najdem zgolj izpraznjene police   95
in pa škrniclje, ki so vsi napolnjeni s papirjem.
Pogledam v skrinjo, da iz nje bi vzel si košček kruha,
a tam odkrijem le še en škrniceljček papirja. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   183 6. 02. 2023   07:46:07
184 Jelena Isak Kres
Obrnem vse, preiščem sobo po vseh štirih kotih,
a vse, kar najdem, so grmade samega papirja.   100
Ko sežem z roko v žep, da bi pogledal v svoj mošnjiček,
če je kak novčič v njem, je tam že spet samo – škrnicelj.
Potem, ko vse preiščem in pretaknem vsak kotiček,
odneham ves nesrečen in strahotno razočaran,
od lakote izgubljam tla pod sabo, omedlevam   105
in vpričo strašne lakote in svoje silne stiske
pred izobrazbo cenim praktični poklic krojača.
Jelena Isak Kres
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
Jelena.IsakKres@ff.uni-lj.si
Keria_2022-2_FINAL.indd   184 6. 02. 2023   07:46:07
Teodoros Kolokotronis in Joannis 
Kapodistrias: odlomki iz dela Pripoved  
o dogajanju med grškim ljudstvom
Prevedla Marija Braniselj
UVOD
Teodoros Kolokotronis (1770–1843) je ena najvidnejših vojaških osebnosti iz 
časa grške revolucije (1821–1830). Rojen je bil v Meseniji na Peloponezu, živel 
pa je na Zakintosu, Peloponezu in v Atenah. Deloval je kot kleft in armatol1 in 
bil član Prijateljskega društva (Φιλική Εταιρεία), katerega cilj je bila organizacija 
in izvedba grške vstaje.2 Kot vojak je služboval tudi pod častnikom Richardom 
Churchem,3 med njegove odmevnejše vojaške dosežke pa sodita zavzetje Tripo-
litse (1821) in zmaga nad osmansko vojsko v kraju Dervenakia (1822).4 Bil je 
eden izmed podpornikov vlade prvega grškega predsednika Joannisa Kapodi-
striasa, ki je vladal od leta 1828 pa do atentata leta 1831. Po prihodu bavarskega 
princa Otona I. v Grčijo (1833) je bil Kolokotronis leta 1834 obsojen na smrt, češ 
da je nasprotnik bavarskega dvora, a slednjič je bil pomiloščen.5
Kolokotronis je bil nepismen. Njegovo biografijo, Pripoved o dogajanju med 
grškim ljudstvom 1770–1836 (Διήγησις συμβάντων τῆς Ἑλληνικῆς φυλῆς ἀπὸ 
1 Kleft je naziv za roparja oz. bojevnika (hajduk v tradiciji nekaterih drugih balkanskih ljudstev). 
Armatol je član oboroženih krščanskih enot, ki so delovale pod osmanskimi oblastmi; Clogg, 
Richard, A Concise History of Greece (Cambridge: Cambridge University Press, 1992), str. 215–216; 
Kitromilides, Paschalis M. in Constantinos Tsoukalas, ur., The Greek revolution: A critical dicti-
onary (Cambridge, Massachusetts: The Belknap Press of Harvard University Press, 2021), str. 400.
2 Keridis, Dimitris, Historical dictionary of modern Greece (Lanham, Toronto, Plymouth: The 
Scarecrow Press, 2009), str. 94.
3 Clogg, A Concise History of Greece, 215–216; Kitromilides in Tsoulakas, The Greek revolution, 220.
4 Keridis, Historical dictionary of modern Greece, 168.
5 Kitromilides in Tsoulakas, The Greek revolution, 53, 362; Clogg, A Concise History of Greece, 
215–216.
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.2.185-200
Keria_2022-2_FINAL.indd   185 6. 02. 2023   07:46:08
186 Marija Braniselj
τὰ 1770 ἕως τὰ 1836), je zato po nareku napisal Georgios Tertsetis (1800–1874), 
eden izmed dveh sodnikov, ki sta v prepričanju, da je Kolokotronis nedolžen, 
zavrnila podpis pod prej omenjeno smrtno obsodbo. Delo je izšlo v Atenah leta 
18466 in je napisano v prvi osebi, pripovedovalec je Kolokotronis. V besedilu se 
spominja dogodkov, ki jih je doživel v mladosti in med svojim udejstvovanjem 
v grški vstaji. Pripoved ne teče vedno po kronološkem zaporedju, temveč so va-
njo pogosto vrinjene refleksije predpreteklih dogodkov. Med pripovedovanjem 
Kolokotronis opisuje dogodke, ki jim je bil priča, svoja občutja ob teh dogodkih, 
odnose med pripadniki različnih političnih teles znotraj grškega vstajniškega gi-
banja itd.7 Besedilo razmeroma zvesto, kot se zdi, posnema tok Kolokotronisove 
pripovedi in njegovo govorico, temu pa se skuša približati tudi slovenski prevod, 
ki sledi v nadaljevanju. V prevodu je zbranih nekaj odlomkov, ki se osredoto-
čajo na Kolokotronisovo pripoved o dogodkih pred nastopom prvega grškega 
predsednika, Joannisa Kapodistriasa, predsednikovo delovanje, njegovo smrt 
ter prihod bavarskega princa Otona I. v Grčijo.8
PR EVOD
Razkol v grškem vstajniškem gibanju in izvolitev 
Joannisa Kapodistriasa
Oktobra sem šel v Navplij, da bi se pogovorili glede skupščine.9 Odboru skup-
ščine sem rekel, naj se zberejo, da jih nagovorim. Zbrali so se, prišel sem tudi 
jaz in nastopil pred skupščino in jih nagovoril takole: »Zdaj je čas, da kot 
skupščinski odbor razglasite, naj se zberejo poslanci, ki smo jih bili priznali, 
da zaključimo skupščino preteklega aprila in ne odlašamo. Zdaj je pravi čas, 
zima je in ne bojujemo se niti mi niti Ibrahim.«10 Odgovorili so mi: »Kje naj 
se sestane skupščina?« In jaz sem jim rekel, naj bo skupščina na Peloponezu, 
da bomo pazili tudi na Ibrahima in da bomo lahko prišli vojski na pomoč 
ob vsaki nevarnosti, sovražnika imamo namreč pred vratmi; oni pa so mi 
6 Kitromilides in Tsoulakas, The Greek revolution, 395, 684.
7 O Tertsetisovem slogu pisanja in o pomembnejših osebnostih iz časa grške revolucije gl.: De-
livoria, Yanna, »The notion of nation: the emergence of a national ideal in the narratives of 
‘inside’ and ‘outside’ Greeks in the nineteenth century«, v: The Making of Modern Greece: Nati-
onalism, Romanticism, and the Uses of the Past (1797–1896), ur. Roderick Beaton in David Ricks 
(Surrey: Ashgate, 2009), str. 109–1 21.
8 Zahvaljujem se prof. dr. Jerneji Kavčič za pomoč in popravke.
9 Mišljeno je zasedanje skupščine grškega vstajniškega gibanja. Zaradi nestrinjanj med grškimi 
političnimi telesi je prišlo do konca leta 1826 do političnega razkola in posledično do dveh skup-
ščin, na Ajgini in v Hermioni. Z britanskim posredovanjem pride do združitve dveh skupščin 
in do tretje narodne skupčine v Trojzeni (1827), kjer je bilo določeno, da bo guverner (predsed-
nik) Grkov grof Joannis Kapodistrias. 
10 Ibrahim Paša (1789–1848), osmanski vojaški voditelj in namestnik v Egiptu. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   186 6. 02. 2023   07:46:08
187Teodoros Kolokotronis in Joannis Kapodistrias
odgovorili: »Kateri kraj je varen za zasedanje skupščine?« In odgovoril sem 
jim: »Lenidi, Kranidi, Kastri, tudi Piada. Izmed štirih krajev izberite tistega, 
ki ga želite.« Odgovorili so mi: »Vprašali bomo tudi upravni odbor.« In srečali 
smo se in obe telesi sta se pogovorili in spletkarsko so se odločili, naj bo skup-
ščina na Porosu ali na Ajgini, zato da bi jo izvedli v skladu z lastnimi željami, 
da bi sprejeli medse poslanca, ki bi ga želeli, tistega, ki ga ne bi želeli, pa ne bi 
spustili na otok. In odbor mi je odgovoril v skladu s tem, kar so se dogovorili 
z drugim vladnim telesom, da naj bo skupščina na Porosu ali na Ajgini. Jaz 
pa tega nisem sprejemal in sem jim pojasnil, da na morje ne bom šel, ker sem 
tedaj, ko so me zadrževali na Hidri, prisegel, da ne stopim več na ladjo in mor-
je.11 Nobene škode ne bo, če na skupščini ni mene, ki sem zgolj en sam. Vendar 
pa sem imel mnogo glasov podpore, tako vojakov kot politikov, na moji strani 
so bili tudi drugi, ki niso hoteli iti. 
Potem sem vstal in šel h gospodu Andreasu, da bi z njim govoril glede kra-
ja skupščine. Bil je predsednik upravnega odbora in šel sem k njemu domov, 
začel pogovor in mu rekel: »Skupščina na otokih ni dobra ideja niti za Pelopo-
nez niti za cel narod. Ker ko se mi oddaljujemo od Peloponeza, se Peloponez 
hladi. Dokler pa smo na kopnem, jim vlivamo poguma.« Gospod Andreas je 
sedel pri oknu in gledal ven in ne mene. Potresal je nogo. Tedaj se obrnem: 
»Gospod Andreas, jaz se pogovarjam s tabo, ti pa gledaš drugam. Pozdravljen, 
brat, ne bom se več s tabo pogovarjal o tej zadevi.«
In takoj sem šel domov in zajahal in vzel tudi Tsokrisa z dvestotimi možmi 
in Nikolakisa Ponirosa12 in Anagnostakosa, na predvečer svetega Demetrija. 
Ko sem prišel v Hermiono, sem zbral štiristo mož. In ko so izvedeli, da sem jaz 
šel v Hermiono, sta se oba odbora odpravila, šla na Ajgino in sklicala skupšči-
no. Jaz pa sem prav tako razglasil, naj se zberejo, da skličemo skupščino v 
Hermioni. Nikolakisa Ponirosa sem poslal na Hidro h gospodu Georgiosu in 
ostalim Hidrijcem, prišli so tudi Hidrijci in naša skupščina je imela okoli de-
vetdeset poslancev, na Ajgini pa jih je bilo z dvema odboroma skupaj petdeset. 
Razkol je trajal tri mesece. V tistem času se je tam nahajal Hamilton,13 šel je 
na Ajgino in prišel tudi k nam, da bi nas združil, da bi izpeljali zasedanje naše 
skupščine; mi pa smo rekli, naj pridejo Ajginci k nam, ker smo številčnejši in 
jih bomo sprejeli. Oni so govorili isto. O zadevi smo se prepirali in pisali so 
ministru Canningu kot odbor, jaz pa sem mu pisal kot posameznik. Odgovore 
so dobivali oni in dobival sem jih tudi jaz. Na Hidri je prišlo s Hamiltonom do 
prepira in pobili so se in Hamiltonu so postali Hidrijci v nadlego. Nekega dne 
je Hamilton prišel v bivališče, ki sem ga imel v Hermioni, vedno pa sem imel 
ob sebi tolmača, grofa Andreasa Metaksasa, ker nisem znal jezika. Nekega dne 
11 Kolokotronis morda misli na njegov pripor na Hidri leta 1825. 
12 Priimek Poniros dobesedno pomeni »Prebrisanec«.
13 Britanski mornariški častnik kapitan William Hamilton (1783–1834). 
Keria_2022-2_FINAL.indd   187 6. 02. 2023   07:46:08
188 Marija Braniselj
mi je Hamilton rekel: »Izvedel sem, da namerava vaša skupščina povabiti 
Kapodistriasa.«14 In jaz sem mu odgovoril: »Kdor koli ti je to rekel, se je nor-
čeval. Ker Kapodistrias je bil ruski minister in ni niti s prstom mignil; v tem 
trenutku ne bi vabili takšnega človeka, naj raje čas pokaže svoje. Saj smo ven-
dar odvisni od Anglije, ki nam je obljubila, da nam bo vladala.« In tako je 
Hamilton odšel. V mesecu marcu, ko se nas je nabralo devetdeset, smo začeli 
z delom in Sisinisa postavili za predsednika. Tedaj je prišel tudi Cochrane15 in 
izvolili smo ga za admirala treh enot: spetsijske, hidrijske in psaroške. Ob is-
tem času je prišel tudi Church.16 Skupščina na Ajgini je namreč govorila, da je 
Kolokotronis vedno želel postati vrhovni poveljnik Grkov in odločil sem se, da 
jim ne bom dal na voljo tega izgovora; iz ljubezni do domovine sem pogoltnil 
svoj ponos, ponos so pogoltnili tudi trije otoki in podpisali, da bo Cochrane 
admiral. Ko je Cochrane prišel na Poros, sem vzel s sabo Metaksasa, da bi se z 
njim srečala na ladji in se pogovorila o stvareh, o katerih je naša skupščina 
sprejela sklepe. On je skušal doseči združitev in mi smo govorili isto: »Naj 
pride ajginska skupščina k nam in sprejeli jih bomo.« In iz njegovega govora 
sem razbral predstavo, ki jo je imel Cochrane, jaz pa sem mu odgovoril v skla-
du s tem, kar sem si predstavljal kot Grk. Ko smo prišli ven, smo odšli in se 
vrnili v Hermiono, v Hermioni pa smo naleteli tudi na generala Churcha. In 
tedaj se je Cochrane srečal s Churchem in dogovorila sta se, da nas bosta spra-
vila. V tistem času so pisali iz Aten, da jim primanjkuje vojske, in skupščina mi 
je naložila, naj tja pošljem vojsko; Genneosa sem odredil vsem provincam in 
čez dvajset dni se je pojavil s tri tisoč možmi, skupščina pa mi je obljubila, da 
bo račun poravnala skupščina, to je ljudstvo, zato smo bili mirni. Tedaj sta nas 
želela poveljnika na morju in na kopnem združiti in najti tretji kraj, kjer bi 
zaključili skupščino, ta tretji kraj pa je bila Trojzena, imenovana Damala.17 A 
poveljnikoma smo odgovorili, da bomo mi prišli le, če bo skupščina potrdila 
sklepe, ki smo jih potrdili, in če bo straža ostala ista (imeli smo Nikitarasa); in 
če potrdijo, pridemo tudi mi v Trojzeno. In tako so Ajginci potrdili in odpra-
vili smo se in oba dela sta se zbrala v Trojzeni in se v Trojzeni združila, pričeli 
smo z glasovanjem (sklepi, ki smo jih mi bili potrdili, so ostali nespremenjeni) 
in začeli na začetku. Določili smo, da bomo izvolili tri posameznike, vladni 
odbor, ki bo nadziral oborožene sile, petnajst posameznikov pa v parlament. 
Glasovali smo in večino glasov so dobili Georgakis Mavromihalis, Markis in 
Nakos, ki naj bi bili začasni odbor, dokler ne izvolimo predsednika. Odbor se 
je odpravil in šel na Poros, skupščina pa je ostala, da bi zaključila z glasova-
njem. Mi smo bili mnenja, da naj se izvoli Kapodistrias (1827): vsi so se bili že 
preizkusili na vladnih položajih, zaradi naših nesoglasij pa gre ljudstvu vse 
14 Grof Joannis Kapodistrias (1776–1831), prvi grški predsednik. 
15 Lord Thomas Cochrane (1775–1860). 
16 Častnik Richard Church (1784–1873). 
17 V Trojzeni je potekala tretja narodna skupščina (1827). 
Keria_2022-2_FINAL.indd   188 6. 02. 2023   07:46:09
189Teodoros Kolokotronis in Joannis Kapodistrias
slabše. Tedaj sem povzdignil glas in rekel: »Mi v vojski smo pogoltnili ponos 
in določili za poveljnika Angleža Churcha, naši pogumni mornarji pa Cochra-
na, zdaj pa morate še vi, politiki, pogoltniti ponos, zato da izvolimo predsedni-
ka, ki nam bo vladal, in zato da končno uzremo neodvisnost, ki so nam jo 
obljubili Angleži.« Nekega dne so spoznali, da želijo med ljudi povabiti Kapo-
distriasa in oboroženi so se dvignili, da bi prišli in nas, če bi mogli, prestrašili 
ter vzeli glasovanje v svoje roke (eden izmed njih je bil tajnik Spiliadis); jaz pa 
sem ugotovil, s kakšnim namenom prihajajo. Sklicali so posvet v Mavromiha-
lisovi hiši. Povabili so tudi mene in prišel sem sam. In začeli so govoriti o 
skupščini, da ne vidijo v skupščini nič dobrega. Jaz sem odločno odgovoril, da 
je takšna volja ljudstva in da če komu to ni všeč, naj jo razveljavi, če more; in 
odšel sem, ne da bi še kaj dodal. Ker so videli, da so nemočni in bi se osramo-
tili, če bi kar koli poskušali, so se razšli. Čez dva dni smo zaključili skupščino 
in se zgodaj zjutraj odločili, da popoldne potrdimo Kapodistriasa. In tako sem 
šel v svoje bivališče, pojedel kruh in legel spat. In vidim, da prihajajo gospod 
Georgis Kunturiotis in Karakatsanis Spetsiotis in Markis Psarianos, da bi se z 
menoj pogovorili v zvezi z zadevo Kapodistrias, ki bi jo morali popoldne pod-
pisati. Rekli so mi: »Popoldne bomo potrdili Kapodistriasa?« »Zakaj sprašuje-
te mene? Jaz nisem niti predsednik niti ljudstvo. Tako so se zgodaj zjutraj od-
ločili predsednik Sisinis in ljudstvo.« Odgovorili so mi, da bi bilo dobro, da 
nekoga pošljemo in dobimo nasvet od Hamiltona, ki je bil zasidran ob Porosu, 
ker je bil na poti iz Smirne.« »Ali naj pošljemo kakega koristolovca, ki bo go-
voril enim eno in drugim drugo in skvaril, kar je stvar ljudstva? Koga boste 
našli, ki bi bil primeren, da ga pošljemo? Če meni zaupate, grem jaz sam.« 
»Zaupamo ti,« so mi trikrat rekli, »zaupamo ti.« Kunturiotis je omenjal, da 
sem Hamiltonu rekel, da ne bomo izvolili Kapodistriasa, in menil, da bom 
naletel na Hamiltonovo nestrinjanje, tedaj pa sem jim rekel samo: »Nasvide-
nje!« Nato sem vstal in poklical Metaksasa, opoldne sem našel še deset ljudi in 
nihče drug ni vedel, kam grem, samo Nikitarasa sem poklical in mu rekel, naj 
pazi, da ne bi prišlo do kakega škandala, preden se vrnem. Skupščini se je zde-
lo čudno, ker ni vedela, kam grem. Šel sem k Porosovi reki, pripluli so Hamil-
tonovi čolni, vkrcali smo se na čoln in prišli do fregate.18 Hamilton nas je spre-
jel in sedla sva k pogovoru. Pravim mu: »Kako se ti zdi sedaj, ko se je skupščina 
združila in se bliža h koncu?« »Vesel sem, da ste se združili, naredili ste mnogo 
dobrega.« Rekel sem mu: »Kapitan Hamilton, prišli smo po tvoj nasvet, ker si 
nam vedno svetoval glede naše samostojnosti, imamo te za dobrotnika, boljše-
ga od vseh drugih.« Rekel mi je: »Povejte, kaj imate v mislih, in če bom mogel, 
bom na vaše razmišljanje odgovoril.« »Razmišljam, kapitan Hamilton, da tu-
kajšnje Grke poznaš že mnogo let; vse smo že prosili, naj nas vodijo, in nikoli 
nas niso vodili tako, kot bi bilo treba. In videč, da nimamo človeka iz politike, 
18 Vojna ladja.
Keria_2022-2_FINAL.indd   189 6. 02. 2023   07:46:09
190 Marija Braniselj
ki bi nas vodil, smo prišli po tvoj nasvet, tisto namreč, kar je skupščina mogla 
storiti, je storila, Cochrane je bil določen za admirala in Church za generala, 
zdaj pa potrebujemo politika. Nam morda ne bi Anglija dala predsednika, kra-
lja?« Odgovoril nam je: »Ne, to se ne bo nikoli zgodilo.« »Nam ga ne bi dala 
Francija?« »Niti ona,« je odgovoril. »Rusija?« »Ne.« »Prusija?« »Ne.« »Nea-
pelj?« »Ne.« »Španija?« »Ne, to se ne bo zgodilo, pomislil sem že na vse kralje-
vine.« »Če nam ga ne da nobena od teh, kaj nam je storiti?« Odgovoril nam je: 
»Glejte, da najdete kakega Grka.« »Mi nimamo Grka, ki bi bil vrednejši, izvo-
limo lahko samo Kapodistriasa.« Obrnil se je in me pogledal, ko je zaslišal 
Kapodistriasovo ime, in mi rekel: »Ali nisi bil ti tisti, ki mi je rekel, da ne bomo 
izvolili Kapodistriasa, ker je ruski minister?« »Da, jaz,« sem mu rekel, »tedaj je 
bilo tako in sedaj je drugače, ker smo pod zaščito Anglije; morje je grška desna 
roka in Angleža smo postavili na čelo; tudi na levo roko, ki je moč nad ko-
pnem, smo postavili Angleža. In če bi nam Anglija dala tudi politika, bi posta-
vili na čelo tudi tega in ne bi si več belili glav; a ker se to, kot mi praviš, ne bo 
zgodilo, moramo poklicati Kapodistriasa.« Odgovoril mi je iz dna srca: »Vze-
mite Kapodistriasa ali katerega koli hudiča želite, ker ste izgubljeni.« To, kar 
sem želel slišati iz njegovih ust, sem slišal, s tem se je najin pogovor zaključil in 
nemudoma sem odšel. Veliko časa sem izgubil na fregati in skupščinski boben 
je začel udarjati. Ko so poslanci treh otokov slišali boben, so odšli, se usmerili 
in odpravili v bližino Panagije, da bi šli k Hamiltonu. Hamilton jih je zagledal 
z daljnogledom, stopil na feluko in prišel do Panagije. Poslanci z otokov so ga 
prišli spraševat in Hamilton jih je vprašal: »Zakaj ste zapustili skupščino?« 
»Prišli smo po tvoje mnenje.« In on jim je odgovoril: »Jaz sem svoje mnenje 
povedal Kolokotronisu, naredite, kar vam reče,« in odšel je skupaj s fregato. 
Panagija je bila od skupščine oddaljena pol ure, Hidrijci so se vrnili. Poslali so 
pome, me zmerjali in razložil sem jim, kar sem povedal. Zgodaj zjutraj smo se 
zbrali in podpisali za Kapodistriasa. Pričeli so pripravljati vabila, poslali so jih 
iz treh krajev in tako se je ta stvar zaključila. Zbrali smo se tudi naslednji dan, 
da bi določili predsednika parlamenta in da bi se posamezniki izvolili v pred-
sedstvo. Naslednji dan so se na skupščini nekateri potegovali za Zaimisa, drugi 
za Barlasa, tretji za Kunturiotisa, četrti za Prasasa iz Andruse, in prišlo je do 
razkola. Spet naslednji dan se je ponovilo isto, da jih bodo izvolili dvajset, in 
naslednji dan šestnajst. Videl sem, da je prišlo do razkola in da so ljudje nera-
zumni. Pokončno sem se dvignil: »Spoštovana skupščina, mi sedimo in se pre-
piramo glede predsednika parlamenta, domovini pa grozi poguba; sedem me-
secev imamo skupščino, predsednik vzhodne Grčije je Kiutahis19 in predsednik 
Peloponeza Ibrahim, mi pa sedimo in se prepiramo; zdaj je prišel maj, v nevar-
nosti so Atene in v nevarnosti je Peloponez. Bo konec sveta, če enega od toli-
kih grških poslancev določimo za predsednika? Mi pa kar sedimo in se 
19 Mehmed Resid paša (1780–1836), osmanski general.
Keria_2022-2_FINAL.indd   190 6. 02. 2023   07:46:09
191Teodoros Kolokotronis in Joannis Kapodistrias
prepiramo!« Pogledal sem okrog sebe in zagledal nekega starca, sedel je s Kre-
tčani, toda nisem poznal njegovega imena niti ga nisem pogledal, planil sem 
na sredo skupščine, ga zgrabil, ga privedel k sedežu predsednika Sisinisa in ga 
posedel na stol. Rekel sem: »Ali tale ni dober?« In cela skupščina je začela 
vzklikati: »Dober je, dober!« Zaploskali so in to je bil konec. Slavili so mojega 
očeta. Renieris je bil videti prestrašen. Tako se je skupščina razpustila /.../.
Naš upor ni bil podoben nobenemu izmed tistih, ki so se do današnjega dne 
zgodili v Evropi. Evropski upori, ki so potekali proti njihovim voditeljem, so bili 
državljanske vojne. Naša vojna je bila pravičnejša, bil je narod proti drugemu 
narodu, proti ljudstvu, ki ga nikoli niso želeli priznati kot takega niti mu priseči, 
razen tedaj, ko je do tega privedla sila. Niti sultan ni nikoli želel gledati na grško 
ljudstvo kot na ljudstvo, ampak je nanj gledal kot na sužnje. Ko smo nekoč šli 
v Navplij, me je prišel pogledat Hamilton. Rekel mi je, da morajo Grki skušati 
doseči kompromis in Anglija bo delovala kot posrednik. Jaz sem mu odgovo-
ril: »To se ne bo nikoli zgodilo, svoboda ali smrt! Mi, kapitan Hamilton, nismo 
nikoli sklepali kompromisov s Turki. Ene so zaklali, druge zasužnjili z mečem 
in tretji, takšni pa smo tudi mi, smo živeli svobodni iz roda v rod. Naš cesar je 
bil ubit, nobene pogodbe ni podpisal. Njegova garnizija je bojevala večni boj s 
Turki in dve trdnjavi sta ostajali nepokorjeni.« Rekel mi je: »Katera je ta cesar-
ska garnizija, kateri sta trdnjavi?« »Garnizija našega cesarja so ti, ki jim pravijo 
klefti,20 trdnjave so Mani in Suli in hribi.« Potem mi ni rekel nič več. Svet nas 
je imel za norce. Saj če ne bi bili norci, se ne bi uprli, ker bi najprej želeli zbrati 
strelivo, svojo konjenico, svoje topništvo, svoje razstrelivo, svoje zaloge in prera-
čunali bi, kolikšna je naša moč in kolikšna turška. Zdaj ko smo zmagali, ko smo 
uspešno zaključili našo vojno, nas slavijo, hvalijo. Če nam ne bi šlo po sreči, pa 
bi nas zadele kletve, prekletstva. Skoraj tako je, kot da bi bili ladja, ki stoji v pri-
stanišču skupaj s petdesetimi, šestdesetimi natovorjenimi ladjami in se od njih 
loči, razpne jadra, gre po svoji poti, s težkim tovorom in proti močnemu vetru, 
gre, proda, zasluži, se vrne nepoškodovana nazaj. Tedaj čuj vse preostale ladje, 
kako govorijo: »Glej ga človeka, glej junaka, glej pametnega moža, ne pa me, ki 
sedimo tukaj prestrašene, osuple.« In obtožuje se poveljnike, češ da so ničvredni. 
Če pa ladji ne bi uspelo, bi rekli: »Kateri norec odpluje s tolikšnim tovorom, ob 
takšnem vetru, naj pogine podlež, ki grabi življenje za vrat!« Poveljevati grški 
vojski je pomenilo biti tiran, ker je bilo treba delovati kot vodja, kot razsodnik 
in kot skrbnik, vsak dan so odhajali in spet prihajali. Vojsko je bilo treba držati 
na nogah z lažmi, s prilizovanjem, z izmišljevanjem. Primanjkovalo je živil in 
streliva, nihče ni poslušal, poveljnik pa je kričal. Medtem pa v Evropi vrhovni 
poveljnik poveljuje poveljnikom, poveljniki generalom, generali častnikom in 
tako dalje. On pripravi načrt in ga izvede. Če bi mi Wellington izročil vojsko šti-
rideset tisočih glav, bi jo vodil, če pa bi njemu dali petsto Grkov, jim ne bi mogel 
20 Prim. op. 1.
Keria_2022-2_FINAL.indd   191 6. 02. 2023   07:46:09
192 Marija Braniselj
poveljevati niti eno samo uro. Vsak Grk je imel svoje kaprice in posebnosti, če 
pa je človek hotel delati z njimi, je moral enega ustrahovati in se drugemu prili-
zovati, odvisno od človeka. 
Kapodistriasova vladavina in smrt
Guverner21 je prišel v Navplij šestega januarja,22 tam ostal en dan (ker je bil 
poveljnik Teodoros Grivas) in nato je šel na Ajgino. Parlament in izvršilna 
oblast sta ga sprejela kot Kapodistriasa in tedaj se je začela skupščina in v roke 
so mu dali vladne vajeti /.../. 
Jaz sem zavlačeval z odhodom na Ajgino in napisal je pismo, naj pridem. 
Rekel je Anastasisu Lontosu, tedaj policijskemu načelniku, naj ga pošlje, ne 
da bi prišel v roke komu drugemu. Jaz sem se bil vrnil iz Karitene in prišel 
v Argos, kjer je bil Genneos23 in ostala vojska. In kurir je šel k Genneosu in 
rekel: »Daj mi ga!« A ni mu ga dal in tako je prišel k meni in mi ga izročil. Ko 
sem prejel pismo, sem se odpravil z dvestotimi možmi in z drugimi poveljniki, 
Tsokrisom in mnogimi drugimi, in šel v Epidaver. Vojake sem pustil v Epida-
vru in šel na Ajgino. Ko sem prišel tja in se predstavil, me je sprejel, ker sva 
se bila spoznala leta 1807, ko se je odpravljal v Rusijo, drugič pa sem ga srečal 
na Krfu, ko je prišel obiskat svojega očeta.24 Ko je šel v Piso in tam bival, so v 
tistem obdobju upora nekateri najini prijatelji dobivali pisma, naperjena proti 
meni, in zaradi laži, ki so jih širili ljudje (tako kot tudi sedaj, ko je prišel naš 
kralj),25 sem bil na slabem glasu, češ da sem za domovino sicer napravil nekaj 
dobrega, a še več slabega. Tako so mu bili napolnili ušesa z lažmi, da sem ljudi 
ropal in da sem bil tiran, in še z drugimi takšnimi hudobijami, in ni mi bil 
naklonjen. Jaz sem to vedel, zdaj ko je prišel, pa sem si vseeno rekel: »Tako 
prodoren človek, kot je on, bo v enem ali dveh mesecih ugotovil, ali sem bil za 
domovino dober ali slab.« /.../ 
Tedaj se je guverner vrnil na Ajgino, da bi napravil med ljudmi red, in 
ustvaril je dvajset vojaških enot iz rumelijske vojske, iz morejske26 pa nobene. 
Ko se je vrnil, sem mu rekel: »Ekscelenca, zakaj nisi sestavil vojaških enot tudi 
iz peloponeške vojske? Kaj se bo zgodilo s peloponeškimi vojaki? Kaj se bo 
zgodilo z njihovimi napori?« Tedaj mi je odgovoril: »Teodoraki (tako mi je 
21 Guverner, grof Joannis Kapodistrias.
22 Leta 1828. 
23 Joannis (Genneos) Kolokotronis, sin Teodorosa Kolokotronisa.
24 Mišljen je grof Joannis Kapodistrias. V Rusijo se je z domačega Krfa odpravil v diplomatsko 
službo, od leta 1815 do 1822 je bil zunanji minister ruskega carja.
25 Besedilo v oklepaju se nanaša na čas nastanka Kolokotronisovih spominov (ko je bila Grčija že 
kraljevina).
26 Toponim Rumelija se nanaša na del celinske Grčije pod osmansko oblastjo, ki ne vsebuje Pelo-
poneza (in nekaterih drugih pokrajin), »Moreja« pa je drugo poimenovanje za Peloponez.
Keria_2022-2_FINAL.indd   192 6. 02. 2023   07:46:09
193Teodoros Kolokotronis in Joannis Kapodistrias
namreč vedno rekel),27 ne razumeš se na zunanje zadeve, zakaj to počnem. 
Vedi, da so se tri sile28 odločile samo za Peloponez in del otokov in da nimajo 
namena širiti naših meja, jaz pa ravnam na tak način zato, da bi rumelijski 
vojaki dobili vojsko znotraj svojih meja; in če bi Peloponežani tvorili pelopo-
neško vojsko, bi zavezniki rekli: ‛Zakaj želi guverner vojsko na Peloponezu, ko 
pa je Peloponez svoboden? Skrbi za moč svoje vojske in ne ozira se na nas, ki 
smo gospodarji Grkov.’ In delal bi slabo, ne dobro. Vojakom in poveljnikom 
na Peloponezu pa povej, da bomo videli, kaj bo prinesel čas, in da naj bodo 
mirni.« /.../ 
Guverner je prišel v Grčijo januarja, šel na Ajgino, kjer sta se nahajala za-
časna vlada29 in parlament. Tam so šli v cerkev, potekala je maša, on pa ni želel 
priseči, dokler ne bi podal svojih pripomb. Rekel je: »Če želite, da vladam, naj 
se razpusti parlament, kajti jaz mu ne morem biti podrejen. Naša domovina 
ima sovražnike in prijatelje in četudi tega ne želite, bom jaz ostal in naredil, 
kar lahko naredim kot posameznik.« Razložil jim je zunanje razloge. Sam je 
razpustil parlament in če je bil kak član parlamenta nezadovoljen, je bilo to 
predvsem zaradi plačila. Uredil je državo, odposlal namestnike in določil po-
sebne komisarje, pričel je z rednim dopisovanjem, zato da bi vsak vedel, kaj 
je njegova naloga, vojak, kaj je naloga vojaka, in politik, kaj je naloga politika. 
Ustanovil je Panellinion30 in vanj vključil vse pomembne može, Kunturiotisa 
je določil za svetovalca za gospodarstvo, Zaimisa pa za zunanje zadeve. Kljub 
temu so ga začeli nekateri obrekovati, drugi pa mu nasprotovati, vse to na-
skrivaj. Tudi preden je prišel guverner, so nekateri želeli nasprotovati, ker so 
predvidevali, da tedaj, ko se bo vzpostavila redna vlada, nihče več ne bo mogel 
delati, kar koli bi hotel. /.../ 
Tedaj so si tisti, ki so bili nezadovoljni z guvernerjem, ker so videli, da se 
ne bo prilagodil tedanjemu stanju, domislili sklicati skupščino, kjer bi ga ome-
jili ali odstavili, zato da bi še naprej živeli v enaki anarhiji kot prej. Guverner je 
slišal govorice o skupščini in ustavi, ukazal je oblastem, naj se skliče skupščina 
v Argosu, in pričeli so se zbirati.31 Poslal je tudi pome in šel sem se v Argos, 
prispel je tudi guverner in se nastanil v Tsokrisovi hiši. Nekega dne sva šla ven 
in prebivalci so nama pokazali vrt, kjer bi se lahko sestala skupščina. Tedaj je 
bil začetek julija, kurili so kresove in izrazil sem mnenje, da naj se skupščina 
ne sestane na vrtu; zato naj raje določimo gledališče, ki je zraven Panagije.32 
Odgovoril mi je: »To bo strošek.« Jaz sem odvrnil: »Pa naj bo strošek. Iz Evrope 
27 Pripona -aki se v grščini uporablja za tvorjenje pomanjševalnic, gre torej za pomanjševalnico 
Kolokotronisovega osebnega imena. 
28 Tri sile so: Anglija, Francija in Rusija. 
29 Tričlanski odbor, ki ga je določila ljudska skupščina in je vladal do Kapodistriasovega prihoda 
v Grčijo.
30 Panellinion je bilo posebno posvetovalno telo v času Kapodistriasove vladavine.
31 V Argosu je leta 1829 potekala četrta narodna skupščina. 
32 Narodna skupščina se je odvila v antičnem gledališču v Argosu. 
Keria_2022-2_FINAL.indd   193 6. 02. 2023   07:46:09
194 Marija Braniselj
prihajajo in plačujejo zato, da bi videli tiste kamne; nam bo v čast kamne oči-
stiti, da se bodo videli, in izvesti zasedanje naše skupščine.« To mu je bilo 
všeč, dal je postaviti lesene in druge stvari in ustvaril prelep kraj za zasedanje 
skupščine. Tako se je skupščina sestala in pričela z delom, potrdili so sklepe iz 
Trojzene, pa tudi vse, kar je bil napravil guverner. V osnovi je skupščina utrdi-
la do guvernerja naklonjen odnos.
Na enem izmed zasedanj je beseda nanesla tudi na odlikovanja Odreše-
nika in jaz sem bil proti: »Vsi imajo pravico do križa in če dobimo kralja, naj 
tedaj on naredi, kar želi.«
In tako smo ga s popolno privolitvijo in strinjanjem celotne vlade določili 
za polnomočnega guvernerja, na enak način, kot so ga pooblastile tudi tri ve-
lesile, in pa da mora skupščini poročati, kaj je dobil in kaj je porabil. Skupščina 
je bila zadovoljna z njegovimi dejanji, a v preteklosti ga je obsojala. Dan pred 
praznikom Odrešenika je skupščina zasedanje sklenila, preostalo je samo to, 
da sam izbere senatorje; skupščina mu je namreč predlagala imena. Skupščina 
jih je določila dvajset, zanj pa jih je ostalo sedem. Tedaj je bilo sprejeto tudi 
posojilo. 
Nasprotniki so na skupščini želeli doseči, da bi jim guverner odgovarjal. A 
dali so mu polna pooblastila, da ravna po svoji presoji. Bil je namreč edini za 
kaj takega primerni človek. 
Sklepi argoške skupščine so dali podlago za ustavno vladavino. Potem ko 
je bil izvoljen senat, je guverner sestavil tudi odbor za pripravo ustave. Neka-
teri pomembni možje so bili nezadovoljni; njihovi pristaši so bili tudi prebi-
valci Hidre, ker jim guverner ni nemudoma sporočil, kaj je bilo potrošeno v 
uporu, in Hiosa, ker je od njih zahteval čiste račune. Oglašalo se je tudi nekaj 
izobraženih, zaradi svobode tiska. Zahtevali so ustavo in tako so nejevoljni 
pomembneži skupaj s prebivalci Hidre in drugimi nezadovoljnimi nastopili 
skupaj pod pretvezo ustave. /.../ 
Hidrijci so si prizadevali, da bi se otoki uprli, a bili so primorani umakniti 
se nazaj na Hidro. Ker so Hidrijci sumili, da se guverner pripravlja nadnje po-
slati fregato Hellas,33 so poslali Miaulisa,34 da bi jo sežgal, sežgal pa je še dve 
drugi ladji in zanetil ogenj v pristanišču na parni ladji; toda guvernerjevi mož-
je so prihiteli in ogenj pogasili. Miaulis je s tem dejanjem očrnil svoj ugled, 
kajti do tistega trenutka se ni bil nikoli vmešal v notranje zadeve in njegov 
sloves je bil brezhiben. Ladje so bile lastnina naroda, ne Kapodistriasa. Lahko 
bi bil podrl jambore, da bi popadali v vodo, in ladje bi ostale tam. 
Potem pa sta 27. septembra 1831 guvernerja umorila Konstantinos in 
Georgios Mavromihalis, medtem ko je stopal v cerkev. To je družina, ki je 
33 Ladjo je kupila začasna grška vlada za časa grške vstaje, sredstva zanjo pa je zagotavljalo britan-
sko posojilo.
34 Andreas Vokos (1769–1835), bolj znan pod psevdonimom Andreas Miaulis, ladjar in politik, 
eden od vidnejših udeležencev grške vstaje.
Keria_2022-2_FINAL.indd   194 6. 02. 2023   07:46:09
195Teodoros Kolokotronis in Joannis Kapodistrias
prelila ogromno krvi za našo svobodo; a tudi družina, nagnjena k umorom. 
Preminuli Ilias je ubil svojega strica, Teodorosa Kumundurakisa, čigar žena 
je bila sestra njegovega očeta. Georgakis in Katsakos sta nekega dne povabila 
bratranca Nikolakisa Pierakuja na pogovor, ko pa se je po koncu pogovora 
spuščal po stopnicah, sta se vrgla nanj in ga ranila v trebuh, tako da je komaj 
preživel. Trajalo je šest mesecev, da se je pozdravil. 
Umor Kapodistriasa in njegove posledice
Ko je Miaulis zažgal ladje, je ves narod tožil nad krivico, ki jo je zagrešil s po-
žigom njihovih ladij, nekaj mož pa je videlo, da ne morejo ničesar doseči ne 
z odbori ne z upori, zato so se posvetovali in se odločili guvernerja umoriti. 
V tistem času sem prejel ukaz, naj grem v Navplij in vzamem s seboj redno 
konjenico, pa tudi izredno skupaj z vojaško pehoto, in naj jih pustim pri Gen-
neosu v Meseniji, zato da bi nadzirali premike Manijcev, da ne bi prišli mesta 
oropat. Petros Mavromihalis je bil pozimi naskrivaj zbežal iz Navplija, da bi 
preko Zakintosa šel v pokrajino Mani. Vreme pa ga je izdalo pri Katakolonu. 
Tamkajšnji upravnik ga je poslal v Navplij in mu odredil blažji nadzor, vseh 
potrebščin je imel v izobilju. Jannisa Katzisa je prijel in ga poslal v Palamidi, 
Konstantinosa in Georgiosa Mavromihalisa ter Katzakosa pa je imel pod nad-
zorom in nahajali so se na področju Navplija. Katzakos je zbežal in šel v Mani 
ter koval svoje načrte; to je bil čas, ko so se odločali o guvernerjevem umoru. 
Pamet so jim zmešale obljube o tisočih dolarjih in drugem in če jih ne bi pre-
mamile bajne obljube in če ne bi bili prepričani, da bodo odnesli celo kožo, se 
za to ne bi nikoli odločili. Tako kot sem rekel že prej, sta v nedeljo navsezgodaj 
stopila do cerkvenih vrat in pozdravila guvernerja, guverner pa je imel ob sebi 
samo dva, enega oboroženega in še enega moža. Ko je stopal skozi vrata, je 
Konstantinos izstrelil eno kroglo v glavo, Georgakis pa ga je zabodel v trebuh, 
in guverner je mrtev obležal na tleh ob cerkvenih vratih. Takoj po dejanju sta 
skušala zbežati, toda Konstantinosa je smrtno ranil oboroženi mož, Kretčan, 
Georgakis pa se je zatekel v Valianosovo hišo. Videl je, da tam ne more ostati, 
in šel je v Roanovo hišo. Župan Panajotis Kaklamanos se ni vznemirjal, ker je 
bil tudi sam vpleten v zadevo. Zerar, ki je poveljeval redni grški vojski, je bil 
obveščen, ko je s pomočnikom jahal v Platanosu, kjer je bila vojska. In rekel 
je: »Nič ni, nič ni, bodite mirni!« Almetas, ki je bil poveljnik garnizije, z zve-
sto in zapriseženo vojsko, je zaprl vrata, porazdelili so se na vse redute in na 
druge pozicije v mestu, tudi vrsta drugih meščanov je zgrabila orožje, in tako 
so obranili Navplij, ki mu je grozilo uničenje. Senat in tajniki so se nemudoma 
zbrali in sklenili določiti tričlanski odbor, v katerem bomo Avgustinos, jaz 
in Koletis. Avgustinos je takoj po guvernerjevi smrti k meni poslal sla, da mi 
sporoči novico in da bi odšel v Navplij, ker sem bil v Tripolitsi, tedaj sem se 
Keria_2022-2_FINAL.indd   195 6. 02. 2023   07:46:09
196 Marija Braniselj
namreč zadrževal v Tripolitsi. Senat je svojo odločitev sporočil Avgustinosu, 
Avgustinos pa je rekel, da položaja ne bo sprejel, dokler ne pride Kolokotro-
nis, da se pogovorimo.35 Jaz sem isto nedeljo zvečer prejel od sla novico, da so 
Mavromihalisi umorili guvernerja in da je eden umrl, drugi pa se je zatekel v 
Roanovo hišo; nič drugega mi ni bilo znano. Tedaj sem se spomnil, da je bil 
guverner odločil, da naj se, če nenadoma umre, nemudoma skliče narodna 
skupščina. Takoj sem poklical Karorisa, tripoliškega upravnika, in njegove taj-
nike. Kjer koli se je nahajala vojska z Genneosom, sem ji poslal povelje, naj se 
umaknejo, v vse province pa, naj pošljejo predstavnike, zato da bi se sestala 
skupščina. Sam sem nameraval ostati v Tripolitsi, ker nisem vedel, kam naj se 
umaknem niti kaj naj naredim, prav tako nisem vedel, kaj se dogaja Navpliju. 
Konjenike in pešake sem s pismi pošiljal na vse konce in kraje in jih prisilil, 
da se vrnejo uro hitreje. Ko sem se v ponedeljek zjutraj zbujal, sta k meni drug 
za drugim prišla dva pešaka in mi prinesla novice, da je namreč senat izvolil 
tričlanski odbor, da so ljudje obkolili Georgakisa Mavromihalisa v Roanovi 
hiši, da so od Roana zahtevali, naj ga preda, da ga je predal in da so ga odvedli 
v Palamidi; rekli so mi tudi, naj pridem hitreje.
Zvečer sem bil skrivnost ohranil zase in mesta nisem obvestil, da je gu-
verner umrl. Ko pa so zgodaj zjutraj meščani Tripolitse za to izvedeli, so bili 
potrti, opustili so svoje obrti in posle in kot blazni hodili okrog po cestah. Jaz 
sem v vse province poslal sle z drugimi pismi, da naj province ostanejo pri 
miru, naj namestniki ostanejo na svojih položajih in naj nadaljujejo z delom. 
Prenesel sem jim tudi novico, da je bil izvoljen odbor, ki bo vladal deželi, in da 
se bodo sprejeli nujni ukrepi za ohranitev reda in miru v kritičnih razmerah. 
Ugledni meščani Tripolitse so prišli k meni, preden sem se odpravil v Nav-
plij, in mi rekli: »Kaj bo z nami? Bojimo se, da se nam bo kaj zgodilo, ker je 
naše mesto odprto in nezavarovano.« Rekel sem jim, naj odpošljejo glasnike 
in ti naj preberejo vse, kar sem napisal tudi drugim provincam. Oni pa so me 
prosili, naj jaz odpošljem glasnike, da bi se meščani zbrali v šoli, in da naj tja 
pridem tudi jaz in jih nagovorim. Na to sem pristal, meščani so se zbrali v šoli 
in govoril sem jim celo uro, povedal sem jim vse, kar je bilo v takšnih razme-
rah treba povedati. Da bi mesto ostalo mirno, sem tam pustil Sisinopulosa s 
stotimi konjeniki, sam pa sem se odpravil in v šestih urah prispel v Navplij. 
S seboj sem imel stopetdeset konjenikov. Ljudstvo je zahtevalo dovoljenje, da 
se odprejo vrata, in izstopili so iz mesta, da bi mi prišli naproti, vse do kraja, 
kjer se je izkrcal kralj, nato pa me je ljudstvo pospremilo do moje hiše. Eni, 
ki so se srečali z menoj, so jokali in drugi so se pritoževali, jaz pa sem vsem 
govoril: »Mir!« Ko sem prišel v hišo, sem jim rekel: »Grki, pojdite na svoje 
domove, nič se ne bojte, božja moč bo poskrbela za vse.« Od tam sem šel k 
Avgustinosu, da bi ga potolažil, ko pa sem prišel tja, sva tolažila drug drugega; 
35 Mišljen je Avgustinos Kapodistrias (1778–1857), mlajši brat Joannisa Kapodistriasa.
Keria_2022-2_FINAL.indd   196 6. 02. 2023   07:46:09
197Teodoros Kolokotronis in Joannis Kapodistrias
nakar mi je rekel: »Od tebe smo odvisni tako jaz kot ljudstvo, naredi, kar se ti 
zdi pametno.« Vrnil sem se domov, se pogovoril z Almedom, ki je bil poveljnik 
garnizije in na čelu redne vojske, mu rekel, naj pošlje glasnike, da bo vsak ostal 
miren na svojem domu in odložil orožje (kajti vsi meščani so bili oboroženi), 
in pa še tole: »Tako, kot si se obnašal te dni, se obnašaj tudi sedaj, zavoljo miru. 
Redna vojska je ostala zvesta svoji prisegi in preprečila je klanje in ogenj. Zdaj 
pa prisezite odboru, dokler ne vidimo, kako se bo zadeva iztekla.« 
Naslednji dan so se zbrali senat in tajniki, mi smo prisegli in na svoja 
ramena prevzeli državne zadeve; ljudstvo je glasno zahtevalo umor Georga-
kisa: »Ali ubijte morilca in primite pomočnike ali pa se bomo maščevali sami 
in ravnali po svojih močeh.« Tedaj smo se odločili za vojaško sodišče, ki je 
presodilo, da ga bo obsodilo na smrt, izvršitev sodbe pa je bila prepuščena 
previdnosti. Dva služabnika in Kaklamanos so bili vrženi v zapor, ker so raz-
krili družbo, ki je naklepala guvernerjev umor. Zerarja smo prisilili k odstopu, 
čeprav ga nismo želeli razglasiti za sokrivca. Odstopil je in vrgli so ga v zapor, 
tako kot tudi Kalamogdartisovega sina in druge, ki niso želeli pričati. K meni 
so prihajali mnogi norci, me obtoževali in govorili: »Kolokotronis, maščuj se, 
pobij morilce!« Jaz sem jih oštel in jih spodil od hiše rekoč: »Pojdite domov, 
to ni vaše delo!« 
Komaj so na Hidri dobro izvedeli, da je bil guverner umorjen, že so se Spi-
liotopulos, Papaleksopulos in drugi zganili ter prihiteli v Navplij, da bi dosegli, 
kar so hoteli, in vnesli nemir. Prijeli smo jih in jih vrgli na grad. Vse province 
in grški otoki (razen Hidre) so pošiljali sporočila, da obžalujejo guvernerjevo 
smrt in priznavajo upravni odbor ter hvalijo dejanja senata. Tisti, ki so se na-
hajali na Hidri, so poslali odbor, nismo ga sprejeli. Če bi morda bog razsvetlil 
senat in bi postavili na Koletisovo mesto koga drugega, bi se morda izšlo bolje. 
Tri mesece smo bili upravniki, pripravili smo razglas in sklicali ljudsko skup-
ščino, da naj se sestane v Argosu, in sestala se je. Tedaj so prišli tudi iz zahodne 
Grčije in hudič je povezal Grivasa s Tsongasom, s katerim je bil v sporu, in vsi 
so se povezali. Ko se je ljudstvo sestalo, sem jaz sam pri sebi ocenil, da če bi 
določili drugo vlado, bi tuji dvori to razumeli tako, da smo vsi skupaj soglašali 
z guvernerjevim umorom; če bi namreč umorili guvernerja in zamenjali vlado 
z novimi člani, bi si ves svet zagotovo mislil, da smo del zarote ali da je bil gu-
verner tiran, saj smo v preteklih letih že preizkusili vladavino mnogih. In rekel 
sem, naj Avgustinos postane edini predsednik in naj skupščina določi senat, ki 
bo predsednika poslušal, on pa naj vlada, dokler ne bo pisal silam, naj pošljejo 
kralja. In tako sem v skupščini odstopil. Potem ko je Koletis slišal, da sem 
odstopil, da bo odbor moral zapustiti tudi sam in da bo vse, kar bo storil pred-
sednik, sprejeto, in mu to ni bilo všeč, je pričel hujskati vzhodne in zahodne 
Grke ter poveljnike k vstaji. Mi smo začeli z zasedanjem skupščine, med biva-
lišča pa, v katerih so bili poslanci in poveljniki, se je vmešala narodna stranka. 
Začela je deliti bivališča in Grivas, norec, kakršen je bil, je ob njih postavljal 
Keria_2022-2_FINAL.indd   197 6. 02. 2023   07:46:10
198 Marija Braniselj
bobne. Uspelo mu je in celotna druščina se je razdelila. Skupščina je na stražo 
postavila Kitsosa Tsabelasa; imeli so namen vdreti na zasedanje skupščine in 
vanjo vnesti razkol, toda niso mogli priti mimo straže in orožja. In tako so 
bile strasti iz dneva v dan močnejše, toda mi smo s skupščino nadaljevali. 
Avgustinos je enkrat ali dvakrat Koletisu sporočil: »Ni dobro, da je ljudstvo 
razdeljeno, naj vladata sloga in mir, skupščina pa naj nadaljuje z delom.« /.../ 
Tedaj smo izvedeli, da je bavarski kralj dovolil, da se pošlje njegovega sina 
Otona. To se je zgodilo junija.36
Bavarska vladavina in proces proti Kolokotronisu
Zdaj je čas, da razložim nekatere stvari, ki so povezane z mojim nepravičnim 
preganjanjem. Tako Tirsios kot drugi tujci so me na Bavarskem prikazovali 
kot voditelja ruske stranke, češ da vodim frakcijo, ki nasprotuje kralju, in dru-
ge podobne reči. Ti ljudje so bili tujci in čeprav je Koliopulos kralju in kraljici 
poročal, kako razmišljam v zvezi s kraljem, in jim rekel, da lahko ostane na Ba-
varskem miren, dokler ne pride njegov sin v Grčijo, so kljub temu prišli neka-
ko sumničavi. Na angleški ladji, na katero so se vkrcali kralj in dvorjani, so ga 
morda še dodatno zastrupljali, ker je prišlo do nesporazuma zaradi ovire, ki jo 
je predstavljal Genneosov odhod v München.37 Kralj je prišel na Krf in slišal, 
da je senat zapustil Navplij in da ga je zapustil s slabimi nameni. Prišel je do 
meja pokrajine Mani in slišal, da so Grki potolkli Francoze, da so bili ti Grki 
Kolokotronisovi možje in da želi Kolokotronis z deset ali petnajst tisočimi 
možmi preprečiti izkrcanje kralja. Prišli so torej meni močno nenaklonjeni. 
Pisali so mi iz Navplija in mi o vsem poročali. Žalosten sem bil, ko sem videl, 
da so spletkarji izkrivili resnico, a pustil sem času čas, da bi kralj sam spoznal 
ljudi in stvari. Prišel sem na Rikordosovo fregato, prosil, da bi bil predstavljen 
kralju in dvorjanom, poslal sem Koliopulosa, odgovorili so mi, da uradno še 
ne sprejema in da naj bom tudi jaz prisoten na kraju, kjer se bo kralj izkrcal. 
Rikordos je priredil večerjo in jedli smo skupaj s poveljnikom bavarske vojske, 
s kraljevim stricem in Smaltzom. Opazil sem, da so sumničavi.
Prišel je dan kraljevega izkrcanja in tudi jaz sem prišel in se srečal s Kuntu-
riotisom, s Koletisom, z Zaimisom in ostalimi, poljubili smo se, kralj je prišel, 
krenili smo in vstopili v Navplij. Tam so nas predstavili. Vsak dan so prihajali 
odbori, toda stvari so se spremenile in niso pripravljali niti poročil niti kaj 
drugega. Kralj je govoril, da so se Grki v uporu držali pogumno, da je zapustil 
svoje starše, svojo domovino, da bi prišel v novo domovino, da se bo trudil za 
uspeh Grčije in druge takšne stvari, ki so jih kralji vajeni govoriti, in pripravil 
36 Prvi grški kralj Otto Friedrich Ludwig von Wittelsbach (1815–1867) je prišel v Grčijo leta 1833. 
37 Na tem mestu je morda mišljen prihod grških predstavnikov v München, da bi predali bodoče-
mu kralju Otonu grški prestol.
Keria_2022-2_FINAL.indd   198 6. 02. 2023   07:46:10
199Teodoros Kolokotronis in Joannis Kapodistrias
je tudi razglas na to temo. Minila sta dva, trije dnevi, odslovil sem svoje stare 
častnike, vojake, svoje pomočnike, svoje tajnike in jim rekel: »Pojdite v miru, 
mirno ostanite na svojih domovih, dokler ne pride čas, ko bo kralj spoznal lju-
di in stvari v našem prostoru in nagradil vsakega v skladu z njegovimi dejanji 
in v skladu z zaslugami.« Potem sem mu predal sporočilo in mu ponudil grad 
v Kariteni, ki sem ga bil obnovil na lastne stroške. V sporočilu sem povedal, da 
sem grad obnovil zato, da bi bil v nuji na voljo domovini, sedaj ko ne služi več 
svojemu namenu, pa mu ga izročam. Moj namen je bil dati zgled, da bi tudi 
drugi, ki so vsled okoliščin postavljali stolpe ali utrdbe, te dali na razpolago. 
Prejel sem hvaležen odgovor in pa da bo za mojo posest poskrbljeno. Koliko 
sem mogel, sem tako jaz kot moja družina opravljal dolžnost do domovine. 
Ugledal sem svojo domovino svobodno, ugledal sem tisto, po čemer sem hre-
penel jaz in moj oče, moj ded in ves rod, in tudi vsi Grki. Odločil sem se oditi 
na vrt, ki sem ga imel izven Navplija. Šel sem, se ustalil in čas mi je mineval 
med obdelovanjem zemlje. Zadovoljen sem bil, ko sem gledal, kako rastejo 
mala drevesca, ki sem jih posadil. Čez nekaj časa sem kraljevemu bratu, prin-
cu Pavlu Ludviku, poslal meč.
Šel sem v Tripolitso,38 da bi tam preživel en, dva meseca, ker sem se bal, 
da bom od navplijske vročine zbolel. Prišel sem v Tripolitso, od tam pa sem 
šel na slovesnost v sveto Moni, kamor sem šel vsako leto, ker je bilo moje po-
sestvo. A spletkarji v Navpliju niso prenehali vladi govoriti, da Kolokotronis 
prireja zasedanja skupščine, in druge podobne laži. Zografos, ki je bil arkadij-
ski prefekt (tako kot tudi Manos, ki je bil poveljnik) in je, če se je kar koli do-
gajalo, to tudi vedel, je šel k dvorjanom in jim povedal, da so vse to laži. Vrnil 
sem se nazaj v Navplij. Šel sem obiskat kralja in dvorjane in opazil sem, da so 
kot odreveneli, a ničesar nisem razumel. Ostal sem na svojem vrtu. Ponoči 
sedmega septembra39 so prišli tja in Kleopas, ki je vodil skupino štiridesetih 
policistov, me je aretiral, me odpeljal na Itskale40 in me izročil vodji garnizije, 
za šest mesecev so me vrgli v skriven zapor, kjer nisem videl drugega človeka 
kot paznika. V teh šestih mesecih nisem vedel, kaj se dogaja, kdo je še živ in 
kdo mrtev, niti koga zadržujejo v ječi. Tri dni nisem vedel, da obstajam, zdelo 
se mi je, da so to sanje, spraševal sem se, ali sem to jaz ali kdo drug. Nisem 
razumel, zakaj sem v ječi. Čez čas me je prešinila misel, da vlada morda vidi 
ugled, ki ga uživam pri ljudstvu, in me imajo zato zaprtega. Toda nikoli si ne 
bi mislil, da bodo šli tako daleč in priskrbeli lažne priče. Nato so nas po še-
stih mesecih seznanili z obtožbo, in sicer da naj bi govorili enkrat proti vsem 
dvorjanom in drugič proti dvema članoma ter da naj bi govorili v podporo 
Armanspergu;41 da smo hoteli zanetiti upor in da smo zato zase pridobili tudi 
38 Mesto v osrednjem delu Peloponeza, danes Tripoli.
39 Kolokotronis je bil obsojen na smrt leta 1834. 
40 Trdnjava v Navpliju.
41 Grof Josef Ludwig von Armansperg (1787–1853). 
Keria_2022-2_FINAL.indd   199 6. 02. 2023   07:46:10
200 Marija Braniselj
roparje, torej same take zadeve. Ko so nas seznanili s tem, sem takoj pomislil, 
da ima prste vmes vlada in da nas bodo uničili. Postavili so nas pred sodišče, 
tam so kot lažne priče nastopili neki ničvredni, mali ljudje in govorili, da so 
bili priča obtožbam, in še druge laži. Z vseh koncev in krajev so prišli častivre-
dni ljudje, gospodje, in povedali, da so vse to laži, tisti ljudje pa slabiči. Toda 
niso jih poslušali, hoteli so doseči svoje, obsodbo. Nenadoma sem izvedel, da 
je Shinas,42 minister za pravosodje, izvajal silo nad sodiščem in z bajoneti 
grozil predsedniku Polizoidisu in Tertsetisu,43 da bi podpisala. Pripeljali so 
nas dol, prebrali so nam obsodbo. Tolikokrat sem bil že videl smrt pred sabo, 
da se je nisem več bal, in tako je bilo tudi tedaj. Bolje da me ubijejo po krivici 
kot po pravici. Žal mi je bilo za Koliopulosa, ker je imel veliko družino. Zvečer 
smo jedli. Zarana smo pripravili oporoko in čakali na smrtno uro. Po dveh 
urah smo izvedeli, da nas je kralj pomilostil, češ da je to krivica. Odpeljali so 
nas v Palamidi, na varnejši kraj. Tam smo prebili enajst mesecev. Ko je kralj 
zasedel prestol, je ukazal osvoboditi nas iz te tako krivične ječe. Prišel sem s 
Palamidija. Zaradi sprejema pa, ki mi ga je pripravilo ljudstvo, sem pozabil na 
vse nesreče, ki sem jih bil doživel. Videl sem ene, kako jočejo, in druge, kako 
se smejejo, in vsi so vzklikali: »Naj živi! Naj živita pravica in kralj!« Ostal sem 
dva, tri dni na svojem domu in potem odšel v Atene. Kralju in Armanspergu 
sem izkazal spoštovanje in se jima zahvalil, potem pa v miru živel do danes, ko 
o vsem tem pripovedujem.
Marija Braniselj
Vejle, Danska
braniseljmarija@gmail.com
42 Konstantinos Shinas, grški minister za pravosodje.
43 Georgios Tertsetis, pisec Kolokotronisove biografije; gl. Uvod.
Keria_2022-2_FINAL.indd   200 6. 02. 2023   07:46:10
Keria_2022-2_FINAL.indd   201 6. 02. 2023   07:46:10
Keria_2022-2_FINAL.indd   202 6. 02. 2023   07:46:10