579
Jesenske likovne razstave v Ljubljani
4. Razstava mlade slovenske arhitekture. Drugo povojno arhitekturno razstavo je priredil letos v oktobru v Jakopičevem paviljonu novi Klub slovenskih arhitektov. Če bi merili napredek naše arhitekture po številu razstav in njihovem obsegu — bi morali priti do razmeroma skromnih zaključkov. In vendar je ravno ta panoga slovenske umetnosti dosegla največji in najhitrejši razvoj, ki je docela zasidran v novih življenjskih pogojih našega naroda. Pred vojno bi bilo skoraj odveč govoriti o slovenski arhitekturi. Le nekateri posvečenci so vedeli, da imamo nekaj mladih slovenskih arhitektov, ki pa vsi žive in delujejo v tujini. Jožef Plečnik je tedaj gradil na Dunaju občudovane stavbe, Ivan Jager se je z istega mesta preselil za delom najprej  na Kitajsko  in  potem v Združene  države, kjer  še danes  deluje.
Maks Fabiani, tudi dunajski arhitekt, je včasih poslal še kak projekt za domovino, za Ljubljano, Trst ali Gorico in risal regulacije za primorske trge, a njegovo glavno delo je vendarle ostalo skoraj celotno v tujini. Šele povojna doba je prinesla mnogotere izpremembe, ki so na mah spremenile sliko slovenske arhitekture.
Predvojna desetletja, ki so bila brez dvoma čas največje zmešnjave v svetovni arhitekturi, v kateri so se križali najrazličnejši gmotni interesi z umetniškimi, so potekla za naše stavbarstvo brez umetnostne koristi, če ne naravnost v njeno škodo. Dočim so bili na tujem naši arhitekti umetniške osebnosti, ki so naravnost orale ledino nove arhitekture, so naše domače naloge reševali skoraj brezimni tujci. Kaj čuda, če so bila vsa naša novejša arhitekturna dejanja nedorasla zahtevam časa in so tedaj nastali oni deli naših mest, ki so brez smisla za najskromnejša urbanistična vprašanja zagradili pot kesnejšemu zdravemu razvoju in ostali kamen spodtike tako estetu kot modernemu reformatorju. Malomeščan, ki si je nekoliko gmotno opomogel, je v teh popotresnih blokih zgradil ogledalo svoje zbeganosti in samodopadljivositi. A ta čas je minil in po vojni je življenje zasekalo globoko vrzel med polpreteklost in sedanjost naše arhitekture, ki se je zavedela svoje zgodovinske tradicije in se z mladostno radostjo oklenila nalog, ki jih je nudil spremenjeni čas in novi zastopniki družbe. Tako je iz čiste potrebe časa nastala naša arhitekturna visoka šola, ki je tedaj mogla celo Plečnika vrniti domovini in kjer poleg njega deluje še Ivan Vurnik kot učitelj mlade generacije. Ena najboljših strani te šole je med dobrimi ta, da stoji v sredi arhitektonskega življenja našega naroda in da uvaja mlade ljudi koj v reševanje novih problemov. Tekom let je nastal nov stan arhitekta, ki je zrasel doma in bil razmeroma dobro zaposlen. Sedaj pa se je javila ne le stagnacija v naročilih, ampak tudi neka čudna nesigurnost arhitektovega poklica. Poleg mladih arhitektov so zrasli zadnja leta tudi mladi stavbni podjetniki z dobro strokovno šolo, ki cesto prevzemajo arhitektu delo. Gospodar je ž njimi zadovoljen, ker upa prihraniti honorar za arhitektovo delo. Da se nekoliko zbistri mnenje o arhitektovi vlogi v modernem stavbnem življenju, so torej naši imladi arhitekti priredili razstavo svojih del, ki naj bi poleg individualnega umetnostnega obračuna vršila tudi splošno propagando za arhitektovo vlogo v sodobnem stavbarstvu. Kot pomoček za one obiskovalce, ki bi jim razstavljena dela ne bila dovolj zgovorna, je klub arhitektov izdal tudi brošurico z A. Grunbergerjevim člankom „Kaj je arhitekt?" Na pročelni steni glavne dvorane pa visi velika tabla z nazornimi ilustracijami arhitektovega delovanja in njegove upravičenosti v modernem življenju. Arhitekt je tu pojmovan popolnoma umetnostno kot čisti projektant meščanskega doma in kot strokovni nadzornik zidave.
Tako obeležje arhitektovega delovanja ima povečini tudi vse razstavljeno delo. Zbirka obsega risane načrte in modele zgradb, ki jih je razstavilo čez 20 arhitektov. Ker za razstavo ni kataloga naj slede imena razstavijalcev: Costa peraria, Černigoj, Dev, Fatur, Grabrijan, Hus Herman, Hus Karel, Kobe, Kos. Medved, Mosar, Ogrin, Omahen, Oražen, Platner, Rohrman, Serajnik, Spinčič. Strenar, Šantel in Tomažič. Takoj je jasno, da razstava ne umetnostno ne idejno ne zastopa kake izrazite linije, ampak je njena sestava čisto slučajna, kot je slučajno članstvo razstavljajočega kluba. Med arhitekti so absolventi obeh ljubljanskih arhitekturnih šol pa tudi dunajskih visokih šol. Med mlade arhitekte je prišel tudi J. Costaperaria, ki se je res oprijel modernih zunanjosti pri fasadah vil. V celoti je torej razstava razblinjena, dela bolj utis obračuna na koncu po slovnega leta, kot pa utis neke umetnostne celote, ki je nastala kot rezultat zavestne borbe in formiranja nekih programatičnih rešitev. Projekti obsegajo po
580
večini meščanski dom v njegovi najboj ekskluzivni obliki: vila prevladuje in takoj povemo, da so najsamostojnejše in umetnostno najbolj zrele rešitve uspele prav tu. Veliki projekt vile za ing. Dedeka (Rohrman-Kobe) je vse pozornosti vredna sodobna stvaritev, ki kaže pri vsem neko urojeno plemenitost v propor-cijah. Med drugimi številnimi projekti je posebno Tomažičeva vila pri Rakovniku samostojno delo in nekak kažipot v bodočnost. Preprosta in tako globoko pre-mišljena stavba v čisto moderni konstrukciji je obenem tudi pomemben dokaz za močni osebni razvoj njenega avtorja. Tudi pri ostalih projektih vil je marsikaj dobrega (Platner, Omahen - Serajnik, Strenar itd.). Večstanovanjska hiša, ki je danes najpotrebnejša in najpogostejša oblika zidave, je zelo slabo zastopana, ker pač arhitektu pri nas redko pripade naloga, da napravi tak projekt. Na razstavi vidimo večstanovanjsko hišo skoraj redno v zvezi s kako javno zgradbo, med katerimi nadkriljuje vse druge dom Banovinske hranilnice v Mariboru (Črni-goj-Dev). Razmeroma pogosti so projekti hotelov, nekateri so celo izvršeni, Muzejski projekt (Oražen) je originalen in zelo uporaben, šole po večini ne prinašajo ničesar novega ali posebno dozorelega. Oprema sob, ki je pri nas gotovo najbolj reformirana arhitektonska panoga, je na razstavi slabše zastopana. Tipična zastopnika moderne udobnosti, ki meji na nasičenost, sta arhitekta Omahen in Serajnik. Mnogo strožji v formi je Spinčič, dočim je Kobe docela prelomil tradicijo, ki je tudi naša, in postavil za opremo skrajno formulo najnujnejšega in najtrpežnejšega. V tem vidim nekako odrekanje oni skorajda pesniški potezi, ki se tako plodno uveljavlja v ostalih njegovih delih. Med regulacijami — razstavljeni sta samo dve — vidimo dva ekstrema: eden ruši in projektira precej brezobzirno (Fatur), drugi se vživlja v to, kar je dala narava in kar je dal človek doslej ter modro ureja bodoči razvoj (Tomažič).
Naj končamo ta kratki pregled! Posamezna dejanja so na tej razstavi zelo pomembna, a vendar nas celota ne zadovoljuje. Res je, da razstavljajoči klub ni popoln reprezentant niti naše mlade arhitekture niti arhitekturnega dela, ki se je pri nas po vojni izvršilo. A vendar nam riše precej pravilno sliko stanja v našem stavbarstvu: arhitekt je v splošnem le še oni izolirani umetnik, ki ustvarja lepe stavbe in kar je ž njimi v zvezi. Širše naloge so cesto zanemarjene, izražene so najbolj individualistične tendence družbe in posameznika. Zato pa je po našem mnenju danes trg za mladega arhitekta saturiran in propagandni namen razstave, kolikor je hotela pomagati mladim ljudem na noge, zgrešen. Najbolj vroči problemi zidave so danes kakor vedno pri bivališču za množico. In teh na razstavi skoraj ni. To polje še vedno obvladata gradbenik in gospodar sama. Gospodar stanovanjske kasarne pa danes ni več skromni in neorientirani malomeščan, ampak obogateli kapitalist, ki kar najrentabilnejše nalaga svoj denar. In zato se za marsikatero sodobno fasado, ki jo je morda v sili napravil nezaposlen arhitekt, skriva v razporedbi prostorov, zraka in solnca najnemodernejša reak-cionarnost. Na tem polju je treba zastaviti moči, proučiti življenje, njegove pogoje in zahteve ter pripravljati rešitve za občnost, če hoče biti slovenski mladi arhitekt, kar je bil njegov učitelj: vedno korak pred splošno priznanim razvojem, vedno » pogledom  v bodočnosti.  Tako bo  pomagal  arhitekt  svojemu  stanu,  ki  naj služi
občnosti in  posamezniku.                                                                  ^        %  .,           .
j* ranče  Mesesnel.
581