Štev. 7.—XXVIII.                                                Marec 1927.
Pastir Ive.
Diple svira Ive kraj Rosalnic,                   Črna je nesreča prihrumela:
z Belkom v družbi vaško čredo  pase,    majko položili so v gomilo, diple svira in ubira                                     Ivu vrhoma srce ubogo
pol otožne, pol vesele glase.                   z žalostjo se je zalilo.
Solnčece vsak dan za gore pade,          Hrupno prišli so veseli svatje
toda rano zopet mlado vzide,                  in Iep6 so Mari govorili,
kadar pa mladosti soj zatone,                 dokler niso je v sosednje selo
jutro mu nikoli več ne pride.                  za nevesto Marku preprosili.
Ive je imel mladost cvetočo,                    V dušo je zagrebel bolečino,
polno rož dehtelo je ob poti,                   rodno grudo Ive je ostavil.
vir blaginje bil mu je globoko                 Kam? . . . Po daljnem, tujem svetu
v materinega srca dobroti.                       tožni se brezdomec je odpravil.
Polje zlate je valove gnalo,                      In po letih, dolgih letih boja,
v logu ptičice so žvrgolele,                      nemiru, brezupa in prevare
a najslaje je popeval slavec,                    sivolas in sklonjen k zemlji
ko visoko zvezde so gorele.                    spet v domače je priromal kraje.
In soseda črnooka Mare                           In razgibalo se v njem je čuvstvo,
mu družica je najdražja bila,                   ki mu spalo je v srca globini:
po vrtovih ob dehtečih gredah                zaživeli so in ga prevzeli
z roko v rok! sta molče hodila.              solnčnih mladih dni spomini.
In izrezal si, izžgal je diple,
čredo pase, vid obrača vase,
a srce se mu, srce izliva
v pol vesele, v pol otožne glase . . .
E. Gangl
145