SLOVENŠČINA NA EKONOMSKIH SREDNJIH ŠOLAH
Učni načrt za pouk slovenščine na ekonomskih srednjih šolah se bistveno ne razlikuje od gimnazijskega. Manj je historične gramatike, zaradi majhnega števila ur pa se predavatelji tudi ne utegnejo zadrževati pri nadrobnostih iz literarne zgodovine, kar pa za literarno vzgojo ni posebnega pomena.
Dejanski položaj slovenščine na ekonomskih srednjih šolah naj prikažejo naslednje ugotovitve. Dijaki, ki se vpisujejo na ESS, so z osemletko zaključili splošno izobraževanje, tako vsaj mislijo, in žele pridobiti predvsem strokovno znanje, kot ga potrebuje srednji gospodarski kader. Njihova glavna pozornost je zato posvečena strokovnim predmetom. Razmerje med splošno izobraževalnimi in strokovnimi predmeti, če ne upoštevamo strojepisja, predvojaške in telesne vzgoje, je 6:8 (to je slovenščina, tuji jezik, zgodovina, gospodarski zemljepis, matematika, stenografija : gospodarsko računstvo, politična ekonomija, pravo, blagoznanstvo, gospodarsko poslovanje, knjigovodstvo, korespondenca in statistika). Razmerje v številu ur pa je v I. letniku 19 :10, v II. letniku 16 :12, v III. letniku 13 :16 in v IV. letniku 10 :19. Med šolo se torej spreminja v korist strokovnih predmetov, in to toliko bolj, kolikor so delno strokovni predmeti tudi tuji jezik, gospodarski zemljepis in stenografija. Ali to razmerje vpliva na odnos dijakov do slovenskega jezika in na znanje materinščine?
1. Dijaki prvih letnikov — čeprav doslej niso prinašali najboljših zaključnih spričeval iz osemletk — se pismeno in ustno izražajo veliko lepše in bolj sproščeno kakor dijaki višjih razredov z maturanti vred. Mislim, da tiči vzrok prav v razmerju med splošno izobraževalnimi in strokovnimi predmeti, v naravi strokovnih predmetov in ne nazadnje v predavateljih. Dijak prodira iz leta v leto globlje v strokovno snov; strokovni predmeti so zvečine narativni, tako vsako uro posluša in tudi sam govori o stroki, ki zanjo zadostuje omejen besedni zaklad in ne zahteva lepega, temveč predvsem razumljivo izražanje. To slabo vpliva na diJakovo jezikovno znanje.
2. Učne metode obeh skupin predmetov se razlikujejo: snov gospodarskih predmetov je taka, da jo dijaki sprejemajo bolj ali manj mehanično, matematik in slavist pa zato obupavata, ker dijaki »ne znajo misliti«. Brez odpora se ti nauči pet ali tudi več strani iz literarnozgodovinskih skript, največjo težavo pa mu povzroča analiza literarnega dela, pa naj bo pesem, drama ali roman. Tu izvira tudi resnica, da dijaki slabo sestavljajo spise, da ne znajo delati izvlečkov in jim je tuje posploševanje.
3. Zanimanje za kulturo in estetski občutek pri teh v prakso usmerjenih dijakih sta res majhna, tako da jim je včasih silno težko razložiti, zakaj je Shakespeare velik, v čem je Levstikov pomen in kako je treba občutiti impresionistično pesem.
Vrednost slavistovega prizadevanja na šoli seveda zmanjšuje pomanjkanje učbenikov. 2e nekaj let nam je za našo stopnjo dosegljivo samo Slovensko berilo VIII, ker ga pa razen v II. polletju IV. letnika ne moremo vskladiti z učnim načrtom, ga le poredkoma jemljemo v roke. Dijaki spoznavajo literarna dela večinoma le slušno •iz profesorjevega ali součenčevega branja, katerega vtis seveda ni dovolj močan. Ponavljanje in učenje doma pa se zreducira na guljenje v literarnozgodovinskih skriptih ali celo samo zvezkih. Slovnica je sicer na razpolago, a brez jezikovnih vaj opravlja le del svoje naloge.
Posebno vprašanje ESS je še korespondenca. V jezikovnem pogledu bi spadala v slavistov predmetnik, zaradi strokovne vsebine pa jo poučujejo ekonomisti. Pred vojno so jo sicer poučevali slavisti, vendar ekonomisti menijo, da danes spričo dinamike našega ekonomskega življenja to skoraj ne bi bilo mogoče. Direktni vpliv slavista se omejuje na pregledovanje gradiva, ki ga uporabljajo pri predmetu. Tuji jezik je vprašanje rešil čisto mehanično: dijaki se uče le »korespondenčnih fraz«.
90
Ob reformi ekonomskih srednjih šol bi kazalo urediti pač tudi položaj slovenščine, začenši s številom ur. Da bi dijaki v jezikovnem pogledu zdržali »pritisk« strokovnih predmetov, bi bilo treba slovenščini določiti več ur. Potrebni bi bili tudi posebni učbeniki za ESS, tako jezikovni kakor literarni. Želeli bi si predvsem jezikovne vadnice, ki bi osnovno slovnično znanje, pridobljeno v osemletki, poglabljala v obliki pravopisnih, jezikovnih in slogovnih vaj. Posebno strokovno berilo o gospo-, darskih ustanovah, organizacijah in življenju naj bi skrbelo za čist besedni zaklad iz ekonomske stroke in vplivalo na slog, saj se poslovno izražanje vedno bolj odmika lepi slovenščini. Ob sestavljanju učnega načrta za književnost in literarno berilo bi kazalo premisliti, ali sta strogo kronološko zaporedje in dosedanja razmejitev snovi po letnikih najprimernejša. Vedno znova opažamo, da je n. pr. poglavje o renesansi za I. letnik pretežko, medtem ko je slovenski romantični in poetični realizem konec II. in v začetku III. letnika že tako znana snov, da kljub poglabljanju ne zbudi več zanimanja. Berila naj bi' bila izčrpno komentirana, kar bi lahko nadomestilo literamozgodovinske preglede. Opremljena naj bi bila tudi z mnogimi nalogami, ki bi obsegale jezik in slog, razčlenitve, oznake in primerjave literarnih del ter teme za samostojno spisje. Sistematično zbrane, dijakovi zmogljivosti in razvojni stopnji prilagojene naloge bi gotovo imele velik učinek.
Zanimanje dijakov za predmet bi bilo mogoče spodbuditi z modernimi učnimi pripomočki: z magnetofonom, ki bi jih opozarjal na slabo izražanje, z magnetofonskimi in gramofonskimi posnetki literarnih del, ki bi jih recitirali slovenski igralci ali morda avtorji, dalje z literarnimi in kulturnimi poučnimi filmi.
Ker na strokovni šoli prav na slovenščino odpada levji delež skrbi za kulturno, estetsko in moralno vzgojo ter tudi za dijakovo splošno obzorje, bi bilo vse navedene učbenike in učne pripomočke vredno in potrebno pripraviti. Vera Gregorič