Tine
Kmet in cigan
Ilustriral M. Sedej.
Ne vem, ali je bilo res ali ne. Pravijo pa, da je postal cigan silno lačen. Tako lačen, da bi požrl volka s kostmi in kožo vred, če bi ga dobil. Ker ga pa ni dobil, mu je v želodcu še naprej krulilo in ropotalo, kakor da bi tolkel po praznem sodu.
Cigan bi zmaknil kje kako kokodajsko in si jo spekel. Za prvo silo bi bilo. Ali kaj, ko stoji skoraj ob vsakem vogalu stražnik. In če kje kaj zmakneš, hop po ciganu, pa naj še tako zatrjuje, da je nedolžen. Stražnik pa ni Bog ve kako vljuden gospod in cigan nima rad z njim posla...
Gre zato cigan h kmetu, da si poišče dela in pošten prigrizek.
»Dobar dan, gospon. Imate kaj dela in jela? Vse pojem, kar riii daste in vse naredim, kar ukažete.«         ¦
34
Kmet zadovoljen, kaj ne bi. Delavcev vedno premalo, dela pa toliko, da ne ve, kje bi začel in kje nehal. Cigan pa tudi ne bo preveč gledal v skledo, kaj in koliko je v njej.
»Hej, cigan. Dela pa, dela vedno dovolj. Jutri zarana ga dobiš. Kosil boš, sušil, obračal seno in ga spravil v kopice. Za en dan ravno dovolj dela. Jelo dobiš pa tako, da si boš tri dni oblizoval prste. In nekaj cvenka bo tudi našlo pot v tvoj žep, da boš lažje počakal do jutri, evo ti pol klobase pa še brtavs kruha. Prenočiš pa lahko kar v seniku, da boš jutri takoj pri rokah.«
Cigami se zaiskrijo oči, po-pade klobaso in kruh in zleze v senik. Kot bi trenil pomelje kmetove dobrote, leže v seno iu s sladkim upanjem na jutrišnji dan zaspi.
Drugo jutro, ni se še danilo, je že kmet pred senikom in kli-če cigana. »Halo, cigan! Čas je, da vstaneš in greš na delo. Jutro je lepo in trava rosna, da ti bo kosa kar sama kosila.«
Kratka je bila noč ciganu, pa kaj hoče: treba je zaslužiti jelo. Zleze iz senika in že mu nudi   kmetič   koso   in   oslo   in
grablje in mu razlaga kod in kam n&j gre, da pride do pravega travnika. Cigan posluša, vzame orodje in kar šel bi na delo. A kaj, ko ga pa že-lodec opominja, da je prazen kot beraška malha in da bi mu malo pri-grizka kar nič ne škodilo. Kmetič, dobra duša, mu da primeren zajtrk. Kosilo pa, da mu pa že pošlje o pravem času na travnik. Čemu bi hodil domov in po nepotrebnem tratil čas. Všeč je to ciganu. "Pospravi zajtrk, pa le še nekaj preinišljuje. Končno svetuje kmetu, naj mu kar sedaj da kosilo. Je vseeno kaj, da je le nekaj za zob. Tako prihrani sebi in kmetu čas. Vsak cigan da lahko dela ves dan brez prestanka, da ima le zjutraj poln želodec.
»Res, čemu bi tratil opoldne čas s hojo na travnik,« si misli kmet in kar takoj podšče in najde vogal kruha in nekaj prekajene svinjine pa še pol litra jabolčnika. Vse to da ciganu, ki ves vesel spravi tudi te dobrote pod svojo kučmo. No, sedaj se je — tvala Bogu in kmetu — kar.dobro podložil in delo mu ni več dišalo. A cigan ne bi bil cigan, če bi si tudi iz te zadrege ne znal pomagati.
»Gospon, zajtrkoval sem že, kosil tudi, kaj ko bi mi dali še večerjo, potem grem zvečer po končanem delu lahko kar na svoj dom. Ne bo treba hoditi sem in tu večerjati. Saj ni treba veliko: pol klobase in kos kruha bo kar dovolj za večerjo.«
»O ti prebita buča,« si misli kmet, »saj ni tako nemnen ta cigan.« In mu prinese še večerjo. Kar s težavo pospravi cigan še to. nato pa pravi kmetu: »Ej, gospon! Moj oče me je učil, naj po večerji nikdar ne delam, ker to delo ne koristi. Nu, sedaj sem se navečerjal in je najbolje, da grem spat.« ]n jo je popihal.
Kako je bilo naprej, ne vem. Pravijo pa, da se je kmet ves tisti dan potil na travniku, in se poleg veril. da nobenemu ciganu ne verjame nikdar več.
35