1
p
jbCh
GLASILO „ZVF.ZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V T"ST"".
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III. Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepid, nadučitelj u. Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24. Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
St. S
V Trstu, 15. aprila 1925.
Leto VI.
Jedno najmodernije sociološko poglavje
Kolego! Veliš: ne treba nama sccijalnih i inih te-čajeva radi naše naobrazbe te našeg usavršenja i napretka. Ta mi smo — dosti naobraženi! Nama — veliš — vrlo je potrebno drugo znanje i umede naime ono da se naučimo i priučimo hiniti, glumiti, kra-buljati se, šminkati, pretvarati se, varati... Nama bi bili potrebni tečajevi za naobrazbu glumača, varalica, licumeraca, farizeja- —; nama je uopče potreba ško-la i umede «pošteno» varati i krasti... Mi smo opazili, veliš ti kolego dalje, — da himbenici, nepoštcnjaci, amfibije, kamelecnti najbolje žive i prolaze barem dandanas.... To i ovakovo znanje i umetnost je na-mc " o. £2. d 2. prepotrebne... i^oždn e c so vrcmcim p r c ■ meniti, da de iskrenost, poštenje, dudorednost i idealizem biti na prvome mestu, te biti čaščeno i r.agra-djano; onda demo drugačije govoriti; ali danas.. da-nas?! —
Ti moj druže, po ovoj' prilici govoriš ovako iz ironije i sarkazma, a možda vedma iz dvojnosti i dvojbenosti, a možda i iz ogorčenosti r smalaksalo-sti. Ne čudim se tomu. Dodju časovi da i jak indivi-duj pos-umnja. i smalakše, pošto umoran, razočaran i zlo nagradjen — No ti si jak inače, pak češ ti na-stojati i hteti dignuti se i dalje kročiti starom stažem- po ko joj hodaju samo junači i poštenjaci..
I Isus-Hrist padajudi iscrpljen pod teškim teretom križa, dignu se sam, a i drugi su mu pc-mogh... Kad On krvavim potom potio pristupi k njemu andjeo da ga okrepi.
Pomočnici i savetnici i tebi su nužni; mi svi potrebujemo pobude, utešljive reči i balzama utehe.
No ipak smatram potrebnim- i aktuelnim da ti svejom dozvolom a prema svojoj želji podadem nekoliko saveta i naputaka iz savremenc moderne «socijologije», koji de ti sigurno koristiti dandanas.
Danas — kako i sam dobro znadeš — politika i strančarstvo igraj-u prvu- ulogu-, paki največi deo našeg dobra i zla izlazi od ove dve nemani. Jedna stranka batina, druga lupa, treda udara, a ujedno te sve tri milufu. Razumije se, da češ birati poljupce i milo-vanje strankino negol-i -šibe i tolj-age. Ti se ne ba-viš politikom, ali ipak i ti si dobro došao politič-koj partiji, obratno, ti si svima strankama i strujama trn u oku,
Ti se ne baviš politikom, jer sam dobro čutiš, i znaš, da ti ona u današnje doba pribavlja pakao; osobito tada kada ie- država nadai sve i kada je državna stranka najjača stranka.. Nad tobom tako, druže moj, vise najmanje tri bata ili tri Demoklc-vova- mača; najoštriji je ovaj vladajude partije. Ti si praktičan, dalekovidan, cbziran, realan/snošlj-iv, ponižan, bezbrižan, odan, podan; ako to nisi, ti va-ija, da sva ova lepa i ugodna moderna svojstva usvojiš, pak deš nastojati klanjati se napred, natrag, de.--,no, levo; a onda naučiti druge gimnastičke vežbe: klečati, ledi, puzati če*veronožno, četveroručno. žl »ti se, valje, moraš skakati u kaljužu i blato.
a onda veselo skočiti iz njega čist ; suh. Čudno i nenaravno, ali u torne se moraš uvežbati. Moderno doba zahteva utrpljivanje, treniranje tela. Zato deš se uvežbati prati se i kupati u ledenoj, a enda u top-loj vodi; ti češ gologlav i bosonog hoditi zimi i leti; tl deš bičevati sam,a sebe da ne bud-eš dutio boli kad te bude prijatelj ili nc.prijatelj bičevao, lupac, gnja-vio, davio, mrcvario. Ta i mnogi sveči i svetice Božje su se bičeva.li da postignu raj- nebeški..
I na post valja da ne jedi. Mesa se 'kani; ono škodi zdravlju. Ova vežba koristiti če- ti kada te stigne nezgoda, da ostaneš pod vedrim- nebom- bez pare i hrane. —- A/ežbati se i vežbati u pregavanju, glado-vanju i bičevanju, a; onda još više u ponižnosti, kro-tkosti, poslušnosti i poalužnosti.
Još jednu vežbu bih ti, druže preporučio, ako
za sve eventualnosli, da naime privikneš na protu-naravne i protuobičajne iskaze i mimike. Kinezi, čini mi se, ne potvrdjuju- nešto kimanjem glave, a svo-j da i privolu odaju kretnjo-m glave desno i levo, tomu ti deš se svaki dan vežbati da uzmogneš u zgodi i potrebi redi da! laži, a ne! istini; smejati se gluposti i žalosti, a nainrgoditi se lepoti, dobroti, istini i pravici... Onda navikni zah valji vati se dobrotniku šibe i tiranu. A kada ti on nešto zaista dobro učini, bodi mu srcem i telom odan: podaj mu na tanjuridu komad svoje nežne 'li tvrde dušice, a- telesno- manevriraj kako si se b-oife ir.ogao uvežbati u naclonima, priklonima, klečanju, ležanju, puzenju. U tu svrhu vežbaj svrsishodno obraz, oči, usta; uči -uopde mimiku.
Ak? ti dodje slučajno koji glumački priručnik ili -uputa — prouči ju! Pudranje, šminkanje, maske, vla-sulje — u tome valja da- postigneš neku- rutmu i sa-vršenost.
Kad bi se htio pačati politikom i ako bi se htio «posvetiti peru«, a ti deš, ne zaboravi! poslati koju nc-ticu u list jedne polit, stranke, koju crticu u list protivne stranke, a napokom koji poučnj sastavak trece stranke. No ti se ne mešaš u- politiku, ali ipak deš pred ljudima braniti gosp. sindaka i preporuči-vati ljudima da- ga opet biraju načelnikom. Vlasto-dršcima, službcdaocima, da št c,, budi pokora« sluga. Nastojim ugoditi ugadjati ovako, kako te ovde napudujem. Ako opaziš da te poznaju pod krinkom (maskom), a ti, korak dalje, pa im šta tajna odaj, ovo što oni žele i hode..., Zalazi me-dju ljudstvo: slušaj, .pipai-, a onda štog-od interesantna .prišepn; na uho gosp. Kruhodaocu.... On de ti biti za to vrlo, vrlo zahvalan...
I još dosta drugo bih ti preporučio. Nemoj da- te vidi kruhodavac ili predstavnik najjače vladajude stranke gde se raizgo-varaš njima nesimpatičnom oso-bom. Nastoj o njoj se nesimpatično pred njima izraziti. — Bodi članom barem dvaju učitelj, društava. Ali, zabogu, ne pokaži se na’ nastancima slov. učiteljstva. Samo deš namignuti svojima«', da si njihov, ali sairio to tiho, tajno, d:> majka ne čuje! Razumije se da deš u crk i ugodi-: pobožnu ljudstvu svoga naroda i višini c,b!..; lima. d., p-kažeš dob .: primer.
A na veselice i plcsove ne zaboravi dolaziti te privesti svoju gospodju i gos.podjicu kčerku, Ali, pazi! ne dolazi u narod u čiste kulturne svrhe; ako več to hočeš, isposluj dozvolu za to, a ujedno moli za naiputke u poglavara i ključara, Prigodom ih uljudno informiraj o svemu.
U javnosti uopče ne govori u svojem poliglotskom jeziku. Njime se služi samo na domu, ali da te ko vani ne čuje. Budi obziran!
Uči škol. decu pozdravljati na putu gospodskim jezikom... Svoje prezime na —ič, —ač, —čič piši, barem službeno, službenim pravopisom... Ne pevaj u školi u jeziku svojih učenika. S kolegama nastoj javno i glasno ne govoriti u svojem materinskom jeziku; jedino to možeš u šumi, u gori.
Još jedno: Ne tuži se na nepravice, ne reagiraj na nasilje: sve dobro i zlo primi mučke i dragovoljno. Budi sretan da si živ! — Pardon: Pozdravljaj' ele-
Delovna šola i
gatno. prema propisima davne kulture svakog «gra-djanina», a osobito monturaše. Nemoj smatrati po-nizujjučim skinuti kapu pred nevrednijim1 i manje-važriijim od sebe. Da ne zaboravim: prolazi mimo kuče svoga druga neopaženo, a prva nek ti bude briga' ljubeznivo i koketno opčiti sa nepoliglotskim školnicima. S ravnateljem dašto vladaj se otmeno — pokorno...
Za danas bit če dovoljno socijološke najmodernije poduke... Jesi li sada zadovoljan? Jesam li zaslužio tvoj plesak, aplavs? Odlažem pero: Ruka mi drhče. Hvata me studen, groznica, šta li! Na ognjištu vatra ugasnula; noč je. Sunca nema, a i u maloj mojoj sve-tiljci izgoreo .petrolej. 1 ova jadna zamira... Nestalo mi sunca, svetlosti i topline... Studen znoj me hvata.
Laku noč! Zbogom živi, sunčani svete! «Zbogom beli svete, ti moj prelepi sanče! Ja sad moram dru-gomiči kraju!»
7. stopnja.
Spominjam se, kako smo se lani na tečaju pri Sv. Luciji nenadno znašli pred vprašanjem delovne šole in — nismo mogli dalje. Udeleženci tečaja niso imeli nikakih pojmov o delovni šoli, ker se o njej pri nas ni nikdar razpravljalo, kaj še, da bi prešli iz teorije v prakso, da bi delovno šolo poskušali udejstviti. Naši najsposobnejši pedagogi niso pred vojno prišli preko Herbarta in nemške intelektualne šole ter so nam vcepili intelektualizem v mozeg in kri, da se ne bomo še zlepa rešili tega strupa. Nemške vzgojitelje-reformatorje so Nemci sami preganjali (Scharrel-mann!) ali so jih ovirali v njih prizadevanjih (Kerschensteinerja in druge), zato nič čudnega, če niso mogli k nam niti oni, ki v resnici niti nikaki prevratniki niso v vprašanjih šole in vzgoje.
Sicer nam je idealistični filozof Gentile skušal osnovno šolo reformirati s svojo in svojega prijatelja Lombarda-Radiceja šolsko zakonodajo. A bolje je, da o tej reformi pri nas kar molčimo. Vsekakor nima ta preuredba ničesar skupnega z delovno šolo, kakor je tudi nemška «Arbeits-schule» zašla na stranpot, da je zamenjala današnjo moderno industrijo in ves njen razvoj z zastalo in propadajočo malo obrtjo ter uvedla njej na čast v šole nekak ročni pouk kot največjo pridobitev našega časa. v Delovna šola stremi za tem, da se popolnoma prilagodi, vrine v današnje gospodarsko in so-socialno življenje. Hoče spremeniti ves pouk v soglasju z novimi gospodarskimi razmerami, hoče spremeniti šolo v izobraževališče, ki naj bo del vse današnje gospodarsko-kulturelne delovne skupnosti.
Ta zahteva ni majhna, če jo skušamo pregledati v vsem njenem obsegu. Hitro opazimo, da je v nasprotju z vsem dosedanjim, posebno pa s šolo, ki ni šla vštric z demokracijo, ampak ki je otrok tehničnega razvoja v teku devetnajstega stoletja in ki je zadnje čase menda spet le za to tukaj, da proizvaja «vodilni razreda za današnjo družbo.
Kakor pa so očitne vse napake današnje šole in tudi osnovne, kakor je očitna njena majhna
primernost za mestnega delavca in posebno še za kmeta, ki mu je veliko bolj tuja kakor delavcu, se vendar pri nas še nismo resno vprašali, kakšna šola bi nam bila danes v resnici potrebna. Tako smo nazadnjaški, da si niti misliti ne moremo drugačne šole, kakršno imamo, in je gotovo vsaj heretik, kdor bi se je upal dotakniti.
Šolski razvoj gre vzlic temu svojo pot. Teoretiki in praktiki sečejo novo strugo, gradijo na novih miselnih osnovah. Morda te osnove niti tako nove niso, kajti pozna se jim vpliv Frobla, Pesta-lozzija, Marxa, Deu>eya, Scharrelmanna in drugih, morda prihajajo še le sedaj prav do veljave. Niso pa razprave o delovni šoli več le poskasi, zakaj tudi razprava P. Blonskega, ki jo prevedeno pričenjamo objavljati, ni plod le moskovskih pedagoških zborovanj, ampak tudi praktičnega dela in rezultatov v provinci.
Knjiga P. Blonskega o delovni šoli je bila že
1.	1922 deloma posneta v našem stanovskem listu. Priredil je posnetek t. Reja, ki je o delovni šoli predaval v goriš, društvu. Vendar je razprava šla tedaj preveč mimo učiteljstva, zato je nujno potrebno, če hočemo iti vsaj nekoliko vzporedno s časom in z razvojem, da se z delovno šolo bliže seznanimo. V ta namen priobčujemo celoten prevod Blonskijevega dela o delovni šoli 1. stopnje.	Urednik.
1.	Pedagoški predsodki učne šole. V vzgojstvu so stari, vkoreninjeni pogreški posebno škodljivi: predsodki učiteljev stare šole so glavna ovira za razvoj nove šole. Zato je posebno važno, da začnemo svoja razmotrivanja prav z opozorjenjem na te predsodke.
Prvi predsodek je «učna ura». Učitelj meni bogve iz kakega vzroka, da mora biti njegovo za-poslenjc z otroci, ne oziraje se na temo in predmet, urejeno le po kazalcu njegove ure, Čemu pa naj bo neobhodno potrebno, da sc ukvarja z jezikom ali slovstvom dnevno natančno 45 minut, ne več in ne manj? Čemu naj se z računstvom natančno toiiko časa ukvarja kakor z jezikom? Čemu sploh ta skrivnostna vera v pedagoški pomen slavnoznane «učne urc»? Ali se ni mogoče ukvarjati s čemerkoli 30, 20. 15 minut, 1 uro 10 minut, 1 uro 20 minut itd.? Ali se ne da čas kakega opravila določiti z zanimanjem zanj, z njegovo bistveno vsebino in ne s kazalcem minut na uri?
«Učna ura* se navadno izpolni s «pojašnjevanji» učitelja in s ponavljanjem nalog' po učencih. Učitelj se še danes ne more spoprijazniti z mislijo, ki jo je skoro pred 300 leti izrekel Komenskv, da naj učeči manj učijo ter naj se več učijo učeči se. «Po-jašnjevanja* učitelja so velika nevarnost za samostojno delo otroškega uma. Dober pouk je oni, pri ‘katerem najdejo sami učenci, pod vodstvom učitelja, potrebna pojasnila. Učitelj, ki mnogo poja-šnjuje ni nič boljši od učitelja, ki je v staiih časih naložil učencu nalogo «od» in «do*. Prej so se učenci «bif!ali» iz knjige, zdaj se iz «učiteljivih pojasnil*. Da, največkrat ni nič druzega kot golo «biflanje». «Samostojno najdeni odgovor, od katerega je le četrtina resnična, je za otroka mnogo dragocenejši kot odgovor, ki se le polovično sliši in polovično razume, kar pelje k lenobi mišljenja in razuma. Zato ni otrokom nikdar naravnost odgovoriti, ampak naj se jim nudijo predpostavki, primerni njih močem in zmožnostim, na podlagi česar najdejo sami lahko, iz svojih skušenj, pravi odgovor.*
Kar se tiče ponavljanja nalog, je splošno in tudi učiteljem dovolj znano, da je gladek, zvezan, tekoč in dolg govor otroka o kaki «učeni temi* le papagajsko ponavljanje. Če poslušaš «sijajne odgovore* učencev, ki pa se zrušijo kakor papirna hiša, če vržeš vmes vprašanje, ki ni «iz knjige*, se vprašaš nehote: koga vleče učitelj pravzaprav za nos — nadzornike, starše, učenca ali morda celo sebe? Izvzemši učence si nihče na svetu ne pridobi svojega često tako bogatega znanja na tako nenavaden konvencijonalen m čisto mehaničen način, kakor je učenje nalog. Če naši učenci kake stroke ne obvladajo kot celoto, ampak poznajo le poedine odstavke iz nje, je kriv tega le «sistem ur*. V naših šolah ni zgodovine, niti zemljepisa ali prirodoznanstva, ampak so le poedine učne ure zgodovine, zemlje-pisja etc.
Drugi pedagoški predsodek so «Šolski predmeti*. Doslej ni bilo pri nas šol kot sklenjenih organizmov. Šolski dan je logična zmes poedinih mehaničnih (potom spremembe ur, šolske mape in urnika) medsebojno zvezanih šolskih predmetov. Kot rezultat petih različnih ur in večerne priprave za prav toliko ur naslednjega dne more nastati v učenčevi glavi le godlja. Običajni šolski dan je, s stališča enotnosti in zapovrstnosti dela v šoli, popoln nesmisel in današnja šota je v gotovem oziru na glavo postavljen kolegij. Ali niso vse ure učne ure govorjenja, pisanja in čitanja, in je morda pametno, če se računstvo ne združi z realijami? Ali se ne združujetai zgodovina in zemljepis pri demo-znanstvu, pri poznavanju dežele, sveta? Čemu to šematiziranje znanja na najnižji stopnji? Ali bi ne bila boljša polna izobrazba in preučevanje vse resničnosti? Naš otrok naj študira svet in življenje in ne računstva in fizike; ne sme se enačiti poznanje življenja s poznavanjem abstraktnih ved: s poznanjem življenja naj prične izobrazba. Toda šolski pedant zna poučevati le računstvo, fiziko itd. in ni zmožen razkriti življenja, ki nas obkroža. Ko sem prvič stopil v javnost z naukom «učite življenje*, ni marsikateri izmed mojih poslušalcev vedel, kam bi obrnil oči in je nemirno vpraševal: «Kako pa je z računstvom in narekovanjem, da ne bo oboje trpelo?* Revčki! Srečni bi bili, če bi vse neskončno poučno in bogato življenje mogli za>-menjali z^ obrabljeno šolsko knjigo. Veliko bolj so mi ugr.jaie one druge žrtve današnje učiteljske prcd:zobr>/.bc, 'ki so me vneto prosile: Dajte nam program n. učno knjigo, ker ne razumemo, kako naj bi uč:l: življenje!
Tretji pedagoški predsodek je «razred». Sedanje učiteljstvo ima svoje «stališče razredov*. Natančno vzeto sploh nimamo šol, ampak le razrede. Otroci se uvrščajo v razrede po kronološkem od-znaku in po številu knjig, ki so jih že predelali. Pri tem se ne gleda na homogenost dela, zmožnosti in splošnega razvoja: naglo in počasi delajoči, razviti in nenadarjeni, vse se vrže skupaj v «drugi oddelek*, če so na pr. »predelali* prvo čitanko (začetnico) in prvi del zbirke nalog. Obenem se različni oddelki pri delu najnatančneje ločujejo. Skratka, razred je v dušeslovnem pogledu zmes najrazličnejših individumov, ki se skrbno loči od druge zmesi, ki je natančno enaka.
V učnih knjigah se učna snov ne uredi v logičnem redu, ker je taka razvrstitev mogoča v čisti obliki le v deduktivnih vedah in je otroku le težko dostopna. V šolskih knjigah imamo le surogate »sistemov*. Učna snov se mora urediti za otroka v didaktičnem redu, to je otrokovemu razvoju primerno. Tak «sistem» je osnovan na dušeslovju in prav mi, ki izhajamo iz zanimanja in predlogov otrok, smo v tem pogledu večji sistematiki kot naši nasprotniki, ki bašejo otroka neglede na njegovo dušno življenje z znanstvenimi (!) sistemi, s suro-gati logike, Pseudologične zveze v sestavi učne knjige otroci ne najdejo in izmozgajo iz nje navadno le poedine drobtine znanosti. To je «ceIota» znanja pri učencih onih ljudi, ki očitajo nam,, branilcem življenjapolne, celotne izobrazbe, da nameravamo naskočiti njeno celotnost. Naši izsušeni pedanti- ne bodo bržkone do konca svojih dni doumeli, da ni najti resničnega' znanstvenega sistema v pleši kakega šolnika in tudi ne v suhoparnih učnih knjigah, ampak da se nam odpira v življenju in v resničnosti naše okolice in da je pravilnost za učenca, kar je pravilnost učenčevih misli in ne učiteljevih.
Naslednji predsodek je nezaupanje proti otroku in proti življenju. Stari učitelj je globoko prepričan, da se učenec uči le če ga učitelj uči. Njemu niti ne pade v glavo, da je vsak učenec v šolski dobi zbiralec in razvrščevalec (klasifikator), da je vsak otrok že v zibelki preskuševalec. Niti pomisli ne, da življenje uči, in da povzroča delo razmišljanje, da se otrok veliko uči, če mu življenje nudi dovolj vtisof in delo dovolj problemov. Stari učitelj si domišlja, da se otrok le takrat razvija, če se uči naloge, ki mu jih je on pojasnil.
Nezaupanje do otroka in življenja doseza v njem svoj višek. Prepričan je, da pomenja življenje nered, in da otrok neprestano greši, kakor hitro ni pod nadzorstvom učitelja, Zato meni, da je treba otroka naj energične je vzgajati, in pozablja pri tem, da učiteljeva energija često ubije energijo otroka. Misli, da razred dela, če sam dela zanj.
Nadaljni predsodek je zahteva, da naj se vsi z enim in istim ukvarjajo. Iz neznanih razlogov je učitelj mnenja, da bi takoj nastal nered, ko v resnici v svoji nevednosti zamenjuje red z enoličnostjo in pri tem pozablja, da še ne nastane nered na pr. če imajo ljudje različne obraze. Naravno, učitelju je enostavneje, če se vsi otroci spremene v eno, ali pa se sme v toliki meri zadovoljiti zahtevam učiteljeve komodnosti?
Še mnogo drugih predsodkov je, na pr. istovetenje učiteljeve dejavnosti s službo uradnika, precenjevanje abstraktnega razmišljanja in čistega umskega dela, ljubezen za knjigo in zametanjc rokodelstva, vlačenje otrok v naslednjo šolsko skupino itd. Lotili smo se le onih predsodkov, ki so iz prvega začetka nasprotne sprejetju misli delovne šole; drugi pridejo še na vrsto. Za sklep hočem tu pokazati le še en predsodek. To je namreč mocnje, da spadajo
vsi našteti nazori že v davno minuli čas, O ne, po mojem: mnenju so še vsi prav živi.
Poskusite zasačiti' učitelja, kako zabavlja proti novi šoli in začnite s tem pristašem stare šole razgovor. Videli boste, kako žalostno brez pomoči stoji nasproti mislim nove pedagogike, in kako neprestano vlači na dan prešlo slavo. Stojimo pred dolgim in trdovratnim bojem za novo šolo in jo bomo le z velikim trudom uveljavili. Če pa jo bomo dosegli, bo imelo ljudstvo vzrok praznovati svojo končno in odločilno zmago.
Preludije delovne šole. Pri vstopu v sedanjo šolo najde otrok že nek določeni red in zgradbo. V njej je že vse pripravljeno za otroka. Ni mu treba druzega kot da sede v šolsko klop, posluša, gleda in sprejema. Delovna šola je pa nasprotno kulturno-delovno življenje otroka, ustvarjeno od otroka samega s sodelovanjem odraslih.
Tega glavnega svojstva delovne šole ne razumejo mnogi današnji organizatorji. Če nastane vprašanje organizacije delovne šole, se priredi vrsta pedagoških sej, se narede proračuni, se urede šole in otrokom preostane le eno — priti in se vsestl. Učitelje pa muči neprestano usodno in zdaj tudi že nerazrešljivo vprašanje: Kako in s kakim delom je zaposliti otroke? Reveži si morajo zdaj o tem beliti glave, si morajo izmišljati opravila in dela in na ta način nastane izumetničena delovna šola, zakaj jasno je, da ostanejo otrokom le še izmišljena, umetna dela, če so vsa naravna dela' za ustvarjenje šolskega življenja že prej ko otroci izvršili odrasli. Skratka, že kar v početku se je prelomilo načelo, da je delovna šola kulturelno — udejstvujoče se življenje otrok i z-vršeno po otrocih skupno z odraslimi.
Še neko nesporazumljenje je, ki nasprotuje obstoju delovne šole. Stara, od življenja odtrgana šola je najbolj delovala v času, ko je izumrlo življenje okrog nje, torej pozimi, in se v njej sploh ni delalo, ko je življenje v naravi in družbi doseglo višek, to je
V
Cudo i čudesa
Lišča pada.
Naravno! Prošla i polumrtva jesen, dolazi za njom mrtva ledena, tužna zima, koja i ono polumrtva i ono poluživa sledeni, smlati što ostalo poštedjeno od jeseni.
I padalo lišče jeseni, pada i zimi,
Studen zaustavila kolanje životnih sokova1; životna esenca se skrutila; bez hrane tako ostalo inače živo biče: stalo bledeti, žuteti, menjati naravne boje, i — uda rr.u beskrvna, beživotna stala 'kržljaviti, sah-nuti. Lišče pada...
Naravan proces.
Lišče pada, ali eto čuda! Ne pada ono žuto, bes-krvno, beživotno; ne! pada ono zeleno, punokrvno, sočno, živo i sposobno da se hrani i uzdrži te da drugima privadja život i životne uslovc...
Zeleno lišče pada — nenaravno i prolunaravno ono pada, da ga: je tužno gledati.
Raskolačenim očima, začudjeno gleda na zemljici ležeče mrtvo lišče ono zeleno, sve pitajluči se: Kako Se mogla Priroda tako naglo promeniti, da i živo i zdravo pada u grob! Sve prestrašeno i razočarano bulji još ono preostalo živo, zeleno lišče čudom ču-veči se: Zašto pada ju — živi?!
Zar ču i ja — pasti?! Zar čerao i mi živi u grob?!
poleti. Nenavadno bi bilo, če bi šola življenja spremljala šolo, ki se je življenju- odtujila. Menim, da mora pričeti' šolsko leto v delovni šoli spomladi, kar se tudi marsikje godi.
Nesmiselno je, izgnati' vsak povod za delo iz šole, nesmiselno je, višek življenja delovne šole preložiti v mrtev letni čas. Delovna šola naj se tako uredi, da nudi otrokom vsak čas dovolj snovi za delo in sicer popolnoma naravno. Tako vzeta delovna šola naj ne bo v trenutku svojega nastanka' krasno urejena šola, ampak prazen prostor, in otroci1 nikakšni gosti, ki pridejo v urejeno hišo, temveč mali Robinzoni,
Beseda je padla... Da, robinzonada je prebod iz otroškega vrtca- v delovno šolo, «Robinzon Krusoe na svojem otoku — sam, brez pomoči sebi enakih in -brez vsakršnega orodja, ki pa si' vendar zagotovi prehrano in obstanek ter doseže celo- neke vrste blagostanje, to je za vsako starostno dobo neka zanimivost, zanimivost, ki se lahko na tisoč načinov tako uredi, da otroke zabava... Hočem, da si otrok stavi vprašanje, kaj je treba napraviti, če nedo-staja ta ali oni predmet, da natančno spremlja svojega junaka-, opazuje skrbno njegove pogreške in se ž njimi okoristi, da morda sam ne naredi takih napak, da skuša, sam udejstviti kaj takega (kakor Robinzon).., Kako bogat vir nudi ta težnja spretnemu človeku, ki jo hoče le zato zbuditi v otroku, da doseže s tem korist. Če se otrok žu-ri,.da bo pripravil zalogo reči na svojem otoku, bo pokazal več želje za učenje kot učitelj za poučevanje... Ne -bo ga treba več voditi, ampak le še krotiti.» (Rousseau).
Da, preživeti nekaj časa- kot Robinzon, je krasna in povrh zapeljiva delovna šola za otroka. Koliko spretnosti bo pridobil! Kako možat, utrjen in obenem poezije poln bo njegov značaj! Kako zelo se tudi učitelj razvije! Končno, koliko znanja iz kraljestva prirode in kulture si bo otrck pridobil! Kako jasno se bo pred njim odprla filozofija proizvodnje v vseh svojih osnovah!	(Dalje.)
Ta sve bolesno, beživotno mora poginuti; ista sud-bina čeka i sve živo..
Analogija i čekanje osude deluje na sva živa, inače uvijek zelena -biča kao tuča i bura na hrastove. Zeleno lišče pada. Ne pada! Ne pada ni u grob ni na zemlju da zamire, -u-mire, ginc, trune, gnjije. Palo na grobove da se osvedoči o uzrocima prerane smrti svojih družica- i drugova; pada lišče da se nahrani, napoji na grobu i grobovima, pa da se digne uzvi-tlano, uzneseno b-urom života i životnog nagona uvis kao ptica prema Nebu i Suncu. Ne pada živo lišče i zdrava biča -na zemlju da mrtva budu pokopana, ne! ona če se na smrdljivim leševima napiti životne vede i sokova i plinova da b-udu jača, silnija, ot-pernija. Ne, ne če se na njemu užgati, upaliti sr-dž-bom i osvetom; tu na grobu če se u njemu probuditi do največeg stepena želja, volja instinkt do jačeg života boreči se tako proti smrti' — onoj pravoj, le-denoj, smrdljivoj smrti.
Palo i pada žuto, beskrvno, be.sočno lišče i leti u doba kad ga grije i pedjaruje ono božanstveno letno sunce, a kamoli ne če jeseni i zimi... Zdravo pr-kosi i odolujc do krajne mere životne -medje.
Pada i zeleno lišče, eto čuda! ali ono jedino zameni svoju stajaiištc i bojnu frontu — pa da tu na no-vom tlu opet nastavi živeti još zdravijim; jedrijim i plodonosnijim životom..
I zeleno lišče pada, evo čuda! Nije čudo! — Da živi život!
Šola na Angleškem
i.
Zdi se, da stoji zapisano v knjigi .usode sveta, da si mora človeški' rod kovati «svoje boljše ,in .lepše dni življenja* 1? na trdi poti preizkušnje in da rasto žlahtni sadovi spoznanja' le v urah prestanega- trpljenja. Ni je sence, ki ne bi kazala .poti do luči, ni trpljenja, <<i ne bi bilo koncem koncev poplačano vendarle z — vstajenjem. Če iz teh vidikov presojamo1 strašno zablodo sovraštva, krvi .in razdejanja, ki je oklepala svet skozi dolga' leta, če prodremo z globljim pogledom preko ozkih mej materijalnega življenja današnjih dni, se nam pokaže v razvoju psihe današnjega človeka slika, ki nas mora navdati vendarle s tihim upom.' «Krst ognja, in krvi*, skozi katerega je šel v poslednjih letih svet s tiho resignacijo sužnja, prodanega in vrženega v razdivjane vaiove onih elementarnih pravil vesoljstva, ki se kažejo v večnem boju materije z duhom in narobe, vendar ni bil zastonj. Če je v vojni propadla skoro popolnoma živalska stran človeka in so se v njem inštinkti mesa bohotno razrastli v strašno simfonijo orgij in uživanja nikdar sitih človeških čutov, pa se je duša vkljub vsem zablodam in propasti vendarle rešila ter se ustavila na poti pred trdim vprašanjem: Kam? — Ali navzdol, v propast, v smrt... ali nazaj k življenju, k solncu? —
Ixi po glasovih, ki vstajajo iz človeške družbe zdaj od tu, zdaj od tam, po mrzličnem iskanju novih potov v vseh panogah človeškega udejstvovanja, po utripanju duševnega presnavljanja najboljših sil človeškega rodu sodeč, moremo s tihim, upom, z najboljšo nado zreti v človeško bodočnost. Duša trže raz sebe strupeno omrežje dušečega materializma, ki je prignal svet skoraj na rob prepada in išče, si ustvarja novo vero. Idealizem naj bo ona trdna podlaga, oni fundament, na katerem naj sloni odslej mogočna stavba človeškega življenja, idealizem naj bo oni etični most, ki naj vodi človeka do boljšega, njega vrednejšega življenja, do tiste razvojne stopnje, ko še bo v njem sam od sebe umiril oni strašni gladni volk, ona vedno grizoča' in njegove najboljše energije pijoča zver, ki ji pravimo žival-materija.
To iztreznjenje človeškega duha se kaže predvsem v iskanju boga, bodisi v religioznem ali pan-teističnem smislu besede, v iskanju in priznanju nekih' višjih sil nad človeškim življenjem, ki naj urejajo odslej razmerje človeka do človeka, njegove odnose do narave in vesoljstva. Do te vere je prišel človek iz spoznanja, da ni življenja in pravega napredka na svetu, če nima duša vcepljenih nekih trdnih načel, naj bodo pa ta načela posledica religioznega čuvstvovanja človekovega alr pa posledica njegovega socijalmega pojmovanja življenja človeške družbe. Ta etična načela, ki jih ni mogel dati svetu individualizem in njegov oče materializem, naj vzbudi v njem idealizem, vera v neko višje poslanstvo človeškega rodu. Ta načela naj bodo ono čudežno gibalo v duševnem in materialnem življenju poedinca in družbe na sploh, ki naj nas pripelje do one prave, iz notranjega prepričanja rastoče kulture, katera naj uredi vsaj deloma večni boj materije z duhom in naj vodi človeštvo k edinemu pravemu cilju življenja: k popolnosti.
Naravno je, da se mora ta duševna preobrazba človeške družbe začeti tam, kjer je prav za prav zibel človeštva: pri družini, pri otroku. Ne človek xot individuum zase, ampak družina1 kot socialna tvorba, svet v malem; ne otrok kot poseben odrastek življenja, am.pak kot socialno bitje, drobnem kamene::!--. n njegovi mogočni raznolič.-.i stavbi, to
so edince, ki naj jim bo posvečena posebna skrb človeške družbe. To so stremljenje današnjega civiliziranega sveta, to so objekti posebne š.crbi vseh današnjih civiliziranih držav. Odtod izhaja tudi oni reformni val, ki presnavlja, izboljšuje leto za letom človeški dom, a posebno še šolo v sleherni državi civiliziranega sveta. Šola postaja z vsakim dnem važnejši faktor v življenju vsake države, povsod je oživelo spoznanje, da mere biti le ona oni temeljni kamen, na katerem naj sloni in uspeva napredek socijalnega življenja človeka. Še pred dobrim pol stoletjem ni bilo skoraj države, ki bi se bila zavedala vseh dolžnosti, ki jo vežejo v vzgojnem smislu do državljanov. Danes so že jasne vsakomur njene bodoče vzgojne naloge, tako da ni daleč čas, ko bo povsod glavni cilj udejstvovanja sleherne države uspešno in vsestransko vzgojevanje človeka kot socialnega bitja. Zato je potrebno, da problem šole in človeške vzgoje ne ostane samo zadeva posameznih strokovnjakov, šclni.cov in ozkega kroga mladino-ljubov, ampak vzbuditi je zanimanje- zanj tudi v širših ljudskih plasteh, ki' naj sodelujejo pri pre-osnovi šolstva s trdno vero, da se tako ustvarja človeštvu «boljše, njega vrednejše življenje!*
II.
Na čelu držav, ki posvečajo od vojne sem posebno skrb razvoju svojega šolstva, stoji Velika Britanija. Četudi ni imela Anglija prav za prav skoraj do zadnjih let iincakega uzakonjenega šolskega sistema v državnem smislu besede, vendar je mogla in znala vsled svojih etniških, političnih in geografskih posebnosti obdržati pri ljudski vzgoji neko stalno, nepretrgano pot, tako da si je ustvarila svoj posebni vzgojni' način, ki so ga v marsičem, primerno pre-nešenega na drugačne prilike in razmere, posnemali tudi drugod v Evropi. Do neke mere je tud: mogoče trditi, da so trdnost, bogastvo in obsežnost velikega britanskega imperija bili ustvarjeni ne toliko vsled angleških vojaških pohodov, ampak so naravna posledica posebne duševnosti Britanca, ki jo je položila vanj britanski šola. Tudi ne sloni neporušljivost angleške države morda na popolnosti organizacije političnega m administrativnega državnega ustroja, ampak na oni strogi, a vendar ne ubijajoči duševni urejenosti, ki jo je znala država vzbuditi' v svojih državljanih1 s tem, da je odgojila v njih v največji meri najlepše človeške lastnosti.
Te trditve dokazuje v svoji knjigi «La scuola in Inghilterra* profesor Piero Rebora, docent za italijansko literaturo na «Victoria University» v Manchestru, ki je izšla pred kratkim v Italiji.*) Ker je knjiga važna tudi za nas, posebno še za slovenskega učitelja, naj posnamemo vsaj v glavnem nekaj njene vsebine:
Zgodovinski podatki.
Kakor vse angleške inštitucije, tako je izšla in se razvila tudi šola na angleškem otočju vsled ini-cijative posameznikov. Kakor nima Anglija- še organsko urejene konštitucije, niti zakonika-, tako tudi še nima sistematično urejenega šolskega zakoniodaj-stva. Tako ni tudi imela še do pred kratkim po odgovorni državi ustvarjenega narodnega vzgojnegia sistema, pač pa neko kaotično zmes zakonov, odredb, ki so se razlikovale po pokrajinah, da 'celo od šole do šole. Zato se je le čudili, kako se je mogla vendar angleška šola tako' razviti, da je imela država v-srkdar tudi na zunaj tako sijajne uspehe. Najboljšo razlago tega dejstva nam nud-' zgodovinski razvoj angleške šole.	(Dalje.)
*) Izdajatelj: G. B. Paravia e C., Torino, cena Lir 7.50.
Samoizobrazba učiteljstva
Ko smo pred leti začeli s prepotrebnim delom v Zvezi, smo žal1 naleteli na največji odpor proti temu med učiteljstvom samim. Nekateri reakcionarci med nami -— če jih je mogoče tako imenovati — so videli v samoizobraževalnem delu nevarno prevratni-štvo, podiranje božanstev, sramoto in nesrečo in kdo ve še kaj vse. Če niso odkrito nasprotovali, so pa skrivaj ovirali, da ne bi se samoizobraževalna akcija razširila, ako je že ni mogoče preprečiti in zatreti v kali, Samoizobrazba je bila že kdaj zakonito dete Zveze, pa se je vzlic temu ponekod po mačehovsko postopalo s tem drobnim otročičkom, ki je tolikim na Ikiljub rasel in se razvijal, kakor navadno raste in uspeva nebodigatreba. Še danes je dovolj nerazumevanja med' učiteljstvom, kaj smo hoteli in hočemo s samoizobraževalno akcijo. Predsodki so še toliki, da ne bo Škodovalo, če objavimo, kako mislijo o samoizobrazbi drugod. Sledeče vrste so ponatis iz »Učiteljskega tovariša*, 2. aprila t. 1., in se nanašajo na mariborske učiteljiščnike (ce), ki imajo redne mesečne sestanke. Predaval je prof. inž. Petkovšek ter se je ukvarjal s problemom, ki vga že skozi več let skušamo rešiti potom stanovske organizacije. Upamo, da predavatelja ne bo zadel ni-kak anathema, ker se nam tako približuje v nazi-ranju stvari.
Dopis «Učiteljskemu tovarišu* pravi:
— Dne 21. marca, v soboto se je drage volje odzval našemu povabilu g. prof. inž. Petkovšek z vinarske šole in nam .predaval o: «Nadaljnji samoizobrazbi učitelja za gospodarsko delovanje med kmetiškim ljudstvom*. To njegovo strokovno predavanje, govorjeno s tovariško besedo, smo si beležili vsi. Bilo je široko zasnovano, važno in nas je obogatelo. Uvodoma je g. prof. Petkovšek omenil šolske predmete, ki sc nanašajo na to snov — ki pa nikakor niso zadostni in niti ne taki, da bi dali učitelju, ki naj bi bil pionir, organizator gospodarskega dela na deželi, zadostni vpogled — in podlago za to delo. Govoril je nato o gospodarskih predmetih, s katerimi bi se moral vsak učitelj seznaniti; to so.: 1. Državni nauki: agrarna, obrtna, trgovska, prometna, kulturno gospodarska in socialno državna politika.
2.	Gospodarstvo kmeta in njegovi odnošaji napram obrtnikom, trgovcem in državi. 3. Zakonodaja: zboljšanje v kmetijstvu, varstvo polj', živinloreja, davčni zakon. 4. Zadružništvo: organizacija društev in zadrug (zlasti notranje delo, za katero naj se zanimajo tudi Učiteljice). 5. Kmetijsko spisje: knjigovodstvo, računstvo, vloge, pobotnice, lačun. Učitelj je oni, na katerega se vse obrača. Treba je poglobitve, samoizobrazbe, šola nudi premalo. Katere knjige že imamo? 1. Iz narodnega gospodarstva: Žun: Osnovni nauki narodnega gospodarstva. Brezigar: Osnutek slov. narodnega gospodarstva. 2. Sociologija: Dr. Iv. Krek: Socijalizem. Ušeničnik: Socijo-logija. Abdituš: Problemi malega naroda. Dr. Gosar: Sccijalna ekonomija. 3, Zakonodaja: «Uradni list*, «Tigovski list*, «Občinska uprava*, «Narodni gospodar*, «Kmetovalcc». Članki v dnevnikih pod
Iz organizacije
POZIV.
Vslcd sklepa Zvezinega upravnega sveta pozivamo društva, da tekom prihodnjega meseca skličejo društvena pomladna zborovanja, na katerih naj sc obravnavajo vse Zvezine ustanove ter se pripra-
«Gospodarstvo», ki so v današnjih časih velike važnosti.; Treba jih je izrezovati in urejati. 4. Knjigovodstvo!' Podlesnik: Knjigovodstvo 1. in 2. del. Sič: Splošno knjigovodstvo. Trgovsko računstvo. Krot-majer: Arnerikansko knjigovodstvo. 5,. Sestava gospodarskih pogodb, prošenj, dolžnih pisem itd. Podkrajšek: Veliki spisovnik. Dolžan: Knjiga uradnih vlog. 6. Zadružništvo: Lapajne:. Jugoslov. posojilni-čar in zadrugar. «Narodni gospodar*, mesečnik, ki ga izdajati Zadružna in gospodarska sveža v Ljubljani — Povdarjal je g. prof., da je teoretični študij podlaga praktičnemu udejstvovanju. Predvsem je treba samoizobrazbe, šele potem sledi delo. Sodelovati pa je treba čimprej, ne le gledati in čakati. Spoznaj se, za kaj si sposoben, do česa imaš veselje in tistega dela se oprimi. Ne začenjaj povsod — ne v kolikih društvih si član, ampak v katerem se res udejstvuje®, to je merilo' za vsakega. Učitelj ,je
duševni delavec in ne ročni in kmet zahteva
predvsem duševne pomoči. Izobrazba učencev, izobrazba šoli odrasle mladine,' izobrazba naroda, Specijalizirati se za delo v organizacijah, za duševno pomoč pri gospodarskem delu; za kmetsko delo je že precej tečajev dobro obiskanih. Stopi kot član v kačo gospodarsko organizacijo, delaj, bodi odbornik, tajnik, vodi delo — ne daj, da drugi manj izobražen prevzame delo, in vse te bo ljubilo. Učiteljev je vedno manj, učiteljic več, treba je torej tudi učite-ljic-delavk. Gospodinjski tečaji. Učiteljice sodelujejo in nadaljujejo delo, ki ga je započel gospodarski tečaj. Vzbujajo zanimanje za narodne vezenine , narodno blago, sodeljujejo pri notranjem delu v gospodarskih organizacijah. Važnost gospodinjstva: domače ognjišče je torišče in. žarišče vsega dela. Učitelj je med vsemi stanovi edini, ki je takoj, še mlad vržen med narod, sredi dela. Sode ui, kdor čaka, je izgubljen, izpopolnjuj se, 1. Zahtevajte učiteljskih tečajev — ne dolgih, dvomesečnih, ampak kratkih, a mnogo.
Vsak učitelj bi moral imeti najmanj 4 ali 5 tečajev, in to takoj že v prvi dobi.
Zahtevajte specializiranih tečajev:	kmetijski,
sadajrski, čebelarski, vrtnarski, praktični zadruž-niški, knjigovodstveni, društveno organizatorični in še drugi. 2. Prirejajte izlete, več učiteljev z istimi interesi, n. pr. obiščite dobro organizirane zadruge, da vidite, kar želite videti, kmetijske šole, tovarne. Na licu mesta dobite več, kot če bi preštudirali knjige o isti snovi. 3. Lastno delovanje med mladino, ki je šoli odrasla, da se privadite nastopati in delati med starejšimi, že izkušenimi. Kmetijske nadaljevalne šole od 14.—17. leta — a ne pretiravati v teh šolah z delom na polju in vrtu. Mladina mora biti zmožna, da čita in razume strokovne liste, da sledi napredku, da ljubi naravo in se uči od nje, da pojmi zakonodajo, računstvo, da si zna v najvažnejših vprašanjih pomagati. Učitelj naj se zaveda važnosti tega dela — in zato naj dela. Kdor i(j dela, je ničla. Kdor ne dela, je parasit na narodovem telesu. Učiteljstvo, ki bo dklalo v tem smislu med narodom, bo prevzelo vodstvo naroda v svoje roke.
vijo predlogi za delegacijo, oziroma se dajo navodila delegatom.
Delegate je izvoliti po novem stanju čanstva, ki ga je nemudoma javiti vodstvu, če se to še ni izvršilo.
Ponovno pozivamo tudi, naj se že uredi vprašanje članarine društvom ter naj društva točneje vrše svoje obveznosti nasproti Zvezi, Iz računskih za-
ključkov za L 1924., ki jih priobčimo v prihodnjih Številkah lista, je razvidno, da v nckafcrih društvih še ni pravega reda. To je popraviti pred delegacij-skim zborovanjem!	VODSTVO.
Članstvu «Zveze» naznanjamo, da bo naš predsednik za dalj časa odsoten. Vse dopise in pisma je odslej naslavljati na tajnika .ali na prvega podpredsednika tov. Ignaca Križmana, Gorica, Corso Verdi 37.
Pazinsko slav. učiteljsko društvo držati' če u Podgorju (Piedimonte) u nedelju dne 17. maja o. go-d. u 8'A sati svoju redovitu glavnu' skupštinu uz sledeči dnevni red: 1. Otvorenje skupštine, 2. tajniško, blagajniško i revizijsko izvešče; 3. izbor novog društv. odbora i revizija; 4. izbor delegata za Zvezino zborovanje; 5. event. predavanje; 6. slučajnosti; 7. uterivanjc članarine.
Napomene: 1. Slučajne promene koje se tiču ovc skupštine priopčiče se pravedobno; 2. Bračo, do-djite svi! Poznamo se u dušu, pa smo uvereni, da niko od nas izostati ne če. Mi koji smo zadnji ostali na svojoj rodjenoj grudi; mi koji smo najdulje iz-držali prkoseči svim neprilikama; mi, zadnji i malo-brojni, uzmanjkati ne čemo dohrliti na ročište svojih drugova i drugarica nakanom da o vršimo svoju zvaničnu, društvenu, pa i prijatcljsku i civiliza-tornu dužnost. — Odbor.
Goriško učiteljsko društvo je zborovalu v Gorici
2.	t. m. Prisotnih je bilo 60 zborovalcev, kar je vsekakor premalo za tako številno organizacijo. Ni bilo skoraj nikogar s Kanalskega, ker imajo vsak četrtek šolo. Solkansko didaktično okrožje je pa imelo svoj uraden sestanek.
Predsednikovo poročilo je bilo zanimivo. Po izvajanjih tovariša Križmana smo spoznali, komu ni prav, da bi prejeli že pred leti priznano draginjsko doklado. Naročilo se je odboru, da- napravi posebno vlogo na kr. šolsko skrbništvo v Trstu, s katero naj se zaprosi izplačilo teh draginjskih doklad, ki' so že bile svoječasno oblastveno priznane. Baje je bil denar že nakazan — a uporabili so ga za popravljanje nekaterih šolskih poslopij?!
Tovariš Paljk je ponovno interpeliral: »Kaj je z okrajno učiteljsko knjižnico in z nad 20.000 L plačanimi za njo z našimi lastnimi prispevki?« Predsednik je odgovoril, da se mu je zagotovila ureditev te zadeve ob likvidaciji bivšega okrajnega šolskega sveta. Po daljši živahni diskusiji so se zborovalci izrekli, da se mora ta zadeva takoj urediti po pravičnih določbah po želji učiteljstva' iz prejšnje dobe, ki je ta denar plačevalo s svojimi prispevki.
Govorilo se je mnogo o ustanovitvi novih učiteljskih knjižnic za posamezna didaktiška okrožja in se tudi soglasno sklenilo, da bo zahtevalo učiteljstvo samostojno upravo vsake knjižnice, ki bi' se ustano-V*^.vz niež<>v'mi prispevki, ker je edino pravično stališče, da vsakdo samostojno gospodari nad svo-Pr'^Tank^ Učiteljstva ne bo nihče vodil z nitko kakor nevednega otroka v prvem razredu ljudske šole.
Odpr.o se vrata zborovalne dvorane in vstopi naš neumorni blagajnik France Mprmolja, podprt z berglami in s palico. Vihar nalvdušenja je zadrvel ovacije, vskliki, pozdravi itd. niso hoteli ponehati, dokler ni izprcgovoril predsednik, k,; j p pozdravil našega najpridnejšega stanovskega sotrudnika. Nad pot leta ni bilo našega tovariša k nam radi težke
oleznt. Mlačni ali pa celo brezbrižni tovariši, tu se zg.edujte, z berglami je prispel do nas tovariš, da vam dokaze ljubezen do organizacije, ki je vzgo-p.a vse nase sta novske delavce in nas že pol sto-
letja dviga na pot .požrtvovalnega dela za ,2solo in stan! Spontana je bila ta ovacija — 'izraz' ljubezni in pobratimstva!	,
Profesor Lorenzoni je krasno predaval o ujedi-njenju Italije in posebno ilustriral književno delovanje zaslužnih literatov, ki so: Vincenzo Giobertd (1801—1852), Massimo D'Azeglio (1798—1866), Ce-sare Balbo (1798—1853) in Giuseppe Mazzini (1805—1872).
Predsednik sc mu je zahvalil in ga prosil, da bi še večkrat prišel med nas s svojim bogatim literarnim znanjem, ker naše društvo hoče s kulturnim in stanovskim delom- dokazati ukaželjnost in hrepenenje po izobrazbi svojih udov — vsaj oni, ki se udeležujejo društvenega delovanja
O delu v stanovskih krožkih je zanimivo pripovedoval tovariš Paljk, ki je tudi sijajno orisal dušo učitelja, navdušenega za šolo in stan. V razpravo so posegale mnoge tovarišice in tovariši ter dokazali, da so le idealisti pravi delavci na pro-svetnem in izobraževalnem polju.
Predsednik je z veseljem javil zborovalcem, da je že gotovo po ministerskem sklepu zboljšanje plač s prvim aprilom v približno 10% znesku dosedanjih dohodkov. (Danes je izišla <'Gazzetta Uffi-ciale s kraljevim ukazom-zakonom 31 /III 1925. št. 300 in priobčila tozadevne določbe).
Mnogi govorniki so kritizirali penzijske določbe, a predsednik je v svojem optimizmu izrekel prepričanje, da bode v najbližji bodočnosti zboljšane tudi penzije, da ne bodo naši stanovski veterani trpeli pomanjkanja.
Obdelovalo' se je na dolgo in široko vštevanje službenih let v zadnji dobi' definitivno imenovanih učiteljev in učiteljic. Proučiti bo treba vštevanje službenih let asimiliranega in v tem letu stalno nameščenega učiteljstva.
S hrepenenjem po pravicah, zajamčenih v zboro-valnem zakonu, smo se razšli (Črniče), da se zopet sestanemo pri' zborovanju 7. majnika t. 1.
SAMOLZOBRAŽEVALNI TEČAJ 1925.
Učiteljstvo, ki se namerava udeležiti letošnjega tečaja, naj sporoči to do 31. maja društvenim predsedstvom.
Kdor se v tem času ne- priglasi, se mu ne plača ne voznina ne prenočiščnina.
Na tečaju se bo obravnavala snov, ki je bila določena za delo krožkov v tekočem letu. Predavanja in diskusije bodo imela namen poglobiti in razširiti vso snov ter pripraviti za nadaljno samoizobraže-valno delo.
Udeleženci! bodo obvezani redno prisostvovati tekom tečaja.	_ Vodstvo.
SAMOIZOBRAŽEVALNI KROŽKI a : t
se pozivajo, naj za svoje sestanke vprašajo’ — predno si iščejo drugod prostora — didaktične ravnatelje dovoljenja, da smejo obravnavati v šoli, kamor spada1 delo za povzdigo izobrazbe našega stanu. To pravico, ki bi bila v drugih časih umevna sama ob sebi, bomo dosegli le z vztrajnim zahtevanjem.
POČITNIŠKA BIVALIŠČA.
Med učiteljstvom se je sprožila misel, naj bi se za počitnice zamenjala med nami bivališča na ta način, da bi si za gotov čas medsebojno prepustili stanovanja. Kdo bi morda hotel k morju, iz mesta na deželo ali obratno. Ker bi se ta poskus lahko napravil, naj se do konca maja javi Zvezinemu tajniku, kdor bi žele! o vel. počitnicah spremeniti na ta način bivališče, Sporočiti je seveda tudi pcgojc, ponudbe ali želje.
Razno
Povrnitev selitvenih stroškov
Učitelji, ki' so premeščeni na lastno prošnjo', nimajo pravice do povrnitve selitvenih stroškov, pač pa uživajo to pravico učitelji, ki so premeščeni vsled uradnih razlogov, po sledeči meri:
1) 30 L dnevno za več časa trajajočo vožnjo. Če vožnja ne traja več kakor 1 dan, se izplača le dnevnica (20 L). Ako premeščenje zadeva druž. očeta (učitelja ali učiteljico z možem, ki ga vzdržuje, ali vdovo z otroci) ima prizadeti prav:co do dnevnice 18 L za vsakega člana ne vštevši lastne. Ta dnevnica sc skrči na (12 L), ako se vožnja izvrši v 1 dnevu.
Za izplačilo odškodnine se smatrajo člani rodbine: žena, -otroci in pastorki pred dopolnjenimi 25 leti, neomožene hčere in pastorke, starši, mladoletni bratje, neoženjene sestre, pastorke in sestre, ki so ostale vdove, ako živijo skupno v rodbini s premeščenim ki jih vzdržuje. Služinčad se tudi šteje.
2) Izplačilo vezjnihi 1 stroškov za IS. razred po VIII difercnoijalni tarifi na' železnicah, ali za1 I. razred na parnikih za vsakega družinskega člana, izvzemši služinčad, ki se ji' izplača voznina v III oziroma II razredu.
3) Povrnitev dveh desetin od vsote voznih stroškov po železnici ali tramvaju.
4) Izplačilo L 0.75 kilometrine vsakemu družinskemu članu za navadno potovanje.
5) Povrnitev stroškov za prtljago na podlagi 1 q za vsakega družinskega člana, vštevši dr. očeta.
6) Izplačilo prevoznine pohištva do 40 q na železnicah {a piccola velocita) ali na parnikih.
7) Izplačilo za navaden prevoz blaga v znesku L 0.90 na km za 100 kg ali odlomek od 100 kg.
8) Izplačilo L 12.60 za vsakih 100 kg ali odlomek blaga, pakovanega na domu in odpremljenega na nov službeni kraj.
Pc «Scuola moderna ital.*
Priganjanje učiteljstva. Na notico, priobčeno pod tem naslovom v zadnji številki našega lista, sporoča g. poslanec Wilfan v pismu od 3. t. m., da je bil v proračunski debati prosvetnega ministrstva (17., 16. in 19. decembra 1924) priglašen kot govornik. Priglasil se je bil 5. decembra. Vendar se radi težke bolezni, ki ga je tidaj napadla, ni mogel udeležiti proračunske razprave. Od bolezni si še ni toliko opomogel, da bi se udeležil razprave istega ministrstva v dneh 17.—19. marca t. 1., ker mora žal še vedno dvakrat na teden k zdravniku. Ni torej Tes, da se nihče ni spomnil učiteljstva, kakor je trdil Uč. list, zato naj se popravi storjena mu krivica. —
Upamo, da je krivica, storjena g. posl. Wilfanu, popravljena že s priobčcnjcm tega pojasnila. Dostavljamo le, da smo po razpravi proračuna učnega ministrstva za 1. 1924/25 omenili, navajajoč govor g. posl. Besednjaka o našem šolskem vprašanju, da sc o preganjanjih učiteljstva v zbornici ni spregovorilo. «Goriška straža* je tedaj odgovorila, da je to poglavje zase, ki bo še prišlo na vrsto.
Do danes žalibog ni prišlo na vrsto. Učiteljstvo se sicer prav nič ne zanaša na zbornico, vidi pa, da sc preganjanju učiteljstva ne pripisuje velika važnost, vsaj taka ne, kakor jo časniki brez prestanka poudarjajo. Res je, da so v jeseni' pognali 17 naših učiteljev (ic) iz službe, res je, da se učiteljstvo tepe s preiskavami, z discipliniranjem, suspendiranjem itd., res je, se da zasledujejo njegove organizacije in da nam vsak čas prinaša novih Jobovih sporočil.
/
st v a, ki ga hoče ital. meščanstvo odstraniti in nadomestiti s svojim. To dejstvo vsa naša javnost premalo upošteva, in težko občutimo, če se od nobene strani ne dvigne roka v našo obrambo.
Povišanje učiteljskih plač. S 1. aprilom t. 1. se izboljšajo plače učiteljem po sledečem merilu:
L 500 — provizoričnim učiteljem.
L 1000 — učiteljem, ki dobivajo letne plače 5000 L (+ 400 S. A.) do 7000 L (+ 400 S. A.)
L 1200 učiteljem, ki dobivajo letne plače 7000 L (+ 500 S. A.) do 9.500 L (+ 500 S. A.)
Izplačevanje naklad za poučevanj*; v oddelkih v š. 1. 1923/24.
Učitelji, ki imajo še dobiti naklade za poučevanje o oddelkih za š. 1. 1923/24, naj se obrnejo do didaktičnih ravnateljev, ki so obvezani po okrožnici kr. proveditorata v Trstu 25 dne 2/3-1925 (Glei zadnjo štev. Scuola a! Ccnfinc), da ugotovijo neizplačane zneske in poročajo na pristojno mesto.
Krožki pevsk. zbora se opozarjajo, da je v nedeljo 26. t. m. pevska vaja v sedežih pevskih okrožij.
V znanje.
Imenike članstva so doslej podala le nekatera društva. Društva, ki do 28. t. m. ne predložijo po-.trebnih imenikov, ne dobe v redu "Učiteljskega lista* št, 9 (1. maja t. 1.). — Uprava.
Poslovitev. Vsled odhoda v SHS pošiljata najiskrenejše pozdrave vsem zavednim kolegom in kole-ginjam ter želita obilo sreče — Ernesta in Josip Zajec, učitelj v Sovodnjah pri Gorici.
Književnost in umetnost
«Svetlost.» U Beogradu je začeo izlaziti dvaput sedmično učiteljski politič.ki list "Svetlost*, što ga uredjuju dva penzijonisara učitelja radikala.
«Osnovna nastava*. Ministarstvo Prosvete počelo je izdavati s.užbeni školski časopis "Osnovna nastava*, što če ga primati obavezno sve narodne škola; čime se je vrlo udovoljilo jugosl. učiteljstvu.
Minist, Prosvete izdače prigodom 1000-godišnjice Hrvatskog Kraljestva "Istoriju Hrvatske za vreme narednih kraljeva* cd prof. Ferda Šišiča u tii sve-ske. —
"Predavanja za narod*. U Novom Sadu počeo ja izlaziti časopis "Predavanja za narod*, a tretirati če sva važna savremena pitanja iz privrede, dru-štvenog života, povesti, književnosti i. t. d., što če sve dobro doči priredjivačima točajeva i predava-teljima,
Početkom ov. god. izašao je prvi broj «Radne ško-le», koja če propagirati učni školski rad i ideju radna škole po Kerschensteineru: List izlazi v Ahksincu u pretplati od 50 D. —
U Beogradu izlazi "Pedagogijska knjižnica*, koja je sada izdala svoju 23. svesku pod naslovom: O primenjenoj psihologiji s naročitim obzirom na daro-vitost i na izbor poziva.
Izašla je nedavno "Narodna enciklopedija*, (Zagreb) u1 kojoj suradjaju jugosl. najbolji učcnjaci čita-ve države. Enciklopedija-.cksikon 6z biti verna slika naše opče kulture, književnosti, škole i sviju ostalih grana nauke, umetnosti, .politike, privrede i. t. d. Izači če čirilicora i latinicom u 16 svezaka sa cenom 40 din. —
U Vršcu izašla je prva knjiga "Biblioteke moderne pedagogike* pod naslovom: Eksperimentalna pedagogika — s naročitim obzirom na vaspitonje delom.