Naše bolnice, (Iz govora poslanca Davorina Krajnca na seji nar. skupščine dne 25. julija 1922.) Največje bogastvo za vsak narod je gotovo zdravje in zdrav narod je tudi največje bogastvo za vsako državo. Da je pa narod zdrav, zato mora imeti tudi zadost na sredstva. Eno glavnih sredstev, ki omejujejo bo]<i> ni in dajejo narodu zdravje, so gotovo bolnišnice. Kjer je bolnišnica, tam se zdravijo bolezni najceneje in tam se nudi narodu najboljša zdravniška*pomoč. Jaz se čudim, da je baš gospod načelnik ministrstva narodnega zdravja dr. štampar izrekel, da bi morala država bolnice odpraviti in da naj bi bolnice postojale samo za omejitev kužnih bolezni. Ce pogledamo, kdo išče pomoči v bolnišnicah, vidimo, da so to najširše plasti naroda, da je to predvsem revno ljudstvo, delavec in kmet. Delavec nudi s svojim delom splošnosti vse svoje moči, vse svoje zdravje. Ker je slabo plačan, si ne more za slučaj bolezni preskrbeti nobene pomoči. V tem slučaju mu je sigurna ena sama pomoč in to je pomoč v bolnišnici. Isto velja tudi za kmeta, ki ne more zdravil in zdravnikov sam plačati. Tudi kmet pride v bolnici poceni do zdravil in zdravnika; v bolnici dobi novih moči za svoje delo v splošno korist. Vidimo tudi pri mnogib drugih revnih slojih, ki mnogo trpijo in ki morajo težko delati, da si pokvarijo zdravje in da dobijo razne dolgotrajne bolezni. Če hoče dotičnik dolgotrajno bolezen pri dragih zdravnikih in dragib zdravilih lečiti doma, ne more drugače, nego da upropasti svojo družino. Tako pa mu nudijo baš bolnišnice najnujnejšo pomoč. Tudi mnogo potrebnih operacij se more izvršiti samo v bolnišnici. Zato bi bil napad na našo kulturo, če bi se odpravile bolnišnice, ker bolnišnice najbolj zavirajo in omejujejo razne bolezni. Da pa morejo biti bolnišnice dobre in da morejo nuditi narodu res izdatno pomoč, zato morajo imeti na razpolago dovolj sredstev za svoje vzdrževanje. Toda danes vidimo, da se bolnišnice zlasti v Sloveniji naravnost upropaščajo. Preteklost nam kaže, da so bolnišnice vedno imele primanjkljaj. Naše bolnišnice so bile prej pod upravo dežele Kranjske in Štajerske, sploh pod deželno upravo. Kar so imele primanjkljaja, ga je pokrila deželna uprava. Primanjkljaj je znašal 4eta 1913 celih 184.0000 K, kar bi po današnjem računu odgovarjalo svoti 9 milijonov kron. Ta primanjkljaj je pokrila deželna uprava brez ugovora. Leta 1916 je znašal deficit nič manj nego 330.000 K, po sedanji denarni vrednosti 15 in pol milijona kron; pokrila ga je zopet deželna uprava. Danes pa stoje naše bolnišnice tik pred polomom. Njih dolg že znaša nad 500.000 K in nikdo jim noče ničesar več kreditirati, niti mesar, niti trgovec. Tudi tu se kaže dobrota centralizma! Ministrstvo narodnega zdravja je seveda dalo nalogo, da se naj število bolnikov po bolnišnicab kolikor mogoče omeji. Vsi vemo, da je bolezen tako velik gospod, ki se ne da omejiti. Če ni človek bogat, mora iskati zavet ja v slučaju bolezni tam, kjer ga res lahko pričakuje in kjer se mu res more dati pomoč. Če bi mi danes opustili polovico bolnikov, ki so že deloma zdravi, bi šli ti bolniki s kaljo bolezni v sebi iz bolnice in ne bi mogli več opravljati svojega dela v korist družbi. Če bi se pa kdo le vendar silil k delu, ker ga žene skrb za rodbino, bi moral poprej umreti kakor treba. To je na škodo splošnosti, ker je neki učenjak čisto pametno rekel: Bogastvo države je narod in obresti od tega bogastva je delo, ki ga narod opravlja. Ta dela pa mora narod opravljati samo, če je čil in zdrav. In kam naj gredo bolrriki, če se odpravijo bolnice? V bolnicah se nahajajo baš najsiromašnejši sloji. Ti bolniki nimajo denarja ,da bi šli v drago zdravilišče, ampak morajo iskati pomoči tam, kjer je najceneje. Najcenejšo pomoč pa dobi bolnik v bolnicah. Toda bolnišnice imajo danes odmerjene vse svoje dohodke na podlagi dvanajstin po tižnih cenah, ki so veljale leta 1919 .Toda vsakdo ve, da se je draginja povečala desetkrat, če ne bolj. Zato danes bolnice stoje pred dejstvom, da ne morejo nadaljevati svojega poslovanja, ako se nočejo zadolževati, kar jim je pa prepovedano; bolnice ne smejo prekoračiti dovoljenega proračuna. Ce se bo še dalje tako delalo, bodo sigurno naše bolnišnice upropaščene; s tem bodo trpeli široki sloji naroda, baš tistega delavnega naroda, ki proizvaja življenjske potrebščine za vse druge stanove; to sta delavec in kmet In vendar bi mi morali najbolj skrbeti za ta dva stanova. da bosta mogla delati. Človek pa more delati samo, če je zdrav in če se mu izgubljeno zdravje povrne po dobrih bolnicah in dobrih zdravilih. Če se bo pa v bolnicah, kakor sem že omenil, morala polovica bolnikov odpustiti, bo to velikanska škoda, ker bo s tem naš narod uničen. Ce se pretirano štedi pri naših bolnicah, se tudi ^ slučaju, če nastopi kaka kužna bolezen, bolezen ne bo mogla omejiti tako, da bi predčasno ne pomrlo mnogt naroda, in to ne po lastni krivdi, ampak po krivdi u, prave, ki ne da zadosti sredstev za bolnice. Ce pogledamo samo ljubljanske bolnice, vidimo, rj» je bilo zanje dovoljenih samo 640.000 K; izdatki so p> znašali 1,171.000 K, torej je bi!o primanjkljaja 531.00Q K. To bi se moralo upoštevali in bi se morala na vsalj način našim bolnicam dati toliko večja svota, da bl mogle svoje stroške zmagovati. Če pogledamo druge bo| nice: v Celju, Ptuju, Mariboru in drugod, vidimo zope^ da izkazujejo vse bolnice primanjkljaj, ker nimajo do-i sti sredstev. Gospod minister za zdravje je zagotovil, r^ se je sedaj nekaj založilo za naše bolnice. Toda to je sa^ mo za prehodno dobo. Mi zahtevamo, da se da bolni, cam trajno dovolj sredstev, ker bolezni so vedno bile in vedno bodo. Potrebni denar bi se že dal dobiti, če bi se nekaj prihranilo tam, kjer so se določile podpore n. pr. za nu zna gledališča in druge naprave, ki služijo v zabavo 1« samo najbogatejšim. Te naprave obiskujejo bogati ia imoviti ljudje, bolnišnice so pa za revne sloje, ki si ne morejo drugače pomagati. Mislim, da bi vlada delala veliko pamelneje, če bi porabila tisti denar z^ bolnice, kakor če se napravi kratko veselje ljudem, kj imajo sami dovolj denarja, da si ustvarijo veselje. Naj bi rajše vlada s tem denarjem ustvarjala zdravje ia veselje ljudem, ki si sami ne morejo pomagatil To je tudi v državnem interesu, ker bi se ti ljudje zavedali, da država zanje v stiski in bolezni po očetovsko skrbi, Potem bi imeli ljudje tudi več veselja za delo za sploii no koiist.