102 Glasnik SED 61|1 2021 * Saša Babič, dr . lit er ar nih v ed, znans tv ena sodela vk a in docentk a, ZR C S AZU , Inštitut za slo v ensk o nar odopisje; sasa.babic@zr c-sazu.si . Knjižne ocene in por očila Izt ok Ilic h Knjižne ocene in por očila Saša Babič* Sledilo je spoznanje, da je bilo demoni- ziranje smešnega bolj skrb krščanstva, medtem ko so v lokalnih politeizmih smešni liki veliko pogostejši. Sveto in smešno sta se tako, po avtorjevih be- sedah, »pri dreganju v izvore religije pokazala kot dve plati istega kovanca. Kot zrcalna izgnanca iz vsakdanjika dela, razploda in tešenja osnovnih po- treb, ki smo ju šele pozneje razžagali na dvoje, da bi novim monoteističnim veram omogočili uglednejši imidž in čezmejni razmah.« O tem je Lunaček že leta 2011 pisal v knjigi Vrnitev cik- lizma in popularne kulture. »Sveto in smešno …, dve besedi, ki ju nismo ravno vajeni slišati skupaj, ne?« Lunaček čisto na začetku vpraša bral- ca, ko ga povabi med lokalne bajke z množico primerov in oblik sleparstva, ki namigujejo, da je pred pohodom mednarodnih monoteizmov mitologi- ja smešna slavja in njihove like redno uvrščala v svoje panteone, celo ob bok glavnim božanstvom. »Smešno,« na- daljuje, »za nas tiči v blatu sveta, kjer se da vse pretipati …, medtem ko naj bi sveto lebdelo nekje v višavah on- kraj dosega. Če pa že kdaj prideta v stik, je njuno srečanje pogosto gro- zno konfliktno, včasih celo krvavo,« pri čemer z risbo spomni na tragične posledice objave karikature Moha- meda v francoskem satiričnem ted- niku Charlie Hebdo. S stripovskim esejem Sveto in sme- šno, napisanem v pogovornem jeziku in upodobljenem v treh barvah – rde- či, rumeni in modri, ki imajo svoje pomene – se avtor vrača k svojim fi- lozofskim koreninam. Z malo stavki in s kupom smešnih sličic razlaga le najbolj zanimive reči, ki jih je izvedel o svetih dvojčkih. Najprej, kot pra- vi, preleti poante najvplivnejših teorij smešnega, potem par poglavij posveti smešnim bogovom in režečim se obre- dom po vsem svetu ter pokaže, kaj se je z enim in drugim zgodilo ob vzponu krščanstva. V zaključku se vpraša, za- kaj danes lahko o tem sploh govorimo, kaj se je po stoletjih spora spremeni- lo, da lahko načenjamo temo intime med smešnim in posvečenim. Se tudi povsem resno pogovarjamo o smehu ter njegovih različnih oblikah in po- menih. »Humor,« pravi Izar Lunaček, »nas tudi v resničnih nevarnostih lah- ko dvigne na varno razgledno točko, s katere se vse poprejšnje tegobe zazdijo drobne in nepomembne. A smeh poleg distance veča tudi bližino. Če z njim preganjamo pošastnost prednika, se obenem z bogom tudi bratimo.« Na koncu Lunaček poseže še v dana- šnji politični marketing nagovarjanja tistih volivcev, ki si želijo voditelje s tr- šo roko: »A v večini primerov fašejo le kralje karnevala,« ugotavlja, »sleparje, ki s pozicije moči trosijo obscenosti in mahajo z bojno sekiro tudi če to ni v njihovi pristojnosti. Pač po sledi tren- da smešnega politika, ki je sam svoj dvorni norec … A se pri tem pozab- lja, da je dvojni obraz klovnovskega kralja fasada za neko precej bolj prera- čunljivo in koristoljubno zver.« D AN POD JED: Antr opologi ja med štir imi s t enami. Spozna v anje dr užbe in sebe med pandemi jo. Založba ZR C, Ljubljana 2020, 1 52 s tr . Leta 2020 je življenje prežemala pred- vsem epidemija novega koronavirusa, ki se je po svetu razširil skoraj v času enega mežika. Epidemija je prerasla v pandemijo in pokazala svojo agresiv- nost tudi ob hitrem jemanju življenj. Sprejeti zaščitni ukrepi in uvedene karantene so močno spremenile naš dnevni ritem, gibanje in navade. Zato ne preseneča, da je ravno o pandemiji in spremljajočih življenjskih spremem- bah izšlo precej knjig, ki so aktualno pandemijo obravnavale z različnih vi- dikov; samo v Sloveniji s filozofskega (Renata Salecl in Tomaž Grušovnik), z novinarsko-reportažnega (Janko Petrovec), pravnega (Andraž Teršej), literariziranega (Tadej Golob) – in na- vsezadnje z antropološkega. Knjiga Antropologija med štirimi stenami Da- na Podjeda predstavlja antropološko (samo)opazovanje med pandemijo. Knjiga ni nastala tako, kot smo vaje- ni: avtor ni nameraval napisati knjige ali zbirke sestavkov, temveč je začel kratke sestavke pisati za objavo na svojem Facebooku. Pisanje (tako v slovenskem kot angleškem jeziku) smo lahko spremljali vse dni med 5. in 36. dnevom pomladne karantene, 103 Glasnik SED 61|1 2021 Knjižne ocene i n por očila Saša Babič vsak zapis je imel svoj naslov. Sestav- ki so bili različno dolgi, vedno pa so opisovali dan ali aktivnost oz. so se posvečali določeni temi. Tako je avtor v zapisih obravnaval svoja opažanja nakupovalnih navad (pojav prekomer- nega nakupovanja toaletnega papirja, gibanje po trgovini), kuhanja, igranja družabnih iger, medsebojnih razmerij (tako v družini kot na ulici), sprememb osebnih ritualov, odnosa do zasebnosti, higienskih ukrepov (npr. razkuževanje embalaže, umivanje rok itd.), pojava redkih divjih živali v mestu (smrdokav- re) itd. – ter se ponovno spraševal o sa- mem sebi in okolici. Kot navaja avtor, naj bi bilo pisanje sprva namenjeno »lastni terapiji« in obveščanju kolegov iz tujine, kako se pri nas uvajajo in na nas vplivajo po- samezni vladni oz. družbeni ukrepi. Ko se je avtor zasitil tega tako rekoč dnevniškega zapisovanja, je po 31 dneh pisanje končal; zaključni sesta- vek je naslovil Konec vojne. Naslov je pomenljiv z več vidikov: predvsem zato, ker je diskurz politikov, pa tudi splošne javnosti, med obveščanjem o pandemiji redno vseboval konceptual- no metaforo vojne (bolezen = vojna), ki jo je avtor očitno prevzel. Metafora se pokaže kot smiselna, ko avtor pozo- ve, da »namesto, da razumemo pande- mijo predvsem kot vojno in krizo, jo je bolje razumeti kot normalen pojav, ki je za nekaj časa prekinil navidezno ravnotežje v svetu in družbi«. V pan- demiji se dogajajo procesi, ki »jih je vredno pogledati od blizu in zapisati«. Pripis »konec prve sezone« ob koncu pisanja kaže na antropološki eros, ko zaradi odklonov v družbi (takšni in drugačni) ta sama sebi postane ekso- tična in zato spet vredna podrobnega vpogleda. V prejšnji »normalnosti«, na primer, (ne)pranje rok ni bilo nikoli tako zanimivo kot med pandemijo (pa čeprav bi tudi takrat te navade razkrile marsikateri vzrok okužbe). Avtorjev pripis, da končuje prvo sezono pisanja, je vsekakor vzbudilo pričakovanje ta- ko drugega vala epidemije (o katerem se je govorilo že med prvim valom) kot tudi ponovnega pisanja – po mo- žnosti primerjalno. Do pisanja, žal, ni prišlo, in tako je umanjkal vpogled v spremembe avtorjevih opazk in izsto- pajočih tem. Pod avtorjeve objave na Facebooku so bralci pisali komentarje, zato knji- go lahko beremo tudi kot dialog med antropologom in bralci-komentatorji. Čeprav je bila večina komentatorjev antropologovih znancev, pa njihovi zapisi kažejo na pretočnost misli, ki potujejo v obe smeri in tvorijo dialog. Žal v knjigi umanjkajo podatki o av- torjih komentarjev – pa čeprav so ti anonimizirani; sledljivost komentarjev in komentatorjev bi omogočila laž- jo interpretacijo komentarjev in toka misli. Nazorno namreč pokažejo, da so nekateri bralci (verjetno predvsem tisti, ki avtorja ne poznajo osebno) objave brali dobesedno, brez odmika zaradi predpostavke, da avtor ponekod verjetno pretirava. Ob pozornem bra- nju namreč postane očitno, da je avtor med objavljanjem na spletu preizkušal meje: preverjal je, kje se začnejo mej- ne (mogoče celo bizarne) točke naših sprememb obnašanja, iskal je mejo, ko še lahko govorimo o smiselnosti in sprejemljivosti novih (vsiljenih) na- vad. To je še zlasti očitno v prispevku Junakova pot v trgovino, ko avtor v komentarju (nedvoumno) zapiše: »Pa saj sem razmeroma sproščen, malo se celo za(je)bavam. Upam, da je iz zapi- sov to še razvidno. Če bom šel čez me- jo normalnega, javite!« Ta prispevek je dregnil največ bralcev in dobil največ komentarjev: tako dobrohotnih nasve- tov (s predpostavko, da je avtorjeva re- alnost natanko takšna, kot jo opisuje) kot tudi šaljivih pripomb. Morda prav zaradi vzporejanja junaštva in sočasne medijske krilatice, da smo v teh časih junaki prav tedaj, ko ostanemo doma. Ob koncu knjige nas čaka spremna beseda Vesne Milek z naslovom Na- stanek novega človeka. V njej se spra- šuje, kakšen bo »novi človek«, piše o svojih ugotovitvah, da se je Dan Pod- jed v digitalnem času z antropološkim samoopisovanjem dal vsem na razpo- lago, in reflektira svoje lastno doživlja- nje karantene. Spremna beseda sicer ne doda prav dosti h knjigi, je pa do- brodošla zaradi poudarjene povezave z avtorjevo knjigo Videni (2019) – pa čeprav mestoma argumenti o povezavi spodletijo. Marsikdo zaradi naslova knjige priča- kuje temeljno antropološko delo, polno znanstvenih analiz in referenc. Vendar je knjiga Dana Podjeda poljudno delo, dnevniški zapis oz. oris, kako (lahko) poteka antropološko samoopazovanje; besedilo kljub temu vključuje marsika- tero referenco iz beletristike ali stro- kovne antropološke in folkloristične literature oz. objavljenih znanstvenih razprav. Te reference so dobrodošla podkrepitev vsebine in bralce sezna- njajo z antropološkimi deli ter jih vzpodbujajo k branju. Knjiga Antropologija med štirimi ste- nami je predvsem sproščujoče dnevno vinjetno branje. Lahko pa je odskočna deska tako za bralčevo samorefleksijo kot tudi strokovni premislek novih, drugačnih etnografskih in antropolo- ških metod.