Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 3-4 ^	£fublfana, lO. februarfa 1952.	^ Leto IIL
USTANOVNI OBČNI ZBOR
Občni zbor Združenja profesorjev (1-8. I. 1952) je bil v nizu ostalih občnih zborov močan odraz potrebe po samostojni organizaciji, ki bi mogla aktivno reševati razna vprašanja našega šolstva kot tudi kadra, ki dela na naših šolah.
Udeležba in sodelovanje delegatov sta dokazala, da je interes za delo Združenja velik.
Občnemu zboru so prisostvovali: zastopnik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije tov. Bore Mav-ricij, zastopnik Sveta za prosveto LRS sekretar Sveta tov. Modic Lev, predsednik Sveta za prosveto in kulturo MLO tov. Peternel Rado, zastopnika CK LMS tov. Cepuder in Škofič, zastopnika Sveta pionirjev
tov. Krivic Ada in tov. Kolar Vilko.
Posebno taplo so bili sprejeti zastopniki Sindikata prosvetnih delavcev iz Trsta tov. Jože Umek in tov. Ana Kalanova ter zastopnika socialističnega učiteljskega društva Koroške tov. Piuk Hans in Wagner Leopold.
Gostje so pozdravili občni zbor oziroma sodelovali v razpravi.
Po objavi dnevnega reda je tovariš Gabrovšek Ludvik v imenu iniciativnega odbora imel referat o nalogah in ciljih Združenja.
Referat navajamo v večjem izvlečku, zato smo pri referatih iz ostalih dveh občnih zborov izpustili tista poglavja, ki obravnavajo probleme, ki so skupni vsem prosvetnim delavcem.
vedamo, da ne more biti nobene stroke, ki se ne bi v svojih temeljih dotikala filozofskih vprašanj, če se zavedamo, da mora vsaka strokovna problematika pa tudi problematika pedagogike biti v svojih globinah povezana s svetovno nazorsko problematiko, potem ne bomo več gledali strokovnost, pedagoško fn metodsko dejavnost izolirano, marveč bomo gledali na vse te probleme povezano. To ipa zahteva globine, časa in mnogo individualnega študija. Tako izobraževanje je cel proces. Zato se nam zdi, da se bodo morala društva pri bodočem delu za izobraževanje svojih članov držati načela: Več globine, več individualnega študija, izogibati se ozkemu izoliranemu postavljanju strokovne, pedagoške in ideološke problematike, bolje nobenega predavanja, kot predavanje, ki s svojo površnostjo in deklarativnostjo stvari samo parafrazira, ne pa argumentira, več kritičnih člankov v naš pedagoški tisk, ki naj obravnavajo posamezna poglavja z ideološkega vidika, več kritike naših učbenikov, kajti kritike v tisku sežejo zelo daleč in dajo človeku časa za razmišljanje.
NAČELNE MISLI IZ REFERATA
Zakaj novo društvo?
Zelja po ustanovitvi posebnega društva profesorjev pri nas v Sloveniji ni prišla od naših članov, ampak nasprotno, prepričevati smo jih morali, da je bil sklep Kongresa SUP v Beogradu o prehodu enotne organizacije učiteljev in profesorjev v pet samostojnih društev pravilen in v skladu z našim razvojem, v skladu z globokimi izpremembami, ki jih doživljamo zadnji dve leti tako na ekonomskem in finančnem področju kot na področju državne uprave. Menimo, da bi bilo odveč razvijati med nami na široko razloge za reorganizacijo. Mislimo pa, da je vseeno potrebno vzeti najvažnejše razloge deloma zaradi tega, ker izvirajo iz njih nekatere naloge novih društev in s tem tudi našega Združenja, deloma pa zaradi tega, da spodbijemo vsako namigovanje, češ, da smo tudi tu prišli na staro formo organizacije.
Ce je pred vojno društvo profesorjev imelo nalogo utrjevati tedanji družbeni red, to je podaljševati dobo kapitalizma in zavirati prehod na socializem, ima sedanje društvo profesorjev prav obraten cilj: čimprej odstraniti ostanke družbenega reda, tako v formah šolstva, v učnih načrtih, v naši miselnosti in čimbolj ugladiti pot v socializem.
Ce je staro društvo profesorjev predstavljalo neko izolirano skupnost, ki se je na vse strani ograjevala zlasti pa od tedanjega društva učiteljev, ki je bilo tiste čase mnogo bolj prepojeno z naprednimi elementi kot profesorsko, se bo naše društvo zavzemalo, za povezavo z . vsemi drugimi društvi, ki skrbe za izobrazbo in za vzgojo mladine, še posebej pa z društvom učiteljev, s katerim smo bili doslej v skupni organizaciji. Izraz te težnje naj bo tudi naša želja po konkretni organizacijski obliki, ki naj povezuje v republiškem merilu vseh pet novo nastalih društev v Zvezo društev prosvetnih delavcev LRS.
Ce je staro društvo profesorjev stremelo (kljub zoperstavljanju nekaterih naprednejših članov) za tem, da utrdi idealistični pogled na svet, za ohranitev raznih religioznih predsodkov in dovoljevalo na straneh svojega tiska prostor samo člankom z idealistično nazorsko podlago, da bi s tem ohranilo in čuvalo ideološke temelje kapitalističnega sistema, se bo novo društvo povsod in na vaškem koraku borilo za izvajanje pouka na temeljih dialektičnega materializma, za odpravo ostankov metafizičnih pogledov na svet, za znanstvenost pouka in prav zato tudi za odpravo verouka iz naših šol, kjer dajemo streho oznanjevalcem dogem in tako zvanih »resnic«, ki so v direktnem nasprotju z izsledki znanosti in ki navajajo mladino v razdvojenost.
Ce je bilo staro društvo le izvrševalec prosvetne poetike diktirane od zgoraj, bodo nova društva in Združenje s svojimi člani soustvarjalec, sotvorec nove socialistične šole. S tem smo se pa obenem dotaknili enega od glavnih razlogov za ustanovitev novih društev. V procesu vse večje decentralizacije in \fee večje demokratizacije prehaja vse več in več nalog na neposredne proizvajalce, a v strokah kot je prosvetna na neposredne delavce na področju vzgoje in izobrazbe. To pa zahteva vse bolj in bolj poglobljeno delo. Ako naj sveti za prosveto in kulturo bodisi pri OLO ali MLO ali oni v republiškem o?., zveznem merilu opravljajo uspešno svoje naloge, morajo obravnavati problematiko s skrb-
njajoč se pri tem na dialektično materialističen pogled na svet in na marksistično ideologijo, ki so jo v njenih temeljih zgradili Marx, Engels in Lenin, in s tem oblikovati profesorje v iniciativne aktivne borce za socializem.
Lahko rečemo, da je na tem področju dosedanji sindikat pokazal razmeroma precej uspeha. Spomnimo se, koliko strokovnih tečajev, koliko predavanj, pedagoško metodske vsebine, koliko študij-
Med ideološko izobraževanje spada vsekakor tudi pojasnjevanje sprememb, ki jih doživljamo zadnji dve leti. Mislimo tu na teoretične postavke o procesu izumiranja države v socializmu, o procesu vse večje demokratizacije in decentralizacije, o upravljanju po neposrednih proizvajalcih in o posledicah, ki izvirajo odtod na ekonomskem in finančnem področju.
Maršal Tito je pred Kongresom sindikatov v Zagrebu dejal, da je ena
SKLEPI, ki jih je sprejel ustanovni občni zbor Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev
1.	Združenje društev profesorjev bo svoje delo usmerjalo v utrditev socialističnega družbenega reda in v utrditev marksizma kot ideologije delavskega razreda.
2.	Združenje bo po svojih močeh sodelovalo pri utrjevanju socialistične šole, ki naj bo po svoji vsebinski in organizacijski obliki taka, da bo zagotovljala enotnost umske, telesne, moralne in politične vzgoje. Ta šola naj temelji na pozitivnih pridobitvah šolstva v preteklosti, na splošnih načelih socialističnega humanizma/ pridobitvah ljudske revolucije in na načelih bratstva in enotnosti narodov FLRJ.
3.	Združenje bo skrbelo za poglabljanje in izpopolnjevanje strokovne, pedagoške in ideološke izobrazbe svojega članstva, pri čemer bo upoštevalo, da ni kvalitetnega strokovnega pouka brez poznavanja ideoloških temeljev posameznih strok, kot tudi ne brez povezanosti med pedagoško in družbeno problematiko.
4.	Združenje bo posvetilo vso skrb problematiki vzgoje naše mladine, zasledovalo bo pri tem vzgojni smoter: vzgajati mladino v svobodne, široko razgledane izobražene državljane, ki se zavedajo svojih pravic in svojih dolžnosti, ki jim bo tuja šablonskost, ki bodo zaznali veliko vlogo Jugoslavije v svetovni borbi za napredek in ki bodo za tako državo pripravljeni dajati tudi žrtve. Za uspešnejše reševanje etične in moralne vzgoje naše mladine, se bo Združenje povezavalo z vsemi organizacijami, ki streme za istim ciljem: s starši, Društvom prijateljev mladine, mladinsko in pionirsko organizacijo in Pedagoškim društvom.
5.	Združenje se bo z vso vnemo in nepopustljivostjo potegovalo za ustrezne delovne in življenjske pogoje svojega članstva. Materialno stanje prosvetnih delavcev trenutno nikakor ni v skladu z vlogo, ki jo morajo ti imeti na svojih delovnih mestih. S sedanjo plačo ne morejo zadovoljevati svojih kulturnih potreb, s čimer jim je otežkočeno uspešno delo pri vzgoji in izobraževanju mladine kakor tudi ljudskih množic.
Zapostavljanje celotnega šolstva v nekaterih okrajih, posebej pa še učiteljskega in profesorskega kadra, dokazuje, da resolucija CK KPJ o šolstvu še ni naletela povsod na razumevanje.
Združenje bo zastavilo ves svoj vpliv, da pomore tistim prosvetnim delavcem, ki opravljajo svoje delo v nemogočih stanovanjskih razmerah, da pridejo do ustreznih stanovanjskih prostorov, ki 5,0 prosvetnemu delavcu ne samo stanovanje, temveč tudi delovni prostor.
6.	Združenje bo skrbelo za dosledno
izvajanje principov demokratičnosti v upravljanju (razpis službenih mest, stalnost prosvetnega kadra, ocenjevanje, vo-lilnost upraviteljev, ravnateljev, inšpektorjev).
7.	Združenje bo skrbelo za razgledanost članstva, da bo informirano o uspehih in življenju sorodnih Združenj v domači republiki, kot tudi v ostalih bratskih republikah. Vpostavljalo bo zveze z ustreznimi naprednimi društvi v inozemstvu, skrbelo bo, da se članom omogoči čim bogatejša izmenjava literature, pa tudi, da pride do čim širšega izmenjavanja obiskov.
8.	Združenje meni, da je v socialistični državi, še posebej pa pri stopnji razvoja šolstva kot je v Sloveniji, potrebno postaviti zahtevo po p? ~ani izobrazbi kadra:
Učitelji naj dobe popolno srednješolsko izobrazbo.
Višja pedagoška šola naj se podaljša na tri leta.
Študentje filozofske in prirodno-ma-tematične fakultete naj dobe za časa študija na univerzi primerno metodsko-pedagoško pripravo, prav tako naj se seznanijo s temelji družbenih ved, da se bodo lahko hitreje in uspešneje vključili kot aktivni borci za izobrazbo in vzgojo naše mladine po gimnazijah.
9.	Društva bodo aktivizirala svoje člane za kulturno, prosvetno ter izobraževalno delo. Gimnazije naj bodo eno od žarišč kulture in izobrazbe ne samo za dijake, marveč za vse prebivalstvo na področju gimnazije.
10.	Združenje je glede predmetnika višje gimnazije ugotovilo naslednje:
Sedanji predmetnik je prenatrpan s predmeti. Za vzgojo mladine k samostojnemu in poglobljenemu delu je nujno, da ji damo časa, da ji ne trgamo zanimanja na preveč strani. Pouk z več ko 32 urami tedensko ne koristi izobraževalnim in vzgojnim namenom šole. Zato je potreben predmetnik z manj predmeti, ki pa zahtevajo temeljitejše obdelave. Materinščini je posvečati več pažnje prav tako zgodovini; geografija bi se mogla zadovoljiti z manjšim številom ur. Potreben je pouk o osnovah politične ekonomije. Obvezen naj bo pouk enega samega tujega živega jezika. Latinščini je dati zadovoljivo število tedenskih ur.
V učnem načrtu naj dobe večji poudarek poglavja, ki zahtevajo samostojno analitično mišljenje, manj pa naj bo v njem poglavij, ki obremenjujejo zgolj memorijo.
11.	Občni zbor soglasno sklene, da se morejo v društva profesorjev včlaniti vsi učitelji (tudi nekvalificirani), ki poučujejo na gimnazijah.
no, strokovno dobro utemeljeno in poglobljeno analizo. Ustroj našega šolstva je tako pester, tako raznovrsten po svoji osnovni problematiki, da bi člani, ki bi zastopali dosedanjo široko sindikalno organizacijo morali eno ali drugo področje udejstvovanja prosvetnih delavcev zanemarjati ali ga pa obravnavati površno brez lastnih izkušenj. Pri tem naj še poudarimo, da je prav šola izredno važno torišče v borbi za vzgojo socialističnega človeka, saj gre prav vsak državljan skozi šole, kjer delujejo člani naših društev. Težko bi našli kako drugo področje človeške dejavnosti, kjer bi bilo potrebno temeljitejše in skrbnejše delo.
Za bodočo organizacijo v samostojnih društvih in združenjih govori torej že stopnja našega družbenega razvoja, govori potreba po temeljitejšem delu na področju izobrazbe in vzgoje, govori pa tudi potreba po ostrejšem postavljanju zahtev za osnovne materialne pogoje, v katerih je šele možno uspešno delo, in za ostrejše postavljanje zakonitih pravic, ki prosvetnim delavcem pritičejo.
Glavne naloge društva
Kakšne naj bodo v glavnem bodoče naloge Združenja profesorskih društev? Brez dvoma spadajo sem vse principielne naloge, ki jih je zasledoval dosedanji SUP. Seveda pa bodo te naloge glede na ožji strokovni karakter našega društva dobile svoj posebni izraz, svojo posebno barvo. Deloma pa bodo stale pred nami naloge, ki bodo izvirale iz specifičnosti našega vzgojnega in izobraževalnega dela.
Če pridemo na podrobnejše opisova-hje nalog, se bomo najprej ustavili pri izobraževanju profesorjev v strokovnem, Pedagoškem in ideološkem pogledu. Osnovna naloga'je skrbeti za nadaljnjo izobrazbo profesorjev v strokovnem, pedagoškem in iedološkem pogledu, nasla-
skih krožkov je bilo po naših šolah in ustanovah organiziranih po zaslugi sindikalne organizacije.
Res je, da so bile včasih metode dela okorne, premalo elastične, vendar moramo priznati, da je prišlo sodelovanje v strokovnih aktivih našim članom že v navado in da je ta oblika dela taka, da jo lahko bodoča društva brez nadalj-nega prevzamejo. Predvojno profesorsko društvo ni poznalo nobenih strokovnih aktivov, zato pomeni že samo izobraževanje s pomočjo strokovnih aktivov nedvomen napredek v društvenem povezovanju našega učnega kadra. Moramo dalje priznati, da je po naših zbornicah zelo narastel interes za pedagoško in metodsko problematiko pouka zlasti po kongresu na Bledu, treba je priznati, da danes več ali manj vsak predavatelj kakršnega koli predmeta na gimnazijah in učiteljiščih pozna osnovne trditve dialektičnega materializma ter filozofskega nazora, s čimer pa seveda ni rečeno, da ga tudi že priznava. Težave pa se pojavijo pri nadaljnji stopnji poglabljanja, takrat ko gre za aplikacijo dialektičnega materializma na posamezne vede pa tudi na pedagogiko in metodiko kot znanost in pa ko gre za tolmačenje sedanje stvarnosti. Težave nastopajo, ko je treba osvojiti dialektični materializem ne kot sistem trditev nego kot metodo gledanja na vse stvari in pojave, ko je treba organsko povezovati vse gradivo z dialektičnim materializmom, ne pa samo prilepljati nekatere njegove teze na gradivo.
Zato bodo bodoča društva prav v tej smeri morala pokazati veliko iniciative in aktivnosti. Če so ponekje dosedanje podružnice pri delu za izobraževanje svojih članov bežale v ozko strokovnost, ponekod pa zopet v širšo pedagoško problematiko, so to delale zato, da bi se takim težavam izognile, toda, če se za-
glavnih nalog sindikata prav ta, da tolmači delovnim ljudem sedanjo stvarnost.
Naslednja naloga se glasi: skrbeti za vse boljše oblike socialističnega šolstva, pri čemer imamo v mislih deloma tudi vsebino, t. j. učne načrte, dalje metode dela kot tudi zunanjo organizacijsko formo našega šolstva. V tem stavku tiči ogromna problematika, problematika, ki je težja od problematike, ki bo stala pred katerim koli tovariškim Združenjem. Upoštevati je treba, da prihaja v gimnazijo otrok od 10—11 let, ki še nima nobenih stalnih navad za način dela, ki še nima zavestnega vrednotenja etičnih in moralnih kvalitet in ki nima še nobenega splošnega pogleda na svet, da pa zapuščajo nižjo gimnazijo dijaki v starosti svojih 14—15 let, v sredi pubertetne dobe, ko že začenjajo misliti s svojo glavo, ko že pridobivajo določene navade za način dela in ko že začenjajo vrednotiti samostojno etične in moralne kvalitete, da pa zapušča višjo gimnazijo maturant v starosti 18—19 let z že skoraj dograjenim svetovnim nazorom, z že več ali manj ustaljenimi navadami za način dela, z že samostojnim vrednotenjem etičnih in moralnih kvalitet. Gimnaziji je torej zaupana mladina v dobi, ki je najbolj važna za oblikovanje dijakov v zavestne državljane. Cilj tega oblikovanja je že postavljen. Naj konkretnejše ga je formuliral tretji plenum CK KPJ.
Toda pota kako priti do tega smotra še daleč niso dognana. Učne načrte in obliko šolstva smo mi v glavnem nasledili iz kapitalističnega sistema. Tip socialistične šole, šole z res socialistično vsebino se šele gradi. Ta bo zrastla na pozitivnih pridobitvah šolstva v preteklosti, ki pa bo upoštevala pridobitve naše revolucije in ki bo prežeta z duhom socializma. Tov. Mitra Mitrovič se je v posebnem članku o problemih šolstva v
Komunistu št. 2-3 dotaknila prav teh vprašanj z željo, da sproži njih obravnavo med prosvetnimi delavci. Mislimo, da so društva profesorjev poklicana, da dajo svoj prispevek k borbi za napredek našega šolstva. Tov. Mitrovič pravi v tem članku dobesedno: »Treba je aktivneje, pogumneje naglašati in odpravljati pomanjkljivosti v naših šolah, treba je konkretneje razčistiti vzgojna vprašanja novega svobodnega in vsestransko razvitega človeka« in potem nadaljuje: ». . . a mi še nimamo odgovora, kakšen sistem bo smotrn za uresničevanje teh idej, v kakšnem zaporedju bomo dosegli ideal socialističnega človeka.«
»Skrbeti moramo za enotnost umske, telesne, moralne in politične izobrazbe.«
Misli, ki jih je navrgla tov. Mitra Mitrovič, so dragocene zato, ker nas opozarjajo na dejstvo, da je smoter socialistične vzgoje dejansko že postavljen, da pa še niso poiskana pota, da še niso ugotovljene forme, ki bi na najboljši način vodile do cilja.
Težave z nižjimi gimnazijami
Mislimo, da moramo glede organiza-zijskih oblik našega šolstva zavzeti opredeljeno stališče napram novo ustanovljenim nižjim gimnazijam, ki spadajo s svojimi štirimi razredi v sistem obveznega šolanja. Med profesorji in učitelji pa tudi med starši jih je mnogo, ki smatrajo, da je bilo ustanavljanje prenaglen korak, zvaliti hočejo vso krivdo za eventualno pomanjkljivo kvaliteto znanja absolventov nižjih gimnazij prav na osemletno šolsko obveznost in na ustanovitev tolikega števila nižjih gimnazij.
Menimo, da se lahko postavimo odločno na stališče, da je bil ta korak pravilen in da je bil samo logična posledica revolucionarnega kvalitetnega skoka v našem šolstvu, vpeljave obveznega osemletnega šolanja, ki bo zagotovila našim državljanom znatno širšo splošno izobrazbo kot pa so jo lahko uživali v ipredaprilski Jugoslaviji.
Res je, pri uresničevanju tega sistema v prakso nastopajo težave. Ni zadosti kadra za predmetni pouk, ni zadovoljive materialne baze za uspešen pouk, pri prehodu iz četrtega razreda osnovne šole v prvi razred gimnazije visi neprestano nad nami vprašanje, kam z dijaki, ki nimajo interesa za izobrazbo in ki samo čakajo, da jim poteče rok šolanja; na višje gimnazije in strokovne šole ter učiteljišča prihajajo absolventi nižjih nazij z res pomanjkljivim znanjem. Toda to so težave, ki spremljajo vsak revolucionaren korak. Treba je premagati objektivne težave, da vzpostavimo take materialne pogoje, da bo šola lahko uspešno izpolnjevala svojo nalogo, treba je zagotoviti potreben učni kader, treba je iskati novih metod dela. Prepričani smo, da je to možno doseči v bližnji prihodnosti. Vendar je treba razčistiti vprašanje, ali ne bi zaradi težkoč zaenkrat še dopuščali ustanavljanje vzporednih petih ali šestih razredov, vzporednih tipov šol za podeželje. Mnenja sc deljena.
Drugo je vprašanje učnega načrta za nižje gimnazije. Tudi tu so mnenja deljena. Eni so za enoten učni načrt, drugi pa so za različen učni načrt za mesta m različen za (podeželje. Duhu socializma bolj ustreza princip enotnega šolstva, ker se s tem delno odpravlja razlika med deželo in mestom. Gotovo pa je, da bo treba učni načrt še temeljito analizirati in ga spremeniti tako, da bo res zagotovil najboljšo pot k cilju.
Današnji načrt je vsekakor dobra baza za izhodišče. V kolikor ga bo treba spremeniti, ga bo treba spremeniti v tem smislu, da bo v njem manj gradiva, ki obremenjuje memorijo in več gradiva, ki zahteva razumsko dejavnost. 2iv jezik v nižji gimnaziji je mnogim trn v peti, češ, da ne spada na [podeželske gimnazije. Mišljenja smo, da je to nepravilno. Jugoslavija kot država, še posebno pa Slovenci živimo v takem delu Evrope, da moramo poznati jezike naših sosedov in jezike velikih narodov. Ni mogoče govoriti o široki izobrazbi brez znanja elemntov vsaj enega tujega živega jezika.
Posebno pažnjo zasluži prehod iz osnovne šole na gimnazijo. Kaj je tu treba vse napraviti, da bo prehod čim lažji, naj bo predmet študijske analize, pri kateri bi sodelovala društva profesorjev m društva učiteljev. S posplošen jem vseh pozitivnih izkušenj bomo brez dvoma odpravili to bolečo cezuro v sistemu našega šolstva.
Naslednje principialno vprašanje glede organizacije našega šolstva je vprašanje zaključnega izpita na nižjih gimnazijah. So naslednje možnosti:
a)	ali mala matura kot obvezen zaključni izpit za vse absolvente nižje gimnazije in brez sprejemnega izpita za višjo gimnazijo,
b)	ali sprejemni izpiti za višjo gimnazijo in učiteljišča brez kakršnega koli zaključnega izpita na nižji gimnaziji,
c)	ali neobvezno opravljanje male mature, ki naj bi absolvente, če jo uspešno opravijo, usposabljalo za vpis na višje gimnazije in učiteljišča,
d)	ali mala matura kot formalni zaključek nižje gimnazije in sprejemni izpit za višjo gimnazijo in učiteljišča.
Prva varianta je bila nekaj časa v veljavi, toda nedostatek je evidenten. Ves tok dijaštva iz nižje gimnazije prepušča v višjo gimnazijo. Zato prihajata v poštev za smotrno ureditev predvsem druga in tretja varianta. Obe predstavljata neke vrste sito, ki naj prepusti le najbolj sposobne dijake na višjo gimnazijo, le da odločajo o pripustu na višjo gimnazijo v prvem primeru profesorji višje gimnazije, v drugem pa profesorji nižje gimnazije.
Kongres Sindikata učiteljev in profesorjev v Beogradu se je postavil izrecno na stališče, da more objektivno presoditi znanje in sposobnost dijaka edino profesorski zbor, ki je dijaka učil. Senčna stran take izbire pa je v tem, da ni garancije, da bo profesorski zbor te dijake ocenjeval skozi vse leto res objektivno in v merilu cele Slovenije ocenil znanje dijakov. Mislimo, da je treba to pereče vprašanje osvetliti z vseh strani. Ce ima neka nižja gimnazija učni kader s pomanjkljivo kvalifikacijo, in teh gimnazij je mnogo, lahko pošiljajo iz leta v leto absolvente z uspešno opravljenimi malimi maturami v žepu, a z nezadostnim znanjem za uspešno nadaljevanje študija na višjih gimnazijah, učiteljiščih in strokovnih šolah. Z druge strani pa je zopet res, da se lahko enemu ali drugemu dijaku zgodi krivica, če pride nenadoma pred izpitno komisijo, ki dijaka prav
n p nnz.na.
VODSTVA NOVIH ZDRUŽENJ
Združenje profesorjev Slovenije:
a)	izvršni odbor:
Božič Slavica, predsednik,
Ljubljana
Vedernjak Marija, tajnik, Ljubljana
Plazzeriano Milena, blagajnik, Ljubljana
Gabrovšek Ludvik, Ljubljana Gestrin Ferdo, Ljubljana Leder Mirko, Litija Melihar Stane, Ljubljana
b)	ostali člani plenuma: Andoljšek Ivan, Novo mesto Barbarič Štefan, Črnomelj Costa Stana, Tržič
Jakhel Franjo, Celje Košar Jože, Maribor Košorok Jože, Krško Kretič Slavko, Gorica Novak Jože, Murska Sobota Pihler Jože, Šoštanj Puc Marija, Idrija Rudolf Ivan, Maribor Simčič Gabrijel, Trbovlje
c)	nadzorni odbor:
Medved Stane, Ljubljana vdr. Turk Ernest, Ljubljana Wildman Oto, Ljubljana
Združenje učiteljev Slovenije:
a)	izvršni odbor:
Zorn Jože, predsednik,
Ljubljana
Peče Oskar, tajnik, Ljubljana Sežun Andrej, blagajnik, Ljubljana
Trobiš Štefan, Ljubljana Cvetko Vladimir, Ljubljana Verstovšek Milica, Ljubljana Uršič Vida, Ljubljana Flajs Franc, Domžale Železnik Marjan, Litija
b)	ostali člani plenuma: Stanič Janko, Celje Švigelj Viktor, Črnomelj Jančič Ivo, Maribor Mencej Franjo, Sv. Lenart
v Slov. goricah Tominc Milan, Krško Mihelič Ivan, Notranje gorice Belec Janko, Ljutomer Galob Rudolf, Mežica Štubel Miro, Murska Sobota Tratar Jože, Novo mesto Arsenjuk Janez, Ptuj Murovec Ivan, Tolmin Strnad Rudolf, Trbovlje Šinkovec Emanuel, Gorica Terček Alojz, Grosuplje
c)	nadzorni odbor:
Mihevc Jože, Ljubljana Penko Ela, Ljubljana Lovše Franja, Ljubljana
Združenje učiteljev in profesorjev strokov, šol Slovenije:
a)	izvršni odbor:
Sbrizaj Danilo, predsednik,
Ljubljana
Kompare Dušan, tajnik, Ljubljana
Prudič Lidija, blagajnik, Ljubljana
Urankar Pavle, Ljubljana Ahtik ing. Ivan, Ljubljana Čepon ing. Franc, Ljubljana Pirjevec Nuša, Ljubljana
b)	ostali člani plenuma: Uran Jože, Maribor Bertoncelj Ivan, Ljubljana Durjava Ostoj, Maribor Gregorič ing. Vladimir, Kranj Terčak Stane, Celje
Žmavc Andrej, Ljubljana Karlin Franc, Ljubljana Logar Srečko, Idrija
c)	nadzorni odbor:
Lenarčič Janko, Ljubljana Gregorič Edvard, Ljubljana Debeljak Vojteh, Ljubljana
Združenje bo imenovalo v izvršni odbor še dva zastopnika nižjih industrijskih šol in v plenum tri zastopnike.
Izobrazba učiteljev
V zvezi z uvedbo osemletne šolske obveznosti in z ustanovitvijo nižjih gimnazij, kar predstavlja v organizacijskem pogledu najvidnejšo spremembo šolstva v novi socialistični Jugoslaviji, se pojavljata še dve vprašanji. Eno je vprašanje kadra za nižjo gimnazijo, a drugo vprašanje je vprašanje učiteljišč.
Višja pedagoška šola, ki pripravlja kader za nižje gimnazije, more v dveh letih le ob naj večjem naporu slušateljev dati predmetno gradivo v kolikor toliko zaokroženi obliki, toda v glavnem le do stopnje reproduktivnega znanja. Časa za res temeljito prisvajanje gradiva, za uporabo gradiva pri samostojnem delu, za podrobnejšo pripravo metod, za razlago snovi v nižji gimnaziji manjka. Zato bi bilo treba podaljšati študij na VPŠ na 3 leta, seveda s pogojem, da se učno gradivo bistveno ne poveča. VPŠ v Zagrebu je bila že lani podaljšana na 3 leta.
Učitelji in profesorji strokovnih šol so se osamosvojili
(Poročilo o ustanovnem občnem zboru)
Učiteljstvo strokovnih šol je imelo 18. januarja t. 1. Republiški ustanovni občni zbor. Doslej je ustanovljeno društvo učiteljev in profesorjev strokovnih šol v Ljubljani, Mariboru, Celju, Murski Soboti, Kranju in Idriji. Poleg 21 delegatov teh društev se je občnega zbora udeležilo tudi precejšnje število članov ljubljanskega društva, dalje zastopniki naših upravnih, političnih in prosvetno-kulturnih ustanov in organizacij.
Referat, ki ga je imel prof. Pavle Urankar, je zajel problematiko strokovnega šolstva in naloge novega društva. Navajamo dobesedno nekatere odstavke iz referata, in sicer tiste, ki osvetljujejo specialno problematiko strokovnega šolstva.
Problemi strokovnega šolstva
Po zakonu o petletnem gospodarskem načrtu naj bi se mreža srednjih in nižjih strokovnih šol v Sloveniji tako razširila, da bi bila zmožna kriti vse potrebe po kvalificiranem strokovnem kadru. Naloge, ki nam jih je v tem oziru postavil petletni gospodarski načrt, šo bile ogromne in poleg tegd še združene s številnimi drugimi problemi kot so šolski prostori, internati, učno osebje, materialna oskrba, delavnice, stroji itd. Te na-
Redni študij na VPŠ v doglednem času še ne bo rešil vprašanja strokovne usposobljenosti kadra na nižjih gimnazijah. Po statistiki ob koncu šolskega leta 1950/51 je bilo na naših nižjih gimnazijah 336 kvalificiranega in 585 nezadostno kvalificiranega kadra, to se pravi v % 67 nekvalificiranega kadra. Pri tem upoštevajmo še neenakomerno razmešče-nost učnih moči s popolno kvalifikacijo. Zato bo prav, če bodo društva profesorjev med svoje delovne obveze sprejemala kot zelo važno in odgovorno nalogo pomoč nekvalificiranemu kadru in to ne samo, da jih usposabljajo za opravljanje izpitov na VPŠ, marveč da tudi dajejo nasvete za dnevno delo v razredu. V tej smeri je dosedanje sindikalno delo pokazalo zadovoljive rezultate.
Drugo je vprašanje učiteljišč in učnega načrta na učiteljiščih. Tu se moramo dotakniti vprašanja o stopnji splošne izobrazbe, ki jo naj ima učitelj osnovne šole v socializmu. Mi smo se vsi razveselili zakona o razširjenju obveznega šolanja na 8 let, se pravi zakona, ki bo bistveno povečal splošno izobrazbo naših državljanov, toda ta zakon bo moral nekako samo po sebi vsebovati tudi zahtevo po povišanju splošne izobrazbe našega učitelja. Študij na VPŠ ne-pred-stavlja splošno izobraževalne šole, to je že strokovna šola. Tako je prišlo pri današnjem sistemu šolstva in izobraževanju učiteljskega kadra do neke anomalije. Za učence je bila povišana šolska obveznost in s tem splošna izobrazba za 4 leta, za učiteljski kader pa se ne samo ni ohranila predvojna splošna izobrazba, marveč se je celo znižala. Kajfi odkrito moramo priznati, da daje učiteljišče pri današnjem učnem načrtu skromnejšo splošno izobrazbo kot pred vojno; današnja splošna izobrazba učiteljskega kadra ostaja nekje med malo maturo in veliko maturo kljub temu, da traja študij 4 leta ali po novem celo 5 let. Predmeti pedagoške skupine imajo v učnem načrtu za učiteljišča danes dominantno vlogo, dočim so splošno izobraževalni predmeti potisnjeni v ozadje. Če gledamo na ta pojav v splošnosti, lahko rečemo, da pomeni to nič drugega kot predpostavljanje forme nad vsebino.
Posledice se kažejo v tem, da imajo učiteljdščniki pri študiju na VPŠ večje težave od gimnazijskih abiturientov, kljub temu da prihajajo na VPŠ najboljši absolventi učiteljišč, a le povprečni obsol-venti gimnazij.
Ena od rešitev bi bila ta, da postavimo zahtevo, saj ima učitelj popolno srednješolsko izobrazbo z veliko maturo in da naj se učiteljišče v sedanji obliki spremeni v eno- ali dvoletno šolo samo s pedagoškimi predmeti za tiste absolvente gimnazij, ki bi hoteli delovati kot učitelji v prvih štirih razredih osnovne šole. S tem bi rešili celo vrsto problemov, predvsem pa bi povišali učitelju splošno izobrazbo. Ta zahteva ni postavljena danes prvič, vendar se nam zdi, da je prav socialistična šola poklicana, da to zahtevo uresniči.
Problemi višje gimnazije
Podoba je, da je trenutno najbolj pereč organizacijski problem vprašanje živih jezikov. Ne bi se hoteli spuščati v to zapleteno problematiko podrobneje. Vse pa kaže, da je želja profesorjev ta, da naj bo poleg latinščine obvezen samo en živ jezik, drugi naj se predavajo fakultativno. Vsi bi sicer želeli, da bi naši maturanti obvladali čim več jezikov, toda to je praktično nemogoče in pedagoško nesmotrno. Študij na višji gimnaziji ne smemo razbiti na kopico predmetov, treba je težiti, da bo potekel pouk v čim manj predmetih, a tem dajati več ur, da gredo predavatelji lahko v globino, da lahko zahtevajo od dijakov samostojnih analiz, ne pa samo reproduciranega leksikografskega znanja. Sploh je treba gradivo, !ki ne spada v splošno izobrazbo, ki predstavlja samo material, ki zahteva memorio ne pa analizo, reducirati na minimum. Gotovo je danes vse preveč literarnega historiziranja po naših višjih gimnazijah, a premalo analize. Verjetno ni potrebna geografija kot pretežno deskriptivna veda v takem obsegu, verjetno ni potrebna kemija »v takem obsegu, prav tako ne botanika in biologija, kar se sistematike tiče, a več časa bi bilo treba posvetiti splošnim zakonitostim. Tudi ni treba, da se pri fiziki povsod in na vsakem koraku zaustavljamo pri praktičnih uporabah posameznih zakonitosti in se zadržujemo na opisovanju tehničnih podrobnosti. Prav bomo storili, če bomo^ dali materinemu jeziku še več pažnje, če bomo v zgodovini v primeri z geografijo dali še več ur, pri čemer smatramo, da bi bilo prav, da bi dobili dijaki vseh višjih gimnazij osnovne pojme iz zgodovine umetnosti, ne pa samo dijaki klasične gimnazije.
Z vso silo se odpira vprašanje, kdaj in kje naj seznanimo dijake z elementi politične ekonomije. Samo skozi zgodovinski in geografski pouk in delno skozi pouk filozofije bo to težko šlo. In vendar, ali naj ostanejo dijaki pri res široki izobrazbi brez potrebnega poznavanja osnovnih kategorij politične ekonomije? To vprašanje bo težko vzniklo v krogu učiteljskih zborov samih, toda potrebo po izobrazbi v politični ekonomiji bodo čutili absolventi gimnazij, ko bodo prihajali na razna delovna področja.
loge so povzročile v strokovnem šolstvu LRS revolucionaren razvoj.
Danes je v LRS 25 srednjih strokovnih šoti, in sicer: 6 Ekonomskih srednjih šol, 5 Delavskih itehnikumov in 14 drugih srednjih strokovnih šol kot so Tehniška srednja šola, Gradbeni tehnikum, Kmetijska in Gozdarska srednja šola, razne mediainske šole itd. Dalje imamo 7 posebnih šol, kot so delovodska, administrativna in druge.
Nižjih strokovnih šol je danes 148, od tega največ v Ljubljani (v mestu in okolici 23), v Kranju (v mestu in okolici 15), v Mariboru (v mestu in okolici 16), in v Celju (v mestu in okolici oz. okraju 13).
Ta pospešeni tempo razvoja in tako ogromen priliv učencev v strokovne šole je moral nujno povzročiti tudi nekatere negativne pojave in pomanjkljivosti, ki se kažejo danes v strokovnem šolstvu in v mladih strokovnih kadrih.
Predvsem ni bilo mogoče vzporedno s številčnim porastom šol in učencev zagotoviti v zadovoljivi meri materialne baze teh šol. Treba je podčrtati, da strokovne šole postavljajo veliko večje zahteve v pogledu materialne opreme kot splošno izobraževalne šole.
Hiter porast strokovnih šol pa ni povzročil samo materialne težave, zahteval je tudi veliko število učnega osebja. Primanjkljaj učnih moči smo krili s honorarnimi predavatelji, posebno v nižjih strokovnih šolah, kjer delajo ponekod skoraj 100 °/o s honorarnimi predavatelji. Vse to je negativno vplivalo na razvoj šole in na kvaliteto absolventov. Za pravilno in u$pešno delo na strokovnih šolah je potreben stalni učni kader. Hono-
Mar ni končno neke vrste anomalija, da se n. pr. v gimnaziji poučuje gospodarska geografija celo leto, a da politična ekonomija kot predmet, čigar problematika je brez dvoma širša, nima ustreznega mesta v učnem načrtu gimnazij.
Vzgoja mladine
Profesorska društva in Združenja bodo morala posvetiti vso skrb vzgoji naše mladine, da jo bomo usposobili za zavestne, moralno trdne požrtvovalne državljane, ki jim bo tuj egoizem in pretiran individualizem.
Daši sta izobrazba in vzgoja dialektično povezani, dasi v praksi ni mogoče ločiti procesa izobraževanja od procesa vzgoje, vendar zasluži vprašanje vzgoje naše mladine našo posebno pozornost. To že iz razloga, ker smo v dosedanjem našem delu posvečali več pažnje vsebini, ker smo se ukvarjali tudi z vprašanjem, kako naj to gradivo posredujemo, da pa smo vsi skupaj, od upravnih ustanov in sindikalnih organizacij do posameznih učiteljev in profesorjev premalo pazili na vzgojo mladine. Je pa to naravno, saj je prva borba veljala vsebini. Naši borci za napredek, za ustvarjanje revolucionarnih idej, so nosili v sebi silne moralne kvalitete. Narodnoosvobodilna borba je ustvarjala nov tip moralno visoko stoječih borcev, zato se je nekam ustalilo mnenje, da revolucionarne ideje in napredna znanost sama že ustvarjajo moralne kvalitete.
Toda ni tako. Pred vojno in za časa narodnoosvobodilne borbe se je v naprednih vrstah zbrala napredna mladina, ki je že s samo odločitvijo pokazala veliko moralno kvaliteto. Danes pa je problem itežji, v šolah imajo posla z vso mladino, z mladino, ki je pod raznimi vplivi, z mladino, ki se ji ni treba posebej odločati, da stopi v vrste zavestnih borcev za napredek človeštva, z mladino, ki ji moramo moralne in etične kvalitete šele posredovati.
Če pregledamo naše učne načrte oziroma naše predmetnike, ne najdemo nikjer predmeta, ki bi se posebej bavil s problemom posredovanja moralnih in etičnih kvalitet. To posreduje mladini šola kot celota, profesorji kot osebnosti, družina, dalje mladinska organizacija s svojim programom in delno tudi razred kot kolektiv. A vsi ti vplivi so bolj stihijski, prepuščeni samotoku. Negativne posledice se kažejo tam, kjer navedeni faktorji za moralno vzgojo ne delajo složno.
Zato se mi zdi, da bodo morala profesorska društva vprašanju moralne vzgoje posvetiti mnogo pažnje. Od predmetov bi lahko k moralni vzgoji prispevala največ materin jezik in zgodovina. Toda kako obdelati gradivo in kako ga razporediti, da bomo to dosegli, to je še čisto neraziskano področje.
Profesorska društva imajo zato hvaležno in zgodovinsko važno nalogo, da sodelujejo pri reševanju problemov v zvezi z moralno vzgojo naše mladine in da s tem pravzaprav ustvarjajo socialistično moralo.
Izobrazbo ljudstvu
Naslednja važna naloga profesorskih društev je pomoč pri kulturnoizobraže-valnem delu našega ljudstva. Če nam je blizu skrb za kulturo in izobrazbo, potem ne bomo gimnazij gledali kot ustanove, ki imajo za izključno nalogo izobrazbo mladine, marveč bomo gledali v njih žarišča izobrazbe in kulture za celo področje gimnazije, bomo gledali v njih ustanove, ki so v najtesnejši zvezi z življenjem kraja. Od tod izvirajo nekatere naloge profesorskih društev. Profesorska društva bodo pripravljala svoje člane, da bodo raje delovali v raznih tečajih, ljudskih univerzah, dramatskih sekcijah, knjižnicah in slično. Znano je, da se v primeri z učitelji, profesorji neradi lotevajo takega dela, da se radi zapirajo v svojo stroko, toda v glavnem le ne gre za principialno odklanjanje. S primernim postopkom bodo društva lahko mnogo storila za aktivizacijo profesorskega kadra pri ljudskoprosvetnem delu. Se posebej morajo kazati društva razumevanje za tiste tovariše, ki pokažejo smisel za predavateljsko delo, olajšati jim je treba delo na drugih področjih, omogočili jim nabavo literature in skrb za njihovo nadaljnjo izobrazbo. Predavatelji, 'ki znajo z uspehom posredovati ljudstvu eno ali drugo področje znanstvenega gradiva, so prava dragocenost.
Zaščita članstva
Prehajamo na naslednjo od važnih nalog Združenja profesorskih društev, to je na materialno zaščito članstva. Moramo se zadržati pri tej točki dalj kot se sicer zadržujemo na podobnih splošnih zborovanjih. Moramo se tu pomuditi deloma že zaradi tega, ker so se tudi občni zbori društev v precejšnji meri vrteli okoli te problematike, še več pa zaradi tega, ker smatramo, da je v sedanji ekonomski reorganizaciji iz objektivnih razlogov res potrebno posvečati več pažnje ustvarjanju ustreznih delovnih pogojev našega članstva.
Najprej moramo tu odkrito ugotoviti in priznati, da v trenutnem položaju plače učiteljev in profesorjev nikakor ne
rarni predavatelji, čeprav priznani strokovnjaki, ne morejo dati šoli tistega kot stalno nastavljeni profesor ali učitelj; njim namreč šola ni glavno delovno področje, zato se :ji ne morejo povsem posvetiti.
Za relativno slab uspeh na srednjih strokovnih šolah je krivo tudi skrajšanje šolanja od 4 na 3 leta. Načrtni vpisi so zahtevali od šolskih uprav odgovorne naloge: priskrbeti učilnice, dobiti učne moči, učila itd. Pospešeni tempo šolanja je zahteval tudi od učencev večjih naporov. Težava je bila še v tem, ker so prav v tem obdobju začeli prihajati v prvi razred srednjih strokovnih šol dijaki, ki so zapuščali nižjo gimnazijo že s tremi razredi. Prikrajšani so bili torej za 1 leto študija že na nižji gimnaziji, za 1 leto pa na srednji strokovni šoli, torej kar za dve leti. Temu primerna je bila tudi starost, zrelost in sposobnost teh absolventov. Razumljivo je, da je učiteljski zbor pri takih pogojih bil primoran znižati raven svojih predavanj in kriterij pri ocenjevanju sposobnosti ter zrelosti absolventov.
Ker so ti absolventi premladi zapuščali šolo, je to prav tako negativno vplivalo na njihovo uporabnost v praksi. Poleg tega pa je praksa zaradi pomanjkanja strokovnih kadrov postavljala šoli nemogoče zahteve: da šola vzgoji popolne strokovnjake, ki bi bili neposredno po končanem šolanju samostojni v ope-rativi ali celo na vodilnih položajih, kjer naj bi samostojno reševali gospodarske probleme.
Z letošnjim letom zopet prehajamo k štiriletnemu šolanju, kar nam bo omogočilo odločen prehod od kvantitete h kvaliteti strokovne izobrazbe. In ko se bodo čez leto dni vpisovali na srednje strokovne šole absolventi štirirazredne
zadoščajo in da zadoščajo komaj za kritje stroškov za prehrano in za kritje tistih izdatkov, ki so za vzdrževanje golega življenja nujno potrebni in da se mora prosvetni delavec danes po vrsti odpovedati skoraj vsem izdatkom za kul-terne potrebe. Prosvetni delavci ne prejemajo nobenih posebnih dodatkov, dodatkov kot jih na primer prejemajo v trgovinskem sektorju. Tako prihaja danes do zelo čudnih odnosov v plačilnem sistemu, ko imajo dijaki, ki zaradi slabih uspehov zapuste šolo, večje mesečne prejemke ko njihovi profesorji s polnimi leti službe. Ce vzdržujejo profesorji v ogromni večini še vedno svojo raven kvalitete dela, ima to svoj vzrok v požrtvovalnosti, vestnosti, deloma pa v upanju, da bo res enkrat prišlo do obljubljene spremembe plačilnega sistema prosvetno-znanstvene in socialno zdravstvene stroke. V bližnjem času bo treba nekaj ukreniti, da se to stanje popravi, sicer lahko pride med prosvetnimi delavci do neke vrste apatije. Kdor bi zatiskal oči pred temi dejstvi, ne bi pravilno ocenjeval položaja in ne bi bil zagovornik napredka naše šole.
Drugo je vprašanje stanovanj. Stanovanje za učitelja in profesorja ni samo stanovanje, marveč tudi delovni prostor, kjer se pripravlja na pouk, korigira naloge in podobno. Le prečesto se dogaja, da ostajajo profesorji in učitelji brez stanovanj in da jih dobivajo poznejši prosilci, ki znajo najti eno ali drugo pot do stanovanjskih komisij. Preveč je primerov, da morajo profesorji stanovati v res obupnih razmerah, kot na primer profesor v Ljubljani v kemičnem kabinetu, profesor z otrokom in bolno ženo v mansardni sobi, preko katere gre lesena greda strešne konstrukcije in zato ne sme kuriti in mora vsako zimo pošiljati ženo in otroka na deželo, da mora učitelj telovadbe iskati ležišče kar v telovadnici itd., itd. Združenje profesorjev ne bo moglo mirno mimo tega. Zato se bo moralo boriti za pravice svojega članstva povsod, zlasti pa da ostane v osnutku zakona o višjih gimnazijah in da pride v zakon o osemletnem obveznem šolanju med pogoje za ustanovitev gimnazij tudi pogoj za priskrbo stanovanj za učni kader.
Kar se združenja kot celote tiče, bodo morala društva In Združenja delovati tako, da bodo dobila med člani zaupanje. Dosedanje, cesto birokratske metode v prosvetni politiki so namreč ugled sindikalnih organizacij precej zmanjšale. Društvo profesorjev kot celota mora postati važen faktor pri urejevanju prosvetne politike in urejevanju materialno-ekonomskega položaja članstva. Referent je svoja izvajanja zaključil takole:
Zavedajmo se, da je naši generaciji učiteljev in profesorjev poverjena zgodovinska naloga, da formiramo zavest novih ljudi, da vodimo borbo za preo-braževanje miselnosti in da s tem nadaljujemo borbo, ki jo je doslej tako uspešno, opravljal delavski razred pod vodstvom Partije in maršala Tita. Ce se bomo zavedali te zgodovinske misije, smo prepričani, da bo naše delo mnogo perspektivnejše in da bomo ilaže premagovali težave, ki spremljajo vsako borbo.
Razgovor o poročilu
Delegati so močno reagirali na izvajanja tov. Gabrovška. Bogata in plodna razprava se je razvila okoli izobrazbe prosvetnega kadra. Vsi delegati so soglašali, da mora imeti učitelj višjo splošno izobrazbo. Potrebno je tudi, da dobi naša mladina v srednjih šolah jasnejši pogled na znanstveni svetovni nazor in da se tudi zanj opredeli. Prav to zahtevo moramo ostreje postaviti tudi pred same prosvetne delavce. Slabo in za vzgajanje neprimerno je, če n. pr. profesor-biolog ugoiavlja pri pouku znanstvene resnice^v svojem osebnem življenju pa te resice zametuje. Zato je potrebno, da se v naših zborih nenehno krešejo misli, da se izčistijo pogledi, obenem pa dvigne ugled prosvetnega kadra.
Mnogi diskutantje so se ustavili pri načinu prehajanja iz osnovne v srednjo šolo. Posebno aktualno je vprašanje tako imenovanih »kadrovcev«, t. j. učencev I. razreda gimnazije, ki ne napredujejo, vendar pa še niso dopolnili učne obveznosti. Nekateri delegati so bili mnenja, da je potreben 5. razred osnovne šole, saj prihajajo iz tega razreda učenci v gimnazijo bolje pripravljeni kot oni iz 4. razredov.
Nikakor ne smemo dopustiti, da bi pri obsolventih nižje gimnazije prevladovalo mnenje, da jim njihova izobrazba ne dovoljuje prijeti za fizično delo, prav nasprotno, ti dijaki, ki se vračajo na podeželje, naj bi biili propagatorji tehnizacije našega kmetijstva.
Mnogo pripomb so dali delegati k vprašanju naših predmetnikov, predvsem glede poučevanja tujih jezikov; prevladovalo je mnenje, da zadošča pouk enega živega jezika skozi vso gimnazijo, drugi pa naj bodo fakultativni.
Diskusijo je zaključil tovariš Gabrovšek s kratkim povzetkom pripomb.
Delegati so nato izvolili plenum in izvršni odbor Združenja, delegate za ustanovni Zvezni kongres ter iniciativni odbor Zveze društev prosvetnih delavcev, sprejeli resolucijo in pozdravni pismi CK KPS in Centralni upravi.
nižje gimnazije, se bo nedvomno ravan srednjih strokovnih šol še bolj dvignila.
Za vše šole, posebno pa še za strokovne, je velikega pomena kvaliteta učnih programov. Prva njihova slabost je v tem, da se skoraj vsako leto menjajo, navadno menjajo na slabše. Glavna hiba teh učnih načrtov pa je v tem, da so preobširni, kar je podčrtala že resolucija III. plenuma CK KPJ. Učne načrte je treba ipustiti vsaj nekaj let v veljavi, ne pa jih menjati vsako leto. Šeile ko bodo v nekaj letih praktično preizkušeni v učnem procesu v razredu, potem naj se menjajo.
Na strokovnih šolah so v večini predavatelji strokovnih predmetov. Ti strokovnjaki so prišli v veliki meri iz prakse in so zato brez zadostne pedagoške kvalifikacije, velik procent teh pa je še honorarnih. Ti le prepogosto vidijo zgolj svojo stroko, zato večinoma samo uče in predavajo, ne pa tudi vzgajajo. Tem predavateljem bo moralo naše društvo nuditi še posebno podporo, da dvigne njihovo pedagoško znanje. Tudi strokovne šole morajo namreč ne samo izobraževati, temveč tudi vzgajati.
Seveda bi bilo povsem napačno, valiti krivdo za slab učni uspeh na učno osebje in na objektivne težave ter materialne pomanjkljivosti, ki so nastopale po osvoboditvi. Glavni in pretežni del krivde pade seveda na učence same. Mladina ni imela pravega odnosa do učenja. Zavest dolžnosti je bila pri mladini premalo razvita kljub najboljšim materialnim pogojem (štipendijam, internatom i. dr.). Dijak je pogosto dobival štipendijo, čeprav je pokazal slab učni uspeh, zato se je čutil premalo odvisnega tako od staršev kot od vzgojiteljev. In še več: krivdo za neuspeh je po krivici valil na profesorja, če se je ta drznil postaviti nekoliko ostrejši kriterij ocenjevanja. Pomanjkanje vztrajnega in samostojnega dela pri mladini je torej prvi in glavni vzrok učnim neuspehom, glavni vzrok, da je raven srednjih strokovnih šol padla.
Na sedanje stanje v strokovnih šolah je vplivala v veliki meri tudi slaba koordinacija med vodstvi strokovnih šol v posameznih resorih. Ta razdrobljenost po raznih resorih je bila sprva nujna, če smo hoteli v tem kratkem času priti do tolikšnega števila strokovnih šol. Imela pa je slabe strani, ki so posledica slabe medsebojne povezave vodstvenih organov. Vsaka šola je delala na svoj način, pridobljene izkušnje pa se niso medsebojno izmenjavale. Zato je Ministrstvo za prosveto leta 1950 prevzelo obči nadzor nad vsemi strokovnimi šolami. Potrebo po združitvi vseh strokovnih šol pod enotnim vodstvom so narekovali predvsem naslednji momenti: potreba po enotni šolski politiki v LRS, potreba po pedagoškem delu na strokovnih šolah in potreba po enotnem reševanju šolske problematike V LRS in FLRJ. Z združitvijo vseh strokovnih šol v resoru Ministrstva za prosveto se z’ačenja zadnje obdobje v razvoju strokovnega šolstva.
Ta zadnja doba je organizacijsko in pedagoško najbolj razgibana. V tem razdobju smo se prizadevali, povzpeti se do kvalitetnega pouka; začeli smo sistematično študirati psihologijo, pedagogiko, didaktiko in metodiko pouka.
Problem vskladitve splošno izobraževalnih in strokovnih predmetov na srednjih strokovnih šolah
Srednje strokovne šole niso samo strokovne, temveč tudi srednje šole, zato morajo dati svojim absolventom tudi splošno izobrazbo in jezikovno znanje. Poleg tega pa je temeljita splošna izobrazba tudi temelj strokovne izobrazbe. Splošni predmeti so podlaga za teoretično snov, ti predmeti dajejo dijakom širše obzorje in pomagajo k večji človekovi kulturi.
Tudi resolucija III. plenuma CK KPJ poudarja, da je potrebno vzgojiti socialističnega človeka s širokim obzoirjem in znanjem, kulturnega in vsestransko razgledanega človeka in da je treba odkloniti vse poizkuse, ki bi uvajali ozko specializacijo. Specializacija naj nastopi po končanem študiju, v praksi, šola pa naj da le trdne temelje, na katerih bodo mogli absolventi srednjih strokovnih šol v praksi graditi in se izjpoipolnjevati.
Srednje strokovne šole imajo različno stopnjo strokovnosti. Splošnoizobraževalnemu tipu se od teh šol najbolj približa Ekonomska srednja šola. Pri drugih tipih pa prihaja strokovni značaj veliko bolj do izraza. Zato seveda pouk splošnoizobraževalnih predmetov ne bo pri vseh teh šolah v istem obsegu. Lahko pa trdimo, da je pouk teh predmetov na vseh srednjih strokovnih šolah brez izjeme, na katerih pa še prav posebno, preveč potisnjen ob stran.
Se slabše je s poukom splošnoizobraževalnih predmetov na nižjih strokovnih šolah. Tu se uveljavlja tendenca predmete splošne izobrazbe enostavno črtati z utemeljitvijo, da prihajajo na te šole v vedno večjem številu učenci iz drugega, tretjega ali celo iz četrtega razreda gimnazije. S tem v zvezi je tudi vprašanje vpisa absolventov srednjih strokovnih šol na visoke šole.
Srednje strokovne šole so po svoji naravi, po svojem ustroju in kar je poglavitno, po svojem namenu, zaključne oziroma dokončne šole. Naloga srednjih strokovnih šol je, vzgajati strokoyne kadre, ki bodo stopili po absolviram soli neposredno v prakso, v proizvodnjo. Naloga srednjih strokovnih šol torej ni priprava za univerzitetni študij, kot je to naloga gimnazij. Vendar tudi absolventom srednjih strokovnih šol ne smemo zapreti vrat univerze. Nadarjenim in sposobnim absolventom naj bo omogočen študij na fakulteti s pogojem, da pred vpisom na univerzo opravijo sprejemni izpit iz nekaterih splošnoizobraževalnih predmetov, da s tem dopolnijo tisto znanje, ki jim ga strokovna šola zaradi svoje strokovnosti ni mogla dati.
Naloge članstva
Na novo društvo ne smemo gledati samo s strokovnega vidika, čeprav poudarjamo strokovno izpopolnjevanje kot eno najvažnejših naših nalog. Na naloge našega društva moramo gledati iz širšega vidika, saj bo novo društvo obdržalo vse naloge in pravice prejšnjih prosvetnih sindikatov. Naše društvo bo še vedno član Zveze sindikatov Jugoslavije^ In še več: novo društvo bo zajelo še širšo problematiko in bo nekak delavski svet v naših prosvetnih ustanovah.
Nova, strokovna društva ne bodo imela samo vseh sindikalnih pravic, imela bodo mnogo večje pravice kot so jdh imeli doslej sindikati. Imela bodo pravico in dolžnost soodločati pri upravljanju šole, pri volitvah direktorjev in inšpektorjev, pri napredovanjih, pri dodeljevanju osebnih doklad in nagrad in pri šolski zakonodaji. Te svoje pravice bo novo društvo uveljavljalo pri Svetu za prosveto in kulturo LRS po svojem zastopniku, ki naj bi bil obvezno član Sveta. Mestna društva (v Mariboru, Celju itd.) pa naj bi imela svoje zastopnike v mestnih prosvetnih svetih.
Strokovnim učiteljem in profesorjem je potrebno materialno omogočiti izpopolnjevanje njihove teoretične izobrazbe s praktično, omogočiti jim stalni stik z
operativo, omogočiti jim je treba tudi potovanje v inozemstvo v svrho izpopol-" nitve njihovega strokovnega znanja in v svrho izučavanja organizacije in načina dela v tamošnjih strokovnih šolah.
Članstvo
Člani novega društva morejo postati vsi, ki poučujejo na strokovnih šolah, prav tako tudi vzgojitelji po internatih, ki pripadajo tem šolam. V naše društvo naj se že iz pedagoških ozirov vključijo tudi tovariši, ki predavajo po raznih nižjih strokovnih šolah in po industrijskih šolah pri podjetjih. Ti tovariši doslej niso bili včlanjeni v prosvetne sindikate, vendar morajo reševati iste probleme (pedagoške, vzgojne) kot na ostalih šolah.
Besedo imajo delegati
Po referatu se je razvila zelo živahna, stvarna in plodna debata, ki je dopolnila problematiko, nakazano v referatu. Posebno je osvetlila probleme nižjih strokovnih šol. Predavatelji na teh šolah so brez zadostne pedagoške izobrazbe in nimajo prave metode dela. Vajeniškemu vprašanju ne posvečamo zadostne pozornosti. Vajenci so v primerjavi s kmečko in delavsko mladino materialno najbolj prizadeti. Posebno so prizadeti tisti vajenci, katere niso mogli zajeti vajeniški domovi; izročeni so vpilvu ulice, kvarnih filmov, plesov itd.
Kazalo bi uvesti strnjen pouk za vajence: tri mesece naj imajo teoretski pouk, devet mesecev pa praktično delo v delavnicah. Praktični izpit naj opravljajo šele po uspešno končanem teoretičnem izpitu. Podeželske šole za učence v gospodarstvu, ki nimajo niti potrebnih prostorov niti zadostnega števila učencev, naj se ukinejo.
Povsem drugačno je stanje v industrijskih šolah, ki so šole za učence v gospodarstvu višjega tipa. Te šole so najnaprednejša oblika vzgoje delavskega razreda v socialistični družbi. Po teh šolah obstaja popolna harmonija med teoretskim poukom in praktičnim delom; za oboje so izdelani učni načrti. Industrijske šole so tesno povezane s podjetjem tako organizacijsko kot tudi po sindikalni liniji. Zato se predavatelji in inštruktorji teh šol niso mogli in se ne morejo odločiti, da bi se vključili v prosvetne sindikate oz. v sedanje društvo. Na sindikalno podružnico v tovarni jih vežejo tudi materialne koristi, katere pa bodo sčasoma odpadle in bo zato kasneje njihova odločitev za pristop v naše društvo lažja.
Pri srednjih strokovnih šolah (n. pr. pri Tehnični srednji šoli ali pri Gradbenem tehnikumu) se čuti veliko pomanjkanje povezave med šolo in operativo. Pojavljajo se namreč očitki, da dijaki teh šol dobe sicer dovolj teoretične izobrazbe, vendar ta izobrazba ni povezana s prakso. Vzrok je v tem, ker delo v šolskih delavnicah ni bilo dovolj učinkovito in ker se je obvezna počitniška praksa dijakov slabo obnesla. Počitniška praksa pa zato ni dosegla zaželenega namena, ker je bil odnos opera-tive do dijakov na praksi nepravilen: nihče se ni zanimal zanje, da bi jih pravilno zajposlil. Zato naj se uvede bri-gadni sistem počitniške prakse: skupino dijakov naj na prakso spremlja profesor-inženir, ki bo poskrbel, da bodo dijaki pravilno zaposleni.
Neutemeljeni so tudi očitki opera-tive, da absolventi tehničnih šol nimajo dovolj praktičnega znanja. Resnica je nasprotna: operativa nepravilno pojmuje naloge šole in nepravilno zaposluje komaj diplomiranega tehnika, ker ga pogosto postavlja na samostojna ali celo vodilna mesta, kot da bi bila naloga šole fabricirati popolne strokovnjake-tehnike. Absolvirani tehniki naj pridejo v roke vestnemu človeku in naj bodo dve ali tri leta le praktikanti in kot taki naj se seznanijo z vsemi proizvajalnimi procesi, z vsemi operativnimi fazami. Nato šele naj se jim zaupajo samostojnejša dela.
Društvo naj torej poskrbi, da bo operativa našla pravilen odnos do absolventa. Operativa naj vzame absolvira-nega tehnika takšnega kot je, t. j. da ima dovolj teoretskega znanja, prakso pa naj mu da operativa. Zato naj društvo z resnimi strokovnjaki iz operative dožene pravi lik tehnika, nakar naj operativa dobi predpise za pravilno zaposlitev absolventov.
Velika pomanjkljivost strokovnih (tehničnih) šol je tudi v tem, ker stalni prof esor j i-Jnženir j i izgube vse stike z operativo. V bivši Jugoslaviji je moral vsak inženir-profesor strokovne šole obvezno izvrševati tudi prakso kot civilni inženir. To naj se znova uvede.
Debata je tudi podčrtala vprašanje politične vzgoje strokovnih kadrov, bodočih voditeljev delavskega razreda. Tehnik v tovarni mofa dajati delavcu, ki mu je podrejen, vzgled tudi v politični razgledanosti. Strokovnim kadrom je treba vcepiti tudi čut odgovornosti do ljudi, ki so jim podrejeni. Zdravstvena in tehnična zaščita delavcev je za naše narodno gospodarstvo ogromnega pomena, ker nam nezgode po tovarnah povzročajo vsako leto na milijone in milijone dinarjev škode. Te nezgode pa nastajajo skoraj izključno zaradi nemarnosti in nepazljivosti. Strokovne kadre je treba vzgajati v pravilnem odnosu do podrejenih ljudi, do delavcev, da^ jih bodo znali ceniti in da se ne bodo čutili vzvišene nad njimi.
Važen problem prosvetnih delavcev je vprašanje pedagoškega tiska. Kljub težkim življenjskim pogojem bo prosvetni delavec naročil obe glasili, ker se zaveda, da tisk uveljavlja ideje. V Prosvetnem delavcu in v Sodobni pedagogiki naj bi v bodoče več pisali o problemih strokovnega šolstva.
Za dijake, ki so med šolskim letom izključeni zaradi slabih učnih uspehov, naj se poskrbi na ta način, da se jim pametno svetuje, kam naj se usmerijo. Pedagoško društvo naj ustanovi poklicno posvetovalnico (Psihotehnični zavod), ki bo pravilno usmerjala te dijake.
Internati za dijake srednjih strokovnih šol zaslužijo veliko večjo skrb kot drugi internati. Srednje strokovne šole zajamejo namreč veliko širše okoliše kot splošno izobraževalne šole. Zato niti polovica dijakov teh šol ne more stanovati doma oz. se voiziti v šolo. Internati ne morejo zajeti vseh teh dijakov in kar je še huje: internati so s prehodom na gospodarsko podlago zašli v položaj, ki je nemogoč. Starši ne zmorejo tako visokih vzdrževalnih stroškov, zato jemljejo svoje otroke iz šol. Tem internatom bo potrebna državna subvencija.
Naloge strokovnih šol so ogromne, vendar bi vsi naši napori ne dosegli zadovoljivih rezultatov, če ni dana materialna baza. Za uspešen pouk so potrebni tudi učbeniki in učila, ker bi sicer pouk zašel v navadni verbalizem. Za sestavljanje in ocenjevanje učbenikov in za izdelavo učil naj se pri društvu ustanove posebne komisije.
Društvo bo tesno sodelovalo tudi z mladinsko organizacijo' na šoli. Splošno izobrazbo in poglobljeno kulturno vzgojo, katere mladini strokovna šola zaradi svoje strokovnosti ne more dati v tolikšni meri kot gimnazija, bo društvo skušalo dopolniti v okviru mladinske organizacije, v okviru mladinske univerze, pevskih, dramatskih in drugih krožkov.
Ustanovni občni zbor Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev
Ustanovni občni zbor Združenja učiteljev Slovenije
Občni zbor je otvoril predsednik Iniciativnega odbora tov. Zorn Jože, ki je pozdravil vse navzoče delegate ter goste: tov. ministra Borisa Ziherla, predsednika Sveta za prosveto in kulturo LRS; Žigo Kimovca, zastopnika CK KPS in IO OF; Mi-trič Majdo, zastopnico CK LMS; Vinka Kolarja, zastopnika Zveze pionirjev; Rada Peternela, predsednika Sveta za kulturo in prosveto pri MLO Ljubljana; Slavico Božičevo, predsednico Združenja profesorjev LRS; Danila Sbrizaja, predsednika Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol; Janeza Tom-
šiča, zastopnika Pedagoškega društva; Hansa Finka in Leopolda VVagnerja, zastopnika društva socialističnih učiteljev Koroške; TJmeka Jožeta, predsednika Sindikata prosvetnih delavcev Trsta, Kalan Ano iz Trsta in Janeza Lucijana, zastopnika prosvetnih delavcev iz Kopra. Posebno prisrčno pozdravi narodnega heroja, tov. Janka Rudolfa, predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ki na občnem zboru zastopa delavski razred.
V delovno predsedstvo so bili izvoljeni: tov. Zom Jože, Jančič 'Ivo in Majcen Mirko.
BESEDE GOSTOV:
dne 20. L 1952
imeti nasproten svetovni nazor, ne gre. Pedagoško delo je tako intimen posel, da se vsaka notranja niansa prenaša na učenca. Proces notranje preobrazbe je počasen, zato bomo imeli potrpljenje z ljudmi, ki se borijo s seboj in ne bomo uporabljali brutalnih sredstve pri prevzgoji ljudi.
Profesor Umek, predsednik Sindikata prosvetnih delavcev v Trstu, je pozdravil navzoče in jim izročil pozdrave progresivnega učiteljstva iz Trsta.
Tov. Piuk Hans, zastopnik Društva socialističnih učiteljev Koroške je poudaril, da imajo tudi oni podobne probleme, kar že samo opravičuje čim tesnejše stike. Uspehi, ki jih bomo dosegli, bodo najboljši zagovorniki našega šolskega sistema in močno orožje tudi v njihovih rokah v borbi proti njihovim nasprotnikom.
Sbrizaj Danilo, Ljubljana: Pozdravlja občni zbor v imenu Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol. V svojem izvajanju je prosil za podporo pri pravilnem usmerjanju mladine v poklice. Prosil je tudi, da bi podprli strokovno šolstvo pri njegovih pedagoških stremljenjih.
Kolar Vilko, Ljubljana:	V Imenu
Sveta zveze pionirjev in Društva prijateljev otrok pozdravi ustanovni občni zbor in se zahvali vsem prosvetnim delavcem za delo v pionirski organizaciji. Poudari, da ne bi mogla Pionirska organizacija doseči takih uspehov, če učiteljstvo ne bi aktivno sodelovalo. Na koncu izrazi željo, da bi učiteljstvo aktivno sodelovalo tudi v Društvu prijateljev otrok.
Verifikacijska komisija je nato ugotovila, da je od 65 izvoljenih delegatov navzočih 57. Od 8 manjkajočih delegatov so 3 iz Ljubljane.
Po pozdravih je v imenu Iniciativnega odbora prebral referat tov. Zorn Jože.
Tov. BORIS ZIHERL, minister, predsednik Sveta za kulturo in prosveto pri vladi LRS, je med drugim dejal:
Ni dvoma, da je velikega pomena ustanavljanje društev prosvetnih delavcev. Svet za kulturo in prosveto pri vladi LR Slovenije računa, da mu bodo društva v polni meri pomagala. Naloge, ki so postavljene pred prosvetne delavce, so velike in težke, kakor je veliko in težko delo socialistične graditve. Učiteljeva prva naloga je danes, soustvarjati socialističnega človeka, ki se poraja na temeljih materialne socialistične graditve. Socialistična graditev je boj nasprotujočih si teženj, boj med razrednimi skupinami, ki imajo vsaka svoje ideološko obličje.
Pravilno poudarjate potrebo, da naj bo šola prosta vplivov preteklosti, da naj bo naša šola dosledno laična šola. Pokazati moramo, da etična vzgoja človeka ni monopol cerkve, kakor je bilo včasih. Vrsta evropskih držav ima povsem laično šolo kljub buržoaznemu vodstvu; — težišče etičnega pouka v šoli leži na učitelju in prav v boju za tako šolo se vloga učitelja silno poveča. V vaših delovnih tezah je mnogo vzpodbud za sodelovanje med našim Svetom in vašimi društvi, prepričan sem, da bomo pri nadaljnjem skupnem delu dosegli naj večje uspehe. Povsem jasno jes da je učitelju treba ustvariti ustrezne pogoje, ki mu bodo omogočili izpolnjevanje njegovega poslanstva. To je eno izmed važnih vprašanj naše kulturno-prosvetne politike, ki še ni zadovoljivo rešeno.
Rudolf Janko, predsednik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, pozdravi zbor v imenu ZSS in zeli občnemu zboru mnogo uspehov. Poudarja, da dobiva naša republika delavski karakter in da smo v procesu, y katerem postajamo industrijska država^ v dobi, ki je polna protislovij, se kaze.l0 taka protislovja tudi v procesu vzgoje. Vsi ljudje, zlasti pa pedagoški delavci, morajo prav zato, ker morajo biti _ziv člen svoje ljudske skupnosti, posvečati naivečjo pažnjo in mnogo ljubezni vzgoji mladine. S tem pa tudi močno zraste vloga in vrednost učitelja v družbenem življenju. Preoblikovanju človeka morajo učitelji posvetiti vso pažnjm/Ucitelj je najvažnejši od vseh šolskih delavcev, ker je prvi, ki dobi otroka iz rok staršev. Zato je velike važnosti, kako učitelj vzgaja, prav tako pa bi moral sindikat v celoti posvečati večjo paznjo vzgoji mladega rodu. So še gospodarske težave, ki jih občutijo tudi učitelji. Razvijamo pa se v smer, ko postajajo delavski sveti odločujoč faktor v družbenem življenju in bodo morali tudi ti posvečati svojo skrb vzgoji. Zato bodo morali sindikati prizadevanja učiteljev močneje občutiti in bolj podpreti; s tem se bo učiteljsko društvo še bolj uveljavilo v naši socialistični družbi. Ob sodelovanju z vsemi sindikati pa bodo tudi učiteljska društva in vsak posamezen učitelj pravilno gledali na probleme s stališča razvijanja naših socialističnih odnosov v sklopu celotnega gospodarskega In kulturno političnega življenja. Naše skupno prizadevanje pa bo toliko globlje in trdneje utemeljeno v zavesti otroka, kolikor tesneje bomo pritegnili k sodelovanju tudi dom in družino, pri čemer je doslej učiteljstvo dajalo vec kakor pa sindikat.
Vrsto problemov materialnega značaja bomo lahko reševali v novi gospodarski skupnosti. Tudi vprašanje, ali se naj učitelji ukvarjajo s kmetijstvom, je treba gledati z vidika razvijanja socialističnih odnosov na vasi, torej z vidika kolektivnega gospodarjenja. Z vzajemnim delom bomo paralizirali reakcionarne vplive klera, in ne samo klera, pač pa vse klasične reakcije od liberalcev do informbirojevcev, saj te vplive ne čutimo samo v ideološki borbi, temveč tudi v našem gospodarstvu. Zato je naša borba nadaljevanje revolucije, ki pa je težja kakor med NOB, ker_ je sovražnik v tej borbi skrit. V našem razvoju imamo najlepše perspektive in zato vse naše delo opravljamo z velikim optimizmom.
Tovariš Kimovec Franc - Žiga, pozdravi ustanovni občni zbor v imenu IO OF in CK KPS. V svojem govoru je
med drugim dejal: Vsakdo, ki je član neke stranke, ima svoj filozofski pogled na svet. Celo nemogoče pa je, da bi intelektualec ne Imel izdelanega svetovnega nazora. Učiteljski stan je borben stan, ki je v svojem razvoju napravil težko pot od mežnarja do progresivnega vzgojnega delavca. Naš poklic je iz sebe dal ljudi, ki rešujejo probleme svetovnega formata. Poklic nas neprestano veže z ljudmi, zato moramo prisluhniti življenju delavca in kmeta.
Res je vprašanje svetovnega nazora za učitelja še posebno važno. Toda ob današnji stiski pri izdajanju učbenikov je treba vendarle povedati, da smo v obdobju med obema vojnama celo iz takratnih učbenikov lahko progresivno učili. Pouk je progresiven, kadar učitelj ve, kam hoče mladega človeka pripeljati.
Materialni pogoji učitelja so danes tako slabi, da si lahko učitelj samo iz idealizma. Toda če je bil naš stan sposoben spremljati ljudstvo skozi vse borbe, bomo vzdržali v tem prehodnem razdobju socialistične izgradnje. Pogrešamo pa predvsem idealizma pri mladih ljudeh.
V borbi za laično solo bomo imeli verjetno težave, ker je verouk bil v šoli že kar nekaka navada. Danes tudi politični forumi zelo resno delajo na tem, da se verouk popolnoma loči od šole. Toda pri tem procesu bo potrebna velika pomoč učiteljev. Pri tem procesu bomo moralne principe vzgajali od osnove navzgor, vcepili otroku pravilen odnos do staršev in do ljudi ter osvobodili otroke drugega ideološkega pritiska, ki eksistira v tej dobi. Naša dolžnost je, da vodimo borbo za uresničenje idej socializma. Danes mora imeti učitelj napredni svetovni nazor, imeti občutek svobode in ustvarjalno miselnost, zmožen mora biti kazati ljudstvu pot v bodočnost. Ideološko zagato, v kateri se marsikdo nahaja, je nekoliko zakrivilo tudi drobljenje študija, sestankarstvo itd. in ni bilo prav, da smo večkrat samo po takem delu ocenjevali ljudi.
Včasih imamo občutek, da smo odrezani od dogajanja po svetu, kar drži samo delno. Poudariti je treba dejstvo, da smo v inozemstvu mi objekt, od katerega se hoče svet učiti in prav zato je zelo važna dolžnost slovenskega učitelja, da temeljito pozna našo stvarnost in jo tudi stalno študira.
Vse napredno v našem življenju moramo jačati tako, da se ne vtikamo v osebno življenje in v osebne težnje posameznikov, kolikor ne škodujejo skupnosti. Dvojnost se nujno odraža tudi v pouku. Toda po dveh ideoloških tirih ne moremo voziti: biti lojalen pri pouku in
IZ GOVORA TOV. PREDSEDNIKA ZORNA
Kongres Sindikata učiteljev in profesorjev je meseca julija v Beogradu sklenil, da je treba najti nova pota za uspešnejše delo prosvetnih delavcev. Ob tisočerih naporih in ogromnih uspehih, ki so jih prosvetni delavci dosegli, je kongres upošteval pri sklepih za reorganizacijo mnenje, da je treba te napore vskladiti s težnjami različnih strok prosvetnih delavcev, z njihovim osnovnim poslanstvom in v tem merilu tudi s potrebami delovnega ljudstva. Pri tem je delež učiteljev med prosvetnimi delavci največji, pedagoško družbeno in politično vodilno vlogo pa si bodo morali na osnovi socialističnih načel s svojim delom utrjevati. Vodilo za uresničenje te vloge je nakazal Iniciativni odbor Sindikata učiteljev in profesorjev v svojih tezah za ustanovne občne zbore združenj prosvetnih delavcev, ki so bile objavljene v zadnjih dveh številkah »Prosvetnega delavca«.
»Kdor ne napreduje, nazaduje« je star izrek. Kdor uči druge, mora sam veliko vedeti. Zato je prva naloga učitelja, da poglablja svoje znanje. Ob stoterih praktičnih delih lahko zamre ljubezen do znanja in odmre žeja do knjige ter se učitelj nujno preda zastarelim mišljenjem, predsodkom in neznanstvenim pogledom svoje okolice. Pogoj učiteljevega ugleda je zato široka splošna izobrazba, ki jo mora prinesti v svoj poklic že iz šol in jo tudi neprestano razširjati. Brez plemenitih sadov bo zato ostalo delo vsakega učitelja, ki ne bo v obdobju izgradnje socializma našel časa za individualni in kolektivni študij.
Dobra strokovna izobrazba, ki je vedno prežeta z ideologijo znanstvenega socializma, je temelj vsakega napredka. Ce ugotavljamo, da smo v pogledu strokovne izobrazbe nazadovali, da je dobršen del učiteljstva odšel in odhaja iz osnovnih šol na srednje strokovne šole ali v druge poklice in da je za. kvalifikacijo učitelja hila-doslej predpisana nižja izobrazba kakor v bivši Jugoslaviji, je to samo formalna ugotovitev problema. Teze, ki so nakazane za ustanovne občne zbore glede strokovne izobrazbe, dajejo temu problemu organizacijski okvir, katerega je treba poznati in se za njegovo uresničenje tudi boriti.
Ce hočemo kulturnega učitelja, ga moramo sami ustvariti; vzbuditi moramo v nas samih žejo za temeljitim znanjem, ljubezen do kulturnih dobrin, in tisto pravo pedagoško vnemo, ki jo mora sleherni učitelj pokazati tudi na cesti, ali na sestankih. Naš stan bo moral dajati tudi
SKLEPI
Združenja učiteljev In profesorjev slrokovnih šol
1.	Strokovna in ideološka vzgoja je ena osnovnih nalog združenja. Pri društvu naj se ustanove strokovne sekcije, ki bodo skrbele za strokovno, pedagoško
. in politično usposabljanje učnega kadra.
2.	V vprašanjih pedagoške teorije orjemo ledino, zato je treba odločneje začeti z izdelavo specialnih metodik in z reševanjem ostalih teoretičnih in praktičnih problemov na strokovnih šolah. Posvetiti je treba vso pozornost praktičnemu pouku.
3.	Društvo učiteljev in profesorjev nižjih in srednjih strokovnih šol naj formira komisije za sestavo učbenikov na osnovi revidiranih učnih načrtov. Te komisije naj takoj sestavijo načrt dela in na osnovi konkurza pridobijo sestav-Ijalce učbenikov.
4.	Pri društvu učiteljev in profesorjev strokovnih šol naj se ustanovi komisija, ki bo skrbela za izdelavo učil.
5.	Zagotovi naj se čim večja stalnost učiteljev in profesorjev na strokovnih šolah. Številne premestitve zelo kvarno vplivajo na delo v strokovnih šolah.
6.	Profesorjem in učiteljem srednjih strokovnih šol naj se omogoči tesen stik s prakso. Zagotove naj se potrebni krediti za študij proizvodnega procesa v podjetjih v času počitnic. Prav tako naj se zagotove krediti za strokovne ekskurzije profesorjev in učiteljev strokov, šol.
7.	Najboljšim absolventom srednjih strokovnih šol naj se omogoči študij na istosmernih fakultetah pod pogojem, da
si predhodno pridobe zadostno znanje iz predmetov splošne izobrazbe.
8.	Naš strokovno-pedagoški tisk naj v bodoče posveča več pozornosti problemom strokovnega šolstva.
9.	Praktični in teoretični pouk naj se koordinirata in po določenem načrtu medsebojno izpopolnjujeta.
10.. Podjetja morajo spremeniti svoj odnos do absolventov strokovnih šol in jim nuditi vso pomoč pri strokovnem izpopolnjevanju. Društvo naj s strokovnjaki iz operative dožene pravi lik tehnika, nakar naj operativa dobi predpise za pravilno zaposlitev absolventov.
11.	Pričeti moramo s sistematičnim proučevanjem psihologije učencev v gospodarstvu, njihovega dela in razmer, v katerih žive.
12.	Neobhodno je potrebno tesno sodelovanje z upravnimi prosvetnimi forumi in z Obrtniško zbornico pri reševanju vseh vzgojnih in strokovnih vprašanj.
13.	Mladino na strokovnih šolah moramo vzgojiti v razgledane strokovnjake. Pri tem morajo društva nuditi šolam in mladinski organizaciji vso pomoč.
14.	Združenje se bo borilo za to, da bodo prosvetni delavci na strokovnih šolah v skladu s svojim delom pravilno nagrajeni.
15.	Potrebno je navezati stike z inozemskimi strokovnimi šolami zaradi izmenjave literature in strokovnih ter pedagoških izkušenj.
več posameznikov, ki bodo spremljali in obdelovali kako svoje strokovno področje — metodiko v, pedagogov, zbiralcev zgodovinskih dokumentov, mladinskih pisateljev, botanikov, poznavalcev literature itd.
Individualno delo in individualno odgovornost je treba pri šolskem, politič-• nem in kulturnem delu sploh okrepiti: Tako delo pa lahko' izboljšamo samo takrat, če damo posameznikom tudi boljše pogoje, čas in material na razpolago, da lah£o nemoteno izvrše svoje naloge. Nepravilno in škodljivo pa bo seveda ostalo tudi še vnaprej tako pojmovanje individualnega dela, kjer posamezniki brez posvetovanj in upoštevanja teženj kolektiva odločajo o strokovnih, društvenih ali upravno političnih in organizacijskih vprašanjih, ki se tičejo celotne stroke, politike ali kulturne dejavnosti. Zato je odločilne važnosti stališče, ki ga zavzamejo naši upravni odbori društev, funkcionarji in tudi vse članstvo na svojih sestankih glede individualnih poslov, ki jih posamezniki vršijo, ali pa tudi glede obrambe interesa stanovskih vprašanj, če so ta v skladu z našo prosvetno politiko, pa jih posamezniki po svoje krivijo ali izkrivljajo. Načelna borba mišljenj bo prišla šele takrat polno do izraza, kadar jo bo naš vodstveni društveni aparat znal pravilno voditi, usmerjati in ceniti, kajti izsledki znanstvenega socializma so z načeli dialektičnega in zgodovinskega materializma nepremagljivi in jih nobene idealistične koncepcije ne bodo mogle zaustaviti.
Slabosti lin nepravilnosti pri delu naših članov so doslej naša društva premalo obravnavala. Vse preveč je še težnje za mirnim sožitjem z vsemi člani. Za vsako ceno smo hoteli ščititi enakomerno vse svoje člane, koristne, indiferentne in škodljive. Graj, izključitev za nepopravljive zaviralce napredka skoraj ne poznamo. Na drugi strani pa, kar je še slabše, s svojo brezbrižno indiferentnostjo često odrivamo delovne posameznike, jim ne pomagamo niti s priznanji in pohvalami niti se ne borimo dovolj, da bi dobili zaslužene nagrade. Večkrat jih niti ne zaščitimo pred neumestnimi napadi, če jih kak posameznik, ki ne pozna teže in vrednosti njihovega dela, neupravičeno javno ali skrivaj napada. S tem pa jemljemo voljo in veselje do dela tudi ostalemu članstvu. Zato je treba uresničevati društvena načela, da naj člani društva ne sprejemajo poslov, ki niso v zvezi s prosvetnimi in kulturnimi potrebami ljudstva in da naj članstvo izvršuje svoje vzgojne in izobraževalne naloge prvenstveno na področju ljudsko prosvetne dejavnosti. V tem smislu je treba tudi poudariti zahtevo, naj bo upravni odbor društev v stalni organski zvezi z upravnimi političnimi in množičnimi organizacijami.
Ce ponovno ugotavljamo, da je delo prosvetnih delavcev na današnji stopnji socialističnega razvoja izredno važno, nujno in delikatno, velja to prvenstveno za učitelja, posebno pa še za podeželskega učitelja. Učitelji so dosegli nedvomno velike uspehe, zanje pa ne uživajo vedno in povsod dolžnega priznanja. Ce danes marsikje z omalovaževanjem gledajo na delo in vlogo uičtelja, je to predvsem posledica nagrajevanja njegovega dela. Dokler imajo učitelji mesečno plačo od 3200 din do 4800 din, bo trajal beg iz učiteljskega v druge, tudi neproduktivne, celo nižje administrativne poklice, saj ima danes skoraj vsaka administrativna moč z najnižjo šolsko kvalifikacijo vsaj enako plačo pa mnogo manjšo družbeno odgovornost. Dokler bo učitelj ekonomsko odvisen celo od volje posameznikov, posebno na podeželju glede prehrane in stanovanja, je iluzorno, da bi se mogel kulturno in strokovno izpopolnjevati in pravilno izvajati svoje naloge. Zato menimo, da je potrebno nujno in najhitreje rešiti vprašanje nagrajevanja v prosvetno znanstveni stroki.
K pouku in sistemu šolstva
2e v času narodnoosvobodilne borbe smo odpravili vse tiste izrodke kapitalistične družbe, ki so zapirali sposobnemu otroku možnosti razvoja in napredovanja.
Do danes se je v glavnem oblikoval sedanji sistem našega šolstva, ki pa je še vedno nestabilen. Na eni strani smo širom Slovenije odprli veliko število nižjih gimnazij, da bi tako praktično omogočili skoraj vsem učencem, da si pridobijo v osemletnem šolanju najvišjo možno izobrazbo, na drugi strani p’a so te šole ostale brez dobro usposobljenih učnih moči. Temu se je pridružilo dejstvo, da je prehod iz osnovne šole v nižjo gimnazijo postal sedaj, ko nižja gimnazija ni izbirna šola, temveč sestavni del osemletnega šolanja, izrecno oster, pridružuje pa se mu še dejstvo, da so učni uspehi na gimnazijah vse prej, kakor zadovljivi. Posledica tega je veliko število ponavljalcev, zlasti v prvih in drugih razredih gimnazij, ki jim je že dejstvo, da repetirajo in da so verjetno tudi obravnavani kot repetenti, skrčilo delovni polet in voljo za napredek na minum. To so otroci, ki bi morda dobro uspevali, če bi prišli v srednjo šolo z nekoliko bolj utrjenim znanjem in bi bili tako telesno, kakor posebej še duševno nekoliko bolj razviti, za kar bi verjetno v večini primerov zadostovalo razdobje enega leta. Nam ne gre za to, da spravimo otroka v gimnazijo, temveč da v otroku razvijamo vse njegove sposobnosti. Tu je samo vprašanje sistema, torej oblike, če bomo rešili to vprašanje. — Na to -pa se veže drugo: ali naj bo osnovna šola samostojna ali naj se združi z nižjo gimnazijo v eno upravno-ipedagoško celoto, v mestih pa še posebej, kam nagiba in kam nasloniti nižjo gimnazijo: na višjo gimnazijo ali na osnovno šolo. Imamo razne variacije, nimamo pa še objektivnih ocen o sožitju in delu v taki ali drugačni variaciji. Seveda se ob tem takoj odpre misel, ali naj obstaja učni načrt za višjo in nižjo organizirano šolo ter sploh vprašanje naših učnih načrtov, ki so že bili in so še objekt neštevilnih pritožb, tožba in izgovorov, pa vse premale prizadetosti našega članstva, kadar želimo imeti objektivno kritiko in konkretne predloge za izboljšanje.
Sedanji predmetnik za osemletno šolanje je še vedno predmet razprav. Nekateri šolniki so z njim zadovoljni, drugega dela pa ne zadovoljuje. Tako se nekateri zavzemajo za uvedbo kmetijstva ali gospodarstva v nižjo gimnazijo, dočim se je n. pr. v Ljubljani velika večina prosvetnih delavcev na osnovni in nižji gimnaziji izrekla za uvedbo ženskih ročnih del, kar je vsekakor stvar, ki je vredna upoštevanja, ker je taka tudi želja staršev. Ce že govorimo o 'predmetih, je nujno, da se ustavimo tudi ob pouku tujih jezikov, s katerimi nikakor ne moremo biti zadovoljni. Saj take zmede v poučevanju tujih jezikov nismo na naših šolah še doživeli. Dejstvo je, da naši otroci niti pri veliki maturi ne obvladajo nobenega tujega jezika. Tudi pouka realij se moramo vsaj bežno dotakniti. Smo v resnici brez primernih kabinetov za pouk fizike, kemije, prirodopisa, toda naravo imamo in vendar n. pr. naši otroci znajo v nižji in višji gimnaziji botaniko po knjigi, ne ločijo pa lipe od hrasta ali pšenice od rži.
Ob Izidu nekaterih učbenikov za osnovne šole se je po naših šolah znova razživel razgovor o vrednosti naših učnih knjig. Učiteljstvo se ne more strinjati z vse pretežkimi pomanjkljivostmi, ki jih imajo dosedanji učbeniki. Ne odgovarjajo otrokovi duševni zmogljivosti, niti niso primeren priročnik za učitelja. Ce so hoteli biti istočasno eno in drugo, so svojo nalogo vsekakor zgrešili. — Poseben je problem učbenikov za tuje jezike za nižjo gimnazijo, kjer smo praktično tako daleč pozabili na otroka, da smo-dali prvošolcem v roke učbenik, ki je bil kot začetna vadnica namenjena petošolcu. — Na to še navežimo vprašanje materinščine v naših šolah. V osnovnih in še bolj v srednjih šolah ugotavljamo, da je znanje materinščine porazno. Je krivda v resnici samo na mladini, ali je tudi kvaliteta našega dela nižja, kakor je bila pred osvoboditvijo?
Ob vseh teh problemih se nam odpirajo številni novi. Kako bi dosegli enotnejši kriterij pri ocenjevanju za posamezne predmete, razrede in šole, ko vemo, da učenec, ki je bil na tej šoli odličen, komaj »zleze«, če se je preselil na drugo šolo ali pa nasprotno, da je zadosten, komaj povprečen učenec na drugi šoli postal prav dober in sam ugotavlja, da ima sedaj prave počitnice. Posebno je poglavje o prenatrpanosti naših razredov. Vse polno je primerov ze v sami Ljubljani, kjer so razredi tako natrpani, da je to ne samo pedagoški greh, temveč zločin nad otrokovim zdravjem, da ne govorimo še o tem, da zaradi izredno slabe razsvetljave naravnost uničujemo otrokom oči.
Ob vseh teh mislih se samo ob sebi odpira tudi vprašanje pedagoškega vodstva. Ze izbor šolskih upraviteljev je bil in bo še nadalje prilično težak. Na eni strani je tu težnja ljudstva in učiteljstva, da naj šolo vodi resničen pedagoški strokovnjak, ki včasih je, včasih pa tudi ni organizator pedagoško-vzgoj-nega dela na šoli in izven nje, na drugi strani pa ugotavljamo, da naši upravitelji doslej niso mogli biti pedagoški vodje svojih zavodov, ker jih ubija birokratizem, ki je izredno zaostril In otežil vsakršno gospodarsko-finančno samostojnost. Ob tem se odpira tudi misel o vlogi in nalogah šolskega inšpektorja. Za nas pač ne more biti vseeno, kakšna je

01 tmiu angleškega jezika za gtedavalelje
(18.—24. jan. 1952)
Med letošnjim semestralnim odmorom smo doživeli predavatelji angleškega jezika stvarno dober tečaj, dober vsebinsko in organiza-torično, čeprav je bil obvezen. Resda je bilo v začetku slišati sem ter tja kakšno kritično pripombo o »pritrgovanju« odmora, češ, ne samo dijaki, tudi profesorji smo potrebni gibanja v svežem zraku in živčne razbremenitve; vendar so isti »kritiki« že čez nekaj lekcij izjavili: »Ni mi žal, prav zadovoljen sem, uživam in sem tudi živčno razbremenjen.« Redko je bilo na raznih dosedanjih tečajih opaziti ne le toliko zanimanja, ampak tudi toliko vedrega delovnega veselja, kot smo ga užili v tem hitro minulem tednu dni. Največ so na tem tečaju nemara pridobili mlajši tovariši, ki šele stopajo ali so pred kratkim stopili na hvaležno, čeprav naporno pot učiteljev modernih jezikov, pa tudi izkušenejši tovariši in celo »veterani« so se obogatili in postavili marsikatero piko na i. Za orga-nizatorično gladki potek tečaja gre hvala zlasti tov. inšp. SPK Pavliču.
Predavatelja:	priznani angleški
fonetik in lingvist Allen in med nami že splošno znani in priljubljeni metodik G. W. Davies, oba funkcionarja' British Councila iz Beograda, sta nam v nekaj kratkih dneh nudila v svojih dobro pripravljenih predavanjih (prinesla sta s seboj za vsakega udeleženca vzorno izdelana skripta o vseh obravnavanih vprašanjih) zares premišljeno izbrano tvarino; nanašala se je zlasti na primere, ki so za Neangleža najtežji in kjer mora profesor začetnika varno voditi s svojim temeljitim znanjem.
Ne glede na bogato in poučno vsebino predavanj naših angleških tovarišev pa velja poudariti eno: to namreč, da smo ob njunih nastopih z užitkom sledili nevsiljivemu, sončnemu humorju, s katerim sta znala posrečeno prepletati svoja izvajanja. In če smo ob tem uživali zreli ljudje, koliko bolj zna take intelektualno-čustvene »bliske« ceniti mladina, ki se po svoji naravi nagiba k igri in smehu. Sicer smo se pa o tem prepri-
čali »ad oculos et aures« pri oglednem razredu (demon-stration class), ki ga je vsako opoldne od 10.45 do 11.45 vodil g. G. W. Davies.
Predavanja so obsegala fonetiko, jezik (sintakso) in praktične vaje ter končno demonstracijo začetnega pouka po direktni metodi (10 začetnikov, učencev in učenk).
G. Allen nam je podal najprej zgoščen opis celotnega glasovnega sestava angleškega jezika. Opozoril nas je na glasove, zoper katere tujci največkrat grešijo: šibki (slack) i, široki ae, polglasnika (low-mixed, mid-mixed), v in w, r (linking r) in končno th. Svoja izvajanja je podpiral s številnimi, dobro izbranimi zgledi, ob katerih so udeleženci izvajali »artikulacijsko gimnastiko«. Opozoril nas je pri tem na artikulacijsko bazo (orga-nic basis) angleškega jezika, ki nam pojasnjuje značilne fonetske pojave angleškega jezika.
Ni potrebno še posebej poudarjati, kako važna je fonetika za praktično pridobivanje tujih jezikov. Zlasti to velja za delo z mlajšimi dijaki, ki si morajo ob začetku študija pridobiti trdno znanje pravilne artikulacije, da si ne nakopljejo že ob prvih
korakih »podedovanega greha« napačne izgovarjave, ki jih bo potem verjetno spremljala vse življenje. Znani fonetik O. Jespersen je že 1901. leta nakazal zvezo med naglim razvojem moderne civilizacije in kulture, s tem pa tudi nujnim naraščanjem praktičnih stikov med narodi vsega sveta ter veliko potrebo po znanju zlasti razgovor-ne oblike^tujih jezikov. Potek dogodkov to misel vedno bolj potrjuje. Potrebno je torej, da znamo tuje jezike ne le citati in pisati, ampak tudi govoriti. Če hočemo, da nas bodo drugi razumeli in da bomo tudi mi znali razbirati tujo govorico, si moramo pridobiti pravilen in kulturen izgovor. To pa bomo dosegli ne samo z imitacijo po posluhu, ampak tudi z razumskim fonet-skim šolanjem.
Predavatelj tujih jezikov — in to je zanj čonditio sine qua non! — mora nujno poznati glavne pridobitve fonetike; biti mora tudi toliko šolan in izkušen, da bo znal svoje znanje posredovati učencem. Res niso redki taki mladi ljudje, ki ima‘jo posluh za posnemanje glasov, tudi tujih in za naše navade težkih; koliko pa je takih, da jim lahko tudi po desetkrat ponoviš dotičen glas, pa ga
še ne bodo mogli posneti. To se opaža zlasti v tej dobi, ko dotekajo učenci iz vseh plasti ljudstva ter je njihovo reagiranje zelo različno. Predavatelj, ki ima fonetiko, če ne v malem prstu, pa vsaj pošteno v glavi, si bo tukaj znal pomagati z opisom, z analizo, s primerjavo, s šalo, s shemo, ki bo, čimbolj preprosto narisana na tablo, zelo učinkovito učilo, da ne pozabimo omeniti poenostavljene fonetske pisave, s katero bo seveda treba ravnati zelo previdno in skopo, da ne preraste iz učila v mučilo. Tudi pri čitanju in pravopisu bodo nauki fonetike učitelj u in učencem zelo koristni. Osnova in izhodišče pa je tudi za fonetiko tujih jezikov poznanje glasov materinega jezika in njihovega oblikovanja. In tu prihajamo spet na veliki pomen slovenščine, tega ključnega predmeta v osnovni šoli in nižji gimnaziji, tako odločilnega za nadaljnje jezikovno šolanje.
Izredno koristen je bil zlasti pregled okrnjenih besed (vezniki, pom. glagoli, predlogi, prislovi) v nenaglašeni poziciji (weak forms), izgovarjava krajevnih imen (n. pr. Worcestershire itd.). Zatem nas je g. Allen popeljal na področje, ki nam ga je približal s posebnim znanjem, tako da je v vseh tečaj-
Ustanovni občni zbor Združenja učiteljev
Slovenije
pomoč naših šolskih inšpektorjev. Zdi se nam, da inšpektor ne more opravljati svojega dela po določenih normah, v kolikor seveda izvzamemo neke obče naloge, ki jih ima vsak inšpektor — in bo njegovo delo močno odvisno od njegove Osebne prizadetosti in sposobnosti. Morda bi bilo tudi potrebno razpravljati o potrebi republiške inšpekcije, ki bi se od časa do časa izvršila na posameznih šolah.
Cisto posebno vprašanje je vprašanje vzgoje mladine. Ne vemo, v koliko bi republiške skupščine lahko prispevale k rešitvi tega problema. Mislimo pa, da bi ga morale nakazati kot enega najvažnejših in najbolj perečih med problemi, ki jih bodo reševala naša društva.
Ob tem pa se že samo naveže vprašanje: kako gleda učiteljstvo na delo Pedagoškega društva, ali ga občuti, v čem in kako, v čem je pomoč članov PD na podeželju in v mestih mlajšim in sploh ostalim tovarišem? Kaj in kako sodi učiteljstvo o članstvu in članih PD LRS? Je učiteljstvo predlagalo v članstvo svojega najboljšega delavca, ali so dosedanji, člani v resnici najboljši delavci?
Učno osebje in kvaliteta dela
Ker je bila problematika tega vprašanja odprta v zadnji številki Prosvetnega delavca, sodimo, da ni potrebno, da bi isto nakazovali ponovno. Samo dodali bi nekatere misli. Predvsem bi poudarili, da našemu naraščaju dosedanje šolanje v nižji gimnaziji in učiteljišču ni dalo dovolj tiste splošne razgledanosti, ob kateri bi kot učitelj začutil potrebo, da bi sam stremel po večjem notranjem bogastvu in izpopolnjevanju. Samo taka težnja bi ga moralno kvalificirala za ljudskega prosvetitelja in učitelja. Vendar pa pri ocenjevanju tega vprašanja ne smemo metati krivde samo na šolo, temveč ga moramo gledati v sklopu našega celotnega življenja po osvoboditvi. Ob tem se moramo spomniti dejstva, da iz osnovne šole, ki je temelj naše celotne šolske-izobrazbene zgradbe —• odhaja del dobrega učiteljstva, ki smo ga osnovni šoli odtegnili in jo s tem močno osiromašili. Posledica tega je padec kvalitetnega dela na osnovni šoli, ki vzročno vpliva na nižjo gimnazijo in tako dalje. Ne bi smeli tudi mimo ugotovitve, da se je številčno razmerje med moškimi in ženskimi učitelji zlasti po osvoboditvi izredno spremenilo v korist ženskim učnim močem, kar je razumljivo, je pa nezdravo, ne samo zato, ker kaže, da mladi moški svet učiteljski poklic nekako odklanja, temveč tudi zato, ker je neprirodno in se bodo prej ali kasneje zlasti na podeželju pokazale neugodne posledice.
DISK
Tov. Jandl Franc iz Slovenj Gradca je ugotovil, da učiteljstvo osnovnih šol ni brez krivde glede slabih uspehov na gimnaziji, mnogo krivde pa nosijo pri tem' gimnazijski učitelji; kriterij ocenjevanja na osnovnih šolah ni dovolj _ strog, odnos gimnazijskega učitelja do učencev je strog, znanstven, nepedagoški, zato učenci izgubljajo veselje do študija, predavatelji na gimnazijah naj se za pouk vsaj dispozicijsko pripravljajo, potreben je nazoren pouk. Vprašanje pedagoškega vodstva je težavno. Upravitelj je polno-zaposlen, kako naj nadzoruje razrede? Število ur naj se unpavitelju zniža.
Ce hoče biti učitelj politični in kulturni vodja svojega kraja, mora nujno dobiti širšo izobrazbo. Za vse tipe šol naj bo izobrazba enaka. Učitelj naj dovrši 8 razredov gimnazije, nato naj dovrši pedagoško akademijo ali pedagoško šolo.
Belec Janko, Ljutomer, predlaga, naj bi bil pedagoški tisk obvezen za vse učiteljstvo, saj mu je kažipot in svetovalec.
Učiteljstvu naj se prizna tudi na sedežih OLO, če imajo značaj podeželskih središč, brezplačno stanovanje in kurivo, ker v takih krajih težje prideš do potrebščin kot na deželi. Prazna mesta naj se razpišejd.
Osnutek uredbe o svetih so dobili v pregled samo OLO. V bodoče naj bi sliČ-ne predloge dobila tudi društva. Marsikje vršijo inšpektorji osnovnih šol tudi inšpekcije na nižjih gimnazijah, kar pa ne more roditi dobrih sadov. Premijski in funkcijski dodatki za prosvetne delavce so prenizki, če jih primerjamo s honorarnimi urami.
Mihelič Ivo, Notranje gorice: Osemletno šolanje naj bo upravna in pedagoška celota. V 1. in 2. razredu osnovne šole so boljši uspehi kakor v 3. in 4. razredu zato, ker dom nudi tem učencem več pomoči kakor kasneje, ko učence uporablja tudi za opravljanje raznih domačih del.
Razlika med osnovno šolo in gimnazijo je v tem, da razrednik v osnovni šoli živi z učencem, ga ocenjuje iz vseh predmetov, ima otroka pred seboj vse štiri ure, ga pozna do potankosti, kakor tudi njegove domače prilike, ocenjuje njegovo splošno znanje upoštevajoč njegovo inteligenčno stopnjo — medtem ko na gimnaziji ocenjujejo le iz posameznih predmetov ne glede na to, kako dijak uspeva v drugih predmetih. Pouk je na nižje organiziranih šolah težji od pouka na gimnaziji. Učitelj mora obvladati snov vseh predmetov iz obilice snovi, ki jo črpa iz učbenikov srednje šole, izločiti
20 I. 1952
Zaščita članstva in demokratizacija v šolstvu
Dotaknil bi se naj prvo vprašanja stalnosti učiteljstva, za katero smo se borili že v bivši Jugoslaviji. Po osvoboditvi smo nujno morali večkrat menjavati mesta, še večkrat pa so bila menjavanja posledica nerazumevanja ali osebnega razpoloženja posameznikov. Rezultat pogostih menjavanj pa je bil za delo vse prej kakor pozitiven. Zato je razumljiva zahteva prosvetnih delavcev po stalnosti. V komisiji, ki bo odločalo o tem, kdo bo zasedal to ali ono učiteljsko, upraviteljsko ali direktorsko mesto, mora soodločati zastopnik društva. Tako se bo lahko pravilno upoštevala strokovno-pedagoška potreba in socialno - politični momenti pri posameznih prosilcih.
Prav tako bi morale .pri okrajih biti sestavljene posebne komisije, ki bi skrbele za pravilno in pravično izvajanje zakonitih določb v zvezi s pravicami in dolžnostmi članov, tako n. pr. pravilne ureditve plač, napredovanja, nagrajevanja itd.
Vprašanje ocenjevanje učiteljstva je rešeno samo deloma. Danes ocenjuje učitelje šolski upravitelj, vendar pa je med učiteljstvom težnja, da izvrši to delo šolski upravitelj skupaj z inšpektorjem, da odpade do večje mere možnost osebnega gledanja. Praktično pa sedaj učitelj nima možnosti pritožbe, zato bi bilo morda umestno, da se pri Svetu za prosveto in kuturo OLO ustanovi komisija, ki bo-reševala pritožbe.
V	koliko bo učiteljstvo zares aktivno vključeno v samo delo, bo odvisno od daljnjega razvoja, dela in rasti naših šolskih Svetov in še bolj okrajnih Svetov za prosveto in kulturo OLO ter Sveta za prosveto in kulturo LRS. Prav šolski, okrajni in republiški Sveti za prosveto in kulturo bodo forumi, ki bodo reševali vso našo pedagoško-vzgojno in gospodarsko problematiko, ter problematiko, ki smo jo že nakazali, t. j. čisto osebno-materialno problematiko prosvetnih delavcev. Zato nam ne more biti vseeno, kakšen bo sestav teh Svetov, kdo in kako bo postal član tega ali onega Sveta. Mislimo, da lahko tudi tukaj in predvsem tukaj postavimo zahtevo, da članstvo samo izbere ljudi, ki ga bodo v njem predstavljali, se v njem borili za dvig prosvete in šolstva, za interese pedagoških delavcev in drugo.
V	referatu je bilo navedenih samo nekaj misli iz tez, ki jih je sprejel Iniciativni odbor Združenja učiteljev, Odbor meni, da so bila mnoga vprašanja že po Kongresu Sindikata učiteljev in profesorjev Jugoslavije obdelana v našem tisku, zato so tovarišem delegatom znana in jih v referatu ni posebej obdelal.
U S I J A
najvažnejše in ta posredovati otrokom. Zato bi morali imeti učitelji vsaj srednješolsko izobrazbo in pedagoško akademijo.
Prof. Tomšič Janez, Ljubljana, pozdravlja občni zbor v imenu' Pedagoškega društva in poudarja, da je nakazana problematika obširna. Problemi zahtevajo študij širokega kroga ljudi. Učiteljsko društvo je poklicano, da predlaga nove sodelavce v Pedagoško društvo.
Misli o reorganizaciji učiteljske izobrazbe niso nove, v glavnem sta • dva predloga in sicer: 1. da bi se uvedlo 6 letno učiteljišče s poglobljeno splošno izobrazbo; 2. predlog govori za 8 razredov gimnazije in pedagoško akademijo. Ce hočemo uvesti nove organizacijske oblike, potem naj bodo čim popolnejše, zato naj o njih še razpravljajo učiteljska društva.
Novak, Lendava: Se ogreva za specialno učiteljsko izobrazbo s 6 letniki učiteljišča, kajti gimnazija ne bi usposobila učitelja za delo na vseh popriščih kulturno prosvetne dejavnosti.
Arsenjuk Janez, Ptuj: Izvaja, da učbeniki ne ustrezajo, ker ne vsebujejo tega, kar naj bi otroci na določeni razvojni stopnji dobili. Prva čitanka ni vsebinsko nova, snov je pretežka in ne upošteva psihološkega razvoja otrok. Sestavljena je za ozki krog otrok in ne za slovenskega otroka. Tudi čitanka za drugi razred ne ustreza.
Današnja mladina in njena moralna kvaliteta ni slabša od prejšnje, moralne zahteve pa so večje in strožje kakor prej. Vzgojni vplivi so dvojni, negativne vplive je nujno odpraviti, zato je potrebno mnogo dela za prevzgojo staršev. Učitelj, ki ima avtoriteto, ima tudi boljšo disciplino. Učitelj mora biti pedagoška osebnost, da bo njegov vpliv segel tudi preko šole in paraliziral negativne vplive.
Mlajše učiteljstvo je opravilo veliko delo in niso krivi neuspehov. Bili so nameščeni na najtežjih mestih, ostali so dostikrat brez pomoči in so zato nekateri klonili. Pri pedagoških delavcih je nujno odpraviti dvoličnost. Otroci imajo zelo razvit čut za to, kaj je iskreno in kaj ne.
Peče Oskar, Ljubljana: 2e pet let govorimo o borbi proti misticizmu, o borbi za znanstveni pouk. Ves ta čas smo se borili z vsemi sredstvi, od administrativnih ukrepov do idejno kvalitetnega pouka. Vendar ne moremo reči, da bi uspeli, kajti v šoli je bil še verouči-telj, ki je otrokom pojasnjeval stvar z
verskega gledišča. Ce se temu vplivu pridruži še učiteljeva dvoličnost, se ne smemo čuditi, da nismo dosegu boljših uspehov. Borba proti misticizmu, borba za idejni pouk, naj bo nenehno delo učitelja, kajti vera izkrivlja znanstvene resnice, mi pa moramo učencem posredovati nepotvorjeno, resnično znanost.
Ni prav, da še trpimo verouk v šolah. S tem, da se dokončno tudi pri nas uvede laična šola, pa naša borba proti misticizmu ne bo zaključena. Mogoče bo
ŠG tGŽjcl!
Vodnik Nace, Kamnik, želi, da bi se uvedlo v naše šole kmetijstvo, ženska ročna dela. Našemu učitelju je potrebno več praktične izobrazbe.
Kašper Franc, Maribor-okolica, se ne strinja niti s prvim niti z drugim predlogom glede učiteljske izobrazbe. Gimnazija bi dala sicer široko znanje, ne znali bi pa tega znanja posredovati drugim. Poleg tega je učitelju potrebno znanje predmetov, ki jih gimnazije nimajo v načrtd, n. pr. petje. Naš narod rad prepeva, a nima dobrih pevovodij. Pove, da jih je na šoli 14, pa nihče ni sposoben voditi petja.
Predlaga, da bi dobro preštudirali članek tov. Ive dr. Segulove v »Sodobni pedagogiki«. Njegov predlog pa je za učiteljišče, ki naj da učitelju temeljito znanje, nato eno ali dve leti prakse, in še en letnik učiteljišča s teoretičnim poglabljanjem.
Podvršnik Anton, Poljčane: Učiteljišče daje premalo praktičnih napotkov za kmetijstvo. Nujno je, da se organizirajo tečaji, ki bodo to vrzel popravili.
Jančič Ivo iz Maribora: Razpravlja, kakšno naj bo praktično sodelovanje med Društvom učiteljev in ostalimi društvi, ki združujejo pedagoške delavce. Zborovanja naj bi se vršila na različnih krajih. Učiteljstvu naj bi se omogočilo enkrat letno študijsko potovanje po državi.
Mencej Franjo, Maribor-okolica in Jandl Franc, Slovenj Gradec, poudarjata, da je obveščanje in sestajanje učiteljstva združeno z velikimi materialnimi izdatki, zato naj bo osnovna oblika izobraževanja — samoizobraževanje.
Kenk Jože, Trbovlje, izvaja, da je trboveljski okraj razdeljen na štiri sektorje. V tem okraju je značilno, da se dom ne briga dovolj za učne uspehe z motivacijo, da za težaško delo ni treba dosti izobrazbe. Uspehi so boljši, kjer je boljši, način dela. Upraviteljem osnovnih šol naj se z zmanjšanjem učne obveznosti omogoči pomoč ostalemu učiteljstvu.
Murovec Ivan, Tolmin: Nujen je minimalni učni načrt. V tolminskem okraju je važno vprašanje učilnic. Od 52 šol jih je 18 v privatnih zgradbah.
Tuj jezik naj se uvede šele v tretjem razredu gimnazije. Sole naj se proračunsko osamosvoje. Naše manjše šole težko pridejo do učil, ker KLO-ji črtajo take postavke. Predlaga, da bi se ustanovil centralni fond, kamor naj bi prispevale vse občine. Iz tega fonda bi šole nabavljale učila. Tako bi prišle do potrebnih učil tudi šole v gospodarsko šibkih občinah;
Novak, Lendava:	Izraža pomislek,
ker je profesorsko združenje sklenilo, da se v profesorsko združenje včlanijo tudi učitelji, ki poučujejo na gimnazijah.
Andoljšek Ludvik, Grosuplje: Soglaša s predgovornikom.
Zorn Jože, Ljubljana, odgovarja na vprašanja. Ugotavlja, da je današnji občni zbor pokazal, da je učiteljem strokovna problematika prav blizu, kar je tudi porok, da bo delo društev zaživelo. V diskusiji so bili načeti mnogi problemi, mogoče so bili nekateri gledani preozko, saj vendar ne smemo ločiti strokovnih vprašanj od “družbenih in ideoloških. Na učiteljsko izobrazbo moramo gledati širše, to je z vidika celotnega socialističnega dogajanja, ne pa skozi terenska očala učiteljev oziroma profesorjev. Tov. Jandl, prav tako pa tudi tov. minister in tov. Rudolf Janko, ki so se dotaknili tega vprašanja, so poudarjali, da mora učitelj imeti široko splošno izobrazbo. Tov. Jandl je pri tem tudi pravilno vrednotil čut dolžnosti, ki smo ga mogoče v stari Jugoslaviji bolje poznali.
Naš šolski sistem- je dober. V kolikor je doslej še premalo uveljavljal pedagoške principe, bomo te pomanjkljivosti morali odpraviti. Splošna želja učiteljev in profesorjev na terenu Je, da se uvede peti razred na osnovnih šolah. Ta razred pa ne sme biti stranski tir, temveč dopolnilo učnemu razvoju. Nujno je, da prosvetna oblast pri vseh ukrepih kon-sultira tudi funkcionarje društev, kakor se morajo funkcionarji za take zadeve tudi sami bolj brigati, kajti če se stvari ne razvijajo pravilno, smo temu krivi predvsem mi sami. Pri našem samoiz-obraževanju je potreben čas, za katerega se moramo vztrajno boriti.
O osebnosti učitelja in o borbi proti dvoličnosti smo govorili tudi na drugih zborovanjih. Nekoč je imel učitelj čas, da je prišel tudi k svojim političnim nasprotnikom in se skušal z njimi pogovoriti. Tudi danes imamo sovražnike. Naše posredovanje pri izmenjavanju mnenj mora biti nekolebljivo, indiferentnosti v tem poklicu ne bi smeli trpeti. Učiteljstvo naj sprejme kot svojo prostovoljno dolžnost tudi specializacijo v posameznih panogah (kmetijstvo, sadjarstvo itd.), s tem bi odpadla težnja po praktičnih predmetih na učiteljiščih. Na občnem zboru je bilo nekoliko zapostavljeno vprašanje ideološkega študija. Čeprav je bil v prvi dobi ideološki študij ponekod celo diktiran, je_ pokazal zelo velike uspehe in se je večina naših tovarišev seznanila z osnovnimi načeli
znanstvenega materializma. Toda če teh načel ne apliciramo na pouk, je cilj študija zgrešen. Ideološki študij, povezah s strokovnim naj bo tudi v bodoče naša glavna skrb.
Vprašanje našega tiska je v zadnjih letih pokazalo občuten padec tako glede naročanja, branja in plačevanja, kakor glede organizcaijske mreže dopisnikov.
Učiteljska društva naj se trudijo, da bodo razbremenjeni vsi, ki imajo smisel za to delo. Današnji občni zbor ni kom-ipetenten, da bi obvezal vse člane kot naročnike našega pedagoškega tiska. Vsi delegati pa naj vplivajo v svojih društvih, da bo vsak njihov član naročnik vsaj enega, če ne obeh listov.
Učiteljsko1 združenje ima dva učiteljska domova: v Mariboru in v Rogaški Slatini, ki pa sta oba deficitna. Naloga bodočega odbora bo, postaviti oba domova na trdno finančno bazo.
Letovanja bo letos skušal Republiški odbor urediti v lastnih domovih in po hotelih in ne več v internatih, ker se
tovariši v internatsko urejenih letoviščih ne počutijo dobro in smo dobili več pritožb.
Statut Društva učiteljev bo objavljen v »Prosvetnem delavcu«. Vsi člani naj ga preštudirajo in naj sporočijo svoja mnenja Republiškemu odboru, ker bo dokončno sprejet na kongresu Društva učiteljev FLRJ v Beogradu.
Ker stojimo na principu prostovoljnega včlanjenja v društva, ne moremo predpisovati, kje naj bo kdo vključen. Ker je profesorsko združenje sprejelo sklep, da se morejo učitelji, ki poučujejo na gimnazijah, vključiti v to društvo, je odslej ta zadeva dana v odločitev posameznih članov učiteljev.
Po debati je zbor izvolil plenum, nadzorni odbor, delegate za kongres in člane iniciativnega odbora Zveze društev prosvetnih delavcev Slovenije. Za tem je sprejel sklepe in pozdravna pisma CK KPS, Centralnemu odboru in Republiškemu svetu ZSS.
SKLEPI
I. republiškega (ustanovnega) občnega zbora učiteljev dne 20.1.1952
1.	Kot ljudski učitelji in državljani socialistične domovine se zavedamo, da smo dolžni aktivno sodelovati pri reševanju vseh pedagoško-političnih problemov, ki se pojavljajo v šoli in izven nje. Le kot sestavni del žive stvarnosti, bomo naši mladini in ljudstvu lahko dali vse, kar terja čas in življenje od ljudskega učitelja.
2.	Naše delo bo toliko vrednejše, kolikor trdneje bo zgrajeno na temeljih znanstvnega socializma. Zato je potrebno, da svoj individualni in kolektivni študij še poglobimo, da bomo sposobni videti in razumeti, kje je mesto in kakšna je vloga uči-, telja v našem družbenem, gospodarskem in kulturno-političnem dogajanju. Učitelj ni samo ozki in med šolske stene zaprti šolski delavec, temveč ljudski prosvetitelj, ki vodi aktivno borbo proti vsemu, kar je nazadnjaško in nasprotno novi rasti, istočasno pa kaže svojemu ljudstvu svetle perspektive, za katere se borimo vsi delovni ljudje.
3.	Ideološka vzgoja in prevzgoja učiteljskega kadra je važno delo in naloga učiteljskih društev. Ob tej se nujno postavlja borba proti dvoličnosti in neiskrenosti, za pošten obraz naše šole in učitelja. Dosegli ga bomo v svobodni, demokratični izmenjavi in borbi mišljenj med vsemi ljudmi, ki jim je poštenost osnova v njihovi morali, in jih s tem zgradili v zavestne borce za socialistične principe življenja in udejstvovanja v javnem in privatnem življenju. Pogumno se boriti za resnico in poštenost se pravi, utrjevati in poglabljati socializem.
4.	Dvig kulturnega nivoja našega ljudstva terja od učitelja višjo in širšo splošno šolsko izobrazbo. Le notranje bogat človek lahko daje mladini od svojega bogastva in ji odpira pot v življenje. Vsebino in vrednost sedaj veljavnega učnega načrta za učiteljišče naj posebna komisija pri Svetu za prosveto in kulturo LRS vzame v resen pretres. Vendar se že za bližnjo prihodnost učiteljstvo ne odreka svoji zahtevi po fakultetni izobrazbi učitelja.
5.	Vprašanje pedagoško-politič-nega vodstva in nadzora šol smatra učiteljstvo kot izredno važno. Učno-vzgojno prizadevanje naših šol in učiteljev naj vodijo, usmerjajo in nadzorujejo najboljši pedagogi - učitelji. Njihovo delo naj se vrednoti po družbeni vrednosti, ki je v razvijajoči se socialistični družbi med prvimi in najvažnejšimi. Socialistična družba pa vrednoti delo po njegovi kvaliteti in življenjskosti. Zato si bomo odgovarjajoče mesto priborili sami s svojim delom in življenjem.
6.	Učiteljstvu bo tudi še nadalje borba za kvalitetni dvig učno-vzgoj-nega prizadevanja prva in najvažnejša naloga. Za dosego tega cilja nam bo poleg dosedanjih oblik dela v pomoč strokovno pedagoški tisk, vzdrževanje tesnejših stikov s sindikati naših delovnih ljudi, z društvi v sosednjih republikah ter sin-
dikati prosvetnih delavcev v inozemstvu.
7.	Dosedanje izkušnje in ugotovitve so pokazale, da vprašanja prehoda iz osnovne v srednjo šolo ne bomo uspešno rešili mimo otroka. Zato naj posebna pedagoška komisija temeljito preštudira misel o razširitvi osnovne šole na pet razredov in stavi Svetu za prosveto in kulturo LRS konkretne in utemeljene predloge za rešitev problema.
8.	Rezultati učnih uspehov v osnovnih in še bolj v srednjih šolah, ki so vsa leta po osvoboditvi predmet zaskrbljenosti staršev in vseh resnih pedagoških delavcev, nas vodijo k zahtevi po uvedbi določenega načina ocenjevanja učenčevega znanja in vrednotenja njegovih intelektualnih sposobnosti ter njegove prizadevnosti, da jih razvija do najvišje možne mere v skladu s svojo razvojno stopnjo. To bo vplivalo ob objektivni samokritični oceni našega lastnega dela na enotnejši kriterij in gledanje učiteljskih in profesorskih zborov na znanje in napredek učencev oziroma dijakov. Tudi ta problem naj preštudira strokovno pedagoška komisija in da konkretne predloge za njegovo rešitev.
{). Na osnovi dosedanjih učnih načrtov in izkustev in praktičnega dela naj se čimprej izdelajo za vso republiko veljavni enotni minimalni učni načrti za vse vrste splošnoizobraževalnih šol. Načrti naj bodo taki, da bo dober učitelj in vzgojitelj lahko s svojim delom zgradil na določeni stopnji v otroku trdne temelje za njegovo nadaljnjo rast in razvoj, ves nepotrebni balast, ki otroka samo duševno in telesno obremenjuje, pa naj izpade.
10.	Vzgojiti otroka v ponosnega in vrednega člana socialistične skupnosti in domovine je naša dolžnost in najvažnejša naloga. Pri tem nam bosta največ pomagala dom in družina, katero moramo pritegniti k čim tesnejšemu sodelovanju, jo zainteresirati za vzgojno problematiko in ji z vsemi sredstvi pomagati, da bo korakala skupno s šolo in pedagoškim delavcem k istemu skupnemu cilju.
11.	Okrajna (mestna) društva bodo razvijala svojo dejavnost, vsebino dela in življenja svojega članstva v raznih oblikah, ki bodo čimbolj pogojene v celotnem življenju učiteljstva, ki živi na določenem terenu. Težišče strokovno-ideološkega dela bo na individualnem razvoju in študiju, težišče praktičnega udejstvovanja in odnosa do celotnega našega dela pa bo na kolektivni odgovornosti posameznih grup na šolah in preko njih okrajnega (mestnega) učiteljskega društva.
12.	Okrajni in republiški odbori učiteljskega društva bodo pri reševanju vseh strokovnih, materialnih in personalnih vprašanj skrbeli za aktivno sodelovanje in soodgovornost pedagoških delavcev z upravnimi forumi (učni načrti, učne knjige, ocenjevanje in vrednotenje učiteljevega dela, stalnost, premestitve, napredovanja, nagrajevanja itd.).

nikih vzbudil posebno zanimanje za te probleme. V mislih imam vprašanja o naglasu, intonaciji, ritmu. Redke so knjige, ki govore o tem. Če pa se pečajo s temi pojavi, jih na papirju ne morejo izraziti v takšni meri, kot je to napravil predavatelj s svojo živo, prepričljivo besedo. Tečajniki - predavatelji so znali primerno oceniti vrednost tega predavanja in so bili zanj g. Allenu še posebno hvaležni. Intonacijske vaje, ki so jih tečajniki izvrševali pod njegovim vodstvom, je predavatelj pona-zorjeval na preprostem ksilofonu (Na-Ma).
V sintaktičnem delu sta predavatelja obdelala problematiko nekaterih izmed najtežjih poglavij angleške gramatike, zlasti: posebnosti nedoločnega in določnega člena, pomen in praktično uporabo sedanjiškega perfekta (Present Perfect) in perfekta preteklosti (Past Perfect). G. Allen je zlasti odlično obdelal in z mnogoštevilnimi shemami ponazoril najvažnejše primere za uporabo sedanjiškega perfekta. Tečajnikom je s to izčrpno razlago izredno ustregel, saj so ne le poglobili razumevanje funkcije tega časa, ampak so si mogli pridobiti ob njegovih tolmačenjih tudi tehnične
prijeme za razlago in uvežbanje tega časa na različnih stopnjah srednje šole. Saj je znano, da ravno Present Perfect prizadeva našim dijakom nemalo težav, ker v nekaterih primerih nimamo v slovenščini adekvatne izrazne možnosti (n. pr.: Ta cerkev stoji tukaj že stoletja — That church h a s b e en standing here for centuries).
Nadalje je g. Allen v posebnem predavanju poudaril važnost pravilne rabe trpne dobe (Pas-sive Voice), ki jo učbeniki, celo angleški, neredko neživljenjsko razpihujejo. Posrečeno sestavljene vaje, ki smo jih prejeli v skriptih, so marsikomu razodele mnogo novega in za praktični pouk zelo uporabnega, tako da je bila ura, posvečena temu vprašanju, zelo razgibana in plodovita. Prav tako zanimivo in praktično je predavatelj obdelal vprašanje premega in o d -visnega govora. Tudi bogata frazeologija glasov »to make« in »to do« je dala marsikomu lepo zbirko izrazov, ki bodo zlasti na višji stopnji dobro služili pri delu v razredu.
G. Allen je za zaključek nakazal tudi koristi, ki jih more predavatelj angleščine črpati iz folklornih pesmi. Ob ljubkih melodijah, ki so za mladino same po sebi zelo
privlačne, si dijaki brez posebnega truda osvoje tudi besedilo. S tem se veča njihov besedni zaklad; petje zlasti hitrih poskočnic pa je zanje obenem dobra »artikulistorna gimnastika«. Želeti bi bilo še to, da bi nam bilo omogočeno, nabaviti si vsaj ceneni zbirki, iz katerih nam je g. Allen zapel več zelo zanimivih melodij (Twice 44 Sociable Songs; Twice 55 Community Songs).
Skripta g. Allena z naslovom »Work for the Conversation Circle« vsebujejo bogato snov, ki pa je na žalost ponekod le nakazana. Ako naj naši predavatelji, zlasti mlajši, resnično izkoristijo pri svojem delu pobude, ki jih vsebuje imenovano delce, potem bi bilo potrebno, da bi se, lahko rečemo, ta okvirni spis
i.z delal v podrobnostih do kraja, in sicer 1. kot pripomoček za učitelja (Teacher’s sheet) in 2. kot pripomoček za učence (Learnefs sheet). To delo bi lahko izvršili tudi naši strokovnjaki. Ta skripta naj bi se v primernem številu razmnožila. gele tako bo ustvarjena trdna osnova za »Conversation Circle«. Drugače si bodo znali pomagati le naprednejši, za začetnike in mlajše pa bo dobra pobuda, ki jo je dal g. Allen, najbrže ostala pri dobri volji.
Ogledni razred (Demon-stration class) g. Daviesa je bil za nas praktične lingviste užitek svoje vrste. Priznati ’moram g. Daviesu, da si je s svojim simpatičnim nastopom takoj osvojil srca učencev in učenk. To je velika stvar za učitelja; ne bojmo se priznati, da je to pol uspeha. Njegova metoda, ki jo poznamo že od lani, je direktna metoda. Vendar vsi dobro vemo, da je najvažneje pri metodi — človek, učitelj. In tako smo videli tudi tukaj, da se pred nami razvija pravzaprav Daviesova metoda. Njegov sugestivni nastop, fino premišljeni postopi od znanega k novemu, od lažjega k težjemu razodevajo v g. Daviesu rojenega pedagoga. Vsi smo »viseli« na njegovem delu in živahno odobravanje, ki ga je vsako uro žel, je bilo odkritosrčno mišljeno in ne le gola formalnost.
In vendar je pri vsej produkciji kljub stvarnim uspehom nekaj, preko česar ne moremo. V materinščini si je dijak v svojih 11 ali več letih nabral ogromno jezikovnega izkustva. Tega izkustva si ni nabiral, kot mi to delamo pri pouku tujih jezikov, po dve uri na teden, ampak vsa leta otroške in deške dobe od zore do mraka, doma, na cesti, na polju, v gozdu, na paši,
z eno besedo povsod, kamor ga je zaneslo, in sicer v nenehnem stiku z odraslimi, starejšimi in mlajšimi vrstniki. Doživljanje sveta je pri vseh narodih, zlasti pa pri narodih indoevropske skupnosti, v glavnem enako ali vsaj zelo slično. Zakaj bi torej ogromnega zunanjega in notranjega izkustva, ki ga dijak že ima, ko ga pričnemo uvajati v tuj jezik, ne smeli izkoristiti? Seveda tujec tega_ ne more, za nas pa tu ni ovire. Ce izkoriščamo osnovo, ki jo ima dijak v materinem jeziku, prištedimo mnogo energi-jeinstemmnogo časa. Lani smo vprašali dijake po uri, kaj pomeni: I am taking the book from the table. Odgovorili so: Vzel sem knjigo z mize, kar je bil zanje, ki so opazovali premikanje učiteljeve roke in potovanje knjige z mize, docela razumljivo. Letos so dijaki odgovorili: Vzamem knji-g o. Bilo je bliže. Slovenci imamo v nedovršnih glagolih izrazno sredstvo, ki je v tem primeru adekvatno angleškemu »continuousu« Dijakom nakažem, da angleški stavek: I am taking pomeni v slovenščini: Jemljem (ta hip); I am writing a word on the table — Pišem (ta hip) itd. S tem je led prebit, in sicer brez trpljenja. Naši dijaki takoj vedo, konkretno in
PEDAGOŠKI AKTIVI
iz: CELJA
Gibanje pedagoškega aktiva
Po pičlih dveh letih dela in življenja Pedagoškega društva LRS je količina in kakovost rezultatov tega dela pokazala nekatere slabosti. Ena teh — in gotovo ne najmanjša — je izoliranost društva od pedagoškega zaledja in omejevanje dela na Ljubljano, ki je sedež društva. Čeprav se je v letu 1951 pokazal napram letu 1950 porast dela pri zunanjih (neljubljanskih) članih društva in se prijetno odrazil v kazalu avtorjev, ki so prispevali svoje študije v znanstvene revije Pedagoškega društva (Sodobno pedagogiko), razmerje med ljubljanskimi in zunanjimi aktivnimi člani društva še vedno ne zadovoljuje; še vedno je >— to predvsem glede na velikost pedagoškega področja — premalo zunanjih delovnih članov društva.
Pa ne samo to. Slabost se ne odraža samo v razmerju aktivnih članov društva, ampak tudi v izboru pedagoških problemov, ki so bili v okviru društva obravnavani. Problemi so vznikali in so se obravnavali vse preveč pod zornim kotom centrale; delo društva je bilo vse premalo oplojeno s periferno problematiko našega pedagoškega življenja. Vsi vemo, da se pedagoška vprašanja ne porajajo samo v centrali ampak povsod tam, kjer v katerem koli smislu oblikujemo družbeni naraščaj, praktično torej vsaj povsod tam, kjer so šole. Ker je naša šolska mreža razmeroma gosta in zajema celoten republiški teriorij, ni le pedagoško zaledje društva zelo obsežno, ampak je tudi pedagoška problematika, ki terja znanstveno obdelavo, zelo bogata in mnogovrstna.
Vsa ta bogata in mnogovrstna pedagoška problematika je s premajhno prebojnostjo pronicala v center, se premalo uveljavljala na delovnem repertoarju Pedagoškega društva in zato tudi premalo prispevala k rasti naše pedagoške teorije. In prav iz tega razloga je morda naša pedagoška teorija premalo plodna za »široko« prakso.
Vzrokov za to in tako stanje je verjetno več, najtehtnejša med njimi pa utegneta biti dva: 1. razmeroma močni pedagoški centralizem, ki je v želji, da zbere vso pedagoško problematiko pod lupo zanesljive in enotne iedološke kritike in s tem prepreči stihijo in ideološko plitvino ali celo kalnost pedagoškega dela, razumljivo hromil nekontrolirano samostojnost pedagoških delavcev in strogo vezal njihovo delo na pedagoško središče, se je odražal tudi v delu Pedagoškega društva; to dokazujejo letni delovni načrti društva, ki so se izdelali vedno v Ljubljani, v sekcijah društva; sekcije so v svojih načrtih sicer želele obseči študijske probleme čimbolj na široko, vprašanje pa je, če jim je to tudi uspelo; enim gotovo manj kot drugim. Seveda ni šlo le zato, da sekcije v svojih načrtih čim širše zajamejo pedagoška vprašanja; šlo je tudi zato, kateri pedagoški problemi so najbolj aktualni in zato najbolj potrebni znanstvene obdelave in imajo torej v letnih načrtih prednost. Premajhna udeležba zunanjih pedagoških delavcev pri izboru tem za letne sekcijske načrte, delu Pedagoškega društva glede na njegove pedagoške naloge gotovo ni mogla biti v prid; — 2. vzrok, da se delo Pedagoškega društva ni moglo širše in bujneje razrasti, je bila okornost delovnega aparata; sekcije društva so imele svoje sodelavce tudi izven Ljubljane; ti so bili pri svojem sodelovanju tesno vezani na Ljubljano, niso pa redneje prihajali v Ljubljano na seje sekcij: ali Ljubljana teh sekcij ni sklicevala, ali jih je oviralo poklicno delo in daljava, da se morebitnih sej niso udeleževali. Vse to seveda delu ni ravno koristilo. Resda so imeli člani sekcij še možnost, da se med seboj pismeno sporazumevajo, vendar je tudi ta oblika medsebojnega stika okorna.
čisto natančno, kaj izraža »continuous«.
Pri številih pa učitelj ni pričel »ab ovo«, temveč je vendar izkoristil že obstoječe dijakovo znanje. Zapisal je na tablo številke. Ko so dijaki zagledali dobro jim znane znake in je učitelj, kažoč nanje, številke imenoval, si je prihranil mnogo dela, ki bi ga moral izvršiti, če bi prinesel s seboj jabolka, kroglice itd., ter jih kombiniral v razna števila.
Kot so že lanske debate pokazale, je metoda, ki je za nas primerna, kombinirana meto-d a. Za tujca, ki ne zna našega jezika, seveda druga metoda ni mogoča, oziroma težko izvedljiva. Zlasti se-pri nas direktna metoda težko uveljavi na višji stopnji, kjer je za nas nemogoče in tudi nesmiselno izključevati iz pouka materin jezik. Direktno metodo z minimalno uporabo slovenščine lahko izvedemo le v začetniškem kurzu, kjer je zlasti zato priporočljiva, ker prisili dijaka, da si dobro in za stalno osvoji, glasove tujega jezika.
Vsi ti pomisleki pa seveda ne zmanjšujejo vrednosti direktne metode, kakor smo jo opazovali med občudovanja vrednim delom g. Da-viesa.	j. Prezelj
Da bi se delo Pedagoškega društva presnovilo in da bi postala struktura dela s prilivom delovnih sil od zunaj taka, kakršna bi morala biti in kakršno si želimo, smo se odločili za novo organizacijsko obliko dela: Pedagoško društvo bo imelo povsod tam, kjer živi in dela nekaj njegovih aktivnih članov, svojo — rekli bi: podružnico, svoj pedagoški aktiv.
Ker je ustanavljanje teh pedagoških aktivov seveda odvisno tudi od objektivnih pogojev, predvsem od tega, kje je zbranih in kje aktivno pedagoško dela kaj več članov Pedagoškega društva, so se ali naj bi se ustanovili pedagoški aktivi najprej pri učiteljiščih (Maribor, Tolmin, Novo mesto, Celje, Murska Sobota), kjer delajo pedagogi, ki so člani Pedagoškega društva.
Struktura pedagoških aktivov se najbrže ne bi mogla ujemati s strukturo matičnega društva; to je razdeljeno v sekcije, pedagoški aktivi pa sekcij ne bi mogli imeti, vsaj ne vseh, ker nimajo dovolj ljudi za to in bi se jim delo pri tem preveč drobilo. Prva, preprosta organizacijska oblika pedagoških aktivov bi bila skupnost pedagoško zainteresiranih ljudi določenega področja, ki bi si izvolili vodstvo, se sporazumeli za skupen program in odgovorno prevzeli določene naloge, ter jih po svojih močeh reševali.
Tak aktiv seveda ne bo mogel biti sestavljen le iz članov Pedagoškega društva, teh je mnogo premalo. Člani Pedagoškega društva naj bi bili v skupini samo delovna jedra, skupino pa bi sestavljali poleg njih še vsi tisti pedagoški delavci, ki imajo (in teh pri nas ni malo!) izredno mnogo smisla, interesa in tudi sposobnosti za pedagoško delo, ki pa doslej niso dosti delali, ker niso imeli niti pravega okvira niti prave pomoči za svoje delo, niti niso mogli — in to zaradi svoje obremenjenosti z drobnim pedagoškim delom in zaradi izoliranosti tega dela od nekoliko širših problemov naše pedagoške rasti — priti do primerne pedagoške delovne orientacije.
Marsikaj bomo, tako upamo, z aktivi Pedagoškega društva dosegli: mobilizirali bomo — to je morda najvažnejše — dragocene pedagoške delavce; naši mladi pedagoški teoriji bomo ustvarili široko problemsko zaledje; čvrsto bomo uravnovesili izbor problemov, ki naj se znanstveno obdelajo in obdelani obogatijo najširšo pedagoško prakso.
Pa ne le to. Pedagoški aktivi se bodo gotovo razvili v pedagoška žarišča svojega območja in kot taki postali močni činitelji pedagoškega življenja v društvih profesorjev in društvih učiteljev. Ti in vzgojitelji bodo za sestavo letnih delovnih načrtov in za njih izvedbo brez dvoma zelo potrebovali pedagoškega pomočnika — kdo bi tu laže pomagal kakor močan pedagoški aktiv? Pomagal bi predvsem z registracijo naj-akutnejše pedagoške problematike; ta bi, dvignjena v zavest pedagoških delavcev, nujno prešla v strokovne delovne programe obeh društev. Aktiv bi dalje obema društvoma pomagal z izdelanimi študijami, ki bi gotovo zdravo vzburile debato in polemiko v društvih — in s tem prevetrile poklicno pedagoško delo.
Pedagoški aktivi bi, že po naravi svojega dela, postali prepotrebni svetovalci Odboru za splošnoizobraževalno šolstvo pri Svetu za prosveto in kulturo LRS. Kadar koli rešuje ta odbor pedagoška vprašanja v republiškem merilu (n. pr. zakon o obveznem osemletnem šolanju i. p.), bi potreboval vsaj v okrajnih središčih specifično pomoč n. pr. pri organiziranju stvarnih in izčrpnih diskusij, pri analizi' konkretnega stanja na določenem odseku pedagoškega področja, pri zbiranju študijskega gradiva in podobno. Pri takih rečeh bi lahko pedagoški aktiv mnogokrat naravnost idealno pomagal.
Ni nam treba posebej poudariti, da imajo in bodo imeli pedagoški aktivi važne in včasih povsem specifične naloge tudi pri okrajnih prosvetnih in tudi šolskih svetih.
Kratko bi rekli; pedagoški aktivi bodo mogli, če se bodo razvili v močna, odgovorna in torej relativno odločujoča delovna jedra, uporabiti svoje organizirane pedagoške sile povsod tam, kjer se rešuje pedagoška problematika, kjer se gradita in razvijata solidna pedagoška teorija in praksa, in seveda tudi tam, kjer se izdajajo pedagoške odločitve.	,
Vse kaže, da se ne bodo razvili pedagoški aktivi samo pri učiteljiščih, ampak tudi v nekaterih drugih središčih, kjer je dosti pedagoških delavcev, kjer je dosti mladine, dosti šol in zato tudi dosti vzgojnih vprašanj. Taka središča so Ptuj, Jesenice, Postojna in morda še katero.
Seveda ne bo potekalo ustanavljanje in delo pedagoških aktivov brez težav. Prva izmed večjih težav je gotovo prezaposlenost zlasti tistih, ki bi se v aktivih razvili v vodilne pedagoške osebnosti svojega področja in na katerih bi ležala ne ravno lahka odgovornost organizacije, po-življanja, povezovanja, stimulacije dela v aktivu, — čeprav je seveda res, da so verjetno še vedno mnogo preveč zaposleni v s i tisti pedagoški
delavci, ki bi s svojim znanjem in svojo izkušenostjo pripomogli aktivom k razvoju in znatnim delovnim uspehom. Nadaljnja večja težava je razmeroma velika raztresenost pedagoških delavcev po terenu; pri delu, kakršno bi se najbolj skladalo z nalogami pedagoškega aktiva, pa bi bili potrebni študijski sestanki; pri sedanji podražitvi prometnih uslug bo ta oblika dela v mnogih primerih naravnost nemogoča; tako se bo verjetno pri delu pedagoških aktivov pokazala — seveda v manjšem merilu — ista slabost kot pri delu Pedagoškega društva v centrali: izoliranost od »širokega« terena.
Kaj je bilo doslej storjeno? Povsod tam, kjer so se pedagoški delavci odzvali pozivu Pedagoškega društva in mu javili, kdaj bi se mogli sestati pedagoški delavci na prvem (informativnem) sestanku, se je ta sestanek ob navzočnosti delegata Pedagoškega društva vršil in se ustanovil pedagoški aktiv.
Najbolj živo so pokazali pripravljenost za delo novomeščani, čeprav ravno v Novem mestu niso pogoji za ustanovitev in delo pedagoškega aktiva najbolj ugodni, saj je tam sorazmerno najmanj članov Pedagoškega društva; ne le, da so si izbrali na prvem sestanku 20. oktobra 1951 svoj odbor, sporazumeli so se že tudi za delovni program, si razdelili delo in si določili delovno obdobje. Ne le zanimivo, ampak mnogo obetajoče je pri tem aktivu dvoje: njegova struktura in njegov program. V aktivu je predsednik Sveta za prosveto in kulturo, dva šolska inštruktorja, sedem profesorjev gimnazij in učiteljišča, sedem predmetnih učiteljev, dvajset osnovnošolskih in dva glasbena učitelja. Program je živ odraz pedagoških potreb tamkajšnjega terena in obsega: 1. vprašanje učnega načrta za nižeorganizirane osnovne šole, 2. ovire pri delu na nižjih gimnazijah, 3. delo v pionirski organizaciji, 4. vprašanje šol za učence v gospodarstvu.
Tudi Tolmin se je za ustanovitev pedagoškega aktiva živo zainteresi-
I — Proračun za leto 1952
Na seji predsedstva Centralnega sveta ZSJ konec novembra 1951 so bila določena navodila za finančno poslovanje in v zvezi s tem tudi za sestavo predračuna za leto 1952, ki veljajo za vse sindikalne in društvene forume v okviru sindikatov. Novi pravilnik o finančnem poslovanju smo že razposlali vsem vodstvom naših novih združenj in društev (»Socialistični obzornik« — pril. »Delav. enotnosti« štev. 18 z dne 14. dec. 1951); hkrati pa smo jim poslali po 2 izvoda obrazca »Proračun« in tiskovine »Pojasnila« k proračunu podružnice (društva) ter napovedali nadaljnja navodila. Glavna navodila najdete že v »Pravilniku« in v teh obrazcih, iz »Pojasnil« pa raz-vidite, na kaj se nanašajo posamezne partije in pozicije v predračunu. Na vsa vprašanja v njih odgovorite kar najtoč-nejše in glejte, da bodo vse postavke" v predračunu utemeljene. Zato popolnite najprej tiskovino »Pojasnila« in iz nje prenašajte vsote v predračun.
Pri sestavljanju predračuna mora vsaka edini ca najprej ugotoviti svoje dohodke, ki so: 1. 100%-na članarina po številu članov edinice — društva, izračunane po povprečnini članarine (to gl. za posamezna združenja spodaj); 2. dohodek, predviden od izdajanja in zamenjave član. knjižic (od 1. I. 1952 ne veljajo več član. izkaznice, marveč samo član. knjižice); 3. razni eventualni drugi dohodki. — Povprečnina članarine je za posamezna združenja določena tako: učiteljev din 44.—, profesorjev din 46.—,-strok, učiteljev din 46.—, vzgojiteljev din 44.—, defektologov din 46.—.
Ko smo določili skupne dohodke, določimo v njihovem okviru izdatke, in sicer najprej kvote za višje forume — part. VIII, ki znašajo:
Združenje učiteljev:
Centralni odbor združenja	11	°/o
Republiški svet ZSS	3	%>
Skupna administracija	20	°/o
RO združenja	21	%
Združenje profesorjev:
Centralni odbor združenja	12%
Republiški svet ZSS	3	%
Skupna administracija	20	%
RO združenja	20	%
Združenje strokovnih učiteljev Centralni odbor združenja	io	%
Republiški svet ZSS	3	%
Skupna administracija	25	%
RO združenja	17	%
Združenje vzgojiteljev:
Centralni odbor združenja	18	%
Republiški svet ZSS	3	%
Skupna administracija	10	%
RO združenja	19	%
Združenje defektologov: Centralni odbor združenja	28	%
Republiški svet ZSS	3	%
Skupna administracija	10	%
RO združenja	14	%
Kvot ne pošiljajte več na bančni račun RO-SUPJ št. 604-95321-17, razen za leto 1951 zaostalih in še ne dostavljenih kvot. Štev. bančnega tek. rač. za nova .združenja naknadno sporoče RO teh združenj.
Naročnino za »Prosvetnega delavca« pošiljajte samo upravi lista na bančni račun št. 604-98390-5
in naročnino za »Sodobno pedagogiko« samo upravi Časopisa na bančni rač. št. 604-98390-6.
Prispevke za pevski zbor boste nakazovali samo na bančni račun štev., ki jo naknadno sporoči vodstvo zbora.
Na položnicah, s katero nakazujete vplačilo, vedno označite na hrbtni strani položnice, v kakšen namen pošiljate denar; s tem prihranite knjigovodstvom nepotrebno delo.
Denar od vplačil, za katerih odvajanje še niso določene štev. bančnega računa, zadržite v domači blagajni, dokler te štev. niso znane, s pošiljanjem na dosedanjo štev. RO-SUPJ napravljate le nepotrebno zmedo v blagajniškem poslovanju.
Pomnite: Kvote se računajo v % le od dohodkov iz članarine, t. j. le od vsote pod part. I poz. 1 dohodkov predračuna, ne pa tudi od drugih dohodkov!
Ostanek vseh dohodkov po odbitku kvot porazdele društva na druge izdatke
Zadnji sestanek pedagoškega aktiva v Celju, ki je bil sredi januarja, obeta večjo aktivnost celjskih in okoliških pedagoških delavcev. Podoba je, da se skušajo člani aktiva nekako določneje orientirati po svojem delovnem torišču tako v pogledu oblike kakor tudi vsebine dela, manj so pa razčiščena vprašanja metode dela in pa organizacijska stran s pritegnitvijo širšega kroga aktivnih pedagoških delavcev.
Živahna diskusija, v katero so posegali vsi navzočni člani, je rodila nekaj konkretnih sklepov in neposrednih delovnih nalog. Te naloge so:
1.	Študij problemov vzgoje delavske mladine. Takoj se je ustanovila komisija, sestoječa iz članov, ki imajo neposreden stik s to mladino na industrijskih šolah in na šolah za učence v gospodarstvu.
2.	Problemi zemljepisnega pouka v osnovni šoli. Vprašanje je vzel v obdelavo učiteljski zbor II. osnovne šole v Celju.
3.	Prehod učencev z osnovne šole
ral, vse pa kaže, da bodo temkajšnje teritorialne posebnosti (razbitost terena) zaviralno vplivale na razvoj pedagoškega aktiva.
Morda so se prvi prav tako trdni ali celo še trdnejši obrisi dela pokazali tudi drugje, pa Pedagoško društvo o tem še ni obveščeno. Ena izmed potrebnih in koristnih delovnih oblik pedagoških aktivov bo v bodoče gotovo redno poročanje Pedagoškemu društvu, ki bo moglo le pod tem pogojem koordinirati delo aktivov in s tem to delo usposobiti za kritiko in znanstveno obdelavo.
Doslej smo, mnogokrat nervozno, mnogokrat nespretno iskali primernih oblik za širše pedagoško delo po najrazličnejših »linijah« (upravna, sindikalna). Marsikaj nam je gledano seveda pod zornim kotom vsakokratne sodobnosti, uspelo, marsikaj pa se nam je ponesrečilo. Upamo, da tokrat s pedagoškimi aktivi ^lismo segli mimo.	^r# iva gegula
po potrebah in razmerah, skupni izdatki (s kvotami vred) pa ne smejo presegati skupnih dohodkov, ker bi za tak primanjkljaj ne bilo kritja.
Predračun s pojasnili izdela vsako društvo v dveh izvodih, katerih 1. zadrži zase, 2. pa pošlje RO svojega združenja zaradi evidence— ne več v potrdilo! Vendar pa se mora društvo ravnati po eventualnih pripombah, ki bi jih prejelo od svojega RO.
II — Znamkice
Članske znamkice, ki ostanejo iste kakor v pret. letu, naročajo društva pri RO svojega združenja. Ko pa prvič naroča znamkice, mora sporočiti tudi zalogo znamkic, ki jo je prejelo od te ali one bivših podružnic SUPJ. Brez takega sporočila RO ne sme poslati novih znamkic, ker bi drugače ne imel podatkov, potrebnih za svojo evidenco in za lastno obračunavanje znamkic. — Navodila za predajo in prevzem znamkic gl. v »Fro-stetnem delavcu« 1951 št. 18 pod naslovom »O poslovanju s članskimi znamkicami«.
Novih znamkic posamezni RO ne bodo mogli pošiljati vse dotlej, dokler jih ne prejmejo od RO-SUPJ; ta pa jih ne more predati, dokler ni sam obračunal zaloge in porabe znamkic v letu 1951. Zakaj RO-SUPJ tega še ni napravil? Zato, ker še danes (28. I.) nima obračunov od vseh bivših, podružnic SUPJ, čeprav je bil na plenumu v septembru 1951 sklenjen in določen krajni rok za ta poročila do 15. decembra 1951 . . . Da bi pa člani dotičnih podružnic lahko sami opozorili in poklicali na odgovornost
Decentralizacija je zajela tudi PD, ki se po novih pravilih lahko ustanovi kot samostojna ustanova tam, kjer se zbere dovoljno število delavoljnih članov, ki niso več vezani na kvalifikacijski izbor centrale, kot je to bilo doslej. Okrog 25 članov se je zbralo 27. decembra na učiteljišču v Mariboru, da pregledajo preteklo delo in si določijo smernice za bodočnost. Ob navzočnosti poverjenika za prosveto tov. Miloša Ledineka je tov. ravn. Hume‘kova podala obširno poročilo, obsegajoče vso dejavnost zadnjih 2 let: od učnih načrtov do tečajev in vsega drobnega dela. Živahna diskusija je razbistrila še mnogo problemov, važnih
na gimnazijo. Problem preučuje učiteljski zbor I. osnovne šole v Celju v povezavi z nekaterimi člani profesorskih zborov obeh gimnazij.
4.	Medsebojni odnosi prosvetnih delavcev.
5.	Sotrudništvo pri pedagoškem tisku in drugem časopisju s prispevki s pedagoško-šolsko-prosvet-nega področja.
V diskusiji so se člani dotaknili še šolskih predmetov, učnih načrtov in urnikov, vloge osnovne šole v rasti in razvoju našega šolstva, vloge materinščine v učno-vzgojnem procesu pa še nekaterih drugih aktualnih šolskih problemov.
★
Oficielnih priznanj nisem dobila...
»V priznanje mi je bilo že, če sem imela kontakt z občinstvom. Kakor se nisem nikdar potegovala za ,lepše* vloge, s katerimi bi skušala blesteti, tako tudi oficielnih priznanj nisem dobila. Zadovoljna sem bila, kadar sem po igri imela zavest, da sem iz sebe dala vse, kar sem mogla dati«... Tako pravi o sebi tovarišica Angela Sadarjeva, učiteljica na osnovni šoli v Celju ob tridesetletnem odrskem udejstvovanju na vprašanje: »Ali si bila kdaj deležna tudi posebnih priznanj?«
Pa vendar je ta tiha in skromna učiteljica in gledališka umetnica bila sedaj deležna iskrenega priznanja celjskih prosvetnih krogov in gledališkega občinstva. — Novoosnovani Ljudski oder je vezal svoj prvi nastop pred javnostjo s proslavo tridesetletnice odrskega udejstvovanja Angele Sadarjeve. V igri Mlinarjev Janez je nastopila jubilantka v vlogi Martinaške, ki jo je podala v največje zadovoljstvo.
Po predstavi so poudarili jubi-lantkino požrtvovalno in uspešno delo kot učitelj ice-umetnice v gledališču in v šoli ter ji iskreno čestitali predstavniki celjskega kulturnega življenja, Ljudskega odra, njeni tovariši na odru, stanovski tovariši in celo šolarčki.
Res, plodovito je bilo odrsko udejstvovanje tovarišice Sadarjeve, saj v tridesetih letih njenega življenja in delovanja v Celju ni bilo igre, v kateri ne bi igrala večje ali manjše vloge. Bili so časf — pravi — ko je celjsko gledališče dajalo tudi po tri dobro pripravljene predstave na teden. Po osvoboditvi pa je samo v dobi med letoma 1945—1948 nastopila stokrat. Zvesta pa je ostala tudi svoji ljubljeni mladini, saj jo je vzgajala in razveseljevala z vrsto mladinskih predstav.
Jubilantki, tovarišici Sadarjevi tovariško čestitamo k umetniškemu jubileju in priznanju njenega dela.
svoje blagajnike, navajamo v naslednjem te podružnice (razprto tiskane so dolžna poročila še za več mesecev nazaj): Laško, Jesenice, Kočevje, Mežiška dol. - Guštanj, Sežana, Slov. Konjice, Zgornja Vipavska - Ajdovščina.
Samo na brezbrižnosti in malomarnosti (da imenujemo postopanje s pravim imenom) teh blagajnikov je krivda, če združenja takoj po svoji ustanovitvi tudi v materialnem-finančnem pogledu ne bodo mogla v tek in red, začetno neredno delovanje pa se pri združenjih in društvih pozneje ne bo tako lahko popravilo.
Za navodila, ki bi bila društvenim blagajnikom še potrebna, naj se odslej obračajo le na RO svojega združenja.
RO-SUPJ
za poživitev pedagoškega dela, ki ga mora Maribor — po tradicijah Pedag. centrale — spet nadaljevati. Ob sodelovanju vseh navzočih je bil sprejet obširen delovni načrt, ki ga bodo še obdelale izvoljene sekcije.
Pri volitvah je bil za predsednika izvoljen tov. Gustav Šilih, za tajnika tov. Schtveiger, za blagajnika tov. Žerjav. Sekcije vodijo: psihološko tov. Matko, pedag.-didakt. tov. Humekova, izvenšolsko tov. Rudolfova, tiskovno tov. Vrane, knjižnico pa tov. Kopriva. Knjižnica je že delno urejena in bo začela poslovati, ko bodo določeni prostori za klubsko sobo. Tam se bo potem nemoteno razvijalo novo pedagoško življenje v Mariboru.	-t-
DRUŠTVENIM BLAGAJNIKOM IN NAROČNIKOM »PROSVETNEGA DELAVCA« TER »SODOBNE PEDAGOGIKE«
Prosimo naročnike, da takoj javijo upravam listov svoje točne naslove, ako doslej sami ali pa društva tega še niso napravili. Doslej je uprava »Prosvetnega delavca« prejela šele 500 naslovov in je bila prisiljena poslati 1-2 štev. »Prosvetnega delavca« vsem tistim dosedanjim naročnikom, ki lista niso odpovedali, na stare naslove, ki so pa pomanjkljivi.
Če hočemo odpraviti nepravilnosti, je treba, da društvene uprave v zvezi z blagajniki kontrolirajo, kateri člani, ki plačujejo naročnino, pravilno prejemajo oba lista. Dolžniki iz prejšnjih let naj ločeno od mesečne naročnine poravnajo svoj dolg pri obeh upravah. Ti imajo možnost poravnave tudi v dveh ali treh obrokih!
Uprava
PROSVETNI DELAVCI, UPRAVITELJI IN RAVNATELJI ŠOL
Izšla je nova številka Pedagoškega tiska: dr. Vlado Schmidt, Protestantsko šolstvo.
V vseh knjigarnah DZS so še na zalogi izdaje Pedagoškega tiska (Pedagoški kongres na Bledu L, II. in III. zvezek) ki predstavljajo vir za študij sodobne pedagoške problematike. Knjige Pedagoškega tiska morajo uprave šol tudi obvezno naročiti za vse šolske knjižnice.
Navodila za društvene blagajnike
Ustanovitev pedagoškega društva v Mariboru
OSNUTEK. STATUTA Združenja učiteljev Jugoslavije
Reorganizirajmo čimprej vadnice!
(Opomba: Statute vseh novih združenj prosvetnih delavcev bodo določali ustanovni kongresi teh združenj. Prejeli smo doslej le osnutek statuta združenja učiteljev. Ker verjetno ne bo bistvenih razlik med tem in statuti drugih združenj, ga ne dajemo v diskusijo zgolj učiteljskim društvom, ampak tudi vsem ostalim. Delegati za ustanovne kongrese, ki so bili izvoljeni na republiških ustanovnih občnih zborih, naj ga še posebej temeljito preuče.)
Združenje učiteljev Jugoslavije je prostovoljna družbena organizacija učiteljev Jugoslavije.
Združenje učiteljev Jugoslavije je zraslo iz boja ljudskih učiteljev in njihovih organizacij za novo šolo in za ljudsko, socialistično prosveto in kulturo. Nastalo in razvijalo se je na temeljih pridobitev naše socialistične revolucije, ki so jo narodi Jugoslavije — na čelu z delavskim razredom in pod neposrednim vodstvom Komunistične partije Jugoslavije — izvršili v narodnoosvobodilni vojni.
Združenje učiteljev je zraslo neposredno iz Sindikata prosvetnih delavcev, oziroma iz Sindikata učiteljev in profesorjev, v katerih so se učitelji skupaj z ostalimi prosvetnimi in kulturnimi delavci nove Jugoslavije borili za nadaljnji razvoj našega socialističnega šolstva in prosvete in za lik novega šolskega in prosvetnega delavca.
Združenje učiteljev Jugoslavije je naslednik naprednih borbenih izročil revolucionarnega učiteljskega gibanja v stari Jugoslaviji, ki je bilo del tedanjega delavskega in splošno ljudskega gibanja proti neljudskemu eksploatatorskemu režimu s ciljem dokončne osvoboditve delovnega ljudstva.
Osnovne naloge Združenja učiteljev Jugoslavije so:
a)	da skrbi za rast novega ljudskega učitelja tako v strokovnem, pedagoškem kot ideološkem pogledu in to v duhu znanstvenega socializma, opiraje se pri tem na pridobitve ljudske revolucije, na socialistično izgradnjo naše domovine in na progresivno nasledstvo v našem šolstvu in naši prosveti;
b)	da skrbi za nadaljnji razvoj socialističnega šolstva in prosvete in za stalno rast kvalitete šolske dejavnosti, da se bori proti formalizmu, neznanstvenemu podajanju gradiva ter religioznim in drugim predsodkom in zablodam;
c)	da daje vsestransko pomoč svetom za prosveto kot tudi ostalim organom družbenega upravljanja šolstva,
Srednja šola
Univerza in visoke šole se pogosto upravičeno pritožujejo, da dobivajo iz srednje šole preslabo pripravljene in premalo marljive študente. Krivdo za neuspehe, ki so pri nekaterih profesorjih porazni, zvalijo večkrat prav tako na srednjo šolo, kakor neki srednješolski profesorji na osnovno, a posamezni učitelji pa z osnovne zopet na srednjo šolo. Toda če natančneje opazujemo in razčlenimo dejstva, pridemo do zaključka, da tudi univerza ni brez krivde na srednješolskih neuspehih in da se ji greh maščuje na lastni koži.
Predvsem bi želeli, da bi vse-učiliščni profesor ne bil samo suhoparen znanstvenik brez vsakega odnosa do srednje šole vsaj na tistih fakultetah, ki pripravljajo srednješolski profesorski naraščaj. Razmeroma malo visokošolcev se posveti znanstveni karieri in vzgoja dobrega srednješolskega profesorskega kadra 'ne zaostaja po pomenu za znanstvenim delom. Zakaj ne bi smeli zahtevati od vseučiliščnega profesorja, ki oblikuje bodoče srednješolske profesorje, da je v svoji stroki tudi metodik in vzgojitelj?
Po osvoboditvi se je izvedlo na univerzi mnogo koristnih reform. Natančen razpored izpitne snovi na posamezne semestre vodi k vztrajnemu in temeljitejšemu študiju že od prvih semestrov, dočim je prej na filozofski fakulteti izpit na koncu študija zavajal mladino k odlašanju, a večkrat študent ni znal, kje naj začne s študijem in kaj se zahteva na izpitu. Toda kakor srednja šola trpi tudi univerza na spreminjanju izpitnega reda in izpitne snovi, kar pač mladini ni v korist. Eksperimentiranje prenese mrtva materija, na dijaštvu pa je cesto nevarno. Zato je šolstvu potrebno vsaj toliko stalnosti, da se lahko preizkusi, ali so se novi učni načrti obnesli in v čem.
Nova razpodelitev predmetov, ki jih lahko izbira novi slušatelj filozofske ali matematično-prirodoslov-ne fakultete, ima namen, da bi se vsak bodoči profesor čimbolj usposobil v stroki, ki jo bo poučeval v srednji šoli. Toda za srednješolsko prakso je premalo samo en predmet, recimo zemljepis. Šolski oziri nujno večkrat zahtevajo, da bo poučeval vsaj še en drugi predmet, ki ga ni študiral. Ali bo dosegel večje uspehe kot če bi na univerzi študiral dva predmeta?
Slušatelji tujega jezika naj bi prinesli z univerze kolikor mogoče popolno znanje dotičnega knjižnega in razgovornega jezika. Kaj pomaga samo Znanje historične gramatike in opisne slovnice kakega tujega knjižnega jezika, če ne prinese mladi profesor z univerze obenem z diplomo tudi sposobnosti, da se lahko gladko izraža v njem v govoru in pisavi. Če je nima, ne more na gimnaziji poučevati tujega jezika na najnaravnejši in najuspešnejši način, s konverzacijo, ampak se izgublja v suhoparnem gramatiziranju, prevajanju in okornem delu po učbeniku. Ure postajajo dolgočasne, zanimanje za predmet splahneva. Če pride v razred dijak, ki popolnoma obvlada ta tuj
ljudske prosvete in kulture, ki jim mora biti opora v procesu njihovega nadaljnjega razvoja;
č) da skrbi za kulturno in politično prosvetno delo med širokimi ljudskimi množicami, utrjuje moralno in politično edinstvo delovnega ljudstva v borbi za izgradnjo socializma, da razvija duh enakopravnosti, bratstva in edinstva narodov Jugoslavije;
d)	da vsestranska skrb za dobre delovne in življenjske pogoje učiteljstva, za njegovo zaščito in za uveljavljenje njegovih zakonitih pravic;
e)	da razvija medsebojne zveze z učiteljskimi gibanji in organizacijami -v drugih državah, z njimi izmenjava strokovne in pedagoške izkušnje, se seznanja z njihovimi pridobitvami na področju prosvete in kulture ter prispeva k učvrstitvi in nadaljnjemu razvoju vseh naprednih sil in gibanj.
Organizacijski principi in ustroj Združenja
Cl. 1. Združenje učiteljev Jugoslavije tvorijo republiška združenja, oziroma okrajna (mestna) društva učiteljev, ki so osnovana na teritorialnem principu: en okraj (mesto) eno društvo.
Cl. 2. Združenje je organizirano na osnovi principa demokratičnega centralizma, ki zahteva volilnost vseh društvenih organov, možnost njihove zamenjave in dolžnost, da dajejo obračun o svojem delu celotnemu članstvu; nadalje obvezuje ta princijp nižje organe, da izvajajo odločbe nadrejenih organov, ter manjšino, da izvaja sklepe večine.
Društva in organi Združenja so samostojni, kadar rešujejo vprašanja iz svojega delovnega področja.
Cl. 3. Volitve za organe Združenja so poimenske in tajne. Vsak član oziroma delegat ima pri volitvah pravico, da predlaga in da diskutira o predlaganih kandidatih.
Cl. 4. Sklepi in odločbe kongresa, občnega zbora,, konference, seje se sprejemajo z večino glasov prisotnih delegatov oziroma članov.
Cl. 5. Društva in organi Združenja so pravne osebe, ki samostojno odgovarjajo za sprejete obveze.
Cl. 6. OrgankZdruženja so:
za teritorij FLRJ: kongres Združenja, medrepubliška konferenca in Centralni odbor Združenja;
za teritorij ljudske republike: občni zbor Združenja in Republiški odbor Združenja;
za okraj (mesto): občni zbor društva iz okraja (mesta) in izvršni odbor društva.
in univerza
jezik, kar se ne dogaja redko, lahko nespretnega profesorja kar terorizira in mu spodkoplje v šoli tako potrebni ugled.
Sposobni lektorji, ki bi bili obenem izvrstni metodiki, bi naj čim več vežbali slušatelje v tujem jeziku v živem razgovoru in jih uvajali v književna dela. Jeziki in slovstva tujih narodov naj bi se predavali na univerzi in pedagoški visoki šoli izključno v dotičnem jeziku. Saj je protislovje, če je kdo poslušal n. pr. zgodovino ruske književnosti, kjer bi si mogel zelo izpopolniti svoje jezikovno znanje, na univerzi ali pedagoški visoki šoli v slovenščini, sam pa mora nato isto snov v gimnaziji poučevati in izpraševati tudi na maturi izključno le v ruščini.
Univerza in visoke šole bi morale skrbeti, da se vsak slušatelj izpopolnjuje v tujem jeziku, ki se ga je začel učiti v gimnaziji, a to ne z duhamornim učenjem doma, ampak s konverzacijo pri dobrih lektorjih. Vsak bodoči profesor pa bi naj prinesel na gimnazijo z univerze tudi solidno znanje slovenščine, da ne bi pri svojih urah podiral, kar zida slavist in s tem kvaril ugleda svojemu stanu.
Koliko skrbi, truda, zdravja in živcev bi se prihranilo in kako bi bil delovni zagon in uspeh študentov mnogo večji, če bi bile pri nas na visokih šolah povsod iste razmere kot jih je videl vseuč. prof. dr. Peterlin v Ameriki, da more namreč vsak študent vprašati svojega profesorja za pojasnilo, če česa ne razume. Ali niso predavanja nekaterih priznanih znanstvenikov včasih tako nejasna in težko umljiva, da jih pretežna večina slušateljev sploh ne razume? Znanosti in njihovi avtoriteti bi bilo samo v korist, če bi z dobro metodo našli pravilen kontakt s slušatelji. V tem oziru človek naravnost občuduje predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Ramovša, kako zna V svojih predavanjih tudi najtežjo filološko snov napraviti lahko umljivo in kako naslednjo uro na kratko v bistvenih potezah ponovi prejšnje predavanje. Še več! V slušateljih vzbuja s svojimi predavanji in izredno finim nastopom tako občudovanje in spoštovanje, da se smatra za drznost iti k njemu na izpit premalo pripravljen. Čim več Ramovšev v vseh strokah, pa bodo tudi naše gimnazije drugačne!
Zlasti iz učiteljskih krogov radi očitajo srednješolskim profesorjem, da niso dovolj dobri pedagogi. Zato je tem večja dolžnost univerze, da poskrbi, da zasedajo pedagoške stolice na univerzi in pedagoški visoki šoli predvsem strokovnjaki, ki so svoje teorije preizkusili na dolgoletni gimnazijski praksi. Srednja šola je najvernejši izraz svoje dobe in če hočejo dvigniti pedagoško in metodično raven naše srednje šole, morajo biti v stalnem in živem stiku z njo, kar je mogoče le tedaj, če bodo poučevali vsaj v enem gimnazijskem razredu kak drug predmet kot sta pedagogika ali filozofija. Vseučiliščni profesor pedagog naj ne dobi najmanjšega in najlažjega
Novo ustanovljena učiteljišča so sprožila med drugim tudi vprašanje o reorganizaciji naših vadnic. Ker vadnica ni le osnovna šola, v kateri se učiteljiščniki usposabljajo za pedagoško prakso, ampak bi morala biti kraj, kjer se preverja pedagoška teorija in praksa, je to vprašanje še prav posebno važno.
V organizacijskem pogledu je menda večina naših vadnic spadala doslej pod osnovne šole. Tako pa je imela osnovna šola svoja proračunska sredstva, učiteljišče svoja. Ker je zaradi povojnih razmer malo takih šol, ki bi bile že popolnoma urejene in oskrbljene z vsemi potrebnimi učili, se je najbrž le prerado zgodilo, da je vsak zavod gledal za svoje potrebe ter sta pri tem pozabljala na potrebe vadnic. Učiteljstvo je bilo v večini primerov podrejeno upravitelj stvom osnovnih šol ter je tako vsaj deloma služilo interesom dveh gospodarjev. Seveda se ti interesi po vlogi šol niso mogli popolnoma ujemati. Ravnatelj učiteljišča in prof. metodike sta si gotovo želela tako vadniško učiteljstvo, ki bi se neprestano teoretično in praktično izpopolnjevalo, upravitelj osnovne šole pa si je želel, da bi to učiteljstvo delalo tudi izven šole. Seveda nočemo s tem reči, da bi naj bil vadniški učitelj zaprt med štiri stene in živel tako rekoč mimo življenja, pač pa hočem poudariti, da je njegova prva naloga kvaliteten pouk in pomoč učiteljskim kandidatom, da postanejo čim boljši učitelji. Ustrezanje interesom dveh gospodarjev je imelo najbrž za posledico polovičarstvo. Iz teh razlogov bi bilo najbolje, da se vadnica priključi upravno k učiteljiščem in naj bi bilo učiteljstvo podrejeno ravnateljstvom učiteljišč.
S tem, da je v kakem kraju nastalo učiteljišče, je postalo kar avtomatično učiteljstvo osnovne šole vadniško učiteljstvo. Pri tem se morda sploh nismo ozirali na izbiro, nismo vprašali, ali ima vse učiteljstvo veselje do takega dela. Na tak način pa smo se pregrešili proti načelu, da spadajo na vadnico ljudje, ki res čutijo potrebo po takem delu in so najboljši praktiki okoliša, kjer je učiteljišče. Ce bi upoštevali to načelo, bi imeli vsaj do neke mere v rokah jamstvo za kvalitetno delo. Tako se je ponekod dogodilo, da so poučevali na vadnici tudi pripravniki. Gotovo so tudi med pripravniki učne moči, ki bi bile po temeljitih pripravah kos temu poslu, vendar pa je le treba upoštevati načelo o spoštovanju starejših, izkušenih praktikov. Po našem mnenju naj torej načelno ne poučuje na vadnici pripravnik.
Doslej se tudi nismo povsod ozirali pri izbiri na spol učnih moči. Čeprav nočem s tem podcenjevati sposobnosti tega ali onega spola, sem vendar mnenja, naj na vadnicah ne poučujejo le učiteljice. Prav
razreda, ampak največji in najtežji razred naj bo plodovito polje njegove dejavnosti. Tu naj praktično pokaže, kako treba uspešno učiti in vzgajati v najtežavnejših razmerah, 'kako pravilno ocenjevati, kako kot razrednik ustvariti pravilen kontakt z učenci ter z njihovimi starši in profesorji, kako graditi razredni kolektiv, kako spravljati v pravilno soglasje pravico, dobroto, strogost, dolžnost in ljubezen.' Taka praksa bi bila vredna več kot debele knjige tuje učenosti.
Razmere na srednji šoli se ne bodo bistveno spremenile na bolje, dokler ne dobimo v Ljubljani srednješolske vadnice. Samo temeljito znanje svoje stroke in pedagoške teorije še nikakor ni dovolj za uspešno delo v srednji šoli. Mlade suplente treba s praktičnimi nastopi sistematično uvajati v miselnost gimnazijcev in v delo na srednji šoli z vsemi njenimi težavami in problemi. Praksa pod vodstvom profesorja pedagogike in najboljših praktičnih metodikov za posamezne predmete bi pokazala, kje še treba zlasti mašiti vrzeli v pedagoški teoriji in v svoji stroki. Tako bi se naj usposabljali na srednješolski vadnici bodoči srednješolski profesorji po končanem diplomskem izpitu brez skrbi in strahu pred izpiti iz svoje stroke obvezno vsaj še en semester. Tako vadnico že imajo v Zagrebu. Popolnoma bo dosegala svoj namen, če ne bo uvajala v prakso pred diplomo, ampak po njej. Na ta način bi bilo mladim profesorjem, dijakom, srednji šoli in staršem prihranjeno mnogo razočaranj, zmot, nesporazumov in neuspehov.
Če je res, da jabolko ne pade daleč od jablane, tedaj more samo visoko kvalitetna univerza roditi kvalitetno srednjo šolo, a ta zopet dobro strokovno in osnovno šolstvo. Za dviganje vse naše kulture in za ugled naše univerze v domovini in v tujini je izredno važno, da nas ne premamijo žive potrebe današnje stvarnosti v tem smislu, da bi zanemarjali kvaliteto. Kakor v industriji, tako se ne sramujmo tudi v visokem šolstvu privabiti od drugod strokovnjaka, če nimamo dovolj dobrega lastnega, ki bi se mogel habilitirati.	prof. Jan Sedivy .
je, če kandidatje vidijo nastopati učitelje in učiteljice.
Ako trdimo, da naj bodo vadniški učitelji najboljši praktiki okoliša učiteljišča, tedaj hočemo poudariti poleg navedenega za izbiro Uidi to, da naj imajo te učne moči potencirano razvite lastnosti, ki jih terjamo od dobrega učitelja, kakor: 1.* idejnp-politična razgledanost, 2. vsestranska izobrazba, 3. pedagoško-metodična izurjenost, 4. pravilen odnos do poklica in dela, 5. ljubezen in spoštovanje do otrokove osebnosti, 6. smisel za ustvarjalno delo.
Prav gotovo si ne moremo na vadnici misliti učitelja, ki ne bi imel solidne splošne izobrazbe, ki torej ne bi bil razgledan po področjih znanja o prirodi, družbi in človeku. Tak učitelj, ki je suveren nad snovjo, namreč tudi laže najde ustrezajoče didaktične metode pri pouktf tega ali onega predmeta. Naravno je, da mora biti tak učitelj tudi strokovno dovolj podkovan, hočem reči, da mora biti razgledan po obči psihologiji, mladinski psihologiji, pedagogiki, logiki, metodiki in didaktiki, ker bo sicer poučeval slučajno, prakticistično, brez kake znanstvene osnove. Brez potrebne strokovne in obče izobrazbe vadniški učitelj ne more dajati kandidatom utemeljenih navodil za nastope, ne more razviti pred njimi učne ure in je ne more teoretično razčleniti.
Ni dvoma, da mora vsak učitelj čutiti ljubezen do otroka in čutiti res notranjo potrebo po neprestanem izpopolnjevanju, da bi bil pouk res na dostojni višini, prav posebno veselje do dela pa mora imeti seveda vadniški učitelj. Brez takega odnosa do dela ne moremo nikoli govoriti o kaki ustvarjalnosti. Prav ustvarjalnost pa je vadniške-mu učitelju krvavo potrebna lastnost. Kdor količkaj pozna pedagoško teorijo in prakso, ta prav dobro ve, da nam dajeta metodika in didaktika le neka splošna navodila za pouk, da nimamo nikjer povsem izdelanih metod za pouk, ampak si mora metode — na podlagi splošno priznanih metod — za posamezne učne ure krojiti učitelj sam. Brez ustvarjalnosti pa bo učitelj leto za letom poučeval po istem kopitu, ne bo nikoli našel ničesar novega.
Naravno, da bomo od takega učitelja terjali tudi karakterne lastnosti: doslednost, pravičnost, resnicoljubnost, požrtvovalnost itd. Tudi nam ne more biti vseeno, kakšen je njegov temperament, kakšno je njegovo osnovno razpoloženje (pesimist, optimist) in kakšna je njegova vnanja podoba.
Leto za letom sem vedno bolj prepričan, da je za izobraževanje, posebno pa za vzgojno vplivanje odločilnega pomena učiteljevo pripovedovanje in kvalitetno eitanje. Učitelj mora brezpogojno obvladati tehniko govora in čitanja. Govor mora biti lep, slovnično popolnoma dodelan, slikovit, jasen, razumljiv, miren po tonu, bogat glede na intonacijo itd. Jasno je, da mora imeti učitelj tak govorilni organ, da je barva glasu za poslušalca privlačna.
Nikakor nisem hotel podrobneje analizirati pogojev, ki so potrebni dobremu vadniškemu učitelju, pač pa sem hotel le opozoriti na to, da ne more biti vsak učitelj vadniški učitelj. Zavedati se moramo namreč, da vadniški učitelj uči učence, hkrati pa seveda kaže uči-teljiščnikom, kako je treba učiti. Med pojmoma učiti in učiti zato, da se ob meni kdo uči, je torej razlika. Te razlike se gotovo zaveda vsak praktik, posebno pa bi se je moral zavedati šolnik — predsednik Sveta za znanost in kulturo.
* Opča pedagogika, Zagreb 1951, str. 348—355.
Nekaj misli o
Čeprav je bilo o učnih načrtih in predmetnikih že mnogo govora, je prav, da o teh stvareh še nadalje razmišljamo in jih izboljšujemo. V pričujočem članku se bom zadržal ob predmetnikih naših gimnazij.
Svoje misli bom razvijal ob primerjavi sedanjih predmetnikov s tistimi, ki so bili v veljavi v času Avstro-Ogrske in v predaprilski Jugoslaviji.
Učna obveznost dijakov klasične gimnazije je bila v času Avstro-Ogrske tedensko 27 do 28 učnih ur, v bivši Jugoslaviji 30 do 31 ur, danes pa 30 do 35 tedenskih ur. Splošna obremenitev torej stalno narašča. Če ugotovimo, da je bila tedenska obremenitev dijakov klasične gimnazije v Avstro-Ogrski sorazmerno nižja od obremenitve dijakov realnih gimnazij, da je danes to obratno, mislim, da je današnje stanje opravičljivo in popolnoma pravilno. Klasična gimnazija je dejansko s svojim precej konkretno določenim smotrom izbirna šola in je zato večja obremenitev opravičljiva. Pri realni gimnaziji tega večanja števila tedenskih ur ni. Številke nam kažejo precejšnjo enakost: 28 do 33; 29 do 31; 29 do 33 (odslej
Pri nekaterih vadnicah je več paralelk po razredih,' pa morda ni v vseh razredih ustreznega učiteljskega kadra, niti ni nujno potrebno za hospitacije toliko razredov. Ali naj bodo v takem primeru vsi razredi vadniški razredi? Ali naj izbiramo? Smoter vadniških razredov je v tem, da vidijo kandidatje kvaliteten pouk in se morajo temu smotru podrediti vsi morebitni manj pomembni oziri.
Nasprotniki izbire namreč pravijo, da bi se na taki šoli potem razbil učiteljski kolektiv, da bi bili nekateri učenci zapostavljeni, ker ne bi bili na vadnici, da bi temu nasprotovali starši in še kaj. Smo mnenja, da se z izbiro učiteljstva kolektiv ne bi smel razbiti, če bi se vsi člani zavedali namena vadnice, sicer pa bi nevadniško učiteljstvo lahko hospitiralo v vadniških razredih, bi se udeleževalo konferenc med metodiki in učitelji, bi debatiralo itd. Ako bi bil to razlog za razbitje kolektiva, bi dejali, da bi bil tak kolektiv res na trhlih nogah. Tudi učenci ne bi bili s tem nič prikrajšani, ker mora itak vsak učitelj učiti kvalitetno, čeprav je seveda res, da ne more vsak učitelj učiti tako kvalitetno, da naj bi se ob njem učili kandidatje. Nevad-niški učenci bi bili morda po pravilu prikrajšani bolj za ime. Sicer pa bi se temu izognili lahko na ta način, da bi bila n. pr. letošnja paralelka prvega nevadniškega razreda drugo leto drugi vadniški razred itd. Če bi temu kaj nasprotovali starši, se jim lahko prav lepo pove, kako je z zadevo, na roditeljskem sestanku.
Pomanjkljivost naših vadnic je tudi v tem, da kandidatje ne morejo videti pouka v kombiniranih razredih. Nekateri hrvaški metodiki so mnenja, naj se pri vadnicah osnujejo kombinirani oddelki. Me--" nimo, da kombiniranih razredov pri vadnicah ni treba snovati, saj je tega potrebnega zla v LRS že itak dovolj. Kandidatje pa lahko hospi-tirajo kje v neposredni bližini učiteljišč. Malo verjetno je namreč, da bi bil direktni in indirektni pouk tako efekten, kot je le direktni pouk, četudi se učitelj res potrudi. V takem primeru bi pa morda res bili v teh umetno ustvarjenih razredih učenci nekoliko prikrajšani glede pouka.
Kakor slišimo, je bilo ponekod precej trenja glede izplačevanja dodatkov vadniškim učiteljem. V Novem mestu se je n. pr. ta borba srečno končala komaj po letu dni in pol. Danes delovne ljudi nagrajujemo po vrednosti dela za družbo. Ni dvoma, da je delo vadniškega učitelja mnogo bolj odgovorno kakor delo kakega drugega in je seveda tudi mnogo težje; zato pa seveda ne sme biti debate o tem, ali mu pripada nagrada ali ne.
Po dosedanji skušnji je bilo tudi premalo stika med vadnicami in okrajnimi inštruktorji oziroma med okoliškimi praktiki. Pravilnik bo tudi to pomanjkljivost odpravil s tem, da bodo ob semestrih sestanki med vadniškimi učitelji in metodiki ter učiteljstvom okraja, kjer je učiteljišče. Tako bodo praktiki spoznali izkušnje z vadnic in jih preverili v praksi. Mimogrede omenjamo tudi to, da osnutek pravilnika o vadnicah podrobneje določa način dela, določa točneje dolžnosti metodikov in vadniških učiteljev, predvideva zadnjim izredne doklade idr.
Ker pa se osnutek pravilnika ne dotika pogojev za vadniške učitelje, ne govori določneje o vodstvu vadnic, se mi je zdelo umestno to pripomniti. Morda bi kazalo razmisliti tudi o tem, da bi vadniško učiteljstvo dobilo tudi primerno pedagoško izobrazbo na ta ali oni način.	Andoljšek Ivan
gimnazijskih
predmetnikih
pomenijo, ako ni drugače rečeno, prve številke podatke iz šol Avstro-Ogrske, druge so za bivšo Jugoslavijo in tretje za današnje stanje).
Podatki o številu tedenskih ur v osmih letih gimnazije za učni -jezik nam kažejo zelo zanimivo sliko: 26; 30 do 34; 34 do 39. Prav gotovo je to stalno večanje rezultat splošne zahteve, da naj inteligent materinščino res dobro obvlada. Ta princip je neoporečno pravilen. Toda ali smo z zvišanjem števila ur za materinščino tudi dosegli ta namen? Na to vprašanje odgovarja praksa negativno. Povsod tožijo, da dijaki jezika ne znajo, da ne segajo po naših klasikih in da sploh ne či-tajo dovolj. Tako torej smotra, ki smo ga hoteli doseči s povečanjem števila tedenskih ur, nismo dosegli. Kje je vzrok? Eden izmed njih je prav gotovo že večkrat omenjeno forsiranje literarne zgodovine v vseh njenih potankostih in za splošno izobrazbo nepomembnih malenkostih. Še važnejši se mi pa zdi odnos predavateljev do predmeta. Mislim, da tiči zajec v tem (Nadaljevanje na 7. strani)
Nekaj o komisijah za strokovno šolstvo
pri Svetih za prosveto
Brez dvoma so problemi strokovnih šol zaradi številnih poklicev in strok precej pestri. Pretresati te probleme se pravi pretresati na stotine različnih poklicev, šol, specializacij v pedagoškem, strokvonem in oraniza-cijskem smislu. Mreža strokovnih šol je torej izredno pestra, zato ukrep, ki velja za eno šolo, že ni primeren za drugo.
Ne mislim pisati o organizaciji poedinih šol, pač pa bi rad- podal mnenje o dveh problemih in to: prvo o komisijah za strokovno šolstvo pri prosvetnih svetih, v katerih, razen v nekaterih večjih centrih, ni dovolj življenja, in drugič o problemu učencev v gospodarstvu sploh.
Ta dva problema sem vzel zato, ker se mi zdita najbolj pereča in tudi najbolj terjata nujno rešitev.
Doslej o komisijah za strokovno šolstvo pri svetih za prosveto nismo še dosti slišali, čeprav je Odbor za strokovno šolstvo o tem že razpravljal in tudi sklenil, da se osnuje pri vsakem svetu. Take komisije pravzaprav niso nova stvar. Dobre preizkušnje in verjetno tudi najboljše ima do sedaj komisija v Mariboru. Rešila je ogromno važnih problemov strokovnih šol in dala zelo pametne predloge Svetu za prosveto.
Odbor za strokovno šolstvo pri Svetu za prosveto in kulturo vlade LRS koordinira dejavnost strokovnega šolstva na teritoriju naše republike. V odboru so zastopane vse glavne stroke. Člani Odbora so torej odgovorni za dejavnost strokovnih šol svoje stroke in seveda kot člani celote tudi za delo ostalih strok.
Odbor ima postavljenih tudi več strokovnih komisij, n. pr. za učence ,v gospodarstvu, za industrijske šole, za gradbene, trgovske, zdravstvene, rudarske, kmetijske itd. Odboru torej strokovne komisije predlagajo v odobritev probleme svoje stroke, predhodno pa konzultirajo strokovnjake iz produkcije in šol. Odbor potem odobri ali ovrže predloge, oziroma da navodilo, kako naj ,se problem reši. Odbor za strokovno šolstvo ima torej svoje neobhodne »roke«, komisije, ki imajo prespek-tivni plan dela, ki bo do meseca junija rešil najbolj pereče organizacijske in vsebinske probleme raznih strokovnih šol.
Prvotno sveti za prosveto pri LO niso dovolj odločno posegali v pro-
grmu in da ga je zato treba tu tudi iskati. Ali se vam ne zdi, da manjka pri pouku slovenščine tistega resničnega, globoko iz nas rastočega patriotizma, tistega zdravega in vsakršnega šovinizma sproščenega narodnostnega zanosa, tiste neprisiljene ljubezni do materinščine? Ali ni vsega tega pri predavateljih mnogo premalo, da bi lahko vžgali jiri dijakih ne samo interes temveč pravo ljubezen do slovenske besede? Ali ni suhoparno brezosebno naštevanje zgodovinskih dejstev in slovničnih pravil vzrok, da ocenjuje naša mladina slovenščino kot enega izmed predmetov in cesto celo neprijetnih predmetov? Eno je gotovo — pri dobrem pouku bi lahko število ur zmanjšali, ne da bi pri tem znanje dijakov padlo, narobe, nujno bi se tudi pri manj urah izboljšalo.
Podobno sliko kot jo kaže slovenščina, jo kaže tudi zgodovina. Tudi tu število ur skokoma raste: 16 do 20; 20 do 22; 24 do 28. Vsi, ki smo študirali, vemo, da so nas včasih trapili profesorji z vsemogočimi podrobnostmi, grmadili letnice vseh mogočih važnih in nevaž-nih bitk in cesarskih ediktov itd. Skratka, da smo se učili zgodovine cesarjev in kraljev v vseh njenih podrobnostih. In vse te šare smo se naučili z mnogo nižjim številom ur, kot jih imajo zgodovinarji na razpolago danes. Ali je res, da je danes zgodovinske snovi toliko več, kot je je bilo prej? Res je, da imamo danes snov druge svetovne vojne in predvsem zgodovino naše narodnoosvobodilne borbe, da se danes učimo več o Pariški komuni in Oktobrski revoluciji ter zgodovini delavskega gibanja sploh, toda res pa bi moralo tudi biti (žal pa mnogokrat ni), da bi ne smeli več obteževati spomina naših dijakov z vsemi tistimi brezpomembnimi podrobnostmi in nevažnimi letnicami iz stare zgodovine vladarjev. Ali ne ugotavljamo vedno znova, da dijaki še kar dobro obvladajo kopico posameznih, često nepomembnih zgodovinskih podrobnosti, da pa vse premalo razumejo medsebojno povezanost in vzročnost dogodkov ter njihovo zgodovinsko nujnost, da vse premalo razumejo razredno bistvo posameznih dogodkov in jim je v s e pkemalo jasna zakonitost družbenega razvoja? Vse to pa bi lahko dosegli z boljšim delom in z odstranitvijo nepotrebnega balasta v krajšem času. Mislim, da bi bilo za zgodovino tedensko dovolj 20 do 22 ur. (Na Češkem imajo samo 15 ur, v Nemčiji 22.)
Razumljivo in popolnoma pravilno je, da so v novem predmetniku dobili večje število ur predmeti prirodopisno matematične skupine. Pri teh predmetih je porast števila tedenskih ur v vseh osmih letih
bleme strokovnih šol, niti niso imeli dovolj stika z Odborom za strokovne šole, kamor bi predlagali probleme, ki jih sami niso mogli rešiti. Ker pa so se sveti za prosveto morali s problematiko seznaniti, so pričeli organizirati komisije, ki poslujejo kot njihovi organi. Komisije za strokovno šolstvo pri LO same ne morejo dajati navodil šolam, pač pa jih predlagajo svetu, ki jih osvoji ali spremeni in le on je pristojen dajati navodila strokovnim šolam na svojem teritoriju.
Komisije za strokovno šolstvo pri prosvetnih svetih OLO imajo drugačen sestav kakor komisije pri Odboru za strokovno šolstvo. Te so koordinacijsko telo za svoj teritorij (zastopniki šol, organizacij, zbornice itd.), dočim so komisije Odbora za strokovno šolstvo sestavljene samo iz strokovnjakov iste stroke.
Kakšne naloge že rešujejo komisije za strokovno šolstvo pri OLO in kakšne naj bi še? Nekateri so bili mnenja, da komisij za strokovne šole ni treba v okrajih, kjer ni strokovnih šol. Mnenja smo, da je potreba tudi tam. Če ni strokovnih šol, so pa učenci in zanje je treba skrbeti. Ne bi prav razumeli vprašanja, če mislimo, da je s postavitvijo strokovnih šol za učence v gospodarstvu že vse urejeno. Učenci so kratek čas v šoli, kdo pa skrbi tudi za njihovo pravilno vzgojo zunaj šole?
Komisije, ki so organi sveta za prosveto OLO in ki že obstajajo pri nekaterih svetih za prosveto, štejejo po 3—8 ljudi, in sicer so to zastopniki organa, ki je pristojen za obrt, obrtne zbornice, šol, mojstrov, mladine, prosvete, skratka takih ljudi, ki so za delo učencev zainteresirani in jim je pri srcu delavska mladina, njena strokovna usposobitev in vzgoja. Komisija mora preučevati za vse področje okraja probleme strokovnega šolstva, kar seveda spada v njegovo kompetenco. Šolska mreža je bila marsikje popravljena prav na pobudo komisij; kjer ni bilo predavateljev za strokovni pouk, je Odbor pouk ukinil in učence napotil v trimesečne šole. Komisije bi tudi morale dajati največ snovi Odboru za strokovno šolstvo, česar doslej, razen nekaj izjem, niso storile. Da-
največji: 56 do 69; 64 do 87; 76 do 89. Kljub temu zares občutnemu povečanju števila ur pa učni uspehi niso zadovoljivi. Vzroke je treba iskati prvenstveno v še vedno prenatrpanih učnih načrtih, kjer je vse polno historicizma in pa v sami metodi poučevanja. Ta je še namreč mnogokje suhoparna in neživljenjska. Seveda k temu mnogo pripomore revnost fizikalnih, kemičnih, prirodopisnih kabinetov, ki onemogoča uspešno in za dober pouk tako važno eksperimentiranje. Vendar bi mnogokrat lahko z dobro voljo tudi tu več naredili Nedvomno pa bomo morali mnogo več misliti na politehnizacijo naših šol, o čemer piše tudi v drugi številki lanskega »Komunista« tovarišica Mitra Mitrovič.
V oči bode v današnjem predmetniku zapostavljanje risanja in opisne geometrije. Številke govore takole: 10 do 38 ur; 4 do 22 ur; 6 do 12 ur. Ali se vam ne zdi, da to ni zdravo? Danes, ko zahtevamo od vsakega kvalificiranega delavca, ki dela pri stroju, da mora znati čita-ti skico predmeta, ki ga naj izdela, in si mora po potrebi to skico tudi sam narisati, pa dajemo risanju sploh, opisni geometriji pa še posebej tako mačehovsko odmerjen čas. Mnenja sem, da je to izredna slabost našega predmetnika in da jo bomo morali v novem šolskem letu popraviti in se tako približati tehnično razvitejšim narodom. Saj imajo n. pr. na Češkem v III. in IV. razredu nižje gimnazije poleg 2 ur tedenskega risanja še po eno uro opisne geometrije, v višji gimnaziji pa skupaj 10 ur opisne geometrije; torej v vseh osmih letih tedensko 20 ur risanja in opisne geometrije. Mnenja sem, da bi to število bilo tudi za naše šole primerno, ne smelo bi pa biti manjše od 18 ur. Tako bi naj bila v III. in IV. razredu poleg dveh ur risanja še tedensko po ena ura opisne geometrije, v višjih razredih gimnazije pa po 2 uri tedensko.
Drugim predmetom določene ure v današnjem predmetniku v osnovi odgovarjajo in so v soglasju z ostalimi predmeti, čeprav predavatelji zahtevajo zvišanje števila ur.
Vprašanje glasbene kulture in splošnega utrjevanja zdravja bomo morali odgovorneje kot doslej reševati v sklopu šolskih, pionirskih in mladinskih pevskih zborov ter v raznih telovadnih in športnih društvih, seveda pa tudi pri šolskih urah s tem, da bomo kvaliteto teh ur stalno dvigali, za kar so nam pa v mnogih primerih potrebne sodobno opremljene telovadnice, ki jih imamo v Sloveniji zelo malo!
Teh nekaj misli o današnjem predmetniku za naše gimnazije naj bi vzbudile v Društvu profesorjev in predmetnih učiteljev plodno diskusijo!	B. V.
jati bi morale svetom za prosveto v pretres nerednosti učencev, njihov odnos do šole, neupravičene zamude in njihovo nepravilno vedenje. Biti bi morale koordinacijski organ vseh zainteresiranih, ki so dolžni reševati probleme učencev. Svet za prosveto in kulturo nima pravice posegati v delavnice raznih podjetij, kjer se učenci uče, more pa preko zastopnikov oblastnih organov zahtevati, da se spoštuje veljavna zakonodaja.
Komisije bi morale bolj paziti, če učenci strokovnih šol hodijo redno v šolo, če je njihova učna doba v skladu s šolo. Pravilnik o opravljanju pomočniških izpitov, ki je izšel v Uradnem listu LRS št. 41/51 z dne 27. decembra 1951 pravi v 9. členu: »Pravico delati pomočniški izpit, imajo obrtni vajenci, ki so uspešno končali nižjo strokovno šolo in ki so se predpisano dobo praktično učili v delavnici. Olajšave po prednjem odstavku dovoli v izjemnih primerih republiški organ državne uprave, pristojen za obrtne zadeve«, to se pravi, nihče ne bo pripuščen k pomočniškemu izpitu, kdor ne bi imel tudi strokovne šole. Zato bo komisija budno opozarjala učence, posebno tiste, ki hodijo v trimesečne šole, da zadoste strokovnošolski obveznosti. Tega pa učenec ne sme zvedeti tik pred pomočniškim izpitom, pač pa takoj, ko sklene učno pogodbo. To morajo vedeti starši in učni mojster. V nasprotnem primeru se učencu podaljša učna doba, ali pa celo razveljavi učna pogodba. Brez dvoma je premalo skrbi za učence, ki slabo obiskujejo šolo. Pri tem pa posebno opozarjamo na tiste učence, ki obiskujejo 3-mesečne šole s strnjenim poukom, pa iz šol pobegnejo, ali pa se zaradi neiformi-ranosti glede plačevanja v šolo sploh ne javijo. Šole, ki imajo spisek učencev, javljajo vse učence Poverjeništvu za obrt, ki obravnava problem po oblastni poti in kliče mojstre, učence in starše na odgovornost. Omenjene komisije pa bodo dolžne tudi problem pretresti in pomagati pri delu. Tisti, ki je z učencem sklenil učno pogodbo (to je bilo doslej Poverjeništvo za obrt), je tudi zastopan v komisiji za strokovno šolstvo.
Komisija bo sporočala svetu za prosveto vse vzgojne probleme učencev: kakšna je njih oskrba, kako se vedejo v šoli in izven nje, kdo zanje skrbi, kakšni so njihovi domovi, kakšen odnos imajo učenci do ljudske imovine in družbe sploh. Pomagala bo reševati vajeniško vprašanje s starši, jih sklicevala na sestanke in skratka skrbela za kulturni in strokovni razvoj vajencev in jih pripravljala za koristne člane delavskih kolektivov. Svet za prosveto OLO-j a bo lahko ukrepal oziroma posredoval, da bodo nerešena vprašanja zadovoljivo urejena. Sveti za prosveto in kulturo pa bodo morali odločneje posegati v vzgojo vajeniške mladine.
Ali nam more biti vseeno, kako naši vajenci žive, kdo jih vzgaja, kje so v prostem času, kakšna je njihova moralna vzgoja? To je drugi problem, o katerem bi rad povedal nekaj misli.
Svet za prosveto in kulturo VLRS je razpisal anketo o delu vajeniške mladine in to prav tiste, za katero smatra, da je najbolj izkoriščana ter živi v najslabših pogojih. Rezultati niso razveseljivi, o čemer je bilo že govora v »Ljudski pravici« in »Delavski enotnosti«. Vzgojo vajencev moramo jemati kot pereč problem, ki je odvisen od mnogih faktorjev: doma, okolja, delavnice, pomočnikov, mojstrov 'dela, šole itd. Kakšna je skladnost teh faktorjev, kaj naj pokrene šola, da bo do skladnosti prišlo? Šole, ki ne organizirajo sestankov z mojstri, pomočniki in starši, mislim, da hudo slabo vrše svoj vzgojni smoter. Za take sestanke naj da pobudo šola. Šole preveč popuščajo pri številnih zamudah pri pouku. Ali res ni mogoče pripraviti nčkaterih delodajalcev do prepričanja, da imamo zakone in uredbe zato, da jih tudi spoštujemo. Ali res ni. mogoče, da bi bili učenci plačani po predpisih? Podatki v omenjeni anketi povedo, da od 1348 učencev dela 39 odstotkov nad 8 ur dnevno, plače prejema v redu le 56 odstotkov učencev, da so bili dopusti izrabljeni le z 61 odstotki. To so podatki, ki dajo misliti. Kakšen odnos, naj ima potem učenec do svojega delodajalca, kakšen odnos bo učenec imel do države, kako bo vzgojen?
V anketi so bile zajete različne stroke in poklici. Poglejmo primerjavo med poklici. Če primerjamo delovni čas učence^ živilske stroke z učenci lesne stroke ter čevljarji; pokaže rezultat, da je med učenci živilske in lesne stroke velika razlika, da pa so čevljarji in živilska stroka skoraj enaki.
Stroke do 8 ur v % nad 8 ur v % Živilska	53,6	46,4
Čevljarska 53,7	46,3
Lesna	70,3	29,7
Izjave učencev	živilske stroke o
delovnem času — peki:
1. ž delom prične ob 3h zutraj in vstane zjutraj ob dveh in pol (10 mesecev učne dobe);
2.	ob sobotah moram biti v delavnici ob 3h zjutraj, a konec delovnega časa ni določen;
3.	iz delavnice grem ob 16h;
4.	v delavnici moram biti ob 21' zjutraj, iz delavnice grem ob 13h. Ob sobotah delovni čas ni določen;
5.	ob sobotah moram biti v delavnici ob 22h in iz delavnice grem ob 16h;
6.	ob sobotah moram biti v delavnici ob 4h, iz delavnice grem ob 16,30h;
7.	ob petkih moram biti v delavnici ob 5h, iz delavnice grem ob 22h.
Pripominjam, da so peki in mesarji v učenju le pri lokalnih, državnih in zadružnih podjetjih.
Podobnih izjav bi lahko navedli še precej. Take nepravilnosti zasledimo v Ljubljani, Zagorju, Hrastniku, Litiji, Vrhniki, Črnomlju, Kočevju." Šent Jerneju na Dolenjskem, Sevnici, Brežicah, Krškem, Mengšu itd.
Naša naloga je, videti osnovni problem vzgoje in izobrazbe naše delavske mladine, ki jo ponekod puščamo ob strani, pri tem pa pozabljamo, da so to bodoči člani delav-
MUZEJ IN
Muzej je družbena ustanova. Zato je namen muzejskih dognanj, to je muzejskega dela vsaka družba pojmovala po svoje. V fevdalnem srednjem veku je bil muzej dvorska zakladnica, ki je služila za reprezentančne namene dvorov. Od renesanse naprej je bil muzej sicer še nadalje zbirka redkosti dvorov, a je poleg tega postal tudi zbirka za študij izobražencev. S francosko revolucijo pa se je uveljavilo načelo, da je muzej ustanova študiju in nazornemu izobraževanju čim širših množic.
Prvotni renesančni muzej je zbirka umetnin ter umetniških arheoloških najdb, tako da sta umetnost in arheologija korena današnjih muzejev. Zlasti v XVIII. in v začetku XIX. stoletja se jima pridružijo prirodoslovni, od romantike naprej etnografski muzeji, medtem ko nastajajo od XIX. stoletja dalje z razčlenitvijo gospodarskega in kulturnega življenja najrazličnejši (vojni, tehniški, industrijski, trgovski, gasilski, čebelarski, gledališki, muzej slepcev itd.) z namenom, da nazorno podajo vsako panogo iz gospodarstva in kulture.	,
Slovenci smo pri tem sodelovali v Ljubljani z ustanovitvijo Narodnega (arheološkega), Etnografskega, Prirodoslovnega, Šolskega, Zemljepisnega, Tehniškega in Muzeja NOB ter Narodne in Moderne galerije; na podeželju pa z lepo vrsto pokrajinskih in krajevnih muzejev, ki združujejo v svojih zbirkah panoge, ki jih izraža njihovo delovno področje. Slovensko muzejstvo je tako po obsegu in organizaciji zbirk zastopano predvsem s tako imenovanimi tipi zgodovinskega muzeja (arheološki, etnografski, prirodoslovni in umetnostni) v Ljubljani ter kompleksnega pokrajinskega muzeja na podeželju, medtem ko je tip tako imenovanega novega muzeja (Muzej NOB, Šolski, Tehniški, Zemljepisni) posebno v razstavah še malo razvit in ga zastopajo predvsem podeželski muzeji.
Iz tipov slovenskih muzejev vidimo, da je v Ljubljani popolnoma zastopano muzejstvo z zgodovinskim muzejem in da se vzporedno z njim kot izraz tekočih po-nazorilnih'potreb novi muzej še ni uveljavil; nadalje, da je tip kompleksnega pokrajinskega muzeja dobro zastopan na podeželju z izjemo Primorskega. Pri tem je pomembno, da ni noben slovenski muzej nastal od zgoraj, temveč so vsi od najstarejšega v Ljubljani (1821), do najmlajšega Dolenjskega muzeja (1951) v Novem mestu po iniciativi zlasti izobraženstva od spodaj. Gonilna sila za ustanavljanje muzejev je bila vedno in povsod dvojna: spomeniškovarstvena in izobraževalna. Ohranjevanje zlasti prirodnih znamenitosti in spoznavanje koristnega je bilo v XIX. stoletju širše pojmovano kot je danes. Redno najdemo speznavanje hribin, rud in sadov zemlje za razumevanje proizvodnje, knjižnico v današnjem pojmu združene študijske in ljudske knjižnice, upodabljajočo umetnost in umetno obrt v vseh novih muzejskih programih XIX. stol., tako da pojmuje ta doba muzeje v bistvu kot ljudske univerze.
V tem razvoju slovenskega muzejstva je nastopilo dvoje vprašanj: prvo obstaja v razmerju javnosti do muzejev ter obratno in drugo v razmerju muzejev do znanosti in prosvete; obojte je med seboj življenjsko povezano.
Pri prvem načenjamo samo vprašanje šolskih obiskov v naših muzejih in se vprašamo, koliko se vršijo iz izobraževalne potrebe in koliko iz navade. Če pogosto opažamo ekskurzije, kako se po vstopu v muzejsko razstavo zberejo okrog vodje, kako pa se začnejo posamezniki kmalu razgledovati sami po muzejskih zbirkah in kako ostane vodji na koncu ekskurzije samo še maloštevilno poslušalstvo, večina drugih pa je razkropljena po osebnem zanimanju po raznih predelih
skih svetov, delovnih zadrug in borci za uresničitev proizvodnih nalog in večjega blagostanja naroda.
Smatramo, da bodo komisije za strokovno šolstvo pri okrajnih prosvetnih svetih problematiko vajeniške mladine morale temeljito in takoj reševati. Učenci naj dobijo to, kar jim po zakonu pripada, delodajalci pa naj vse predpise šolske in delavske zakonodaje spoštujejo.
Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi druge strani: odnos učenca do mojstra, šole, organizacije in družbe sploh. Učenci ne smejo imeti občutka, da morajo dobiti vse na krožniku. Odnos, ki so ga nekateri učenci pokazali do dela, šole itd, je naravnost nemogoč. Za neredne, vajence bo treba predlagati razveljavljenje učnih pogodb, seveda ko bodo izčrpana vsa vzgojna sredstva in ko smo že poklicali na pomoč tudi starše. Šola, dom in delavnica se morata najtesneje povezati, pomagati pa jim morajo družbene organizacije, posebno LMS. Komisije ne smejo ta problem pretresati administrativno, pač pa s polnim čutom odgovornosti in v nobenem primeru ne kampanjsko.	B.
ŠOLSTVO
muzejske razstave, potem moramo priznati, da tukaj nekaj ne more biti v redu. Izkušnje učijo, da ni tu vprašanje samo ali je vodja znal metodično uvesti ekskurzijo v razstavo, temveč, da je najvažnejše kaj je razstavljeno in kako; ali z drugimi besedami harmonično razmerje med muzejskim gradivom in muzejskim obiskovalcem, ki ga pripravlja muzejski strokovnjak.
Za rešitev te izredno težke naloge mora muzejec vedeti najprej dvoje: katero vprašanje hoče z razstavo ponazoriti in za koga in komu razstavlja. Če je razstava namenjena samo znanstvenikom, je • kot organizirana razstava nepotrebna, ker zadostuje za znanstvenika urejeno skladišče gradiva, podobno kakor je to n. pr. v arhivih, kjer bo znanstvenik preučeval kar rabi. Kakor pa ne more biti znanosti zaradi znanosti in kakor razširja izsledke znanosti ožjim ali širšim krogom šolstvo od univerze do ljudske šole, knjižne založbe in knjižnice, radio itd., ali z eno besedo prosveta, podobno ponazorujejo tudi muzejske razstave. Zato bo razstavljalec uporabljal gradivo pri upoštevanju bodočega povprečnega obiskovalca in ga pripravljal v zvezi z ustrezajočo funkcionalnostjo, materialom, iz katerega sestoji, dekorativnostjo ali ornamentalnostjo,, pripravil napise, legende, kataloge in vodnike ter organiziral vodstva s predavanji; vse to v okviru že ustaljenih razstavnotehniških sistemov.
Pri tem potrebuje muzejec pomoč, podobno kakor jo nudi pisatelju urednik. To mu morejo nuditi vsi, ki jim je izobrazba pri srcu in med temi še prav posebno prosvetni delavci vseh šol od visokih, gimnazij, tehnikov in industrijskih vse do osnovnih. Muzejec bo mogel in rad upošteval potrebe šolstva, če mu jih bo šolnik podal iz zavesti, da muzej šolsko delo nadaljuje in dopolnjuje s ponazorjevanjem gradiva, ki ga šola obravnava ustno in po tiskanih knjigah in ki ga more ponazoriti samo z omejenimi učili iz šolskih zbirk. Mogoče najlepši primer za povezanost muzeja in šole v FLRJ je muzej za umetno obrt v Zagrebu, ki je v bistvu ponazorilna pomoč za zagrebške umetno-obrtne šole. Šola pa je nadalje s svojimi učenci v veliki meri tudi glasnik javnih potreb in želj. Saj vemo, da se je vrsta inozemskih velikih muzejev razvila iz šolskih potreb. Tudi pri nas je dalo učiteljstvo pobudo za ustanovitev Šolskega muzeja, pri katerem do danes tudi aktivno sodeluje; zemljepisna stolica na univerzi je dala pobudo za ustanovitev Zemljepisnega, predstavnik Tehniške visoke šole pa za ustanovitev Tehniškega muzeja Slovenije. Ljudskošolsko in srednješolsko učiteljstvo je v izdatni meri sodelovalo pri organizaciji Pokrajinskega muzeja v Mariboru, ki je pripravil razstave po potrebah višjegimnazijcev. Kakor morejo upravičene in resnične želje in volja javnosti metodično izpopolnjevati posamezne razstave, da bodo zadostile obiskovalcem, podobno bi mogle voditi tudi k ustanovitvam novih oddelkov ali novih muzejev, ki bi odgovarjali novim sodobnim potrebam našega življenja.
Na ta način pa bi pripadla prosvetnim delavcem in prosvetnim organizacijam še ena naloga — pri vseh brezštevilnih, ki jih že imajo in ki jih tarejo. Za opravičilo in nujnost te nove naloge je treba ponovno poudariti, da muzej kot sredstvo za nazorno izobraževanje šolsko delo izpopolnjuje in nadaljuje. Če bi prosvetni delavci in prosvetne organizacije redno in smotrno ugotavljale lastna izkustva in lastne potrebe v muzejih, te enkrat na leto konkretno obravnavale ter jih na to predlagale muzejskim upravam ali pa jih po svojih predstavnikih zastopale v odborih muzejskih društev ali v svetih za prosveto in kulturo, bi to moglo življenjsko povezati naše muzejstvo z
PRVI SLOVENSKI MLADINSKI
Ustanovljen je pevski zbor učiteljev
in profesorjev „EMIL ADAMIČ“
i.
Kdor je gledal te dni, ko so vrteli v Ljubljani »Kekca«, predstave z mešano publiko, je moral biti v zadregi pri vprašanju: Kdo je ta film živahneje spremljal, »mala« ali »velika« publika, otroci ali starejši ljudje? Kaj jih je pritegnilo? Razburljiva zgodba Kekčevih dogodivščin? Lepota gorenjske pokrajine? Ljubkost stare slovenske vasi, njene navade in starožitnosti? Ali pa vse? V filmu se prepleta dvoje skupin vizuelnih in estetskih elementov: dogajanja ob ljudeh filma in elementi, ki imajo konec dokumentarnega ali folklornega v sebi (gorski razgledi, običaji in noše, slike iz vasi). Ali so se oboji elementi v filmski pripovedki spojili na platnu tako, da delujejo kot harmonična celota? Na to vprašanje bomo z analizo odgovorili pozneje.
Kekčeva filmska zgodba je postavljena v okvir naravnega, očiščena je skoraj vsake pripovedne pravljičnosti. Letošnja prva številka »Delavske enotnosti« je, najbrže iz prve roke povedala tole: »V tej filmski pripovedki ni nič nadnaravnih bitij. V njej nastopajo samo ljudje in živali. Vsi so izrezani iz resničnega življenja pred nekako 50 leti.«
Pomembno za presojo tendenc obeh avtorjev filmske zgodbe, Milčinskega in Galeta! Avtorja sta za filmsko zgobdo porabila planinske pripovedke mladinskega pisatelja Josipa Vandota o Kekcu, predvsem pa pripovedko »Kekec nad samotnim brezdnom«; vse te pripovedke so med dvajsetimi in tridesetimi leti izhajale v mladinskem listu »Zvonček«.
Filmska predelava je poudarek resničnosti prenesla tudi na tisti lik v filmu, ki je pri Vandotu do neke mere nadpriroden: to je Bedanec. Planine, ki jih gledamo v filmu, podoba vasi in noše povedo, da je zgodba doma na Gorenjskem, približno tam, kjer so tudi Vandotove planinske pripovedke. Zgodovinski okvir pripovedke nam gledalcem ni kar preprosto jasen, in to je pomanjkljivost naslovnega teksta v filmu, ki bi jo kaj lahko popravili. Čemu ne? Ali ni že na slovenskih tleh mnogo ljudi, ki komaj kaj vedo o gorenjski vasi in šegah pred 150 leti? In če je ta film povrh vsega še poklonjen slovenski mladini, bi bilo prav, da so ji v naslovni uverturi to reč s filmskimi sredstvi uvajanja pojasnili. To pa bo še bolj potrebno, ko bo film prestopil meje ožje naše domovine.
Morda se bo komu tale spotika zdela malenkostna. Pa ni tako. Filmska pripovedka taka pojasnila zahteva, ker so govorica, slog hiš, obleke in nekateri običaji premaknjeni z močnim poudarkom v tisto preteklost. To napravi zgodbo v filmu nam Slovencem domačnejšo, ne pa neslovenskim gledalcem. Poudarek na folklornih elementih naše pokrajinske preteklosti pa le zaplete jasno enostavnost Kekčevih dogodivščin našim malim gledalcem in jim zgodbo napravi težjo saj s te strani. Kar pomislimo na otroke nekje iz Bele Krajine ali iz Prekmurja, da ne govorimo o tistih, ki bodo film gledali na našem jugu! Kakor je res, da je film pridobil na svojevrstni domači barvitosti, pa je tudi to res, da vsak element filma, ki ni neposredno nujen v zgradbi, napetost filmske'ga dogajanja tu in tam zrahlja, n. pr. večerja v domači hiši, deloma, tudi godovanjski običaj. Drugod spet pa dogajanje potiskajo v ozadje preširoke planinske panorame. Če pa je filmska zgodba hotela n. pr. pokazati večerjo v gorenjski hiši, bi jo pravzaprav morala pokazati v polni resničnosti in k tej vsekakor spada večerna molitev. Ali tega mar ne bodo opazili mnogi slovenski gledalci? Po mojem mišljenju pa tak začetek filmske zgodbe niti ni po-
našim šolstvom v obojestransko korist brez kake bistvene nove obremenitve kogar koli. Prezreti tudi ne smemo še neke druge težave za sodelovanje prosvetnih delavcev z muzeji, ki obstoji v profesionalizmu znanosti, umetnosti in prosvete. Vsak profesionalizem pa je mogoč samo tako dolgo, dokler ne potrka na vrata njegove izolirane celice življenje s svojimi stvarnimi in razvojno živimi potrebami. In vprav med glasnike teh potreb življenja spadajo po svoji prirodi šolstvo in z njim tudi vsi prosvetni delavci.
S povezavo muzejev z življenjem, njegovim tokom in potrebami je rešeno tudi razmerje muzejev do znanosti in prosvete. To vprašanje se je moglo roditi samo, ker so na eni strani mnogi muzeji izgubili lastno razvojno nit iz preteklosti in s tem stik z življenjem, na drugi strani pa, ker tudi večina prosvetnih delavcev ni upoštevala muzejev kot sodobno sredstvo za nazorno izobraževanje. Za to je sodelovanje muzejev in šolstva obojestranska potreba, pa tudi potreba socialističnega časa.
Franjo Baš
treben. In s stališča harmonične, za mlade gledalce jasne celote, sta oba pravkar obravnavana prizora v filmu lahko odpadla, čeprav je za nas starejše godovanje mala poslastica iz zakladnice starih običajev.
Resnični liki, resnično okolje, dogodki s prizvokom realnosti — vse to pomaga filmsko zgodbo dramatizirati. Čeprav je zgodba o Kekcu preprostejša, s preprostimi za otroke dojemljivimi dogodivščinami, mora pripovedka biti napeta.
Odkar je v filmu dobra reprodukcija gibanja bitij in predmetov ustvarila iluzijo resnične prostornosti in s tem do neke mere plastičnosti, istočasno pa se razvila beseda v filmu do pomena in vrednosti, ki jo ima v gledališču, imata film in gledališče več stikališč in vzporednosti v svojih poteh. Napetost odrske umetnine, njena dramatičnost temelji posebno na dialogih, kajpak kot izraz napetosti v odrskem dogajanju. Ali mar to ne velja tudi za film? Nadalje: strnjenost dogajanja je zahteva odra in filma. Jasnost, nazornost in napetost dogodkov v prizorih in skozi vse filmsko dogajanje, z zapletom in razpletom — da, to so elementi filmske zgodbe kakor tudi odrske igre, recimo drame.
Režija našega mladinskega filma je najbrže računala s temi dejstvi in vprašanji. Čim je film postavila na podlago življenjske verjetnosti, je morala stremeti v pripovedki na platnu po nazorno jasni razvojni liniji z dramatičnimi zapleti in z razpletom ob koncu (Kekčevi doživljaji in naključja, zagate in premagovanje ovir do končnega uspeha). Da je prišlo do tega po naravni poti, so morali tudi vsi nastopajoči v filmu ohraniti videz naravnega, videz ljudi z določenimi človeško-verjetnimi lastnostmi. Ni menda golo naključje, da sta se avtorja filmske pripovedke lotila predvsem predelave Vandotove pripovedke »Kekec nad samotnim brezdnom«. Saj je ta zgodba še najmanj fantastična. Ker sta v filmski zgodbi marsikaj izpustila (n. pr. zgodbo, kako Bedanec išče Kekca na vasi), ponekod vrstni red dogodkov spremenila, drugod predrugačila (n. pr. Kosobrinovo smrt spremenila v nezavest), spet nekje pripovedovano spremenila v dogodek, dolgovezno-sti krajšala, je to bilo v prid samo filmski zgodbi, ki je postala enotnejša in dramatičnejša. Rožleta in deloma Mojco sta povzela po drugih Vandotovih zgodbah o Kekcu in ju organsko vključila v filmsko pripovedko v nekoliko spremenjeni vlogi.
II.
Osrednja ideja filma temelji v tezi, da mogočno poosebljeno zlo v velikem in hudobnem človeku najde v okretnem in bistrem Kekcu fantiča, ki ga nazadnje užene. V tej preprosti predstavi o otroškem Davidu, ki premaga hudobnega velikana Bedanca, preneseni v razne razburljive dogodivščine, ki jih doživi in se vanje zaplete Kekec, a pri tem reši Kosobrina in Mojco in še sebe in otroke strašnega Bedanca — v tej zgodbi se skriva globoko psihološko jedro. Zakaj? Otrok v svoji fantaziji, ki je sposobna, da napravi živ še svet predmetov krog sebe, premaguje vse ovire in napravi taka dejanja, ki jih v resnici ne more. Ta prekrasna, čudovita sposobnost otroške duše, ki jo poznejši razvoj sčasoma zaduši, je vendarle podlaga za dojemanje, in samode javno razvijanje otrokovih sposobnosti, se hrani od nje. Tvorna domišljija klije iz nje kakor iz pramatice. »Realnost« otrokove fantazijske predstavnosti je tisti samozaščitni ukrep dtrokove duševnosti, ki z njo otrok v svoji otroški rasti premaguje take realne činitelje v svoji okolici, ki bi sicer mogli kakor koli maličiti njegovo duševnost in v njem vzbujati »nagonski« občutek manjvrednosti.
Avtorja junakov filma sta dala tem junakom tako pretehtano karakterno podobo, v marsičem po Vandotovih pripovedkah, da jih je mogla fantazija tako rekoč pozlatiti, s tem pa jih napraviti za zares zanimive like filmske pripovedke. Naj omenim samo najvidnejše. Tu je pred vsemi Kekec, glavni nosilec dogodivščin v filmu. Po oznaki, ki je verjetno najbližja režijski zamisli, je »trinajstleten fant, bister, vesel, pogumen in neugnan. Nobena težava ga ne spravi iz tira. Vsi v vasi ga imajo radi, saj zna najbolje peti in piskati« (po že citirani »Delavski enotnosti«). Take njegove lastnosti se v resnici pokažejo v filmu, njegovo splošno priljubljenost nakažeta le kratki začetni in zmagoslavni zaključni prizor. Socialna karakteristika je modro kratka: kmečki fantič. Globlji ali širje ne gre nikjer več in po tendenci filma niti potrebno ni. Da je Rožle »preklast, plašljiv pobič, pravo nasprotje pogumnega Kekca«, drži le v Vandotovi povesti. V filmski zgodbi tega ni mogoče niti potrditi niti zanikati, kajti v filmu ga spoznamo preveč bežno. V tistem prizoru, kjer se najdeta Rožle in
FILM „KEKEC“
Tinkara pred Kekčevo hišo in se žalostna pogovarjata o Kekcu, Rožle ni tak; komaj da mlajši pobič, ki je imel Kekca zelo rad; morda je počasnejše pameti, a dober dečko. Kaj več nam bežno pojavljanje Rožleta na platnu ne pove. — Držalo pa bo, da je Mojca, ki služi pri hudem Bedancu in jo pozneje vzame s seboj Kosobrin, »drobno, skrbno, prezgodaj dozorelo dekletce, lik, ki ga vsi poznamo že iz pripovedk o siroti Jerici«. (Mimogrede: pri Vandotu se imenuje Nena). — Drobni bradati Kosobrin je dober starec, zares »poosebljena dobrota«, ki nabira zdravilna zelišča, pozna njihovo zdravilno moč, in obdeluje na visoki, strmi planoti njivico. Čeprav ima v filmu neko realno utemeljenost, ga življenje ob samotnem brezdnu dela nekoliko pravljičnega v otroški domišljiji. Kreacija Frana Milčinskega ga je napravila malce problematičnega:	njegov strah pred
okrutnim Bedancem ga v igri Milčinskega dela že malo komičnega, in zdi se včasih, da je pravzaprav komičen lik filma, kar pa po svojem življenju in dobroti le naj ne bi bil. — Posebno mesto v »Kekcu« ima Bedanec, glavni in edini Kekčev protiigralec v filmu. Lik tega nasilneža mogočne postave ni toliko resničen kakor ostalih oseb v filmu. Menda je divji lovec, samotar čudaški, okruten grobijan, zato strah otrok na vasi. Pravim pa le: menda. V filmu se pojavi tako nenadno na sceni, v takih okoliščinah, da deluje na gledalca skoraj mučno. Kdor je prebral Vandotovo zgodbo, ne bo prav nič težko opazil, da je v njem ostala narahlo skrita mitičnost iz Vandotove zgodbe. Tak njegov lik iz Vandotove pripovedke ni mogel biti popolnoma prenešen v življenjsko prirodnost filmske pripovedke, ne na škodo filma. Prav dejstvo, da so v filmu opuščeni vsi poskusi, kakor koli natančneje opisati njegovo človeško stanje, n. pr. njegovo preteklost, je filmu ohranilo čar mogočnega vtisa. Trdim celo, da bi brez take manj konkretne risbe njegovega lika filmska zgodba izgubila na tisti posebni poetičnosti, ki jo sicer imajo pripovedke za otroke, če v njih nastopajo hrusti ali velikani z nadpovprečno močjo in z lastnostmi, ki presegajo navadna človeška merila. Zato deluje Bedanec v filmu močno plastično na gledalce, posebno še na otroke. Strah pred sovami, to praznoverje takega silaka, je tudi v filmu spretno izkoriščen. Ta strah je groteskna poteza na Bedančevem značaju, ki otrokom močno ugaja. V filmu je Bedančev strah dobro izkoriščen in, kakor znano, Kekec, iznajdljivi in pogumni navihanec, s tako Bedančevo človeško slabostjo izpelje tisti srečni zaključek, ki ga filmska zgodba ima.
V nadrobni izvedbi ima »Kekec« nekatere pomanjkljivosti. 2e kar v začetnem prizoru:	Kekec na vasi
med otroki. Čeprav sem film gledal trikrat, mi je ostal ves otroški živžav precej nerazumljiv. Očitno je, da gre za neko tehnično napako, ki bi jo morali odpraviti, čeprav z novimi stroški, preden so film zavrteli za javnost. Tudi je prerekanje otrok na trati preveč — narejeno. Da prizor z večerjo ne učinkuje čisto naravno, sem že povedal. Ta prizor bi mogel zamenjati neki drugi, ki bi mogel bolje in učinkoviteje poleg ljudi Kekčeve domačije filmsko »predstaviti« tudi staro kmečko hišo.
Zakaj se ne bi vaški otroci s Kekcem, Tinkaro in Rožletom predstavili obenem š hišo v enotnem, nepretrganem prizoru? Preveč obrabljen se mi zdi način, kako film slika Kekčevo pot v planino k pastirju Mišnjeku. Filmska kamera je ponekod — o tem smo se že menili — prehajala kar v dokumentacijske prijeme z načinom prikazovanja planinskih lepot (čeprav so filmske gorske panorame zelo lepe). Prizor s Kekčeve poti, kjer prepeva in koraka kakor pravi pravcati filmski junak, je že neokusen. Sijajen je prizor iz planinske staje s posrečeno smešnim pastirjem Mišnjekom. Komu ne bo ostala v spominu groteskno živa vedrina prizora, ko veter sunkoma odpre vrata koče? Kako sproščen je v njem Kekec, ki je sicer ponekod le preveč negibno resen! Nekaj preglavic se mi zdi, da je inscenaciji povzročilo postavljanje nasproti stoječih si bregov nad samotnim brezdnom. Inscenatorjem se ni posrečilo ustvariti vtisa nazorne grozljive slike samotnega brezdna. Zvonjenje, ki naj bi ga slišali nad brezdnom iz daljne domače vasi, je bilo tehnično šibko izvedeno, zato premalo učinkovito, da bi podprlo čustva, ki naj se porajajo v mladih srcih nad samotnim brezdnom. Še prej boj med Kekcem in orlom ni potekal bogve kaj učinkovito, ker celo otroci dobro vedo, da je orel večja ptica kot je bil na platnu. Škoda, da Mojca z notranje prizadete j šo mimiko ni napravila nekaterih lepih trenutkov neizbrisnej-ših, posebno tistega na pragu Be-dančeve koče, ko se je radostno zastrmela v prirodo. Tudi sicer je
Spričo številčnega porasta naših pevskih zborov po osvoboditvi se že nekaj let pojavlja potreba, da dobe pevski zbori dobre pevovodje in voditelje, ki bodo mogli uspešno voditi in pravilno usmerjati naše pevske zbore. Zelja učiteljstva, da si izpopolni svoje teoretično glasbeno znanje za spoznavanje glasbene kulture in vodstvo pevskih zborov ter se istočasno tudi aktivno udejstvuje v kvalitetnem pevskem zboru, je rodila z ustanovitvijo pevskega zbora učiteljev in profesorjev svoj prvi sad.
Ze na republiškem občnem zboru Sindikata prosvetnih delavcev 30. X. 1949 so delegati željo po 'zopetni ustanovitvi učiteljskega pevskega zbora, ki jo je izrekel tov. Radovan Gobec, toplo sprejeli. Od takrat se je pojavljala v raznih oblikah po različnih krajih in v raznih organizacijah. Ko je isto misel na seji Izvršnega odbora Ljudske prosvete Slovenije ponovno sprožil tov. Rado Simoniti, je pričelo delo za uresničenje teh predlogov.
Iniciativni odbor je pripravil vse potrebno, da se je v semestralnih počitnicah 'od 27. januarja do 30. januarja 1952 vršil štiridnevni pevski tečaj in je bil ob koncu tečaja tudi ustanovni občni zbor pevskega zbora učiteljev in profesorjev.
V članstvo pevskega zbora se je prijavilo nad 200 učiteljev in profesorjev iz vse Slovenije. Po avdicijah v Ljubljani, Mariboru in Gorici je bilo sprejetih v zbor 120 članov, od tega 45 moških in 75 ženskih glasov. Tečaj je bil praktičen in teoretičen. Praktično delo v zboru so vodili tovariši Rado Simoniti, Radovan Gobec in Mihelčič Slavko, predavali pa so še tovariši Groeb-ming Adolf in Šuligoj Avgust. Program, o katerem bomo še poročali, je bil načrtno tudi izpolnjen.
Zadnji dan tečaja je bil ustanovni občni zbor Pevskega zbora, kjer
V nedeljo, dne 13. januarja, je bil v veliki unionski dvorani izvajan Eti. mladinski koncert, posvečen spominu profesorja Karla Jeraja, prvega organizatorja mladinskih koncertov. Do svojih poslednjih dni aktiven kot glasbenik in pedagog je zaslužni mož omahnil ob vstopu v novo leto.
Profesor Karel Jeraj (3. VII. 1874 do 30. XII. 1961) izvira po svojem očetu iz stare gorenjske družine v Smledniku, po svoji materi pa je bil češkega rodu. Glasbeno nadarjenost je podedoval po svoji babici, sestri Gregorja Riharja, ter po svoji materi, hčerki češkega godbenika iz družine Raček. Po dovršenem glasbenem študiju na Dunaju, kjer se je pokojnik rodil, je poučeval violino na ljubljanski Glasbeni Matici do leta 1895, nato pa je kot koncertni mojster orkestra imperialnega instituta v Londonu in kasneje kot član dunajske dvorne opere potoval po raznih evropskih državah.
Leta 1919 se je vrnil v Ljubljano ter deloval pri Glasbeni Matici, v orkestru Državne opere in pri Orkestralnem društvu, prirejal prve mladinske koncerte ter se uveljavljal povsod, kjer sta bila potrebna njegovo znanje in praksa, bodisi kot praktični glasbenik, skladatelj in pedagog. Bil je eden od redkih glasbenih učiteljev, ki mu je uspevalo, da je v svojih gojencih vzbudil ve-
njena igra ponekod zbledela, ker je bila narahlo teatrska, kar je škodilo naturni neposrednosti filmske pripovedke. Problematična je Vandotova in filmska pripovedka, da se Kekec ponoči ukrade po skritem hodniku s Kosobrinove planote in ponoči pohiti v dolino po sovo in svojega volkca. Tak razplet se že starejšim otrokom ne zdi prav verjeten. Med lepimi in učinkovitimi prizori je izredno prisrčno učinkoval prizor pred Kekčevo domačijo. Kako ljubko žalostno se pogovarjata Tinka in Rožle o nesrečnem Kekcu! V ospredju razpostavljene Rož-letove ovce napravijo ta prizor še prisrčnejši.
Naštete in še morebitne druge pomanjkljivosti filmu niso vzele njegove vrednosti. Po letih vojnih strahot in upodabljanju človeške mržnje in uničevanja vsega človeškega nas idilično vzdušje pripovedke spominja na prastari človeški sen o prvotni človekovi nedolžnosti. Saj ta večna utopija podhra-njuje v nas le stremljenje po humanejšem in svobodnejšem življenju. Folklorno podrobno naštudirana oprema in vzdušje gorenjske vasi, kmečke hiše in navad, lepi pokrajinski prizori, učinkovita planinska staja in mračna Bedančeva napol razpadajoča koča — vse to dokazuje, da je inscenacija skrbno naštudirala svoje delo. Tudi scenska glasba Marjana Kozine spremlja učinkovito smiselno dogajanje na platnu.	Fr. O.
so člani iniciativnega odbora in artističnega vodstva poročali o dosedanjem delu.
Doslej so z izrednimi dajatvami omogočili prvi tečaj Pevskega zbora Svet zveze pionirjev in Državna založba Slovenije ter MLO Ljubljana, ki je brezplačno dal prostore za tečaj. Da bi pa tečaji v bodoče lahko uspevali, bo potrebna večja pomoč vsega članstva prosvetnih delavcev. V tem oziru se je kot prvi izkazal z razumevanjem Sindikat učiteljev in profesorjev v Ljutomeru, ki je iz svoje blagajne nakazal 7000 din izrednega prispevka.
Če bo Pevski zbor izvršil načrt trodnevnih tečajev v mesecu marcu in maju in desetdnevni tečaj v začetku julija, bo verjetno mogel izvesti v juliju že tudi svoj prvi koncert. Zaradi pomanjkanja moških glasov bo imel Pevski zbor samo sekciji mešanega in ženskega zbora.
Na občnem zboru so člani razpravljali o imenu, pravilniku in delu zbora. Zbor je sekcija Združenja učiteljev, pozneje pa bp postal sekcija Zveze društev prosvetnih delavcev. Izvoljena sta bila upravni in artistični odbor, ki dajeta garancijo, da bo zbor lahko razvijal svoj načrt. V upravni odbor so bili izvoljeni: Groebming Adolf — predsednik; J u š S t ant e — podpredsednik; A ji e c Rafael — prvi tajnik; V e d e r n j ak M a ri -j a —drugi tajnik; Horvat Angela — blagajnik; Kuhar Janez — arhivar; Gerlanc Bogomil, Supančič Drago in Zorn Jože — odborniki. V artistični odbor so bili izvoljeni: Simoniti Rado, Gobec Radovan, Mihelčič Slavko, Šuligoj Avgust, Groebming Adolf, A ji e c Rafael, vsi iz Ljubljane; Gregorc Jože — Ptuj; Šegula Pec-Jos ip — Maribor in J ur č e Ureže — Celje.
selje in ljubezen do glasbe. Poleg tega splošnega glasbenega delovanja se je posvečal še posebnim glasbenim panogam. Ob iskanju potov za glasbeno udejstvovanje najmlajših, je obogatil slovensko glasbeno literaturo s svojo zbirko »Pionirčkova petletka«.
Profesorja Karla Jeraja niso vodili osebni interesi pri njegovem vestnem in ogromnem življenjskem delu, saj je njegova skromna osebnost vedno ostajala skrita za njegovimi dejanji. Vodila ga je plemenita želja, da bi se tudi slovenska glasbena vzgoja postavila na moderne pedagoške osnove ter zajela vso mladino. Zato bo v zgodovini slovenskega glasbenega vzgojstva ostalo pokojnikovo ime zapisano med prvimi delavci za napredno glasbeno -pedagoško smer.
☆
Na III. mladinskem koncertu je prof. Vilko Ukmar najprej z izbranimi besedami počastil pokojnikov spomin, nato je zbrani mladini govoril o inštrumentih, ki naj jih spoznajo na tem koncertu. Orisal je inštrumente iz družine godal, govoril o značaju njihove igre, o gradnji teh inštrumentov, o slavnih graditeljih in mojstrih godalne igre. Sledili so solistični nastopi iz posameznih inštrumentov (violina, viola, čelo in bas) ob klavirski spremljavi prof. Marjana Lipovška, in končno ansambelski nastop kot godalni trio in kvintet.	K.
£e preberite____________________
Mariborski dnevnik »Vestnik« je v svoji 14 dnevni prilogi odprl stalno rubriko »Vzgojni kotiček«, kjer bodo mariborski pedagogi obravnavali aktualna pedagoška vprašanja. Ljubljanska dnevnika najbrž na take zadeve ne mislita, saj so celo ustanovni občni zbori novih Združenj šolskih delavcev ostali s te strani nezapaženi, čeprav so se vršili v Ljubljani in sta bili obe redakciji nanje opozorjeni. Pač pa so registrirali po Tanjugu ustanovne občne zbore v ostalih republikah.
☆
Društvo bibliotekarjev Slovenije je izdalo za štiristoletnico slovenske knjige pregled vseh knjižnic v LRS. V uvodu te publikacije pa je povedal redaktor med drugim tudi naslednje:
Društvo bibliotekarjev Slovenije je razposlalo vprašalne pole na vse razpoložljive naslove, poleg tega pa še nekajkrat pozvalo v dnevnem časopisju vse knjižničarje, da pošljejo podatke, potrebne za sestavo priročnika. Žal odziv ni bil tak, kakor smo želeli in pričakovali. Predvsem moramo podčrtati, da smo naleteli na slab odziv našega šolstva, zlasti osnovnega. Zato je verjetno največja pomanjkljivost priročnika v tem, da ne nudi popolnejše slike o stanju knjižnic naših osnovnih šol...
III. MLADINSKI KONCERT
posvečen spominu prof. Karla Jeraja
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Telefon 45 -86. Letna naročnina din 250.—. Številka čekovnega računa 604-98390-5
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana