NARODOPISNO POPOTOVANJE PO KRAJIH
49. PODGORA Oporoka dobrotnika šentviške šole
V Podgori pod hribom stoji še danes domačija, kjer se po domače reče »pri Urbančku«. Čeprav je bila med vojno požgana. ker je blizu nje potekala nemško-itali-janska meja, kaže danes urejeno podobo. V začetku prejšnjega stoletja pa je tu stala le revna lesena hišica z nekaj malega posestva. V njej se je gospodarju Miha-elu !eta 1802 rodil sin Andrej, ki ga je pozneje vsa šentviška okolica poznala kot dobrotnika domačega šolstva.
Ko je Andrej odraščal, v Šentvidu še ni bilo nobene šole. Do trinajstega leta je pasel domačo živino ter pomagal na kmetiji, dokler ga niso dali v Kranj učit mizarstva. Po treh letih se je izučil ter se podal po svetu, da bi se izvežbal v svojem poklicu. Gradee, Dunaj Celovec so bila mesta, kjcr je nabiral svojo učenost. Posebno na Dunaju mu je bilo všeč. saj je delal pri izdelovalcu klavirjev. Z opazovanjem mojstra in po-močnikov se je tudi sam izvežbal v tem poslu ter se tridesetleten vrnil v Ljubljano.
Prevzela ga je misel, da bi tudi sam izdeloval klavirje. Toda kje  dobiti začetni kapital? Prosil je nekatere
ugledne Ijudi v svoji rodni vasi in okolici, a ni dobil ničesar na posodo. Trgovec Holzer iz Ljubljane pa je imel zaupanje v mladega moža ter mu pomagal.
Bitenc je uspel. Njegovi klavirji so bili izredne kvali-tete in znani daleč naokrog. Instrumente je tudi posojal ter jih hodil popravljat po deželi. Leta 1844 je dobil na razstavi v Gradcu častno diplomo in srebrno svetinjo. Klavirji Witenz, kakor se je podpisoval, da bi Nemci pravilno izgovarjali njegov priimek, so bili odtlej še bolj iskano blago.
Poročil se je šele pri štiridesetih letih. Žena je bila precej mlajša od njega, a mu je leta 1870 umrla. Ker otrok nista imela je sklenil vse svoje premoženje name-niti domačemu kraju. Denarja pa je bilo res veliko. kajti Bitenc je bil dober in varčen gospodar.
Leta 1866 so v Šentvidu nasproti cerkve zgradili prvo šolo. To je tisto poslopje, v katerem je danes banka. Zemljišče zanjo je dala cerkev, pobudnik pa je bil
domači župnik, znani slovenski pesnik in skladatelj, Blaž Potočnik. Šola je bila sprva enorazrednica, v njej sta stanovala še učitelj in cerkovnik. Bitenc je videl, da je to za okoliš, ki je segal od Zgornje Šiške do Toškega čela, od Medna do Broda ter do Poljan, premalo. Sklenil je, da premoženje zapiše šolskemu zakladu, uporabljati se smejo le obresti, glavnice pa se ne sme niti dotakniti. Ker pa je bilo denarja veliko, so tudi obresti dosti nesle. Leta 1875 je šola postala dvorazred-nica, Nato so zgradili 5e dva razreda na zemljišču nasproti današnje lekarne, tako da so leta 1884 pričeli s tretjim, 1885. pa še s četrtim razredom. Pozneje se je ustanovila ie obrlno nadaljevalna šola. Vse toz obrest-mi od Bitenčevega kapitala.
Ktnetom, ki so že sicer znani, da jim gre denar težko iz rok, ni bilo treba plačevati občinskega davka za učitelje in omenjene šolske pridobitve. Sicer pa je vpra-šanje, če bi se šentviško šolstvo tako dobro razvijalo.
Ker pa je pouk potekal na dveh lokacijah, včasih pa še na tretji, saj so poučevali tudi v kaplaniji (stavba poleg sedanjega župnišča), so sklenili zgraditi novo šolo. Z delom so začeli leta 1909 in dve leti zatem je bilo poslopje zgrajeno. To je današnja šola Franca Rozma-na-Staneta. Župan Belec je načrt zanjo prinesel iz Nemčije in prav zanimivo bi bilo vedeti, v katerem nemškem ali avstrijskem kraju stoji prav taka šola kakor v Šentvidu. V tej »stari šoli« kot ji pravijo Šen-tviščani, saj so zgradili novo Alojza Kebeta, je bil popoln osnovnošolski pouk. ter obrtna in meščanska šola. V celoti je bila zgrajena od obresti Bitenčevega kapitala.
Z zgraditvijo te šole je občinski odbor pod županom Antonom Belcem naredil odlično potezo. Ob razsulu Avstro-ogrske je namreč preminula tudi Bitenčeva de-narna ustanova. Res velika škoda, kajti Bitenc je v opo-roki namignil, naj se z njegovim denarjem zgradita 5e dve šoli - enorazrednici v Dravljah in na Glinici. Koliko
bi s tem pomagal otrokom iz teh dveh krajev, ni treba posebej poudarjati. Glinška mladež mora še danes ho-diti daleč v šolo - Šentvid ali Koseze.
Le eno željo zase si je izprosil dobrotnik šentviškega šolstva — da njegov grob ne L.i bil zapuščen. Zato so nekdaj šolski otroci to Bitenčevo poslednjo voljo vestno izpolnjevali. Skrbeli so za gomilo nad katero stoji na-grobnik, ki izpričuje, da v njej počivata Andrej NVitenz in njegova žena Terezija. Vsako leto so se ga spominjali na šolskih prireditvah ter mu hodili pet nagrobnice.
Danes pa - koliko šolarjev ter njihovih učiteljev sploh ve za Andreja Bitenca. Grob na šentviškem »bri-tofu« izpričuje, da prav malo ali nič. Sicer pa, kaj bi govoril.
Andrej Mrak